ó
1
--
in
-ja
m
(
ọ̄
)
šestnajsta črka slovenske abecede:
vse oje bere široko
;
označiti z o
;
veliki in mali o
;
dva o-ja
//
samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
ozki o
;
široki o
;
različna kvaliteta oja
●
ima noge na o
po obliki podobne črki O
o
2
predl.
,
z mestnikom
1.
za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega
obravnavanja
a)
pri glagolih:
govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem
;
o tem dogodku je vztrajno molčal
;
pela je o ljubezni
;
si kaj slišal o bratu
/
dvomiti o uspehu
;
kaj misliš o včerajšnji predstavi
;
premišljati, sanjati, soditi o čem
;
o zadevi smo si na jasnem
/
pisati o nesreči
;
telegrafiral je domov o nenadni bolezni
b)
pri samostalnikih, zlasti glagolskih:
še besedo o naši kulturi
;
govor o nujnih ukrepih
;
oddaja o naših pomorščakih
;
pomenek, posvet o čem
/
članek, pogodba, sporazum, zakon o čem
;
film o delovnih brigadah
;
knjiga o lepem vedenju
;
roman o življenju na kmetih
/
popačena slika o položaju
slika položaja
;
vprašanje o odnosih med strankami
vprašanje odnosov
c)
elipt.,
kot naslov:
o dvojezičnem šolstvu
/
kot napoved nadaljevanja
o tem prihodnjič
2.
za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja;
ob
:
a)
z imeni (cerkvenih) praznikov:
o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči
;
o svetem Martinu
;
šalj.
o svetem nikoli
in
Nikoli
/
star.:
o dežju
;
o žetvi
ob
b)
star.,
pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom:
o mraku
;
o počitnicah
;
o pol treh
;
o pravem času
;
o priliki
/
o belem dnevu
;
o hudi uri
;
o lepem vremenu
●
zastar.
vojaki so obupali o zmagi
nad zmago
;
preg.
o kresi se dan obesi
po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
ó
3
medm.
(
ọ̄
)
1.
izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek:
o, kako je lepo
;
o kako se prileže
//
izraža začudenje, presenečenje:
o, in dva dni kasneje ga res najdeva
;
o glej, glej, gnezdo je prazno
2.
izraža telesno ali duševno trpljenje:
kako trpim – o
3.
izraža podkrepitev trditve:
o, še kako nas zanima
;
o, ta je imela fantov
;
saj jem, o, veliko jem
;
pog.
o ja, rad grem
4.
nar.,
klic vprežni živini
stoj
:
o, oha
ó
4
medm.
(
ọ̑
)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:
o jaz norec, pozabil sem zapreti
;
o ti preljubi moj otrok, kam si šel
;
star.
o nesreče, prav njega je povozilo
kakšna nesreča
/
z zvalnikom
o mati, ste le prišli
/
o da bi bili že doma
;
o da me ne bi videla
ò
5
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem:
o, ga bo že minilo
;
o, potem pa grem
2.
izraža zavrnitev, nejevoljo:
o, beži, beži, saj ni hudega
;
o, fej, nesnaga
;
o ne, dragec, tako ne bo šlo
o...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj:
obrizgati, ogrniti, osuti
b)
nastopa stanja, pridobitve lastnosti:
oboleti, oglušeti
/
ocvetličiti, oglušiti
c)
izgube, odstranitve česa:
oklatiti, oskubsti
č)
nepopolnosti dejanja:
odrgniti, ogoreti
d)
same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):
obriti, očistiti
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
obarvanost, odrgnina, osip
3.
v imenskih sestavljenkah
za izražanje
a)
enote iz več delov, elementov:
ocevje, ožilje
b)
zunanjega dela česa:
ohišje, okrovje
oáza
-e
ž
(
ȃ
)
porasla površina z vodo v puščavi, zelenica:
zagledati oazo
;
naseljena oaza
;
palme v oazi
/
ekspr.
kraška polja so prave oaze sredi goličav
//
knjiž.,
s prilastkom
področje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti
pozitivni:
redke kulturne oaze
;
oaza civilizacije, miru
oázen
-zna -o
(
ȃ
)
pridevnik od oaza:
oazni vodnjaki
ob
predl.
I.
s tožilnikom,
v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka
ób- (ọ̑)
1.
za izražanje premikanja v položaj, da pride
a)
do dotika s čim ovirajočim:
spotakniti se, zadeti ob kamen
;
udariti s pestjo ob mizo
;
zadeti ob podboj
;
treščiti, vreči ob zid
/
dež bije ob šipe
/
upreti se ob tla
;
pren.
na hodniku je trčil obenj
;
ekspr.
vsakdo se je obregnil obnjo
b)
do tesnega približanja:
puško je položil obse
;
ob vrata so postavili stražo
;
položiti lestev ob zid
//
za izražanje premikanja v takem položaju:
medved si drgne hrbet ob drevo
;
plošči se drgneta druga ob drugo
2.
nav. ekspr.
za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega:
preproga je ob barvo,
pog.
je šla ob barvo
;
priti ob dobro ime
;
krava je ob mleko
;
ali si ob pamet
;
biti ob službo
;
če bo šlo tako naprej, bomo ob vse
;
njegov prihod nas je spravil ob zabavo
3.
zastar.
za izražanje časa, v katerem se kaj godi;
čez
2
:
ob dan se sova skriva v duplu
II.
z mestnikom
1.
za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
a)
od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa:
klobuk ima ob straneh zavihane krajce
;
meč mu visi ob boku
;
stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi
/
ob njem se počuti varno
v njegovi bližini
/
sloneti ob oknu
/
znamenje ob cesti
;
svetilnik ob morju
;
Šentjakob ob Savi
;
pren.
pomudimo se malo ob Trubarju
b)
nahaja vzdolž česa podolžnega:
steza se vije ob potoku
;
železnica je speljana ob reki
/
ob stenah stojijo police s knjigami
c)
stika s čim v krožnici, spirali:
slak se ovija ob deblu
/
pohod ob žici
pohod po trasi bodeče žice, ki je bila med drugo svetovno vojno
napeljana okrog Ljubljane
//
za izražanje premikanja v takem položaju:
medved si drgne hrbet ob drevesu
2.
za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja:
ob nedeljah hodi na sprehod
;
ob sredah imamo sestanek krožka
//
za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi:
prišla sva ob istem času
;
ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem
zahodu
;
srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
3.
za izražanje primerjave:
ob njem sem kakor pritlikavec
4.
za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje:
pogovarjati se ob kozarcu vina
;
peti ob spremljavi klavirja
;
ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah
;
pozdrav ob prihodu gostov
/
še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
//
za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin:
ob močnem poku lahko poči bobnič
;
ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
5.
za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje:
hoditi ob berglah, ob palici
;
učiti se ob napakah
/
prebijati se ob skromni plači
;
študiral je ob podpori sorodnikov
//
za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne
prepreči;
kljub
,
pri
:
ob vsem bogastvu je nesrečen
/
publ.
nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
//
za izražanje načina, kako dejanje poteka:
delati ob dogovorjeni mezdi
;
to se razume samo ob sebi
;
publ.
ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor
/
publ.
služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
●
publ.
stali so bok ob boku
tesno skupaj
;
prišel je ob času
pravočasno
;
publ.
ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka
med drugim
;
star.
dejali so ga ob glavo
obglavili so ga
;
star.
to bom opravil ob kratkem
v bližnji prihodnosti
;
star.
da ob kratkem povem
na kratko
;
obresti bo treba plačati ob letu
čez eno leto
;
živeti ob njem
z njim
;
publ.
opombe ob robu dogodkov
manj pomembne, obrobne opombe
;
ekspr.
vse je bob ob steno
vse je zaman
;
pog.
delavec dela ob svojem
skrbi sam za hrano
;
ekspr.
pritisnil, stisnil ga je ob zid
spravil ga je v brezizhoden položaj
;
ekspr.
stisnjen je ob tla
nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦
šol.
študij ob delu
ob...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj:
obiti, objahati
/
občrtati, obkvačkati
/
obkositi, obžeti
/
oblepiti, obložiti
b)
usmerjenosti dejanja mimo česa:
objadrati, obplezati
c)
opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev:
obhoditi, obletati
č)
izgube, odstranitve česa:
obglodati, obklesati, obrati
/
obstreliti
/
obrabiti
d)
nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje
osnovni glagol:
obležati, obmirovati, obviseti
/
obnoviti
/
obnoreti
e)
nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol:
občepeti, obsedeti
f)
deležnosti tega, kar izraža osnova:
obdavčiti, obljuditi, oborožiti
g)
same dovršnosti:
občutiti
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
obdaritev, obhod, obtožba
3.
v imenskih sestavljenkah
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
obcesten, občasen, obletnica
obá
tudi
obádva obé
tudi
obédve obé
tudi
obédve
zaim.
, obéh
stil.
obéh dvéh, obéma
stil.
obéma dvéma, obá
tudi
obádva obé
tudi
obédve obé
tudi
obédve, obéh
stil.
obéh dvéh, obéma
stil.
obéma dvéma
(
ȃ ẹ̑
)
poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov
a)
v samostalniški rabi:
poznam oba
;
pričakujemo obe hkrati
;
to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri
;
ekspr.
oba skupaj ne zaležeta za enega samega
/
nama je obema težko
/
prišla sta oba, oče in mati
;
oba z ženo se lepo zahvaliva
b)
v prilastkovi rabi:
oba predloga sta sprejemljiva
;
predstavniki obeh držav
;
obe reki se izlivata v Črno morje
/
publ.
omara stoji med obema oknoma
med oknoma
/
pri parnih in njim sorodnih pojmih:
oba dvojčka
;
oba konca palice
;
oba rimska konzula
;
dolžnost obeh staršev
;
zašiti obe hlačnici
;
obe polovici jabolka
;
na obeh bregovih reke
;
hrom na obe nogi
;
na obeh straneh ošiljen svinčnik
/
neprav.
z obemi koleni
z obema kolenoma
●
ekspr.
z obema rokama daje
je radodaren, velikodušen
;
ekspr.
to podpišem z obema rokama
s tem se v celoti strinjam
;
med obema vojnama
med prvo in drugo svetovno vojno
;
ekspr.
pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi
biti zelo popustljiv
obábiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
poročiti se, oženiti se:
govorijo, da se bo obabil
obád
tudi
obàd -áda
m
(
ȃ; ȁ á
)
velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri:
obadi pikajo
;
nadležen kot obad
obájati
-am
dov.
(
ȃ
)
knjiž.
začarati
,
očarati
:
obajal ga je
/
domišljija obaja razum
obákraj
1
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
na obeh straneh:
potok je obakraj obrasel z vrbami
;
vojaki so obstopili stezo obakraj
/
z rokama se je oprl na obakraj ob klop
obákraj
2
predl.
(
ȃ
)
knjiž.,
z rodilnikom
na obeh straneh:
vojake je postavil obakraj ceste
;
obakraj potoka se razprostirajo riževa polja
/
plašno je pogledoval obakraj gazi
po obeh straneh
obákrat
prisl.
(
ȃ
)
poudarja skupnost, povezanost dveh ponovitev:
dvakrat je delal izpit in obakrat je padel
obál
-i
ž
(
ȃ
)
star.
obala
:
strma morska obal
/
prostrana obal z visokimi palmami
obála
-e
ž
(
ȃ
)
pas zemlje ob morju, jezeru:
urediti, utrditi obalo
;
kamnita, peščena obala
/
usmeriti ladjo k obali
;
stati na obali
;
voziti se ob obali
/
morska obala
//
svet ob morju, jezeru:
obala se počasi spušča proti morju
;
več sto kilometrov dolga obala
;
gričevnata, razčlenjena obala
/
slovenska obala
♦
geogr.
obala
meja med kopnim in morjem, jezerom
;
navt.
operativna
ali
pristajalna obala
urejena za pristajanje ladij
obálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obalo:
obalna cesta
;
obalna mesta
;
obalno območje
/
obalni zid
♦
navt.
obalna plovba
promet po obalnem morju med pristanišči iste države
;
kapitan obalne plovbe
do 1973
čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od poročnika trgovske
mornarice, ali nosilec tega čina
;
pravn.
obalno morje
del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada
obala
obalíti
-ím
dov.
, obálil
(
ī í
)
star.
vreči
,
podreti
:
zgrabil ga je za nogo in obalil
/
krogla ga je obalila na tla
/
obaliti tovor s konja
obálten
-tna -o
[
obau̯tən
]
prid.
(
á ā
)
nar.
1.
zelo velik, zelo debel:
obalten čok
;
obalten nahrbtnik
/
obaltni čevlji
/
obaltna ženska
nerodna, okorna
2.
nespodoben
,
neprimeren
:
prepevati obaltne pesmi
obára
-e
ž
(
ȃ
)
1.
juhi podobna jed iz mesa in zelenjave:
skuhati obaro
;
naročiti obaro z žganci
/
kunčja, telečja obara
2.
zastar.
zvarek
2
,
prevretek
:
pripraviti obaro iz korenin
obárek
-rka
m
(
ȃ
)
zvarek
2
,
prevretek
:
obarek iz korenin
obáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
gastr.,
navadno v zvezi
obarna juha
juha, podobna obari:
zdrobovi vložki v obarni juhi
obáriti
-im
tudi
obaríti -ím
dov.
, obáril
(
ā ȃ; ī í
)
na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo:
obariti paradižnik
;
obariti pečenice pred pečenjem
obárjen
-a -o
tudi
obarjèn -êna -o:
obarjene krvavice
obarjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obarjanje
2
:
obarjalni postopek
/
obarjalna kopel
obárjanje
1
-a
s
(
á
)
glagolnik od obarjati
1
:
čiščenje in obarjanje zelenjave
obárjanje
2
-a
s
(
á
)
glagolnik od obarjati
2
:
obarjanje sulfidov iz raztopin
;
obarjanje in filtriranje
obárjati
1
-am
nedov.
(
á
)
na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo:
obarjati fižol
;
obarjati krvavice
obárjati
2
-am
nedov.
(
á
)
kem.
s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali
tekočih delcev:
obarjati s kemičnimi reagenti
;
obarjati se v kosmičih
obárvanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obarvati:
obarvanje lesa, tkanine
/
miljejsko obarvanje oseb
obárvanost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost obarvanega:
enakomerna obarvanost kože
;
obarvanost kril pri metuljih
/
čustvena obarvanost balade
;
narečna obarvanost jezika
;
zvočna obarvanost
obárvati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
dati čemu kako barvo:
primesi različno obarvajo diamant
;
pri trohnobi se les rdečkasto obarva
/
ekspr.
jeza ji je obarvala obraz z rdečico
//
navadno s prislovom
dati čemu določene poteze, značilnosti:
pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi
;
politično obarvati dogodke
;
obarvati jezik z narečnimi besedami
2.
pobarvati
:
obarvati stene z apnom
♦
med.
obarvati histološki preparat
obárvan
-a -o:
čustveno obarvane besede
;
rdeče obarvana jabolka
obáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
opraviti
:
svoje delo je že obavil
obávljati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
opravljati
1
:
službo je vestno obavljal
obcésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja ob cesti:
obcestne hiše
;
obcestno zelenje
/
obcestni jarek
jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode
;
obcestni kamen
kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih
♦
geogr.
obcestna vas
vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti
obcéstje
-a
s
(
ẹ̑
)
območje neposredno ob cesti:
obcestje z napravami za odvodnjavanje
;
košnja, urejanje obcestja
občàn
in
občán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
pripadnik določene občine:
seznaniti občane s posledicami nepravilnega odlaganja odpadkov
;
občani občine Grosuplje
;
skrbeti za povezavo med občinskim svetom in občani
;
seznam občanov
/
izvoliti za častnega občana
♦
pravn.
občan
do 1945
kdor ima v določeni občini domovinsko pravico
2.
nekdaj
nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti:
pravice občanov
;
odnosi med občani, kmeti in lovci
//
knjiž.
pripadnik človeške skupnosti:
pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan
/
občan sveta
občánka
-e
ž
(
ȃ
)
pripadnica določene občine:
najstarejša občanka je praznovala 101. rojstni dan
;
zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini
/
častna občanka
občánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na občane:
občanske dolžnosti in pravice
/
občanska literatura
občánstvo
-a
s
(
ȃ
)
pripadnost določeni občini:
ugotoviti občanstvo
/
diploma častnega občanstva
občásen
-sna -o
prid.
(
á
)
ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno
nedoločenih:
delati občasne preglede
;
občasni prepiri
;
prirejati občasne razstave
;
občasne težave
;
občasna zaposlitev
/
podeliti občasne nagrade
;
občasno ponavljanje
/
občasni napadi mrzlice
periodični
;
občasni obiskovalci gledališča
;
redne in občasne linije za prevoz potnikov
♦
meteor.
občasni veter
;
pravn.
občasni arbiter
;
ptt
občasni telefon
telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju
občásnik
-a
m
(
ā
)
knjiž.
občasno izhajajoča publikacija:
izdajati občasnik
občásnost
-i
ž
(
á
)
značilnost občasnega:
občasnost prireditev
/
občasnost pojava
periodičnost
óbče...
1
prvi del zloženk
(
ọ̄
)
nanašajoč se na ves, cel:
občedržaven, občeslovanski
obče...
2
prvi del zloženk,
kakor
občekoristen, občeveljaven,
ipd.,
gl.
obči
óbčečlovéški
-a -o
prid.
(
ọ̄-ẹ́
)
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo:
občečloveški napredek
;
to delo ima občečloveški pomen
;
občečloveške pravice
/
publ.:
zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah
človeških
;
občečloveške napake
óbčečlovéško
prisl.
:
občečloveško veljavne norme
;
sam.:
v njegovem delu je premalo občečloveškega
óbčedržáven
-vna -o
prid.
(
ọ̄-á
)
knjiž.
vsedržaven
,
splošnodržaven
:
stvar ima občedržaven pomen
/
občedržavni načrt
óbčeljúdski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ȗ
)
publ.
ljudski
,
vseljudski
:
občeljudske koristi
občeméti
-ím
[
opčəmeti
]
dov.
, občemì
(
ẹ́ í
)
1.
ostati v sedečem položaju negiben in tih:
skril se je med grmovje in občemel
/
ekspr.
roke so občemele na mizi
2.
ekspr.
zadremati
:
naslonil je glavo na kolena in občemel
óbčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
star.
splošen
:
pesem je doživela občno pohvalo
;
vzbujala je občno pozornost
/
občni znaki pojava
2.
v zvezi
občni zbor
sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh,
ki jih določa statut:
udeležiti se občnega zbora
;
sklicati občni zbor
/
redni občni zbor
;
ustanovni občni zbor društva
♦
jezikosl.
občno ime
ime vrste, skupine predmetov
;
mat.
občno število
število, ki se piše s črko
óbčenároden
-dna -o
prid.
(
ọ̄-á
)
knjiž.
vsenaroden
,
splošnonaroden
:
vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem
občepéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ostati v čepečem položaju:
pastirji so občepeli ob ognju
;
občepeli so negibno in prisluškovali
/
položila je mačko k peči, kjer je občepela
/
ekspr.
občepeli so za mizo in se pogovarjali
obsedeli
//
ekspr.
ostati sploh:
kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah
/
voz je občepel v blatu
●
ekspr.
dekle je občepelo
ostalo samsko
óbčepráven
-vna -o
prid.
(
ọ̄-ā
)
nanašajoč se na obče pravo:
občepravna določba
óbčeslovánski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ȃ
)
knjiž.
vseslovanski
,
splošnoslovanski
:
občeslovanski izraz
;
občeslovansko ime
občéstven
in óbčestven -a -o
prid.
(
ẹ̑; ọ̄
)
nanašajoč se na občestvo:
občestveni duh
;
občestvena zavest
;
individualno in občestveno čustvovanje
/
občestveno življenje med Slovenci
občéstvenost
tudi
óbčestvenost -i
ž
(
ẹ̑; ọ̄
)
knjiž.
značilnost občestvenega:
občestvenost kmečkega človeka
;
razrednost in občestvenost
občéstvo
in
óbčestvo -a
s
(
ẹ̑; ọ̄
)
knjiž.
skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo:
izločiti koga iz občestva
;
biti član, del slovenskega narodnega občestva
;
vaško občestvo
/
obračati se od osebnega jaza k občestvu
k ljudem, družbi
/
človeško občestvo
človeštvo
;
državno občestvo
država
♦
rel.
cerkveno občestvo
člani Cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti
;
občéstvo svetnikov
verniki, svetniki in duše v vicah
občeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na občevanje:
različni občevalni položaji
;
sprememba občevalne tehnike
/
ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo
;
občevalna sredstva
komunikacijska sredstva
♦
pravn.
občevalni jezik
jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih
občevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od občevati:
a)
prenašanje bolezni z občevanjem
/
spolno občevanje
b)
občevanje z znamenji
/
zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije
stike
/
vljudnost pri občevanju s strankami
občeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
opravljati spolno združitev (s kom):
pogosto občevati
/
spolno občevati
//
imeti spolne odnose, spolna razmerja:
občevati z mladoletnicami
2.
knjiž.
biti v stiku, sporazumevati se:
pisno, ustno občevati
/
podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom
//
pogovarjati se, dogovarjati se:
prijazno je občeval z vsakomer
/
sodišče mu je prepovedalo občevati z njim
družiti se, pogovarjati se z njim
óbči
-a -e
prid.
(
ọ̄
)
1.
splošen
:
vzbujala je občo pozornost
;
doživeti obče priznanje
;
obče in posamično spreminjanje
/
obče lastnosti
/
skrbeti za občo korist
skupno, javno
;
obče zemljišče
skupno
2.
ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene
stroke:
obča metodika
;
obča sociologija
/
obča geografija
geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju
prostora in pokrajine
;
obča psihologija
psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega
človeka
♦
pravn.
obči državljanski zakonik
civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811
;
obče pravo
pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v
nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava
óbče
prisl.
:
obče koristno prizadevanje
;
biti obče priljubljen
;
obče veljavna trditev
;
obče znana stvar
;
sam.:
odnos med občim in posamičnim
občílo
-a
s
(
í
)
1.
sredstvo za sporazumevanje:
razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu
/
uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek
2.
sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij;
komunikacijsko sredstvo
:
telefon je važno občilo
;
moderna občila
/
tehnika občil
/
publ.
množična občila
časopisje, radio, televizija
3.
zastar.
prometno sredstvo, komunikacija:
cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja
/
prometno občilo
óbčina
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
temeljna enota lokalne samouprave:
združiti občine
;
gospodarsko razvita občina
;
organi občine
;
prebivalci občine
;
statut občine
/
pomembnejši kraji v občini
na ozemlju občine
/
občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor
//
organi občine:
občina je naročila zazidalni načrt
;
odnos občine do zasebnega sektorja
/
delati na občini
//
poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež:
iti na občino
;
zbrati se pred občino
//
do 1965
osnovna upravna enota okraja:
občine in okraji
2.
v zvezi
katastrska občina
enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja:
del posestva ima v drugi katastrski občini
●
pasti občini v breme
živeti na stroške občine
;
zastar.
list si je pridobil majhno občino
malo naročnikov, bralcev
;
star.
sprejeti koga v svojo občino
skupnost, družbo
♦
pravn.
davčna občina
v stari Avstriji
enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč
;
domovinska občina
do 1945
občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi
;
zgod.
glavna občina
od 1814 do 1850
upravna enota, ki usklajuje delo podobčin
občinár
-ja
m
(
á
)
nar.
pripadnik določene občine;
občan
:
pri delu so pomagali vsi občinarji
//
občinski odbornik, občinski funkcionar:
pritoževati se občinarjem
občínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na občino:
občinske meje
;
občinsko središče
/
občinski forumi, organi
;
občinski proračun, statut
;
občinsko turistično društvo
/
občinska politika
/
občinska stavba
;
občinsko zemljišče
/
ekspr.
občinski mož
občinski odbornik; uslužbenec na občini
;
občinski odbor
v stari Jugoslaviji
izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini
;
občinski ljudski odbor
od 1952 do 1963
izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini
;
občinski odbornik
član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora
;
občinski praznik
praznik, ki se praznuje v okviru občine
;
občinski sluga
nekdaj
nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela
;
občinski svetnik
v stari Avstriji
član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti
;
občinski tajnik
nekdaj
kdor opravlja pisarniške posle na občini
;
občinske ceste
ceste, ki omogočajo promet na območju občine
;
občinski svet
;
občinsko dete
nekdaj
otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
●
ekspr.
moje kolo ni občinsko
ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦
pravn.
občinsko sodišče
nekdaj
prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve
občínstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve:
občinstvo je napolnilo dvorano
;
občinstvo ploska
;
nagovoriti, pozdraviti občinstvo
;
stati pred občinstvom
;
navdušenje občinstva
;
prostor za občinstvo
/
publ.
v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo
gostje, obiskovalci, ljudje
;
ekspr.
okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo
gledalci, opazovalci
/
v vljudnostnem nagovoru
spoštovano občinstvo
●
zastar.
pristopnost uradov za občinstvo
stranke
2.
ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje:
občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo
;
ekspr.
predstaviti knjigo širokemu občinstvu
;
domače občinstvo
;
filmsko, gledališko občinstvo
;
naklonjenost občinstva
/
odgovor slovenskemu občinstvu
javnosti
;
publ.
publicistična dela računajo na širok krog občinstva
bralcev
óbčnost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
splošnost
:
načelo občnosti pri plačevanju davkov
óbčost
-i
ž
(
ọ̄
)
1.
knjiž.
splošnost
:
občost veselja
/
naloga, ki mu jo je naložila občost
skupnost, družba
2.
filoz.
kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih:
prehajati preko posebnosti v občost
občŕtati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa:
občrtati slabo odtisnjena mesta
;
občrtati s svinčnikom
;
pren.
usta mu je občrtala surovost
//
zaznamovati s črto, črtami robove česa:
občrtati ploskev, na kateri bo risba
/
ekspr.
svetloba je občrtala obzorje
občrtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa:
občrtavati neznane besede v besedilu
občrtávati se
kazati se v obrisih:
dekliška postava se je občrtavala v mraku
občrtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
občrtavati
:
občrtovati zanimivejše odstavke
občudoválec
-lca
[
opčudovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj občuduje:
pisateljevi občudovalci
/
občudovalec čebelje delavnosti
/
občudovalci narave, modernih plesov
/
dekletovi občudovalci
občudoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki izraža občudovanje:
občudovalni pogledi
;
občudovalna pisma
občudoválka
-e
[
opčudovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki koga ali kaj občuduje:
pevec in njegove občudovalke
/
opazoval je občudovalke razstavljenih slik
občudovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od občudovati:
značilno je njihovo občudovanje športnikov
/
pretirano občudovanje moderne glasbe
/
razstavljene freske so vzbujale občudovanje
/
gledati gore z občudovanjem
●
ekspr.
občudovanja vreden pogum
zelo velik
občudovánka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
občudovana ženska:
želel se je izkazati pred občudovanko
;
spomin na prvo občudovanko
občudováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga:
občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti
;
ekspr.
občudujem vas, ker ste vse to sami napravili
/
občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost
/
iron.
občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati
/
ekspr.
občudoval ga je vse življenje
cenil, spoštoval
2.
gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in
izražati tak odnos:
obiskovalci občudujejo razstavljene slike
;
občudovati naravo, planine
;
ženske so glasno občudovale njeno obleko
3.
imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa:
mladina občuduje moderno glasbo
občudováje
knjiž.
:
občudovaje so ga gledali
občudujóč
-a -e:
poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje
;
občudujoči pogledi
;
prisl.:
občudujoče gledati
občudován
-a -o:
najbolj občudovana slika
;
občudovano dekle
občút
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
občutek
:
tipni občut
/
občut sramote, varnosti
/
preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli
občútek
-tka
m
(
ȗ
)
1.
kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta:
dražljaji povzročajo občutke
;
občutek bolečine, teže, toplote, ugodja
;
lakota, žeja in drugi občutki
/
tipni, vidni občutek
2.
navadno s prilastkom
čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje:
ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek
;
spreletel ga je grozljiv občutek
;
izraziti svoje občutke
;
pričakovati kaj s tesnobnimi občutki
;
občutek sramu, strahu, zmagoslavja
/
z oslabljenim pomenom
povedati kaj z občutkom ponosa
s ponosom
3.
s prilastkom
zavedanje, doživljanje določenega stanja:
znebiti se občutka krivde
;
imeti občutek odgovornosti
;
občutek ogroženosti, samote, varnosti
/
osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal
/
manjvrednostni občutek
ali
občutek manjvrednosti
pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne
pomanjkljivosti
4.
s prilastkom
kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično:
vsiljeval se mu je občutek prevaranosti
;
ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo
/
imam občutek, da je takih primerov še več
menim, domnevam
5.
v zvezi z
za
sposobnost za dojemanje, presojanje česa:
imeti občutek za čas
;
izgubiti občutek za hitrost
;
občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju
/
pridobiti si občutek za orientacijo
sposobnost
;
pog.
ima občutek za volan
zna (dobro) voziti, šofirati
6.
v prislovni rabi
izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju:
ravnati s strojem brez občutka
;
v temi sta hodila kar po občutku
;
voziti z občutkom
/
deklamirati z občutkom
●
pog.
ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj
počutil se je neprijetno, nesproščeno
;
pog.
moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka
da se ne bom čutil dolžnega
;
pog.
za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč
razsipno
po njegovem mnenju
občúten
1
-tna -o
prid.
, občútnejši
(
ū
)
1.
ekspr.
precej velik, precejšen:
naložiti komu občutno kazen
;
občutne razlike v cenah
;
škoda je občutna
;
občutno omejevanje uvoza
2.
zastar.
občutljiv
:
ljudje so občutni, predmeti pa ne
/
ima zelo občutno glavo
občútno
prisl.
:
govoril je občutno posmehljivo
;
lahko bi jim občutno škodoval
občúten
2
-tna -o
prid.
(
ú
)
ki se da občutiti:
komaj občuten dotik
;
taka svetloba za naše oko ni občutna
občútenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od občutiti:
občutenje bolečine, toplote
/
toplo občutenje doma
;
občutenje narave, življenja
/
način občutenja in izražanja
občútenost
-i
ž
(
ū
)
značilnost občutenega:
njegova dela preveva odkritost in občutenost
občutévanje
-a
s
(
ẹ́
)
knjiž.
čutenje
:
občutevanje bolečin
občutévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
čutiti
:
ob vsakem koraku je občuteval, da je na tujem
/
občutevati nezadovoljstvo
občutíti
in
občútiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta:
občutiti toploto zakurjene sobe
;
občutiti tresljaje zemlje, utrip srca
/
občutiti s prsti vzbokline
/
ekspr.
njegove oči ničesar več ne občutijo
2.
nagonsko dojeti ali predvideti kaj:
občutil sem, da nisem sam v sobi
/
ekspr.
moja duša je občutila, da se bo to zgodilo
/
intuitivno občutiti
/
v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji
spoznal, dojel
//
s čustvi dojeti:
prej ni narave ne videl in ne občutil
;
pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil
3.
ugotoviti z zavestjo prisotnost česa:
poslušalci niso občutili osti njegovih besed
/
na trgu se že občuti znižanje cen
opazi
4.
imeti, doživeti čustva, občutke:
občutiti srečo, žalost
;
ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila
/
hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
5.
doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega:
mladina še ni občutila pomanjkanja
;
vsega tega gorja še niste občutili
;
občutiti gospodarsko krizo
;
zelo je občutil očetovo nejevoljo
6.
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
občutiti bolečine v nogi
;
ni občutil ne lakote ne žeje
/
občutiti ljubezen do koga
;
občutiti strah pred čim
//
izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo:
pokrajino je občutil tujo
;
moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi
;
vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
●
ekspr.
večkrat sem občutil njegove pesti
večkrat me je natepel
;
ekspr.
njegova denarnica bo podražitev krepko občutila
zaradi podražitve bo potrošil dosti več
;
to sem občutil sam na sebi
sem sam doživel
občúten
-a -o:
skušala si je razložiti občuteni nemir
;
globoko občutene pesmi
;
prisl.:
občuteno igrati
občútje
-a
s
(
ȗ
)
1.
ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega
doživljanja:
navdaja ga slovesno občutje
;
občutje tujosti
;
upirati se občutju, ki ga budi umetnina
♦
psih.
življenjsko občutje
duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do
življenja
//
kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini:
otožno občutje pesmi
/
imeti pri slikanju smisel za občutje
2.
knjiž.
občutek
:
občutje bolečine
/
ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov
;
doživljanje elementarnih človeških občutij
;
občutje zadrege
3.
knjiž.
razpoloženje
,
ozračje
:
po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje
/
epično občutje tistih dni
/
ustvarjanje scenskega občutja
občutljáj
tudi
občútljaj -a
m
(
ȃ; ȗ
)
zastar.
čustvo
,
občutek
:
razodeti svoje občutljaje
občutljív
-a -o
prid.
, občutljívejši
(
ī í
)
1.
sposoben občutiti, zaznavati:
občutljivi in neobčutljivi deli organizma
;
ugotoviti, če so prsti še občutljivi
;
čutnice so občutljive le za določene dražljaje
/
knjiž.
estetsko, likovno občutljiv človek
dovzeten
//
sposoben zelo občutiti, zaznavati:
nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi
;
pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli
/
občutljiv za mraz, vremenske spremembe
/
ekspr.
njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi
;
pren.
je občutljiv za resnico
2.
sposoben čustvovati, doživljati:
razumen in občutljiv igralec
;
bil je najobčutljivejši med nami vsemi
/
ima občutljivo srce
//
ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno:
bolehni otroci so občutljivi
/
umetnik je občutljiv za svoje delo
/
vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro
/
ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega
zamerljiv
3.
v zvezi z
za
pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija:
vitamini so občutljivi za kemične vplive
;
za svetlobo občutljiva snov
;
pren.
naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4.
v zvezi
občutljiv na dotik
ki omogoča upravljanje z dotikom:
uporabniški vmesnik, občutljiv na dotik
;
zaslon je občutljiv na dotik
5.
ki pokaže že zelo majhno količino merjenega:
meriti z občutljivimi aparati, instrumenti
;
občutljiv sprejemnik
;
pren.,
ekspr.
pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
6.
ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov:
čiščenje občutljivih tkanin
;
skladiščenje občutljivega blaga
●
paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih
dovzetnih za bolezen
;
ekspr.
ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv
naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo
;
publ.
ideološko občutljiva tema
neprijetna, težavna
;
bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke
na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode
občutljívo
prisl.
:
mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe
;
občutljivo se vesti
občutljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
občutljiv človek:
ta napor ni za občutljivce
/
občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni
občutljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost občutljivega:
omejena občutljivost ušesa
/
knjiž.
estetska občutljivost
dovzetnost
/
gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost
;
pretirana občutljivost
/
občutljivost instrumenta
♦
fiz.
občutljivost
količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine
;
fot.
občutljivost filma
občútnica
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
čutnica
:
vidne občutnice
občútnost
-i
ž
(
ū
)
zastar.
občutljivost
:
občutnost organizma
/
pretirana narodna občutnost
obdáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nar. vzhodno
obdavčiti
:
zmerno obdačiti dohodke
obdájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da je, se pojavi kaj okrog česa:
srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji
;
obdajati vrtove z ograjami
/
obdajati bregove z nasipi
//
biti, nahajati se okrog česa:
jezero obdaja bukov gozd
;
leteči predmet je obdajal svetel kolobar
;
obdajala ga je množica poslušalcev
/
obdajal ga je gost dim
;
obraz ji obdajajo črni lasje
2.
delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini:
obdajati pecivo z glazuro
;
obdajati stole s prevleko
//
biti, nahajati se na (vsej) površini:
kapljico te snovi obdaja trdna mrenica
;
del rakovega telesa obdaja oklep
/
stene obdajajo tapete
pokrivajo
3.
nav. ekspr.
biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje:
vsak dan nas obdaja hrup in trušč
;
obdajal ga je gorski mir
/
bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo
/
obdaja ga razkošje
razkošno živi
4.
ekspr.
delati, da je kdo deležen česa:
otroka je obdajala z največjo ljubeznijo
/
obdajati koga s častmi
/
mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
5.
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
snežinke je obdajala veličastnost
;
obdaja jo žalost
je žalostna
obdajajóč
-a -e:
dolino obdajajoči vrhovi
;
občutil je toploto obdajajoče ga vode
obdarítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obdariti:
obdaritev otrok
obdaríti
-ím
dov.
, obdáril
(
ī í
)
dati darilo, dar:
obdariti otroke za novo leto
;
obdarili so jih z denarjem in dragocenostmi
;
bogato obdariti
//
knjiž.
povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost:
narava ga je obdarila z bistrostjo, razumnostjo
/
obdariti z naravnimi lepotami
obdárjen
-a -o
tudi
obdarjèn -êna -o:
obdarjeni otroci naj zapustijo dvorano
;
z živahno fantazijo obdarjen otrok
obdárjati
-am
nedov.
(
á
)
dajati darila, darove:
obdarjati otroke ob novem letu
obdárjenost
tudi
obdarjênost -i
ž
(
ȃ; é
)
knjiž.
stanje obdarjenega:
naravna obdarjenost različnih območij
/
glasbena obdarjenost
nadarjenost
obdarovánec
-nca
m
(
á
)
kdor je obdarovan:
navesti imena obdarovancev
;
darovalec in obdarovanec
obdarovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obdarovati:
obdarovanje otrok
obdarováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
dati darilo, dar:
Božiček, dedek Mraz, Miklavž je na prireditvi obdaroval več kot 100
otrok
;
ob praznikih prijatelje redno obdaruje
;
obdarovati maškare s krofi
;
pren.
jesen je kmete bogato obdarovala
//
knjiž.
povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost:
narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto
obdarován
-a -o:
obdarovan z razumnostjo in voljo
;
bogato obdarovani otroci
obdáti
-dám
dov.
,
2. mn.
obdáste
in
obdáte; obdál
(
á
)
1.
narediti, da je kaj okrog česa:
mesto so obdali z obzidjem
;
obdati nasad z ograjo
;
palače so obdali z lepimi vrtovi
/
obdati rečni breg z nasipom
//
postaviti se, pojaviti se okrog koga:
po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali
/
obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
2.
narediti, da je kaj na (vsej) površini:
obdati pecivo z glazuro
;
obdati stene z opažem
obložiti
;
obdati se z apnenčasto lupino, oklepom
/
star.
oblaki so obdali nebo
pokrili, zakrili
3.
nav. ekspr.
narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje:
odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni
;
obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi
/
obdali so ga z razkošjem
4.
ekspr.
narediti, da je kdo deležen česa:
otroke je obdala z ljubeznijo
/
obdal ga je z vsemi častmi
/
zastar.
obdala ga je s srečo
osrečila ga je
5.
knjiž.
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
takrat ga je obdala bolečina
●
knjiž.
obdati se z molkom
ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi
;
knjiž.
obdati se s potrpljenjem
biti potrpežljiv
obdán
-a -o:
z obzidjem obdano mesto
obdávčenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je obdavčen:
seznam obdavčencev
obdávčenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obdavčiti:
odtegniti se obdavčenju
;
obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov
♦
ekon.
linearno
ali
proporcionalno obdavčenje
za isti znesek, isti odstotek
;
pavšalno obdavčenje
pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove
;
obdavčenje po katastru
na osnovi katastrskega dohodka
obdávčenost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje obdavčenega:
enakomerna obdavčenost prebivalstva
obdavčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obdavčevati:
razpravljati o obdavčevanju
;
kriteriji obdavčevanja
obdavčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
določati, predpisovati davek, davščino:
obdavčevati državljane
/
obdavčevati dohodke
obdavčítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obdavčiti:
obdavčitev dohodkov, izdelkov
/
obdavčitev kmetov
/
pregledati dosedanjo obdavčitev
obdavčenost
obdávčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
določiti, predpisati davek, davščino:
obdavčiti blago, dohodke, zemljišče
/
obdavčiti kmete, obrtnike
obdávčen
-a -o:
obdavčeni dohodki, predmeti
;
obdavčene osebe
obdavčljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se lahko obdavči, sme obdavčiti:
obdavčljivi dohodki, prejemki, prihodki
;
obdavčljiva dejavnost
;
obdavčljive transakcije
;
obdavčljivo blago, premoženje
obdélanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
značilnost obdelanega:
obdelanost polja
/
stopnja obdelanosti predmeta
obdélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati:
obdelati ledino
;
obdelati nove površine zemlje
;
obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
2.
z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko,
lastnost:
obdelati kamniti blok, deblo
;
obdelati z dletom
;
površinsko obdelati
;
ročno, strojno obdelati
//
pog.,
s širokim pomenskim obsegom
narediti s čim to, kar določa sobesedilo:
obdelati testo z rokami
gnesti
;
tovarniško obdelati mleko
pripraviti
;
obdelati žival s krtačo
okrtačiti
;
jezikovno obdelati besedilo
pregledati, popraviti
//
na določen način urediti, pripraviti za uporabo:
obdelati podatke
;
statistično obdelati gradivo
3.
načrtno podati določeno vsebino:
v knjigi je obdelal kmečke upore
;
tega vprašanja ni še nihče obdelal
;
dramsko, filmsko obdelati motiv
;
umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
//
načrtno se seznaniti s čim:
obdelati predpisano učno snov
/
obdelati teze na javnih tribunah
/
ekspr.
dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala
se nista o vsem pogovorila
//
publ.
raziskati
,
proučiti
:
obdelati postopke za pridobivanje izotopov
;
znanstveno obdelati najdene predmete
4.
pog.
pregovoriti
,
pridobiti
:
rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati
;
volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
5.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
obdelati koga s pestmi
;
tako ga je obdelal, da je komaj stal
/
počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci
obmetali
6.
ekspr.
negativno oceniti, skritizirati:
kritik ga je neusmiljeno obdelal
;
nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦
biblio.
obdelati knjigo
vpisati knjigo v katalog
;
les.
obdelati les
iz lesne surovine izdelati polizdelke
obdélan
-a -o:
razlaga obdelanih podatkov
;
obdelano polje
;
zadovoljivo obdelano vprašanje
;
bogato kamnoseško obdelani oporniki
♦
agr.
obdelana plast zemlje
plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača
obdeláva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od obdelati ali obdelovati:
a)
obdelava zemlje s kmetijskimi stroji
b)
površinska obdelava
;
obdelava kamna, kovin, posekanega lesa
/
publ.
slikarska obdelava ozadja
oblikovanje
c)
strojna obdelava podatkov
č)
dramska obdelava motiva
;
monografska obdelava delavskega gibanja
d)
podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj
e)
obdelava lesa
♦
film.
obdelava filma
tehnično delo s filmom po končanem snemanju
;
lit.
obdelava literarnega dela
raziskava po določenih kriterijih
;
teh.
mehanska obdelava
s katero se materialu spreminja oblika
;
toplotna obdelava
načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo
lastnosti
2.
s prilastkom
način, kako je kaj obdelano:
nenavadna obdelava motiva
/
zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi
obdelanosti
obdelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obdelovati
:
skrbno obdelavati zemljo
/
obdelavati hlod s sekiro
/
obdelavati pri pouku novo poglavje
/
mešetarja sta začela kupca obdelavati
/
obdelavati koga s pestmi
obdelíti
-ím
dov.
, obdélil
(
ī í
)
knjiž.
dati komu njegov del:
najprej je obdelila otroke, nato pa je odrezala kruha še sebi
/
rojenice so obdelile ta narod s čudovitimi lastnostmi
obdarovale
obdeloválec
-lca
[
obdelovau̯ca
tudi
obdelovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z obdelovanjem:
zemlja daje več, čeprav se je število njenih obdelovalcev zmanjšalo
/
prebivalci teh krajev so spretni obdelovalci kamna
;
obdelovalci optičnih stekel
/
obdelovalec podatkov
obdeloválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obdelovanje:
a)
obdelovalni stroški
;
obdelovalna intenzivnost
/
obdelovalna zemlja
zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta
ali sadno drevje
;
kmetijska obdelovalna zadruga
prva leta po 1945
delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in
delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
♦
agr.
obdelovalni načrt
načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja
b)
obdelovalni postopek
;
obdelovalne metode
;
obdelovalna zmogljivost
/
stružnica in drugi obdelovalni stroji
;
obdelovalna industrija
obdeloválnica
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za obdelovanje predmetov:
obdelati odlitke v obdelovalnici
;
obdelovalnica in brusilnica
/
strojna obdelovalnica
;
obdelovalnica marmorja
obdelovánec
-nca
m
(
á
)
teh.
predmet, ki se obdeluje:
stružiti, vpeti obdelovance
obdelovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obdelovati:
moderen način obdelovanja zemlje
/
obdelovanje kamnitega bloka
;
ukvarjati se z obdelovanjem diamantov
/
obdelovanje podatkov
♦
agr.
konturno obdelovanje
pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo
odplakovanje
;
plitvo obdelovanje
pri katerem je obdelana plast nizka
obdelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati:
obdelovati njivo
;
velike površine obdelujejo s stroji
;
skrbno obdeluje svoj vrt
/
imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino
/
obdelovati sadovnjake
/
preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo
kmetoval
2.
z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno
obliko, lastnost:
obdelovati železno gmoto, kristale, les
;
obdelovati z rezilom
;
obdelovati z udarci
;
kemično in mehanično obdelovati
//
pog.,
s širokim pomenskim obsegom
delati s čim to, kar določa sobesedilo:
obdelovati madeže z vodo
;
smučarske steze obdelujejo ponoči
pripravljajo, teptajo
;
obdelovati testo
gnesti
//
na določen način urejati, pripravljati za uporabo:
računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit
;
obdelovati ankete
;
obdelovati rezultate raziskav
3.
načrtno podajati določeno vsebino:
v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja
;
v knjigi obdeluje kraški svet
;
filmsko, likovno obdelovati
//
načrtno se seznanjati s čim:
obdelovati predpisano učno snov
/
to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
//
publ.
raziskovati
,
proučevati
:
obdelovati kmečko vprašanje
;
obdelovati zgodovino delavskega gibanja
4.
pog.
pregovarjati
,
pridobivati
:
toliko časa so ga obdelovali, da je privolil
;
obdelovali so ga za vstop v stranko
5.
ekspr.
tepsti
,
pretepati
:
pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati
;
obdeloval ga je s pestmi po glavi
;
obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest
/
obdeloval ga je z nožem
suval
, z nohti
praskal
, z zobmi
grizel
;
petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
6.
ekspr.
negativno ocenjevati, kritizirati:
obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov
;
nasprotni tisk ga je grdo obdeloval
/
obdeloval ga je z najgršimi izrazi
zmerjal
♦
šport.
obdelovati mišice
z vajami in masažo utrjevati
obdelován
-a -o:
lastnosti obdelovanega materiala
;
dobro obdelovana zemlja
obdévati
-am
in
-ljem
nedov.
,
tudi
obdevála
(
ẹ́
)
star.
oblagati
:
obdevati krompir s slamo
●
nar.
obdevati snope
dajati, zlagati jih v kozolec
obdírjati
-am
dov.
(
ī
)
1.
dirjajoč priti okrog česa:
obdirjati s konjem stadion
/
ekspr.
obdirjala sta hišo okrog in okrog
2.
ekspr.
hitro obhoditi:
z novico je obdirjala vse okoliške vasi
obdivjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
zastar.
podivjati
:
v samoti so tako obdivjali, da jim pravimo divji možje
/
obdivjal je in začel razbijati
2.
ekspr.
hitro obhoditi:
obdivjal je vse vrhove
obdóben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
občasen
:
obdobne bolečine v glavi
;
obdobna dela
/
obdobno ponavljanje
/
obdobna selitev ptic
obdóbje
-a
s
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
1.
omejeno trajanje
a)
v katerem se kaj dogaja, zgodi:
posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini
;
daljša padavinska obdobja v jeseni
/
obdobje priprav na tekmovanje
b)
v življenju, bivanju:
značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih
;
obdobje doraščanja
/
tretje življenjsko obdobje
ki se začne navadno z upokojitvijo posameznika
/
njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko
;
zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
2.
omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:
povojno obdobje
;
obdobje industrializacije
/
različna obdobja v zemeljski zgodovini
/
z oslabljenim pomenom
v obdobju narodnoosvobodilnega boja
med narodnoosvobodilnim bojem
3.
omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja;
čas
:
umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala
;
v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila
;
v obdobju od januarja do maja
/
z oslabljenim pomenom
v obdobju enega leta
v enem letu
/
najmanjše časovno obdobje
♦
ekon.
manufakturno obdobje kapitalizma
;
geol.
kozmično obdobje
razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje
obdolžênec
-nca
[
obdou̯ženəc
]
m
(
é
)
kdor je obdolžen:
pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
//
pravn.
oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena
obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba:
zagotoviti obdolžencu obrambo
;
zaslišati obdolženca
;
obdolženec in priče
obdolžênka
-e
[
obdou̯ženka
]
ž
(
é
)
ženska, ki je obdolžena:
zvijača obdolženke ni uspela
//
pravn.
ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena
obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba:
zaslišanje obdolženke
obdolževáti
-újem
[
obdou̯ževati
]
nedov.
(
á ȗ
)
delati, imeti koga za krivega česa:
obdolževal ga je hudih dejanj
obdolžítev
-tve
[
obdou̯žitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obdolžiti:
obdolžitev napačne osebe
/
zavrniti obdolžitve
♦
pravn.
kriva obdolžitev
obdolžíti
-ím
[
obdou̯žiti
]
dov.
, obdôlži; obdôlžil
(
ī í
)
narediti, imeti koga za krivega česa:
obdolžiti koga požiga
;
obdolžil ga je, da je razbil šipo
;
po krivem obdolžiti
♦
pravn.
izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje
obdolžèn
-êna -o:
obdolžen je, da nalašč zamuja
;
sam.:
obdolženi ima pravico do zagovornika
obdónavski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se nahaja ob Donavi:
obdonavske države
;
obdonavska mesta
obdrávski
-a -o
prid.
(
á
)
ki je, se nahaja ob Dravi:
obdravski pas
;
obdravsko mesto
obdŕgniti
-em
dov.
,
tudi
obdrgníla
(
ŕ ȓ
)
1.
z drgnjenjem odstraniti s površine:
obdrgniti barvo, lak
/
obdrgniti ogorek ob hlod
/
obdrgniti čevlje ob predpražnik
odrgniti
;
nož je obdrgnil kar ob hlače
obrisal
//
z drgnjenjem nekoliko poškodovati;
odrgniti
:
obdrgniti hlače
;
obdrgniti emajlirano posodo
2.
podrgniti
:
žival ga je obdrgnila z glavo
/
obdrgniti mesne rezine s česnom, soljo in poprom
obdŕgnjen
-a -o:
obdrgnjene hlače
;
obdrgnjena posoda
obdŕsati
-am
dov.
(
ȓ
)
1.
z drsanjem nekoliko poškodovati;
odrsati
:
obdrsati hlače na kolenih
;
močno obdrsati
2.
premikajoč se tesno dotakniti;
podrsati
:
obdrsati s komolcem ob koga
obdŕsan
-a -o:
obdrsan prag
obdŕsniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
premikajoč se tesno dotakniti;
podrsniti
:
obdrsniti s komolcem
;
obdrsnil se je ob steno
obdržánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obdržati:
problem zasedbe in obdržanja otoka
/
obdržanje smeri pri hitri vožnji
obdržáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji:
ujel je konja za povodec in ga obdržal
;
obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok
;
obdržati z rokami, zobmi
/
pajčevina je muho komaj obdržala
/
hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
//
ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa:
med govorom je obdržal kozarec (v roki)
/
nahrbtnik je obdržal na rami
;
sedla je in obdržala košaro v naročju
//
ne odložiti, ne sleči:
klobuk je obdržal na glavi
;
v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala
ostala oblečena v plašč
2.
narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem
mestu, kljub delovanju nasprotne sile:
komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil
;
z vsemi močmi so voz le obdržali
/
podpore so obdržale drevo pokonci
/
obdržati vozilo na cesti
narediti, da ne zdrkne s ceste
;
obdržati čoln na vodi
narediti, da se ne prevrne, potopi
;
obdržati se na površini
//
narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem
mestu sploh:
dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal
/
obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu
/
med plavanjem obdržati glavo nad vodo
;
obdržati roko iztegnjeno
3.
narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam:
eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu
;
prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal
/
obdržati sliko za spomin
/
kužka, ki so ga našli, so obdržali
/
zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma
niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
//
narediti, da kaj ne preide v last drugega:
posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal
/
po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
//
ne prenehati razpolagati s čim:
obdržati funkcijo
;
obdržati pravico do odškodnine
;
obdržati službo
4.
s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
a)
na določenem mestu:
obdržali so ga v bolnišnici, zaporu
;
ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna
;
ekspr.:
tujina ga ni mogla obdržati
;
tu me ne bi obdržali niti na vrvi
b)
v določenem odnosu:
obdržati moža, prijatelje
;
obdržati (si) naročnike, odjemalce
5.
ne prenehati
a)
opravljati kako dejavnost:
obdržati gostilno, obrt
b)
uporabljati:
obdržati stare ladje v prometu
;
obdržati latinico
/
obdržati predpise
ne jih odpraviti
/
obdržati družinske navade
c)
gojiti:
obdržati le nekatere vrste hrušk
6.
rešiti, obvarovati (pred propadom):
posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati
;
podjetje se je kljub krizi obdržalo
;
kot kovač se ni mogel obdržati
;
obdržati se brez tuje pomoči
//
ne prepustiti nasprotniku, sovražniku:
obdržati postojanko
;
mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦
šah.
obdržati figuro
7.
narediti, da kaj ostane nespremenjeno:
obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
//
z oslabljenim pomenom
s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem
stanju:
obdržati koga pri volji
;
obdržati moštvo v kondiciji
;
obdržati živino zdravo
//
z oslabljenim pomenom
izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne
preneha biti, obstajati:
obdržati barvo
;
obdržati ravnotežje
;
obdržati vitkost
8.
ekspr.,
v zvezi
obdržati v glavi, v spominu
zapomniti si:
vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi
;
ta dogodek sem obdržal v spominu
9.
v zvezi
obdržati zase, v sebi
ne povedati, ne zaupati drugemu:
obdržati novico, poslovne skrivnosti zase
;
ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
●
obdržati kontrolo nad čim
ne prenehati kontrolirati kaj
;
obdržati korak s kom
ne zaostati za njim
;
ekspr.
ti svoje nasvete kar zase obdrži
nočem tvojih nasvetov
;
pog.
nobene stvari ne more več obdržati v sebi
vse izbruha
;
ekspr.
obdržati vajeti v svojih rokah
ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
obdržáti se
1.
kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati:
takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati
;
sreča je, da so se med vojno obdržali
/
združili so se, da bi se obdržali na tržišču
/
pog.:
hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi
ostane
;
most se je obdržal do danes
;
sneg se ni dolgo obdržal
je kmalu skopnel
//
ne prenehati biti zanimiv, pomemben:
le malokatero njegovo delo se je obdržalo
;
stoična filozofija se je dolgo obdržala
//
pog.
ostati uporaben, ohraniti se:
taki izdelki se obdržijo samo na suhem
;
jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile
2.
oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje:
obdržati se na konju, veji
;
prijel je za drog in se komaj obdržal
3.
ne spremeniti se:
cene se bodo obdržale
;
vreme se ni obdržalo
ni ostalo lepo
●
obdržati se na nogah
ne pasti
;
vladar se je obdržal na oblasti
ni prenehal vladati
obducènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
med.
kdor obducira:
senat je zaslišal psihiatra in obducenta
obducírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
preiskovati truplo z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka
smrti:
obducirati truplo
obdúkcija
-e
ž
(
ú
)
med.
preiskovanje trupla z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka
smrti:
obdukcija ponesrečencev
/
opraviti obdukcijo
obdukcíjski
tudi
obdúkcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na obdukcijo:
obdukcijski instrumenti
/
obdukcijski izvid
obéčati
-am,
in
obéčati
in
obečáti -am
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑; ẹ́ á ẹ́
)
star.
obljubiti
:
obečal je, da pride še danes
obečávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
obljubljati
:
obečavati otrokom bonbone
obèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
kosilo
:
pripravljati obed
;
dober obed
;
praznični obed
/
iti k obedu
;
povabiti na obed
obéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na obed:
obedni čas
/
obedna miza
jedilna miza
obédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
prostor, urejen za serviranje hrane;
jedilnica
:
prinesti kosilo v obednico
;
prostorna in svetla obednica
//
pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju:
obednica iz mahagonija
obedoválec
-lca
[
obedovau̯ca
in
obedovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor jé kosilo:
opazovati obedovalce
obedoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
restavracija
1
:
privoščiti si razkošno kosilo v obedovalnici
obedováti
-újem
tudi
obédovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ̄
)
knjiž.
jesti kosilo;
kositi
1
:
obedovati doma, v restavraciji
;
redno obedovati in večerjati skupaj, s prijatelji
/
preh.
obedovati riž, špagete
jesti za kosilo
óbel
óbla -o
[
obəu̯
]
prid.
(
ọ̄
)
omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo:
obli hrbti knjig
;
obli kupi sena
/
obla oblika predmeta
/
oble prsi
//
knjiž.
zaobljen
,
okrogel
:
obli kamni
/
obel obraz
/
obli boki
;
oble roke
♦
gozd.
obli les
okrogli les
;
strojn.
obli navoj
navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru
obéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. primorsko
zabela
:
slanina za obelo
obeléti
-ím
dov.
, obéli
(
ẹ́ í
)
postati bel, svetel:
od sonca so mu lasje obeleli
obelèl
in
obelél -éla -o:
obeleli lasje
obeléžba
-e
ž
(
ẹ̑
)
publ.
označitev
,
zaznamovanje
:
obeležba drevja za sečnjo
/
obeležba trase za cesto
//
znak
1
,
znamenje
:
obeležbe na cestišču
obeleževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
publ.
1.
označevati
,
zaznamovati
:
obeleževati drevje za sečnjo
2.
biti značilen, prevladujoč:
razpravo obeležuje jasnost in nazornost
;
drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov
obeléžiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
publ.
1.
označiti
,
zaznamovati
:
obeležiti hiše, ki niso primerne za bivanje
/
obeležiti traso
/
s polaganjem vencev so obeležili obletnico proslave
2.
razložiti
,
pojasniti
:
v govoru je obeležil pomen te akcije
;
obeležiti temeljna stališča glede vojne in miru
obeléžen
-a -o:
državni praznik je bil obeležen z novimi delovnimi zmagami
;
obeležena trasa
obeléžje
-a
s
(
ẹ̑
)
publ.,
navadno s prilastkom
1.
značilnosti
,
posebnosti
:
kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika
;
splošno obeležje časa
/
alpsko obeležje pokrajine
/
z oslabljenim pomenom:
zborovanje je imelo delovno obeležje
;
opisi narave imajo lirično obeležje
2.
spominska plošča, spomenik, znamenje:
ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava
/
spominsko obeležje
obelísk
-a
m
(
ȋ
)
visok monoliten kamnit spomenik, ki se proti vrhu piramidasto zožuje:
postaviti obelisk
;
vklesati napis v obelisk
;
obeliski in piramide
//
temu podoben spomenik sploh:
padlim borcem so postavili spominski obelisk
obelíti
1
in
obéliti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
narediti kaj bolj belo ali razbarvati:
obeliti perilo, platno
;
obeliti rjuhe na soncu
/
obeliti lase
♦
agr.
obeliti endivijo
s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo
ti belo rumene barve
2.
odstraniti lubje:
obeliti smreke
;
z nožem obeliti palico
3.
nar. vzhodno
pobeliti
1
:
obeliti hišo
obéljen
-a -o:
obeljen les
;
obeljeno platno
obelíti
2
in
obéliti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
nar. primorsko
zabeliti
:
obeliti krompir
;
obeliti solato z oljem
obéljen
-a -o:
obeljeno zelje
obelodániti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
razkriti
,
objaviti
:
obelodaniti imena tekmovalcev, seznam dolžnikov
;
obelodaniti načrte, podatke, rezultate
;
obelodaniti novico, vest javnosti
/
obelodaniti afero
;
obelodaniti resnico
2.
zastar.
izdati
1
,
objaviti
:
obelodaniti knjigo
/
obelodaniti pesmi v reviji
obelodánjati
-am
nedov.
(
á
)
ekspr.
razkrivati
,
objavljati
:
obelodanjati dosežke, uspehe
;
obelodanjati nominirance
;
obelodanjati svoj program
/
obelodanjati nezakonite posle
;
obelodanjati resnico
obênem
prisl.
(
é
)
izraža istočasnost:
obenem sta prišla domov oče in sin
;
oba sta skoraj obenem zastavila isto vprašanje
/
zaprl je vrata in ugasnil luč, vse obenem
;
obenem z živili so poslali tudi zdravila
skupaj
//
izraža vzporedno različnost:
je pravnik, moral pa bi biti obenem ekonomist
;
sedel je, obenem pa me je povabil, naj prisedem
óber
óbra
m
(
ọ́
)
star.
velikan
:
spopasti se z obrom
óberlájtnant
-a
[
obərlajtnant
]
m
(
ọ́-á
)
v avstrijskem in nemškem okolju
poročnik
1
,
kapetan
:
javiti se oberlajtnantu
obéróč
prisl.
(
ẹ̑-ọ̑
)
knjiž.
z obema rokama:
oberoč nositi na mizo
;
oberoč se prijeti za glavo
;
oberoč vihteti meč
●
knjiž.
oberoč dajati
biti radodaren, velikodušen
obérôčen
in
obéróčen -čna -o
prid.
(
ẹ̑-ō; ẹ̑-ọ̄
)
knjiž.
nanašajoč se na obe roki:
oberočno orodje
●
oberočni meč
nekdaj
meč, ki se drži z obema rokama
óberst
-a
[
obərst
in
oberst
]
m
(
ọ́
)
v avstrijskem in nemškem okolju
polkovnik
:
povelja obersta
obésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
avt.
naprava iz vodil in vzmetnih elementov, na katero je pritrjeno kolo:
okvare na obesah
/
posamična obesa
ki ni v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru
obések
-ska
m
(
ẹ̑
)
okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu:
podariti obesek
;
ima lep obesek
;
zlat obesek
;
obesek iz kosti
/
knjiž.
vražni obesek
amulet
/
pes ima na ovratnici obesek s številko
(pasjo) znamko
//
okrasni predmet, ki se kam obesi:
prostor je bil okrašen s trakovi in obeski
/
obeski za novoletno jelko
;
obesek za ključe
;
uhani z obeski
obésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na obešenje:
obesne bakrene ploščice
/
obesna prečka za zavese
obesíšče
-a
s
(
í
)
teh.
točka, v kateri je telo obešeno:
trenje v obesišču
obésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi:
obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival
;
obesiti malho čez ramo, na ramo
;
obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik
;
obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop
/
obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico
/
obesiti verižico okrog vratu
/
ekspr.
lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč
;
obesiti zastavo
izobesiti
♦
teh.
obesiti motor
pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
//
usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu:
tega dne so obesili in ustrelili prve talce
;
obesiti na vejo, vislice
;
iti se obesit
;
obesiti se iz obupa
/
ekspr.
obesili me bodo, če to povem
/
kot podkrepitev:
ne pustim, pa če me obesiš
;
gremo, če se pes obesi
2.
ekspr.
napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj:
obesijo mu vsako nerodno delo
;
glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel
/
obesiti komu svoje skrbi
//
pripisati
,
prisoditi
:
odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu
/
filmu so obesili oznako znanstvene fantastike
;
obesiti komu vzdevek
3.
ekspr.
prodati, zlasti kaj neustreznega:
obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati
;
obesili so ji staro šaro
4.
ekspr.
reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega:
govorijo to, kar jim drugi obesijo
;
kdo vam je to obesil
;
kaj vse ste mu obesili
/
kdo pa vam je obesil to laž
5.
nar.
povesiti
,
nagniti
2
:
rože so obesile cvete
;
glava se mu je obesila na prsi
●
ekspr.
obesiti so mu hoteli nevesto
hoteli so ga poročiti
;
pog.
večkrat ji katerega obesijo
mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu
;
pog.
vse nase obesi
oblači, nosi neskladno obleko, nakit
;
obesiti na klin, na kljuko, na kol
ekspr.
obesiti službo na klin
opustiti jo
;
ekspr.
obesiti šolo, študij na klin, kljuko
opustiti študiranje
;
ekspr.
obesiti komu kaj na nos, na ušesa
povedati, kar se ne bi smelo
;
obesiti na vrat
ekspr.
obesil jim je svoje otroke na vrat
skrbeti so morali za njegove otroke
;
ekspr.
obesili so jim policijo na vrat
povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala
;
bibl.
bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se
potopil v globočino morja
izraža veliko ogorčenje, obsodbo
;
ekspr.
obesiti na (veliki) zvon
povsod razglasiti, povedati
obésiti se
1.
oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal:
obesiti se na drog in se zagugati
;
obesiti se na premikajoči se vagon
/
ekspr.
otrok se obesi materi okrog vratu
/
ekspr.
obesiti se komu na roko, za roko
;
ekspr.
ob sunku se je kar obesil na soseda
se je naslonil nanj
/
smreka se je pri podiranju obesila
se pri padanju naslonila na sosednje drevo
;
snežinke so se ji obesile na lase
2.
slabš.,
z dajalnikom
pridružiti se:
hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi
;
če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
//
v zvezi z
na
zaljubiti se, poročiti se:
mislila je, kako bi se čim prej na koga obesila
;
ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride
3.
ekspr.,
v zvezi z
na
pretirano kritično razčlenjevati:
obesi se na vsako besedo
;
obesil se je na to napako, drugega ni videl
/
obesili so se na njegovo obljubo
pretirano so se sklicevali nanjo
●
ekspr.
obesite se, če vam ni prav
vaša nejevolja nas ne gane
;
ekspr.
obesiti se komu na pete
hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati
ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji
;
nar.
iti se obesit na zvon
iti zvonit
;
ekspr.
obesiti se na življenje
zelo se ga bati izgubiti
;
pog.
zastonj se še pes ne obesi
vsaka stvar ima svoj vzrok
;
bil je tak veter, kot bi se kdo obesil
zelo močen
;
preg.
o kresi se dan obesi
po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
obéšen
-a -o:
na drevesce obešeni okraski
;
obešene slike
;
našli so ga obešenega
♦
avt.
posamično obešeno kolo
kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso
obešálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obešanje:
obešalna kljuka
;
obešalna vrv
♦
elektr.
obešalni kabel
kabel, ki je v kratkih presledkih pritrjen na nosilno vrv
obešalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem:
priti na obešališče
obešálnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila:
postaviti obešalnik za vrata
;
pribiti obešalnik na steno
;
obesiti plašč na obešalnik
/
obešalnik za brisače, ključe
//
palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju:
dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro
;
leseni, plastični obešalniki
/
obešalnik za hlače
obešálo
-a
s
(
á
)
priprava, na katero se kaj obeša:
obesiti zaklane živali na obešala
;
premična jeklena vrv z obešali
/
dati plašč na obešalo
obešalnik
obéšanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od obešati:
obešanje perila, zaves
;
kavelj za obešanje
/
streljanje in obešanje
/
nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila
/
obešanje po gostilnah
♦
pravn.
obsoditi na smrtno kazen z obešanjem
obéšanka
-e
ž
(
ẹ́
)
predmet, ki se kam obesi, prirejen za različne namene:
zdravi izdelki so označeni s posebno obešanko v obliki srca
;
reklamne obešanke
;
oglaševanje na obcestnih obešankah
/
voščilnica kot obešanka za vrata
//
cvetlični lonec, ki se kam obesi:
saditi rože v obešanke
;
prostor krasi praprot v glineni obešanki
;
plastična korita in obešanke
//
ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri
zaklepanju namesti na kaj:
kupiti obešanko
;
odlomiti, odtrgati obešanko
;
zakleniti skrinjo z obešanko
/
ključavnica obešanka
obéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi:
obešati lestence
;
previdno obešati sliko
/
obešati perilo na sonce, plašče v garderobo
;
pren.
vse upanje je obešal na eno samo možnost
//
usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu:
obešati in streljati talce
2.
ekspr.
delati, da je kdo dolžen opravljati kaj:
obešali so mu najtežja dela
//
pripisovati
,
prisojati
:
niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali
;
obešali so mu razne pustolovščine
3.
ekspr.
govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega:
le kdo vam obeša te zgodbe
4.
nar.
povešati
,
nagibati
:
sončnica ponoči obeša cvet
;
grmi se obešajo čez rob jezera
●
ekspr.
obešati komu kaj na nos, na ušesa
pripovedovati mu, kar se ne bi smelo
;
ekspr.
obešati kaj na (veliki) zvon
povsod razglašati, pripovedovati
obéšati se
1.
oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal:
otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča
;
obešati se okrog vratu
;
pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
2.
slabš.,
z dajalnikom
pridruževati se:
obeša se družbam v gostilni
;
vsiljivo se jim obeša
//
iskati pomoč, zavetje:
nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas
;
bolje, da se ne obeša nanj
3.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti, zadrževati se:
kar naprej se obeša okrog naše hiše
;
obešati se po gostilnah
●
ekspr.
dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame
legal, sedal
;
slabš.
začela se je obešati na fante, na moške
začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo
prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost
;
ekspr.
obešati se na okna
sklanjati se, nagibati se čeznje
;
ekspr.
obešati se komu na pete
slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga
;
ekspr.
obešati se komu na vrat
nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom
obéšenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
kdor je obešen:
sneti obešencu zanko z vratu
;
rešiti obešenca
obešenják
-a
m
(
á
)
ekspr.
1.
obešenec
:
ni mogel pozabiti na obešenjaka
2.
lahkomiseln, neresen človek:
nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico
;
ljudje tam so pravi obešenjaki
3.
ničvreden, malovreden človek:
hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi
obešenjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
1.
ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju:
obešenjaški smeh
;
obešenjaške šale
/
trpko obešenjaški način govorjenja
;
obešenjaški odnos
/
obešenjaški humor
šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
//
lahkomiseln
,
neresen
:
govoriti v obešenjaškem tonu
;
v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje
2.
ničvreden
,
malovreden
:
obešenjaška druščina, sodrga
/
obešenjaški videz
obešenjáško
prisl.
:
obešenjaško govoriti
;
obešenjaško se zasmejati
obešenjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
obešenjaški odnos do česa:
njegov odgovor kaže obešenjaštvo
;
obešenjaštvo in cinizem
obéšenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od obesiti:
nepravilno obešenje luči
/
samomor z obešenjem
♦
avt.
avtomobil ima posamično obešenje koles
njegova kolesa imajo posamične obese
obéšenka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki je obešena:
rešiti obešenko
obèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
obljuba
:
verjeti obetom
;
izpolniti obete
;
ponavljati obete predhodnikov
/
ostalo je le pri obetih
2.
nav. ekspr.
kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
pozitivnega, ugodnega:
mladi skakalec je največji obet slovenskega skakalnega športa
;
o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike
/
na koncertu je izpolnil vse obete
pričakovanja
3.
publ.,
s prilastkom
možnost
,
upanje
:
imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone
;
obeti za ozdravitev so minimalni
4.
zastar.
dar, zlasti žgalni:
darovati bogovom obete
;
podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj
obétanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od obetati:
prenehati z obetanjem
;
obetanje plačila
obétati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen;
obljubljati
:
obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil
;
obetati komu podporo, službo
;
obetal ji je zvestobo
;
obetal mu je, da se mu bo dobro godilo
/
tej hiši obetajo lepo prihodnost
napovedujejo
;
meteorologi obetajo lepo vreme
●
ekspr.
obetati hruške na vrbi
kaj nemogočega
;
ekspr.
obetal mu je palico
grozil mu je, da bo tepen
//
navadno z odvisnim stavkom
izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:
že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal
;
ekspr.
obetal mu je, da bo tepen
grozil
/
konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja
2.
nav. ekspr.
imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a)
pozitivnega, ugodnega:
podpirati študente, ki obetajo
;
kot začetnik je veliko obetal
/
v stroki je on ime, ki obeta
/
letina dobro obeta
kaže
b)
drugega, drugačnega:
jutro nam je obetalo lep dan
;
njegova zunanjost ni obetala nič dobrega
;
nekatera znamenja obetajo spremembe
/
njegova prizadevnost je obetala uspeh
obétati se
nav. 3. os.
izraža verjeten nastop, uresničitev česa:
obeta se vroč dan, nevihta
/
njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost
;
obeta se mu uspeh
;
ekspr.
obetajo se nam lepši časi
obétati si
pričakovati
:
od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi
;
obetajo si boljše uspehe
;
publ.
obetajo si še nove potresne sunke
obetajoč
-a -e:
obetajoč nasmeh
;
obetajoč pisatelj, športnik
;
obetajoča kariera
;
prisl.:
obetajoče se nasmehniti
obétan
-a -o:
uresničitev že dostikrat obetanih reform
obetáven
in
obétaven -vna -o
prid.
(
á ā; ẹ̄
)
knjiž.
(veliko) obetajoč:
mlad obetaven igralec
;
obetavna mladina
/
obetaven posel
;
obetavna kariera
/
pomignil mu je z obetavno kretnjo
obetávno
in
obétavno
prisl.
:
obetavno se nasmihati
;
pot se je obetavno začela
obgláviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
usmrtiti z odstranitvijo glave:
nekatere so ustrelili, druge obglavili
/
obglaviti z giljotino
;
pren.
politično obglaviti
//
odstraniti glavo:
obglaviti zaklano žival
obglávljen
-a -o:
biti obglavljen
;
najti obglavljeno okostje
obglávljati
-am
nedov.
(
á
)
usmrčevati z odstranitvijo glave:
obglavljati žrtve
;
obglavljati in obešati
//
odstranjevati glavo, glave:
obglavljati trote
obglávljenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obglaviti:
obglavljenje uskoškega poglavarja
♦
pravn.
obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem
obglódati
-am
tudi
-glójem,
tudi
obglôdati -am
dov.
, obglódaj obglódajte
tudi
obglóji obglójite
tudi
obglôdaj obglôdajte
tudi
obglodájte;
tudi
obglodála
(
ọ́; ó
)
z glodanjem odstraniti del česa:
obglodati koren
;
obglodati skorjo kruha
/
obglodati kost
//
z glodanjem načeti, poškodovati:
zajci obglodajo drevesca
obglodávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z glodanjem načenjati:
miši obglodavajo korenine
obgodrnjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim:
vsako stvar obgodrnja
;
rad obgodrnja njegovo gospodarjenje
●
ekspr.
popolnoma so ga obgodrnjali
skritizirali
obgovárjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
ogovarjati
:
čutili so se tako povezane, da so se celo neznanci obgovarjali
2.
nar.
grajati
,
karati
:
ne obgovarjaj ga in tudi ne zagovarjaj
obgovoríti
-ím
dov.
, obgovóril;
nam.
obgovôrit
in
obgovorít
(
ī í
)
ogovoriti
:
obgovoril je prvega mimoidočega in ga vprašal za pot
/
če ga bo obgovoril, mu bo gotovo odgovoril
obgózden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se nahaja ob gozdu:
obgozdni travniki
;
obgozdna vas
obgradíti
-ím
dov.
, obgrádil; obgrajèn
(
ī í
)
ograditi
:
obgraditi vrt
;
obgraditi barake z visokim zidom
obgrísti
-grízem
dov.
(
í
)
z grizenjem odstraniti del česa:
obgristi jabolko
/
obgristi kost
//
z grizenjem načeti, poškodovati:
obgristi pipo
/
pes ga je obgrizel
ogrizel
obgrizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z grizenjem odstranjevati del česa:
nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval
/
previdno obgrizovati črvivo sadje
//
z grizenjem načenjati:
jelenjad obgrizuje drevje
obhájanec
-nca
m
(
ȃ
)
rel.
kdor je obhajan:
dolga vrsta obhajancev
obhájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obhajati:
obhajanje predpisov, zakonov
/
zoprno mu je bilo vsako obhajanje praznikov
/
obhajanje vernikov
obhájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
hoditi okrog česa:
straža je celo noč obhajala tabor
//
izogibati se:
ne obhajaj težav z raznimi izgovori
;
pren.
obhajati predpise
//
star.
hoditi
:
ob progi so obhajale straže
/
rad obhaja tuje države
obiskuje
2.
proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj;
praznovati
:
danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan
;
novo leto bomo obhajali kar doma
/
zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
3.
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam
/
obhajale so ga čudne misli
;
večkrat ga obhajajo hude slutnje
4.
dov. in nedov.
,
rel.
dati, deliti posvečene hostije:
duhovnik je bolnika spovedal in obhajal
obhájan
-a -o:
umrl je spovedan in obhajan
;
jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica
obhajílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obhajilo:
kupili so ji belo obhajilno obleko
/
obhajilna miza
ozki, podolgovati mizi podobna priprava, kjer se deli obhajilo
;
zapeli so obhajilno pesem
obhajílo
-a
s
(
í
)
rel.
del maše, ko duhovnik obhaja:
darovanje in obhajilo
/
iz cerkve je odšla med obhajilom
/
prvo obhajilo
//
posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo;
sveto rešnje telo
:
dati, sprejeti obhajilo
;
nesti obhajilo bolniku
obhíšen
-šna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je, se nahaja ob hiši:
obhišni vrt
obhòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
glagolnik od obhoditi:
večerni, vsakodnevni obhod
;
obhod častne čete
;
obhod študentov po mestnih ulicah
/
patruljni obhod
/
policisti so že na obhodu
;
med obhodom je straža odkrila mine
/
njegov obhod tujih dežel se je kmalu končal
●
star.
prvomajski obhod
prvomajska parada
♦
etn.
jurjevski obhod
;
geom.
obhod
gibanje po sklenjeni črti od določene točke na črti do iste točke
nazaj
obhóden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na obhod:
obhodna pot je dobro urejena
♦
anat.
obhodni živec
možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov
;
astron.
obhodna doba
čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo
;
voj.
obhodna patrulja
obhóden
2
in
obhôden -dna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
ki se da obhoditi:
ta pečina je obhodna
obhodíti
-hódim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
hodeč priti okrog česa:
straža obhodi tabor v dveh urah
;
našega gozda ne obhodiš v enem dnevu
//
hodeč se izogniti:
previdno je obhodil lužo
2.
opraviti kako pot z določenim namenom:
poveljnik je obhodil vse straže
;
obhodil je častno četo
/
koledniki so obhodili že vse hiše v vasi
;
star.
ni še obhodil vseh sorodnikov
obiskal
3.
potujoč priti na več mest kakega območja:
obhodil je vso okolico mesta
;
kot študenta sta veliko obhodila
obhójen
-a -o
1.
deležnik od obhoditi:
obhojena pot
2.
od hoje poškodovan, uničen:
ima čisto obhojene čevlje
;
do krvi obhojene noge
;
obhojene stopnice
obhódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
(obhodna) patrulja, straža:
napadali so sovražnikove obhodnice
;
naletela je na obhodnico
/
mimo oken so hodile obhodnice
obhódnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
nekdaj
kdor opravlja kako pot z določenim namenom:
obhodnik je sredi trga prebral obvestilo
/
občinski, sodniški obhodnik
2.
etn.
kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo:
obhodniki so zapeli in zaplesali
♦
žel.
obhodnik proge
kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih
okvarah, ovirah
obhódnja
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
obhod
:
poslal je patruljo na obhodnjo
/
začela se je jurjevska obhodnja skozi vas
♦
gozd.
čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru
običáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni
človekovi dejavnosti, dogajanju:
običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo
;
ekspr.
običaji izumrejo, živijo
;
popisovati stare običaje
/
ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji
;
običaji pri pokopavanju
2.
navada
:
prilagoditi se hišnim običajem
/
moralni običaji
pravila, norme
/
poznati poslovne običaje
/
kršiti prometne običaje
/
pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito
;
pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj
/
šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj
;
ni njegov običaj, da se brani
♦
pravn.
pravni običaj
pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno
prepričanje o njegovi obveznosti
običájen
-jna -o
prid.
, običájnejši
(
ȃ
)
ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način:
taki zastoji v prometu so običajni
;
običajna meja, mera
;
običajna oblika boja
/
avtomobil je parkiral na običajnem mestu
/
sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo
/
to je običajen pojav, prizor
navaden
//
ki se rabi za določene prilike:
po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija
;
spregovoril je nekaj običajnih fraz
/
običajna darila
//
knjiž.
vsakdanji
,
pogost
:
učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost
/
te stvari so na deželi že čisto običajne
♦
pravn.
običajno pravo
nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem
prepričanju o njegovi obveznosti
običájno
prisl.
:
običajno dela dopoldne
;
ob odhodu jih običajno spremlja do vrat
/
v povedni rabi
izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje
običájnost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost običajnega:
običajnost stvari
/
govoriti običajnosti
navadne stvari
običájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na običaj 1:
prikazati običajsko stran ljudskega življenja
/
običajske ljudske pesmi
obíčen
tudi
óbičen -čna -o
prid.
(
ī; ọ̑
)
zastar.
običajen
:
v veseli družbi ga je minila obična resnoba
/
taka noša je bila takrat obična
obigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z uspešno igro povzročiti, da kdo v igri za denar potroši, izda veliko
denarja:
vse po vrsti je obigral
;
obigral ga je za celoten zaslužek
obíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od obijati:
obijanje sten
obíjati
-am
nedov.
(
í
)
s pribijanjem, pritrjevanjem delati, da je, se pojavi kaj na (vsej)
površini:
obijati plot z deskami
;
obijati skrinjo s kožami
obíl
-a -o
[
obiu̯
in
obil
]
prid.
(
ȋ ī
)
zastar.
obilen
:
obil dež namaka polje
;
vrnili so se z obilim plenom
;
čaka jih obilo plačilo
/
bil je deležen obilih časti
velikih, visokih
;
zajci so se razmnožili v obilem številu
v velikem
/
visoka in obila ženska
/
drevo daje obilo senco
/
ukvarjal se je z obilimi posli
številnimi;
prim.
obilo
obílen
-lna -o
[
tudi
obiu̯na
]
prid.
, obílnejši
(
ȋ
)
nav. ekspr.
1.
po količini, vrednosti zelo velik:
padal je obilen dež
;
obilen zajtrk
;
pomagali so mu z obilno podporo
;
žetev bo letos obilnejša
/
obilna in raznovrstna izbira v trgovinah
;
obilno duševno delo ga je izčrpalo
/
to v obilni meri velja tudi za vas
v veliki
//
knjiž.
številen
:
obilne atmosferske motnje
/
obilna udeležba
2.
ki ima razmeroma velike razsežnosti:
slon ima obilen trup
;
stregla je obilna gospodinja
;
na mizi je obilna majolika z vinom
/
njegov nos je precej obilen
velik, debel
obílno
prisl.
:
sline so se mu obilno cedile
;
zjutraj je obilno zajtrkoval
;
trud je bil obilno poplačan
●
obilno se je najedel
zelo, močno
;
pripravili so obilno hrane
veliko, mnogo
obílica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
obilica podatkov
;
zima z obilico snega
//
v prislovni rabi,
v zvezi
v obilici
izraža veliko količino, množino:
vsega je bilo v obilici
;
lasje so se ji v obilici usipali po ramenih
2.
zastar.
obilje
,
izobilje
:
obilica in pomanjkanje
/
živeti v obilici
obílje
-a
s
(
ȋ
)
1.
stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih
dobrin:
s pridnostjo je prišel do sreče in obilja
;
obilje in udobje sodobnega življenja
/
ekspr.
hotel je zbežati iz sitega obilja in morečega dolgočasja
2.
knjiž.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
med raki je obilje oblik in vrst
;
podnebje z obiljem dežja
//
v prislovni rabi,
v zvezi
v obilju
izraža veliko količino, množino:
imeti vsega v obilju
;
stara hruška vsako leto v obilju rodi
/
mož je v obilju razkazoval svojo moč
obílnost
-i
[
tudi
obiu̯nost
]
ž
(
ȋ
)
1.
ekspr.
lastnost, značilnost obilnega:
ženska je bila gibčna kljub precejšnji obilnosti
/
knjiž.
v spisu moti vezniška obilnost
pogostnost
2.
zastar.
velika količina, množina:
morje je znano po obilnosti rib
/
dal je duška obilnosti svojega veselja
3.
zastar.
obilje
,
izobilje
:
obilnosti ni bilo nikdar pri hiši
/
živeti v obilnosti
obílo
prisl.
(
ī
)
knjiž.
veliko
,
mnogo
:
imel je obilo dela
;
doživel je obilo hudega
;
uspel je z obilo pridnosti
/
dekle ima obilo snubcev
/
kot voščilo
obilo sreče
//
obilno
,
bogato
:
potico je obilo potresla s sladkorjem
;
bili so obilo poplačani za trud
/
težaki morajo obilo jesti
veliko, dosti
/
pri poslušanju so se obilo smejali
zelo, močno;
prim.
obil
obílokrat
prisl.
(
ī
)
star.
velikokrat
,
mnogokrat
:
pogovarjata se obilokrat
obílost
-i
ž
(
ī
)
zastar.
1.
velika količina, množina:
obilost podatkov
;
obilost snega
2.
obilje
,
izobilje
:
živeti v obilosti
obilováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
imeti veliko, mnogo česa:
v tem času potoki obilujejo z vodo
obímčkati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
otr.
objemati
:
obimčkati punčko
obiráč
-a
m
(
á
)
1.
obiralec
:
obirači hmelja, sadja, tobaka
/
nar.
obirači s polnimi košarami grozdja
trgači
2.
priprava za obiranje sadja:
z obiračem je segel do najvišjih vej
obirálec
-lca
[
obirau̯ca
tudi
obiralca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline:
obiralec češenj, grozdja, sadja
;
obiralec hmelja, tobaka
2.
ekspr.
opravljivec
,
obrekljivec
:
on je obiralec in slepar
obirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za obiranje:
obiralni stroji
;
obiralna posoda
obirálka
-e
[
obirau̯ka
tudi
obiralka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline:
obiralka hmelja
2.
ekspr.
opravljivka
,
obrekljivka
:
ta ženska je velika obiralka
obirálnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za obiranje sadja:
obirati jabolka z obiralnikom
♦
agr.
kronasti obiralnik
obiralnik za sadje s kovinskim obročem na dolgi palici in vrečico
pod njim
obíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od obirati:
obiranje češenj, sadja
;
obiranje hmelja, tobaka
/
obiranje orumenelih trsnih listov
/
obiranje uši
/
obiranje sosedov
/
zaradi tvojega obiranja bomo še zamudili
/
brez obiranja je to storil
obírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline:
obirati češnje, jabolka, maline
;
obirati hmelj
;
obirati ob suhem vremenu
;
obirati s strojem
//
odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste:
obirati suho cvetje, poškodovane liste
//
s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov:
obirati sadno drevje
/
koze obirajo grmovje
2.
odstranjevati, spravljati s česa:
obirati gosenice z zelja
;
obirati uši
;
kure se obirajo
;
pes si obira bolhe
//
z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti:
obirati kurje bedro, gnjat
/
najrajši obira kosti
3.
ekspr.
povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja:
prodajalec obira kupce
;
pri igri, kartanju je vse obiral
4.
ekspr.
opravljati
2
,
obrekovati
:
ljudje ga zato še vedno obirajo
;
obirati sosede
/
obirati koga za hrbtom
●
ekspr.
s koso obirati breg
kositi redko, slabo travo
obírati se
ekspr.
1.
obotavljati se, omahovati:
pohiti, kaj se tako obiraš
;
obirati se z odhodom
;
predolgo se je obiral
/
obirati se pri delu
2.
s prislovnim določilom
biti, zadrževati se:
že več dni se obira okoli naše hiše
;
obirati se po sobi
;
zakaj se tu obiraš
obísk
-a
m
(
ȋ
)
1.
bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov:
obisk je hitro minil
;
iti, priti na obisk,
star.
v obiske
;
napovedati se na obisk
;
biti na obisku
/
nastopni obisk
;
napraviti vljudnostni obisk
/
delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk
;
pren.
zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe
♦
pravn.
delovni obisk
obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših
družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih
zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj
;
državni obisk
uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika
oblasti
;
neuradni obisk
obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge
države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih
;
uradni obisk
obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega
državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih
stikov
2.
glagolnik od obiskati:
prijateljev obisk me je presenetil
/
obisk predavanj je neobvezen
;
račun za zdravnikov obisk na domu
;
svetovali so ji obisk pri kozmetičarki
/
gostom se priporočamo za obisk
3.
število obiskovalcev:
obisk v gledališču upada
/
predstava ima zelo dober obisk
4.
pog.
gost
1
,
obiskovalec
:
nov obisk je prišel
;
ima polno hišo obiskov
●
pog.
danes so v bolnišnici obiski
danes je dovoljeno obiskovati bolnike
;
sosedje imajo vsak dan obiske
vsak dan jih kdo obišče
obiskánec
-nca
m
(
á
)
kdor je obiskan:
posloviti se od obiskanca
obiskánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost obiskanega:
obiskanost filmskih predstav
;
raziskava merjenja obiskanosti spletnih strani
obiskáti
-íščem
dov.
, obíščite
in
obiščíte
(
á í
)
1.
iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov:
obiskati bolnika, prijatelja
;
grem obiskat znanca v bolnišnico
;
obiskati soseda na domu
;
že dolgo nas ni nihče obiskal
;
malokdaj se obiščejo
/
publ.
naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko
revijo boste dobili, bo izhajala
2.
opraviti kako pot z določenim namenom:
zdravnik je obiskal bolnika
;
novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej
/
knjiž.
obiskati frizerja, odvetnika
iti k frizerju, odvetniku
/
publ.:
goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo
;
obiskati izletniško točko
/
obiskati prireditev
udeležiti se je
;
obiskati razstavo
ogledati si jo
//
knjiž.
iti, priti kam:
obiskati grobove padlih
;
vsak dan obišče mestni park
3.
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje
;
sreča nas je obiskala
/
spanec jih dolgo ni obiskal
dolgo niso zaspali
●
ekspr.
zvečer nas je obiskalo sovražno letalo
je priletelo
;
knjiž.
to območje velikokrat obišče potres
na tem območju je velikokrat potres
;
publ.
tatovi so obiskali znanega zlatarja
so okradli
obiskán
-a -o
deležnik od obiskati:
obiskani kraji so bili zelo zanimivi
//
s prislovom
ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov:
dobro obiskan ples
;
oba hotela sta enako obiskana
obiskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obiskovati
:
obiskavati prijatelje
;
obiskavati vsak teden
/
neredno obiskavati šolo
obiskoválec
-lca
[
obiskovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov:
znebiti se nadležnega obiskovalca
;
biti vljuden z obiskovalci
2.
kdor opravlja kako pot z določenim namenom:
obiskovalci knjižnice, muzeja, parka
/
obiskovalci planinskih koč
//
kdor se udeleži kake predstave, prireditve:
obiskovalci gledaliških predstav, razstav
/
obiskovalci tečaja angleškega jezika
/
knjiga obiskovalcev
v katero se podpišejo obiskovalci
obiskoválka
-e
[
obiskovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih
stikov:
odšla je k vratom, da bi pozdravila obiskovalko
2.
ženska, ki opravlja kako pot z določenim namenom:
redna obiskovalka knjižnice
/
obiskovalke kozmetičnega salona
//
ženska, ki se udeleži kake predstave, prireditve:
obiskovalke in obiskovalce prosimo, da ne zamujajo predstav
obiskoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
soba za obiskovalce:
peljati koga v obiskovalnico
obiskovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obiskovati:
obiskovanje bolnika
/
obiskovanje toplic, zdravnika
/
obiskovanje javnih lokalov
/
spodbujati učence k obiskovanju gledaliških predstav
;
neredno obiskovanje pouka
obiskováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov:
ponesrečenca niso smeli obiskovati
;
babico smo hodili obiskovat ob praznikih
;
sosedje se pogosto obiskujejo
/
publ.
ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce
nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci
;
pren.
ponoči ga obiskujejo čudne misli
2.
opravljati kako pot z določenim namenom:
trgovski potniki obiskujejo odjemalce
;
zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu
/
knjiž.
obiskovati pedikerja, zobozdravnika
hoditi k pedikerju, zobozdravniku
/
publ.
obiskovati tuje dežele
;
že več let obiskujejo isti hotel
/
obiskovati gledališče, šolo
hoditi v gledališče, šolo
;
obiskuje plese, prireditve
udeležuje se jih
//
knjiž.
hoditi, prihajati kam:
navadil se je obiskovati drevored ob reki
;
vdova obiskuje možev grob
3.
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik:
lakota jih obiskuje
;
občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo
●
knjiž.
pokrajino so več let zapored obiskovale poplave
v tej pokrajini so bile več let zapored poplave
;
knjiž.
razred obiskuje trideset učencev
v razredu je trideset učencev
;
publ.
samotne vile radi obiskujejo tatovi
v njih radi kradejo
obiskován
-a -o
deležnik od obiskovati:
od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti
//
s prislovom
ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov:
množično obiskovana letovišča, predavanja
obíst
-i
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
star.
ledvica
:
biti bolan na obistih
;
vnetje obisti
●
ekspr.
preiskati, pretipati komu obisti
s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti
zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga
;
ekspr.
obrali so jo do obisti
zelo so jo obrekovali
;
ekspr.
pozna ga do obisti
pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe
obísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
ledvičen
:
obistne bolezni
obistíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
1.
uresničiti
,
izpolniti
:
obistinil je vse, kar je nameraval
;
načrt se je obistinil
;
njegove želje so se obistinile
/
društvo se ni obistinilo
se ni ustanovilo, ni zaživelo
2.
dokazati
,
potrditi
:
obistiniti svojo zvestobo
;
njegova trditev se je obistinila
obistínjen
-a -o:
možnost je obistinjena
obítelj
-i
ž
(
ȋ
)
zastar.
družina
,
rodbina
:
ta obitelj stanuje v sosednji hiši
;
biti iz dobre, ugledne obitelji
/
preživljati številno obitelj
/
ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj
obíti
1
-ídem
dov.
, obšèl obšlà obšlò
tudi
obšló
(
í
)
1.
hodeč priti okrog česa:
obiti gozd v enem dnevu
;
straža obide tabor v eni uri
;
patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla
/
pri orientacijskem pohodu je obšel cilj
zgrešil
//
hodeč se izogniti:
srečno je obšel sovražnika
;
zlahka je obšel zasedo
;
v loku obiti
/
ekspr.
s takim načinom dela je obšel mnogo težav
/
ekspr.
pot obide strmo skalo
;
pren.
obiti določilo, zakon
2.
opraviti kako pot z določenim namenom:
poveljnik je obšel častno četo
/
sprevod kurentov je obšel polja in hiše
/
danes je obšel še dve razstavi
si jih je ogledal
3.
potujoč priti na več mest kakega območja:
obšli smo vso Evropo
/
obiti svet
4.
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
naenkrat ga je obšel hud dvom
;
obšel jih je strah, da so na napačni poti
/
obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja
;
obšla ga je slabost
●
publ.
elektrifikacija je obšla to hribovsko vas
vas ni elektrificirana
;
pog.
novica je hitro obšla svet
se je razvedela
;
publ.
pri podelitvi nagrad so ga obšli
ga niso upoštevali
;
ekspr.
s prstom je obšel točke na zemljevidu
je pokazal
;
pog.
s pogledom je obšel vse zbrane
pogledal je vse zbrane
obíti
2
obíjem
dov.
, obìl
(
í ȋ
)
s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini:
obiti steno
;
obiti z lesom, pločevino, železom
obítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od obiti obijem:
obitje sten
objádranje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od objadrati:
objadranje sveta
/
objadranje čeri
objádrati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
z jadranjem priti okrog česa:
trikrat je objadral otok
/
objadrati zemljo
/
objadrati pomol, rt
2.
z jadranjem se izogniti:
objadrati nevarne čeri
3.
z jadranjem prepotovati:
objadrati vso jadransko obalo
objáhati
-am
tudi
-jášem
dov.
(
ā
)
1.
z jahanjem priti okrog česa:
da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala
trdnjavo
//
z jahanjem priti od enega konca do drugega:
pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov
2.
z jahanjem se izogniti:
v loku so objahali mesto
3.
z jahanjem prepotovati:
objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli
objasnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
pojasnitev
:
objasnitev ravnanja
/
takim objasnitvam bo težko kdo verjel
pojasnilom
objásniti
-im
tudi
objasníti -ím
dov.
, objásnil
(
ā ȃ; ī í
)
knjiž.
pojasniti
:
prosil je, če mu vprašanje še enkrat objasni
/
objasnil ji je, kaj se je zgodilo
●
knjiž.,
ekspr.
šele tedaj se mi je objasnilo, da nisem ravnal prav
mi je postalo jasno, očitno
objasnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
pojasnjevati
:
objasnjevati nerazumljiva mesta besedila
/
ta dejstva nekoliko objasnjujejo njegovo odločitev
objáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od objaviti:
objava novice, rezultatov
;
objava po radiu
/
knjižna objava
;
objava fotografij
2.
kratko uradno sporočilo javnosti:
prebrati objavo
;
objava o deratizaciji
//
list s takim sporočilom:
trgati objave z zidov
3.
voj.
dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb:
pokazati objavo
/
dopustna objava
objavítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj objavi:
objavitelj teksta neznanega avtorja
objáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
uradno sporočiti javnosti:
objaviti novico, rezultate
;
objaviti razpis delovnega mesta
;
objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu
/
publ.
časopis, radio je objavil zadnje dogodke
/
objaviti stavko
razglasiti
//
zastar.
povedati
,
sporočiti
:
objaviti prijatelju svoj namen
2.
narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi:
urednik je članek, novelo objavil
;
objaviti na prvi strani, v zborniku
/
časopis je objavil reportažo, nekaj slik
/
objaviti svoje pesmi, razprave
/
predtem je avtor objavil že več knjig
objávljen
-a -o:
priglasiti se na objavljen razpis
;
objavljen v knjižni obliki
objávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od objavljati:
objavljanje informacij
;
objavljanje po radiu, zvočniku
/
objavljanje pesmi, razprav
;
objavljanje v revijah
objávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
uradno sporočati javnosti:
navadno objavljajo rezultate žrebanja po časopisju in radiu
;
zakoni se objavljajo v uradnem listu
/
v oglasih
podjetje objavlja prosto delovno mesto šoferja
//
zastar.
pripovedovati
,
sporočati
:
tega nikomur ne objavljaj
2.
(večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi:
v reviji objavljajo tudi prispevke tujih avtorjev
/
časopis ob ponedeljkih malih oglasov ne objavlja
/
pesmi je objavljal v različnih revijah
/
kljub visoki starosti še zmeraj objavlja
objávljan
-a -o:
v nadaljevanjih objavljana reportaža
objavljávec
-vca
in
objavljálec -lca
[
objau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj objavlja navadno na spletnih straneh:
objavljavci se med seboj slabo poznajo
;
anonimni objavljavci
;
objavljavec bloga, spletne vsebine
objavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se lahko objavi:
objavljivi in neobjavljivi spisi
objéd
-a
m
(
ẹ̑
)
bot.
travniška rastlina z modrimi cveti, Succisella:
objédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od objedati:
objedanje brstja, drevja
/
objedanje sosedov
objédati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z grizenjem načenjati:
zajci objedajo drevesna debla
/
ose objedajo sadje
2.
ekspr.
opravljati
2
,
obrekovati
:
rad objeda znance
●
ekspr.
objedati komu dobro ime
jemati
objédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
nar. zahodno
ogrizek
:
pospraviti objedke
;
jabolčni objedki
objékt
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb,
opravljanje določene dejavnosti:
graditi, obnavljati, vzdrževati objekte
;
cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti
/
elektroenergetski, industrijski objekt
;
gradbeni, stanovanjski, turistični objekti
//
publ.,
v zvezi
plovni objekt
vodno vozilo, zlasti večje:
podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti
;
ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti
2.
publ.,
navadno s prilastkom
pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje;
predmet
:
pesem, slika je objekt estetskega doživljanja
/
obrniti kamero proti objektu
/
objekt letalskih napadov so zlasti mostovi
cilj, tarča
;
postati objekt različnih šal
osrednja oseba
;
opredeliti objekt določene znanosti
področje
3.
publ.
kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem:
delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v
vseh vprašanjih
;
ravnati s kom kot z objektom
●
ekspr.
ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine
o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi
♦
filoz.
objekt
kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem,
stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje
;
jezikosl.
objekt
predmet
;
direktni objekt
predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku
;
indirektni objekt
predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
objékten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na objekt:
objektna maketa
♦
fiz.
objektno stekelce
steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani
predmet
;
jezikosl.
objektni stavek
odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka;
predmetni odvisnik
objektív
-a
m
(
ȋ
)
film.,
fot.
sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike
predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za
projiciranje:
naravnati, nastaviti objektiv
/
zamenjati objektiv
;
objektiv kamere
/
mehčalni objektiv
s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek
;
normalni objektiv
pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata
negativa
;
širokokotni objektiv
pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata
negativa
●
fot. žarg.
dobiti kaj v objektiv
v vidno polje objektiva
;
publ.
turisti lovijo zanimive prizore v objektive
jih fotografirajo
;
publ.
pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih
dogodkov
je opisal, prikazal
//
fiz.
gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem
leč kake optične priprave:
akromatični objektiv
;
objektiv daljnogleda
;
objektiv in okular
objektivácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od objektivirati:
objektivacija česa v stvarnosti
/
objektivacija avtobiografskih elementov
objektíven
-vna -o
prid.
, objektívnejši
(
ȋ
)
1.
ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih,
interesih, ampak po dejstvih;
nepristranski
,
pravičen
:
objektiven človek, sodnik
;
spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven
/
objektivna kritika
;
objektivno ocenjevanje
//
neodvisen od osebnih nazorov, interesov;
neoseben
,
stvaren
:
niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna
;
objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2.
ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem:
skušal je priti do objektivnih podatkov
;
tako govorjenje, pisanje ni objektivno
/
to je objektivna resnica
splošno veljavna
3.
ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja:
objektivni zakoni sveta
;
objektivna resničnost, stvarnost
;
to je objektivno dejstvo
//
ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka:
objektivni vzroki nesreče
;
dosegati uspehe kljub objektivnim težavam
;
objektivna in subjektivna krivda
/
objektivne okoliščine
/
narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦
filoz.
objektivni idealizem
idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati
;
fiz.
objektivni fotometer
fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom,
ne z očesom
;
psih.
objektivna metoda
v behaviorizmu
metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje
organizmov
;
šol.
naloga objektivnega tipa
naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril
objektívno
prisl.
:
govoriti, soditi objektivno
;
biti objektivno kriv
objektivírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način,
opredmetiti:
v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost
;
objektivirati se z delom
2.
prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost
zavesti, mišljenja osebka, posplošiti:
čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi
avtobiografski elementi
3.
narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov:
objektivirati kriterije
objektivíran
-a -o:
zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in
vtisov
objektivístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na objektivizem:
objektivistični pristop
;
objektivistično opisovanje narave
/
objektivističen pisatelj
objektivitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
filoz.
kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja;
objektivnost
:
objektivitete in subjektivitete
/
objektiviteta objekta
objektivizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od objektivizirati:
objektivizacija notranjega monologa v filmu ni uspela
/
ta umetnina je objektivizacija pesnikove duhovne zrelosti
objektivízem
-zma
m
(
ī
)
prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih
nazorov, interesov:
kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov
;
romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in
nacionalizmom poudarjala čustva
/
pozitivistični, znanstveni objektivizem
/
v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma
♦
filoz.
spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka
neodvisne resnice
objektivizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način,
opredmetiti:
z dejanji objektivizirati svoj psihični svet
;
ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
2.
prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost
zavesti, mišljenja osebka, posplošiti:
objektivizirati avtobiografsko snov
;
motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
3.
narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov:
objektivizirati merila za nagrajevanje
;
objektivizirati presojanje
/
treba bo objektivizirati elemente kreditne politike
stvarno določiti, ugotoviti
objektivizíran
-a -o:
objektivizirana merila
;
objektivizirano zlo
objektívnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost objektivnega človeka:
spoštovali so ga zaradi njegove objektivnosti
;
zaupati v objektivnost komisije
/
razumska, znanstvena objektivnost
/
objektivnost podatkov
2.
filoz.
kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja:
priznavati, raziskovati objektivnost
;
za tega filozofa je čista logika znanost o idealnih objektivnostih
objéktnik
-a
m
(
ẹ̑
)
fiz.
objektno stekelce:
objèm
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od objeti, objemati:
topel materinski objem
;
objem ob slovesu je bil prisrčen
/
ekspr.:
iztrgati se iz objema
;
planila sta si v objem
;
vrgla se mu je v objem
;
dolgo jo je držal v objemu
/
knjiž.,
z oslabljenim pomenom:
počitnice je preživel v objemu gozdov
;
skušal se je prebiti iz objema ideološkosti
●
knjiž.
priti v objem smrti
umreti
objémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od objemati:
vsesplošno objemanje in poslavljanje
objémati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
(večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni,
prijateljstva:
mati ga je objemala in poljubljala
;
dolgo jo je objemal
;
objemal ga je kot brata
;
vsi so se objemali
/
objemal jo je okrog pasu, vratu
;
pren.,
ekspr.
iztegovala je roke predse in objemala temo
//
imeti roke položene okrog česa:
stal je vzravnano in objemal steber
;
ves čas si je objemala kolena
2.
ekspr.
biti, nahajati se okrog česa;
obdajati
:
kozolci in skedenj objemajo dvorišče
;
čudovit vrt objema stavbo
/
gosta megla nas je objemala
/
večerna zarja objema hribovje
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
objemal ga je čuden občutek
;
sen, spanec jih objema
/
mehki spomini jo objemajo
/
prijetna toplota ji objema telo
●
ekspr.
ogenj objema celo poslopje
celo poslopje gori
;
ekspr.
vztrajno je objemal kozarec
držal; pil
;
ekspr.
z očmi je objemal vso dolino
gledal, ogledoval
objemajóč
-a -e:
objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu
;
objemajoče roke
objémčkati
-am
nedov. in dov.
(
ẹ̑
)
otr.
objemati
:
otrok jo je objemčkal in poljubljal
objémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
teh.,
v zvezah:
objemni kot
kot, ki ga tvorita jermenica in jermen
;
objemno šestilo
šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma
objémka
-e
ž
(
ẹ̑
)
teh.
predmet, navadno obročast, za pritrjevanje, povezovanje česa:
objemka za cevi, kable
/
pritrdilna objemka
objést
-i
ž
(
ẹ̑
)
star.
objestnost
:
ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila
;
mladostna, pijanska objest
/
narediti, reči kaj iz objesti
objésten
-tna -o
prid.
, objéstnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad)
naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo:
objestni fantje, otroci
;
nagajiv in objesten
;
pren.,
ekspr.
objesten veter
//
ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti:
objesten smeh
;
objestno streljanje
;
objestno vpitje otrok
//
ekspr.
brezobziren
,
nesramen
:
objestni fevdalci, nacisti
;
objestna drhal
objéstno
prisl.
:
objestno odgovarjati, razbijati
objésti
-jém
dov.
,
2. mn.
objéste,
3. mn.
objedó
tudi
objêjo; objêj
in
objèj objêjte; objédel objédla,
stil.
objèl objéla
(
ẹ́
)
z grizenjem načeti, poškodovati:
koza je objedla grm
;
gosenice so objedle zelje
/
zastar.
psi so objedli tujca
ogrizli
objésti se
star.
preobjesti se:
krava se je objedla, zato jo napenja
objéden
-a -o:
od lisic objedeno truplo
objéstnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
objesten človek:
posvariti, umiriti objestneža
;
mladi objestneži
objéstnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje objestnega človeka:
prevzela ga je objestnost
;
fantovska,
ekspr.
pobalinska objestnost
/
iz objestnosti razbiti šipo
;
ekspr.
iz gole objestnosti je to storil
;
v objestnosti ni pomislil na posledice
/
ekspr.
objestnost drhali
brezobzirnost, nesramnost
/
počenjati objestnosti
objestna dejanja
objéti
-jámem
dov.
, objêmi objemíte; objél;
nam.
objét
in
objèt
(
ẹ́ á
)
1.
položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva:
objeti dekle, mater, očeta
;
prisrčno ga je objela
;
objel ga je kot sina
;
objela sta se in poljubila
/
objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
//
položiti roke okrog česa:
skušal je objeti steber
;
sedla je in si objela kolena
/
drevo sta dva moža komaj objela
2.
ekspr.
pojaviti se okrog koga:
objel ga je nepregleden gozd
;
objelo jih je grajsko zidovje
/
objela jih je noč, tema
//
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
objel jo je hlad
;
mehka toplota je objela ude
/
objela ga je bridkost
;
groza, žalost ji je objela srce
/
molk je objel vse tri
●
ekspr.
ogenj je objel že celo poslopje
celo poslopje že gori
;
star.
moža objeti
omožiti se
;
ekspr.
s pogledom je objel vse navzoče
pogledal
objét
-a -o:
objet par je stal na cesti
;
odšla sta objeta
;
kolena je držala objeta
objétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
objem
:
prepustila se je njegovemu objetju
/
znajti se v objetju gozdov
objézditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z jezdenjem priti okrog česa:
v diru je objezdil steber sredi arene
2.
z jezdenjem se izogniti:
v velikem loku je objezdil nasprotnikov tabor
3.
z jezdenjem prepotovati:
objezditi deželo, posestvo
/
objezditi vsa delovišča v gozdu
4.
star.
izuriti žival za ježo:
slabo objezditi konja
objézerski
tudi
objezérski
tudi
objezêrski -a -o
prid.
(
ẹ̑; ẹ̑; ȇ
)
ki je, se nahaja ob jezeru:
objezerski travnik
/
objezersko letovišče
objókanec
-nca
m
(
ọ́
)
ekspr.
objokan človek:
objokanec se je ob teh besedah nasmehnil
objókanka
-e
ž
(
ọ́
)
ekspr.
objokana ženska:
objokanka se je vsem smilila
objókati
tudi
objokáti -am,
in
objókati
tudi
objokáti -jóčem
dov.
, objókajte
tudi
objokájte
in
objóčite
(
ọ́ á ọ́
)
izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z
besedami:
objokati mrtvega moža
objókan
-a -o
1.
deležnik od objokati:
objokane napake
2.
ki kaže posledice jokanja, sledove solz:
imeti objokan obraz
;
njene oči so objokane
/
objokan fantek
objokávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
objokovati
:
vsa družina je objokavala umrlega
/
objokavati svojo nesrečno mladost
objokoválka
-e
[
objokovau̯ka
tudi
objokovalka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
ženska, ki izraža žalost za umrlim, navadno z obredno pesmijo:
zaslišali so se glasovi objokovalk
/
pogrebne objokovalke
objokovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od objokovati:
glasno objokovanje mrtvega
/
objokovanje zmotnega dejanja
objokováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izražati veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z
besedami:
objokovati mrtvega
/
ekspr.:
objokovati svojo nesrečno usodo
;
v pesmih objokovati koga
●
ekspr.
dobro premisli, da ne boš svoje odločitve kdaj objokoval
obžaloval, se kesal zaradi nje
objokován
-a -o:
zelo objokovan človek
obkládanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obkladati:
obkladanje sten z marmorjem
/
obkladanje z grdimi besedami
obkládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
star.
oblagati
,
obdajati
:
obkladati stene s ploščicami
/
zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo
2.
ekspr.
delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:
obkladati koga s častmi
/
obkladati z vprašanji
/
obkladati koga z dajatvami
/
sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami
obstreljeval
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:
obkladati koga z grdimi priimki, psovkami
/
obkladati koga z lažnivcem, pijancem
●
star.
sneg obklada drevje
pokriva, leži na njem
;
star.
obkladati konje z zaboji
otovarjati jih
;
ne obkladaj si srca z lažmi
ne obremenjuj, obtežuj
obkládek
-dka
m
(
ȃ
)
kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene:
dati obkladek na čelo, rano
;
menjati obkladek
/
blatni, kisov, suh obkladek
♦
med.
burovi obkladki
;
mrzli obkladek
obklájen
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nar. vzhodno
obložen
,
pokrit
:
smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom
/
z rožami obklajena okna
/
s poljskimi pridelki obklajeni vozovi
naloženi
obklečáti
-ím
dov.
, obklêči
in
obkléči; obklêčal
in
obkléčal
(
á í
)
ostati v klečečem položaju:
ljudje so odšli iz cerkve, on pa je obklečal
obklêj
in
obklèj
prisl.
(
ē; ȅ
)
izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja;
kdaj
1
:
kje in obklej se dobimo
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
povej, obklej boš nazaj
obklesáti
-kléšem
dov.
, obklêši obklešíte; obklêsal
(
á ẹ́
)
1.
z dletom obdelati kamen:
obklesati marmorni blok
2.
knjiž.
dati čemu bolj izdelano podobo:
zgodbo bo moral avtor še obklesati
obklesán
-a -o:
grobo obklesani kamni
obkljúkati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
s kljuki podobnim znakom zaznamovati:
nalogo, ki jo je rešil, je na seznamu obkljukal
2.
knjiž.,
zastar.
obtrkati
:
obkljukal je steno, da bi našel morebiten skrivni vhod
obkolítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obkoliti:
obkolitev brigade
;
načrt za obkolitev
/
obkolitev Ljubljane z bodečo žico
/
bati se obkolitve
;
izogniti se obkolitvi
obkolíti
-kólim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja:
obkolili so mesto in ga obstreljevali
/
obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji
//
postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči
izhod, pobeg:
skupina policajev je obkolila demonstrante
/
obkoliti pobeglo žival
2.
ekspr.
obkrožiti
,
obstopiti
:
vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago
obkóljen
-a -o:
preskrbovanje obkoljenih čet
;
obkoljena postojanka
♦
čeb.
obkoljena matica
matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena
obkolítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obkolitev:
obkolitvene čete
/
obkolitveni manever
obkóljati
-am
nedov.
(
ọ́
)
zastar.
obdajati
,
obkrožati
:
poslopja obkolja visok zid
/
obkoljala nas je tema
obkóljenec
-nca
m
(
ọ́
)
kdor je obkoljen:
na obkoljence so neprestano streljali
obkoljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obkoljevanje:
obkoljevalni nameni
/
obkoljevalni manever, pohod
obkoljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obkoljevati:
obkoljevanje osvobojenega ozemlja
obkoljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja:
začeli so obkoljevati postojanko
/
obkoljevali so umikajoče se enote
//
postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu
onemogoči izhod, pobeg:
videl je, da ga neznanci obkoljujejo
2.
ekspr.
obdajati
,
obkrožati
:
redka drevesa so obkoljevala koče
obkopáti
-kópljem
tudi
-ám
dov.
, obkôplji obkopljíte
tudi
obkôpaj obkopájte; obkôpal
(
á ọ́, ȃ
)
skopati jarek okrog česa:
ker šotorov niso obkopali, jih je zalivala voda
obkorêj
prisl.
(
ē
)
zastar.
izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja;
kdaj
1
:
obkorej vzhaja sonce
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
žena ga je vprašala, obkorej je prišel domov
obkosíti
-ím
dov.
, obkósil; obkošèn
(
ī í
)
pokositi okrog česa:
obkositi krtino
/
pred košnjo s kosilnico so travnik še obkosili
obkrájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je, se nahaja ob kraju, robu:
obkrajni deli ploskve
/
obkrajna stebra sta višja od drugih
♦
anat.
obkrajno živčevje
živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa;
periferno živčevje
obkróžati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
gibati se, hoditi okrog česa:
psa sta renče obkrožala vsak svoj trop
/
ptice so obkrožale ponesrečenca
/
zemljo obkroža množica satelitov
kroži okoli nje
2.
biti, nahajati se okrog česa:
hotel obkroža borov gozd
;
vrtovi obkrožajo vas
/
čelo mu obkrožajo bujni lasje
/
obkrožal jih je gost dim
//
biti, obstajati v življenjskem okolju koga:
seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik:
obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo
●
knjiž.
take misli so ga obkrožale vso pot
je premišljeval o tem
obkrožajóč
-a -e:
obkrožajoč obroč
;
morje obkrožajoče dežele
obkróženje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od obkrožiti:
večkratno obkroženje lune
/
obkroženje črede, živali
obkroževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
obkrožati
:
zver je v čedalje manjših krogih obkroževala svojo žrtev
/
mogočni vrhovi obkrožujejo dolino
2.
delati sklenjeno črto, črte okrog česa:
obkroževati pravilne odgovore
;
obkroževati izbrane kandidate na glasovalnem lističu
;
obkroževati številke na lotu
obkrožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obkrožiti:
po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal
/
obkrožitev številke pred izbranim kandidatom
/
prometna obkrožitev mesta
obkrožíti
in
obkróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
priti okrog česa:
obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo
/
letalo je dvakrat obkrožilo mesto
;
satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
2.
narediti sklenjeno črto, črte okrog česa:
obkrožiti ustrezni odgovor, številko
;
na listku obkrožiti izbranega kandidata
3.
postaviti se, pojaviti se okrog koga:
govornika so obkrožili novinarji
;
radovedneži so ga obkrožili
/
ekspr.
truden nasmeh je obkrožil njena usta
4.
narediti krožno pot:
kri obkroži telo v eni minuti
;
pren.
novica je obkrožila svet
●
nova cesta bo mesto obkrožila
bo v loku speljana okrog njega
;
ekspr.
obkrožiti hišo z vrtom
obdati
obkróžen
-a -o:
z visokimi gorami obkrožena dolina
obkváčkati
-am
dov.
(
ȃ
)
s kvačkanjem narediti črto, pas okrog česa:
obkvačkati vratni izrez, žepni robček
;
obkvačkati z dvema vrstama petelj
óbla
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
zaobljen, okrogel predmet:
steklena obla
;
rečni kamni z obliko oble
♦
obrt.
rokavna obla
zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
2.
geogr.,
v zvezi
zemeljska obla
zemlja, zlasti glede na svojo obliko:
severna polovica zemeljske oble
;
plasti zemeljske oble
//
knjiž.,
s prilastkom
zemlja sploh:
obiskal je večino dežel na naši obli
/
prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli
na vsem svetu
●
knjiž.,
ekspr.
vzhod sončne oble
sonca
obláčec
-čca
m
(
ȃ
)
star.
oblaček
:
oblačci na nebu
/
oblačec dima
obláček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od oblak:
na nebu ni bilo niti enega oblačka
;
beli, mrenasti oblački
;
čreda oblačkov
/
oblaček dima
/
oblaček rib
●
tekst v oblačku
pri stripu
v liku ovalne oblike, navadno s koničastim delom, usmerjenim k
ustom, glavi govoreče osebe
obláčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oblake:
oblačna gmota
/
oblačno nebo
/
oblačen dan
;
oblačno vreme
●
ekspr.
njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo
prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen
;
ekspr.
domov je prišel nekam oblačen
slabe volje, nerazpoložen
obláčno
prisl.
,
navadno v povedni rabi
:
ker je oblačno, se zvezde ne vidijo
;
publ.
jutri bo rahlo do pretežno oblačno
;
sam.:
menjavalo se je jasno in oblačno
obláčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od oblačiti:
oblačenje krila, plašča
;
oblačenje in šminkanje
/
pričeska se sklada z njenim načinom oblačenja
;
revija sodobnega oblačenja
oblačíca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
(nevihtni) oblak:
nebo so prekrile oblačice
;
grozeča, hudourna oblačica
/
od vzhoda je priplavala megličasta oblačica
/
oblačice se zbirajo nad njegovo glavo
oblačílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od oblačilo:
otroško oblačilce
oblačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje:
oblačilna omara
/
oblačilna industrija, stroka
/
drobni oblačilni predmeti
♦
usnj.
oblačilno usnje
tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice
oblačílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor za preoblačenje:
oblačilnice so zraven telovadnice
;
oblačilnice za igralce
oblačílo
-a
s
(
í
)
1.
vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo:
bluza je žensko oblačilo
;
majica, obleka, plašč in druga oblačila
/
spodnje, vrhnje oblačilo
//
navadno s prilastkom
izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo:
njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših
;
japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo
/
knjiž.
vesoljsko oblačilo
vesoljska obleka
♦
rel.
liturgična oblačila
2.
knjiž.,
ekspr.,
s prilastkom
zunanja podoba, videz:
ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu
●
knjiž.,
ekspr.
jezik je oblačilo misli
je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli
;
knjiž.,
ekspr.
pernato oblačilo ptičev
perje
obláčiti
-im
nedov.
, obláčite
in
oblačíte; oblačíla
tudi
obláčila
(
á
)
1.
delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke:
mati oblači otroka
;
oblačiti hlače, jopico
;
ta srajca se oblači čez glavo
/
oblačiti nogavice
obuvati
2.
ekspr.
oskrbovati z obleko, oblačili:
starši so ga hranili in oblačili
;
oblačiti se pri znanem krojaču
●
knjiž.
oblačiti besede v pesniške prispodobe
izražati se, govoriti v pesniških prispodobah
;
knjiž.
oblačiti pesmi v različne napeve
dajati pesmim različne napeve
obláčiti se
s prislovnim določilom
izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo:
športno, po modi se oblačiti
/
navadno se oblači v svetle obleke
●
knjiž.,
ekspr.
drevesa so se začela oblačiti v zeleno
so začela zeleneti
;
knjiž.
volja do moči se oblači v različne ideologije
se kaže v različnih ideologijah
oblačíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
nav. 3. os.
1.
postajati oblačen:
nebo se oblači
;
brezoseb.:
oblači se
;
na zahodu se že oblači
2.
ekspr.
postajati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje:
obraz se mu vse bolj oblači
;
dvom mu oblači čelo
●
ekspr.
tu vedri in oblači on
tu odloča, ima oblast on
obláčje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
več oblakov, oblaki:
iz oblačja rahlo prši
;
gosto, sivo oblačje
obláčnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost oblačnega:
zaradi oblačnosti so imeli slab razgled
;
naraščajoča, spremenljiva oblačnost
/
delna, rahla oblačnost
/
ekspr.
oblačnost z njegovega obraza je izginila
♦
meteor.
nizka oblačnost
pri kateri so oblaki do 2.500 metrov visoko
;
zmerna oblačnost
pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba
oblagálec
-lca
[
oblagau̯ca
tudi
oblagalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja z oblaganjem:
oblagalci fasad
obláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oblagati:
oblaganje kopalnic, sten
;
oblaganje s tapetami
/
ploščice za oblaganje
/
oblaganje koga z delom
oblágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
nameščati, pritrjevati kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje,
izboljšanje podlage:
oblagati nasip s kamenjem
;
oblagati stene s ploščicami, tapetami
/
oblagati čelo z obkladki
2.
ekspr.
delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:
kar naprej ga oblagajo z delom, naročili
;
oblagati koga z dobrotami
●
ekspr.
baročni pisatelji so radi oblagali samostalnike z veliko
pridevniki
so radi samostalnikom (do)dajali veliko pridevnikov
;
ekspr.
oblaga ga z lenuhom
pravi mu, zmerja ga, da je lenuh
♦
tisk.
oblagati stavek
zapolnjevati stavek s polnilnim gradivom
oblagodáriti
-im
in
oblagodaríti -ím
dov.
, oblagodáril
(
á ȃ; ī í
)
star.
obdariti
,
nagraditi
:
gospodar ga je bogato oblagodaril
/
narava ga je oblagodarila s talenti
●
iron.
tovarna je oblagodarila okolico z dimom in smradom
onesnažila
oblagodárjen
-a -o
in
oblagodarjèn -êna -o:
z naravnimi lepotami oblagodarjena pokrajina
oblájati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga:
pes oblaja vsakega tujca
;
na dvorišču jih je oblajal čuvaj
/
oblajati luno
/
kot vzklik
da bi ga pes oblajal, lenuha
2.
slabš.
ozmerjati
,
ošteti
:
povsod so ga oblajali kot nadležneža in napodili
/
oblajati koga v časopisu
●
ekspr.
grd je, da bi ga pes oblajal
zelo
;
pog.,
ekspr.
zelo zgovorna je, vsakega oblaja
ogovori, nagovori
oblajávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
oblajevati
:
pri vsaki hiši so jih oblajavali psi
oblajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
(večkrat) z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga:
pes je srdito oblajeval tujca
/
psica je oblajevala razkropljeno čredo, dokler se ni spet strnila
oblák
-a
m
(
ȃ
)
1.
zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju:
na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki
;
oblaki plavajo,
ekspr.
se podijo po nebu
;
iz oblakov še vedno lije
;
beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
♦
meteor.
kopasti, slojasti oblak
;
nevihtni oblak
kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
//
ekspr.,
s prilastkom
velika količina, množina delcev česa v ozračju:
za kamionom se je dvigal oblak prahu
/
čez teraso je zavel oblak parfuma
2.
ekspr.,
s prilastkom
velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste:
oblak čebel, kobilic
;
oblak rib
/
oblak puščic
/
ptiči so leteli v celih oblakih
//
velika skupina česa sploh:
odkrili so nov oblak zvezd
/
oblečena je bila v oblak svile in čipk
●
ekspr.
oblak mu je legel na čelo
njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje
;
ekspr.
nad mestom se je utrgal oblak
na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje
;
ekspr.
cene so se dvignile do oblakov
zelo
;
ekspr.
stopiti je treba z oblakov
postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju
;
ekspr.
zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake
zelo visoko
;
ekspr.
gradove si zida v oblake
dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem
;
ekspr.
mož je z glavo bolj v oblakih
je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški
;
ekspr.
njegova trditev je obvisela v oblakih
ni bila dokazana
;
ekspr.
večkrat plava, živi v oblakih
se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive,
zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja
;
ekspr.
nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki
položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren
;
ekspr.
izjava je dvignila oblak prahu
povzročila je razburjenje, govorice
;
vede se, kot bi padel z oblakov
kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
oblákast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
po obliki podoben oblaku:
oblakast madež
/
stene so zaradi slabega pleskanja oblakaste
lisaste, marogaste
oblákec
-kca
m
(
ȃ
)
oblaček
:
beli, komaj zaznavni oblakci
/
oblakec prahu
óblanec
-nca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.
odpadek lesa pri oblanju:
nasmetiti tla z oblanci
/
leseni oblanci
●
nad vrati so viseli oblanci
nekdaj
šop oblancev kot znamenje za gostilno
óblanica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
star.
oblanec
:
pomesti oblanice
●
nad vrati so visele oblanice
nekdaj
šop oblancev kot znamenje za gostilno
óblanje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
glagolnik od oblati:
oblanje desk
;
stroj za oblanje
2.
oblanci
:
pomesti oblanje
;
kup oblanja
oblást
1
-í
in
-i
ž
(
ȃ
)
1.
možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če
noče čutiti neprijetnih posledic:
v družini je imel oblast oče
;
izgubiti ekonomsko oblast
;
po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še
povečala
/
dobiti oblast nad možem
;
priti pod oblast izsiljevalca
/
dežela je prišla pod tujo oblast
//
možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh:
človekova oblast nad naravo se veča
/
imeti v oblasti gospodarski položaj
/
dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom
v pravljicah
mogel je
2.
pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti:
oblast pripada ljudstvu
;
izgubiti, izvajati oblast
;
kraljeva, vladarska oblast
/
ekspr.
imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih
/
zlorabiti svojo politično oblast
/
dobiti avtonomno oblast
;
izvršilna oblast
pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
/
spraviti koga z oblasti
;
ta stranka je na oblasti že pet let
3.
s prilastkom
celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega
ozemlja:
oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij
/
mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov
/
ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
//
celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti
v odnosu do podrejenih:
oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
4.
celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani
politični skupnosti:
oblast se je rušila
;
utrjevati novo oblast
;
centralna, civilna, ljudska oblast
;
sodišče je organ oblasti
//
določen organ, ki ima pravico odločati
a)
v organizirani politični skupnosti:
oblast je novico zanikala
;
avstrijske oblasti so na noto odgovorile
;
občinske, sodne oblasti
/
ekspr.
oblast je akcijo kritizirala
b)
s prilastkom
na področju kake dejavnosti:
cerkvena oblast ga je izobčila
;
ukrepi luških, šolskih oblasti
5.
nekdaj
večja upravna enota:
okraji in oblasti
●
ekspr.
imela je veliko oblast nad njim
čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo
odvisen
;
ekspr.
te besede, obljube so imele oblast nad njim
so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje
;
publ.
šofer je izgubil oblast nad krmilom
ni mogel več usmerjati, voditi vozila
;
ekspr.
izgubiti oblast nad seboj
ne moči se obvladati
;
ekspr.
ta strast ga je kmalu dobila v oblast
kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati
;
ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast
popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam
;
spoznal je, da je v njegovi oblasti
da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti
neprijetnih posledic
;
publ.
ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti
piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje
;
knjiž.,
zastar.
zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti
področij, panog
♦
polit.
načelo enotnosti oblasti
načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast
uveljavlja po predstavniških organih
;
pravn.
avtonomna oblast
od 1945 do 1963
v sklopu višje enote organizirana politična enota z avtonomnimi
pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti
;
sodna oblast
pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, aktov
;
zakonodajna oblast
pravica do sprejemanja zakonov
;
rel.
spovedna oblast
pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe
óblast
2
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben obli:
oblasta izboklina
/
žival oblastega telesa
okroglega
óblasto
prisl.
:
oblasto pristriženo grmovje
oblásten
1
-tna -o
prid.
(
á ā
)
1.
ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod
njegovo oblastjo:
oblasten človek, gospodar
;
nasproti podrejenim je rad oblasten
;
postal je še bolj oblasten
//
ki izraža, kaže oblastnost:
oblasten glas, pogled
;
njegov korak je oblasten
/
oblastne besede so ga užalile
2.
knjiž.
zelo velik, mogočen:
oblasten nebotičnik
/
ta valuta je vedno bolj oblastna
vplivna
oblástno
prisl.
:
oblastno govoriti, se vesti
;
sablja mu je oblastno visela do tal
oblásten
2
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oblast:
a)
tudi znanost postaja oblastna moč
/
oblastne težnje
b)
opravljati oblastne funkcije
/
oblastni značaj odbora
c)
oblastni organi
č)
oblastni akt
;
oblastna odločba
d)
oblastno središče
oblástno
prisl.
:
oblastno zapleniti
;
oblastno dovoljeno delovanje
oblastižêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
željen oblasti:
oblastiželjen človek
;
ona je zelo oblastiželjna
oblastižêljno
prisl.
:
oblastiželjno izkoriščati razmere
oblastižêljnost
-i
ž
(
é
)
lastnost oblastiželjnega človeka:
to dejanje kaže njegovo oblastiželjnost
/
narediti kaj iz oblastiželjnosti
oblástnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
1.
oblasten človek:
oblastnežev ni trpel v svoji družbi
2.
knjiž.
oblastnik
:
oblastnež ga je ukazal zapreti
oblastníca
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
ženska, ki ima, izvaja oblast v določeni družbi:
oblastnica je vztrajala pri svoji zahtevi
oblastníja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
oblast, oblastni organ:
odlok oblastnije
/
deželne oblastnije
/
šolske oblastnije so razpravljale o predlogu
oblastník
-a
m
(
í
)
nav. ekspr.
kdor ima, izvaja oblast v določeni družbi:
ob kapitulaciji so oblastniki pobegnili v tujino
;
civilni, vojaški oblastniki
;
fašistični oblastniki
;
age, begi in drugi turški oblastniki
/
proslave so se udeležili najvišji oblastniki
predstavniki oblasti
//
star.
predstojnik
,
voditelj
:
cerkveni, šolski oblastniki
oblastníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oblastnike:
oblastniško ravnanje
/
oblastniške skupinice
oblastníštvo
-a
s
(
ȋ
)
dejstvo, da kdo v določeni družbi ima, izvaja oblast:
drama obravnava problem oblastništva
/
obdobje carskega oblastništva
oblástnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost oblastnega človeka:
njena oblastnost vse odbija
/
v svoji oblastnosti noče o popuščanju niti slišati
oblástven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oblast:
oblastvena moč
/
imeti veliko oblastvenih funkcij
/
oblastveni organi
/
oblastveno dovoljenje
oblástveno
prisl.
:
oblastveno prepovedati
;
oblastveno potrjen vodnik
oblástvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
oblast
1
:
izgubiti oblastvo
/
krona kot znamenje oblastva
/
oblastvo fevdalca nad mestom
/
dobiti dovoljenje od oblastva
/
deželno, okrožno oblastvo
/
šolsko oblastvo
●
star.
on je že v oblastvu senc
je že mrtev
óblat
-a
m
(
ọ̑
)
gastr.
ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic:
peči, prodajati oblate
;
keksi in oblati
♦
etn.
večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za
veliko noč
//
nekdaj
okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin:
zapečatiti pismo z oblatom
óblati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
z obličem delati gladko, ravno:
oblati deske, vrata
oblátiti
-im
dov.
(
á ā
)
1.
star.
umazati z blatom:
povodenj je oblatila travnike
;
oblatiti si obleko
/
oblatiti ljubezen
2.
ekspr.
vzeti ugled, osramotiti:
pred ljudmi ga je oblatil
/
oblatil je njegovo ime
/
oblatiti ugled države
obláten
-a -o:
oblatena suknja
oblazíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
obložiti z mehko podlogo:
oblaziniti stole
oblazínjen
-a -o:
oblazinjeni sedeži
;
oblazinjena klop
/
tovarna oblazinjenega pohištva
/
ekspr.
njene mehke, oblazinjene roke
oblazínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od oblaziniti:
oblazinjenje pohištva
/
oblazinjenje je že tu in tam načeto
oblazíti
in
obláziti -im,
tudi
obláziti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
lazeč obiti:
gosenica je oblazila ves list
/
otrok oblazi vse kote v sobi
2.
ekspr.
obhoditi
,
prehoditi
:
ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe
/
dosti sveta sem že oblazil
prepotoval
oblaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
blažiti
:
oblaževati bolečine
/
ljubezen oblažuje človeka
oblažujóč
-a -e:
vse oblažujoče življenje
oblažíti
-ím
dov.
, oblážil
(
ī í
)
1.
pog.
olajšati
,
omiliti
:
oblažiti bolečine
;
oblažiti medsebojna nasprotja
/
oblažiti glasove
2.
zastar.
narediti kaj blago, plemenito:
pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi
obléči
1
obléčem
dov.
, obléci oblécite
in
oblecíte; oblékel oblékla
(
ẹ́
)
1.
narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke:
mati je že oblekla otroka
;
obleči haljo, krilo, majico
;
hitro se obleči
;
obleči si hlače
/
športno, zimsko se obleči
;
obleči se za potovanje
;
za pusta se je oblekel v dimnikarja
/
obleči rokavice
natakniti
zastar.
, škornje
obuti
2.
ekspr.
oskrbeti z obleko, oblačili:
stric ga je vsako leto oblekel
;
prodali so prašiča, da bi se oblekli
3.
ekspr.
obložiti
,
obdati
:
obleči stene s tapetami
/
obleči sedeže v usnje
●
knjiž.
reka je oblekla zimski plašč
je poledenela
;
publ.
že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance
je nastopil kot član državne reprezentance
;
ekspr.
obleči vojaško suknjo
postati vojak
;
knjiž.
to misel je težko obleči v besede
izraziti z besedami
;
knjiž.,
ekspr.
češnja se je oblekla v cvetje
se je razcvetela
obléčen
-a -o:
sem že oblečen in obut
;
za zimo je oblečen
;
praznično, v črnino oblečena
●
koruza je dobro oblečena, zima bo huda
po ljudskem verovanju
če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda
obléči
2
-léžem
dov.
, oblézi oblézite; oblégel oblêgla;
nam.
obléč
in
oblèč
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
obkoliti
:
vojska je oblegla grad
/
oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali
obkrožili, obstopili
/
strah mu je oblegel dušo
začutil je strah
obléžen
-a -o:
obleženo mesto
obledélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost obledelega:
obledelost barv
/
star.
obledelost obraza
obléden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
1.
neumen
,
nespameten
:
ne bodi obleden
/
obledne bajke
2.
bled
,
bledikav
:
prijeten človek oblednega obraza
obledéti
-ím
dov.
, oblédi
tudi
oblêdi
(
ẹ́ í
)
1.
izgubiti prvotno izrazito barvo:
blago je že obledelo
;
slike so precej obledele
/
barva sčasoma obledi
//
star.
prebledeti
:
ob tej novici je obledel
;
obledeti od jeze, strahu
/
obraz mu je obledel
2.
knjiž.
izgubiti močen sijaj, svetlobo:
zvezde so obledele
3.
knjiž.
postati manj izrazit:
hudo doživetje je nekoliko obledelo
;
spomin nanj je obledel
obledèl
in
obledél -éla -o:
obledel napis
;
obledele zavese
obledévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
bledeti
:
lica mu obledevajo
/
izmenoma je obledeval in zardeval
prebledeval
/
spomin nanj obledeva
obléga
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
obleganje
:
oblega trdnjave
oblegálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
oblegovalen
:
oblegalna taktika
/
oblegalni oven
●
zastar.
v državi so razglasili oblegalno stanje
obsedno stanje
obléganec
-nca
m
(
ẹ̑
)
kdor je oblegan:
oblegancem je začelo primanjkovati hrane
obléganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od oblegati:
obleganje gradu
/
obleganje prodajalca
oblégati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati
osvojiti ga:
oblegati mesto, trdnjavo
/
publ.
silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati
2.
ekspr.
v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim
namenom:
ljudje so oblegali blagajno kina
/
novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani
3.
ekspr.
z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj:
toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar
/
oblegati koga s prošnjami
oblégan
-a -o:
oblegano mesto
oblegoválec
-lca
[
oblegovau̯ca
tudi
oblegovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor oblega:
oblegovalci so zavzeli trdnjavo
/
ekspr.
vztrajni oblegovalci deklet
oblegoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obleganje:
oblegovalna taktika
/
oblegovalna armada
/
oblegovalni oven
v starem in srednjem veku
vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov
obléka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo:
sešiti obleko
;
sleči obleko
;
arabska, baročna obleka
;
svilena, volnena obleka
/
delovna, kopalna, športna obleka
;
dvodelna obleka
;
poletna, zimska obleka
;
potapljaška, vesoljska obleka
;
obleka za doma
;
obleke po meri
narejene za določeno osebo
2.
oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa
a)
moškega:
pomeril je več oblek, preden je eno kupil
/
moška obleka
b)
ženske:
šivilja ji dela, šiva novo obleko
;
obleka in kostim
/
dolga večerna obleka
ki sega (skoraj) do tal
;
plesna obleka
;
srajčna obleka
/
ženska obleka
3.
ed.
oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom:
tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo
/
omara za obleko
4.
ekspr.,
s prilastkom
zunanja podoba, videz:
časopis je dobil novo obleko
;
odeti etiko v religiozno obleko
●
ekspr.
obleka kar visi na njem
je zelo suh
;
ekspr.
kos ima lepo črno obleko
perje
;
ekspr.
po dveh letih je spet oblekel civilno obleko
postal civilist
;
ekspr.
metati obleko nase, s sebe
hitro se oblačiti, slačiti
;
ekspr.
skočiti v obleko
hitro se obleči
;
šalj.
bila je v Evini obleki
naga, gola
;
knjiž.
slovenski duh v latinski obleki
izražen v latinskem jeziku
;
obleka naredi človeka
kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis
oblékica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od obleka:
krpati, šivati oblekico
;
otroška oblekica
/
deklica v enodelni oblekici
/
pernata oblekica račke
oblépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
obliž
:
pritrditi obvezo z oblepkom
/
zdravilni oblepek
oblepéti
-ím
dov.
,
tudi
oblépi
(
ẹ́ í
)
knjiž.,
s prislovnim določilom
ostati prilepljen, pritrjen:
muha je oblepela na medu
/
ekspr.
mož se je sunkovito pritisnil ob steno in na njej oblepel
●
knjiž.
oči vseh so oblepele na njem
vsi so ga začeli nepremično gledati
oblepíti
in
oblépiti -im,
tudi
oblépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
1.
z lepljenjem obdati kaj s čim:
oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami
/
oblepiti okna in vrata s tesnilom
/
ekspr.
zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato
2.
z lepljenjem narediti, da je kaj na čem:
oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev
;
oblepiti vozilo z nalepkami
;
pren.,
ekspr.
oblepiti koga z negativnimi etiketami
oblépljen
-a -o:
s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček
;
s strjeno krvjo oblepljena roka
oblépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z lepljenjem obdajati kaj s čim:
oblepljati cevi z izolacijskim materialom
;
oblepljati platnice
2.
z lepljenjem delati, da je kaj na čem:
oblepljati ograje z lepaki
;
pren.,
ekspr.
oblepljati koga z nazorskimi etiketami
●
knjiž.
vas oblepljajo gozdovi
obdajajo, obkrožajo
oblésje
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
(puškino) kopito:
lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem
/
oblesje puške
oblésti
-lézem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z lezenjem obiti:
gosenica je oblezla list
/
otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo
2.
z lezenjem se izogniti:
polž je oblezel oviro
/
napadalci so oblezli straže
3.
ekspr.
obhoditi
,
prehoditi
:
vse steze na tem hribu sem že oblezel
;
dosti sveta je že oblezel
;
oblezel je že vse vrhove tega pogorja
/
vse gostilne obleze, preden pride domov
●
ekspr.
mesec obleze vse kote
obsije drugega za drugim
;
knjiž.
trnje je oblezlo breg
rastoč ga pokrilo
oblèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od obleteti:
zaradi nepredvidenega obleta je letalo imelo zamudo
/
pri obletih čebele prenašajo cvetni prah
/
oblet listov
//
krajevno, časovno omejeno letenje okrog česa:
med drugim obletom sta vesoljca preizkusila vse nove naprave
oblétati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
star.
obletavati
:
lastovke obletajo hišo
/
obletajo ga čudne misli
/
fant obleta sosedovo hčer
/
drevje se obleta
/
cvetje se obleta
se osipa
oblétati
2
-am
dov.
,
tudi
obletájte;
tudi
obletála
(
ẹ́
)
obleteti
:
ptica je obletala drevo
/
obletal sem vse trgovine, pa iskanega blaga nisem dobil
/
žuželke obletajo veliko cvetov
obletávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obletavati:
obletavanje stolpa
/
žuželke med obletavanjem oprašijo cvete
/
obletavanje vplivnih oseb
/
vztrajno obletavanje dekleta
/
obletavanje listja
obletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
letati okrog česa:
golobi obletavajo zvonik
/
sateliti obletavajo zemljo
2.
leteč se izogibati:
letala so morala obletavati mestno središče
3.
leteč se premikati od česa do česa:
metulji obletavajo cvete
/
čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
obletavajo ga čudne misli, zle slutnje
5.
ekspr.
s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno
stvar:
obletavali so jih novinarji in fotografi
;
dolgo časa je obletaval šefa
/
fant je vztrajno obletaval dekle
●
obletaval ga je mrzel pot
oblival
;
ekspr.
obletaval jo je z radovednimi pogledi
radovedno jo je ogledoval
obletávati se
izgubljati liste, iglice:
gozd se obletava
/
listje se obletava
odpada
;
pren.,
knjiž.
ta teorija se že obletava
//
star.
osipati se:
cveti, rože se obletavajo
obletavajóč
-a -e:
obletavajoče se drevje
obléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na obletnico:
obletna komemoracija
/
star.
drugi obletni dan poroke
druga obletnica
obletênje
-a
s
(
é
)
zastar.,
v zvezi
obletenje sveta
konec sveta:
prerokovanje o obletenju sveta
obletéti
-ím
dov.
, oblêtel
(
ẹ́ í
)
1.
leteč priti okrog česa:
ptica je nekajkrat obletela drevo
/
satelit v eni uri obleti zemljo
2.
pog.
hitro obiti:
obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl
;
v nekaj dneh sem obletel vse znance
3.
leteč se izogniti:
letalo je obletelo nevarno območje
4.
leteč se premakniti od česa do česa:
čebele obletijo veliko cvetov
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
obletele so me druge misli
;
obletel me je strah
/
brezoseb.
obletelo me je, da bi odšel
●
obletela jo je rdečica
oblila
;
ekspr.
z očmi je obletel čakajoče
na hitro pogledal drugega za drugim
obletéti se
izgubiti liste, iglice:
drevje se obleti,
star.
obleti
/
listje se jeseni obleti
odpade
;
pren.,
knjiž.
pesmi tega pesnika so se obletele
//
star.
osuti se:
rože so se obletele
●
knjiž.,
ekspr.
lepi časi so se hitro obleteli
so hitro minili
obletèl
in
obletél -éla -o:
obletelo drevje
oblétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
dan, ki je natančno eno ali določeno število let po dnevu, ko se je
kaj zgodilo, je kaj bilo:
praznovati obletnico osvoboditve, poroke
/
dvajseta, prva obletnica
//
praznovanje takega dne:
udeležiti se obletnice mature
obletováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
obletavati
:
čebele obletujejo čebelnjak
/
obletovati prijatelje
/
fant vztrajno obletuje dekle
/
obletovati koga v mislih
obléven
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
predrzen
,
nesramen
:
oblevno govorjenje
obležáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
ostati v ležečem položaju:
pijanec je sredi ceste padel in obležal
;
obležati kot mrtev
;
obležati kot snop, vreča
//
ostati v takem položaju
a)
zaradi določene poškodbe, izgube življenja:
stepli so se in eden je obležal
;
obležati v krvi
b)
zaradi bolezni:
dobila je vročino in obležala
;
obležati za dva meseca
;
obležati za pljučnico
//
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:
udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
2.
ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo:
vse drogove so postavili, le eden je obležal
/
odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
//
ostati kje sploh:
smrad je dolgo časa obležal nad dolino
/
z oslabljenim pomenom
senca nezaupanja je obležala med njima
3.
navadno s prislovnim določilom
obstati v ležečem položaju:
kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu
;
priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
4.
uležati se:
pustiti gnoj obležati
;
sadje bo okusno, ko se obleži
●
ekspr.
roman je obležal v urednikovi miznici
ni bil objavljen
;
sneg je obležal
ni skopnel
;
pismo je obležalo na pošti
ni bilo dostavljeno
;
ekspr.
obležal je na Doberdobu
padel je, bil (v boju) ubit
;
ekspr.
povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu
kaj te teži, vznemirja
;
ekspr.
ta krivica mu je obležala na duši
zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega
;
ekspr.
ta naloga je obležala na njegovih ramenih
za to nalogo je ostal odgovoren on
;
ekspr.
marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo
marsikaterega jelena je že ustrelil
;
pog.,
ekspr.
ta človek mi je obležal v želodcu
mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja
;
jed mi je obležala v želodcu
ostala dalj časa neprebavljena
obležán
-a -o:
obležano vino
oblíca
-e
ž
(
í
)
1.
v zvezi
krompir v oblicah
kuhan neolupljen krompir:
jesti krompir v oblicah
//
nar. zahodno,
v zvezi
repa v oblicah
kuhana neolupljena repa:
v kotlu se je kuhala repa v oblicah
//
zastar.
krompirjev olupek:
med oblicami je našel še nekaj krompirjev
2.
geol.
v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen:
z oblicami tlakovana tla
/
rečne oblice
3.
les.
na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno
razžaganega debla:
smrekove oblice
;
plot iz oblic in navpičnih kolov
//
okroglo, nerazcepljeno poleno;
okroglica
:
naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil
óblič
-a
m
(
ọ̑
)
orodje za glajenje, obdelovanje lesa:
potegniti z obličem po deski
;
rezilo, ročaj obliča
/
ročni oblič
oblíčast
-a -o
prid.
(
í
)
zastar.
zaobljen
,
okrogel
:
obličast predmet
/
obličasta krošnja drevesa
♦
les.
obličasti les, tram
les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju
neobdelan
oblíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
1.
zastar.
ki ima določeno obliko:
oblična skala
/
tujci so mu spremenili priimek v oblično spako
oblikovno
2.
pravn.
nanašajoč se na pravno predpisano obliko:
oblična pogodba
/
oblični predpisi
oblíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
star.
oblikovati
:
lončar obliči posodo
/
pisatelj obliči preteklost zelo osebno
/
slutnja se je obličila v gotovost
oblíčje
-a
s
(
ȋ
)
1.
knjiž.
prednja stran glave;
obraz
:
opazovati svoje obličje v ogledalu
;
bledo, nagubano obličje
;
pren.
hotel je spoznati njegovo duhovno obličje
2.
knjiž.,
s prilastkom
podoba
,
videz
,
zunanjost
:
obličje pokrajine se je spremenilo
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva
;
izbrisati kaj, koga z obličja zemlje
3.
nar. zahodno
maska
,
krinka
:
natakniti (si) obličje
/
pustna obličja
●
knjiž.
gledati, videti koga iz obličja v obličje
iz oči v oči
;
knjiž.,
ekspr.
srečati se s kom iz obličja v obličje
tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti
;
knjiž.,
ekspr.
boji se stopiti pred očetovo obličje
pred očeta
;
star.
v obličje komu kaj povedati
v obraz, v brk
;
knjiž.,
ekspr.
marsikdaj je zrl smrti v obličje
je bil v smrtni nevarnosti
;
star.
poznam ga po obličju, po imenu ne
na videz
oblíčnost
-i
ž
(
ī
)
pravn.
upoštevanje tiste oblike, ki je potrebna za veljavnost pravnih poslov
ali dejanj:
z zakonom določena obličnost pri sklepanju pogodbe
//
značilnost obličnega:
izpodbijati obličnost oporoke
obligácija
-e
ž
(
á
)
1.
pravn.
pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena
zahtevati od druge določeno dajatev, storitev;
obveznost
,
obveza
:
nastanek obligacije
//
knjiž.
obveznost
,
dolžnost
:
ni prišel, ker ima druge obligacije
2.
fin.
vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za
vračilo posojila;
obveznica
:
izdati obligacije
;
naložiti denar v obligacije
/
državne obligacije
obligacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obligacijo, obveznosten:
a)
obligacijska pogodba, pravica
/
obligacijsko pravo
pravo, ki ureja obligacijska razmerja
;
obligacijsko razmerje
pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena
zahtevati od druge določeno dajatev, storitev
b)
obligacijsko posojilo
obligáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
obvezen
,
predpisan
:
obligatna oblika soneta
/
obligatni učni predmet
//
reden
,
vsakdanji
:
ob petih je odšel na obligatni sprehod
;
popiti svojo obligatno skodelico kave
/
to je obligaten zaključek kriminalk
♦
biol.
obligatni parazit
zajedavec, ki ne more živeti brez gostitelja
obligatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
obvezen
,
predpisan
:
obisk osnovne šole je obligatoren
;
obligatorna prijava sumljivih obolenj
♦
pravn.
obligatorni pripor
obligatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
star.
1.
obvezen
,
predpisan
:
obligatorični učni predmeti
/
obligatorična zakonitost razvoja
nujna, neizogibna
2.
obligacijski
:
obligatorična pogodba
obligírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
(pravno) obvezati, zavezati:
ta izjava nas obligira
;
obligiral se je, da bo v roku opravil delo
/
pravno obligirati
obligíran
-a -o:
podpisnik pogodbe je obligiran
oblíka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
navadno s prilastkom
določen videz, ki ga ima stvar v prostoru:
pravokotna oblika predmeta
;
stavba ima še prvotno obliko
;
spreminjajoče se oblike oblakov
;
po obliki podoben hruški
;
oblika in barva
/
oblika črk, tlorisa
/
listi jajčaste, podolgovate oblike
;
gmota brez določene oblike
/
spomenik v obliki piramide
/
dati izdelkom lepo obliko
/
moderna oblika pohištva
/
mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike
/
za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike
/
dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
2.
navadno z rodilnikom
značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev:
spremeniti obliko enačbe
;
poslovenjena oblika imena
;
knjiga ima obliko zbornika
/
zapis v obliki šifer
/
analizirati obliko pesmi
//
stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav
ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja:
jedrska, toplotna in druge oblike energije
;
glasba je ena izmed oblik umetnosti
;
led je oblika vode
/
pojavne oblike življenja
3.
navadno s prilastkom
videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino:
bojevati se za napredne družbene oblike
;
spremenjene organizacijske oblike
/
dati mislim jasno obliko
4.
način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu:
dajati prednost obliki
;
oblika in vsebina
/
delo ima izbrušeno obliko
//
s prilastkom
sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina:
ta pesnik je uvedel veliko novih oblik
;
menuet, simfonija in druge glasbene oblike
/
stalne pesniške oblike
5.
s prilastkom,
v zvezi
v obliki
izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo:
pesmi so izšle tudi v knjižni obliki
;
sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki
;
publ.:
prihranki v obliki denarja so mu propadli
;
dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6.
navadno z rodilnikom
način
,
metoda
:
spremeniti obliko dela
;
sodobne oblike zdravljenja
/
publ.
obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
7.
jezikosl.
sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega
sredstva:
nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike
;
v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik
;
enklitične oblike zaimkov
;
oblika za tretjo osebo množine
/
osebna glagolska oblika
ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
/
oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
●
publ.
proučeval je mikroskopsko drobne oblike
bitja, organizme
;
knjiž.,
zastar.
dati testo v pomaščeno obliko
model
;
knjiž.,
zastar.
livarska oblika
kalup, forma
;
ekspr.
pravilnik ne sme biti le zunanja oblika
ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
♦
adm.
angleška oblika poslovnih pisem
pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba
;
ekon.
enostavna oblika vrednosti
izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu
;
relativna oblika vrednosti
izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga
;
filoz.
oblika
način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost;
forma
;
kem.
alotropne oblike ogljika
;
lit.
antična metrična oblika
;
mat.
eksplicitna oblika funkcije
zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni
strani enačbe
;
min.
izometrična oblika kristala
oblikoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na oblikoslovje:
oblikoslovna posebnost sklanjatve
;
izgovorne in oblikoslovne dvojnice
oblikoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
jezikosl.
oblike v celoti:
posebnosti oblikoslovja
;
arhaizmi v oblikoslovju
//
nauk o besednih vrstah, oblikah, funkcijah:
glasoslovje in oblikoslovje
♦
biol.
morfologija
;
glasb.
nauk o (glasbenih) oblikah
oblikotvórje
-a
s
(
ọ̑
)
jezikosl.
nauk o tvorjenju stopenj pri pridevniku in prislovu, glagolskih oblik:
oblikoválec
-lca
[
oblikovau̯ca
tudi
oblikovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj oblikuje:
oblikovalci lončene posode
/
razpisati delovno mesto ročnega oblikovalca
/
besedni, likovni, odrski oblikovalec
;
pren.
oblikovalec mladih rodov
//
kdor daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med
funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom:
grafični, modni oblikovalec
;
oblikovalec svetilk
oblikoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na oblikovanje:
oblikovalni proces
/
ima oblikovalni dar
/
oblikovalni atelje tovarne
♦
pravn.
oblikovalna tožba
tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja
2.
zastar.
oblikoven
:
oblikovalne slabosti novele
oblikoválka
-e
[
oblikovau̯ka
tudi
oblikovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali ustanova, ki kaj oblikuje:
oblikovalka čevljev, nakita, torbic
/
znana oblikovalka tragičnih vlog
/
ta založba je pomembna oblikovalka naše kulture
//
ženska, ki daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti
med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom:
grafična, modna oblikovalka
oblikoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov:
stopiti v oblikovalnico
;
oblikovalnica peciva
;
oblikovalnica in emajlirnica
/
vodja oblikovalnice
2.
knjiž.
kar koga oblikuje, vzgaja:
šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi
oblikoválnost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost snovi, da se da oblikovati:
oblikovalnost gline
oblikoválo
-a
s
(
á
)
agr.
votla priprava, po kateri se oblikuje sir:
polniti oblikovala
;
kovinsko, leseno oblikovalo
/
oblikovalo za sir
♦
arheol.
predmet, s katerim se oblikuje drug predmet
;
čeb.
priprava za izdelovanje umetnih matičnikov
oblikoválski
-a -o
[
oblikovau̯ski
in
oblikovalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oblikovalce ali oblikovanje:
oblikovalsko delo
/
oblikovalska šola
oblikovánec
-nca
m
(
á
)
teh.
predmet, oblikovan z ulivanjem, kovanjem, stiskanjem:
zidati z oblikovanci
;
betonski, plastični oblikovanci
oblikovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oblikovati:
a)
oblikovanje gline, pločevine
;
priprava za oblikovanje
/
oblikovanje lončenih posod
b)
oblikovanje obutve
;
oblikovanje prostora
/
grafično, modno oblikovanje
;
industrijsko oblikovanje
/
šola za oblikovanje
c)
oblikovanje javnega mnenja
/
oblikovanje cen
č)
oblikovanje glasov
;
še ni sposoben oblikovanja pojmov
/
oblikovanje prislovov iz pridevnikov
/
pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodka
d)
oblikovanje humanistične osebnosti
/
vzgojno oblikovanje
oblikovánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost oblikovanega:
estetska oblikovanost izdelka
/
oblikovanost pokrajine
/
dovršena oblikovanost glasbenega dela
/
kulturna oblikovanost ljudi
oblikovátelj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
oblikovalec
:
oblikovatelji javnega mnenja
/
hotel je biti dober oblikovatelj mladih ljudi
oblikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati čemu določeno obliko:
oblikovati glavo kipa
;
oblikovati kovino, marmor
;
oblikovati s kladivom, žaganjem
;
ročno, strojno oblikovati
/
oblikovati glino v posode
/
iz testa oblikovati cmoke
/
to ozemlje je oblikoval ledenik
/
oblikovati krošnje dreves
z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati
določeno obliko
//
dajati, določati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med
funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom:
oblikovati embalažo, pohištvo
;
oblikovati industrijske izdelke
/
knjigo je oblikoval znani slikar
;
moderno oblikovati nakit
/
oblikovati izložbe
2.
dajati čemu določene značilnosti:
pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno
/
publ.
oblikovati javno mnenje
/
publ.
narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo
odločati o njej
/
ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj
;
v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor
/
cene se oblikujejo svobodno
3.
delati
,
ustvarjati
:
oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev
;
z govornimi organi oblikovati glasove
;
oblikujejo se nove države
/
iz besed oblikovati stavke
/
igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
4.
z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti:
tudi šola oblikuje mlade ljudi
/
publ.
oblikovati strokovni kader
šolati, izobraževati
/
oblikovati koga v harmonično osebnost
5.
z besedami izražati kaj:
zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
6.
sestavljati skupino za določene naloge;
formirati
:
oblikovati delegacijo, vojaško enoto
oblikováti se
1.
knjiž.,
s prislovnim določilom
kazati se v obrisih:
vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi
/
v mislih se mu je oblikovala domača hiša
2.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom,
v zvezi z
v
izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo:
poroženeli deli kože se oblikujejo v luske
/
misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep
oblikujóč
-a -e:
na novo oblikujoča se organizacija
oblikován
-a -o:
moderno oblikovani sedeži
;
listi so oblikovani različno
;
ima lepo oblikovane roke
oblíkovec
-vca
m
(
ī
)
1.
nar.
okroglo, nerazcepljeno poleno;
okroglica
:
nasekati naročje oblikovcev
2.
les.
drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike:
rov so podprli s hrastovimi oblikovci
oblikôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
1.
nanašajoč se na obliko:
oblikovna dognanost
;
oblikovne spremembe
/
oblikovna analiza pesnitve
/
oblikovne posebnosti sklanjatve
/
zastar.
oblikovne umetnosti
likovne umetnosti
♦
teh.
oblikovni nož
nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika
2.
knjiž.
oblikovalen
:
za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor
/
oblikovni atelje
oblikôvno
prisl.
:
oblikovno bogat
;
oblikovno skladna sestava
oblikovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki ima določeno obliko:
predmeti so barvni in oblikoviti
2.
zastar.
oblikovno bogat, slikovit:
njegovo izražanje je oblikovito
/
oblikovito jezero
oblikovítost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost oblikovitega:
oblikovitost predmetov
//
oblika zemeljskega površja:
proučevanje oblikovitosti morskega dna
/
pri meritvah moramo upoštevati tudi oblikovitost tal, zemljišča
oblikôvnost
-i
ž
(
ō
)
1.
značilnost česa oblikovno določenega, urejenega:
poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost
/
ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti
/
publ.
življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost
likovnost
2.
značilnost snovi, da se da oblikovati:
material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost
3.
oblikovitost
,
oblikovanost
:
v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika
oblína
-e
ž
(
í
)
obel, zaobljen del česa:
oblina kupole
/
oblina bokov
/
ekspr.
oprijeta obleka je še bolj poudarjala njene obline
prsi, boke
oblísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
1.
ošiniti
,
ošvrkniti
:
jezno je oblisnil sogovornika
/
oblisniti koga z očmi, pogledom
2.
na hitro, močno obsvetiti:
avtomobilski žarometi so oblisnili hišo
óbliti
1
-im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
1.
delati zaobljeno, okroglo:
reka obli kamne
/
ozek trak ji obli obraz
;
ramena in boki se ji vse bolj oblijo
2.
zastar.
oblati
:
obliti desko
oblíti
2
-líjem
dov.
(
í
)
1.
narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni,
navpični površini česa:
obliti avtomobil, steno
;
obliti noge s toplo vodo
;
bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo
zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran
/
obliti torto s čokoladno kremo
/
strežnik je zdravniku oblil roke
2.
priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini:
oblil me je curek mrzle vode
;
morski val je spet oblil kopalca na skali
;
pren.
jutranja svetloba je oblila gozd
3.
ekspr.
pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi
razburjenja, velikega telesnega napora:
kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu)
;
obraz mu je oblil mrzel pot
/
rdečica jo je oblila
zardela je
;
ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze
je začel jokati
/
udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri
4.
knjiž.,
ekspr.
narediti, da je kdo deležen česa:
obliti koga s svojo naklonjenostjo
/
obliti koga s sramoto
osramotiti ga
oblít
-a -o:
gozd, oblit od mesečine
;
s krvjo oblit človek
oblív
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od obliti:
obliv z mrzlo vodo ga je osvežil
2.
gastr.
gostejša mešanica živil, ki se na obliti jedi strdi:
pripraviti obliv
/
čokoladni obliv
oblívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od oblivati:
oblivanje nog s toplo in mrzlo vodo
oblívati
-am
nedov.
,
tudi
oblivájte;
tudi
oblivála
(
í
)
1.
delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni,
navpični površini česa:
oblivati kolo, zid
/
oblivati nezavestnega z vodo
/
oblivati nežgano posodo z loščem
2.
večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini:
usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge
;
pren.
mesečina je oblivala dolino
//
večkrat pokriti, obdati kaj s seboj:
topli morski tokovi oblivajo severno obalo države
/
knjiž.
na vzhodu obliva deželo morje
3.
ekspr.
pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi
razburjenja, velikega telesnega napora:
kurja polt jo obliva
;
mrzel pot, znoj mu je oblival čelo
/
od napora, strahu jih je oblival pot
/
oblivala jo je rdečica
zardevala je
;
očeta so kmalu oblivale solze
oče je jokal
/
davili so ga, da so ga oblivale krvave pene
4.
knjiž.,
ekspr.
obhajati
,
prevzemati
:
oblivala ga je bolečina, omotica
5.
knjiž.,
ekspr.
delati, da je kdo deležen česa:
oblivati koga s svojo milostjo
oblízanec
-nca
m
(
í
)
star.
moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede;
polizanec
:
oblizanci so mi zoprni
oblízanost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost oblizanega:
oblizanost kamna
/
njegova oblizanost jih je motila
oblízati
tudi
oblizáti -lížem
dov.
(
í á í
)
1.
z lizanjem preiti (vso) površino česa:
pes mu je oblizal roko
;
oblizati si ustnice
;
pren.,
ekspr.
oblizati koga s pogledi
//
ližoč odstraniti s površine:
oblizati s smetano namazano žlico
2.
ekspr.
pokriti, obdati kaj s seboj:
dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino
/
mesec je spet oblizal tla
●
pog.,
slabš.
oblizati dekle
večkrat na različnih mestih poljubiti
;
ekspr.
voda je že precej oblizala kamenje
zgladila, obrusila
;
ekspr.
pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar
pripravljeni so se kakorkoli ponižati
;
ekspr.
če to dobiš, si lahko vse prste obližeš
si lahko zelo zadovoljen
oblízan
-a -o:
oblizan teliček
●
star.
oblizan človek
človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede;
polizan
;
star.
njegova govorica je preveč oblizana
slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana
oblizávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
oblizovati
:
krava je oblizavala telička
/
plameni so oblizavali kotel
oblízek
-zka
m
(
ȋ
)
knjiž.,
ekspr.
poslastica
:
zanj je oblizek puran
;
med, sladoled in drugi oblizki
/
ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce
●
ekspr.
v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla
za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu
oblízniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
povleči z jezikom po čem:
mačka je obliznila mladiča
;
oblizniti se z jezikom
;
oblizniti si ustnico
//
ližoč pojesti del česa:
oblizniti sladoled
2.
ekspr.
pokriti, obdati kaj s seboj:
plamen je obliznil poleno
/
burja je obliznila kočo
/
blisk je obliznil temo
●
ekspr.
obliznil ga je dvom
obšel, prevzel
;
ekspr.
nasmeh mu je obliznil ustnice
preletel
;
ekspr.
doma ga večkrat oblizne šiba
je večkrat tepen s šibo
;
ekspr.
kako čudovito je bilo, se je obliznila
je z zadovoljstvom, veseljem rekla
;
ekspr.
vsak fant bi se obliznil za tem dekletom
bi bil zadovoljen, če bi jo imel
;
pog.,
ekspr.
vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi
naj bo zelo zadovoljen
oblizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
(večkrat) premikati jezik po čem:
krava oblizuje telička
;
od zadovoljstva si oblizovati ustnice
/
pes si oblizuje rano
z lizanjem si jo zdravi
//
ližoč odstranjevati s površine:
oblizovati prste, namazane z marmelado
/
ekspr.
on rad oblizuje kosti
obira meso s kosti
2.
ekspr.
večkrat pokriti, obdati kaj s seboj:
plameni so že oblizovali ostrešje
/
veter ji oblizuje obraz
●
ekspr.
smrt ga je že večkrat oblizovala
že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti
;
knjiž.,
ekspr.
voda se oblizuje med skalami
se pretaka, pljuska
;
ekspr.
ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste
so lahko zadovoljni
oblíž
-a
m
(
ī
)
1.
lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze:
nalepiti, odtrgati obliž
;
ranjenec z obližem na čelu
/
lepilni obliž
;
obliž za rano
/
na licu je imela lepotni obliž
;
pren.,
ekspr.
antične razvaline so lepotni obliž narave
2.
knjiž.
(mrzel) obkladek:
oblagati vroče čelo z obliži
●
ekspr.
ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe
tolažba, uteha
;
publ.
kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž
bi samo začasno rešila, omilila problem, težave
oblížje
-a
s
(
ȋ
)
star.
1.
(najbližja) okolica:
sprehajati se po obližju mesta
/
tako misli on in njegovo obližje
2.
kraj, prostor, ki je blizu;
bližina
:
videti kaj iz obližja
;
ker je bil skrit v obližju, je vse slišal
3.
okolje
,
milje
:
družinsko, pisarniško obližje
oblížnji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
star.
bližnji
2
:
ljudje iz obližnjih krajev
/
želodec in obližnji organi
obljúba
-e
ž
(
ȗ
)
1.
izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen:
ostati zvest svoji obljubi
;
izpolniti, preklicati obljubo
;
kljub obljubi nagrade ni dobil
;
ekspr.
ne boš nas odpravil s praznimi obljubami
;
pisna, ustna obljuba
/
dati obljubo
obljubiti
//
izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:
veže me obljuba, zato bom molčal
;
obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila
/
obljuba molčečnosti, zvestobe
♦
rel.
krstna obljuba
izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest
Kristusu, dana pri krstu
2.
kar kdo obljubi:
obljube so se izpolnile
;
držal je obljubo in prišel
●
preg.
obljuba dela dolg
kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
obljubíti
in
obljúbiti -im
dov.
(
ī ū
)
izjaviti komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen:
obljubiti komu nagrado, zvestobo
;
obljubil je, da mu bo dobro pri njem
;
slovesno obljubiti
/
knjiž.
obljubiti na svojo čast
/
obljubiti komu kazen
/
oče je hčer obljubil drugemu
//
navadno z odvisnim stavkom
izjaviti komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:
obljubil je, da bo prišel
;
obljubil je, pa ni naredil
●
publ.
včeraj so si obljubili zvestobo štirje pari
so se poročili
;
obljubiti in dati je dvoje
obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje
obljubíti se
in
obljúbiti se
zastar.
priljubiti se:
on se zna povsod obljubiti
obljúbljen
-a -o:
bil je zelo obljubljen
;
dobiti obljubljeno pomoč
●
ekspr.
obljubljena dežela
dežela, kjer je izobilje; dežela, kjer se izpolnijo želje,
pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost
obljúbljati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen:
že dolgo mu obljublja lepo knjigo za nagrado
;
obljubljal ji je zakon
/
meteorologi obljubljajo lepo vreme
//
navadno z odvisnim stavkom
izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:
že dolgo obljublja, da nas bo obiskal
;
ekspr.
obljubljal mu je, da bo tepen
grozil
/
dov.
obljubljam, da bom stvar uredil
2.
nav. ekspr.
imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a)
pozitivnega, ugodnega:
drevje obljublja dosti sadja
;
dekle obljublja, da bo lepotica
b)
drugega, drugačnega:
nekatera znamenja obljubljajo spremembe
obljúbljati se
nav. 3. os.
izraža verjeten nastop, uresničitev česa:
obljublja se deževen dan
obljubljajóč
-a -e:
obljubljajoč mu dober zaslužek, ga je pregovoril
obljubováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
obljubljati
:
obljubovati nagrado, dober zaslužek
/
že dolgo obljubuje, da bo prišel
/
oblaki obljubujejo nevihto
/
vroč dan se je obljuboval
obljúdenost
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
naseljenost
,
poseljenost
:
obljudenost te pokrajine narašča
;
gosta, redka obljudenost
/
skušali so ugotoviti morebitno obljudenost Marsa
če so živa bitja na Marsu
obljúditi
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
1.
naseliti
,
poseliti
:
obljuditi deželo, otok
/
živali so spet obljudile rov
/
obljuditi zapuščeno hišo
začeti prebivati, stanovati v njej
●
knjiž.
ljudje so spet obljudili ulice in trge
prišli nanje, jih napolnili
2.
ekspr.
napolniti
,
poživiti
:
obljuditi svoj dramski svet z idejami
;
obljuditi tišino z lastnim glasom
obljúden
-a -o:
obljuden kraj
;
vrvež na obljudenih cestah
;
gosto, redko obljuden
óblo
-a
s
(
ọ̄
)
zastar.
obla
:
izdelek je imel obliko obla
/
zemeljsko oblo
oblo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na obel:
obloličen, obloustka
oblóček
-čka
m
(
ọ̑
)
anat.
usločeni del vretenca:
obloček in plošček
oblóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na oblok:
stopil je skozi obločna vrata
2.
elektr.,
v zvezi
obločna luč, svetilka
obločnica
:
vrsta obločnih luči
;
ustaviti se pod obločno svetilko
♦
metal.
obločna peč
peč, ki ji daje toploto električni oblok
;
obločno varjenje
varjenje z električnim oblokom
oblóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
elektr.
svetilka, v kateri nastaja svetloba med razmaknjenima elektrodama:
most razsvetljuje precejšnje število obločnic
●
knjiž.,
ekspr.
cesto je razsvetljevala nebesna obločnica
luna
oblóda
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
agr.
otrobi, zmlet ječmen, koruza kot dodatek, primes krmi:
nasuti, zamešati oblodo
/
ječmenova, ovsena obloda
/
mleti za oblodo
2.
zastar.
slaba pijača:
te oblode nočem piti
oblodíti
in
oblóditi -im
dov.
(
ī ọ́
)
agr.
dodati, primešati oblodo:
obloditi krmo
oblójen
in
oblóden -a -o:
z otrobi oblojena krma
oblódva
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
obloda
:
pripeljati iz mlina moko in oblodvo
/
prašiči se dobro redijo, ker jim daje oblodvo
oblòg
-óga
m
(
ȍ ọ́
)
star.
obloga
:
marmorni oblog zidov
/
odstraniti oblog z ladijskega dna
/
oblog na jeziku
oblóga
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje,
izboljšanje podlage:
položiti, prilepiti oblogo
;
lesena, marmorna obloga
;
obloga fasade
;
obloga v peči
/
stropna, talna obloga
;
toplotna, zaščitna obloga
//
navadno s prilastkom
plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh:
na drevju se je naredila ledena obloga
;
odstraniti sluzasto oblogo z vrvi
/
podkožna maščobna obloga
2.
jed, s katero se okrasi glavna jed:
gobe, servirane kot obloga k mesu
3.
med.
predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene:
zdraviti z oblogami
;
topla, vlažna obloga
/
blatna obloga
4.
oblaganje
:
končati oblogo
♦
avt.
obloga
del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju
neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut
;
med.
obloga
belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih
;
zobna obloga
kar se nabere na zobeh
oblója
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
obloda
:
pripravljati prašičem oblojo
oblòk
tudi
oblók -óka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
1.
star.
obok
:
za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče
/
pričakal jih je pod oblokom vrat
●
star.
nad njim se je razprostiral modri oblok
nebo
2.
biol.
hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg,
navadno pri ribah:
čeljustni, škržni obloki
;
podjezični oblok
3.
elektr.,
v zvezi
električni oblok
električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama
oglenih ali kovinskih elektrod:
varjenje z električnim oblokom
oblomíti
-lómim
dov.
(
ī ọ́
)
z lomljenjem odstraniti del česa:
koruzo na njivi požanjejo, doma pa oblomijo
;
ko je vejo oblomil, jo je obelil
//
z lomljenjem nekoliko poškodovati:
vihar je oblomil drevesa
oblómljen
-a -o:
oblomljene veje
oblómovščina
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
ravnanje ali vedenje, značilno za Oblomova iz romana Gončarova:
karamazovščina in oblomovščina
óblost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost, značilnost oblega:
oblost predmeta
/
knjiž.:
oblost rečnih kamnov
;
kipar je poudaril oblost rok in nog
obloústka
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.,
zool.
živali z okroglim, za sesanje prilagojenim gobcem z velikim številom
zob in hrbtno struno, Cyclostomata:
ribe in obloustke
óblovina
1
in
oblovína -e
ž
(
ọ̑; í
)
nar.
oblanci
,
oblanje
:
nastiljati z oblovino
oblovína
2
-e
ž
(
í
)
gozd.
okrogli les:
oblóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
predmet ali snov, s katero se kaj obloži:
palica z gumijastim obložkom
/
knjiž.,
zastar.
stena je bila prekrita s hrastovimi obložki
s hrastovim opažem
;
bakrena zapestnica s srebrnim obložkom
s srebrno prevleko
oblóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
namenjen za oblogo, oblaganje:
obložni les
;
obložna opeka, pločevina
♦
teh.
obložna cev
cev, ki se zabije v vrtino, da se prepreči zasipavanje z
zemeljskimi plastmi
obložênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost obloženega:
obloženost sten
♦
med.
obloženost jezika
obložíti
-ím
dov.
, oblóžil
(
ī í
)
1.
namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje,
izboljšanje podlage:
obložiti sedeže z usnjem
;
obložiti stene z lesom, ploščicami
/
obložiti ročaj palice z dragimi kamni
2.
položiti, namestiti kaj okrog česa:
obložiti odprtino s kamenjem
/
ekspr.
obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo
3.
otovoriti
,
naložiti
:
obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli
;
pren.,
ekspr.
obložiti svojo vest z zločinom
4.
ekspr.
narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa:
obložiti koga z očitki
/
obložiti podjetje z naročili
/
narava ga je obložila z mnogimi napakami
5.
okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili:
obložiti ribe z zelenjavo in gobicami
●
obložiti mizo z jedmi in pijačami
dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač
;
ekspr.
preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in
vinom
jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s
seboj
;
ekspr.
pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki
je samostalnikom (do)dal številne prilastke
obložíti se
ekspr.
obdati se, pokriti se:
stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom
●
ekspr.
jeseni se je drevje obložilo s sadjem
jeseni je bilo na drevju veliko sadja
obložèn
-êna -o
1.
deležnik od obložiti:
z dragulji obložen ročaj
;
sedeti pri bogato obloženih mizah
;
s ploščicami obložene stene
2.
v zvezi
obloženi kruhek
rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi
zlasti razni mesni izdelki in sir:
pojesti obloženi kruhek
;
postregli so jim z obloženimi kruhki
●
ekspr.
z leti obložen mož
star mož
;
z medom obložene čebele
čebele, ki nosijo s paše med
;
ekspr.
s snegom obložen grm
s snegom pokrit grm
♦
med.
obložen jezik
jezik z belkasto plastjo na površini
obmêjek
-jka
m
(
ȇ
)
knjiž.
nezoran, travnat del med njivami;
meja
:
kositi na obmejku
;
po obmejkih raste grmovje
/
obmejek gozda
rob, obrobje
obmêjen
-jna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na območje ob (državni) meji:
obmejni kraji
;
obmejno območje
/
obmejni prebivalci
/
obmejni spopadi
/
obmejna dovolilnica, izkaznica
/
velik promet na obmejnih prehodih
na mejnih prehodih
/
mali obmejni promet
maloobmejni promet
/
obmejna straža
vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo
obmejíti
-ím
dov.
, obmêjil
(
ī í
)
knjiž.
omejiti
:
časovno obmejiti kak pojav
/
obmejiti dolžino razprave
obmêjnik
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
obmejni prebivalec:
večina obmejnikov je govorila oba jezika
/
obmejniki so pregnali Indijance
●
publ.
obmejnik pregleduje potne liste
uradnik na mejnem prehodu
obmésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja ob mestu:
obmestno naselje
/
obmestni promet
obméstje
-a
s
(
ẹ̑
)
urb.
območje neposredno okrog mesta, ki prehaja v podeželje, a je tesno
povezano z mestom:
obmestje se je v zadnjem času precej povečalo
;
londonsko obmestje
;
mesto in obmestje
obmetáti
-méčem
dov.
, obmêči obmečíte; obmêtal
(
á ẹ́
)
z metanjem spraviti na površino česa:
igrišče so obmetali z razbitimi steklenicami
;
obmetali so ga s kepami
●
ekspr.
nasprotnika je obmetal z blatom
osramotil
obmetávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obmetavati:
obmetavanje s kamenjem
/
obmetavanje z žaljivkami
obmetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
metati večjo količino česa na koga:
obmetavati koga z gnilimi jabolki, kamni, snegom
;
otroci se obmetavajo
/
zmagovalce obmetavajo s cvetjem
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:
obmetavati koga s kletvicami, psovkami, žaljivkami
;
kar naprej ga obmetavajo z vprašanji
/
obmetavajo ga s strahopetcem
●
ekspr.
nasprotniki me obmetavajo z blatom
sramotijo, obrekujejo
obmirováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
ostati v mirujočem položaju, stanju:
ptica se je nekaj časa zibala, nato pa obmirovala
;
za hip so vsi obmirovali
;
obmirovala je kot kip
/
morje je obmirovalo
;
roke so ji obmirovale v naročju
/
njegov pogled je obmiroval na očetovi sliki
/
če se človek navadi na delo, ne more več obmirovati
;
ekspr.
pozimi narava obmiruje
obmóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na območje:
območno središče
/
območna zveza organizacij
obmóčje
-a
s
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
1.
ozemlje z določenimi značilnostmi:
alpsko območje
;
gozdnata območja Slovenije
;
na Dolenjskem so znana polharska območja
;
potresno območje
;
gospodarsko zaostala območja
/
slovensko jezikovno območje
;
evrsko območje
skupina držav Evropske unije z evrom kot denarno enoto
/
publ.,
z oslabljenim pomenom:
luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja
;
na območju Slovenije
v Sloveniji
;
hotelski objekt na območju blizu jezera
blizu jezera
/
krizno območje
ki ga je prizadela vojna ali naravna katastrofa in je nestabilno
//
ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost:
določiti območje zdravstvene postaje
;
gravitacijsko območje bolnišnice
;
prodajno, sodno, volilno območje
;
rekreacijsko, turistično območje
//
ozemlje okoli kakega središča:
mestno območje
;
območje Ljubljane
/
zasavsko območje
/
taboriščno območje
2.
prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv:
merilno območje instrumenta
;
letalo je izginilo iz vidnega območja
;
območje topovskega ognja
;
območje zemeljske težnosti
3.
dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo;
področje
:
raziskave s psihološkega območja
;
območje poezije
/
razširiti območje dela
●
publ.
vplivno območje
ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski
in politični vpliv
;
ekspr.
izviti se iz območja družine
oblasti, vpliva
;
ekspr.
hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni
rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni
;
na tem območju ne predvidevajo novih gradenj
prostoru, zemljišču
;
območje med Črnim morjem in Baltikom
ozemlje
♦
biol.
globinsko območje
del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne
morejo uspevati
;
ekon.
nerazvito območje
z nizkim narodnim dohodkom
;
elektr.
kazalno območje
območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost
;
nastavitveno območje
v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin
;
fin.
izvoz na konvertibilna območja
v države, ki uporabljajo konvertibilno valuto
;
fiz.
območje infrazvoka
;
meteor.
območje visokega zračnega pritiska
;
rad.
preskrbovalno območje
na katerem radijska ali televizijska postaja omogoča zadovoljiv
sprejem
;
urb.
metropolitansko območje
urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na
osrednje mesto
;
voj.
armadno območje
na katerem so razporejene enote določene armade
;
ljubljansko armadno območje
obmódek
-dka
m
(
ọ̑
)
anat.
organ ob modu, v katerem se nabirajo semenčice:
vnetje prostate in obmodka
obmolčáti
-ím
[
obmou̯čati
]
dov.
, obmôlči; obmôlčal
(
á í
)
knjiž.
obmolkniti
:
vso pot sta se pogovarjala, pred hišo pa je obmolčal
obmôlkel
-kla -o
[
obmou̯kəu̯
]
prid.
(
ó
)
knjiž.
ki je obmolknil:
obmolkli ljudje
obmôlkniti
-em
[
obmou̯kniti
]
dov.
,
tudi
obmolkníte;
tudi
obmolkníla
(
ó ȏ
)
prenehati govoriti, navadno za krajši čas:
ljudje so obmolknili
;
hotela je še nekaj povedati, pa je obmolknila, ko je vstopil oče
;
nenadoma so vsi obmolknili
//
ekspr.
prenehati oddajati glasove, šume:
ptice so obmolknile
/
harmonika je že obmolknila
obmórec
tudi
obmôrec -rca
m
(
ọ̑; ō
)
knjiž.
kdor živi ob morju:
življenje obmorcev
obmórje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
pas zemlje ob morju;
obala
:
peščeno obmorje
obmôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
ki je, se nahaja ob morju:
obmorski kraj
;
obmorska država
;
obmorsko mesto
/
obmorsko letovišče
//
ki povezuje kraje ob morju:
obmorska cesta
2.
nanašajoč se na območje ob morju:
življenje obmorskih ljudi
/
obmorski vetrovi
;
obmorsko podnebje
/
obmorski turizem
obmótati
-am
tudi
obmotáti -ám
dov.
(
ọ̑; á ȃ
)
knjiž.,
zastar.
oviti
,
poviti
:
rano so mu očistili in obmotali
obmréti
-mrèm
tudi
-mŕjem
stil.
-mrjèm
dov.
, obmŕl
(
ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ
)
knjiž.
odreveneti
,
onemeti
:
od strahu so obmrli
;
za hip sta oba obmrla
obnášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obnašati se:
lepo, spoštljivo, vljudno obnašanje
;
vsi se zgražajo nad njegovim obnašanjem
;
obnašanje tovarišev
/
v obnašanju do sodelavcev se je spremenil
/
opomnili so ga zaradi obnašanja pri kosilu
/
raziskovati obnašanje živali
/
obnašanje avtomobila na mokrem cestišču
/
proučevati obnašanje materiala pri visoki temperaturi
obnášati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja;
vesti se
:
učiti otroke, kako se naj obnašajo
;
ne zna se obnašati
;
dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati
;
do starejših se dostojno obnaša
;
proti njej se obnaša kot kavalir
;
obnaša se po otročje
;
obnaša se kot gospodar
//
s prislovnim določilom
izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo:
zadnje čase se čudno obnaša
;
pri mizi se grdo obnaša
;
v bolnišnici se je hrabro obnašal
;
kljub mučenju se je dobro obnašal
ni ničesar izdal
;
obnaša se, kot bi nas ne poznal
2.
navadno s prislovnim določilom,
s širokim pomenskim obsegom
pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti,
značilnosti:
te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu
/
nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo
//
dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo
ustrezajo, zadovoljujejo:
tak način vzgoje češenj se ne obnaša
●
publ.
ta avtomobil se na cesti dobro obnaša
ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji
;
star.
presajene jablane se dobro obnašajo
rastejo, uspevajo
;
star.
kupčija se mu obnaša
daje dobiček, korist
obnavljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obnavljanje:
obnavljalna dela
/
obnavljalni procesi v organizmu
obnávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od obnavljati:
obnavljanje hiše
/
obnavljanje vinogradov
/
obnavljanje prijateljstva
/
obnavljanje ilirizma
/
obnavljanje učne snovi
/
obnavljanje poškodovanega tkiva
obnávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo:
obnavljati hišo
;
obnavljati in opremljati stanovanje
/
obnavljati nasade, vinograde
/
obnavljati ladjevje
2.
delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne:
obnavljati prijateljstvo
/
obnavljati ljudske običaje
/
obnavljati klasicizem
3.
delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče:
obnavljati doživetja, spomine
/
v mislih je obnavljal potovanje v mesto
♦
šol.
obnavljati učno snov
obnávljati se
na novo rasti, nastajati:
rogovje se vsako leto obnavlja
/
koža, tkivo se obnavlja
/
celice odmirajo in se obnavljajo
obnavljajóč
-a -e:
obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske
;
obnavljajoče se celice
obnavljávec
-vca
in
obnavljálec -lca
[
obnau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj obnavlja:
obnavljavci fresk
/
obnavljavci slovenskega šolstva
obnébje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
star.
nebo, nebesni obok:
vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki
;
jasno, neskončno obnebje
/
Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov
●
knjiž.
morje se širi do obnebja
obzorja
2.
zastar.
podnebje
:
ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju
obnemágati
-am
dov.
(
ȃ
)
star.
omagati
,
obnemoči
:
sredi poti je obnemagal
obnemélost
-i
ž
(
ẹ́
)
onemelost
:
biti v obnemelosti
obneméti
-ím
dov.
,
tudi
obnémi
(
ẹ́ í
)
onemeti
:
poslušalci so obnemeli
;
obnemeti od strahu
/
ptice so obnemele
/
koraki pred hišo so obnemeli
obnemôči
-mórem
dov.
, obnemógel obnemôgla
(
ó ọ́
)
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
izgubiti moč, moči:
obnemoči od lakote
;
v bolezni je popolnoma obnemogel
/
telo obnemore pod težo dela
●
star.
v tretjem razredu je obnemogel
je padel
//
nav. 3. os.
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle
obnemógel
-môgla
in
-mógla -o
1.
deležnik od obnemoči:
obnemogel človek
;
obnemogel se je naslonil na podboje
2.
ekspr.
ki se ne da sproščeno izraziti:
obnemogla jeza
obnemóglost
tudi
obnemôglost -i
ž
(
ọ́; ó
)
onemoglost
:
zaradi obnemoglosti ni mogel na pot
;
duševna, telesna obnemoglost
obnergáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
z nerganjem izraziti nejevoljo nad čim:
mladi vse obnergajo, kar je bilo pred njimi
obnêsti se
-nêsem se
dov.
, obnésel se obnêsla se
(
é
)
navadno s prislovnim določilom
pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti,
značilnosti:
nova naprava se je obnesla
;
taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih
/
ajda se je dobro obnesla
obrodila
;
poskusna sadna sorta se je dobro obnesla
/
pog.:
premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel
;
kot šofer se je imenitno obnesel
//
dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza,
zadovoljuje:
kolektivno delo se lahko obnese
;
kupčija se ni obnesla
;
taka metoda dela se bo gotovo obnesla
/
publ.
naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali
so bili boljši, so dosegli boljše rezultate
●
letina se je letos obnesla
je dobra
;
mleko se dobro obnese pri zastrupitvah
pomaga, je zelo primerno
;
skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo
posrečilo
obnóhten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se nahaja ob nohtu:
obnohtna kožica
obnoréti
-ím
dov.
, obnôrel
(
ẹ́ í
)
1.
postati nespameten, nerazsoden;
ponoreti
:
dekle je čisto obnorelo
/
ob tem dogodku je vse mesto obnorelo
●
ekspr.
obnoreti od veselja
zelo se razveseliti
2.
star.
postati duševno bolan;
znoreti
:
v ječi je obnorel
;
kričal je, kot bi čisto obnorel
3.
publ.
obnoriti
:
vsako žensko hoče obnoreti
/
mesto jo je obnorelo
obnôrel
tudi
obnorèl
in
obnorél -éla -o:
obnoreli gostje
obnoríti
-ím
dov.
, obnóril
(
ī í
)
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna:
ljudje so ga čisto obnorili
;
obnorili so jo, da še spati ni mogla
/
s svojo lepoto obnori vsakega
/
jeza obnori človeka
obnósen
in
obnôsen -sna -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
ki je, se nahaja ob nosu:
obnosna votlina
obnosíti
-nósim
dov.
(
ī ó
)
z nošenjem, oblačenjem obrabiti:
obnositi obleko, plašč
obnôva
-e
ž
(
ȏ
)
glagolnik od obnoviti:
obnova hiše, proge
;
priskrbeti sredstva za obnovo
/
obnova gozdov, vinogradov
/
povojna obnova dežele
/
obnova liberalizma
/
obnova postopka, procesa
♦
fin.
Mednarodna banka za obnovo in razvoj
banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno
pomembnih gospodarskih objektov
;
rel.
obnova
prizadevanje za poglobitev versko-nravnega življenja
;
šol.
obnova
govorjenje, pisanje besedila po prebranem, pripovedovanem besedilu
;
za šolsko nalogo so pisali obnovo
obnovítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor kaj obnovi:
obnovitelji gradu so že začeli z delom
/
obnovitelji gledališča
obnovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obnoviti:
obnovitev poslopja, dotrajane učilnice
/
obnovitev vinogradov
/
publ.
onemogočiti obnovitev sovražnosti
/
za sodišče je pomembna obnovitev dogodka
/
obnovitev procesa
obnovíti
-ím
dov.
, obnôvil
(
ī í
)
1.
narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo:
obnoviti hišo
;
obnoviti napis, sliko
;
obnoviti in opremiti stanovanje
/
obnoviti gozd, vinograd
/
obnoviti gospodarstvo
2.
narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne:
obnoviti pogajanja
;
obnoviti prijateljstvo
;
diplomatski stiki med državama so se obnovili
/
obnoviti pogodbo
/
obnoviti stari sistem
3.
narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče:
obnoviti dogodke, doživljaje
/
obnoviti znanje grščine
/
v mislih je skušal vse obnoviti
●
članarino je treba vsako leto obnoviti
plačati in s tem ostati član
;
obnoviti garderobo
kupiti novo garderobo
;
obnoviti zalogo
nadomestiti porabljeno, prodano z novim
♦
pravn.
obnoviti postopek, proces
;
šol.
obnoviti učno snov
obnovíti se
na novo zrasti, nastati:
koža se obnovi
;
odtrgane lovke se lahko obnovijo
/
delovna moč se s hrano obnovi
obnovljèn
-êna -o:
obnovljen dom
;
obnovljeni vinogradi
;
obnovljeno mladostno prijateljstvo
;
obnovljeno tkivo
obnovítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obnovitev:
obnovitveni načrti, stroški
;
obnovitvena dela se nadaljujejo
♦
pravn.
obnovitveni postopek
obnovljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da obnoviti:
obnovljivi materiali
;
dogodki niso več obnovljivi
/
obnovljivi viri energije [OVE]
viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so
sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa
;
obnovljive surovine
;
obnovljiva goriva
/
obnovljivi recept
recept, ki ga zdravnik izda enkrat, velja pa za večkratno izdajo
zdravil v določenem obdobju
obnóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki je, se nahaja ob nogah:
obnožna volna
♦
čeb.
obnožni sat
sat, v katerem je obnožina
obnóžina
in
obnožína -e
ž
(
ọ̑; í
)
čeb.
cvetni prah, ki ga čebele prenašajo na zadnjih nogah:
čebele prinašajo v panj rumeno obnožino
;
sati z obnožino
;
med in obnožina
óboa
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.
pihalni instrument z dvojnim jezičkom:
igrati oboo
obóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na obok:
obočna oblika stropa
/
obočno stopnišče
/
obočna opeka
/
obočna arhitektura
♦
um.
obočna pola
osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka
obóčje
1
-a
s
(
ọ̑
)
star.
1.
obok
:
okensko obočje
/
sonce je stalo sredi obočja
neba, nebesnega oboka
2.
boki
:
ženska je širokega obočja
obóčje
2
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
del obraza ob očeh:
gubančiti obočje
;
modrikaste lise na obočju
obòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega:
kamnit obod pri vodnjaku
;
obložiti obod tople grede
;
popraviti obod škafa
;
dno in obod posode
/
obod kolesa
//
temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov:
dati sir v obode
/
oblikovati testo z obodom
/
sirarski, tortni obod
2.
leseno ogrodje pri situ, rešetu:
izdelovati obode
;
prišiti dno (sita) na obod
;
prodajati obode in drugo suho robo
3.
knjiž.,
s prilastkom
zunanji, obrobni del česa:
obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom
;
živeti na obodu mesta
;
na obodu Panonske nižine
obrobju
;
pren.
ima občutek, da živi na obodu civilizacije
4.
obseg
:
prsni obod
;
obod drevesne krone
/
publ.
potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
●
nar.
obodi (škornjev) so mu segali do kolen
golenice
;
nar.
klobuk s širokimi obodi
krajci, krajevci
♦
geom.
obod kroga
krivulja, ki omejuje krog
;
točka na obodu kroga
obódec
-dca
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od obod:
izdelovati obodce za sita
♦
gastr.
priprava za ročno izrezovanje testa
;
navt.
kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je
ovita vrv
obóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na obod:
obodni del kolesa
/
obodne stene
zunanje
/
obodne pokrajine
obrobne
/
razlikovati osrednje delo od obodnega
stranskega, manj pomembnega
♦
anat.
obodno živčevje
živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa;
periferno živčevje
;
fiz.
obodna hitrost
hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga
obodríti
-ím
dov.
, obódril; obodrèn
(
ī í
)
star.
spodbuditi
,
opogumiti
:
prijatelji so ga obodrili
;
trepljal ga je po rami, da bi ga obodril
//
potolažiti
:
jokala je, da jo je komaj obodril
obogatênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od obogateti ali obogatiti:
viri za obogatenje
;
želja po obogatenju
/
obogatenje besednega zaklada
obogatéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati bogat:
v mestu je obogatel
;
obogateti z delom, kupčevanjem
;
hitro, nepričakovano obogateti
●
ekspr.
za vsako ceno hoče obogateti
z vsemi sredstvi, po vsej sili
;
ekspr.
čez noč je obogatel
naenkrat, nepričakovano
obogatèl
in
obogatél -éla -o:
obogateli obrtniki
;
obogateli sloji prebivalstva
obogatévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
bogateti
:
obogatevati pri trgovanju
/
zgodovinska veda obogateva z novimi podatki
obogatítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obogatiti ali obogateti:
čudili so se njegovi nagli obogatitvi
/
obogatitev knjižnice z novimi knjigami
/
njegova pesniška zbirka pomeni veliko obogatitev poezije
;
obogatitev znanja
/
obogatitev uranove rude
obogatíti
-ím
dov.
, obogátil
(
ī í
)
1.
narediti koga bogatega:
kupčije so ga obogatile
;
obogatiti se na nedovoljen način
2.
številčno povečati, pomnožiti:
knjižnico so obogatili z novimi primerki
3.
izboljšati kakovost, vrednost:
obogatiti hrano z dodatki
;
z gnojenjem se zemlja obogati
/
to delo bo obogatilo našo literaturo
;
na potovanjih je obogatil svoje znanje
;
publ.
svečanost so obogatili z akademijo
obogatèn
-êna -o:
vitaminsko obogatena hrana
;
vrnil se je obogaten z novimi izkušnjami
♦
metal.
obogateni uran
uran, ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene
uporabnega izotopa
;
obogatena ruda
ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin
oboíst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
kdor igra oboo:
nastop znanega oboista
oboístka
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
ženska, ki igra oboo:
nastop oboistke
;
oboistka in pianistka
obòj
1
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
priprava, navadno iz desk, ki kaj obdaja, pokriva:
zbiti oboj
;
zavarovati vodovodni dotok z lesenim obojem
;
oboj v rudniku
2.
knjiž.
podboj
:
odprl je vrata in se naslonil na oboj
/
okenski oboj
okenski okvir
obój
2
-a -e
zaim.
(
ọ̑
)
1.
poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin:
mladina obojega spola
;
oboje vino
/
oboji otroci, naši in sosedovi
;
oboji predstavniki
/
oboja družina ga ima rada
;
oboja moka je presejana
obojna
2.
pri množinskih samostalnikih
poudarja skupnost, povezanost dveh enot:
oboje hlače si zamazal
;
oboja vrata se težko zapirajo
/
oboji čevlji ga tiščijo
oba para
;
sam.:
Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje
;
to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje
;
občutil je žalost in veselje, oboje hkrati
;
prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj
;
zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado
obóje
-ih
tudi
--
štev.
(
ọ̑
)
pri množinskih samostalnikih
poudarja skupnost, povezanost dveh enot:
otrok je raztrgal oboje hlačk
obójen
1
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin:
obojni sorodniki so se potegovali za dediščino
;
obojna moka, pšenična in ajdova
;
obojno nezaupanje ga je zelo potrlo
obójen
2
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
namenjen za obijanje:
obojne deske, letvice
obojespôlen
-lna -o
prid.
(
ȏ
)
1.
knjiž.
ki je iz pripadnikov obeh spolov:
obojespolna mladina se je navduševala za pesnika
2.
biol.
ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati;
dvospolen
:
obojespolna žival
/
zarodek je sprva obojespolen
obojestránski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na obe strani:
obojestranska obarvanost papirja
/
obojestranski napadi so se ponovili
;
obojestranska obveznost, pogodba
/
obojestranska privlačnost, sreča
/
obojestranska sirota
otrok brez staršev
♦
med.
obojestransko vnetje pljuč
;
num.
obojestranski kov
obojestránsko
prisl.
:
obojestransko koristni pogovori
♦
grad.
obojestransko vpeti nosilec
obójka
-e
ž
(
ọ̑
)
teh.
kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic:
obojka je počila
;
pritrditi obojko
/
kabelska, odcepna obojka
obòk
tudi
obók -óka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu:
delati obok
;
zidati oboke
;
stati pod obokom
;
sajast, zakajen obok
;
obok cerkve, hodnika
;
obok nad vrati
;
prečni lok v oboku
;
oboki in kupole
/
baročni obok
;
opečni obok
;
polkrožni, šilasti obok
//
prostor pod tako konstrukcijo:
visoki obok je bil poln mesa
//
navadno s prilastkom
kar je po obliki temu podobno:
veje dreves delajo zelen obok nad potjo
;
obok lobanje
;
pred dežjem se je zatekel pod obok skale
/
nadočesni obok
;
nebesni obok
nebo
;
pesn.
osvajalec zvezdnega oboka
neba, vsemirja
♦
anat.
nožni obok
srednji vbočeni del stopala
;
arhit.
banjasti obok
polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo
;
križni obok
ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču
;
kupolasti obok
v obliki kupole
;
mrežasti obok
rebrasti obok v obliki križa
;
rebrasti obok
s kamnitimi rebri
;
zvezdasti obok
rebrasti obok v obliki zvezde
;
um.
gotski obok
obókast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
podoben oboku:
obokast rov
//
ki ima obok(e):
obokasto stopnišče
obókati
-am
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
1.
narediti čemu obok(e):
cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali
;
obokati hlev, klet
2.
zastar.
izbočiti
:
fant je obokal obrvi
obókan
-a -o
1.
deležnik od obokati:
obokan hlev, hodnik
;
obokana klet
;
pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
2.
ki je v obliki oboka:
obokan strop
/
obokan del lobanje
♦
med.
pravilno obokana noga
noga z vbočenim srednjim delom stopala
obôknica
in
obóknica -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
nav. mn.,
knjiž.
naoknica
:
obesiti, sneti oboknice
;
odpreti, zapreti oboknice
/
oboknice imajo vedno spuščene
rolete
óbol
1
tudi
óbolos -a
m
(
ọ̑
)
num.
srebrn starogrški novec manjše vrednosti:
v svoji zbirki ima tudi dva obola
óbol
2
tudi
óbolos
tudi
óbolus -a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
(denarni) prispevek manjše vrednosti:
dati, priložiti svoj obol
;
skušal mu je pomagati s svojim obolom
obolélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje obolelega človeka:
zaradi obolelosti je ostal doma
;
znaki obolelosti
/
duševna, telesna obolelost
;
obolelost srca
;
obolelost za zlatenico
obolênje
-a
s
(
é
)
pojav, nastop bolezni:
obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti
;
zaradi obolenja ni mogel na potovanje
;
iskati vzroke obolenja
/
kronično, množično obolenje
;
širjenje srčnih obolenj
;
starostna obolenja
;
obolenje dihal, prebavnih organov
♦
med.
alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje
;
glivično obolenje
obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice
;
gripozno obolenje
;
kožno, rakasto obolenje
//
bolezen
:
podleči obolenju
;
hudo, nevarno, smrtno obolenje
;
poklicno obolenje
oboléti
-ím
dov.
, obôlel
(
ẹ́ í
)
postati bolan:
na pomlad oboli veliko ljudi
;
mati je od žalosti obolela
;
oboleti na ledvicah, pljučih
;
oboleti za tuberkulozo
;
na smrt oboleti
/
živina mu je obolela
obôlel
tudi
obolèl
in
obolél -éla -o:
obolel človek
;
obolelo srce
;
sam.:
umrlo je sto obolelih
obolévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od obolevati:
obolevanje otrok
;
obolevanje za davico, rakom
obolévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
večkrat oboleti:
slabotni otroci pogosteje obolevajo
;
obolevati za jetiko
obolévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
dejstvo, da kdo oboli:
obolevnost otrok
;
obolevnost zaradi onesnaženja zraka
;
obolevnost za rakom
;
raziskati vzroke obolevnosti
2.
med.
število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč
prebivalcev:
obolevnost pada
;
podatki o obolevnosti
obolos
in
obolus
gl.
obol
2
obòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
nar.
ograjen prostor, v katerega se zapira živina:
zapreti svinje v obor
;
obor za krave, ovce
2.
lov.
obora
:
obor za jelene
;
v oboru vzgojen srnjak
obóra
-e
ž
(
ọ̑
)
lov.
ograjen prostor v gozdu za gojitev divjadi:
ogledati si jelenjo oboro
;
obora za divjačino
oboráti
-ôrjem
in
-órjem
dov.
, obôrji oborjíte; oborál
(
á ó, ọ́
)
z oranjem se izogniti:
oborati drevo
oborína
-e
ž
(
í
)
1.
kem.
snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine:
pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega
hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid
2.
knjiž.
usedlina
,
gošča
:
pri kuhanju oborina masla porumeni
oboríti
-ím
dov.
, obóril
(
ī í
)
kem.
s kemičnimi reakcijami izločiti iz raztopine v obliki trdnih ali
tekočih delcev:
s segrevanjem oboriti karbonate iz vode
oborožênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
oborožen človek:
v vas so se pripeljali oboroženci
;
v spremstvu je bilo deset oborožencev
;
v akciji so sodelovali oboroženci in civilisti
oborožênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje oboroženega:
oboroženost vojakov
;
dobra oboroženost države
/
ekspr.
v delu se kaže avtorjeva znanstvena oboroženost
oboroževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oboroževanje:
oboroževalna tekma
;
zaustaviti oboroževalno tekmovanje
/
oboroževalna industrija
oboroževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oboroževati:
omejiti oboroževanje
;
atomsko, jedrsko oboroževanje
;
tekma v oboroževanju
oboroževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
opremljati z orožjem:
oboroževati vojake
;
delavci in kmetje so se začeli oboroževati
;
pren.,
ekspr.
oboroževati se z znanjem
;
mladina se idejno in politično oborožuje
oborožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od oborožiti:
skrbeti za oborožitev vojaških enot, vojakov
;
stroški za oborožitev
/
atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev
2.
publ.
orožje, bojna oprema:
tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi
;
v napadu so izgubili skoraj vso oborožitev, med drugim tudi minomet
oborožíti
-ím
dov.
, oboróžil
(
ī í
)
opremiti z orožjem:
oborožiti borce
;
oborožiti se za napad
;
oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško
;
četa se je dobro oborožila
;
pren.,
ekspr.
oborožiti študente s potrebnim znanjem
;
za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko
kamero
●
ekspr.
oborožiti se od nog do glave, do zob
zelo dobro
oborožèn
-êna -o
1.
deležnik od oborožiti:
oboroženi borci, stražarji
;
dobro oborožena četa
;
ladja je oborožena s protiletalskim orožjem
;
oboroženo spremstvo
;
biti oborožen s puško, raketnim orožjem
;
dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem
2.
pri katerem se uporablja orožje:
oborožen napad
;
oborožena akcija
♦
voj.
oborožen spopad
spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki
napade
;
oborožene sile
kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in
teritorialna obramba kot organ državne varnosti
;
oborožena vstaja
oborožítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oborožitev:
oborožitvena tehnika
/
oborožitvena politika
/
oborožitvena industrija
obôsti
obôdem
dov.
, obôdel
in
obódel obôdla,
stil.
obòl obôla
(
ó
)
raniti z vbodi, vbodljaji:
ježeve bodice so ga obodle
;
obosti se s trnjem
/
obosti se do krvi
zbosti se do krvi
obodèn
-êna -o:
ves je oboden od žice
obotáva
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.,
v zvezi
brez obotave
brez obotavljanja:
brez obotave odgovoriti, oditi
obotavljáč
-a
m
(
á
)
obotavljavec
:
ta človek je obotavljač
obotávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od obotavljati se:
zaradi obotavljanja so zamudili vlak
;
po krajšem obotavljanju je vstopil
/
brez obotavljanja narediti, odgovoriti
/
moti ga njegovo obotavljanje
obotávljati se
-am se
nedov.
,
tudi
obotavljájte se;
tudi
obotavljála se
(
á
)
biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev:
fant se obotavlja
;
obotavljati se z odgovorom
;
obotavlja se iti k zdravniku
;
dolgo se je obotavljal, preden je vstopil
;
obotavlja se, kakor bi se česa bal
/
nikar se ne obotavljaj
/
nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali
tako počasi delali
;
pren.,
ekspr.
poletje se letos nekaj obotavlja
obotavljáje se
:
obotavljaje se odgovoriti
;
obotavljaje se je odšel iz sobe
obotavljajóč se
-a -e:
obotavljajoč se je povedal svojo zgodbo
;
z obotavljajočimi se koraki je šla za njim
;
prisl.:
obotavljajoče se reči
obotavljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
obotavljiv
:
obotavljav človek
/
stopal je zamišljeno, z obotavljavimi koraki
obotavljávo
prisl.
:
obotavljavo dvigniti roke
;
obotavljavo reči
obotavljávec
-vca
in
obotavljálec -lca
[
obotau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor se (rad) obotavlja:
pregovoriti, spodbuditi obotavljavce
obotavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) obotavlja:
obotavljiv človek
/
opisovanje junakovega obotavljivega vedenja
/
slišati je bilo obotavljivo trkanje
obotavljívo
prisl.
:
obotavljivo odgovoriti, sesti
●
ekspr.
obotavljivo je prihajal večerni hlad
počasi
obotavljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor se (rad) obotavlja:
po naravi je bil obotavljivec
obotavljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost obotavljivega človeka:
obotavljivost tovarišev je bila vzrok za neuspeh
/
pokazati, premagati svojo obotavljivost
obožávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
oboževati
:
vsi ga obožavajo
/
obožavati glasbo
obožávan
-a -o:
obožavana ženska
oboževálec
-lca
[
oboževau̯ca
tudi
oboževalca
]
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor koga ali kaj obožuje:
zavrnila je vse svoje oboževalce
;
imeti velik krog oboževalcev
/
oboževalec narave
/
oboževalec gledališča
ljubitelj
oboževálka
-e
[
oboževau̯ka
in
oboževalka
]
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
ženska, ki koga ali kaj obožuje:
imel je dosti oboževalk
;
to je darilo njegove oboževalke
/
bila je velika oboževalka literature
oboževánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
oboževan človek:
srečala je svojega oboževanca
/
bil je atletski oboževanec vse šole
oboževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oboževati:
oboževanje prijateljev
;
zdela se mu je vredna oboževanja
/
oboževanje narave
oboževánka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
oboževana ženska:
hrepeneti po svoji oboževanki
;
oboževanka iz mladosti
oboževátelj
-a
m
(
ȃ
)
star.
oboževalec
:
njen mladostni oboževatelj
/
krog pesnikovih oboževateljev
/
oboževatelji umetnosti
oboževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nav. ekspr.
1.
čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga:
oboževati svoje dekle
;
očeta so vsi oboževali in spoštovali
2.
poveličevati, častiti kot božanstvo:
Rimljani so svoje cesarje oboževali
/
oboževati naravo
3.
imeti zelo pozitiven odnos do česa:
obožuje glasbo, knjige
/
obožuje sladkarije
zelo rad jih je
obožujóč
-a -e:
obožujoči prijatelji
oboževán
-a -o:
naš oboževani profesor se je vrnil
;
oboževana ženska
obplézati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
s plezanjem se izogniti:
obplezati ledenik
2.
s plezanjem priti na več mest:
fantje obplezajo vsako drevo
obplúti
-plôvem
in
-plújem
dov.
,
tudi
obplovíte
(
ú ó, ú
)
1.
s plutjem priti okrog česa:
obpluti otok
/
obpluti svet, zemljo
/
obpluti rt
2.
s plutjem se izogniti:
obpluti čeri, plitvino
3.
s plutjem prepotovati:
obpluti vso afriško obalo
obporóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zadnje dneve nosečnosti in prve dneve po rojstvu
otroka:
obporodna stiska
;
obporodno obdobje
obpóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se nahaja ob poti:
obpotna njiva
;
obpotno grmovje
/
obpotno znamenje
obrába
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od obrabiti:
obraba črk, strojnih delov, orodja, tal
;
odpornost materiala proti obrabi
;
odškodnina za obrabo
/
zamenjati navoj zaradi obrabe
obrabljenosti
obráben
-bna -o
prid.
(
ā
)
teh.
nanašajoč se na obrabo:
obrabna odpornost, trdnost materiala
♦
grad.
obrabna plast vozišča
vrhnja plast vozišča, ki se obrabi zaradi neposrednega stika z
vozili
obrabíti
in
obrábiti -im
dov.
(
ī á
)
z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno:
obrabiti orodje, pohištvo
;
svinčnik je popolnoma obrabil
;
rokavi se na komolcih hitro obrabijo
;
stroj se je že obrabil
;
pren.,
ekspr.
ta dovtip se je že obrabil
obrábljen
-a -o:
obrabljeni čevlji
;
nadomestiti obrabljene dele stroja
;
obrabljena fraza, melodija
;
pohištvo je staro in obrabljeno
obrábljati
-am
nedov.
(
á
)
z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno:
obrabljati obleko
;
avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo
;
z drgnjenjem se vrv obrablja
obrábljenost
-i
ž
(
á
)
značilnost obrabljenega:
obrabljenost pohištva, stroja
/
obrabljenost fraze, klišeja
obrabljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se obrabi:
obrabljivi deli stroja
;
to blago skoraj ni obrabljivo
obrabljívost
-i
ž
(
í
)
značilnost obrabljivega:
obrabljivost črk
;
preizkusiti obrabljivost tkanine
obrabnína
-e
ž
(
ī
)
odškodnina za obrabo:
plačati, zaračunati obrabnino
;
obrabnina za embalažo
obračáj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
vrtljaj
:
meriti število obračajev motorja
obračálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obračanje:
obračalna naprava, plošča
/
obračalna postaja
♦
agr.
obračalni plug
plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno
stran
obračalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za obračanje:
urediti obračališča
;
avtobusno obračališče
obračálka
-e
[
tudi
obračau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
anat.
mišica, ki obrača del telesa:
obračalka glave, nadlakta, zrkla
obračálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
1.
priprava za obračanje, ki se priključi traktorju:
delati z obračalnikom
;
obračalnik in grabeljnik
/
vprežni obračalnik
2.
obračalni plug:
orati z obračalnikom
obračálo
-a
s
(
á
)
teh.
priprava za obračanje:
obráčanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od obračati:
obračanje avtomobila
/
vaditi vola v obračanju
/
obračanje glave in trupa
;
vrv za obračanje jadra
;
obračanje smučarja v levo
/
naviti igračo z obračanjem ključa
/
obračanje sena
;
gnojenje in obračanje zemlje
/
hitro obračanje sredstev
obráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno
smer ali usmerjenost:
na tej cesti je prepovedano obračati
;
obračati ladjo
;
ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati
/
pog.
avtobus bo obračal za železniško postajo
bo imel obračališče
//
navadno s prislovnim določilom
spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh:
obračati glavo nazaj
;
konja obračata ušesa na vse strani
;
obračati vozilo na levo
;
obračati se stran zaradi smradu
;
obračati se na petah, s celim telesom
/
otroci so se med poukom kar naprej obračali
pogledovali nazaj, okoli
/
veter se obrača
2.
spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi
ali v krogu:
obračati ključ v ključavnici
/
obračati zajca na ražnju
/
obračati gumb na radijskem sprejemniku
;
obračati krmilo
/
bolnika je moral obračati s hrbta na bok
;
v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo
//
navadno s prislovnim določilom
spreminjati lego, položaj česa sploh:
z okornimi prsti je obračal poročni prstan
;
obračati zavoj na vse strani
/
v rokah je obračal popisan list papirja
3.
delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor:
obračati snope
/
obračati seno
;
z lopato obračati zemljo
/
obračati liste v knjigi
4.
navadno s prislovnim določilom
delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo:
obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist
/
obračati pozornost ljudi nase
vzbujati pozornost
●
ekspr.
ne obračaj besed
razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene
;
pog.
znati pametno obračati denar
uporabljati, nalagati ga
;
slabš.
brez potrebe obračaš jezik
govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči
;
obračati oči
gledati tako, da se vidi beločnica
;
knjiž.
spogledljivo obrača oči
gleda, pogleduje
;
ekspr.
hitro obračati pero
hitro pisati
;
ekspr.
obračati koga na svojo stran
pridobivati ga za svoje načrte, zamisli
;
ekspr.
obračati plašč po vetru
zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim
razmeram
;
ekspr.
v glavi obrača že nov načrt
premišlja o njem
;
preg.
človek obrača, bog obrne
človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦
ekon.
obračati sredstva
delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti
;
fin.
obračati denar
delati, da menjuje lastništvo
obráčati se
1.
navadno s prislovnim določilom
izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje
določilo:
položaj se obrača v našo korist
/
vreme se obrača
spreminja
2.
v zvezi z
na
izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom:
obračati se na koga za nasvete, s prošnjami
;
pisno se obračati na koga
/
kot vljudnostna fraza
obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš
3.
navadno s prislovnim določilom,
s širokim pomenskim obsegom
izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo:
pri delu se ne zna hitro obračati
;
leze, obrača se kot polž
zelo počasi
●
kolo sreče se obrača
ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
;
ekspr.
želodec se mi obrača, če vidim kri
slabo mi je, na bruhanje mi gre
;
ekspr.
fant se že obrača po dekletih, za dekleti
kaže zanimanje zanje
;
knjiž.
sin se obrača po očetu
mu postaja podoben po ravnanju, videzu
;
bolniku se obrača na bolje
bolnik se počuti bolj zdravega
obračáje
star.
:
hitela je, obračaje glavo na vse strani
obračajóč
-a -e:
brati, obračajoč liste
;
obračajoče se vozilo
obračílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
fot.,
v zvezah:
obračilni film
film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo
resničnosti
;
barvni obračilni film
barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti
;
obračilni postopek
postopek razvijanja filma, ki da pozitiv
obračljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da obračati:
obračljiva stenska svetilka
obračún
-a
m
(
ȗ
)
1.
računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga,
opravljeno storitvijo:
obračun je pokazal, da so dobro gospodarili
;
narediti, sestaviti obračun
/
bilančni obračun
;
letni, mesečni obračun
♦
ekon.
obračun amortizacije
;
obračun stroškov
računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto
proizvoda, storitve
2.
nav. ekspr.
obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža
odklonilen odnos do drugega:
pripravljati se na javen obračun
;
v reviji sta začela medsebojni obračun
/
prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti
;
evfem.
med njima je prišlo do fizičnega obračuna
pretepa
;
oborožen obračun med državami
spopad, boj, vojna
●
dati obračun o svojem delu
kritično presoditi svoje delo
;
pisateljev obračun s hinavščino
odklonilno izražen odnos, obsodba
obračúnati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
narediti obračun:
dam ti tisoč evrov, bova že obračunala, ko bo delo končano
/
obračunati potne stroške
2.
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom,
v zvezi s
s, z
izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno
osebo:
vojska je obračunala s nasprotnikom
;
obračunati z uporniki
/
brezobzirno, krvavo obračunati s kom
;
s sinom bo že doma obračunal
ga bo kaznoval, natepel
●
ekspr.
obračunati z lastnimi napakami
kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati
;
ekspr.
obračunati s samim seboj
kritično presoditi svoje delo, življenje
obračúnan
-a -o:
stroški so obračunani
obračunávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obračunavati:
obračunavanje pokojnin, porabe električne energije
;
obračunavanje po novih normativih
;
obračunavanje v gotovini
/
obračunavanje z odpadniki
/
medsebojno, osebno obračunavanje
/
fizično obračunavanje
;
med državama je prišlo do oboroženega obračunavanja
vojne, spopada
obračunávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati obračun:
obračunavati izdatke, storitve
;
obračunavati dnevno, mesečno
/
obračunavati potne stroške
2.
računsko določati vsoto, namenjeno za kaj:
obračunavati obresti, prispevke
;
obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu
3.
nav. ekspr.
obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen
odnos do drugega:
že spet nekaj obračunavata
;
javno sta obračunavala
/
z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali
;
evfem.
z otroki je fizično obračunaval
jih je pretepal, tepel
●
v romanu obračunava pisatelj z nacizmom
ga obsoja, zavrača
;
obračunavati s samim seboj
kritično presojati svoje delo, življenje
obračunoválec
-lca
[
obračunovau̯ca
in
obračunovalca
]
m
(
ȃ
)
uslužbenec, ki opravlja obračunske posle:
obračunovalec prodaje
;
razpisati delovno mesto obračunovalca
obračúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na obračun:
obračunski pregled
;
obračunsko poročilo
/
obračunsko obdobje
/
obračunski posli
;
obračunska služba
♦
ekon.
notranja obračunska cena
cena, ki je določena med enotami v podjetju
;
fin.
obračunski dinar
računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po
uradnem tečaju
;
obračunski dolar
dolar kot vrednostna enota za obračunavanje v kliringu
;
obračunski tečaj
tečaj za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene
valute
obrád
-a
m
(
ȃ
)
bot.
visoka trava s črtalastimi listi in kratkopecljatimi klaski,
Andropogon:
navadni, zlatolasi obrad
obrádek
-dka
m
(
ȃ
)
knjiž.
spodnji del obraza;
brada
:
zavezati ruto pod obradkom
;
koščen, okrogel, šilast obradek
;
jamica na obradku
♦
antr.
naprej štrleči del spodnje čeljusti pri človeku
obráditi se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
pustiti rasti brado:
čez poletje se je obradil
obradostíti
-ím
dov.
, obradóstil
(
ī í
)
zastar.
razveseliti
:
obradostiti prijatelja
obradoščèn
-êna -o:
obradoščen mu je podal roko
obradováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
zastar.
razveseliti
:
s knjigo ga je zelo obradoval
obrájda
-e
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodnoštajersko
brajda
:
po obrajdah zori grozdje
obrájtati
-am
nedov.
(
á
)
nižje pog.
ceniti
1
,
spoštovati
:
vsi ga obrajtajo
;
obrajtajo ga zaradi delavnosti
/
obrajtati knjige, vino
imeti rad
obrájtan
-a -o:
to blago je zelo obrajtano
obrámba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada:
vdati se brez obrambe
;
preiti iz obrambe v napad
;
pripraviti se na obrambo
;
potisniti nasprotnikove čete v obrambo
;
onesposobiti koga za obrambo
;
obramba države
/
koncepcija splošne ljudske obrambe
;
svet za ljudsko, narodno obrambo
;
v nekaterih državah
minister za obrambo
2.
varstvo
,
zaščita
:
biti brez obrambe
;
vzeti koga v obrambo
;
obramba ladij pred minami
;
obramba proti mrazu
3.
dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja:
obramba resnice, stališča
4.
šport.
faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat:
povezati obrambo in napad
/
preiti v obrambo
/
conska obramba
pri kateri brani vse moštvo določen prostor
//
šport. žarg.
obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo:
gostje so razbili domačo obrambo
;
slaba igra obrambe
5.
pravn.
zagovor, zagovarjanje obdolženca:
pripraviti, sprejeti obrambo
;
obrambo vodi znan odvetnik
/
čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo
/
pravn. žarg.
na predlog obrambe so obravnavo preložili
branilcev
●
ekspr.
napad je najboljša obramba
s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi
očitali njegove
♦
med.
obramba organizma proti bolezni
;
šah.
indijska obramba
otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca
;
šol.
obramba disertacije
zagovor disertacije pred komisijo
;
obramba in zaščita
v socializmu
učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in
družbene samozaščite
;
voj.
protiletalska, protiraketna obramba
;
teritorialna obramba
obrámben
-bna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obrambo:
obrambni jarek, nasip, stolp, zid
;
izdelati obrambni načrt
;
oslabiti obrambni sistem nasprotnika
;
obrambno sredstvo
/
obrambni položaj
;
obrambna postojanka
/
obrambna moč države
/
obrambna vojna
;
napadalno in obrambno orožje
/
obrambni igralec
♦
med.
obrambna moč organizma
;
nav. mn.,
psih.
obrambni mehanizem
vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem
stanju
;
voj.
obrambna linija
;
ključna obrambna pozicija
pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja
obrámbno
prisl.
:
moštvo je igralo obrambno
obramboslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za obramboslovje:
politolog in obramboslovec
/
diplomirani obramboslovec
obramboslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na obramboslovje:
obramboslovni raziskovalni center
;
doktor obramboslovnih znanosti
/
obramboslovna katedra
katedra za obramboslovje
obramboslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o vojaški obrambi in zaščiti:
katedra za obramboslovje
obramboslôvka
-e
ž
(
ȏ
)
strokovnjakinja za obramboslovje:
diplomirana obramboslovka
;
politologinja in obramboslovka
obrámnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
star.
naramnica
:
obramnice mu lezejo čez rame
/
popraviti obramnice na košu
/
vtakniti roko v obramnico
obrána
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
obramba
:
pripravljati se na obrano
/
biti komu v obrano
obraníti
in
obrániti -im
dov.
(
ī á
)
1.
odvrniti napad:
vojakom je uspelo obraniti most
;
obraniti mesto pred napadalci
;
obraniti grad s topovi
;
obraniti se nasprotnika
/
le s težavo se je obranila nadlegovalca
//
zavarovati
,
zaščititi
:
obraniti otroka pred mrazom,
star.
mraza
;
obraniti se pred infekcijo
2.
dokazati pravilnost ideje, mnenja:
obraniti svoje stališče
;
te trditve ni mogel znanstveno obraniti
●
hlev je zgorel, hišo pa so obranili
rešili pred požarom
;
publ.
obraniti naslov prvaka
znova pridobiti naslov prvaka
;
publ.
obraniti pridobitve osvobodilnega boja
ohraniti
♦
šol.
obraniti disertacijo
pred komisijo opraviti zagovor disertacije
;
šport.
obraniti enajstmetrovko
pri nogometu
preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov
obrásel
-sla -o
tudi
obrástel -tla -o
[
obrasəu̯; obrastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
1.
obdan s čim rastočim:
z jelšami obrasel potok
;
usta, obrasla z brki in brado
2.
pokrit s čim rastočim:
z vinsko trto obrasel hrib
;
s puhom obrasli mladiči;
prim.
obrasti
obraslíka
-e
ž
(
í
)
nar. koroško
brazgotina
:
obraslika na roki
obráslost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost obraslega:
obraslost hriba
obrásnik
-a
m
(
ȃ
)
nar. tolminsko
brazgotina
:
ostal mu je globok obrasnik
obrást
-i
in
-í
ž
(
ȃ
)
gozd.
kar zraste, požene iz starega tkiva:
obrast na deblu, štoru
//
mladje
:
gozdna obrast
obrástati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
obraščati
:
mah obrasta zidove
obrástek
-tka
m
(
ȃ
)
1.
gozd.
kar zraste, požene iz starega tkiva:
obrastki na steblu
2.
nar.
brazgotina
:
od rane mu je ostal globok obrastek
;
obrastek na licu
obrásti
-rástem
in
-rásem
dov.
(
á
)
1.
rastoč biti, pojaviti se okrog česa:
jelše so obrasle potok
;
grmovje je obraslo grajske zidove
2.
rastoč biti na (vsej) površini:
severno stran dreves obraste lišaj
;
streho je že obrasel mah
obrásti se
narediti nove poganjke (iz stebla):
pšenica se še ni obrasla
;
presajene rože so se lepo obrasle
obráščen
-a -o:
z drevjem obraščen prostor
;
obraščeno žito;
prim.
obrasel
obrastlína
in
obraslína -e
ž
(
í
)
zastar.
brazgotina
:
na vratu je imela obrastlino
obráščati
-am
nedov.
(
á
)
1.
rastoč biti, nahajati se okrog česa:
grmovje obrašča potok
2.
rastoč biti, pojavljati se na (vsej) površini:
hišo obrašča bršljan
/
gozd obrašča hrib
obráščati se
delati nove poganjke (iz stebla):
trsje se je začelo obraščati
obràt
1
-áta
m
(
ȁ á
)
1.
glagolnik od obrniti:
obrat glave
/
obrat na, v desno, levo
;
obrat na petah
;
obrat s celim telesom
;
obrat nazaj
/
kot izvrsten letalec zmore tudi hitre obrate
/
obrat ključa, krmila, ročice
/
pog.
motor s tri tisoč obrati na minuto
vrtljaji
2.
dejstvo, da postane kaj (popolnoma) drugačno od prejšnjega:
to je bil pomemben obrat v njegovem življenju
/
nepričakovan obrat v politiki
/
v tekstu je veliko aforizmov in besednih obratov
;
stavki so polni tujk in nenavadnih miselnih obratov
/
knjiž.
ta slika predstavlja odločen obrat k naturalizmu
preusmeritev
♦
astron.
poletni sončni obrat
čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu
;
zimski sončni obrat
čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu
;
ekon.
obrat kapitala
čas, v katerem se povrne kapital v izhodiščno obliko
;
glasb.
obrat akorda
akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi
za oktavo više
;
kor.
četrtinski obrat
plesni obrat za 90°
;
polovični obrat
plesni obrat za 180°
;
meteor.
toplotni obrat
pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah
;
šport.
obrat
element umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec spremeni smer
vožnje za 180°
;
krožni obrat
okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva
obràt
2
-áta
m
(
ȁ á
)
navadno s prilastkom
manjša proizvodna enota za določene delovne, tehnološke postopke:
tovarna je ustanovila več novih obratov
;
obrat za izdelovanje, predelovanje, pridobivanje, proizvodnjo česa
/
gostinski, gozdni, industrijski, lesni, rudarski, žagarski obrat
;
obrat družbene prehrane
//
prostor, stavba te enote:
urediti obrat
;
obrat za likanje je v prvem nadstropju
;
gradnja obrata
;
higiena v obratu
●
publ.
restavracija je neprekinjeno v obratu
obratuje, dela
obráten
1
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega:
s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel
;
stvar je v resnici obratna
;
publ.
objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim
občutkom
2.
drugačen od izhodiščnega
a)
glede na gibanje:
v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke
/
sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na
vrsti
b)
glede na potek dejanja:
klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice
;
časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega
●
publ.
poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili
drugače, sicer
;
pisar.
odgovoriti z obratno pošto
s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju
♦
mat.
obratna funkcija
funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi
spremenljivk
;
obratna računska operacija
računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela
prvotna operacija
;
obratna vrednost ulomka
vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca
;
obratno sorazmerje
sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem
razmerju, kot druga odvisna količina narašča
obrátno
1.
prislov od obraten:
obratno trditi
;
obratno sorazmeren odnos
/
v povedni rabi:
analize kažejo, da je ravno obratno
;
zgodilo se je ravno obratno, kot smo pričakovali
2.
publ.,
v členkovni rabi
uvaja novo trditev namesto prej zanikane;
nasprotno
,
narobe
:
ni neumno, kar predlagaš, obratno, zelo primerno je
;
obratno, tak način obdavčenja bi povzročil nov porast cen
obráten
2
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obrat ali obratovanje:
obratni prostori
/
obratni čas
/
obratni stroški
;
obratno dovoljenje
/
obratna nesreča
/
obratni inženir
inženir, ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne,
podjetja
;
obratni knjigovodja, zdravnik
;
obratna ambulanta
♦
ekon.
obratni kapital
kapital, potreben za obratovanje
;
obratni kredit
kredit za nakup obratnih sredstev
;
obratna sredstva
zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna
sredstva, ki so potrebna za poslovanje
;
fin.
obratna proračunska glavnica
glavnica, potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in
občasnimi dohodki
obráti
obêrem
dov.
,
stil.
oberó; obrál
(
á é
)
1.
s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline:
obrati češnje, jabolka, ribez
/
sadje so že obrali in pospravili
//
odstraniti nepotrebne mladike, stare liste:
obrati pesi zunanje liste
//
s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov:
obrati drevo, jablano
;
obrati vinograd
2.
odstraniti, spraviti s česa:
obrati gosenice z zelja
;
obrati si uši
//
z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti:
obrati kurje bedro, gnjat
/
obrati kosti
/
ekspr.
piščanca je kar sam obral
pojedel
3.
ekspr.
povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:
družba ga je popolnoma obrala
;
sproti me obere za vsak dinar
;
obrali so ga pri kartanju
/
pri kupčiji me je obral za dva tisoč
//
izropati
,
oropati
:
vlomili so v trgovino in jo obrali
4.
ekspr.
obiti
1
,
obhoditi
:
na poti domov je obral vse gostilne
;
vso vas je obral, pa ga ni našel
/
ta avtobus obere vsako vas
●
ekspr.
soseda obere vsakega človeka
pove o njem veliko slabega
;
ekspr.
obrali so jo do kosti
zelo so jo obrekovali
obrán
-a -o:
obran sadovnjak
;
obrana kost
;
obrana jabolka
obratíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
točka, mesto, kjer se kaj obrne, spremeni:
leposlovje je dospelo na neko obratišče
;
stati na obratišču življenja
obrátnik
-a
m
(
ȃ
)
geogr.
povratnik
:
južni, severni obratnik
obratoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obratovanje:
obratovalni pogoji
/
obratovalni stroški
;
dobiti obratovalno dovoljenje
/
obratovalni čas
uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega)
obratovanja
/
obratovalni prostori
♦
elektr.
obratovalna kapacitivnost, napetost
;
obratovalna ozemljitev
ozemljitev določene točke tokokroga
;
strojn.
obratovalna hitrost
hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah
obratovalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se obratuje:
odpreti novo obratovališče
;
obratovališče za finalno predelavo lesa
obratoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
delavnica, proizvodni obrat:
obrtna obratovalnica
obratoválo
-a
s
(
á
)
teh.
skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja;
gonilo
:
zamenjati obratovalo
/
zobato obratovalo
♦
strojn.
ročično obratovalo
mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje
obratovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obratovati:
zagotoviti tovarni nemoteno obratovanje
;
prenehati z obratovanjem
;
neprekinjeno, poskusno obratovanje
;
obratovanje hidrocentrale
;
čas, stroški obratovanja
/
spraviti stroj v obratovanje
/
publ.
izročiti novi hotel obratovanju
/
redno obratovanje letala
obratováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biti s svojimi napravami v delovnem stanju:
nova elektrarna že obratuje
;
tovarna obratuje neprekinjeno
;
obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo
/
žičnica danes ne obratuje
/
ekspr.
stroj je prenehal obratovati
delati, delovati
//
publ.,
s prislovnim določilom
izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo:
ladja obratuje na progi Reka–Dubrovnik
;
letalo obratuje redno, sezonsko
/
v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije
so odprti
;
avtobusna proga Ljubljana–Split obratuje od začetka julija do
konca avgusta
avtobusi vozijo na tej progi
obratujóč
-a -e:
obratujoča elektrarna
obrátoven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obrat:
obratovna oprema
/
obratovni inženir, knjigovodja
obratovódja
-e
in
-a
m
(
ọ̑
)
vodja obrata:
postal je obratovodja slaščičarne
obratovódstvo
-a
s
(
ọ̑
)
vodstvo obrata:
delati po navodilih obratovodstva
;
prostori obratovodstva
/
prevzeti obratovodstvo elektrarne
vodenje
obravnáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
raziskati
,
proučiti
:
obravnati dokazno gradivo
;
zadevo so vsestransko obravnali
●
star.
glej, da stvar z dekletom čim prej obravnaš
urediš
obravnáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od obravnavati:
a)
obravnava poročila
;
obravnava perečih gospodarskih problemov
;
izčrpna obravnava narodnega vprašanja
;
predmet obravnave
/
dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo
;
publ.
predlog bo šel v obravnavo
se bo obravnaval
b)
obravnava predpisane učne snovi
c)
statistična obravnava podatkov
obdelava
č)
publ.
njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo
pregled, zdravljenje pri psihiatru
2.
pravn.
upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v
navzočnosti strank:
obravnava bo javna
;
obravnava bo ob deseti uri
;
udeležiti se obravnave
;
končati, odložiti, prekiniti obravnavo
;
priti na obravnavo
;
vabilo na obravnavo
;
zapisnik o obravnavi
/
razpisati obravnavo
/
disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava
;
glavna obravnava
na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe
obravnávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obravnavati:
obravnavanje podatkov, problemov
/
obravnavanje učne snovi
/
neenako obravnavanje kupcev
;
psihološko obravnavanje otroka
obravnávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov:
obravnavati pomen, vlogo organizacije
;
na seji so obravnavali problematiko proizvodnje
;
obravnavati prošnjo, pritožbo
;
izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja
;
zadevo so vsestransko obravnavali
;
stvar se je začela javno obravnavati
/
na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
//
reševati, ukvarjati se:
obravnavati medsebojne spore
;
publ.
komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja
/
publ.
logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike
2.
načrtno podajati določeno vsebino:
v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva
;
več člankov obravnava jezikovna vprašanja
//
načrtno (se) seznanjati s čim:
obravnavati ekonomske pojme, poštevanko
;
obravnavati predpisano učno snov
;
pri slovenščini so obravnavali glagol
3.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
imeti, kazati določen odnos do koga:
avtomobilisti različno obravnavajo pešce
;
enakopravno obravnavati koga
;
po mačehovsko ga obravnavajo
;
orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali
ravnali z njim
;
okolica ga obravnava kot krivega
/
publ.
te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
//
publ.
imeti, šteti za:
to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
●
zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo
piše o njih
;
pog.
na sestanku so ga obravnavali
kritično govorili o njem, o njegovem delu
;
neugodno obravnavati uvoz blaga
ocenjevati
;
star.
s prijateljem sta obravnavala stara znanstva
se pogovarjala o starih znancih
obravnávan
-a -o:
obravnavan problem
;
obravnavana učna snov
;
domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo
;
teze so bile javno obravnavane
obravnáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obravnavo:
obravnavni zapisnik
/
določiti obravnavni dan
/
obravnavna dvorana
obràz
-áza
m
(
ȁ á
)
1.
prednja stran glave:
namazati, natreti obraz s kremo
;
skrbno si je obrisal obraz
;
pokriti obraz z dlanmi, rokami
;
skriti,
ekspr.
zakopati obraz v dlani
;
potegnil si je z roko čez obraz
;
padel je na obraz
;
udariti koga v obraz
;
pot mu je lil po obrazu
;
ves umazan je po obrazu
;
bled obraz
;
brazgotinast, kozav, mozoljast obraz
;
izredno fotogeničen obraz
;
grd, lep obraz
;
ljubek otroški obraz
;
okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz
;
od bolečin spačen obraz
;
obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel
;
slabš.
človek s konjskim obrazom
;
imenovati dele obraza
;
gube obraza so se ji poglobile
;
skrbeti za nego obraza
;
značilne poteze obraza
;
vesel, žalosten izraz na obrazu
;
krema za obraz
/
klobuk mu ne pristaja k obrazu
/
postaral si se v obraz
;
ostala je mladega obraza
;
videti je bil siv, voščen v obraz
/
ekspr.
obraz se mu je razlezel v nasmeh
nasmehnil se je
//
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
z mimiko
a)
izraženo razpoloženje, stanje:
z boječim, plahim obrazom je vprašal
;
prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza
;
sprejel ga je s kislim obrazom
nerazpoložen, nejevoljen
;
odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom
;
s pogumnim obrazom je stopil predenj
;
sijoči, veseli obrazi
;
sedeli so zapetih obrazov
nesproščeni; brezizrazni
/
obraz se mu je v trenutku zresnil
b)
izražena lastnost:
gledal je v njegov dobri, pošteni obraz
;
imel je zelo inteligenten obraz
;
deško predrzen obraz
;
presenetil ga je strog profesorski obraz
;
obraz ima še kar človeški
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
človek
:
ta obraz mi je znan iz avtobusa
;
zbralo se je veliko neznanih obrazov
;
v množici sem iskal njen obraz
;
na dopustu bi rad spoznal nove obraze
/
srečujem vedno ene in iste obraze
/
publ.
najlepši obraz slovenskega filma
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
oblika pojavljanja
a)
glede na zunanjost, videz:
ti ljudje so dali kraju dokončen obraz
;
zemlja spreminja svoj obraz
;
spremeniti obraz časopisa
;
mesto ima veliko obrazov
/
sonce je skrilo obraz
/
obraz našega časa, dobe
/
vloga z nešteto obrazi
z veliko možnostmi izražanja
b)
glede na vsebino, bistveno značilnost:
ugotoviti obraz oblasti
;
spoznati vse obraze življenja
/
njegov duhovni obraz
/
literatura si prizadeva najti nov obraz
/
z oslabljenim pomenom
prikrival je obraz preteklosti
preteklost
4.
lit.,
zlasti v drugi polovici 19. stoletja
kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno
razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave:
pisati obraze
/
Jenkovi Obrazi
●
ekspr.
ob tej novici se mu je obraz podaljšal
ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo
razočaranje, neprijetno presenečenje
;
ekspr.
obraz se mu je razjasnil
z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu
;
ekspr.
obraz se ji je omehčal
z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj
;
ekspr.
obraz se mu je zmračil
z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo
;
ekspr.
kakšne obraze je delal
od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval
;
ekspr.
kaj bi delal kisel obraz
kazal nejevoljo
;
ekspr.
pokazal je svoj pravi obraz
storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj
;
ekspr.
v obraz mi laže
predrzno, nesramno
;
ekspr.
tega mi ne boš metal v obraz
tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital
;
nizko
lahko mu pljuneš v obraz
zelo ga lahko preziraš
;
ekspr.
nikomur ne more pogledati v obraz
čuti se krivega; je kriv
;
ekspr.
v obraz povedati komu
izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju
;
ekspr.
v obraz se mu je smejal
ni prikrival posmeha, smeha
;
ekspr.
kri mu je udarila v obraz
zelo je zardel
;
knjiž.
večkrat je že zrl smrti v obraz
večkrat je bil v smrtni nevarnosti
;
ekspr.
ne smeš soditi ljudi po obrazu
ne smeš presojati njihovega značaja po videzu
;
ekspr.
človek z dvema obrazoma
ki se kaže drugačnega, kot je
obrázdati
1
-am
dov.
(
ā ȃ
)
zastar.
narediti brazdi podobne zareze;
nabrazdati
:
obrazdati kamen
obrazdáti
2
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
umazati, zlasti s čim redkim:
otrok vse obrazda pri jedi
;
obrazdati se z blatom
obrázec
-zca
m
(
ȃ
)
1.
list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke:
izpolniti obrazec
;
tiskan obrazec
;
blok obrazcev
/
davčni obrazec
;
obrazec za osebne podatke
2.
z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali
pojmi:
izpeljati obrazec
;
svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca
//
mat.
v matematični obliki podano pravilo za računanje:
obrazec za ploščino lika
/
matematični obrazec
3.
predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene:
izgovarjati čarovne obrazce
;
zarotitveni obrazci
;
obrazec za prisego
//
ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa:
obrazec obrednih pesmi
●
zastar.
v knjigi so obrazci iz vaškega življenja
podobe, slike
♦
geom.
distančni obrazec
za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu
;
lit.
metrični obrazec
;
rel.
molitveni, spovedni obrazec
obrázek
-zka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od obraz:
bled otroški obrazek
;
ljubek obrazek
/
z žalostnim obrazkom je stopila predenj
/
vsi navzoči obrazki so se razveselili
obrázen
-zna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obraz:
obrazni deli
/
obrazne kosti, mišice
/
osvežilne obrazne kopeli
/
obrazna mimika
♦
anat.
obrazni živec
gibalni živec obraznih mišic
;
kozm.
obrazna voda
obrazílo
-a
s
(
í
)
jezikosl.
1.
oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko:
delati nove besede z obrazili
;
naglas na obrazilu
;
stopnjevanje z obrazili
/
deležniško, deminutivno, nedoločniško obrazilo
2.
del besede, ki izraža sklon, število ali glagolsko osebo;
končnica
:
osebno obrazilo
;
rodilniško obrazilo
obráziti
-im
nedov.
, obrážen
(
ā ȃ
)
zastar.
1.
oblikovati
:
obraziti kip
/
obraziti drevesa v parku
//
slikati
,
upodabljati
:
obraziti na strop prizore iz mitologije
2.
izobraževati
:
učil in obrazil je kmete
obrazložítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obrazložiti:
podrobna obrazložitev predloga
;
obrazložitev obsodbe, odločbe
♦
pravn.
pravna, sodna obrazložitev
obrazložíti
-ím
dov.
, obrazlóžil
(
ī í
)
1.
z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj
razumljivo:
vodja dela jim je vse obrazložil
;
obrazložiti komu svoje težave
;
obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
2.
navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo:
obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo
/
svoje stališče je natančno obrazložil
obrazložèn
-êna -o:
obrazložen predlog
;
obrazloženo mnenje
obráznik
-a
m
(
ā
)
zastar.
1.
slikar, likovni umetnik:
v galeriji so slike znanih obraznikov
;
spomenik je naredil obraznik samouk
2.
izobraževalec
:
obraznik mladine
obráznost
-i
ž
(
á
)
zastar.
oblikovalna sposobnost, ustvarjalnost:
umetnikova obraznost
obrazoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
1.
oblikovalen
,
ustvarjalen
:
obrazovalna domišljija
;
človekova obrazovalna moč
2.
likoven
:
obrazovalna umetnost
3.
izobraževalen
:
obrazovalni postopek
obrazovánje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
1.
oblikovanje
:
vpliv vzgoje na duševno obrazovanje človeka
2.
izobraževanje
:
poklicno obrazovanje
obrazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
1.
oblikovati
:
obrazovati predmete
/
človek mora obrazovati v sebi ideal
//
slikati
,
upodabljati
:
pogosto so ga obrazovali kot viteza
/
pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja
prikazuje, opisuje
2.
izobraževati
:
vzgajati in obrazovati mladino
obrazujóč
-a -e:
obrazujoči umetnik
obrazován
-a -o:
obraz je imel le napol obrazovan
obrazstáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki poteka, je organiziran ob razstavi:
obrazstavni program
;
obrazstavne dejavnosti
;
obrazstavna prireditev
obrážček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
obrazek
:
droben dekliški obražček
/
radovedni obražček
obŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
večkrat suniti, udariti z nogo:
podrli so ga na tla in obrcali
;
iz jeze je obrcal psa
obŕcan
-a -o:
ležal je na tleh obrcan in oklofutan
obréčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja ob reki:
obrečni travniki
;
obrečno naselje
/
obrečna ljudstva
obrêči
-rêčem
dov.
, obrêci obrecíte; obrékel obrêkla
(
é
)
dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:
obrekel ga je pri vseh sosedih
;
grdo, hudo obreči
/
nedolžnega je obrekel
obdolžil
obrèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
navadno s prilastkom
1.
javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh:
laični obredi pri podelitvi imena
;
poročni obred na magistratu
;
to so bili stari pravni obredi
;
obred promocije
//
javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki:
udeležiti se obreda
;
duhovnik opravlja obrede
/
pogreb s cerkvenim obredom
;
verski obred
/
magični obredi prvotnih ljudstev
♦
etn.
pomladanski obredi
;
ženitovanjski obred
//
ed.,
rel.
skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje:
pravoslavci uporabljajo vzhodni obred
;
Katoliška cerkev zahodnega obreda
/
opraviti mašo po vzhodnem obredu
/
velikonočni obred
2.
nav. šalj.
dejanje
,
opravilo
:
večerja je pri nas družinski obred
;
umivanje las je zanjo pravi lepotni obred
/
obred pospravljanja
obrédar
-ja
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor vodi slavnosti, obrede:
priti v spremstvu obredarja
obréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na obred:
obredno besedilo
/
obredni jezik je bil takrat latinski
;
obredne knjige
;
obredna posoda
;
obredna oblačila
/
črnski obredni plesi
;
obredne maske
♦
etn.
obredni kruh
kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike
;
obredne pesmi
2.
ekspr.
slovesen
,
svečan
2
:
oče je natakal vino z obrednimi kretnjami
obrédno
prisl.
:
obredno si natlačiti pipo
;
obredno se posloviti
●
biti obredno čist
v judovski religiji
biti tak, da sme opravljati verski obred ali se ga udeležiti;
biti tak, da sme biti darovan pri verskem obredu
obredíti
-ím
dov.
,
tudi
obrédi; obrédil; obrejèn
(
ī í
)
zastar.
(nekoliko) zrediti:
obrediti vola
;
na stara leta se je nekoliko obredil
obrédje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
etn.
skupek obredov, šeg ob kaki priložnosti:
plesno obredje
;
ženitovanjsko obredje
;
jurjevanje, koledovanje in druga obredja
2.
knjiž.
verski obredi, bogoslužje:
cerkveni prostor dobro ustreza obredju
/
ta aktivnost je bila v davnini del obredja
obrédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
rel.
knjiga z besedili in navodili za opravljanje obredov:
začeti uporabljati slovenski obrednik
/
blagosloviti jedi po obredniku
2.
navodila za opravljanje slovesnih javnih dejanj:
dvorni obrednik
3.
knjiž.
kdor vodi slavnosti, obrede:
ravnati se po navodilih obrednika
obrédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost obrednega:
obrednost besedila
/
religiozna obrednost
/
ekspr.:
gledališče se je odreklo obrednosti
;
opravljati kaj z obrednostjo
obrégati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
ekspr.
1.
navadno v zvezi z
ob
vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega
ne tičejo:
ob vsakega se obrega
/
obregati se ob način dela
/
obregati se nad stanovanjem
jeziti se, kritizirati ga
2.
nejevoljno, zadirčno govoriti:
postal je čemeren in se je začel obregati
;
kakšno je to vaše vino, se je obregal
obregljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki se (rad) obrega:
obregljiv človek
/
namenoma je preslišal njene obregljive besede
obregljívo
prisl.
:
obregljivo odgovoriti
obrégniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
1.
navadno v zvezi z
ob
vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne
tiče:
ob vsakega gosta se obregne
;
obregniti se ob organizacijo dela
;
včasih se obregne vanj zaradi zamude
/
marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje
2.
nejevoljno, zadirčno odgovoriti:
prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila
;
kaj mi mar, se je obregnil
/
obregnil se je nad menoj, naj se poberem
obregováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.
1.
navadno v zvezi z
ob
vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega
ne tičejo:
vsi se obregujejo ob fanta
;
obregovali so se ob delo komisije
/
obregovati se nad obrtniki
jeziti se
2.
nejevoljno, zadirčno govoriti:
gospodinja se že spet obreguje
;
kako je len, se je obregovala
obrejítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obrejiti:
obrejitev krave
obrejíti
-ím
tudi
obrêjiti -im
dov.
, obrêji; obrêjil
(
ī í; ē ȇ
)
povzročiti brejost:
bik obreji kravo
obrejíti se
,
tudi
obrêjiti se
postati brej:
krava, psica, svinja se obreji
obrejèn
-êna -o
tudi
obrêjen -a -o:
obrejena žival
obrekljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) obrekuje:
obrekljiv človek
/
pog.
obrekljivi jeziki
obrekljívo
prisl.
:
obrekljivo govoriti o kom
obrekljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) obrekuje:
verjeti obrekljivcem
;
jeziti se na obrekljivce
obrekljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (rada) obrekuje:
vaške obrekljivke
/
soseda je velika obrekljivka
obrekljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost obrekljivega človeka:
motila ga je njegova obrekljivost
obrekoválec
-lca
[
obrekovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor (rad) obrekuje:
ne ozirati se na obrekovalce
/
obrekovalci naše države
obrekoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obrekovanje:
obrekovalni članki
/
obrekovalni ton izjave
/
obrekovalna gonja proti naši državi
obrekoválka
-e
[
obrekovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki (rada) obrekuje:
obrekovalke že spet govorijo o njem
obrekoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ekspr.
prostor, kjer se (rado) obrekuje:
po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic
2.
gled. žarg.
prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop:
v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega
obrekoválski
-a -o
[
obrekovau̯ski
tudi
obrekovalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obrekovalce:
obrekovalska skupina
/
obrekovalska osramotitev njegove žene
obrekovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obrekovati:
pogovor se je začel spreminjati v obrekovanje
;
z obrekovanjem manjšati komu ugled
;
obrekovanje članov odbora
/
obrekovanje naše oblasti
obrekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:
nevoščljivci in sovražniki ga obrekujejo
;
zelo so jo obrekovali
/
rada obrekuje
/
obrekovati našo državo
obrekován
-a -o:
obrekovan človek
obremenílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki obtožuje, dolži:
obremenilna priča
/
obremenilna izpoved
;
obremenilno gradivo
/
obremenilne okoliščine
♦
pravn.
obremenilni dokaz
;
teh.
obremenilni preizkus
preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na
obremenitev
obremenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obremeniti:
a)
obremenitev dvigala
;
maksimalna obremenitev mostu
/
zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila
b)
obremenitev učencev z domačimi nalogami
;
obremenitev na delovnem mestu
/
psihična, živčna obremenitev
;
obremenitev vida
c)
obremenitev motorja, stroja
;
obremenitev nosilne vrvi
/
dopustna obremenitev
;
obremenitev na nateg
č)
obremenitev proračuna
●
davčne obremenitve
davki
;
znaki dedne obremenitve
dedne obremenjenosti
♦
fin.
direktna obremenitev
naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z
naročnikovega računa
;
grad.
ekscentrična obremenitev
ki ne deluje na sredino konstrukcije
;
koristna obremenitev
ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve
;
strojn.
dinamična obremenitev
ki se s časom spreminja
obremeníti
-ím
dov.
, obreménil
(
ī í
)
1.
dati breme, težek predmet na kaj:
obremeniti dvigalo
;
ladje ne smemo preveč obremeniti
/
ekspr.
za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki
2.
naložiti komu veliko dela, dolžnosti:
obremeniti učence z izvenšolskim delom
;
obremenili so ga še z novo funkcijo
/
obremeniti organizem z napornim delom
3.
obtežiti kot z bremenom:
povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun
;
preteklost lahko obremeni človeka
/
noče ga obremeniti še s tako skrbjo
;
s tem dejanjem si je obremenil vest
●
ekspr.
za praznike si preveč obremenimo želodec
preveč jemo, pijemo
4.
obtožiti
,
obdolžiti
:
nima namena, da bi ga obremenil
;
s to izjavo ga je obremenila
/
sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili
5.
teh.
narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost:
obremeniti motor, stroj
;
ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi
/
delno, polno obremeniti
♦
fin.
obremeniti konto, račun
vknjižiti v breme
;
fiz.,
teh.
obremeniti na nateg
;
pravn.
obremeniti posestvo s hipoteko
obremenjèn
-êna -o:
organizem je pri takem delu zelo obremenjen
;
obremenjen z delom, funkcijami
;
obremenjen s predsodki
●
biti dedno obremenjen
podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna
nagnjenja
;
publ.
ta cesta je v sezoni zelo obremenjena
na njej je velik promet
obremenítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obremenitev:
obremenitvena deformacija
♦
teh.
obremenitvena krivulja
krivulja, ki kaže odvisnost obremenitve od časa
obremenjênec
-nca
m
(
é
)
navadno v zvezi
dedni obremenjenec
kdor podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna
nagnjenja:
v teh krajih je precej dednih obremenjencev
obremenjênost
-i
ž
(
é
)
1.
dejstvo, da je kdo obremenjen:
duševna obremenjenost
;
obremenjenost žensk z gospodinjskim delom
/
dedna obremenjenost
dejstvo, da kdo podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna
duševna nagnjenja
2.
lastnost, stanje obremenjenega:
obremenjenost dvigala
/
obremenjenost okolja
stopnja izkoriščanja ali onesnaževanja naravnega prostora
obremenjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki obtožuje, dolži:
obremenjevalna priča
/
obremenjevalna izpoved
obremenjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obremenjevati:
obremenjevanje avtomobila s prtljago
/
obremenjevanje otrok z delom
/
medsebojno obremenjevanje
obremenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati breme, težek predmet na kaj:
obremenjevati tovorno dvigalo
;
nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi
omarami
2.
nalagati komu veliko dela, dolžnosti:
obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli
;
obremenjevati ljudi z obveznostmi
3.
obteževati kot z bremenom:
odplačevanje dolga obremenjuje podjetje
;
nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost
/
noče je obremenjevati še s tako skrbjo
;
obremenjevati si možgane s podatki
4.
obtoževati
,
dolžiti
:
nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati
;
priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih
/
zlorabe z akti so jih težko obremenjevale
5.
teh.
delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost:
obremenjevati motor, stroj
●
publ.
ropot obremenjuje sluh
slabo vpliva nanj, mu škoduje
;
knjiž.
dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta
v njej je mnogo literarnega balasta
;
obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi
delati ga težko razumljivega
obrénkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
ošteti
,
ozmerjati
:
obrenkala ga je zaradi njegove brezbrižnosti
;
pošteno jih je obrenkal
obrésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na obresti:
obrestni obroki
;
obrestni znesek
♦
fin.
obrestni kredit
kredit, pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti
;
efektivna obrestna mera
obrestna mera, ki izhaja iz obrestnoobrestnega zneska in glavnice
;
obrestna mera
v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih
izraženo plačilo zanj
;
obrestne obresti
obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti
;
obrestne tablice
tabela z izračunanimi obrestnimi zneski
;
temeljna obrestna mera [TOM]
do junija 2003
letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači
valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti
;
mat.
obrestni račun
račun, ki obravnava navadne obresti
obrésti
1
-i
ž
mn.
(
ẹ̑
)
v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno
uporabo denarja:
obresti naraščajo, tečejo
;
obresti znašajo toliko in toliko
;
izplačati, obračunati, plačati obresti
;
glavnica mu prinaša precej obresti
;
pripisati obresti h glavnici
;
nizke, visoke obresti
;
slabš.
oderuške obresti
;
znižanje obresti
;
posojilo brez obresti
;
pren.,
ekspr.
njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
●
ekspr.
povrniti komu kaj z obrestmi vred
zelo se mu maščevati
♦
fin.
kapitalizirati obresti
pripisati jih h glavnici
;
aktivne obresti
ki jih kdo kot upnik dobi
;
eskontne, interkalarne obresti
;
obrestne obresti
od glavnice in prištetih tekočih obresti
;
pasivne obresti
ki jih kdo kot dolžnik plača
;
pogodbene zakonske obresti
;
tekoče obresti
od enega do drugega obračuna
;
zamudne obresti
ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti
;
mat.
navadne obresti
ki se ne pripisujejo h glavnici
obrêsti
2
obrêdem
dov.
, obrêdel
in
obrédel obrêdla,
stil.
obrèl obrêla
(
é
)
ekspr.
obiti
1
,
obhoditi
:
deželo je obredel po dolgem in počez
//
obiskati
:
vse prijatelje je obredel
;
na poti domov so obredli več znanih gostiln
obréstnoobrésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
nanašajoč se na obrestne obresti:
obrestnoobrestni znesek
♦
mat.
obrestnoobrestni račun
račun, ki upošteva tudi obresti od obresti
obrestonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
fin.
ki prinaša obresti:
obrestonosni kapital
obrestonôsno
prisl.
:
obrestonosno naložiti denar
obrestovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obrestovati:
obrestovanje vloge
;
naraščanje glavnice pri obrestovanju
obrestováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
plačevati obresti:
banka obrestuje vloge
obrestováti se
1.
prinašati obresti:
kapital se obrestuje
2.
ekspr.
prinašati korist:
denar, ki so ga naložili v izobraževanje, se jim je zelo dobro
obrestoval
obréza
-e
ž
(
ẹ̑
)
del knjige, revije, kjer so listi gladko obrezani:
knjiga z rdečo, zlato obrezo
♦
obrt.
marmorirana obreza
obrezáč
-a
m
(
á
)
nar. vzhodno
kdor obrezuje peso, repo:
pogovori, smeh obrezačev
♦
agr.,
zool.
hrošček s kratkim rilčkom, Rhynchites coeruleus
obrézanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
v judovskem in muslimanskem okolju
kdor je obrezan:
v skupini je bilo tudi nekaj obrezancev
obrézati
-réžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih:
obrezati gnilo jabolko
/
obrezati repo
/
obrezati desko
2.
z rezanjem odstraniti:
obrezati poganjke, veje
//
z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike,
rodnosti:
obrezati drevo, trto, vrtnico
/
obrezati vinograd
3.
z rezanjem dati določeno obliko:
krpo lepo obrezati
;
s škarjami obrezati rob
4.
v judovskem in muslimanskem okolju
odrezati sprednji del kožice na spolnem udu:
obrezati otroka
♦
metal.
obrezati ulitek
odstraniti robove na ulitku
;
vet.
obrezati kopito
z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino
;
zal.
obrezati knjigo
obrézati se
raniti se s čim ostrim:
s črepinjami se je obrezal
;
obrezala si je roko
obrézan
-a -o:
rdeče obrezana knjiga
;
lepo obrezana živa meja
obrezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obrezovati
:
obrezavati repo
/
na vrtu je obrezaval drevje
obrézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
1.
kar odpade pri obrezovanju:
obrezki papirja, pese, repe
2.
zastar.
obreza
:
knjiga z zlatim obrezkom
obrezína
-e
ž
(
í
)
les.
obrezlina
:
na žagi je kupil obrezine za kurjavo
obrezlína
-e
ž
(
í
)
les.
kar odpade pri obrezovanju lesa:
finejši stroji dajejo manj obrezline
obrezoválec
-lca
[
obrezovau̯ca
tudi
obrezovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor obrezuje:
obrezovalec sadnega drevja
/
po vinogradih se razlegajo vriski obrezovalcev
/
obrezovalec parkljev, rogov
♦
metal.
delavec, ki obrezuje ulitke
obrezoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za obrezovanje:
obrezovalni stroj
;
obrezovalna priprava
♦
fot.
obrezovalni nož
obrezoválnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za obrezovanje:
delo z obrezovalnikom
obrezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obrezovati:
obrezovanje repe
/
obrezovanje drevja, trt
;
škarje za obrezovanje
/
obrezovanje dečkov
/
obrezovanje knjig
♦
rel.
obrezovanje Gospodovo
novo leto
obrezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih:
obrezovati gnile sadeže
/
obrezovati peso, repo
/
obrezovati deske
2.
z rezanjem odstranjevati:
obrezovati poganjke, veje
//
z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike,
rodnosti:
obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice
3.
z rezanjem dajati določeno obliko:
obrezoval je gumo na podplatu
4.
v judovskem in muslimanskem okolju
odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu:
otroke so obrezovali
♦
vet.
obrezovati kopito
z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino
obrezuspéšiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
narediti brezuspešno:
s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo
;
obrezuspešiti prizadevanja
obréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na obrežje:
obrežna cesta
;
obrežna mesta
/
obrežne skale
;
obrežno blato
/
obrežna ladja
♦
navt.
obrežna plovba
obalna plovba
obréžje
-a
s
(
ẹ̑
)
svet ob reki, jezeru, morju:
veter piha od obrežja
;
živeti na obrežju
;
cesta je speljana po obrežju
;
zaraslo obrežje
;
obrežje Donave
//
knjiž.
breg
,
obala
:
usidrati se blizu obrežja
;
stati na obrežju
;
zavarovanje obrežja
obŕh
-a
m
(
ȓ
)
geogr.
močen kraški izvir izpod strmega pobočja:
obríbati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z ribanjem odstraniti:
obribati pomarančno lupino
2.
pog.
odrgniti
,
zdrgniti
:
škornji so mu obribali noge
;
roki si je obribal s snegom
/
s svežo krpo obribati čevelj
obríban
-a -o:
obribana koža
obrís
-a
m
(
ȋ
)
navadno s prilastkom
1.
nejasno, neostro vidna meja, rob česa:
razločiti v daljavi obrise mesta
;
obrisi oddaljujočih se predmetov
;
gore različnih obrisov
/
ugotoviti obrise nekdanjih gradov
velikost
;
temen obris drevesa
silhueta
;
skozi dež je videl le obrise ljudi
;
pren.,
ekspr.
kažejo se prvi obrisi resnice
//
črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa:
izpolniti obris z oljnato barvo
;
narediti obris stopala
;
odtis in obris
2.
nav. mn.
kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti:
v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru
/
publ.,
z oslabljenim pomenom:
odtujenost je dobivala določnejše obrise
je postajala določnejša
;
argumentacija se je gibala v meglenih obrisih
je bila neprepričljiva, nejasna
//
v prislovni rabi,
v zvezi
v obrisih
brez podrobnosti:
stvar je povedal le v obrisih
/
v glavnih obrisih razložiti načrt
;
problem so prikazali le v grobih obrisih
3.
opis
,
oris
:
bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
♦
geom.
navidezni obris
črta, ki omejuje projekcijo telesa
;
pravi obris
črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris
obrisáča
-e
ž
(
á
)
nar.
brisača
:
mokra in zmečkana obrisača
obrísati
1
obríšem
dov.
,
tudi
obrisála
(
í ȋ
)
narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino:
obrisati mizo, posodo
;
obrisati se z brisačo
;
obrisati si nos
;
obrisati si čevlje ob travo
;
roke si obrisati v predpasnik
/
obrisati do suhega
//
odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino:
obrisati prah
;
obrisati si solze
;
obrisati si pot s čela
/
evfem.
obriši si nos
usekni se
;
pren.
burja je obrisala sneg
●
ekspr.
daj, obriši ga po nosu
udari ga
;
ekspr.
nebo se je obrisalo
zjasnilo
;
pog.,
ekspr.
pod nosom se lahko obriše za to
ne bo dobil tega
;
ekspr.
ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj
zelo malo, nič
;
vulg.
s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš
je brez vrednosti, pomena
obrísan
-a -o:
obrisana posoda
obrísati
2
-ríšem
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa:
obrisati stopalo
/
obrisati model na papir
♦
les.
obrisati les
s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje
2.
knjiž.
opisati
,
prikazati
:
obrisati značaj junaka
obrísan
-a -o:
obširno obrisan razplet
;
ostro obrisane silhuete hiš
obrísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obris:
označiti obrisne črte kroja s posebno barvo
;
obrisna skica
/
obrisen literarnozgodovinski pregled evropske moderne
;
pripoved je obrisna, včasih fragmentarna
obrísno
prisl.
:
spomenik se s hribom obrisno spaja v celoto
;
nekatere osebe v knjigi so prikazane le obrisno
obrísnica
-e
ž
(
ȋ
)
nar. tolminsko
krpa
,
cunja
:
z obrisnico je čistila okna
obrisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa:
obrisovati predmet, vzorec
2.
knjiž.
opisovati
,
prikazovati
:
obrisoval je nesrečo
obrisováti se
zastar.
kazati se v obrisih;
črtati se
:
stolp se je jasno obrisoval na nebu
obríti
obríjem
dov.
, obrìl
in
obríl
(
í ȋ
)
odrezati dlake tik ob koži:
brivec ga je obril in ostrigel
;
obriti z brivskim aparatom, britvijo
;
gladko obriti
;
danes se še ni obril
;
obriti si brado, brke, glavo
obrít
-a -o:
obrit moški
;
obrit obraz
;
lepo je obrit in počesan
●
ekspr.
do golega obriti travniki
pokošeni
obritína
-e
ž
(
í
)
knjiž.,
zastar.
obriti del kože:
njegov obraz je suh s sivkastim odtenkom na obritinah
obritoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
pripadnik subkulturne skupine, prepoznavne po obritih glavah, za
katero sta navadno značilna nestrpnost do drugih narodnosti, ras in
nasilništvo nad njimi:
mediji so poročali o napadu obritoglavcev
;
skupina obritoglavcev
/
pripadnik gibanja obritoglavcev
obrízg
-a
m
(
ȋ
)
snov, s katero se kaj obrizga:
obrizgi blata na suknjiču
♦
grad.
cementni obrizg
obrízgati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z brizganjem zmočiti, ovlažiti:
obrizgati tla z mrzlo vodo
/
blato ji je obrizgalo obleko
;
ekspr.
avtomobil ga je pošteno obrizgal
●
ekspr.
obrizgal ga je s sovražnim pogledom
sovražno ga je pogledal
2.
z brizganjem dati, nanesti na kaj:
obrizgati poškodovane dele avtomobila
;
obrizgati z brizgalko
obrízgan
-a -o:
obrizgan s krvjo
;
obrizgana obleka
obrizgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z brizganjem močiti, vlažiti:
obrizgavati prašna tla
;
obrizgavati z vodo
/
ekspr.
dežne kaplje so mu obrizgavale glavo
2.
z brizganjem dajati, nanašati na kaj:
obrizgavati stene s cementno malto
obrízgniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
z brizgom zmočiti, ovlažiti:
kri mu je obrizgnila obraz
;
obrizgniti z mrzlo vodo
obrnážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nar.
ogoljufati
,
prevarati
:
pri kupčiji so ga obrnažili
;
grdo so ga obrnažili
obrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obrniti:
obrnitev kovanca
/
obrnitev umetnosti k vsakdanji resničnosti
♦
glasb.
obrnitev akorda
akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi
za oktavo više; obrat akorda
obrníti
in
obŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno
smer gibanja ali usmerjenost:
obrniti konja
;
obrniti ladjo, voz
;
obrniti se in iti nazaj
/
smer toka se je obrnila
;
pren.,
ekspr.
kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
//
navadno s prislovnim določilom
spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh:
obrniti kamero v drugo smer
;
obrniti obraz proti soncu
;
obrniti sliko k steni
/
obrniti otroka od okna
;
obrniti se na levo, proti hiši
;
obrniti se na petah, s celim telesom
/
veter se je obrnil
;
kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol
/
obrniti glavo nazaj
ozreti se
;
ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil
napotil, šel
2.
spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi
ali v krogu:
obrniti ključ v ključavnici
;
obrniti ročico stroja v levo
/
obrniti gumb na radijskem sprejemniku
;
obrniti stikalo
;
obrniti volan
/
obrniti bolnika na bok
;
obrniti se na hrbet
3.
narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor:
obrniti dlan
;
obrniti pokrovko
/
obrniti peščeno uro
/
obrniti mrvo
;
z oranjem obrniti zemljo
/
obrniti list v knjigi
//
narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj:
obrniti hlače, jopico
;
obrniti vrečko
/
obrniti žep
;
šivilja ji je obrnila plašč
ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
4.
navadno s prislovnim določilom
narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo:
obrniti misli, pozornost na druge stvari
;
obrniti pogovor drugam
;
obrniti kaj na bolje, v dobro
;
obrniti kaj na smešno stran
;
obrniti kaj v svojo korist
/
publ.
obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
//
narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne:
obrniti matematično nalogo
/
v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in
neuspešnimi učenci
/
obrniti vprašanje
5.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik:
vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer
;
bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase
;
svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
●
pog.
kakor obrneš, srečen ne boš nikoli
karkoli storiš
;
ekspr.
dobro zna obrniti besedo
spretno, uspešno zna govoriti
;
ekspr.
vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori
vedno dobro premisli, preden spregovori
;
pog.
po pameti, za pametne reči obrniti denar
uporabiti, naložiti
;
ekspr.
vsak dinar trikrat obrne
veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
;
ekspr.
hči ga je obrnila za sto evrov
ogoljufala
;
pog.
vso hišo mi je narobe obrnil
vse je razmetal, spravil v nered
;
pog.
obrniti komu hrbet
ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v
neprijetnem položaju
;
ekspr.
dvakrat je obrnil ključ
zaklenil
;
ekspr.
dovolj je, obrni list, ploščo
začni govoriti o čem drugem
;
knjiž.
obrniti orožje proti lastnim zaveznikom
začeti se boriti proti njim
;
knjiž.
obrniti oči, pogled vstran
pogledati vstran
;
zastar.
spis so obrnili v nemški jezik
prevedli
;
ekspr.
radi bi svet na glavo obrnili
spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja
;
ekspr.
vso vas je obrnil proti nam
naščuval
;
pog.
vse smo obrnili, pa ga nismo našli
preiskali
;
pog.
vsak, še tako splošen očitek obrne nase
misli zanj, da velja samo njemu
;
preg.
človek obrača, bog obrne
človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦
ekon.
obrniti sredstva
narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti
;
fin.
obrniti denar
narediti, da menja lastništvo
;
navt.
obrniti jadro od vetra, proti vetru
obrníti se
in
obŕniti se
1.
navadno s prislovnim določilom
izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo:
naključje se je obrnilo nam v prid
;
potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov
/
položaj se je popolnoma obrnil
;
knjiž.
spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim
je zadela njih same, škodovala njim samim
;
vreme se bo obrnilo
spremenilo
;
pren.
umetnost se je obrnila k resničnosti
2.
v zvezi z
na
izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom:
obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo
;
javno se obrniti na koga s pozivom
/
pisno se obrniti na sodišče
3.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom,
s širokim pomenskim obsegom
izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo:
pri delu se zna hitro obrniti
;
če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja
/
potrebujem človeka, ki se zna obrniti
spretnega, iznajdljivega
;
mlad je, ne zna se še prav obrniti
ukrepati, delati
/
obrni se že, kaj mečkaš
●
ekspr.
kamor se obrnem, povsod sam nered
kamor pogledam, stopim
;
pog.
leto se je hitro obrnilo
je hitro minilo
;
ekspr.
če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil
bi se zelo razžalostil, razjezil
;
ekspr.
še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam
slabo mi je, na bruhanje mi gre
;
ekspr.
ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja
ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več
;
knjiž.
s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej
hvaležno jo je pogledal
;
publ.
obrniti se k resničnim problemom
začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje
;
ekspr.
obrnil si se na napačen naslov
v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
;
obrnilo se mu je na bolje
počuti se bolj zdravega
♦
fin.
denar se ni niti enkrat obrnil
obrnívši
zastar.
:
obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
obŕnjen
-a -o:
narobe obrnjen kožuh
;
balkon je obrnjen na cesto
;
moža sta obrnjena drug proti drugemu
;
obrnjena slika predmeta
;
navzdol obrnjene veje drevesa
;
obrnjeno zaporedje dogodkov
;
okno je obrnjeno na sever
●
ekspr.
fant je preveč obrnjen vase
zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦
fiz.
obrnjena slika
slika, usmerjena nasprotno kot predmet
;
jezikosl.
obrnjena stava
ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
obŕnjenost
-i
ž
(
ŕ
)
knjiž.
lastnost, stanje človeka glede na njegovo duševno usmerjenost:
ugotoviti je hotel njegovo obrnjenost
;
obrnjenost k sebi, vase
;
obrnjenost navznoter, navzven
/
obrnjenost podjetja k trgu
obrnljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da obrniti:
obrnljiva podloga
obròb
in
obrób -óba
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
zastar.
obrobek
:
obrob na očalih
/
krznen obrob
/
grmičast obrob gozda
obróba
-e
ž
(
ọ̑
)
trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila:
plašč ima krzneno obrobo
;
ovratnik z belo obrobo
;
kvačkana, svilena obroba
♦
grad.
obrobni del kritine, izdelan iz drugačnega materiala, navadno
pločevine
obróbek
-bka
m
(
ọ̑
)
1.
kar kaj obroblja:
gledati čez obrobek na očalih
;
zidovje z masivnimi okenskimi obrobki
;
vrč z zlatim obrobkom
/
zelen obrobek ob cesti
//
trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila:
bel obrobek na ovratniku
/
copate s krznenimi obrobki
2.
obrobni, krajni del česa:
obrobek gozda
/
opombe na obrobku
na robu
♦
alp.
obrobek
okrajek
;
les.
obrobek
končni del hloda, ki je polkrožno obsekan
;
vet.
roženi obrobek
odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
//
vrtn.
obrobna gredica:
na obrobkih že cvetijo nageljni
obróben
-bna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
ki je, se nahaja ob robu:
obrobni okraski
/
obrobne opombe
;
obrobne tipke črkovnice
/
obrobne pokrajine
/
obrobni slovenski pisci
iz obrobnih pokrajin
/
obrobna skupina
ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje
2.
nav. ekspr.
manj pomemben:
izgubljati se v obrobnih problemih
/
nastopati v obrobnih vlogah
/
ta stvar je obrobnega pomena
♦
aer.
obrobna svetilka
talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje
vzletno-pristajalne steze
;
alp.
obrobna zev
robna zev
obróbno
prisl.
:
obrobno omeniti
obrobíti
in
obróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
narediti rob:
obrobiti krilo, prt
;
obrobiti s čipkami, krznom
/
obrobiti streho s pločevino
2.
ekspr.
obkrožiti
,
obstopiti
:
vojaki so obrobili množico
/
agave so obrobile pot
●
z rdečo črto obrobiti članek
občrtati
;
ekspr.
parcelo je obrobil z živo mejo
obdal, zasadil
obróbljen
-a -o:
rdeče obrobljen cvet
;
s svilo obrobljen ovratnik
●
ruta še ni obrobljena
zarobljena
♦
zool.
obrobljeni kozak
hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih
vodah, Dytiscus marginalis
obróbje
-a
s
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
obrobni, zunanji del:
iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni
;
zahodno obrobje Alp
;
obrobje Panonskega nižavja
/
preseliti se na obrobje (mesta)
/
plitvo obrobje oceana
/
ekspr.
ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti
;
pren.
pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja
//
knjiž.
nižji, revnejši del družbe:
otrok družbenega obrobja
obróbljanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od obrobljati:
obrobljanje ovratnikov
;
blago, trak za obrobljanje
/
plastični profili za obrobljanje pohištva
obróbljati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
delati rob, robove:
obrobljati odeje, prte
♦
obrt.
obdajati robove pohištva s furnirjem ali plastičnimi materiali
zaradi zaščite, videza
2.
nav. ekspr.
biti, nahajati se okrog česa:
trato obroblja gosto grmičevje
/
čeljust mu obroblja gosta brada
/
prt obrobljajo dragocene čipke
obróbnež
-a
m
(
ọ̑
)
kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje:
roman opisuje obrobneže
obróbnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki ni vključena v družbeno dogajanje, življenje:
obrobnice so bile prepuščene same sebi
2.
les.
letev navadno trikotnega prereza za zaključevanje poda ob steni:
pribiti obrobnice
obróbnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
časopisni članek, natisnjen ob robu:
naslov obrobnika
2.
kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje:
v delu obravnava pisatelj problem obrobnikov in izobčencev
obróbnost
-i
ž
(
ọ̄
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost obrobnega:
obrobnost nekaterih krajev
/
obrobnost problema
/
občutek obrobnosti
obróč
-a
m
(
ọ̑
)
1.
ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
a)
stiskajo, povezujejo posode:
obroč je počil
;
izdelati obroč
;
nabijati obroče na sode
;
leseni, železni obroči
;
velik obroč
;
žalost ji stiska srce kot obroč
b)
obdajajo kolesa:
natakniti, pribiti obroč (na kolo)
c)
utrjujejo, krepijo predmeti:
dati obroč na ročaj
;
steber z obroči
2.
kar je temu podobno:
v stropu sta dva velika železna obroča
;
okrasni obroči
/
plavalni obroč
;
obroči pri telovadnih napravah
/
ekspr.
okrog oči ima črne obroče
kolobarje
3.
zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice:
obroč se zlomi, zvije
/
kolesni obroč
/
avtomobil ima že izrabljene obroče
platišča
4.
razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga:
vojaške enote so začele ožiti obroč okrog postojanke
;
prebiti (sovražni) obroč
/
obkolitveni obroč
//
navadno s prilastkom
kar kaj obdaja, obkroža:
gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš
;
obroč sovražnikovih postojank okrog mesta
5.
ekspr.,
s prilastkom
kar utesnjuje, teži:
obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati
;
obroč skrbi mu stiska srce
♦
agr.
obroč za bika
ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje
;
anat.
medenični obroč
del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic
;
ramenski obroč
del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže
zgornje okončine s trupom
;
astron.
Saturnov obroč
Saturnov kolobar
;
elektr.
drsni obroč
kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz
njega
;
etn.
poganjati obroč
otroška igra, pri kateri se poganja obroč
;
kem.
obroč
geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v
molekuli
;
benzenov obroč
;
navt.
rešilni obroč
priprava za reševanje v morju, reki
;
strojn.
batni obroči
tesnilni obroči v utorih na obodu bata
;
teh.
centrirni obroč
ki omogoča natančno naravnati strojne dele
;
zgod.
obroč
srednjeveška mučilna naprava za natezanje
obróčast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima obliko obroča:
obročasta tesnilna guma
;
obročaste zareze
/
ploskev obročaste oblike
♦
astron.
obročasti sončni mrk
kolobarjasti sončni mrk
;
fiz.
obročasti magnet
;
obl.
obročasto krilo
krilo, podprto z obroči
obróčasto
prisl.
:
gube tečejo obročasto okrog oči
obróček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od obroč:
nabiti obroček na sodček
;
kovinski, leseni obročki
/
okrasni obročki
;
obroček za ključe
;
obročki za pripenjanje zaves
/
hrustančasti obročki sapnika
/
obročki dima
//
kovinska ploščica, ki se da, pritrdi ptici okrog noge:
zaznamovati golobe z obročki
●
ekspr.
zlat obroček
prstan
;
publ.
zlata obročka sta si izmenjala dva para
sta se poročila
♦
bot.
obročast ostanek zastiralca na zgornjem delu beta doraslih gob
;
zool.
del telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih
obróčen
1
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na obrok:
obročno odplačevanje, plačevanje
/
obročni plačniki
/
obročno krmljenje živali
♦
fin.
obročni kredit
kredit, dan s pogojem obročnega odplačevanja
obróčen
2
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na obroč:
obročni prerez
/
obročne vitre
;
obročno železo
♦
elektr.
obročno magnetno jedro
magnetno jedro v obliki obroča
;
strojn.
obročno mazanje
mazanje vodoravnih drsnih ležajev z oljem, ki ga dovaja nanj
nataknjen obroč
obróčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
nar. gorenjsko
rdeče pobarvati:
obročiti pirhe
obróčkanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od obročkati:
obročkanje ptic
/
obročkanje drevja
obróčkar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
zool.
metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria:
zalega obročkarja
2.
nav. mn.,
zool.
nižji raki brez koša, Arthrostraca:
telo obročkarjev
♦
alp.
klin z obročkom
obróčkast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
sestavljen iz obročkov:
obročkasto telo žuželk
//
ki ima obliko obročka:
obročkast obesek
♦
agr.
obročkasta bakterijska gniloba
bolezen krompirja, ki povzroča na gomoljih rumene nagnite obročke
;
vet.
obročkasta kost
kost z bolezenskimi izrastki v obliki obroča okoli sklepa
obróčkati
-am
nedov. in dov.
(
ọ̑
)
zool.
označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih
selitev:
golobe in lastovke redno obročkajo
;
uspelo jim je obročkati štirideset mladih štorkelj
/
obročkati perutnino
♦
gozd.
odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka
obróčkan
-a -o:
obročkane ptice
obróčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.,
zastar.
krinolina
:
ženska v obročnici
♦
bot.
(navadna) obročnica
rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti
v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia
;
les.
obročnica
palica, veja za obročne vitre
obròd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
1.
glagolnik od obroditi:
ob zadnjem obrodu se je nabralo veliko pšenice
2.
letina
,
pridelek
:
dober obrod
;
jesenski obrod
obródek
-dka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
letina
,
pridelek
:
če bo dobro pognojeno, bo obrodek obilnejši
;
krompirjev obrodek
obrodíti
-ím
dov.
, obródil; obrodèn
in
obrojèn
(
ī í
)
navadno s prislovnim določilom
dati sadeže, plodove:
krompir je letos dobro obrodil, pšenica pa slabo
;
sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile
/
polje je dobro, lepo obrodilo
/
preh.
drevje ni obrodilo sadu
;
pren.
spremembe v metodi dela so kmalu obrodile dobre rezultate
●
ekspr.
prizadevanja niso obrodila sadu
niso bila uspešna
obròk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
1.
jed, namenjena enemu človeku naenkrat:
obrok naj bo dovolj kaloričen in pester
;
otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane)
/
dnevni obrok kruha
;
opoldanski, večerni obrok
;
topli obrok
/
kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov
2.
znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje
dolga in obresti:
redno odplačevati obroke
;
plačati zadnji obrok posojila
/
letni, mesečni, polletni obrok
/
kupiti pohištvo na obroke
//
v prislovni rabi,
v zvezi z
na, po, v
izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih:
hišo dela na obroke
;
oddajati rokopis po obrokih
;
jemati zdravila v obrokih
3.
zastar.
rok
1
:
včeraj je potekel obrok
/
najeti delavce za določeni obrok
♦
agr.
paša na obroke
paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem
enkrat do sitega naje
;
voj.
suhi rezervni obrok
ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah
obrómati
-am
dov.
(
ọ̑
)
ekspr.
obhoditi
,
prepotovati
:
v dobrem tednu je obromal vso deželo
/
novica je hitro obromala mesto
/
v poletju je obromala skoraj vse cerkve v bližnji okolici
obrónek
-nka
m
(
ọ̑
)
1.
obrobni, skrajni del česa:
ta rastlina raste na obronkih gozdov
;
obronek mesta, vasi
;
obronki Gorjancev
;
pren.
vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
2.
knjiž.
strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu;
ježa
2
:
skriti se za obronek
/
kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke
/
drevje je pokrivalo obronek hriba
pobočje
3.
knjiž.
brazgotina
:
po rani mu je ostal obronek
/
obronek od udarca
/
krvav obronek na čelu
obròv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
breg
,
brežina
,
strmina
:
obrov je bil strm in zelo spolzek
;
skrivati se po obrovih
/
pogledati z obrova v prepad
s strmega roba
óbrovski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.,
zastar.
velikanski
:
obrovska pest, postava
obrózgati
-am
dov.
(
ọ̑
)
ekspr.
umazati s čim tekočim:
obrozgati obleko z blatom
obrózgan
-a -o:
bil je do kolen obrozgan
óbrski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na Obre:
obrski napadi
/
obrska vojska
/
obrska moč
velika
obŕsniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
nar.
oplaziti
,
oprasniti
:
krogla ga je le obrsnila
;
veje so ga obrsnile po obrazu
;
obrsniti z nohtom
/
avtomobil je obrsnil ob ograjo
●
ekspr.
obrsnila ga je z očitajočim pogledom
očitajoče ga je pogledala
obrstíti
-ím
dov.
, obŕstil
(
ī í
)
knjiž.
objesti, obžreti (brste):
krave so obrstile mladike
obrstíti se
narediti brste:
drevo se je obrstilo
obŕša
-e
ž
(
ȓ
)
star.
(drevesna) krošnja:
gosta obrša
obŕt
1
-a
m
(
ȓ
)
zastar.
obrt
2
:
razvoj obrta
/
s svojim obrtom veliko zasluži
obŕt
2
-i
tudi
-í
ž
(
ȓ
)
1.
gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah
predeluje, proizvaja:
pospeševati obrt
;
razvoj obrti
/
domača obrt
na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot
stranska zaposlitev
;
dodatna
ali
popoldanska obrt
ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času
;
družbena, zasebna obrt
;
storitvena obrt
;
umetna obrt
s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov
//
s prilastkom
področje v taki dejavnosti:
kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt
2.
opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših
količinah:
izučiti se obrti
;
dobro obvladati mizarsko obrt
;
opustiti obrt
//
ekspr.
opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem
področju:
ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt
;
pisateljska obrt
3.
pravica do opravljanja take dejavnosti:
imeti obrt
;
vzeli so mu obrt
/
odjaviti obrt
obŕtec
-tca
m
(
ȓ
)
anat.
izbokli del stegnenice ob kolku:
mali, veliki obrtec
♦
zool.
del noge pri žuželkah med kolčkom in stegnom
obŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na obrt:
a)
obrtna dejavnost
;
obrtna storitev
/
obrtna delavnica
;
obrtna zadruga
;
obrtno podjetje
/
obrtni izdelki
/
obrtni davek
davek od obrtne dejavnosti
;
obrtni list
dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti
/
obrtno-industrijska dejavnost
b)
obrtni del filmske umetnosti
;
obvladati obrtno stran pisanja
♦
šol.
obrtna nadaljevalna šola
do 1945
poklicna šola
obŕtno
prisl.
:
obrtno se ukvarjati z mizarstvom
obŕtnica
1
-e
ž
(
ȓ
)
knjiž.
obrtni list:
odvzeti komu obrtnico
;
izdaja obrtnice
obrtníca
2
-e
ž
(
í
)
ženska, ki opravlja obrt:
biti obrtnica
/
samostojna obrtnica
obrtníja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
obrt
2
:
ukvarjati se z obrtnijo
;
razvoj obrtnije
/
opustiti obrtnijo svoje matere
obrtník
-a
m
(
í
)
kdor opravlja obrt:
biti obrtnik
;
podjeten obrtnik
/
samostojni, zasebni obrtnik
/
slabš.
ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik
obrtníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obrtnike ali obrt:
obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev
;
obrtniška dela
/
obrtniški izdelki
/
obrtniška delavnica
;
obrtniško podjetje
/
slabš.
obrtniška miselnost
/
obrtniška stran pisanja
obrtníško
prisl.
:
obrtniško izdelano orodje
obrtníštvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost obrtnikov:
razvoj obrtništva
/
pospeševati obrtništvo
/
tudi časnikarstvo je neke vrste obrtništvo
obŕtnonadaljeválen
-lna -o
prid.
(
ȓ-ȃ
)
v zvezi
obrtnonadaljevalna šola
, do 1945
poklicna šola:
obŕtnost
-i
ž
(
ȓ
)
star.
obrt
2
:
v tem kraju je od nekdaj cvetela obrtnost
obŕtoma
prisl.
(
ȓ
)
knjiž.
obrtno
,
poklicno
:
obrtoma se ukvarja s hazardno igro
obrtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
opravljati obrt:
obrtovati v raznih krajih
obrúnek
-nka
m
(
ȗ
)
knjiž.
brazgotina
:
po rani mu je ostal obrunek
;
obrunek na obrazu
/
na glavi je imel obrunek, ker se je zadel ob mizni rob
♦
bot.
listni obrunek
mesto na steblu, mladiki, kjer je odpadel list
obrúnkast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
brazgotinast
:
obrunkast obraz
;
obrunkaste roke
obrús
-a
m
(
ȗ
)
1.
glagolnik od obrusiti:
slab obrus valja je vzrok za prepuščanje vode
2.
obrušena površina:
obrusi kristalov
♦
alp.
ledeniški obrus
zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik
obrúsek
-ska
m
(
ȗ
)
nav. mn.,
teh.
kar odpade pri brušenju:
odstraniti obruske z obdelanega predmeta
;
kovinski, lesni obruski
♦
metal.,
min.
z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom
obrusíti
in
obrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
z brusom obdelati predmet:
obrusiti kamen, tlak
;
fino, grobo obrusiti
/
obrusiti zob
;
pren.
ledeniki so obrusili gorske hrbte
2.
z brušenjem odstraniti:
obrusiti ostrine, vzbokline
♦
teh.
obrusiti iglo
odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri
brušenju
//
ekspr.
povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren:
delo v kolektivu ga je obrusilo
;
vzgoja obrusi ljudi
;
otroci se drug ob drugem obrusijo
/
njegovo vedenje se je obrusilo
3.
z brušenjem izrabiti, uničiti:
obrusiti rezilo
;
nož se sčasoma obrusi
;
ekspr.
čevlje si obrusiti
●
ekspr.
noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel
zelo bi si lahko prizadeval
;
nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo
posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo
obrúšen
-a -o:
obrušen kamen
;
dolgočasne, obrušene fraze
;
obrušena osebnost
obŕv
-i
in
-í
ž
(
ȓ
)
nav. mn.
dlake nad očesno jamico v obliki loka:
obrvi so se mu namrščile
;
dvigniti, mrščiti obrvi
;
pobriti obrvi
;
goste, košate obrvi
/
začrtala si je obrvi
/
črtalo za obrvi
obŕven
-vna -o
(
ȓ
)
pridevnik od obrv:
obrvni lok
obŕzdanost
-i
ž
(
r̄
)
knjiž.
obvladanost
,
zadržanost
:
vsi občudujejo njegovo obrzdanost
;
bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti
/
obrzdanost čustev, strasti
obŕzdati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
nadeti, namestiti brzdo:
obrzdati konja
2.
zadržati z brzdo:
jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival
//
knjiž.
obvladati
,
zadržati
:
obrzdati čustva, strasti
;
komaj je obrzdal jezo
;
skušal se je obrzdati
●
ekspr.
v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika
molčati
obŕzdan
-a -o:
obrzdan konj
;
biti obrzdan v kretnjah
obsadíti
-ím
dov.
, obsádil
(
ī í
)
1.
s sajenjem obdati kaj s čim:
obsaditi uto z bršljanom
2.
s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini:
svet obsaditi s sadnim drevjem, trto
obsajèn
-êna -o:
park, obsajen z lipami
;
s topoli obsajena cesta
obscén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
nespodoben
,
opolzek
:
obsceno govorjenje, pisanje
obscéno
prisl.
:
obsceno govoriti
obscénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
nespodobnost
,
opolzkost
:
črtice ni cenil zaradi obscenosti
/
pripovedoval je obscenosti
obséči
-séžem
dov.
, obsézi obsézite; obségel obségla;
nam.
obséč
in
obsèč
(
ẹ́
)
z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa:
deblo lipe bi komaj dva moška obsegla
;
obseči kaj s prsti ene roke
;
pren.
njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov
;
z očmi obseči ves prostor
//
prikazati
,
predstaviti
:
noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva
obséžen
-a -o:
pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe
obséčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
anat.
žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v
sečnico;
prostata
:
povečana obsečnica
obséda
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
1.
obleganje
:
obseda mesta je trajala dolgo
2.
omizje
:
svatovska obseda
obsédati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
sedati okrog česa:
ptice obsedajo vrt
/
star.
po večerji so ljudje radi obsedali
posedali
//
zastar.
oblegati
:
dolgo so obsedali mesto
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik:
obseda ga jeza, togota
;
čudne misli ga obsedajo
/
v krščanskem okolju
hudič ga obseda
obséden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
v zvezi
obsedno stanje
, v nekaterih državah
stanje, v katerem na določenem območju vojaška uprava zamenja civilno
oblast:
razglasiti obsedno stanje
//
pren.,
ekspr.
stanje velike napetosti, vznemirjenosti, ko običajni načini ravnanja
ne zadostujejo, navadno zaradi kakega nepredvidenega dogodka ali
priprave na pomemben dogodek:
zaradi ledu in snega je na cestah vladalo obsedno stanje
;
nenaden dvig cene nafte je na borzi povzročil obsedno stanje
;
nepreverjena novica je spravila v obsedno stanje vso Evropo
/
zadnji dan pred žrebanjem je pri prodaji loterijskih listkov
vladalo pravo obsedno stanje
obsédenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
obseden človek:
pusti tega obsedenca pri miru
;
obsedenec s filmi, računalniškimi igrami
/
spolni obsedenec
obsédenka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
obsedena ženska:
opazovati obsedenko
;
obsedenka z modo, nakupovanjem
/
spolna obsedenka
obsédenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
lastnost, stanje obsedenega človeka:
vznemirja jih njegova obsedenost
/
s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore
♦
psiht.
bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja
nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne
more otresti
obsedéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ostati v sedečem položaju:
pri pozdravljanju je kar obsedel
;
ni se ulegel, obsedel je na robu postelje
;
obsedel je kot kip, kot pribit
/
vrabček je priletel in obsedel na veji
//
nav. ekspr.
ostati sploh:
ob nedeljah popoldne je obsedela doma
;
v gostilni so obsedeli do pozne ure
●
ekspr.
njegove hčere so obsedele
ostale samske
;
šol. žarg.
v četrtem razredu je obsedel
ga ni uspešno končal
;
obsedel je med dvema stoloma
hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene
obsèg
-éga
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino:
izmeriti, oceniti obseg
;
obseg lipe, smreke
/
deblo majhnega obsega
2.
s prilastkom
razsežnost
,
velikost
:
a)
glede na površino:
obseg gozda
;
na tem območju je obseg njiv in pašnikov precej velik
/
obseg posesti je z zakonom omejen
b)
glede na število sestavin, delov:
navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka
;
obseg knjige, pisma
/
slovar srednjega, večjega obsega
/
pomenski obseg besede
c)
glede na začetno in končno mejo:
zvočni obseg človeškega glasu
;
obseg barv
3.
publ.,
s prilastkom
izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek:
sodelovanje je dobilo širok obseg
;
akcija, vojna je zavzela velik obseg
/
ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu
/
z oslabljenim pomenom:
letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg
;
obseg izvoza narašča
/
v prislovni rabi:
tovarna dela v skrčenem obsegu
;
za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
●
publ.
takoj ni dojel obsega njegovih besed
smisla, pomena
;
star.
kratek obseg povesti
vsebina
;
publ.
dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti
ga je kmalu pozabil
♦
geom.
obseg (lika)
dolžina meje lika
;
mat.
obseg števil
množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije
obségati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
publ.
izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik:
ta krajevna skupnost obsega šest vasi
;
roman obsega tristo strani
ima
/
pogovori so obsegali zelo veliko vprašanj
obsegajóč
-a -e:
petnajst strani obsegajoča razprava
obsegljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da obseči:
obsegljivo deblo
/
s pesniškim izrazom obsegljiva resnica
obsejáti
-sêjem
dov.
, obsêj
in
obsèj; obsejál
(
á ȇ
)
s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini:
njivo obsejati z ovsom, pšenico
;
slabo poraščeno površino znova obsejati
obseján
-a -o:
s pšenico obsejana njiva
obsékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s sekanjem odstraniti:
obsekati veje
/
obsekati grmovje
/
obsekati strmino ob poti
//
s sekanjem narediti, da na drevesu, deblu ni več vej:
obsekati smreko
/
obsekati s sekiro
2.
s sekanjem obdelati:
obsekati kamen
;
obsekati odprtino v ledu
/
obsekati tram
obtesati
obsékan
-a -o:
obsekan kamen
;
obsekano drevo
obsekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s sekanjem odstranjevati:
obsekavati veje
/
obsekavati grmovje ob poti
//
s sekanjem delati, da na drevesu, deblu ni več vej:
obsekavati drevje
2.
s sekanjem obdelovati:
obsekavati kamen
obséna
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
privid
,
prikazen
1
:
obsena je izginila
/
to je le obsena, ki se ne uresniči
●
knjiž.,
zastar.
obsene umrlih
sence, duše
obsènčen
-čna -o
[
opsənčən
]
prid.
(
ə̏
)
ki je, se nahaja ob sencih:
lasje obsenčnega dela glave
♦
arheol.
obsenčni obroček
okrasni obroček, ki se nosi ob sencih
obsenčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
povzročati, delati, da je kaj v senci:
stara drevesa obsenčujejo cesto
;
z roko je obsenčevala oči
zasenčevala
/
oči so obsenčevale trepalnice
●
knjiž.
skrb ji je obsenčevala obraz
je bila opazna, vidna
obsénčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
1.
povzročiti, narediti, da je kaj v senci:
čebelnjak so obsenčili z vejami
;
plevel je obsenčil mlade rastline
;
z roko je obsenčila oči
zasenčila
2.
obiti
1
,
prevzeti
:
obsenčila jih je velika groza
;
strah mi je obsenčil dušo
/
kakšna misel jo je obsenčila
;
obsenčilo jo je grenko spoznanje
/
ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
3.
ekspr.,
v zvezi z
oči, veke
nanesti ličilo na veke;
osenčiti
:
obsenčila si je oči z modro barvo
●
knjiž.
puh mu je obsenčil lica
potemnil
;
knjiž.
skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz
sta bili opazni, vidni
obsénčen
-a -o:
obsenčena stran zemlje
;
z drevjem obsenčeno dvorišče
;
temno obsenčene oči
obsènčnik
-a
[
opsənčnik
]
m
(
ə̏
)
arheol.
obsenčni obroček:
obsenčniki in narokvice
observácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
opazovanje
:
zaradi slabega vremena je bila observacija skoraj nemogoča
/
observacija in analiza problema
observatórij
-a
m
(
ọ́
)
ustanova za opazovanje in raziskovanje naravnih pojavov:
delati v observatoriju
/
astronomski, geofizikalni, geološki, seizmološki observatorij
/
Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu
//
poslopje, prostor te ustanove:
opremiti, zgraditi observatorij
;
kupolast observatorij
obsesíja
tudi
obsésija -e
ž
(
ȋ; ẹ́
)
publ.
kar človeka miselno, čustveno popolnoma prevzema, obvladuje:
boj za pravico je njegova obsesija
/
iztrgati koga iz obsesij
♦
psiht.
bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja
nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne
more otresti, obsedenost
obsesíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obsesijo:
obsesivni bolnik
/
obsesivna misel
obsésti
-sédem
dov.
,
stil.
obsèl obséla;
nam.
obsést
in
obsèst
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
sesti okrog česa:
gostje so obsedli mizo
//
zastar.
zasesti
,
zavzeti
:
sovražnik je obsedel mesto
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:
dvom, nemir ga je obsedel
;
jeza, skrb, žalost obsede človeka
/
brezoseb.
obsedlo ga je, še piti bo začel
/
vino jih je obsedlo
/
v krščanskem okolju
hudič ga je obsedel
obséden
-a -o:
obseden človek
;
obseden od jeze
;
obseden z mislijo na potovanje
;
vpila je kot obsedena
;
obsedeno mesto
obseválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obsevanje:
obsevalna naprava
/
obsevalna tehnika
obseválnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor, navadno v zdravstveni ustanovi, namenjen za obsevanje:
poliklinika ima zdaj novo obsevalnico
/
za rudarje so v nekaterih industrijskih državah uredili posebne
obsevalnice
obsévanec
-nca
m
(
ẹ́
)
med.
kdor je (bil) obsevan:
število obsevancev je iz dneva v dan večje
obsévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od obsevati:
obsevanje zoba
;
obsevanje z ultravijoličnimi žarki
♦
med.
globinsko obsevanje
globljih plasti telesa
obsévati
-am
nedov. in dov.
(
ẹ́
)
1.
izpostavljati del, dele telesa (bolnika) delovanju žarkov, sevanja
zaradi zdravljenja ali krepitve:
v povprečju obsevajo več sto bolnikov na dan
;
obsevali so ga in poslali domov
;
obsevati glavo, trebuh, vrat
;
obsevati z laserjem, ultravijoličnimi žarki
/
obsevati z višinskim soncem
♦
med.
obsevati metastaze, tumorje
2.
nedov.
obdajati s svetlobo:
mesec obseva cesto
;
jutranje sonce obseva planine
/
svetilka medlo obseva prostor
osvetljuje
;
pren.,
ekspr.
nasmeh je obseval njen obraz
●
ekspr.
ni vreden, da ga sonce obseva
slab, ničvreden je
obsévan
-a -o:
bil je obsevan
obséven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na obsevanje:
obsevno zdravljenje
♦
med.
obsevna doza
obsézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
star.
obsegati
:
zbirka obseza sedemdeset pesmi
obséžek
-žka
m
(
ẹ̑
)
star.
obseg
:
drevo manjšega obsežka
/
vinograd v obsežku deset arov
/
izkušnje večjega obsežka
obséžen
-žna -o
prid.
, obséžnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost:
obsežen gozd, travnik
;
območje občine je precej obsežno
/
obsežno območje visokega zračnega pritiska
/
ekspr.
razgled s te gore je zelo obsežen
//
ekspr.
velik
:
obsežen kamen
/
ima obsežen trebuh
2.
ki ima veliko razsežnost
a)
glede na število sestavin, delov:
obsežna knjižnica
;
obsežna zbirka pesmi
/
roman je precej obsežen
/
doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
b)
glede na problematiko, vsebino:
naredili so obsežen načrt
;
napisati obsežno razpravo
;
vaše vprašanje je obsežno
/
ima obsežno znanje
c)
glede na število udeležencev:
začeti z obsežno akcijo
;
obsežne priprave na kongres
obséžno
prisl.
:
obsežno razložiti problem
obséžje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
področje
,
območje
:
razna kulturna obsežja
/
umaknil se je iz obsežja njegovega meča
dosega
obséžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost obsežnega:
obsežnost gozda
;
obsežnost občine
/
obsežnost geselskega članka, spisa, naloge
/
čudil sem se obsežnosti njegovega znanja
obsidián
-a
m
(
ȃ
)
petr.
črna steklasta predornina:
v grobu so našli nož iz obsidiana
obsijánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost obsijanega:
obsijanost stene
obsijáti
-síjem
dov.
, obsijál
(
á ȋ
)
obdati s svetlobo:
sonce je obsijalo vinske gorice
;
večerna zarja obsije vrhove
;
žarometi obsijejo okna
;
pren.,
ekspr.
nasmeh ji je obsijal obraz
;
ob teh besedah ga je obsijalo upanje
●
ekspr.
ni vreden, da ga sonce obsije
slab, ničvreden je
obsiján
-a -o:
od sonca obsijani hribi
;
z mesečino obsijan obraz
obsíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
obsijati
:
blisk, plamen obsine notranjost hiše
;
sonce je obsinilo vrhove
/
nasmeh mu je obsinil obraz
obsípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga:
mladoporočenca so obsipali z rižem
/
predsednika so obsipali s cvetjem
/
letala obsipajo cesto z bombami
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa
samostalnik:
obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi
;
obsipati s poljubi
;
učenci so ga obsipali z vprašanji
;
obsipala sta se z grožnjami
3.
ekspr.
delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:
otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo
/
obsipati s častmi
/
ženo je obsipal z darili
4.
zastar.
osipati
:
obsipati koruzo, krompir
5.
ekspr.
obdajati
,
obkrožati
:
lasje so ji obsipali obraz
obsípan
-a -o:
knjiž.
z ljubeznijo obsipan otrok
obsipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga:
nevesto so obsipavali z rižem
/
obsipavati s cvetjem
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa
samostalnik:
obsipavati z grožnjami
;
obsipavala sta se s psovkami
3.
ekspr.
delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:
otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo
/
na starost so ga obsipavali s častmi
/
obsipavati z darili
●
ekspr.
obsipavali so ga z goljufom
rekli so mu, da je goljuf
obskakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
skakati okrog koga:
pes ga je obskakoval
obskuránt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju;
mračnjak
:
boriti se z reakcionarji in obskuranti
obskurantízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju;
mračnjaštvo
:
boriti se proti obskurantizmu
obskurántski
-a -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju;
mračnjaški
:
obskurantski politik
obskurántstvo
-a
s
(
ā
)
knjiž.
miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju;
mračnjaštvo
:
ni maral njihovega obskurantstva
obskúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
1.
ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju;
mračnjaški
:
obskuren človek, politik
2.
nepomemben
,
zakoten
:
objaviti članek v obskurnem časopisu
obsledíti
-ím
dov.
, obslédi
in
obslêdi; obslédil
(
ī í
)
zastar.
najti
,
odkriti
:
požgali so vse knjige, kar so jih obsledili
;
v blatu so obsledili svežo sled volka
♦
lov.
po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad
obslonéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ostati v slonečem položaju:
obslonela je na vratih
;
obsloneti ob oknu, pri oknu
obsmŕtnica
-e
ž
(
ȓ
)
knjiž.,
zastar.
1.
obletnica smrti:
počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo
2.
nekrolog
:
napisati obsmrtnico
♦
etn.
pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob
bedenju pri mrliču
obsôdba
-e
ž
(
ō
)
glagolnik od obsoditi:
prizadela ga je obsodba, da je len
/
ostra obsodba takega ravnanja
/
izreči, potrditi obsodbo
;
pogojna obsodba
pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži
;
smrtna obsodba
;
obsodba na denarno, zaporno kazen
;
obsodba v odsotnosti
obsodílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
s katerim se obsodi:
slišati je bilo obsodilne glasove
♦
pravn.
obsodilna sodba
sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen
določi ali odpusti
obsodíti
in
obsóditi -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
narediti, imeti koga za krivega česa:
obsodili so ga, da je denar ukradel
;
obsodili so me, da lažem
;
s tem si se sam obsodil
/
po krivem obsoditi
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom,
v zvezi z
za
izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka:
obsodili so ga za sleparja
;
obsodili so ga za neumnega
2.
izraziti, imeti odklonilno stališče:
njegovo ravnanje so vsi obsodili
/
publ.
tisk je obsodil agresijo
3.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v
kakem neprijetnem stanju:
obsodili so jo, da mora hoditi zadnja
;
obsodili so ga na, v molk
/
vojna je deželo obsodila na pomanjkanje
4.
pravn.
s sodbo določiti sankcijo zaradi določenega kaznivega dejanja:
obsoditi morilca
;
obsoditi na denarno kazen, smrt
;
sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti
;
obsoditi nepogojno, pogojno
●
zastar.
obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj
ugotovil, spoznal
;
zastar.
obsoditi k smrti
na smrt
;
obsoditi na galejo
v srednjem veku
na veslanje na galeji
obsójen
-a -o:
obsojen je zaradi izdaje
;
vsi smo obsojeni na čakanje
;
obsojen je na več let zapora
;
obsojena je na životarjenje
●
ekspr.
stavba je že obsojena
podrli jo bodo
;
obsojen na
publ.
prizadevanje je obsojeno na neuspeh
že vnaprej se ve, da ne bo uspešno
;
ekspr.
ta živalska vrsta je obsojena na smrt
bo izumrla
;
ekspr.
zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje
moram zgodaj vstajati
;
sam.:
na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora
obsójanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od obsojati:
nekritično obsojanje
/
obsojanja vredna popustljivost
obsójati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
delati, imeti koga za krivega česa:
obsojali so ga, da je kradel
/
po krivem obsojati
2.
izražati, imeti odklonilno stališče:
ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti
;
obsojati rasistično politiko
obsojajóč
-a -e:
obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil
;
obsojajoče besede
;
prisl.:
obsojajoče jo je pogledal
obsójan
-a -o:
krivično obsojan človek
obsójenec
-nca
m
(
ọ́
)
pravn.
oseba, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja:
kaznovati obsojenca z denarno in zaporno kaznijo
obsójenka
-e
ž
(
ọ́
)
pravn.
ženska, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega
dejanja:
odpeljati obsojenko iz dvorane
obsójenost
-i
ž
(
ọ́
)
stanje obsojenega:
obsojenost na čakanje
;
obsojenost na životarjenje v majhnem mestu
/
knjiž.
pesnik se je zavedal svoje družbene obsojenosti
♦
pravn.
obsojenost na smrt
obsoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
zastarel
:
obsoletni nazori
/
obsoletni pravni predpisi
obsónčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.
obsijati
:
jutranje sonce je obsončilo drevored
/
ljubezen je obsončila mojo mladost
obsónčen
-a -o:
obsončena pročelja hiš ob cesti
obsorêj
prisl.
(
ȇ
)
star.
ob tem času, ob tej uri:
tam cvete vsako leto obsorej šipek
/
še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo
obsovražíti
in
obsovrážiti -im,
in
obsovrážiti -im
dov.
(
ī á ȃ; ā ȃ
)
knjiž.,
zastar.
zasovražiti
:
če ga boš tepel, te bo obsovražil
obsovrážen
-a -o
osovražen
:
obsovražen sosed
obstájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od obstajati, biti:
obletnica obstajanja nove države
/
zavedati se svojega obstajanja
obstájati
1
-am
nedov.
(
ā
)
1.
biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti:
društvo obstaja že več let
;
na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo
;
obstaja veliko vrst gob
;
ekspr.
tako je, odkar obstaja svet
/
z oslabljenim pomenom:
še obstaja možnost, da ga rešimo
je mogoče
;
med njimi obstajajo velika nasprotja
;
obstaja nevarnost poplav
grozijo nam poplave
;
obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena
upamo
//
ekspr.
živeti
,
shajati
2
:
brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati
●
moderna glasba zanj sploh ne obstaja
ne prizna ji vrednosti; je ne pozna
;
ekspr.
zame ne obstajaš več
ne menim se zate; ne maram te
;
ekspr.
odbor obstaja samo na papirju
njegova dejavnost se ne čuti
;
knjiž.
o tem problemu obstaja več knjig
je napisanih
2.
v zvezi z
iz
izraža, da je, sestoji kaj iz več enot:
kosilo je obstajalo iz treh jedi
;
priprava obstaja iz več delov
obstájati
2
-am
nedov.
(
ā
)
star.
ustavljati se:
obstajal je in se oddihoval
;
v njegovi gostilni so obstajali lovci
obstánek
-nka
m
(
ȃ
)
1.
nadaljnje bivanje, obstajanje:
boj za narodni obstanek
;
društvo se bori za svoj obstanek
;
obstanek civilizacije
/
publ.
nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi
zaradi zmage bodo ostali v ligi
;
prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma
življenje
;
ekspr.
boj za goli obstanek
za ohranitev življenja
/
nadaljnji obstanek
♦
biol.
boj za obstanek
tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo
2.
ekspr.,
navadno v zvezi
ne imeti obstanka
ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa:
doma nimam več obstanka
;
nikjer nimajo obstanka
/
ni imel obstanka pri knjigi
/
s smiselnim osebkom v dajalniku
tu mi ni več obstanka
●
ekspr.
pri njem denar nima obstanka
ne hrani ga; je zapravljiv
3.
obstoj
,
obstajanje
:
po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati
/
časopis praznuje desetletnico obstanka
izhajanja, ustanovitve
/
skrbeti za svoj obstanek
obstáti
1
-stánem
dov.
(
á ȃ
)
1.
prenehati hoditi, se premikati:
ko zagleda gore, obstane
;
obstati od presenečenja
;
obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom
/
voz obstane v blatu
//
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:
negibna obstane, če zasliši najmanjši šum
;
prestrašen obstane pred neznancem
2.
prenehati spreminjati položaj:
listje na trtah se zaziblje in obstane
/
žlica mu obstane v rokah
/
pogled mu obstane na dekletu
;
z očmi je obstal na očetovi sliki
//
prenehati delati, ustaviti se:
črpalka je obstala
;
mlinsko kolo obstane
;
ura je obstala ob petih
/
zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo
prenehalo obratovati
3.
s širokim pomenskim obsegom
ne prenehati biti, obstajati:
človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje
;
živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati
/
skrbi ga, če bo bolnik obstal
ostal živ, preživel
//
ne prenehati biti zanimiv, pomemben:
to umetniško delo bo obstalo
//
ekspr.
živeti
,
shajati
2
:
kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane
4.
star.
biti
2
,
vzdržati
:
nihče ne obstane pri njem
;
tu ne morem več obstati
/
s smiselnim osebkom v dajalniku
doma mu ni več obstati
5.
nar.,
v zvezi s
pri
vztrajati
:
kljub težavam je obstal pri svojih nazorih
;
tako sem rekel in pri tem obstanem
/
brezoseb.
obstalo je samo pri besedah
ostalo
6.
zastar.
priznati
:
obstati tatvino
;
ne obstane, da je to storil
●
marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih
naših zborov
ostala
;
nar.
v teh predelih obstane sneg vse leto
obleži, ne skopni
;
sredi besede je obstal
je prenehal govoriti
;
nar.
obstati na pol poti
ne dokončati začetega
obstáti
2
-stojím
dov.
, obstój obstójte; obstál;
nam.
obstàt
in
obstát
(
á í
)
1.
ostati v stoječem položaju:
povabila ga je, naj sede, pa je kar obstal
;
postavi se k steni in obstoj
;
otroci so vstali in mirno obstali
;
obstati kot prikovan
2.
prenehati hoditi, se premikati:
naredi nekaj korakov, pa spet obstoji
;
obstati pred vrati
/
toliko časa je obstal, da so šli drugi mimo
postal
//
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:
negibna je obstala
3.
ustaviti se, obstati:
črpalka, ura obstoji
/
zaradi okvare je avtomobil obstal
obstáti
3
-stojím
nedov.
(
á í
)
v sedanjem času in deležniku na -č
1.
biti
2
,
obstajati
1
:
v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje
;
obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom
;
knjiž.
resnica obstoji neodvisno od človeka
/
publ.:
obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje
nevarno je
;
obstoji sum, da je to storil njegov sin
sumijo
;
obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem
vprašanje je
;
lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti
ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti
2.
v zvezi z
iz
izraža, da je, sestoji kaj iz več enot;
obstajati
1
:
plen obstoji iz dveh zajcev
;
priprava obstoji iz več delov
obstojèč
-éča -e:
družina, obstoječa iz treh članov;
prim.
obstoječ
obstáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
obdati
:
obstaviti oder z rožami
obstávljen
-a -o:
z ograjo obstavljena hiša
obstekléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
otrpniti
,
odreveneti
:
od začudenja je kar obsteklel
●
zastar.
bolniku so oči obsteklele
osteklenele
obsténski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ki je, se nahaja ob steni:
obstenska klop, miza
;
obstenska omara
/
obstenska letev
obstipácija
-e
ž
(
á
)
med.
neobičajno redko, težavno iztrebljanje;
zaprtje
:
obstipacijo je povzročila neprimerna prehrana
obstòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti:
s poskusom dokazati obstoj kake snovi
;
biološki, telesni obstoj
;
obstoj države
/
snov, ki je potrebna za obstoj organizma
/
društvo je opravičilo svoj obstoj
;
mesto praznuje obletnico obstoja
nastanka, ustanovitve
;
pravica do obstoja
;
publ.
dileme človekovega obstoja
2.
materialna osnova za življenje, za preživljanje:
boriti se za svoj,
ekspr.
za goli obstoj
/
gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
●
vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj
težko je živel
obstójati
-am
nedov.
(
ọ́
)
obstajati
1
:
to društvo obstoja že zelo dolgo
/
obstojajo dobri pogoji za delo
/
odbor obstoja iz predsednika, tajnika in članov
obstojèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
ki je, obstaja:
zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo
;
boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju
/
poiskati podatke v obstoječi literaturi
/
publ.:
v obstoječih pogojih ne more delati
takih razmerah
;
zagovarjati obstoječi red
sedanji; tak, kot je
;
takrat obstoječe razmere
takratne
;
za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva
vsa sredstva, ki so jih imeli
;
upoštevati je treba obstoječe stanje
dejansko
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo
♦
pravn.
obstoječi predpisi, zakoni
veljavni predpisi, zakoni
;
sam.:
kritizirati vse obstoječe;
prim.
obstati
3
obstójen
1
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih
lastnosti, značilnosti:
blago obstojnih barv
/
pri visokih temperaturah obstojen lak
;
proti vlagi obstojna snov
odporna
;
tako jeklo je na zraku dobro obstojno
♦
teh.
v ognju obstojen
ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
//
ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh:
kemično obstojna spojina
2.
ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči:
shranjevanje manj obstojnih pridelkov
;
pivo je obstojno nekaj mesecev
;
industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna
/
preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne
trpežne
●
zastar.
alkohol je obstojni del vina
sestavni
obstójno
prisl.
:
obstojno obarvana tkanina
obstójen
2
in
obstôjen -jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄; ó
)
knjiž.
nanašajoč se na obstoj:
obstojni pogoji
/
obstojna vprašanja človeka
obstójnost
1
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost obstojnega:
a)
obstojnost barv
/
obstojnost proti vlagi, vročini
odpornost
/
kemična obstojnost spojine
b)
s hlajenjem povečamo obstojnost mesa
;
pasterizirano mleko ima večjo obstojnost
/
obstojnost blaga iz sintetičnih vlaken
trpežnost
obstójnost
2
in
obstôjnost -i
ž
(
ọ́; ó
)
knjiž.
obstoj
,
obstajanje
,
bivanje
:
ta indiferentnost je osnova njene obstojnosti
;
sile, ki omogočajo razvoj in obstojnost naroda
obstopíti
in
obstópiti -im
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
postaviti se, stopiti okrog koga:
novinarji so ga obstopili
;
otroci so obstopili mater
/
poslopje so obstopili od vseh strani
obstránec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
kdor ni vključen v kako skupnost:
roman opisuje obstrance
obstránski
-a -o
prid.
(
á
)
ki je, se nahaja ob strani:
obstranski del telesa
;
vse obstranske jaške so zasuli
/
ta izhod je obstranski
stranski
♦
bot.
obstranski poganjek
//
postranski, manj pomemben:
obstranske teme kongresa
obstrél
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
zastar.
obstreljevanje
:
tri dni je bila vas pod hudim topovskim obstrelom
♦
med.
rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa
obstrelína
-e
ž
(
í
)
med.
rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa:
obstrelíti
-ím
dov.
, obstréli
in
obstrêli; obstrélil
(
ī í
)
s strelom raniti:
obstreliti žival
;
nevarno se je obstrelil
obstreljèn
-êna -o:
bil je obstreljen v nogo
;
slediti obstreljeno divjad
obstreljênec
-nca
m
(
é
)
kdor je obstreljen:
obvezati obstreljencu rano
obstreljênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki je obstreljena:
obstreljenci in obstreljenke
obstreljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obstreljevati:
obstreljevanje je prenehalo
;
letalsko, topniško obstreljevanje
;
bombardiranje in obstreljevanje
/
obstreljevanje jeder z nevtroni
obstreljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
streljati na kaj, navadno z več strani:
lovska letala so obstreljevala mesto
;
obstreljevati nasprotnikove položaje
;
obstreljevati z granatami, topovi
;
pren.,
ekspr.
kar obstreljevali so ga z vprašanji
2.
fiz.
usmeriti curek atomov, atomskih jeder, elektronov proti tarči:
obstreljevati z nevtroni, protoni, žarki
obstreljeván
-a -o:
obstreljevan prostor
;
z več strani so bili obstreljevani
obstrèt
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
1.
sij, lesk okrog česa, ob čem:
lunin obstret
/
večerni obstret
zarja, sij
2.
svetniški sij, gloriola:
zlat obstret
/
nič ni izgubil od svojega obstreta
;
obstret zmagoslavja
♦
fot.
odboj svetlobnih žarkov s hrbtne strani plošče, filma nazaj v
emulzijo
obstrét
2
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.,
zastar.
obstret
1
:
lunina obstret
obstréti
-strèm
dov.
, obstŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
pregrniti
:
obstreti posteljo
/
jutranje sonce jih je obstrlo
obsijalo
obstŕt
-a -o:
ves je bil obstrt s svetlobo
obstríči
-strížem
dov.
, obstrízi obstrízite; obstrígel obstrígla
(
í
)
s striženjem obdelati:
obstriči grm
;
živo mejo je lepo obstrigel
obstrméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ostrmeti
:
zdrznili so se in obstrmeli
;
od začudenja je obstrmel
obstruírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
pravn.
v parlamentu si prizadevati proti sprejemu kakih sklepov:
večina poslancev je obstruirala redno delo
obstrúkcija
-e
ž
(
ú
)
1.
pravn.
prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu
proti sprejemu kakih sklepov:
poslanci so začeli z obstrukcijo
/
parlamentarna obstrukcija
2.
knjiž.
nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh:
preprečiti obstrukcijo
♦
med.
zamašitev, začepitev cevastega organa
obstrúkcijski
tudi
obstrukcíjski
-a -o
prid.
(
ú; ȋ
)
nanašajoč se na obstrukcijo:
obstrukcijska strategija
;
obstrukcijsko ravnanje obdolženca
♦
med.
obstrukcijska pljučnica
obstrukcioníst
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
kdor obstruira:
zbralo se je nekaj obstrukcionistov
obsúti
-sújem
dov.
, obsúl
in
obsùl
(
ú ȗ
)
1.
vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga:
obsuti z rižem
/
obsuti s kamenjem, kroglami
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa
samostalnik:
obsuti z grožnjami
;
obsuti z očitki in psovkami
;
ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
3.
ekspr.
narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa:
obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem
/
obsuti s častmi
/
obsul jo je z darili
4.
knjiž.,
ekspr.
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
bridkosti in skrbi so jo obsule
5.
osuti
:
obsuti krompir
/
obsuti s prstjo
6.
ekspr.
obstopiti
,
obkrožiti
:
ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji
;
učenci so obsuli učitelja
/
star.
turška vojska je obsula tabor
obkolila
●
star.
rdečica ga je obsula
zardel je
obsút
-a -o:
s cvetjem obsuti zmagovalci
obsvetíti
in
obsvétiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
narediti, da postane kaj svetlo, vidno:
luč je obsvetila obraze
;
s svetilko je obsvetila speča otroka
;
avtomobilski žarometi so za hip obsvetili hišo
/
sonce je obsvetilo vrhove
obsijalo
;
pren.
njegove besede so mu obsvetile bridko resnico
obsvetlíti
-ím
dov.
, obsvétli
in
obsvêtli; obsvétlil
(
ī í
)
narediti, da postane kaj svetlo, vidno:
ogenj je obsvetlil obraze
;
blisk mu je za hip obsvetlil pot
/
sonce je obsvetlilo vrhove smrek
obsijalo
;
pren.
obsvetlilo ga je spoznanje
obsvetljèn
-êna -o:
kipi so obsvetljeni z reflektorji
obsvetljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da postane kaj svetlo, vidno:
petrolejka je medlo obsvetljevala obraze
/
mesečina obsvetljuje v nebo štrleče zidovje
obščítnica
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
žleza z notranjim izločanjem ob ščitnici:
obšíren
-rna -o
prid.
, obšírnejši
(
ī
)
1.
ki ima veliko ploskovno razsežnost:
obširen gozd
;
prišla sta na obširen travnik
;
prostor je precej obširen
/
poslopje je lepo in obširno
veliko
//
evfem.,
ekspr.
debel
:
bil je precej obširen čez trebuh
2.
navadno z glagolskim samostalnikom
ki ima veliko razsežnost
a)
glede na problematiko, vsebino:
delegacija je imela obširne pogovore
;
drugo vprašanje je bilo še obširnejše
/
njegovo delo je zelo obširno
/
napisati obširno razpravo
b)
glede na število udeležencev:
začeti z obširno akcijo
;
anketa je precej obširna
c)
glede na število sestavin, delov:
obširna zbirka pesmi
/
knjiga je precej obširna
obsežna
//
podroben, natančen:
za delo je dobil obširna navodila
;
poslušal je njegovo obširno razlaganje
obšírno
prisl.
:
o problemu je govoril zelo obširno
;
obširno pisati
obšírnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost obširnega:
motila jih je obširnost njegovega poročila
/
obširnost v popisovanju
obšítek
-tka
m
(
ȋ
)
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu:
zlati obšitki na uniformi
;
obšitki iz čipk
obšíti
-šíjem
dov.
, obšìl
(
í ȋ
)
s šivanjem dokončati, dodelati rob:
prtič mora še obšiti
/
obšiti gumbnice
/
rob je treba obšiti
/
s čipkami obšiti zavese
obrobiti
obšít
-a -o:
obšito krilo
obšív
-a
m
(
ȋ
)
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu:
obšiv se je odtrgal
;
uniforma s srebrnimi, zlatimi obšivi
/
porabiti trak za obšiv
obšívati
-am
nedov.
,
tudi
obšivájte; obšívala
in
obšivála
(
í
)
s šivanjem dokončevati, dodelovati rob:
obšivati jopič
/
dov.
,
nar.
zahodno obšivati prtič
obšiti
obšivávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obšivati
:
vse popoldne je obšivavala
obšívek
-vka
m
(
ȋ
)
obšiv
,
obšitek
:
obleka, okrašena z rožastimi obšivki
obšólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki poteka, je organiziran ob rednih šolskih dejavnostih:
šolski in obšolski program
/
center za obšolske dejavnosti
obštúdijski
-a -o
prid.
(
ú
)
ki poteka, je organiziran ob rednih študijskih dejavnostih:
obštudijski program
;
financiranje obštudijskih dejavnosti
;
obštudijsko izobraževanje
/
obštudijsko življenje
obtakníti
in
obtákniti -em
dov.
(
ī á
)
z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa:
obtakniti lestenec s svečami
;
obtakniti sadiko z vejami
/
obtakniti cesto, progo s količki
zakoličiti
obtečájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je, se nahaja ob (zemeljskem) tečaju:
zaledenela obtečajna morja
;
ekspedicija v obtečajna območja
♦
zool.
obtečajna lisica
v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh,
Alopex lagopus
obtêči
-têčem
dov.
, obtêci obtecíte; obtékel obtêkla
(
é
)
s tekom priti okrog česa:
v trenutku je obtekel hišo in se skril
/
obteči živo mejo
//
ekspr.
hitro obiti:
z veselo novico je obtekla vso vas
obtèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
kroženje
:
obtek zraka
♦
žel.
čas med dvema zaporednima nakladanjema na železniško vozilo
obtékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
tekoč obdajati:
zrak obteka nekatere dele motorja
/
reka obteka vzpetino
//
zastar.
tekati okrog česa:
pes lajajoč obteka hišo
obtesáti
-téšem
dov.
, obtêši obtešíte; obtêsal
(
á ẹ́
)
s tesanjem obdelati:
obtesati deblo
;
robove poševno obtesati
/
ekspr.
kamniti blok je treba še obtesati
♦
les.
s tesanjem spremeniti hlod v bruno
//
pog.
vzgojiti
,
prevzgojiti
:
v nekaj mesecih so ga obtesali
;
nikakor se ni pustil obtesati
obtesán
-a -o:
obtesana bruna
obtesávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s tesanjem obdelovati:
obtesavati deblo
/
spretno je obtesaval les
obtéž
-i
in
-í
ž
(
ẹ̑
)
obtežilo
:
žerjav z obtežjo tehta več sto ton
obtéžba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od obtežiti:
za obtežbo so uporabili železen drog
;
obtežba ladje, žerjava
;
dodatna enakomerna obtežba
2.
teh.
obremenitev
:
te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb
;
temelji so izpostavljeni večji obtežbi
/
obtežba motorja
obteževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
obtežilen
:
obteževalni kamni
♦
pravn.
obteževalne okoliščine
okoliščine, ki vplivajo na odmero večje kazni
obteževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati, nameščati težek predmet na drugega
a)
da se le-ta stisne, ne premika:
obteževati kislo zelje
b)
zaradi večje teže, ravnotežja:
obteževati ladje, žerjave
;
obteževati s kamni, svincem
2.
delati kaj težje:
plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik
;
pren.
skrb mu je obteževala srce
obtežílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obtežitev:
obtežilni kamen
;
obtežilna vreča, napolnjena s peskom
♦
pravn.
obtežilni dokaz
obremenilni dokaz
;
obtežilne okoliščine
obteževalne okoliščine
obtežílnik
-a
m
(
ȋ
)
predmet za obtežitev, s katerim se preprečuje premikanje lažjih
predmetov, zlasti papirja:
položiti spis pod obtežilnik
;
bronast, kamnit obtežilnik
;
pisemski obtežilnik
/
obtežilnik za papir
♦
rib.
predmet za obtežitev vrvice
obtežílo
-a
s
(
í
)
predmet, snov za obtežitev:
podstavek je napolnjen z obtežilom
;
obtežila na ladijskem dnu
/
obtežilo za pisma
obtežilnik
obtežítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obtežiti:
za obtežitev so uporabili kamen
;
dodatna, prevelika obtežitev
;
predmet za obtežitev
/
žerjav z obtežitvijo tehta več sto ton
obtežíti
-ím
dov.
,
tudi
obtéži; obtéžil
(
ī í
)
1.
dati, namestiti težek predmet na drugega
a)
da se le-ta stisne, ne premika:
obtežiti papir na pisalni mizi
;
naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
b)
zaradi večje teže, ravnotežja:
obtežiti ladjo, žerjav
/
obtežiti merilno vrvico s svincem
♦
tekst.
obtežiti svilo
prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine,
da postane težja
2.
narediti kaj težje:
vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik
;
pren.
skrb, žalost mu je obtežila srce
obtežèn
-êna -o:
z jekleno kroglo obtežena veriga
;
ladja je bila premalo obtežena
obtičáti
-ím
dov.
(
á í
)
nav. ekspr.
1.
ostati
:
otroci so obtičali na dvorišču
/
kost mu je obtičala v grlu
;
listič mu je obtičal med prsti
;
voz je obtičal v blatu
/
obtičati na mestu, v križišču
;
vedno se bojim, da boš kje obtičal
/
ptica je obtičala na drevesu
/
obtičati na določeni razvojni stopnji
2.
ne dokončati, ne opraviti začetega:
obtičati sredi stavka
;
obtičal je pri prvem poglavju knjige
//
prenehati, ne nadaljevati se:
delo je po nekaj dneh obtičalo
;
napad je obtičal pred mestom
●
ekspr.
beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku
ostala
;
ekspr.
pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah
obstal, se ustavil
;
ekspr.
te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu
ostale
;
ekspr.
v tretjem razredu je obtičal
padel
;
ekspr.
obtičal je med starimi pojmi
uporablja stare pojme
obtípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī ȋ
)
1.
s tipanjem ugotoviti, najti:
v obleki je obtipal zašit denar
;
obtipati kljuko, vrata
2.
med.
preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:
zdravnik je obtipal boleče mesto
obtipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s tipanjem preiskovati:
kupci obtipavajo blago
/
ekspr.
obtipavati koga z mislijo, očmi
obtísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
s pritiskom, pritiskanjem poškodovati:
vzmeti na postelji so ga obtisnile
;
sadje se obtolče in obtisne
obtiščáti
-ím
dov.
(
á í
)
s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati:
trda obveza ga je obtiščala
;
obtiščati na petah
obtóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na obtok:
obtočne naprave
/
obtočna masa denarja
/
obtočna črpalka za centralno kurjavo
obtočílo
-a
s
(
í
)
nav. mn.,
biol.
organ za odvajanje in dovajanje krvi, limfe:
bolezni obtočil
;
dihala in obtočila
/
krvna, limfna obtočila
obtòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
1.
gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti:
obtok olja, vode
;
odprtine za boljši zračni obtok
;
pren.,
knjiž.
mednarodni obtok literarnih vrednot
//
prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko,
stanje:
bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi
;
pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka
2.
ekon.,
navadno v zvezi z
denar
krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega
gospodarstva:
pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev
/
vzeti bankovec iz obtoka
;
v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja
//
količina denarja, ki je v krožnem gibanju:
povečati obtok denarja
♦
anat.
krvni obtok
gibanje, premikanje krvi v telesu
;
mali
ali
pljučni krvni obtok
del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča
;
veliki
ali
telesni krvni obtok
del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo
;
teh.
centralno ogrevanje z naravnim
po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare
, s prisilnim obtokom
s črpalko
;
zool.
enojni krvni obtok
pri katerem poganja srce samo venozno kri
obtolčenína
-e
[
optou̯čenina
]
ž
(
í
)
med.
poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet:
obtolčenina možganov
;
obtolčenina na kolenu
obtôlči
-tôlčem
[
optou̯či
]
dov.
, obtôlci obtôlcite
in
obtolcíte; obtôlkel obtôlkla
(
ó
)
s tolčenjem poškodovati:
obtolči opeko, posodo
/
ekspr.
ves avtomobil je že obtolkel
;
obtolkla si je koleno
//
s tolčenjem, udarjanjem obdelati:
obtolči kamen
obtôlčen
-a -o:
odbirati obtolčeno sadje
;
grobo obtolčeno kamenje
obtórej
1
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
zato
:
obtorej vas prosim, da mi odgovorite
obtorêj
2
prisl.
(
ȇ
)
star.
ob tem času, ob tej uri:
zlatar je obtorej navadno na večerji
obtovóriti
-im
tudi
obtovoríti -ím
dov.
, obtovóril
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
zastar.
otovoriti
:
obtovoriti ladjo
obtôžba
-e
ž
(
ō
)
1.
glagolnik od obtožiti:
njegove obtožbe nič ne veljajo
;
pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi
;
vznemiril jo je s svojimi obtožbami
2.
pravn.
pisna ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s
katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca:
ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo
obtôžben
in
obtóžben -a -o
prid.
(
ȏ; ọ̑
)
nanašajoč se na obtožbo:
obtožbeni predlog
/
obtožbeni govor
obtóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na obtožence ali obtožbo:
vse obtožno gradivo je bilo že zbrano
/
obtožna klop
zatožna klop
♦
pravn.
obtožni postopek
sodni postopek v zvezi z obtožbo
;
obtožni predlog
obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za
dejanje, ki se javno preganja
obtóženčev
-a -o
(
ọ́
)
svojilni pridevnik od obtoženec:
obtoženčev branilec
;
obtoženčev zagovor
obtóženec
-nca
m
(
ọ́
)
kdor je obtožen:
mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom
//
pravn.
oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
obtóženka
-e
ž
(
ọ́
)
ženska, ki je obtožena:
obtoženka krivde ni hotela priznati
//
pravn.
ženska, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
obtoževálec
-lca
[
optoževau̯ca
tudi
optoževalca
]
m
(
ȃ
)
kdor obtožuje:
namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec
//
zastar.
tožilec
:
javni obtoževalec
obtoževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obtoževati:
težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja
obtoževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, imeti koga za krivega česa:
obtoževala ga je, da vohuni za njo
;
prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili
obtožujóč
-a -e:
obtožujoče besede
;
obtožujoča dejstva
;
prisl.:
obtožujoče govoriti
obtožílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se obtožuje:
obtožilni spisi
;
obtožilne besede
obtožítelj
-a
m
(
ȋ
)
obtoževalec
:
namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj
/
javni obtožitelj
obtožíti
in
obtóžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
narediti, imeti koga za krivega česa:
obtožil ga je kraje
;
kar javno jo obtožuje
/
obtožili so ga pohlepa po denarju
/
po krivem obtožiti
♦
pravn.
vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo
obtóžen
-a -o:
obtožen tatvine, uboja
;
obtožen je za umor
;
obtožena skupina
;
sam.:
obtoženi je priznal svoje dejanje
obtóžnica
-e
ž
(
ọ̑
)
pravn.
pisna zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski
postopek v glavno obravnavo:
prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico
/
publ.
obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj
obtŕgati
-am
stil.
-tŕžem
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s trganjem odstraniti plodove z rastline:
obtrgati fižol, koruzo
//
s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste:
obtrgati liste
2.
s trganjem načeti, poškodovati:
obtrgati papir
obtrgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s trganjem odstranjevati plodove z rastline:
obtrgavati grah
obtrgováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s trganjem odstranjevati nepotrebne dele, stare liste:
obtrgovati korenje
obtŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
s trkanjem preiskati:
obtrkati stene in strop rudniškega rova
//
med.
preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem:
zdravnik mu je obtrkal prsni koš
2.
otrkati
:
obtrkati sneg s čevljev
;
z dlanjo si je obtrkal prašno obleko
obtrkávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obtrkavati:
obtrkavanje sten in stropov v rudnikih
obtrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s trkanjem preiskovati:
z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena
//
med.
preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem:
zdravnik ga je dolgo obtrkaval
2.
otrkavati
:
obtrkavati sneg s čevljev
obubóžanec
-nca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
obubožan človek:
obubožanci in berači
obubóžanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od obubožati:
obubožanje ljudstva
obubóžanost
-i
ž
(
ọ̑
)
stanje obubožanega človeka:
obubožanost družine
/
obubožanost dežele
obubóžati
-am
dov.
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
postati reven, ubog:
po nekaj letih so popolnoma obubožali
;
preh.
vojne so ljudi obubožale
obubóžan
-a -o:
obubožana družina
;
obubožano prebivalstvo
obudítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obuditi:
obuditev v življenje
/
delo je zanimiva obuditev vojnih grozot
obudíti
-ím
dov.
, obúdil; obujèn
(
ī í
)
1.
povzročiti, da postane kdo spet buden, živ:
obuditi koga iz omedlevice
;
obuditi z umetnim dihanjem
/
fanta je obudil v življenje
;
pren.
društvo so po nekaj letih obudili v življenje
2.
povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti:
obuditi spomine na mladost
;
s pitjem se je obudila v njem stara strast
/
obuditi dogodke iz vojnih časov
♦
rel.
obuditi kesanje
3.
knjiž.
povzročiti, da kaj nastane;
vzbuditi
:
učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine
;
med njima se je obudilo pravo prijateljstvo
obújanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od obujati:
obujanje iz nezavesti
/
obujanje spominov
obújati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
povzročati, da postane kdo spet buden, živ:
obujati z umetnim dihanjem
2.
povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti:
s prijateljem obujata spomine na mladost
/
roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa
3.
knjiž.
povzročati, da kaj nastane;
vzbujati
:
misel na dom ji obuja solze
obújek
-jka
m
(
ȗ
)
nav. mn.,
nekdaj
kos blaga za ovijanje stopala:
namesto nogavic je nosil obujke
;
volneni obujki
obujeválec
-lca
[
obujevau̯ca
in
obujevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo:
pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti
obújka
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.,
etn.
kos blaga za ovijanje stopala:
iz čevljev so mu visele umazane obujke
obúnkati
-am
dov.
(
ȗ
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
dobro so ga obunkali
;
obunkati do krvi
obúnkan
-a -o:
ves je opraskan in obunkan
obúp
-a
m
(
ȗ
)
močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega
položaja:
obšel ga je obup
;
spraviti v obup
;
novica ga je navdala z obupom
;
ekspr.:
lotil, polastil se ga je obup
;
izbruhi jeze, obupa
//
nav. ekspr.
stanje, ki je posledica tega čustva:
iz obupa je začel piti
;
v obupu si je vzel življenje
●
ekspr.
biti, stati na robu obupa
biti zelo obupan, potrt
;
ekspr.
do obupa pusta pokrajina
zelo
obúpanec
-nca
m
(
ȗ
)
ekspr.
obupan človek:
znašel se je med samimi obupanci
;
smeh obupanca
obúpanka
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
obupana ženska:
slišal se je le jok obupanke
obúpanost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje obupanega človeka:
pasti v obupanost
/
prevzela ga je obupanost
obup
obúpati
-am
dov.
(
ȗ
)
priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz
težkega položaja:
prehitro je obupal
;
zato še ni treba obupati
;
ekspr.
nikar obupati
//
nav. ekspr.
izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo:
obupala je, da ga bo še kdaj videla
/
starši so nazadnje obupali nad sinom
;
vojaki so obupali nad zmago,
zastar.
o zmagi
obúpan
-a -o:
obupan človek
;
imel je obupan obraz
;
bil je ves, zelo obupan
;
prisl.:
obupano se držati, gledati
obupávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obupavati:
nagnjen je k obupavanju
obupávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega
položaja:
ne obupavaj, vse se bo še uredilo
;
obupavati pred težavami
//
nav. ekspr.
izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo:
obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov
/
obupavati nad kom
;
večkrat je obupavala nad delom
obupavajóč
-a -e:
obupavajoči ljudje
obúpen
-pna -o
prid.
, obúpnejši
(
ū ȗ
)
1.
ki ne vzbuja upanja;
brezupen
:
obupen poskus
;
bolezen postaja obupna
//
ekspr.
zelo mučen, neprijeten:
prišel je v obupen položaj
;
ta negotovost je zanj obupna
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri:
obupen mraz, veter
;
na cesti je obupen prah
;
obšel jo je obupen strah
;
v nalogi so obupne napake
;
tam je obupna revščina
//
zelo slab, nekvaliteten:
obupna cesta, hrana
;
ima obupno stanovanje
/
v sobi je obupen zrak
nečist
;
tam so obupne razmere
neurejene
;
vreme je letos obupno
nestalno, slabo
3.
ekspr.
ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost:
to je obupen človek
/
obupno vedenje
//
grd
,
neprikupen
:
imel je obupen glas
;
v tej obleki je obupna
4.
zastar.
obupan
,
potrt
:
tolažiti obupno mater
/
gledal je njen solzni, obupni obraz
obúpno
prisl.
:
obupno se boji
;
roman je obupno razvlečen
;
obupno resen
/
v povedni rabi
bilo je obupno
obupljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
obupan
,
potrt
:
vračal se je otožen in obupljiv
/
to reče z obupljivim glasom
obúpnost
-i
ž
(
ū
)
zastar.
obup
,
obupanost
:
loti se jih velika obupnost
/
pije iz obupnosti
;
v obupnosti je storil ta korak
/
do obupnosti utrujen
zelo
obupováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega
položaja:
ne obupuj, vse bo še dobro
//
nav. ekspr.
izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo:
obupovala je že, da bo še kdaj zdrava
/
obupovati nad kom
obupujóč
-a -e:
obupujoča vdova
obústen
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
ki je, se nahaja ob ustih:
obustne odprtine
/
obustna bledica pri škrlatinki
obústje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
del obraza ob ustih:
obrisati si obustje
obušésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
anat.,
v zvezi
obušesna slinavka
žleza ob zunanjem ušesu, ki izloča slino:
obútal
-i
[
obutau̯
]
ž
(
ú
)
zastar.
obuvalo
:
na sebi je imel oguljeno obleko in raztrgano obutal
obútalo
-a
s
(
ú
)
zastar.
obuvalo
:
okrog je hodil brez obutala
//
obutev
:
skrbeti za obleko in obutalo
obútel
-i
[
obuteu̯
]
ž
(
ú
)
zastar.
obutev
:
prodajati obleko in obutel
//
obuvalo
:
obutel mu ni držala vode
obútev
-tve
ž
(
ȗ
)
izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog:
imajo dovolj denarja za obleko in obutev
;
gumijasta, usnjena obutev
/
moška, ženska obutev
;
velika izbira otroške obutve
;
športna obutev
;
zimska obutev
//
ekspr.
obuvalo
:
sezul je mokro obutev
●
publ.
avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno
zimske gume
♦
obrt.
lahka obutev
nizka moška, ženska in otroška obutev
;
lepljena, šivana obutev
obúti
obújem
dov.
, obúl
in
obùl
(
ú ȗ
)
1.
narediti, da ima kdo na nogah obuvalo:
mati je že obula otroka
;
obuti čevlje, škornje
;
hitro se obuti
;
obuti si sandale
/
obuti nogavice
/
zastar.
obuti plašč
obleči
2.
oskrbeti z obutvijo:
za ta denar je oblekel in obul sebe in družino
●
ekspr.
obuti konja
podkovati
;
publ.
avtomobil zimsko obuti
dati mu zimske gume
;
preg.
brez muje se še čevelj ne obuje
brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
obút
-a -o:
bil je zimsko obut
;
zaspali so kar obuti
;
bila je obuta v visoke čevlje
obútven
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na obutev:
obutveni izdelki
/
oblačilna in obutvena industrija
obuválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za obuvanje:
obuvalna priprava
/
obuvalna žlica
obuválo
-a
s
(
á
)
vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog:
nosi udobno obuvalo
;
čevlji, škornji in druga obuvala
/
moško, žensko obuvalo
obúvanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od obuvati:
obuvanje čevljev
/
žlica za obuvanje
obúvati
-am
nedov.
,
tudi
obuvála
(
ú
)
1.
delati, da ima kdo na nogah obuvalo:
obuvati otroka
;
obuvati čevlje
;
obuva se počasi
/
obuvati nogavice
2.
oskrbovati z obutvijo:
teta jih je obuvala do konca šolanja
obúzdati
-am
dov.
(
ȗ
)
knjiž.
obrzdati
:
obuzdati in osedlati konja
/
tega konja ne more obuzdati
obúzdan
-a -o:
čakal ga je lepo obuzdan konj
obvaroválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
zaščiten
,
preventiven
:
obvarovalni ukrepi proti nalezljivi bolezni
;
obvarovalno sredstvo
/
obvarovalno cepljenje
obvarováti
-újem
in
obvárovati -ujem
dov.
(
á ȗ; á
)
1.
narediti, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega:
obvarovati koga nesreče
;
obvaroval ga je pred kaznijo
;
obvarovati se prehlada
2.
v zvezi
bog obváruj
bogvaruj
:
a)
v členkovni rabi:
bog obvaruj, da bi kaj takega storil
b)
v medmetni rabi:
nič slabega ne vem o njej, bog obvaruj
obvarován
in
obvárovan -a -o:
tako je bil obvarovan pred nesrečo
obvdovéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
ovdoveti
:
jeseni je obvdovel
obvdovèl
in
obvdovél -éla -o:
obvdovela mati
obveljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik:
obveljal je njegov načrt, predlog
;
nazadnje je obveljalo njegovo mnenje
;
zmeraj je morala obveljati njena beseda
/
pog.
moja bo obveljala
moja odločitev
●
star.
zakon bo obveljal
bo ostal v veljavi
2.
knjiž.
biti označen, ocenjen:
atentat je takoj obveljal za največji zločin
obveselíti
-ím
dov.
, obvesélil
(
ī í
)
zastar.
razveseliti
:
vsakega je obveselil z majhnim darom
;
njegovega obiska se je zelo obveselila
obvésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
ovesiti
:
obvesiti krilo s pisanimi pentljami
/
zima je obvesila drevje s snegom
obvéšen
-a -o:
bil je ves obvešen z odlikovanji
obvesláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z veslanjem priti okrog česa:
obveslati otoček
obvestílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obvestilo ali obveščanje:
obvestilno pismo
/
truditi se za obvestilno jasnost
/
star.
obvestilni urad
obveščevalni urad
obvestílnik
-a
m
(
ȋ
)
tiskano, pisano ali elektronsko sredstvo za obveščanje, posredovanje
sporočil kake skupine, organizacije:
obvestilnik o prispeli pošti
obvestílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost obvestilnega:
obvestilnost napisov na železniški postaji je zavajajoča
;
obvestilnost slovarja
obvestílo
-a
s
(
í
)
kar se o določeni stvari pove, sporoči:
dobiti, poslati obvestilo
;
prejela je uradno obvestilo, da je sin padel
/
telefonsko obvestilo
/
pisar.
prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
//
list s sporočilom o tem:
prejel je obvestilo o izplačilu
/
deska, tabla z obvestili
♦
avt.
znaki za obvestila
za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene
storitve
;
ptt
obvestilo o prispeli pošiljki
obvestítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor koga obvesti:
sumljivo se je oziral na obvestitelja
obvestítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od obvestiti:
dolžnosti obvestitve ni sprejel
//
zastar.
obvestilo
:
poslati obvestitev o seji
obvestíti
-ím
dov.
, obvésti; obvéstil
(
ī í
)
povedati, sporočiti komu kaj o določeni stvari:
obvestiti policijo
;
o tem so obvestili starše
obveščèn
-êna -o
tudi
obvéščen -a -o:
o njegovem prihodu so bili pravočasno obveščeni
;
publ.
izvedeti kaj iz dobro obveščenih krogov
obvéščanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od obveščati:
obveščanje javnosti o delu, dogodkih na vseh področjih družbenega
življenja
/
publ.
sredstva javnega, množičnega obveščanja
časopisje, radio, televizija
obvéščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
večkrat obvestiti:
obveščati javnost o svojem delu
;
redno se obveščamo
/
dov.
starše obveščamo, da bo vpis v prvi razred prihodnji torek
//
prikrito zbirati in posredovati podatke, pomembne zlasti za državno
varnost:
izvedeli smo, da je sovražnika obveščal o premikih naših čet
obveščênost
tudi
obvéščenost -i
ž
(
é; ẹ̑
)
dejstvo, da je kdo obveščen:
skrbeti za obveščenost delavcev
;
dobra, pravočasna obveščenost javnosti
;
potreba po boljši obveščenosti
obveščeválec
-lca
[
obveščevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor obvešča:
bil je objektiven obveščevalec
;
imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih
/
v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev
/
vojaški obveščevalec
/
prijeli so nekaj tujih obveščevalcev
vohunov
obveščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje:
obveščevalna dejavnost
;
državna, vojaška obveščevalna služba
/
obveščevalna postaja gorske reševalne službe
/
ta referat je le obveščevalen
/
obveščevalno gradivo
;
obveščevalna sredstva
/
obveščevalni agent, oficir
;
obveščevalna mreža
/
obveščevalno-varnostna agencija, služba
♦
alp.
obveščevalna točka
kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah
;
sam.:,
pog.
sporočilo je poslala terenska obveščevalna
obveščevalna služba
obveščeválka
-e
[
obveščevau̯ka
tudi
obveščevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki obvešča:
bila je dobra obveščevalka
/
obveščevalka tajnih služb
/
partizanska obveščevalka
obveščeválski
-a -o
[
obveščevalski
in
obveščevau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje:
preverjanje obveščevalskih podatkov
;
obveščevalska afera
;
izmenjava obveščevalskih informacij
;
z obveščevalskim delom se je začel ukvarjati že v mladosti
obvéti
-vêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
knjiž.
z vetjem obdati:
ko sta stopila na ulico, ju je obvel oster veter
/
obvel ga je duh po žganju
●
knjiž.,
ekspr.
srce mu je obvelo veselje
obšlo, prevzelo
obvévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
z vetjem obdajati:
obveval nas je mrzel veter
●
knjiž.,
ekspr.
srce mu je obvevala žalost
obhajala, prevzemala
obvéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela
telesa:
obveza se je razrahljala
;
na roki ima obvezo
;
sneli so mu obvezo z oči
;
za obvezo je porabila kos rjuhe, robec
/
oviti obvezo okrog komolca
povoj
2.
kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti:
izpolniti, nalagati, sprejemati obveze
/
to je naša moralna obveza
dolžnost
/
davčna obveza
davčna obveznost
//
glagolnik od obvezati:
pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju
zaposlil v podjetju
♦
med.
kompresijska obveza
za ustavljanje krvavitev iz rane
;
mavčna obveza
z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih
delov
;
dokolenska mavčna obveza
obvézanec
-nca
m
(
ẹ́
)
star.
zavezanec
:
davčni obvezanci
/
vojaški obvezanec
vojaški obveznik
obvézati
in
obvezáti -véžem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
namestiti obvezo:
obvezati glavo, roko
/
obvezati rano s sterilno obvezo
;
hitro se obveže z ruto
2.
narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj:
obvezali so ga za zelo nehvaležno delo
;
s prisego so jih obvezali držati se ukazov
;
pravno obvezati
/
obvezali so jih k molku
3.
zastar.
oviti
,
obdati
:
debla obvezati s slamo
obvézati se
in
obvezáti se
nav. ekspr.
obljubiti
,
zagotoviti
:
obvezal se je, da bo zbral nekaj gradiva
obvézan
-a -o:
obvezani ranjenci
;
hodil je okrog z obvezano glavo
/
to so bili obvezani storiti
dolžni
obvezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
obvezovati
:
obvezavati rane
obvézen
-zna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti:
obvezno zaščitno cepljenje
;
obvezno socialno zavarovanje
;
pravno obvezen predpis
/
prezrl je znak: obvezna smer
;
zvišati število obveznih ur
;
obvezno šolanje
//
ki se po določenih predpisih mora obiskovati:
obvezen pouk tujega jezika
/
udeležba na predavanjih in vajah je obvezna
/
obvezni učni predmeti
//
v zvezi
obvezna oddaja
, zlasti prva leta po 1945
obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po
predpisani ceni:
izogniti se obvezni oddaji
2.
ki mora biti, se izpolniti:
opozarjali so na obvezno molčečnost
3.
ekspr.
reden
,
vsakdanji
:
sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov
;
popila je obvezno kavico
♦
biblio.
obvezni izvod
izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati
določenim ustanovam, organom
;
ekon.
obvezna rezerva
z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih
nepredvidenih obveznosti
;
obvezno posojilo
v socializmu
posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za
kreditiranje gospodarskega razvoja
;
ped.
enotna obvezna šola
obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse
učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor
;
pravn.
obvezna moč zakona
;
obvezna obramba
obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika
;
šol.
obvezno berilo, čtivo
literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
;
šport.
obvezni liki
liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in
število ponovitev natančno predpisani
obvézno
prisl.
:
za prvi maj je na mizi obvezno potica
;
obvezno zavarovani avtomobilisti
obvezílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
namenjen za obvezovanje:
obvezilni material
;
obvezilna gaza
/
obvezilne škarje
obvezílo
-a
s
(
í
)
nav. mn.
material za obvezovanje:
pripraviti škatlo z obvezili in zdravili
/
obvezilo za rane
obvéznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
fin.
vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za
vračilo posojila:
izdati, podpisati obveznico
;
odškodnina bo izplačana v obveznicah
/
državne obveznice
;
obveznice posojila
;
obtok obveznic
obvéznik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor mora storiti, opraviti kaj:
vojaški obveznik
;
obvezniki in prostovoljci
/
davčni obvezniki
davčni zavezanci
obvézniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na obveznice:
obvezniški indeks, trg
;
donos vzajemnih obvezniških skladov
;
delniški in obvezniški investitorji so nezadovoljni z letošnjimi
donosi
2.
nanašajoč se na vojaške obveznike:
obvezniška vojska
;
obvezniško služenje vojaškega roka
obvéznost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti:
imeti, izpolniti obveznost
;
naložili so mu nove obveznosti
;
družabne obveznosti
/
to je njihova moralna obveznost
dolžnost
/
delovna obveznost
dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec
/
sprejeti kaj brez obveznosti
//
kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati:
izpolniti obveznost
/
davčna, denarna, plačilna obveznost
2.
nav. mn.
kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem,
pripadnostjo;
dolžnost
:
obveznosti ga kličejo drugam
;
imeti, sprejeti obveznosti
;
izpolnjevati svoje obveznosti
;
nalagati komu obveznosti
;
pravice in obveznosti
3.
pravn.
pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena
zahtevati od druge določeno dajatev, storitev:
obveznost nastane, preneha
/
izjavna obveznost
obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo
;
iztožljiva obveznost
ki se da iztožiti
;
mednarodnopravne obveznosti
;
pogodbena obveznost
♦
fin.
a vista obveznosti bank
na zahtevo takoj plačljive obveznosti
;
šol.
izpolniti šolsko obveznost
končati devet let šolanja v osnovni šoli
;
učna obveznost učitelja
tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj
;
voj.
vojaška obveznost
predpisano služenje vojaškega roka
obvéznosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na obveznost 3:
obveznostno razmerje
obvezovalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za obvezovanje:
ranjence so prenesli na obvezovališče
obvezoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za obvezovanje:
ranjenca so nesli v obvezovalnico
obvezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obvezovati:
obvezovanje ran
/
nepremišljeno obvezovanje se navadno maščuje
obvezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
nameščati obvezo:
obvezovati rane
;
obvezuje mu roko
2.
delati, da kdo mora storiti, opraviti kaj:
z oporoko jo obvezuje, da poskrbi zanj
/
to ga obvezuje k najstrožjemu molku
●
knjiž.
sheme bodo skladatelja manj obvezovale
bo bolj svoboden v ustvarjanju
obvezujóč
-a -e:
draga darila so vedno obvezujoča
obvíjati
-am
nedov.
(
í
)
star.
ovijati
,
povijati
:
obvijati cev
/
obvijati nogo
/
žena je moža obvijala okoli prsta
obviséti
-ím
dov.
, obvísel
(
ẹ́ í
)
navadno s prislovnim določilom
ostati v visečem položaju:
veja se je odlomila in obvisela
;
obleka je obvisela na vrvi
/
obvisel je nad prepadom
/
nezavestna ji je obvisela na rokah
/
roke so mu obvisele ob telesu
/
ekspr.
njen pogled je obvisel na očetovi sliki
;
pren.,
ekspr.
zahajajoče sonce je obviselo v vejah
●
ekspr.
na licih mu je obvisel zadovoljen smehljaj
je bil viden, opazen
;
ekspr.
taki trenutki obvisijo v spominu
ostanejo
;
ekspr.
vprašanje je obviselo v zraku
nihče ni odgovoril nanj
;
ekspr.
njegovo življenje je obviselo na nitki
je zelo ogroženo; je zelo bolan
;
pog.,
ekspr.
če bo ostal doma, mi bo obvisel na vratu
bom moral skrbeti zanj
;
ekspr.
glej, da ne boš obvisel v gostilni
se predolgo zadržal, ostal
obvíti
-víjem
dov.
(
í
)
star.
oviti
,
poviti
:
klobuk je obvil s pisanim trakom
/
obviti ranjeno roko
obvít
-a -o:
obvit s svilenim papirjem
obvládanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od obvladati:
obvladanje nasprotnika
/
obvladanje čustev
;
obvladanje samega sebe
/
obvladanje položaja, problema
/
dobro obvladanje tujega jezika
/
obvladanje prostora
/
obvladanje svetovnega trga
obvládanost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, stanje obvladanega človeka:
občudoval je obvladanost tega človeka
/
vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo
/
obvladanost kretenj, slabih nagnjenj
obvládati
-am
dov.
(
ā
)
1.
biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik:
v napadu je napadalca obvladal
;
v šahu ga obvlada
/
z velikim naporom so obvladali nasprotnika
premagali
/
konja je z lahkoto obvladal
2.
biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa:
ta človek zna obvladati svoja čustva
;
obvladati jezo, strah
/
obvladati položaj
3.
nedov.
biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost:
obvladati plavanje, risanje, tipkanje
/
obvladati tehniko, teorijo česa
;
aktivno, pasivno obvladati tuji jezik
;
to področje dobro obvlada
;
snov temeljito obvlada
zna, pozna
4.
dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo:
sovražnik je obvladal vso deželo
/
nedov.:
obvladati naravo, prostor, svet
;
njihov kapital obvlada uvoz in izvoz
ima v oblasti
5.
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
obvladal ga je nemir
;
starko je obvladal spanec
je zaspala
//
ekspr.
izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri:
hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
●
publ.
Romunija obvlada velik del Podonavja
ima, ji pripada
;
publ.
voznik ni mogel več obvladati krmila
ni mogel več usmerjati, voditi vozila
;
ekspr.
domovina je obvladala njegove misli
mislil je samo nanjo
;
ekspr.
on obvlada teren do zadnje kmetije
zelo dobro pozna
♦
ekon.
obvladati trg
z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo
prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
;
šah.
obvladati polje
imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
obvládati se
ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah:
ta človek se zna obvladati
;
dobro se je obvladala
obvládan
-a -o:
premišljen in obvladan človek
;
obvladani gibi
;
v kretnjah je bila skladna, obvladana
♦
gozd.
obvladano drevje
drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje
obvladljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da obvladati:
obvladljiv otrok
/
knjiž.
obvladljiv roman
razumljiv
obvladovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od obvladovati:
obvladovanje tekmeca
/
obvladovanje čustev, strasti
/
doseči obvladovanje težavnega položaja
/
zaželeno je popolno obvladovanje enega tujega jezika
/
obvladovanje narave, prostora
/
obvladovanje tržišča
obvladováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik:
obvladovati napadalca
;
v igri ga obvladuje
/
obvladovati nasprotnika
premagovati
2.
biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa:
obvladovati čustva
;
težko obvladuje jezo
/
on zna obvladovati položaj
3.
biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost:
zelo dobro obvladuje tipkanje
/
nemščino obvladuje aktivno in pasivno
zna
4.
imeti nad kom oblast, gospostvo:
sovražnik obvladuje vso deželo
/
obvladovati naravo, prostor, svet
;
njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje
ima v oblasti
//
imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja
akcija:
čete obvladujejo cesto in most
5.
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
obvladuje ga nemir
;
začel ga je obvladovati spanec
//
ekspr.
izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri:
vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
●
ekspr.
grad obvladuje vso blejsko okolico
z njega se vidi vsa blejska okolica
;
ekspr.
stara ura s hrupom obvladuje ves prostor
njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
♦
ekon.
obvladovati trg
z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo
prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
obvladováti se
ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah:
znal se je obvladovati
;
težko se obvladuje
obvladujóč
-a -e:
obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti
obvladován
-a -o:
obvladovana strast
obvòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
priprava, ki premosti obolelo žilo ali oboleli del drugega votlega
organa:
vstavili so mu srčni obvod
/
črevesni, želodčni obvod
//
med.
operacija, pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del
drugega votlega organa:
narediti obvod na treh srčnih arterijah
;
opraviti endoskopski obvod na delujočem srcu
;
obvod želodca z laparoskopijo
/
srčni, žilni obvod
2.
izkoriščanje pomanjkljivosti obstoječega, zlasti zakonodaje, za
potrebe ali koristi koga:
dovoliti si obvod z javnimi sredstvi
/
obvod mimo razpisa, sodišča, zakona
//
kar se uporablja za takšno izkoriščanje:
spopadati se z raznovrstnimi obvodi v javnih podjetjih
;
finančni obvod
/
obvod za izigravanje zakona
3.
teh.
vod, po katerem je speljana voda, para mimo glavne naprave:
zaradi popravil so morali napraviti obvod
4.
star.
obrobje
,
okolica
:
stanovali so na mestnem obvodu
obvóden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na obvod:
obvodna operacija okvarjenih žil
;
obvodna žila
/
obvodni račun
;
obvodna družba
;
obvodno podjetje
/
obvodni vod
obvod
obvôden
2
-dna -o
prid.
(
ó
)
ki je, se nahaja ob vodi:
ustavili so se na majhni obvodni jasi
;
obvodno trstje
/
obvodne ptice
obvóhati
-am
dov.
(
ọ̑
)
vohajoč se približati na več mestih:
pes je človeka samo obvohal
/
ekspr.
vse je obvohal, kar je bilo na mizi
obvohávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vohajoč se približevati na več mestih:
pes ga je obvohaval
/
ekspr.
obvohavali so drug drugega, saj si niso zaupali
obvòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od obvoziti:
s predorom bodo omogočili obvoz mesta
2.
obvozna cesta:
narediti, zgraditi obvoz
/
zaradi popravljanja avtomobilske ceste so morali voziti po obvozu
obvózen
in
obvôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
nanašajoč se na obvoz:
obvozni promet
//
v zvezi
obvozna cesta
cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir:
nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta
●
knjiž.
mesto je obvozno
ima obvozno cesto
obvozíti
-vózim
dov.
(
ī ọ́
)
vozeč priti mimo, okrog česa:
skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil
;
tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil
obvóžen
-a -o
1.
deležnik od obvoziti:
obvoženo naselje
2.
z voženjem izrabljen, poškodovan:
njegov avtomobil je že precej obvožen
obvóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
obvozna cesta:
v načrtu je več novih obvoznic
obvzéti
-vzámem
dov.
, obvzêmi obvzemíte; obvzél;
nam.
obvzét
in
obvzèt
(
ẹ́ á
)
zastar.
obiti
1
,
prevzeti
:
čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli
obzánkati
-am
dov.
(
ȃ
)
obrt.
obšiti z zankastim šivom:
obzankati gumbnico, rob
obzánkan
-a -o:
ročno obzankane gumbnice
obzáriti
-im
tudi
obzaríti -ím
dov.
, obzáril
(
ā ȃ; ī í
)
knjiž.
obsijati
:
sonce je obzarilo vrhove gor
/
nasmeh ji je obzaril obraz
obzídati
tudi
obzidáti -am
dov.
(
í á í
)
1.
postaviti, narediti zid okrog česa:
obzidati parcelo, zemljišče
2.
obložiti z gradbenim materialom, navadno na notranji strani:
obzidati jamo, peč, vodnjak
♦
grad.
postaviti, narediti ob obstoječem zidu drug, navadno tanjši zid
obzídan
-a -o:
obzidan prostor
;
peč še ni obzidana
;
obzidano mesto
obzidáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od obzidati:
obzidava zemljišča
/
obzidava peči
obzidávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
postavljati, delati zid okrog česa:
zemljišče zdaj obzidavajo
2.
oblagati z gradbenim materialom, navadno na notranji strani:
obzidavati jamo, jašek
obzídek
-dka
m
(
ȋ
)
zidana ograja:
skočil je čez obzidek
//
pri strani dodan del zidu, zlasti ob oknu:
sedel je na obzidek pri izložbenem oknu
obzíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na obzidje:
obzidna vrata
/
obzidno kamenje
//
ki je, se nahaja ob zidu:
obzidna klop
/
obzidne letve
letve, ki so (pri tleh) pritrjene na zid, da se ne poškoduje
obzídje
-a
s
(
ȋ
)
zid, zidovi okrog starejših mest, utrdb:
splezati na obzidje
;
cerkveno, grajsko, mestno, taborno, trdnjavsko obzidje
;
močno, visoko obzidje
/
obrambno obzidje
/
obzidje srednjeveških mest
;
pren.,
ekspr.
obzidje nezaupanja se podira
♦
strojn.
zidani del parnega kotla
obzijáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
ogledati si:
vse izložbe je obzijal
;
dobro si jo je obzijala
obzír
-a
m
(
ȋ
)
1.
ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos:
imeti obzir do bolnika, z bolnikom
/
vojaki so brez obzira hodili po žitu
;
ekspr.:
nobenega obzira ne pozna
;
brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico
2.
upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah;
ozir
:
motijo ga njegovi obziri
;
ravnati brez obzirov
/
publ.
pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine
upoštevati
●
zastar.
v tem obziru je čudak
v tem pogledu
;
zastar.
v nekem obziru imaš prav
pravzaprav
;
zastar.
z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili
glede na
obzíren
-rna -o
prid.
, obzírnejši
(
ī
)
ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos:
prijazen in obziren človek je
;
celo do nasprotnikov je bil obziren
;
z očetom je zelo obziren
;
preveč obzirna je, da bi povedala resnico
/
obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje
/
hodil je s tihimi, obzirnimi koraki
obzírno
prisl.
:
obzirno reči, sporočiti, vprašati kaj
;
obzirno se vesti
obzírnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost obzirnega človeka:
njena obzirnost je očeta ganila
;
pomanjkanje obzirnosti
/
iz obzirnosti do bolnika je prenehal igrati
/
z obzirnostjo povedati, storiti kaj
obzirno
/
zastar.
nobene obzirnosti nima do starejših
obzira
obznána
tudi
óbznana -e
ž
(
ȃ; ọ̑
)
zgod.
vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične
partije Jugoslavije:
sprejetje obznane v predvojni Jugoslaviji
obzóben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se nahaja ob zobeh:
obzobno tkivo
obzòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
star.
obzorje
:
na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor
;
daljni obzor
/
morski obzor
/
sonce je že zašlo za obzor
;
na obzoru so se pokazala jadra
/
širiti si obzor z učenjem
♦
mont.
spodnji, zgornji obzor
spodnje, zgornje obzorje
obzóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̄
)
nanašajoč se na obzorje ali obzor:
obzorna črta
obzórje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja:
na hribu se jim je odkrilo širše obzorje
;
daljno, širno obzorje
/
morsko obzorje
;
pren.,
publ.
elektroniki se odpirajo nova obzorja
//
najbolj oddaljeni, končni del tega površja:
sonce prihaja izza obzorja
;
na obzorju se je pokazala ladja
;
izginiti za obzorjem
;
pren.
nova umetniška smer je že na obzorju
2.
obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja:
bogatiti, širiti si obzorje z branjem
;
njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem
;
glasbeno, kulturno, literarno obzorje
;
omejeno strokovno obzorje
3.
mont.
hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah:
novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij
;
spodnje, zgornje obzorje
●
šalj.
ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal policist
nepričakovano prišel
;
ekspr.
njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja
vsepovsod
obzórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
črta, ki omejuje obzorje:
obzornica se mu je zdela vedno svetlejša
/
ladja izginja za obzornico
za obzorjem
obzórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano
vsebino:
izdajati obzornik
;
objaviti v obzorniku
;
uredništvo obzornika
/
filmski obzornik
predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi
;
kulturni obzornik
;
televizijski obzornik
krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja
2.
knjiž.
obzornica
:
svetel obzornik
/
sonce zahaja za obzornikom
za obzorjem
obzórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na obzornik:
obzorniške vesti
/
obzorniški film
obzvánjati
-am
nedov.
(
ā
)
star.
z zvonjenjem naznanjati:
obzvanjati neurje
/
mrliča so dolgo obzvanjali
so mu zvonili
obžágati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
z žaganjem odstraniti:
obžagati veje
2.
z žaganjem obdelati:
obžagati desko, hlod
/
obžagati dno
obžágan
-a -o:
obžagano deblo
obžalovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega,
nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega:
ni skrival svojega obžalovanja
;
globoko, iskreno obžalovanje
;
ekspr.
grenko obžalovanje
/
čutiti, imeti, izražati obžalovanje
2.
čustvena prizadetost, žalost zaradi česa:
predajati se obžalovanju
;
obžalovanja vreden dogodek, spor
/
ekspr.
to je človek, vreden vsega obžalovanja
pomilovanja
●
ekspr.
živi v obžalovanja vrednih razmerah
zelo slabih
3.
publ.
nezadovoljstvo
,
nejevolja
:
vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa
/
poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z
obžalovanjem
obžalováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
čutiti, izražati obžalovanje:
obžalovati dejanje, krivdo, žalitev
/
ekspr.
ta svoj korak bo še bridko obžaloval
2.
čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa:
zelo je obžaloval njeno izgubo
;
dolgo so obžalovali očetovo smrt
;
ekspr.
iz dna srca obžalovati
/
ekspr.
vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela
pomilovali, sočustvovali z njim
3.
knjiž.,
v medmetni rabi
izraža vljudnost pri odgovoru:
obžalujem, ne morem ti pomagati
;
ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano
4.
star.
tožiti
,
tarnati
:
večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo
/
vsi obžalujejo njegovo dejanje
se jezijo, izražajo nezadovoljstvo
●
star.
niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost
ni jim bilo žal
obžalováje
stil.
obžalujé:
obžalovaje je povedal žalostno vest
obžalujóč
-a -e:
obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel
;
obžalujoč pogled
obžalován
-a -o:
bil je od vseh obžalovan
obžaríti
-ím
tudi
obžáriti -im
dov.
, obžáril
(
ī í; ā ȃ
)
obdati z močno svetlobo:
pokrajino je obžaril sončni sij
;
zarja je obžarila vrhove gor
//
ekspr.
osvetliti
,
obsvetliti
:
luč je obžarila obraze
●
ekspr.
nasmeh ji je obžaril obraz
naredil bolj veselega, lepšega
obžárjen
-a -o
in
obžarjèn -êna -o:
obžarjen obraz
;
od sonca obžarjene hiše
obžárjati
-am
nedov.
(
á
)
obdajati z močno svetlobo:
sonce obžarja hiše
;
večerna zarja obžarja vrhove
/
ekspr.
slabotne luči obžarjajo okna vaških hiš
osvetljujejo
obždéti
-ždím
dov.
, obždì
(
ẹ́ í
)
ostati v sedečem položaju negiben in tih:
obždela je na klopi, kakor da bi jo nevidna sila prikovala tja
/
rekel je, da bo sedel samo za hip, pa je kar obždel
;
negibno, nepremično, tiho obždeti
//
ekspr.
ostati sploh:
največkrat obždi ob nedeljah kar doma
obžéti
-žánjem
dov.
,
nam.
obžét
in
obžèt
(
ẹ́ á
)
požeti okrog česa:
obžeti sadike
/
obželi so ves nasad
obžgáti
-žgèm
dov.
, obžgál
(
á ȅ
)
1.
z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir
/
plameni so obžgali tudi sosednjo hišo
/
ekspr.
koprive so ga vsega obžgale
opekle
●
knjiž.,
ekspr.
obraz ji je obžgala rdečica
zelo je zardela
2.
z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše:
obžgati drogove
;
smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo
obžgán
-a -o:
obžgane stene
obžígati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:
obžiga drevesa, da bi se posušila
/
plamen je začel obžigati gospodarsko poslopje
2.
z žganjem delati odpornejše, trdnejše:
obžigati lesene posode
3.
knjiž.
prižigati od vseh strani:
z vžigalico je obžigal natlačeno čedro
obžírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
obgrizovati
,
obglodavati
:
koze najraje obžirajo grmovje
;
gosenice obžirajo liste
2.
slabš.
grobo oštevati:
nima miru pred njo, kar naprej ga obžira
3.
nar. dolenjsko
krošnjariti
:
po cele dneve je obžiral po vaseh
obžréti
-žrèm
dov.
, obžŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
obgristi
,
obglodati
:
koza je obžrla brste in liste
;
mravlje so obžrle drevesa
/
obžreti do golega
/
bolhe so ga obžrle
opikale
2.
slabš.
grobo ošteti:
obžrl ga je in spodil
/
obžrla ga je do kosti
obžŕt
-a -o:
obžrto listje
ocaríniti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino:
ocariniti na meji
ocarínjen
-a -o:
ocarinjeni predmeti
ocarínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ocariniti:
ocarinjenje blaga
;
taksa za ocarinjenje
oceán
-a
m
(
ȃ
)
1.
široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja:
odpluli so na ocean
;
pluti po oceanu
;
globina, usedline oceana
;
pren.,
knjiž.
ocean življenja
//
navadno s prilastkom
del tega morja:
umiranje oceanov
/
Atlantski, Indijski, Tihi ocean
●
ekspr.
dolgo si je služil kruh onstran oceana
v Ameriki
2.
knjiž.,
ekspr.,
s prilastkom
velika količina, množina:
ocean hiš, ljudi
;
popil je cel ocean vina
/
ocean trpljenja
♦
meteor.
zračni ocean
ozračje
oceanográf
-a
m
(
ȃ
)
strokovnjak za oceanografijo:
dognanja oceanografov
oceanografíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o oceanu, morju:
razvoj oceanografije
;
strokovnjak za oceanografijo
;
oceanografija in hidrografija
oceanográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oceanografijo:
oceanografski inštitut
;
oceanografska postaja
/
oceanografske globinske meritve
;
oceanografska raziskovanja
oceánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ocean:
oceanski zračni tokovi
/
oceanska plovba
/
oceanska biologija
♦
geogr.
oceansko podnebje
podnebje s prevladujočim vplivom oceanskih zračnih tokov
//
čezoceanski
:
oceanski letalski promet
;
oceanske ladje
ocebáti
-ám
[
ocəbati
]
dov.
(
á ȃ
)
nar. zahodno
obrcati
:
ocebal ga je
ocedíti
-ím
dov.
, ocêdi
in
océdi; océdil
(
ī í
)
odcediti
:
ocediti čaj, kavo
/
ocediti krompir, testenine
ocedíti se
počasi odteči:
voda se je že ocedila
ocejèn
-êna -o:
ocejeni cmoki
ocêjati
-am
nedov.
(
é
)
1.
odcejati
:
ocejati kavo
/
ocejati krompir
2.
zastar.
po malem izločati;
cediti
:
polž oceja sline
ocêjati se
počasi odtekati:
voda se oceja z mokre obleke
●
star.
že spet se oceja v krčmi
pije, popiva
océna
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost:
dati, napisati oceno
;
kritična, odklonilna, pravična ocena
;
strokovna ocena
/
negativna ocena česa
;
ekspr.
žolčna ocena
kritika
/
dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
//
ta prikaz v pisni obliki, navadno objavljen:
v oceni opozarjati na pomanjkljivosti
;
ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju
/
ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko
2.
šol.
ovrednotenje znanja, vedenja v šoli:
iz matematike še nima ocene
;
spraševati, učiti se za ocene
;
končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena
;
v zemljepisu ima oceno: dobro
/
dati, dobiti oceno
;
učenec je popravil oceno
dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni
/
opisna ocena
ki označuje učni uspeh z besedami
;
polletna ocena
ob polletju
;
povprečna ocena
izračunana iz več ocen v enem predmetu
;
skupna ocena
izračunana iz ocen v vseh predmetih
//
znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka:
napisati oceno
;
v redovalnici je veliko slabih ocen
3.
ugotovitev veljave ali vrednosti:
krivična ocena delavčeve sposobnosti
;
ugodna ocena društvenega delovanja
/
analitična ocena delovnega mesta
ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem
procesu po znanstveni metodi
/
vlogi za odobritev projekta naj se priloži ocena o vplivih na
okolje in zdravje ljudi
;
knjiž.
ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo
mnenja
/
ocena živil
//
knjiž.
presoja
:
ocena bolnikove zmožnosti za delo
;
ocena izjav, trditev
/
po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov
/
statistična ocena
4.
približna določitev količine:
po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov evrov
;
groba, realna ocena
;
ocena rezerv, zalog
●
publ.
vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela
v mnenju, predvidevanju
♦
šport.
ocena za slog
;
ocena za umetniško vrednost
ocenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oceniti:
ocenitev premoženja
/
kritična ocenitev umetniškega dela
/
ukrepati po ocenitvi nastalega položaja
/
približna ocenitev pridelkov, razdalje
océniti
-im,
in
oceníti
in
océniti -im
dov.
(
ẹ́; ī ẹ́
)
1.
določiti denarno vrednost:
oceniti premoženje, zemljišče
2.
ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost:
oceniti literarno delo
;
nastop so dobro ocenili
;
kritično, strokovno oceniti
;
negativno, ugodno oceniti
;
oceniti z določenega stališča
//
knjiž.
presoditi
:
oceniti dokaze, izjave, navedbe
;
položaj je pravilno ocenil
;
proizvodni plan bo treba ponovno oceniti
kritično pregledati, analizirati
3.
ugotoviti veljavo ali vrednost:
oceniti človeka po dejanjih
4.
približno določiti količino:
ocenili so rezerve, zaloge
;
nastalo škodo so takoj ocenili
/
približno oceniti razdaljo, višino
5.
šol.
dati oceno:
oceniti učenca
;
negativno, pozitivno, pravično oceniti
/
oceniti znanje
♦
šah.
oceniti partijo
določiti rezultat prekinjene partije
océnjen
-a -o:
nepravično ocenjen dijak
;
negativno ocenjena naloga
;
pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno
♦
fiz.
ocenjena napaka
približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake
océnjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
ocenjevati
:
ocenjati zasluge
/
sedela sta in ocenjala plesalce
;
ocenjati koga po vedenju
ocenjeválec
-lca
[
ocenjevau̯ca
tudi
ocenjevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ocenjuje:
določiti ocenjevalce za kaj
/
rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu
;
filmski ocenjevalci
/
ocenjevalci vin
♦
šol.
pri izpitu so trije ocenjevalci
ocenjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ocenjevanje:
ocenjevalna komisija za natečaj
/
ocenjevalna merila
/
nenadoma je začutila na sebi njegov ocenjevalni pogled
/
v prvi ocenjevalni konferenci je bilo precej negativnih ocen
♦
šport.
ocenjevalna vožnja
vožnja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, pri kateri se ocenjuje
zlasti tehnika vožnje in poznavanje prometnih predpisov
;
zal.
ocenjevalni izvod
izvod znanstvenega ali umetniškega dela, ki ga da založba
ocenjevalcu v oceno
ocenjeválka
-e
[
ocenjevau̯ka
tudi
ocenjevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ocenjuje:
ocenjevalka je predstavo ugodno ocenila
;
kritična ocenjevalka
ocenjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ocenjevati:
ocenjevanje premoženja
/
ocenjevanje književnega dela
;
ocenjevanje vin
/
pravilno ocenjevanje položaja
/
ocenjevanje pridelkov
/
novi profesor je pri ocenjevanju zelo strog
;
pravično, strogo ocenjevanje
;
načela za ocenjevanje
♦
šol.
opisno ocenjevanje
označevanje učnega uspeha z besedami
ocenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
določati denarno vrednost:
ocenjevati posest, premoženje
2.
ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost:
ocenjevati umetniško delo, film
;
ocenjevati nastop, sposobnosti
;
kritično, slabo, strogo ocenjevati
;
ocenjevati z enakimi merili
/
ocenjevati vina
//
knjiž.
presojati
:
ocenjevati dokaze, izjave
;
pravilno ocenjevati položaj
;
ocenjevati pomen česa
/
ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval
menijo, sodijo
3.
ugotavljati veljavo ali vrednost:
moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih
/
gledal je prihajajoče in jih ocenjeval
4.
približno določati količino:
ocenjevati zaloge
;
na pogled, s pogledom ocenjevati
/
približno ocenjuje razdaljo
5.
šol.
dajati ocene:
ocenjevati učence
;
strogo ocenjevati
ocenjujóč
-a -e:
ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe
;
premeril ga je z ocenjujočim pogledom
ocenjeván
-a -o:
ocenjevanega dela sploh prebral ni
;
pravično ocenjevana prizadevanja
ocenljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da oceniti:
ocenljiva škoda, vrednost
océpek
-pka
m
(
ẹ̑
)
star.
krepelce
,
krepelec
:
pobral je ocepek in ga vrgel za njim
;
zapodil ga je z ocepkom v roki
/
kot psovka
ti ocepek, ti mevža
ocestníniti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
pobrati pristojbino za uporabo cest:
ocestniniti tovornjake
ócet
ócta
m
(
ọ̄
)
star.
kis
:
dati ocet na solato
;
olje in ocet
/
sadni, vinski ocet
♦
kem.
ocet
raztopina ocetne kisline
;
les.
surovi lesni ocet
polizdelek pri suhi destilaciji lesa
óceten
-tna -o
[
ocətən
in
ocetən
]
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na ocet:
ocetna raztopina
♦
agr.
ocetna kožica
kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
2.
kem.,
v zvezi
ocetna kislina
organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov:
radikal ocetne kisline
;
duh po ocetni kislini
ócetno
prisl.
:
ocetno kisel
ócetnokislínski
-a -o
[
ocətnokislinski
in
ocetnokislinski
]
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
nanašajoč se na ocetno kislino:
ocetnokislinske bakterije
/
ocetnokislinsko vrenje
océvje
-a
s
(
ẹ̑
)
teh.
skupina ali sistem cevi:
kovinsko ocevje
;
črpalka z ocevjem
ocigániti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
ogoljufati
,
prevarati
:
prekupčevalci so ga ociganili
;
ociganiti za denar
;
hladnokrvno, nesramno so jih ociganili
;
ne prodajaj pod ceno, ne daj se ociganiti
ocilíndran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
pokrit s cilindrom:
ocilindran moški
ocmokáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
šalj.
večkrat glasno poljubiti:
objame jo in ocmoka po obeh licih
/
vsega je ocmokala s poljubi
óctovec
-vca
m
(
ọ̑
)
vrtn.
drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus
typhina:
krošnja octovca
ocúrek
-rka
m
(
ȗ
)
star.
ledena sveča:
od strehe visijo ocurki
/
ledeni ocurki
ocvèsti
tudi
ocvestì ocvetèm,
in
ocvêsti ocvêtem
[
ocvəsti
in
ocvesti
]
dov.
, ocvèl ocvelà
in
ocvêla
in
ocvetèl ocvetlà
in
ocvêtel ocvêtla
(
ə̀ ȉ ȅ; é
)
navadno sedanji čas
odcvesti
:
češnja hitro ocvete
/
ekspr.
dekle je ocvelo
ocvèl
-à -ò
in
ocvèl -a -o
in
ocvèl ocvêla -o:
ocvel regrat
;
ocvela mladost
ocvetéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
odcveteti
:
vrtnica je že ocvetela
/
ekspr.
mladost prehitro ocveti
ocvetèl
in
ocvetél -éla -o:
ocvetel grm
ocvetlíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
okrasiti s cvetlicami:
ocvetličiti balkone, okna
2.
knjiž.,
iron.
pretirano uporabiti stilne posebnosti:
pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil
ocvetlíčen
-a -o:
ocvetličen klobuk
;
ocvetličen slog
ocvírek
-rka
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.
košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine:
zabeliti z ocvirki
;
mastni ocvirki
;
skleda žgancev z ocvirki
;
pren.
svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki
2.
nav. mn.,
ekspr.
pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo:
v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov
;
časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov:
javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira,
sprehajališča so zanemarjena
3.
virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici,
med.
herpes
:
spet ima ocvirek na ustnicah
ocvírkov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki vsebuje ocvirke:
ocvirkov kruh
;
ocvirkov nadev
/
ocvirkova mast
;
ocvirkova potica
potica z ocvirkovim nadevom
ocvírkovica
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
ocvirkova potica:
speči ocvirkovico
ocvírkovka
-e
ž
(
ȋ
)
ocvirkova potica:
za pustni torek je spekla ocvirkovko
ocvréti
ocvrèm
dov.
, ocvŕl
(
ẹ́ ȅ
)
pripraviti jed v vroči maščobi:
ocvreti jajca, meso
;
ocvreti na olju
ocvŕt
-a -o:
ocvrti krofi
;
ocvrta jajca
/
ocvrti krompir
♦
gastr.
ocvrt(i) grah
jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha
ocvŕtek
-tka
m
(
ȓ
)
nav. mn.,
gastr.
ocvrta, navadno močnata jed:
k mesu postrežemo ocvrtke
/
krompirjevi, riževi ocvrtki
ôča
-a
in
-e
m
(
ó
)
nav. im. ed.,
star.
oče
:
svojega oča moraš ubogati
;
dragi oča
/
kot nagovor
oča, od kod pa ste
/
stari oča in vnuk
stari oče, ded
očák
-a
m
(
á
)
1.
rel.
vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama
dalje:
očak Jakob
;
očaki in preroki
/
svetopisemski očaki
;
očaki stare zaveze
//
nav. mn.,
star.
prednik sploh:
hotel je poravnati krivico svojih očakov
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem
področju:
Vodnik je očak slovenskega pesništva
3.
ekspr.
star, častitljiv mož:
pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki
/
ta drevesa so res pravi očaki
4.
ekspr.,
s prilastkom
zelo visoka, mogočna gora:
zadaj so kipeli beli očaki
;
očak Triglav
/
gorski očaki
●
zastar.
oglejski očak
patriarh
očakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nar.
čakati
,
pričakovati
:
gremo, da nas ne bodo očakovali
;
očakovati koga pred hišo
;
ves večer ga je očakoval
/
fant je očakoval neprijetnosti
očákovski
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
tak kot pri očakih:
očakovsko dostojanstvo
/
imel je očakovsko brado
dolgo in sivo
očákovsko
prisl.
:
živi očakovsko preprosto
očála
očál
s
mn.
(
ȃ
)
priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali
za zaščito oči:
nadeti, natakniti, nositi, sneti očala
;
očala za gledanje od blizu
;
očala za kratkovidnost
;
fant z očali
/
očala so se mu orosila
leče, stekla očal
/
črna očala
s temno obarvanimi stekli
;
korekcijska očala
za popravo vida
;
sončna očala
;
zaščitna očala
;
etui za očala
;
okvir za očala
;
pren.
življenje gleda skozi rožnata očala
;
svet vidi skozi svoja očala
●
bere še brez očal
dobro vidi
♦
teh.
varilska očala
za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju
;
vet.
očala
dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali
očálar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
1.
kdor nosi očala:
v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini
;
očalarjev je vedno več
;
suh, velik očalar
2.
optik
:
z receptom je odšel k očalarju
očálast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
po obliki podoben očalom:
okrog oči je imel očalaste podplutbe
/
ekspr.
sodnik je bil debel in očalast
z očali
očálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na očala:
očalni okviri
;
očalna stekla
♦
fiz.
lomnost očalne leče
očáli
očál
m
mn.
(
ȃ
)
nav. tož.,
pog.
očala
:
snel je očale in ga pogledal
/
kupil si je sončne očale
očánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
star, častitljiv moški, zlasti kmečki:
s tem očancem se je rad pogovarjal
/
kmečki, vaški očanec
očáranje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od očarati:
očaranje gledalcev, poslušalcev
;
očaranje z glasbo
//
očaranost
:
očaranje ga je kmalu minilo
;
trgati se iz očaranja
očáranost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje očaranega človeka:
nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti
/
poslušalci so kar onemeli od očaranosti
/
očaranost nad lepoto pokrajine
očárati
-am
dov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe:
igralec je očaral občinstvo
;
razstavljene slike so vse očarale
;
očaral jih je s svojim znanjem
/
očarala ga je njena lepota in preprostost
očáran
-a -o:
bil je očaran od lepote
;
gledala ga je vsa očarana
očarljív
-a -o
prid.
, očarljívejši
(
ī í
)
nav. ekspr.
ki vzbuja pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe:
očarljiva deklica
;
ni več mlada, je pa še vedno očarljiva
/
uprla je vanj svoje očarljive oči
/
očarljiv pogled, smehljaj
/
zazvenela je lahkotna, očarljiva melodija
očarljívo
prisl.
:
očarljivo se nasmehniti
očarljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
očarljiva ženska:
prava očarljivka je
očarljívost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost očarljivega človeka:
prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost
/
milina in očarljivost njenega glasu
očarováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe:
dekle očaruje s svojo lepoto in milino
;
narava ga vedno znova očaruje
;
te pesmi očarujejo vsakogar
očarujóč
-a -e:
očarujoč glas, pogled
;
očarujoče dekle
;
prisl.:
na sprejemu je bila očarujoče lepa
očáški
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
tak kot pri očakih:
očaške navade
óčce
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
očesce
:
otrokova očca so hudomušno mežikala
ôče
-éta
m
,
im. mn.
očétje
tudi
očéti
(
ó ẹ́
)
1.
moški v odnosu do svojega otroka:
njegov oče je umrl za rakom
;
ima še očeta in mater
;
ubogati očeta
;
dober, skrben oče
;
dragi, ljubi oče
;
materin oče
;
skrbi zanj kot pravi oče
požrtvovalno
/
po očetu so si v sorodu
/
ekspr.
svojim učencem je bil drugi oče
/
kot nagovor
počakaj, oče
//
moški, ki ima otroka:
je oče dveh otrok
;
postal je oče
/
domnevni oče
;
družinski oče
;
biološki, nadomestni oče
;
nezakonski oče
ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo
//
(živalski) samec, ki ima mladiča:
oče konja
/
mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2.
v zvezi
stari oče
oče očeta ali matere:
varuje ga stari oče
;
obiskati starega očeta
//
nav. mn.,
ekspr.
prednik
:
naši očetje so živeli tu
;
zavreči vero očetov
3.
zlasti v kmečkem okolju
naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja:
sosedov oče so mi to povedali
;
hišni oče
;
oče župan
4.
član samostanskega reda, ki je duhovnik:
častiti očetje so se zbrali
/
očetje frančiškani
/
kot pristavek k imenu
oče [o.] Marko Pohlin
//
rel.
naslov za duhovnika:
oče spovednik
5.
ekspr.,
s prilastkom
idejni utemeljitelj, pobudnik:
je oče eksistencialistične filozofije
;
oče lirike
/
prav oni so očetje vsega gorja
povzročitelji
/
duhovni oče vstaje
●
ekspr.
lahko bi ji bil oče
v primeri z njo je star
;
otrok je po očetu
ima njegove lastnosti
;
ekspr.
fant je cel, izrezan oče
zelo mu je podoben
;
star.
duhovni oče
duhovnik
;
krušni oče
očim
;
ekspr.
mestni očetje
člani mestne uprave
;
ekspr.
oče naroda
moški, navadno starejši, ki med ljudmi zaradi svojih zaslug velja
za voditelja naroda
;
preg.
ti očeta do praga, sin tebe čez prag
slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦
rel.
beli očetje
red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki
;
cerkveni očetje
krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij
;
koncilski oče
kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti
odločujoči udeleženec na koncilu
;
nebeški Oče
Bog
;
sveti oče
papež
očéditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
očistiti
:
očediti konja
;
očediti mizo
;
za obisk se je očedil
;
očediti si čevlje
/
očediti gmajno
otrebiti
očéditi se
iztrebiti se:
pes se ne sme očediti v sobi
;
očediti se za grmom
●
nar.
če se vsak dan ne očedi, je preveč kosmat
obrije
očéden
in
očêjen -a -o:
fant je lepo počesan in očeden
;
očedena obleka
óček
óčka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od oko:
mežikati z očki
;
ima črne očke
očeláditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
ekspr.
pokriti s čelado:
očeladiti pilota
;
ko je šel na gradbišče, se je očeladil
očeláden
-a -o:
očeladeni vojaki
;
očeladena glava
očêliti
-im
in
očelíti očélim
dov.
(
é; ī ẹ́
)
les.
prižagati les pravokotno na vzdolžno os:
očeliti hlode
očêlje
in
očélje -a
s
(
ȇ; ẹ̑
)
ekspr.
čelo
2
:
lasje so mu padali na očelje
♦
anat.
čelni del glave
očeljustáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:
očeljustala ga je pri vseh sosedih
očenàš
-áša
m
(
ȁ á
)
rel.
molitev z začetkom: Oče naš:
moliti očenaš
;
pet očenašev in zdravamarij
;
pravila zna kot očenaš
●
nar.
pri vratih je visel dolg očenaš
rožni venec
;
star.
za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir
čez kratek čas
;
to je gotovo kot amen v očenašu
popolnoma, čisto
♦
etn.
zlati očenaš
molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo,
nastala med ljudstvom
očenášek
-ška
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od očenaš:
vsak večer je zanj zmolila dva očenaška
očenčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
počenčati
,
sčenčati
:
ti boš gotovo vse očenčal
očesáti
očéšem
dov.
, očêši očešíte; očêsal
(
á ẹ́
)
1.
z orodjem ali strojem uravnati, pogladiti:
očesati slamo
2.
zastar.
počesati
:
očesati lase
očésce
-a
s
(
ẹ̑
)
manjšalnica od oko:
mežikati z očesci
;
prikazala se je glavica z zelenimi očesci
;
ekspr.
njena mala živa očesca
/
ekspr.
modra očesca jezer pod gorami
/
očesca pri trti
●
prepeljati vrv skozi očesca šotora
obšite ali s pločevino zaščitene luknjice
;
mreža z gostimi očesci
okenci, zankami
♦
tekst.
zanka ali luknjica na nitnici
;
zool.
(rdeča) očesna pega
očésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oko:
ob očesnih kotičkih je že imela gubice
/
očesne mišice
/
daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake
/
očesni bolniki
/
očesni oddelek
;
očesni zdravnik
;
očesna klinika
♦
anat.
očesni gibalni živec
;
(očesna) leča
;
(očesna) mrežnica
notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla
;
vnetje očesne veznice
očesne sluznice
;
očesni votlini
parni votlini pod čelom, v katerih so oči
;
biol.
(rdeča) očesna pega
organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev
;
med.
egiptovska očesna bolezen
virusno vnetje očesne veznice
očésnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima dosti očes, očesc:
očesnat krompir
očéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike:
očetna dediščina
;
očetno posestvo
/
zrasel je brez očetne ljubezni
očetove
/
star.
zapustiti očetno hišo
rojstno hišo, dom
♦
agr.
očetna rastlina
rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino
očetnjáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
domovina
:
zapustili so svojo očetnjavo
;
pasti za svobodo očetnjave
očetomòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
umor (svojega) očeta:
odkriti očetomor
;
obsojen zaradi očetomora
očetomorílec
-lca
[
očetomoriu̯ca
]
m
(
ȋ
)
morilec (svojega) očeta:
očetomorilec je bil obsojen na deset let strogega zapora
očétov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na oče 1:
očetov obraz
/
očetovi predniki
;
očetova sestra
/
očetovo premoženje
/
očetova beseda veliko zaleže
;
ekspr.
bati se očetove jeze
/
ekspr.
zapustil je očetovo hišo
rojstno hišo, dom
očetováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.,
ekspr.
1.
biti oče, skrbeti kot oče:
zavedal se je, da je hčeri slabo očetoval
2.
biti idejni utemeljitelj, pobudnik:
videti je bilo, kot bi bil on očetoval tej vstaji
/
pripada tistemu literarnemu rodu, ki mu je očetoval Cankar
očetovína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
dedna posest po očetu:
sinovi so očetovino delili
/
živeti na očetovini
očétovski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na oče 1:
to je njegova očetovska dolžnost
;
očetovska ljubezen, skrb
;
zlorabljati očetovsko oblast
/
je zelo očetovski
/
sosedu je dal očetovski nasvet
/
očetovski prednik
prednik po očetu
♦
pravn.
očetovska pravda
pravda za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva
;
soc.
očetovsko pravo
dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu
očétovsko
prisl.
:
očetovsko opominjati
;
po očetovsko skrbeti za koga
;
biti očetovsko dober
očétovstvo
-a
s
(
ẹ́
)
1.
dejstvo, da je moški oče:
dokazati, priznati, zanikati očetovstvo
/
pog.
tožiti koga za očetovstvo
v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva
2.
knjiž.,
ekspr.
dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik:
pripisovali so mu očetovstvo tega programa
očevína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
dedna posest po očetu:
deliti očevino
;
travnik je zadnji kos njegove očevine
/
pregnali so ga z očevine
ôči
-ja
m
(
ȏ
)
ljubk.
ata
,
oče
:
oči je doma
;
mamica in oči
očiglèd
--
m
(
ȅ
)
zastar.,
v predložni rabi, navadno v zvezi
v očigled
zaradi
,
spričo
:
a)
z rodilnikom:
v očigled pičlih dohodkov si ni mogel privoščiti počitnic
b)
z dajalnikom:
v očigled temu je odlašal z diplomo
óčim
-a
m
(
ọ̄
)
materin drugi mož v razmerju do njenih otrok iz prejšnjega zakona:
otrok ima očima
;
strog očim
●
ekspr.
svet mi je očim
ljudje so do mene neprijazni, sovražni
ôčin
-a -o
prid.
(
ō
)
zastar.
očetov
:
očine besede so jo zbodle
/
že kot otrok je odšla iz očine hiše
iz rojstne hiše, od doma
očína
-e
ž
(
í
)
zastar.
domovina
:
izdal je svojo očino
//
dedna posest po očetu:
očine noče prodati
očípkati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
obšiti, okrasiti s čipkami:
očipkati robce
očípkan
-a -o:
očipkana bluza, srajca
očístiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
odstraniti umazanijo, prah:
očistiti čevlje, obleko
;
očistiti s krpo, vodo
;
temeljito očistiti stanovanje
/
očistiti brano prsti
/
ekspr.
ceste po nesreči še niso očistili
niso še odstranili razbitin z nje
;
pren.
očistiti srce hudobije
//
odstraniti sploh:
zdravnik mu je očistil zobni kamen
;
očistiti sneg z avtomobila
/
očistiti madeže
2.
odstraniti primesi:
očistiti rudo
;
očistiti žito za seme
;
pren.
očistiti jezik tujih besed
//
odstraniti odvečno iz česa;
otrebiti
:
očistiti mladi gozd
;
očistiti ledino kamna, od kamna
/
očistiti ribe, solato
3.
knjiž.
povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano:
očistiti svoje nazore
4.
knjiž.
povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih
nagnjenj, čustev:
nesreča ga je očistila
;
v trpljenju se je očistila
/
duševno, moralno očistiti
●
star.
očistiti se grehov
spovedati se grehov
♦
med.
očistiti rano
odstraniti gnoj, tujke
;
voj.
očistiti minsko polje
odstraniti, uničiti neeksplodirane mine
;
očistiti teren
uničiti ostanke nasprotnikovih enot
očístiti se
izčistiti se:
voda v potoku se je očistila
;
vino se še ni očistilo
♦
čeb.
čebele se očistijo
se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja
očíščen
-a -o:
očiščeni čevlji
;
moralno očiščen človek
;
oprano in očiščeno sadje
;
očiščeno žito
očíščati
-am
nedov.
(
í
)
knjiž.
povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih
nagnjenj, čustev:
trpljenje človeka očišča
očíšče
-a
s
(
í
)
geom.
točka na projekcijski ravnini, ki nastane s pravokotnim projiciranjem
projekcijskega središča na to ravnino:
očišče perspektivne slike objekta
očíščenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od očistiti:
očiščenje posode, stanovanja
/
očiščenje mladega gozda
/
doseči očiščenje s trpljenjem
;
to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka
/
duševno, moralno, notranje očiščenje
očiščeválec
-lca
[
očiščevau̯ca
tudi
očiščevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kar očiščuje:
trpljenje je očiščevalec človeške duše
očiščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na čiščenje, očiščevanje:
očiščevalna dela na cesti je oviral snežni metež
/
očiščevalni učinek trpljenja
♦
voj.
očiščevalna akcija, operacija
akcija, operacija za uničenje ostankov nasprotnikovih enot
očiščevalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj za očiščevanje:
življenje je bilo zanj kot očiščevališče za dušo
očiščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od očiščevati:
človekovo moralno, notranje očiščevanje
očiščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih
nagnjenj, čustev:
trpljenje človeka očiščuje
/
umetnost človeka notranje očiščuje
očiščujóč
-a -e:
očiščujoče trpljenje
očít
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
star.
očiten
:
to je očit dokaz njegove površnosti
/
njegovi poslovni uspehi so bili tako očiti, da je imel veliko
nevoščljivcev
/
takih očitih zlorab ni bilo dosti
velikih, hudih
//
v povedni rabi
jasen
,
razumljiv
:
zdaj mu je bilo vse očito
●
preg.
nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito
da se ne bi razvedelo, razkrilo
očíto
člen.
:
bila je očito najmlajša izmed vseh
●
zastar.
o tem sta se očito pogovarjala
odkrito, naravnost
;
zastar.
poroka naj se očito razglasi
javno
očítanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od očitati
1
:
očitanje pomoči ga je bolelo
/
vse je prenašala brez besed in očitanja
;
neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje
//
nav. mn.
očitek
:
vedno znova mora poslušati njegova očitanja
;
zavračati očitanja
;
obsipaval ga je z očitanji
●
knjiž.
na dogodek je mislil brez očitanja
brez občutka krivde
očítar
-ja
m
(
ȋ
)
slabš.
kdor kaj očita:
vso pot je bil očitar in nergač
//
zastar.
kritik
:
zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napčen si
očitar, rekoč: Le čevlje sodi naj Kopitar!
(F. Prešeren)
očítati
1
-am
nedov.
(
ī
)
1.
opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost:
najprej mu je dal, potem pa očital
;
pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital
;
ekspr.
vsak kos kruha mu je očitala
2.
z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom:
očitati komu lenobo, malomarnost
;
očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti
;
ni mu očitala, le prosila ga je
;
jokaje, s pogledom očitati
//
dolžiti koga česa:
očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo
;
po nedolžnem očitati komu kaj
●
ekspr.
tej sliki ni kaj očitati
je dobra
;
iron.
prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati
ni prizadeven
očítati si
čutiti krivdo zaradi česa:
do smrti bi si očital tako nepoštenost
;
očita si, ker jim ni pomagal
●
ekspr.
pri tem si pa res nimam kaj očitati
storil sem vse, kar sem mogel
očitáje
:
očitaje pogledati, reči
očitajóč
-a -e:
ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost
;
očitajoč pogled
očítan
-a -o:
opravičiti očitani prekršek
;
večkrat očitana stvar
očítati
2
-am
nedov.
(
ī
)
zastar.
izražati
,
kazati
:
njegovo vedenje je očitalo prevzetnost
;
vedno znova se je očitala njena poštenost
očítek
-tka
m
(
ȋ
)
kar se očita:
poslušati, zavračati,
ekspr.
požirati očitke
;
prizanašati z očitki
;
neosnovani, neutemeljeni,
ekspr.
grenki očitki
;
ekspr.
koš, ploha očitkov
/
očitek vesti
očitanje
/
očitki so leteli nanj
njemu so očitali
;
delati očitke
očitati
očíten
-tna -o
prid.
, očítnejši
(
í ī
)
1.
razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov:
to je očiten dokaz, da smo imeli prav
;
očiten primer medsebojne nesloge
;
to je več kot očitno
2.
lahko ugotovljiv, zaznaven:
očitna laž
;
podobnost med njima je očitna
;
te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
//
ekspr.
zelo velik, hud:
storil ji je očitno krivico
;
gre za očitno pomoto
;
nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami
3.
zastar.
javen
:
zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju
/
očitna dražba
●
star.
očitna grešnica
vlačuga, prostitutka
♦
rel.
očitna spoved
molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo
očítno
1.
prislov od očiten:
očitno se ga izogiba
;
zaslišali so ga očitno pred ljudstvom
/
v povedni rabi
očitno je, da to ni mogoče
//
v členkovni rabi
izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost:
očitno sta tujca
;
očitno je zamudil avtobus
2.
v primerniku
izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja;
bolj
2
:
njegove pripombe to še očitneje poudarjajo
;
publ.
to je vedno očitneje prihajalo do izraza
očítnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost očitnega:
očitnost človekove nemoči
/
očitnost telesne napake
očitováti
1
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
izražati
,
kazati
:
njegove poteze očitujejo dobroto
;
delo jasno očituje tuj literarni vpliv
;
v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost
očitováti
2
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
očitati
1
:
očituje mu izkazano pomoč
/
očitovati komu nepravilnosti
očivésten
-tna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
očiten
:
očivesten dokaz
očivéstno
člen.
:
očivestno danes ne sprejema
očivídec
-dca
m
(
ȋ
)
priča, navadno kakega dogodka:
policija prosi morebitne očividce nesreče za pomoč
;
potek dogodka po besedah, izjavah, navedbah, pričevanju očividcev
očivíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
star.
očiten
:
to je očividen dokaz, da smo prav ravnali
/
njegov namen je bil očividen
/
očividen neuspeh ga je potrl
zelo velik, hud
očivídno
prislov od očividen:
očividno kazati odpor
/
v povedni rabi
očividno je, da hoče govoriti z njim
//
v členkovni rabi
izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost:
očividno se s tem še ni sprijaznila
očivídka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je priča, navadno kakega dogodka:
očividka kraje je obvestila policijo
;
biti očividka nesreče, umora
;
potek dogodka po pričevanju, pripovedi očividke
očivídnost
-i
ž
(
í
)
star.
očitnost
:
očividnost dejstev
očivídstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka:
pisati na osnovi očividstva in proučevanja
;
presojati kaj po očividstvu
ôčka
1
-a
m
(
ȏ
)
ljubk.
ata
,
oče
:
očka je padel v vojni
;
ima še mamico in očka
óčka
2
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od oko:
njene očke so me očitajoče gledale
;
obrisati si solzne očke
;
priprte, vnete očke
●
ekspr.
očke se mu že zapirajo
postaja zelo zaspan
;
ekspr.
očke je prezgodaj zaprla
prezgodaj je umrla
očkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
spogledovati se, koketirati:
na plesu je očkovala z mladim oficirjem
očlovéčenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od očlovečiti:
očlovečenje človeka
;
želja po očlovečenju samega sebe
očlovéčiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
narediti kaj človeško, dobro, plemenito;
humanizirati
:
kultura očloveči človeka
/
očlovečiti medsebojne odnose
/
s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti
/
očlovečiti naravo
očlovéčen
-a -o:
očlovečen človek
;
očlovečeno bitje
óčnica
1
in
očníca -e
ž
(
ọ̑; í
)
nav. mn.
parna votlina pod čelom, v kateri je oko;
očesna votlina
:
iz očnic so mu gledale stroge oči
;
globoke očnice
●
zastar.
sulica mu je predrla očnico in se zasadila v oko
odprtino za oči pri čeladi
očníca
2
-e
ž
(
í
)
nar.
gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti;
planika
:
šopek očnic
;
murke in očnice
očnják
-a
m
(
á
)
star.
podočnik (pri živalih):
izpuliti očnjak
;
mačka ima štiri očnjake
očofáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
fanta je pošteno očofal
;
tako me je očofal, da se mi še zdaj pozna
●
nar.
očofati snope
otepsti
očofáti se
umiti se:
očofal se je v mrzlem potoku
očóhati
-am
in
očoháti -ám
dov.
(
ọ̑; á ȃ
)
s čohalom očistiti:
okrtačiti in očohati konje
/
nizko
zelo je umazan, moral bi ga očohati
umiti
očrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
počrneti
:
tramovje je sčasoma očrnelo
;
očrneti od dima
/
ves obraz mu je očrnel
očrnèl
in
očrnél -éla -o:
očrnel strop
;
hiša je krita z očrnelo slamo
očŕniti
-im
in
očrníti -ím
dov.
, očŕnil
(
ŕ; ī í
)
1.
narediti kaj črno, temno;
počrniti
:
očrniti obrvi
;
očrniti z barvo
/
dim je očrnil sobo
2.
ekspr.
povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga:
očrnil je svojega soseda
;
očrnili so ga pri predstojniku
;
očrnili so jih kot goljufe
/
očrnil je njegovo ime
očŕnjen
-a -o
tudi
očrnjèn -êna -o:
s sajami očrnjen sneg
;
biti očrnjen med ljudmi
nepriljubljen, osovražen
očŕt
-a
m
(
ȓ
)
knjiž.
1.
opis
,
prikaz
:
očrt dogodka
;
knjigi je dodan kratek očrt pisateljevega življenja in dela
2.
načrt
,
osnutek
:
narisati očrt jame
;
očrt za delo
●
knjiž.,
ekspr.
na obzorju je bilo videti očrte hribov
obrise
očŕtati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
1.
narediti črto, črte okrog česa:
kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik
♦
geom.
očrtati krog
narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika
//
zaznamovati s črto, črtami robove česa:
očrtati zazidalna območja na zemljevidu
2.
opisati
,
orisati
:
očrtati razmere v kolektivu
;
jasno očrtati značaj glavnega junaka
očŕtan
-a -o:
moški liki so očrtani z manjšo pozornostjo
/
očrtani krog
;
očrtana krogla
očrtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
opisovati
,
risati
:
pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudi
očrtávati se
kazati se v obrisih:
na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor
;
njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko
;
pren.
iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti
očŕtek
-tka
m
(
ȓ
)
zastar.
načrt
,
osnutek
:
narisati očrtek
/
pisatelj dela očrtke za roman
očrtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
opisovati
,
prikazovati
:
pisatelj živo očrtuje vaško življenje
očrtováti se
kazati se v obrisih:
v daljavi se očrtujejo vrhovi gor
;
pren.
rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje
očúvati
-am
dov.
(
ū
)
knjiž.
obvarovati
:
očuvati hišo pred požarom
;
klobuk si je potisnil na oči, da bi se očuval sonca
/
očuvati mir, javni red
ohraniti
očvrstíti
-ím
dov.
, očvŕstil; očvrščèn
in
očvrstèn
(
ī í
)
utrditi
,
okrepiti
:
življenje na kmetih ga je očvrstilo
;
otrok se na svežem zraku očvrsti
/
narodna zavest se je očvrstila
od
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje premikanja iz položaja
a)
v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim:
odbiti se od kamna
;
pahniti od sebe
b)
v bližini, okolici česa:
čoln odrine od brega
;
vstati od mize
;
prihajam od očeta
/
vrača se od Lenarta
/
iti od doma
;
od hiše poditi
/
svatje gredo od poroke
/
doma je nekje od Kočevja
;
pren.
govornik se je večkrat oddaljil od teme
//
za izražanje usmerjenosti iz takega položaja:
oblaki se valijo od juga
;
ta gozd se razteza od Karavank
;
od sosedov se sliši petje
;
ekspr.
stal je vse od Maribora
/
gledati od blizu
;
prihajajo od bogve kod
;
od drugod
;
od spodaj navzgor
;
od tam doli
;
od vsepovsod
;
pren.
od te strani ga do danes še nisem poznala
//
za izražanje oddaljenosti:
hiša je sto metrov, streljaj od ceste
;
drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega
;
nedaleč od studenca
;
uro hoda od vasi
2.
za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja:
od tistega časa me ne pogleda
;
nisva se videla od mladosti
;
od nesreče je minilo deset let
/
že od začetka mu nisem zaupal
/
od kdaj stanuješ v Ljubljani
;
od prej
;
od takrat
;
poznam ga že od zdavnaj
;
od pred kratkim
/
od nekdaj
od zdavnaj, zelo dolgo
/
vino od letos
;
jed od včeraj
/
noč od petka na soboto
/
publ.
dopis, uredba od 1. marca 1965
pri datiranju
z dne 1. marca 1965
3.
pri izrazih količine
za izražanje začetne mere:
desetice od dvajset naprej
;
dražiti od sto evrov navzgor
//
v zvezi z
do
za izražanje približne vmesne mere:
takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
4.
v zvezi z
do
za izražanje začetne in končne meje
a)
v prostoru:
hoditi od enega do drugega
;
od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov
;
vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
b)
v času:
vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure
;
druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945
/
ekspr.:
od konca do kraja
;
od zore do mraka
c)
pri količini:
šteti od ene do deset
;
vrednosti od nič do neskončno
;
dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo
/
ekspr.:
sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in
snažilk pa tja do direktorja
;
v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
5.
za izražanje ločevanja, odstranjevanja:
ločiti rudo od jalovine, meso od kosti
;
s težavo so ga odtrgali od otrok
/
odvrniti nesrečo od hiše
/
izjema od pravila
/
očistiti njivo od kamna
kamna
/
publ.:
distancirati se od politike sile
;
odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
//
za izražanje odvzemanja:
od plače so mu odtegovali dva tisoč
;
vzeti od prihrankov
/
od honorarja mu ni ostalo nič
/
davek od osebnih dohodkov
;
včasih so pobirali desetino od žita
//
publ.
za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti:
oprostitev od šolnine
;
oproščen od davkov
oproščen davkov
;
razrešitev (od) dolžnosti
6.
za izražanje izbora, odbiranja:
eden od dijakov
;
kdo od vas bo to opravil
/
od perutnine najbolj ceni gos
;
ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda
/
najlepša od deklet
;
najboljši od sošolcev
;
ekspr.
najslavnejši od vseh
7.
za izražanje izhodišča, vira:
prišlo je sporočilo od prijatelja
;
tako piše v tvojem pismu od strica
/
v pismih
prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine
;
publ.,
kot podnaslov
od našega rimskega dopisnika
/
otroci od prve žene
;
vznes.
on je kri od naše krvi
/
obresti od glavnice
;
denar od prodane živine
/
pog.
rad bi sliko od Jakopiča
ki jo je naslikal Jakopič
//
za izražanje vira, izvora pridobljenega:
dobiti, terjati kaj od koga
;
kaj hočeš od mene
;
od tujca ne vzemi ničesar
/
kupiti, prevzeti kaj od koga
/
izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga
;
od njega se marsikaj naučiš
//
star.
za izražanje snovi, iz katere je kaj;
iz
:
kučma od polhovih kožic
;
čaša od čistega zlata
8.
za izražanje pripadnosti
a)
k funkcijski celoti:
ključ od omare, od hišnih vrat
;
ročaj od kladiva
;
kolo od voza
;
škatlica od vžigalic
b)
k družbeni skupini, okolju:
to mi je povedal nekdo od naših
;
pog.:
tako mi je svetoval nekdo od radia
;
govoril je eden od upravnega odbora
član, predstavnik
//
pog.
za izražanje svojine, lastnine:
čigava je zemlja, če ne od nas kmetov
;
vse je sinovo, samo njiva je od starega
;
torbica je od sestre
sestrina
/
vzel je vdovo od brata
po bratu
9.
navadno s primernikom
za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti:
ni slabši od drugih
;
desno nogo ima krajšo od leve
;
moj brat je večji od tebe
/
letos je bolj vroče od lani
kakor lani
/
to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi
;
ta fant je drugačen od vrstnikov
10.
za izražanje povzročitelja:
rana od noža
;
ogenj od strele
;
dim od tobaka
/
opikan od čebel
;
zadet od kapi
;
od koz razjeden obraz
;
umrl je od nas vseh zapuščen
;
publ.
vrh je bil v naskoku zavzet od naših
so naši zavzeli
/
od njega imam samo škodo
11.
za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja:
umirati od lakote, od utrujenosti
;
drevo se šibi od sadja
;
od strahu je omedlela
;
bliska se od vročine
;
ekspr.:
vse je črno od mravelj
;
ves iz sebe od razburjenja
;
kar skakal je od veselja
12.
za izražanje načina, kako se kaj dogaja:
plačevati od kosa
;
sam od sebe narediti
/
živeti od dela, od trgovine
//
nav. ekspr.
za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti:
od sile lačen
;
ima od sile opravkov
;
od srca se nasmejati
;
od hudiča je vroče
zelo
13.
star.
za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega
obravnavanja;
o
2
:
govori samo od svoje nesreče
;
menili so se od letine
/
povest od zlate ptičke
●
publ.
ozdraveti od bolezni
ozdraveti
;
star.
vstati od bolezni
po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo
;
nižje pog.
kaj si je izmislila ta trapa od Janeza
ta neumni Janez
;
pog.
najrajši imam kaj od mesa
kakšno mesno jed
;
ekspr.
to ni od muh
je pomembno, dobro
;
pog.
ta ni od nas
ni iz naših krajev
;
pog.
trgovina je od rok
precej oddaljena, na neprikladnem mestu
;
pog.
delo gre od rok
se opravlja hitro, uspešno
;
ekspr.
kamen se mu odvali od srca
človek se reši velike skrbi, nadloge
;
ekspr.
nisem od danes
sem izkušen
;
od a do ž
od začetka do konca, vse
;
obišče nas od časa do časa
v manjših časovnih presledkih
;
ekspr.
lepota je od danes do jutri
minljiva
;
ekspr.
od leta do leta je manj pridelka
vedno manj; vsako leto manj
;
ekspr.
novica gre od ust do ust
se širi (hitro) med ljudmi
♦
jezikosl.
glagolnik od brati
;
mat.
odšteti tri od pet
;
navt.
obrniti jadro od vetra
obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj;
prim.
oddaleč
,
oddavna(j)
,
odkod
,
odspodaj
,
odtistihdob
,
odtod
,
odzdaj
ipd.
od...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
usmerjenosti dejanja od določene točke:
odbrcniti, odriniti, odvoziti
b)
oddaljitve, odmika od določenega kraja:
odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
c)
odstranitve, ločitve od česa, od celote:
odbrusiti, odrezati
č)
konca dejanja:
odigrati, odpeti
d)
razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...:
odlepiti, odpečatiti
e)
medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti:
odgovoriti, odpisati
f)
same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):
odcediti
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
odbitek, odcepek
3.
v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
od kod, odseben, odstotek
óda
-e
ž
(
ọ̄
)
lit.
lirska pesem, navadno v počastitev, hvalo česa:
zlagati ode
;
oda revoluciji
odahníti
in
odáhniti -em
dov.
(
ī á
)
knjiž.,
zastar.
dati čemu rahel barvni odtenek;
nadahniti
:
rdečica je odahnila njeno lice
odáhnjen
-a -o:
rožnato odahnjeni cveti
odalíska
-e
ž
(
ȋ
)
v muslimanskem okolju,
nekdaj
sužnja, služabnica v haremu:
stregla jim je belopolta odaliska
//
ljubica, priležnica v haremu:
zgradil je razkošno palačo za odaliske
;
ves dan polega kot kakšna odaliska
odbégel
-gla -o
[
odbegəu̯
]
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.,
ekspr.
pretekli
,
minuli
:
spomin na odbegle dni
;
večkrat misli na odbegla otroška leta
/
odbegla sreča
odbégniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
1.
hitro oditi, steči:
položila je pismo na mizo in odbegnila iz hiše
2.
ekspr.
miniti
:
brezskrbni dnevi so prehitro odbegnili
/
prijetne sanje so kmalu odbegnile
odbezljáti
-ám
[
odbəzljati
in
odbezljati
]
dov.
(
á ȃ
)
bezljajoč se oddaljiti:
ko so konji odbezljali, je nastala tišina
//
pog.
oddirjati
,
oddivjati
:
že navsezgodaj je odbezljal k njej
odbežáti
-ím
dov.
, odbéži; odbéžal
tudi
odbêžal
(
á í
)
knjiž.
1.
zbežati
,
uiti
:
vsi so odbežali
/
odbežal je od doma
2.
hitro oditi, steči:
deklice so odbežale iz hiše
;
odbežal je na vrt
3.
ekspr.
miniti
:
mladost je prehitro odbežala
/
lepe sanje so odbežale
odbijáč
-a
m
(
á
)
1.
vsaka od dveh odbojnih plošč na sprednjem in zadnjem koncu tirniških
vozil za prestrezanje, blažitev sunkov pri zadevanju:
odbijači so trdo udarili drug ob drugega
;
voziti se na odbijačih
;
sprednji, zadnji odbijači
/
tramvajski, vagonski odbijači
//
priprava za blažitev sunkov sploh:
na tla pri vratih so pritrdili gumijast odbijač
/
avtomobilski odbijač
♦
navt.
priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik
2.
zastar.
branilec
:
napadalci in odbijači
odbijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odbijanje:
hunti, ki ne morejo imeti odbijačev, imajo posebne odbijalne
priprave
/
njegove besede so bile hladne in odbijalne
odbijajoče
odbíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odbijati:
odbijanje žoge
/
odbijanje udarcev
/
odbijanje davka od osebnih dohodkov
/
medsebojno privlačevanje in odbijanje ljudi
/
opazoval je odbijanje svetlobe v jezerski gladini
odbíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z udarcem, udarci odstranjevati:
odbijati žebljem konice
;
steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral
;
odbijati s kladivom
/
odbijati sodom čepe
izbijati
2.
z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri:
odbijati žogo z glavo, roko
/
lokomotiva odbija vagone
;
krogli sta se odbijali
/
skala odbija valove
//
fiz.
spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge
snovi:
odbijati svetlobo, zvok
;
zvok se odbija
//
fiz.
delovati na drugo telo z odbojno silo:
odbijati delce z enakim nabojem
;
enaka električna naboja se odbijata
3.
s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti:
odbijati napade
;
odbijati udarce
/
odbijati nasprotnika
/
odbijači odbijajo sunke
blažijo
4.
vzbujati negativen, odklonilen odnos:
tak način pouka učence odbija
;
njegov hladni nastop jo odbija
5.
ekspr.
odklanjati, ne sprejemati:
njegova darila odbija
/
vsa vabila dosledno odbija
/
publ.
odbijati misel na izpit
izogibati se je
6.
zmanjševati vsoto za določen znesek:
odbijati davek od honorarjev
;
odbijati prispevke od osebnih dohodkov
7.
bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe:
jezerska gladina odbija svetlobo
;
kapljica odbija sončne žarke
8.
navadno v zvezi z
ura
z zvočnim znakom naznanjati čas;
biti
1
:
ura odbija dvanajst
/
nihalo odbija svoj tiktak
odbíjati se
1.
zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja:
dežne kaplje se odbijajo od tal
;
zrnca peska se odbijajo od blatnika
;
valovi se odbijajo od skal
2.
svetiti se, kazati se na površini česa:
svetloba lune se odbija na vodni gladini
//
ekspr.
izrazito se odražati, kazati:
obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku
;
stolp se ostro odbija od neba
●
klici so se odbijali od skal
so odmevali
odbijajóč
-a -e:
odbijajoč udarce, so se umikali
;
njena odbijajoča hladnost ga je žalila
;
odbijajoče vzdušje
;
prisl.:
odbijajoče nastopati, se vesti
;
sam.:
v izrazu ima nekaj odbijajočega
odbíra
-e
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odbrati:
odbira trt za cepljenje
;
odbira plemenskih živali
/
odbira referatov mu je delala težave
odbirálec
-lca
[
odbirau̯ca
tudi
odbiralca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor odbira:
odbiralec plemenske živine
/
odbiralec premoga
prebiralec, izbiralec
2.
kdor se poklicno ukvarja z odčitavanjem:
razpisati delovno mesto odbiralca
odbirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odbiranje:
odbiralni postopek
/
odbiralni stroji
♦
gozd.
odbiralno redčenje
redčenje z odstranjevanjem dreves slabe kakovosti
odbíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od odbirati:
pri odbiranju so se opirali na slabe kriterije
;
odbiranje živine za pleme
/
odbiranje učencev za nastop
odbírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
v večji količini, množini po določenih kriterijih izločati, navadno za
določen namen:
odbirati debla za hlode, živali za pleme
/
za to akcijo so odbirali najboljše ljudi
//
knjiž.
izbirati
:
odbirala je zlasti lahke vloge
/
odbirati jabolka
prebirati
2.
na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega:
odbirati porabo električnega toka
odbírek
-rka
m
(
ȋ
)
1.
kar ostane po odbiranju:
trudijo se, da bi bilo odbirka čim manj
2.
knjiž.
vrednost, količina ki se odčita z merilnega instrumenta:
zapisovati odbirke
odbítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
zmanjšanje vsote za določen znesek:
deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad
/
pogajal se je za odbitek pri ceni
popust
//
znesek, za katerega se zmanjša vsota:
precejšen odbitek od plače
/
odbitek točk
2.
odbit drobec, kos:
udarjal je, da so odbitki leteli po zraku
//
arheol.
odbit kos prodnika:
izdelovati orodje iz odbitkov
odbíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
za katerega se zmanjša določena vsota:
odbitni znesek
/
odbitne točke pri ocenjevanju
♦
ekon.
odbitna franšiza
pogodbeno določeni znesek, ki ga pri poravnavi škode zavarovalnica
v vsakem primeru odbije od izplačila
;
fin.
odbitna postavka
znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine
odbíti
-bíjem
dov.
, odbìl
(
í ȋ
)
1.
z udarcem, udarci odstraniti:
odbiti kamnu robove
;
odbiti s kladivom, polenom
;
pri prevozu se je kipu odbila roka
/
strela je odbila veje
;
ekspr.
krogla mu je odbila glavo
/
odbiti sodu čep
izbiti
;
odbil mu je nož iz rok
♦
jezikosl.
odbiti končnico
//
z udarcem, udarci odstraniti del česa:
udarec mu je odbil zob
;
sekira se mu je odbila
;
krava si je odbila pol roga
2.
z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri:
odbiti žogo z glavo, loparjem, roko
/
lokomotiva je odbila vagon
;
vozička sta se trčila in odbila
/
skala odbije val
/
avtomobil jo je z bokom odbil po cesti
zbil
//
fiz.
spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge
snovi:
odbiti svetlobo, zvok
;
zvok se odbije od stene
//
fiz.
oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile:
odbiti delce z enakim nabojem
;
elektrona se odbijeta
3.
s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti:
odbiti napad
;
odbiti udarec
/
odbiti nasprotnika
4.
vzbuditi negativen, odklonilen odnos:
izraz na njegovem obrazu jo je odbil
;
s tem ga je za vedno odbil od sebe
/
s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica
odvrnil
5.
ekspr.
odkloniti, ne sprejeti:
njegovo darilo je odbila
/
odbiti ponudbo, predlog
/
odbiti pomoč
odreči
;
odbiti posojilo
ne dati ga
;
publ.
odbil je, da bi potoval z njimi
ni hotel potovati z njimi
6.
zmanjšati vsoto za določen znesek:
odbiti stroške od izplačila
;
odbiti od osebnih dohodkov
/
odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7.
zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe:
morska gladina je odbila svetlobo
8.
navadno v zvezi z
ura
z zvočnim znakom naznaniti čas:
ura je odbila enajst
;
brezoseb.
polnoč je odbilo
/
vse ure v okolici so že odbile
prenehale biti
●
star.
hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili
preprečili
;
ekspr.
zadnja ura mu je odbila
umrl je
;
ekspr.
izkoriščevalcem je odbila zadnja ura
konec je njihovega izkoriščanja
;
vznes.
odbila je ura ločitve
morali so se ločiti
;
slabš.
odbiti glavo komu
ubiti ga, umoriti ga
;
ekspr.
odbiti besedam ost
obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
;
slabš.
odbiti roge komu
doseči, da je bolj miren, manj zahteven
;
ekspr.
komaj je čakal, da je odbil uradne ure
opravil
;
ekspr.
na vprašanje mu je ostro odbil
odgovoril
odbíti se
1.
zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja:
avtomobil se je odbil od ograje
;
val se odbije od skale
;
žoga se je odbila od droga
2.
zasvetiti se, pokazati se na površini česa:
prva jutranja svetloba se je odbila v reki
;
sončni žarek se je odbil v rosi
3.
ponoviti se kot odmev:
njegov klic se je odbil od skal
odbít
-a -o:
1.
deležnik od odbiti:
odbit davek, napad, predlog
;
odbit kos kamnine
;
prošnja je bila odbita
2.
pog.,
v sproščenem ožjem krogu
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega;
nenavaden
:
odbit smisel za humor
;
vedno nove, res odbite ideje
;
povsem odbita družina
/
odbita komedija
odbítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od odbiti:
odbitje žoge
/
po odbitju stroškov mu je le malo ostalo
/
odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo
odblèsk
tudi
odblésk -éska
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
knjiž.
1.
močen odsev:
odblesk luči v vodi
/
ekspr.
odblesk groze v njenih očeh
izraz, odraz
2.
svetloba
,
sij
:
odblesk ognja, sonca
/
srebrn odblesk morja
odblísk
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
močen kratkotrajen odsev:
odbliski varilnih plamenov v vodi
/
sneg se lesketa v svetlih odbliskih
/
odbliski krogel razsvetljujejo temo
bliski
odblísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
pokazati se na površini česa v precejšnji svetlobni moči:
včasih je na transparentih odblisnila svetloba z oken
2.
ekspr.
švigniti
,
šiniti
:
puščica je odblisnila v zrak
odbóbnati
-am
dov.
(
ọ̑
)
prenehati bobnati:
bobnarji so odbobnali in odložili instrumente
/
odbobnati znamenje za počitek
odbobnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
bobneč se hitro oddaljiti:
raketa je odbobnela proti nebu
/
ekspr.
koraki so odbobneli po hodniku
odbóčka
-e
ž
(
ọ̑
)
šport.
seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z nogami,
iztegnjenimi v isto stran:
vaditi odbočko
odbòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od odbiti:
odboj žoge
/
odboj valov je bil izredno močen
/
knjiž.
te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem
odpor
2.
fiz.
pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo
druge snovi:
odboj svetlobe, zvoka
//
pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo:
odboj istoimenskih električnih nabojev
odbójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odboj:
odbojna naprava, ploskev
/
odbojna sposobnost
/
odbojno steklo
svetlobni odbojnik
●
knjiž.
med njima je bilo odbojno razmerje
bila sta si nasprotna
♦
fiz.
odbojni kot
kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico
;
odbojna sila
sila, ki skuša večati razdaljo med dvema telesoma
;
grad.
odbojna ograja
ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča
;
šport.
odbojni udarec
udarec, pri katerem se žoga odbije
;
odbojna plošča
plošča, od katere se odbija žoga v koš
odbójka
-e
ž
(
ọ̑
)
športna igra, pri kateri igralci žogo z odbijanjem z rokami spravljajo
čez mrežo:
igrati odbojko
/
žoga za odbojko
;
prvenstvo v odbojki
odbójkar
-ja
m
(
ọ̑
)
športnik, ki se ukvarja z odbojko:
naši odbojkarji so se v tekmovanju zelo izkazali
odbójkarica
-e
ž
(
ọ̑
)
športnica, ki se ukvarja z odbojko:
tekmovanje odbojkaric
odbójkarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odbojkarje ali odbojko:
odbojkarski turnir
;
odbojkarsko tekmovanje
/
odbojkarska zveza
odbójnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
navt.
priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj:
ladjo varujejo ob pristajanju debeli odbojniki
2.
odbijač
:
odbojniki so zazveneli
;
pripeljal se je na odbojniku
/
avtomobilski odbojniki
3.
avt.,
v zvezi
svetlobni odbojnik
priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet:
svetlobni odbojnik na cestišču
;
svetlobni odbojnik pri vozilu
odbójnost
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
odpor
,
nasprotovanje
:
s svojo metodo je izzval odbojnost učencev
/
odbojnost do tujega
/
odbojnost in privlačnost med njima
2.
fiz.
razmerje med odbitim in vpadnim tokom valovanja:
ugotavljanje svetlobne odbojnosti snovi
odbòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog:
odbor se sestane, sklene
;
publ.
odbor se je konstituiral na prvi seji
;
dati odboru razrešnico
;
izvoliti, sestaviti odbor
;
član odbora
;
seja odbora
;
odbor za pritožbe
/
glavni odbor
najvišji, osrednji odbor kake organizacije
;
iniciativni odbor
ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo
;
izvršni
ali
izvršilni odbor
ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
;
krajevni ljudski odbor [KLO]
prva leta po 1945
organ državne oblasti v kraju
;
ljudski odbor
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
organ državne oblasti za določeno območje
;
nadzorni odbor
navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje
društvenega poslovanja
;
narodnoosvobodilni odbor
osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih
narodov
;
občinski odbor
v stari Jugoslaviji
izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini
;
upravni, uredniški, volilni odbor
//
sedež take skupine:
iti na odbor
♦
zgod.
deželni odbor
v stari Avstriji
izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od
njega izvoljen
;
Jugoslovanski odbor
med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih
politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev
južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro
odbórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
članica odbora:
odbornice so se zbrale in posvetovale
;
aktivna odbornica
/
občinska odbornica
članica občinskega odbora; članica občinskega ljudskega odbora
odbórnik
-a
m
(
ọ̑
)
član odbora:
biti odbornik
;
izvolili so ga za odbornika
;
delaven odbornik
;
vloga odbornikov
/
občinski odbornik
član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora
odbórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odbornike:
kandidati za odborniška mesta
/
odborniška doba, funkcija
/
opravljati odborniške dolžnosti
odbórništvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost odbornikov:
odložiti, sprejeti odborništvo
/
doletela ga je čast odborništva
odbôrov
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na odbor:
odborova seja
/
vsa odborova prizadevanja so bila brez uspeha
odbránec
-nca
m
(
á
)
nav. mn.,
knjiž.
kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti;
izbranec
:
govoril je le nekaterim odbrancem
♦
vrtn.
rastlina, ki se zaradi zaželenih pozitivnih lastnosti uporablja za
razmnoževanje
odbránost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
uglajenost
,
izbranost
:
jezikovna, stilna odbranost pesmi
odbráti
-bêrem
dov.
,
stil.
odberó; odbrál
(
á é
)
1.
v večji količini, množini po določenih kriterijih izločiti, navadno za
določen namen:
otroke, ki so jih odbrali za cepljenje, so peljali v posebno sobo
;
za vlaganje je treba odbrati samo zdrave sadeže
2.
knjiž.
izbrati
:
odbral je sedež v prvi vrsti
;
odbrati po svojem okusu
/
odbrati je morala še celo košaro jabolk
prebrati
/
nevesto so mu že odbrali
3.
knjiž.
ugotoviti
,
spoznati
:
iz njenega razburjenega pripovedovanja je komaj odbral, kaj hoče
4.
na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega:
odbrati porabo električnega toka
;
odbrati telesno toploto na toplomeru
/
odbrati števec
5.
knjiž.
prenehati brati:
ko so učenci odbrali, so začeli računati
odbrán
-a -o
1.
deležnik od odbrati:
odbrani borci so naredili zasedo
;
odbrane članke bodo izdali v posebni brošuri
2.
knjiž.
uglajen
,
izbran
:
piše v čistem, odbranem jeziku
odbŕcniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
s sunkom noge spraviti z določenega mesta:
jezno je odbrcnil čevlje
;
odbrcnila je odejo in vstala
/
odbrcniti vrata
odbrenčáti
-ím
dov.
, odbrénči
in
odbrênči; odbrénčal
in
odbrênčal
(
á í
)
brenčeč odleteti:
čmrlj je odbrenčal
/
krogla je odbrenčala mimo glave
/
motor je odbrenčal dalje
hitro odpeljal
odbrénkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
prenehati brenkati:
ko je kitarist odbrenkal, so mu poslušalci zaploskali
/
odbrenkati pesem
//
ekspr.
reči
,
povedati
:
odbrenkal mu je, kar je imel na srcu
/
odbrenkati govor, predavanje
2.
ekspr.
narediti
,
opraviti
:
hči je že odbrenkala srednjo šolo
/
odbrenkati službo, študij, vojaški rok
3.
ekspr.
plačati
,
poravnati
:
odbrenkal mu je tistih nekaj tisočakov
●
slabš.
ne bo več dolgo, kmalu bo odbrenkal
umrl
;
ekspr.
pri njej je dokončno odbrenkal
ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več
;
ekspr.
tudi njemu bo odbrenkalo
ne bo imel vedno take sreče, takega uspeha kot zdaj
odbríti
-bríjem
dov.
, odbrìl
in
odbríl
(
í ȋ
)
z britjem odstraniti:
odbriti dlake
/
ekspr.
veter je brezi odbril vse liste
odbrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
prenehati brneti:
budilka je odbrnela
/
zvon je odbrnel
2.
brneč se oddaljiti:
avtomobil je odbrnel
odbrusíti
1
in
odbrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
z brušenjem odstraniti:
odbrusiti konico, rob
//
z brušenjem odstraniti del:
odbrusiti zob
;
ekspr.
z neprestanim tekanjem si je skoraj noge odbrusil
2.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
oditi
:
ko je to slišal, jo je hitro odbrusil
odbrúšen
-a -o:
odbrušena konica
odbrusíti
2
in
odbrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
pog.,
slabš.
odgovoriti
:
jezno, osorno odbrusiti
/
to tebi nič mar, ji je odbrusil
odbrzéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
hitro, lahkotno se oddaljiti:
jadrnica je odbrzela od brega
/
odbrzeti iz hiše, na vrt, po stopnicah
;
odbrzeti z veliko hitrostjo
/
srni sta odbrzeli mimo njega
/
ekspr.
koraki so odbrzeli
2.
ekspr.
hitro miniti:
mladostna leta so odbrzela
odbučáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
prenehati bučati:
vihar je odbučal
2.
bučeč se oddaljiti:
letalo je odbučalo čez hrib
odbúriti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
zastar.
razburjeno oditi, oddivjati:
odburiti iz hiše
/
niso še do konca opravile po hiši, že so odburile na njivo
hitro odšle
odcapljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
capljajoč oditi:
fantek je nerad odcapljal za njo
/
starka je s težavo odcapljala v kuhinjo
//
slabš.
oditi
:
končno so le odcapljali domov
odcédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
kar se odcedi:
odcedek je osladil in izpil
;
čajni, kavni, zeliščni odcedek
/
malinov, ribezov odcedek
sok
;
pren.,
ekspr.
to je le odcedek tuje umetnosti
odcéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
po katerem se odceja tekočina:
odcedna odprtina v lončku
//
agr.
v katerem voda ne zastaja:
odcedna zemlja
;
odcedna tla
odcedíti
-ím
dov.
, odcêdi
in
odcédi; odcédil
(
ī í
)
počasi odliti:
odcediti čaj, kavo
;
ko se gošča usede, tekočino odcedimo
//
s počasnim odlivanjem narediti, da kaj ni v tekočini:
odcediti krompir, testenine
/
umiti paprike in jih odcediti na cedilu
;
stresti zelenjavo na sito, da se odcedi
●
vulg.
odcediti si mehur
opraviti malo potrebo
odcedíti se
počasi odteči:
ko se voda odcedi, dodamo zelenjavo
/
ekspr.
na križišču je postal, da se je odcedila reka avtomobilov
počasi odpeljala
odcejèn
-êna -o:
odcejene jagode potresemo s sladkorjem
odcejálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odcejanje:
odcejalne odprtine
/
odcejalno sito
odcejálnik
-a
m
(
ȃ
)
luknjičasta, mrežasta priprava za odcejanje:
odcediti testenine na odcejalniku
/
zlagati krožnike v odcejalnik
/
odcejalnik za posodo
//
rebrasti del pomivalnega korita:
odlagati, povezniti posodo na odcejalnik
/
desni, levi odcejalnik
odcêjanje
-a
s
(
é
)
glagolnik od odcejati:
priprava, vrečka za odcejanje
/
odcejanje vode izpod snežišč
odcêjati
-am
nedov.
(
é
)
počasi odlivati:
odcejati tekočino nad usedlino
/
odcejati med iz satovja
izcejati
//
s počasnim odlivanjem delati, da kaj ni v tekočini:
odcejati testenine
odcêjati se
1.
počasi odtekati:
voda se odceja izpod talečih se snežišč
/
gnoj se odceja iz rane
se cedi
2.
vulg.
opravljati malo potrebo:
najraje se je odcejal v naravi, zunaj
●
star.
delo se mu hitro odceja
napreduje, poteka
odcèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
cesta, proga, ki se odcepi:
odcep pelje mimo gostišča
;
dovoliti po odcepu enosmerni promet
//
kraj, prostor, kjer se cesta, proga odcepi:
hiša stoji blizu odcepa
;
ustavili so se na odcepu
;
cestni, železniški odcep
/
cev pušča na odcepu
na mestu, kjer je odcepljena
//
kar se odcepi sploh:
črta na dlani ima več odcepov
2.
odcepitev
:
preprečiti odcep od matične države
/
kretnica omogoča odcep enega tira od drugega
♦
anat.
odcep arterije
;
grad.
odcep (zida)
mesto, kjer se od enega zida odcepi drug zid
;
teh.
cevni odcep
odcépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
1.
odcepljen drobec, kos:
kostni, lesni odcepki
//
arheol.
odbit kos prodnika:
orodje so izdelovali iz odcepkov
/
kamniti odcepki
2.
odcep
:
zgradili so nove odcepke
/
na odcepku je bilo več kažipotov
/
kanal se deli v več odcepkov
♦
anat.
odcepek bronhija, žile
odcépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odcep:
odcepna postaja
/
odcepni vod
♦
elektr.
odcepna doza
;
odcepno stikalo
odcepetáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
cepetajoč oditi:
od jeze je zacepetala in odcepetala iz hiše
/
medved je odcepetal v gozd
//
ekspr.
oditi
:
brata ni doma, odcepetal je v mesto
odcepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odcepiti:
politična odcepitev
;
pravica do odcepitve od države
/
odcepitev tira
/
na skici so vrisane tudi vse odcepitve poti in cest
odcepi
odcepíti
in
odcépiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
s cepljenjem odstraniti:
odcepiti kos lesa
/
odcepiti veje, vrh
2.
s cepitvijo ločiti:
deželo so odcepili od matične države
;
knjižnica se je odcepila od centralne knjižnice
3.
narediti, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer:
odcepiti kabel, vod
;
cesta, steza se odcepi
;
proga se tam odcepi proti severu
♦
anat.
žila se odcepi
odcépljen
-a -o:
odcepljena cev, dežela
odcepítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odcepitev:
odcepitvene težnje
/
odcepitveno dejanje
odcépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
s cepljenjem odstranjevati:
odcepljati od panja velike kose lesa
/
odcepljati od debla vejo za vejo
2.
delati, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer:
odcepljati vode
;
od ploščadi se odcepljata dva dolga hodnika
♦
kem.
atom vodika se v vodni raztopini odceplja kot ion
odcijáziti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
težko odnesti:
previdno sta ga odcijazila iz jame
2.
počasi odpeljati:
odcijazili so jih s samokolnicami
;
končno smo se odcijazili proti mestu
odcingljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
prenehati cingljati:
zvonček je odcingljal
;
kraguljčki na saneh so odcingljali
2.
cingljajoč se odpeljati:
napregel je sani in odcingljal proti gozdu
/
ekspr.
gospe so vstale in odcingljale s svojim nakitom
cingljajoč odšle
odcokláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
coklajoč oditi:
s težkimi koraki je odcoklal v hišo
/
v svojih rumenih coklicah je hitro odcoklala za očetom
//
ekspr.
oditi
:
nazadnje je le odcoklala v trgovino
odcvèsti
tudi
odcvestì -cvetèm,
in
odcvêsti -cvêtem
[
otcvəsti
in
otcvesti
]
dov.
, odcvèl odcvelà
in
odcvêla
in
odcvetèl odcvetlà
in
odcvêtel odcvêtla
(
ə̀ ȉ ȅ; é
)
navadno sedanji čas
prenehati cvesti:
ko trta odcvete, začnejo rasti grozdne jagode
;
pren.,
ekspr.
dekle je prekmalu odcvelo
//
ekspr.
prenehati obstajati v veliki meri:
mladost počasi odcvete
odcvèl
-à -ò
in
odcvèl -a -o
in
odcvèl -êla -o:
odcvela ajda
;
odcvela ženska;
prim.
odcveteti
odcvèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
konec cvetenja:
po odcvetu so se stebelca ukrivila navzdol
odcvétati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
približevati se koncu cvetenja:
lipa že odcveta
;
pren.,
ekspr.
spoznala sta se v letih, ko je že odcvetala
odcvetajóč
-a -e:
obstala sta pod odcvetajočo jablano
;
odcvetajoče lepotice
odcvetéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
prenehati cveteti:
češnja je odcvetela
;
vrtnice kmalu odcvetijo
;
pren.,
ekspr.
konec je njene privlačnosti, odcvetela je
//
ekspr.
prenehati obstajati v veliki meri:
ljubezen med njima je odcvetela
/
mladost je odcvetela
minila
odcvetèl
in
odcvetél -éla -o:
odcveteli lan
;
odcvetela mladost
odcvetèn
-êna -o:
odcveteni nasad;
prim.
odcvesti
odcvíliti
-im
dov.
, odcvilíla
tudi
odcvílila
(
í
)
cvileč oditi:
kužek je odcvilil pod klop
/
ekspr.
tramvaj je že odcvilil mimo hiše
cvileč odpeljal
odcvírnati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
zbežati
,
uiti
:
ko bodo dobili puške, jo bodo pa odcvirnali
/
odcvirnal jo je na varno
odcvítati
-am
nedov.
(
ȋ
)
odcvetati
:
hruška že odcvita, jablana pa še zacvetela ni
odčáranje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odčarati:
preganjati bolezni z odčaranjem
/
poezija odčaranja
odčárati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
po ljudskem verovanju
narediti, povzročiti, da kaj preneha biti začarano:
pravljica pripoveduje, kako je odčaral začaranega dečka
//
s čaranjem odstraniti, zlasti kaj neprijetnega:
rad bi odčaral zmaja za deveto goro
●
ekspr.
s svojimi besedami je odčaral grozo, ki je visela nad njimi
odstranil
2.
knjiž.,
ekspr.
odvzeti čemu privlačnost:
s tem so mladini odčarali njen svet
odčáran
-a -o:
odčarani svet
;
odčarana mladost
odčêhniti
-em
in
odčehníti -čéhnem
dov.
(
é ȇ; ī ẹ̑
)
nar.
odčesniti
:
odčehniti vejo
/
odčehnil je nekaj smrekovih vršičkov
odlomil, odtrgal
;
vrh se je odčehnil
/
odčehnil je rob klopi
odbil
odčepíti
-čépim
in
odčépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
odstraniti, izvleči čep:
odčepiti sode
/
odčepiti steklenico
/
zdaj je slišal, kot da bi se mu odčepila ušesa
odmašila
odčépnik
-a
m
(
ẹ̑
)
priprava za izvlek zamaška iz steklenice:
v roke mu je dala steklenico in odčepnik
;
izvleči zamašek z odčepnikom
odčések
-ska
m
(
ẹ̑
)
kar se odlomi, odtrga:
odčesek lesa
odčêsniti
-em
in
odčesníti -čésnem
dov.
(
é ȇ; ī ẹ̑
)
odtrgati na mestu priraščenosti:
vihar je odčesnil vse veje
//
ekspr.
odlomiti
,
odtrgati
:
letalo je odčesnilo vrh drevesa
/
z zobmi je odčesnil rob pisma
/
zamahnil je in odčesnil nogo od stola
odbil
;
če ne boš tiho, ti odčesnem glavo
odčítati
-am
dov.
(
ī
)
1.
na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega:
odčitati temperaturo, vlažnost
;
odčitati z diagrama
;
odčitati s števca, na števcu
/
odčitati kompas
2.
knjiž.
ugotoviti
,
spoznati
:
iz anketnih odgovorov je odčital uspeh posameznega učenca
odčítan
-a -o:
odčitana vrednost
odčitávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odčitavati:
odčitavanje in zapisovanje vrednosti pri merjenju
/
odčitavanje instrumentov, števcev
odčitávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega:
odčitavati temperaturo
;
odčitavati s števca, na števcu
/
odčitavati instrumente, števce
odčítek
-tka
m
(
ȋ
)
knjiž.
vrednost, količina, ki se odčita z merilnega instrumenta:
vpisati odčitek v posebno rubriko
;
odčitek s števca
odčotáti
-ám
in
odčótati -am
dov.
(
á ȃ; ọ́ ọ̄
)
nar. zahodno
odšepati
:
ob bergli je počasi odčotal v hišo
oddahníti se
in
oddáhniti se -em se
in
oddahníti si
in
oddáhniti si -em si
dov.
(
ī á
)
1.
med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko)
vdihniti ali izdihniti:
oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved
;
izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil
;
ekspr.
tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more
/
globoko se oddahniti
2.
umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja:
prenehal je kopati in se oddahnil
;
na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili
/
za hip oddahniti se
prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
//
ekspr.
odpočiti se:
v pokoju se boste oddahnili
;
oddahniti se od dela, truda
;
zastar.
čas je, da oddahnemo
●
ekspr.
mora se malo oddahniti od otrok
za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3.
nav. ekspr.
občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega:
kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo
;
vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel
;
oddahniti se od skrbi, sreče
oddája
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od oddati:
prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo
/
oddaja del na licitaciji
/
oddaja rokopisa v tiskarno
/
vzgajati sadike za oddajo
prodajo
//
v zvezi
obvezna oddaja
, zlasti prva leta po 1945
obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po
predpisani ceni:
izmakniti se obvezni oddaji
/
predpisati,
ekspr.
nabiti komu visoko obvezno oddajo
2.
vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega
programa:
gledati, poslušati oddajo
;
ponoviti, pripraviti oddajo
;
nastopiti na oddaji
;
sodelovati pri oddaji
/
glasbena, govorna oddaja
;
kmetijska, športna oddaja
;
kontaktna oddaja
pri kateri so v studiu gostje, poslušalci oziroma gledalci pa
imajo možnost navadno telefonskega sodelovanja v programu
;
pogovorna oddaja
v kateri se voditelj pogovarja z eno ali več (znanimi) osebami
;
živa oddaja
pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno
;
vodja oddaje
kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na
prireditvi najavlja in komentira program
;
oddaja za otroke
/
radijska, televizijska oddaja
oddajálec
-lca
[
oddajau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj oddaja:
oddajalci sob
/
oddajalci žita
/
oddajalec znakov
oddájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oddajati:
oddajanje pošiljk
/
oddajanje privatnih sob turistom
;
sobe za oddajanje
/
oddajanje svetlobe, toplote
/
začeti z oddajanjem
/
motiti telegrafista pri oddajanju
oddájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da prehaja kaj k drugemu:
ključe oddajajo vratarju
;
oddajati pošiljke naslovnikom
/
oddajati v najem
dajati
//
delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo:
oddajati sobe turistom
2.
delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:
oddajati kisik pri segrevanju
/
oddajati vlago
izločati
/
oddajati mleko zadrugi
prodajati
3.
delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico:
naprava oddaja ozek curek svetlobe
/
oddajati toploto
;
oddajati neprijeten vonj
širiti
4.
z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program,
sporočila:
radijska postaja je prenehala oddajati
;
televizija oddaja v popoldanskih urah
/
oddajati glasbo, poročila
//
ptt
z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo:
oddajati klic na pomoč
;
oddajati sporočilo
/
oddajati Morzejeve znake
spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale
za posredovanje sporočila na daljavo
♦
fiz.
oddajati elektrone, elektromagnetne valove
;
rad.
oddajati
spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v
električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na
daljavo
oddájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oddajo ali oddajanje:
oddajni postopek
/
oddajni prostori
;
oddajne naprave
/
oddajna antena
antena, ki oddaja elektromagnetne valove
;
oddajna postaja
naprave, ki omogočajo oddajanje oddajnika
♦
ptt
oddajni aparat
telefonski ali telegrafski aparat za oddajanje sporočil
;
oddajni list
obrazec, na katerega pošiljatelj vpiše podatke o pošiljki in pošta
potrdi prevzem
;
oddajna knjiga
knjiga z oddajnimi listi
oddájnica
-e
ž
(
ȃ
)
adm.
listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo:
naročilnica in oddajnica
oddájnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na
daljavo:
oddajnik deluje
;
nabaviti nov oddajnik
;
obvestiti koga po oddajniku
;
sprejemnik in oddajnik
/
piratski oddajnik
ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik
;
radijski oddajnik
ki posreduje zvočna sporočila
;
televizijski oddajnik
ki posreduje zvočna in slikovna sporočila
♦
elektr.
napajati oddajnik
;
fiz.
moč oddajnika
energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti
;
ptt
telegrafski oddajnik
ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki
;
teleprinterski oddajnik
;
oddajnik za telefoto
;
rad.
ilegalni
ali
nezakoniti oddajnik
radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno
;
motilni oddajnik
ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov
2.
kar kaj oddaja, razširja:
oddajnik svetlobe
/
publ.
odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in
sprejemnikom
oddáleč
in
od dáleč
prisl.
,
piše se narazen
(
á
)
1.
izraža, da izhaja dejanje iz velike oddaljenosti:
krogla je priletela od daleč
/
obleka že od daleč razodeva premožne ljudi
//
izraža usmerjenost iz velike oddaljenosti:
od daleč se oglaša lajanje
;
streljati na gol od daleč
2.
izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti:
od daleč opazovati
;
od daleč slediti komu
;
že od daleč se je ogiba
;
pren.
na naše prepire gleda zelo od daleč
●
ekspr.
samo od daleč mu je bil podoben
zelo malo
;
ekspr.
še od daleč ne popustim
nikakor ne, sploh ne
oddáljenost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
dolžina poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari:
ugotoviti oddaljenost krajev v šolskem okolišu od šole
;
velika oddaljenost od železniške postaje
//
dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega
predmeta, točke:
oddaljenost planetov od sonca
;
oddaljenost od peči
/
streljati iz predpisane oddaljenosti
razdalje
2.
dolžina trajanja od kakega trenutka, časa do trenutka, časa kakega
dogodka:
precejšnja oddaljenost dogodka
3.
lastnost, značilnost oddaljenega:
ti kraji so zaradi oddaljenosti od industrijskih središč precej
zaostali
/
medsebojna oddaljenost otrok in staršev
oddaljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oddaljevati se:
oddaljevanje od točke
/
oddaljevanje od načel
/
težko je bilo zaradi njunega medsebojnega oddaljevanja
oddaljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
spravljati v večjo oddaljenost od česa:
oddaljevati predmeta drugega od drugega
;
z vabljenjem oddaljevati živali od ceste
2.
knjiž.
odstranjevati
,
izločevati
:
čedalje bolj ga oddaljuje od njegovega načrta
oddaljeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
1.
premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo:
poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje
;
neslišno, tiho se oddaljevati
;
ladja se počasi oddaljuje od brega
/
glasovi, koraki se oddaljujejo
postajajo bolj oddaljeni
2.
prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že
pretekel določen čas:
dogodki se oddaljujejo
/
časovno se oddaljevati
3.
navadno v zvezi z
od
postajati drugačen po lastnostih, značilnostih:
njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega
ljudstva
;
oddaljevati se od tradicije
//
prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:
oddaljevati se od norm
/
oddaljevati se od teme pogovora
4.
prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva:
po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati
;
čutil je, da se oddaljujeta
oddaljujóč se
-a -e:
oddaljujoči se glasovi, koraki
;
oddaljujoča se ladja
oddaljítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oddaljiti se:
oddaljitev vozila
/
utemeljil je nenadno oddaljitev svojemu učitelju
●
knjiž.
materino oddaljitev je vdano sprejela
odhod; smrt
oddaljíti
-ím
dov.
, oddáljil
(
ī í
)
1.
spraviti v večjo oddaljenost od česa:
vozila, ki prevažajo vnetljive snovi, je treba še bolj oddaljiti od
drugih
/
padec pri smuku ju je oddaljil
2.
knjiž.
odstraniti
,
izločiti
:
oddaljili so nekaj funkcionarjev
oddaljíti se
-ím se
tudi
oddáljiti se -im se
dov.
, oddáljil se
(
ī í; ā ȃ
)
1.
premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo:
ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od
obale
;
oddaljiti se za nekaj korakov
;
nekoliko, preveč se oddaljiti
/
brnenje in pokanje se je oddaljilo
postalo oddaljeno
//
premikajoč se prenehati biti na določenem mestu:
letala so odvrgla bombe in se oddaljila
;
raketa se je oddaljila z zemlje
poletela
;
knjiž.
oddaljiti se iz sobe
oditi
;
pren.
sreča se je oddaljila od njega
2.
priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že
pretekel določen čas:
ti dogodki so se že precej oddaljili
3.
navadno v zvezi z
od
postati drugačen po lastnostih, značilnostih:
oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja
/
renesansa se je oddaljila od tradicije
//
prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:
oddaljiti se od dosedanjih stališč
/
oddaljiti se od prvotne teme
4.
prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:
po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
●
ta dogodek se je že precej oddaljil od nas
nas zlasti čustveno ne vznemirja več
oddáljen
-a -o
1.
deležnik od oddaljiti se:
bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj
;
mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene
2.
od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot:
prišel je iz oddaljenega kraja
;
precej oddaljene vasi
//
pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta,
točke do njega razmeroma dolga:
čuditi se oddaljenim zvezdam
♦
geom.
neskončno oddaljen
bolj oddaljen od najbolj oddaljenega
3.
ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja,
stvari:
kraj je oddaljen dva kilometra
/
naselje je pol ure oddaljeno od postaje
od naselja do postaje se porabi pol ure
//
ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke
do določenega predmeta, točke:
peč je oddaljena od zidu deset centimetrov
/
stavbe so med seboj primerno oddaljene
v primerni razdalji
4.
ki prihaja od daleč:
oddaljeni učenci
/
oddaljeno grmenje
oddáti
-dám
dov.
,
2. mn.
oddáste
in
oddáte; oddál
(
á
)
1.
napraviti, da preide kaj k drugemu:
oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku
/
oddati skupino drugemu vodiču
/
oddati v najem, zakup
dati
//
napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo:
oddati lokal
;
oddati sobo podnajemniku
/
oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku
2.
napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:
vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati
/
oddati energijo, toploto
/
rastlina odda dosti vode
izloči
/
krompirja nimajo več, so že vsega oddali
prodali, razdali
/
oddati hčer
3.
napraviti, da kaj pride na določeno mesto:
oddati glasovalne listke
;
oddati nalogo
;
oddati prošnjo
//
napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom;
dati
:
oddati otroka v rejo
;
oddati žival v zakol
/
oddati pisma na pošto
/
oddati prtljago v garderobo
4.
narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico:
oddati ozek curek svetlobe
5.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
oddati signal
;
oddati strel
/
oddati glas za koga
glasovati zanj
♦
fiz.
oddati elektron
;
ptt
oddati brzojavko
izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s
telegrafskim aparatom naslovni pošti
oddán
-a -o:
šteti oddane glasovnice
;
soba je oddana
●
pog.
je že oddana
zaročena, poročena
;
bila je oddana za vse plese
za vse plese je imela plesalca
;
ekspr.
njeno srce je oddano
je že zaljubljena
oddávna
in
od dávna
prisl.
(
ā
)
knjiž.
od zdavnaj, zelo dolgo:
znana sva si že oddavna
oddávnaj
in
od dávnaj
prisl.
,
piše se narazen
(
á
)
knjiž.
od zdavnaj, zelo dolgo:
od davnaj gojijo tu trto
;
ekspr.
poznava se že od davnaj
oddeklamírati
-am
dov.
(
ȋ
)
prenehati deklamirati:
ko je oddeklamiral, so mu navdušeno zaploskali
/
oddeklamirati pesem
/
ekspr.
končno je oddeklamiral svoje nauke
jih prenehal dajati
oddélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
zastar.
odmašiti
:
oddelati odprtino
2.
opraviti
,
narediti
:
svoje sem oddelal, zdaj lahko grem
oddélčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oddelek:
oddelčni prostori
/
oddelčni zdravnik
zdravnik, ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na
oddelku
oddélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
1.
del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v
okviru celote:
ogledati si različne oddelke v tovarni
;
poslati obvestilo v vse oddelke
;
oddelki v bolnišnici
;
prostori oddelka
;
šef, vodja oddelka
/
nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja
;
oglasni oddelek časopisne uprave
;
gospodarski, urbanistični, finančni oddelek občine
//
izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska enota za več
študijskih področij:
fakulteta ima več oddelkov
;
predstojnik oddelka
/
oddelek za arhitekturo
;
delati na oddelku za slovanske jezike
//
s prilastkom
del strokovne šole za vejo določene stroke:
vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole
;
navtični in strojni oddelek pomorske šole
;
predilski oddelek tekstilne šole
2.
ločen, ograjen prostor:
z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke
;
razdeliti igrišče v več oddelkov
/
oddelek za prtljago v letalu
//
del vagona, ločen od drugega dela s steno:
oddelek se napolni
;
napisi nad vhodi v oddelke
/
oddelek prvega razreda
;
oddelek za kadilce
//
grafično ločen del česa:
besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke
/
zastar.
prvi oddelek povesti
prvo poglavje
3.
skupina, enota navadno vojakov:
v boju so sodelovali le majhni oddelki
;
poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov
;
napad motoriziranih oddelkov
/
spopad z zaščitnim oddelkom
/
na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev
/
zasedbeni oddelki
zasedbena vojska, armada
♦
voj.
najmanjša vojaška enota
4.
šol.
skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v
istem prostoru:
šola ima le dva oddelka
;
razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov
/
čisti oddelek
v katerem so učenci enega razreda, letnika
;
kombinirani oddelek
v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov
;
razvojni oddelek
za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk
prilagojen njihovim sposobnostim
;
oddelek s podaljšanim bivanjem
v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
●
zastar.
posebni oddelek slovstva
del
oddelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oddeliti:
oddelitev sredstev za kmetijstvo
/
za ta tip hiše je značilna oddelitev gospodarskih prostorov od
stanovanjskih
oddelíti
-ím
dov.
, oddélil
(
ī í
)
1.
od večje količine dati, določiti pripadajoči del:
mati je otrokom oddelila kruh
;
iz sklede mu je oddelila jed v posebno skodelico
//
od večje količine vzeti, navadno za določen namen:
preden so denar razdelili, so ga nekaj oddelili za rezervni sklad
2.
knjiž.
napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim;
ločiti
:
oddeliti rudo od primesi
;
nekateri so se oddelili od skupine
/
bolnika z nalezljivo boleznijo so oddelili od drugih
/
morje je oddelilo otok od celine
oddelíti se
knjiž.
pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim:
nekaj študentov se je oddelilo od zahtev svojih kolegov
oddeljèn
-êna -o:
vrt je oddeljen z grobimi kamni
oddeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
od večje količine dajati, določati pripadajoči del:
težko so prenašali, da so mu oddeljevali hrano
●
knjiž.
ne zna oddeljevati teorije od prakse
ločevati
oddélkoven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
oddelčen
:
izkoriščenost oddelkovnih prostorov
oddelkovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
vodja oddelka:
napredovati v oddelkovodjo
;
oddelkovodje in mojstri
oddèskati
-am
[
oddəskati
]
dov.
(
ə̏
)
1.
odpeljati, oddaljiti se na snežni ali jadralni deski, deski brez
jadra:
po napadu morskega psa je oddeskal naprej
;
v smučarko se je zaletel deskar, ki je nato oddeskal naprej
2.
prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran:
s pomočjo iskalnika je oddeskal na drugo spletno stran
//
priti do določene strani na svetovnem spletu sploh:
oddeskati na spletni naslov, spletno stran
oddíh
-a
m
(
ȋ
)
1.
vdih ali izdih med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem:
piti brez oddiha
2.
kratka prekinitev dela, gibanja zaradi umiritve dihanja:
kratek oddih med delom
/
minuta oddiha
//
navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne
sprostitve:
želeti si oddiha
;
potrebovati oddih
;
prekratek, prijeten oddih
/
nedeljski, popoldanski oddih
//
knjiž.
letni dopust:
preživeti oddih na morju
;
na oddih hodijo v gore
/
letni oddih
●
ekspr.
ta misel mu ne da oddiha
miru
;
star.
brez oddiha ga preganjajo
neprenehoma
;
brati za oddih
za razvedrilo
;
dom oddiha
počitniški dom
♦
šport.
aktivni oddih
med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo
oddíhati se
-am se
in
oddíhati si -am si
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
oddihovati se, oddihavati se:
večkrat je postal in se oddihal
/
ekspr.
oddihati se od dela, truda
odpočivati se
oddihávati se
-am se
in
oddihávati si -am si
nedov.
(
ȃ
)
1.
med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat
(globoko) vdihniti ali izdihniti:
skoraj po vsakem stavku se je oddihaval
2.
umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja:
po vsaki vzpetini se je dolgo oddihaval
//
ekspr.
počivati, odpočivati se:
oddihavati se od dela
;
skoraj dve uri se je oddihaval
oddihljáj
stil.
oddíhljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
1.
(globok) vdih ali izdih:
bolnikovi oddihljaji so postajali vedno krajši in redkejši
2.
zastar.
oddih
,
počitek
:
pot sta nadaljevala po kratkem oddihljaju
/
na oddihljaj hodi na morje
na letni dopust
oddihováti se
-újem se
in
oddihováti si -újem si
nedov.
(
á ȗ
)
1.
med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat
(globoko) vdihniti ali izdihniti:
govornik je jecljal in se oddihoval
;
pil je v dolgih požirkih in se zraven oddihoval
/
globoko se oddihovati
2.
umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja:
sedla je na skalo in se oddihovala
;
na klancu sta se vola morala oddihovati
//
ekspr.
počivati, odpočivati se:
dobri dve uri so se oddihovali
;
oddihovati se od dela, med delom, pri delu
●
knjiž.
delo na polju se oddihuje
ponehuje, se končuje
;
knjiž.,
ekspr.
večina delavcev je šla na morje, le malo se jih bo oddihovalo doma
preživljalo letni dopust
oddihujóč se
-a -e
in
oddihujóč si -a -e:
oddihujoč se so obstali
oddírjati
-am
dov.
(
ī
)
dirjajoč se oddaljiti:
konj je oddirjal z dvorišča
/
oddirjati na konju proti mestu
/
ekspr.
jezno je oddirjal iz hiše
hitro odšel
oddivjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
divjajoč se oddaljiti:
konji so oddivjali iz hleva
/
ekspr.
oddivjal je iz hiše
hitro odšel
/
ekspr.
avtomobil je oddivjal naprej
hitro odpeljal
oddojíti
-ím
dov.
, oddójil
(
ī í
)
1.
z dojenjem vzrediti:
mati ga je rodila in oddojila, potem pa ni več skrbela zanj
;
oddojila je več otrok
2.
prenehati dojiti:
oddojiti dojenčka
/
oddojiti tele
odstaviti
oddolževáti se
-újem se
[
oddou̯ževati se
]
nedov.
(
á ȗ
)
delati, dajati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino:
oddolževati se staršem za skrb
/
oddolževati se dirigentu s ploskanjem
oddolžítev
-tve
[
oddou̯žitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
kar se naredi zaradi dolžne hvaležnosti:
cesta je oddolžitev prebivalstvu za žrtve med vojno
/
publ.
priročnik predstavlja oddolžitev tehnični kulturi
prispevek
//
glagolnik od oddolžiti se:
pri dragocenem darilu je treba misliti na oddolžitev
/
narediti v oddolžitev
oddolžíti se
-ím se
[
oddou̯žiti se
]
dov.
, oddôlži se; oddôlžil se
(
ī í
)
narediti, dati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino:
oddolžiti se za pomoč, prenočišče
;
rad bi se ji oddolžil za vse, kar mu je dobrega storila
;
oddolžiti se z darilom
/
kot vljudnostna fraza
ne vem, kako naj se vam oddolžim
●
publ.
oddolžiti se za poraz
premagati v prejšnji tekmi zmagovitega nasprotnika
//
vznes.
narediti kaj zaradi dolžne hvaležnosti:
oddolžiti se spominu velikega pesnika
;
oddolžiti se mrtvim tovarišem z delom
oddrdráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
prenehati drdrati:
ura je oddrdrala
/
strojnica je oddrdrala rafal
2.
drdraje se oddaljiti:
vlak je oddrdral v noč
/
ekspr.
sedla sta na motor in oddrdrala proti mestu
3.
ekspr.
zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo:
učenec je pesem oddrdral
/
govornik je nervozno oddrdral svoj govor
oddrdráti se
zastar.
odpeljati se:
po poroki sta se takoj oddrdrala na Dunaj
oddŕgniti
-em
dov.
,
tudi
oddrgníla
(
ŕ ȓ
)
1.
z zrahljanjem vrvice odpreti, odvezati:
oddrgniti mošnjiček
;
oddrgnil je nahrbtnik in jima ponudil žganje
2.
z drgnjenjem odstraniti;
odrgniti
:
le s težavo je oddrgnil rjo s puške
oddŕncati
-am
dov.
(
ȓ
)
v drncu se oddaljiti:
pognal se je na konja in oddrncal proti mestu
/
ekspr.
barčica je oddrncala po prelivu
hitro odplavala
oddrobentéti
-ím
[
tudi
oddrobənteti
]
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
oditi s kratkimi, hitrimi koraki;
oddrobiti
:
oddrobentela je iz sobe
;
oddrobentel je za materjo
oddrobíti
-ím
dov.
, oddróbil
(
ī í
)
1.
z drobljenjem odstraniti:
oddrobiti pečat
;
kamenček se je oddrobil od zidu
//
rahlo odlomiti, odtrgati:
oddrobiti kos kruha
2.
oditi s kratkimi, hitrimi koraki:
zavrtela se je na peti in oddrobila na vrt
3.
prenehati živahno oglašati se s kratkimi glasovi:
poslušal je škrjančka, dokler ni oddrobil
/
slavček je oddrobil svojo pesem
//
ekspr.
živahno, lahkotno reči, povedati:
oddrobila ji je vse novice in odšla
oddrobljèn
-êna -o:
v žepu je tiščal oddrobljen kos kruha
oddrobnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
oditi s kratkimi, hitrimi koraki;
oddrobiti
:
deček je oddrobnel za očetom
/
čreda je oddrobnela proti staji
oddŕsati
-am
dov.
(
ȓ
)
1.
drsaje oditi:
nataknil je copate in oddrsal proti vratom
/
na smučeh sta oddrsala čez planoto
//
ekspr.
oditi
:
profesorji so oddrsali v zbornico
2.
prenehati drsati:
ko je oddrsal, so mu navdušeno ploskali
/
svoj program sta oddrsala brez napake
oddrséti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
drseč se oddaljiti:
deblo je oddrselo z vrha
/
oddrseti s smučmi po strmini
/
ekspr.:
avtomobil je oddrsel po cesti
lahkotno odpeljal
;
čoln je oddrsel od brega
lahkotno odplaval
oddrvéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
drveč se oddaljiti:
sedla sta v avtomobil in oddrvela
;
otroci so na sankah oddrveli po hribu
/
ekspr.
na hitro ga je pozdravila in oddrvela k drugim gostom
hitro odšla
oddúšek
-ška
m
(
ȗ
)
1.
oddušnik
:
skozi oddušek v zidu je prihajalo le malo svetlobe
/
zastar.
našel je ozek oddušek in se splazil skozenj
luknjo, preduh
2.
star.
počitek
,
oddih
:
po težkem delu so bili potrebni nekoliko odduška
●
knjiž.
dati odduška svoji jezi, veselju
duška
;
knjiž.,
ekspr.
steklenico je izpraznil brez odduška
ne da bi se bil vmes oddahnil
oddúšen
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
namenjen za zračenje:
oddušna odprtina
♦
grad.
oddušna cev
cev v stavbi za zračenje kanalizacije, segajoča nad streho
oddúška
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.,
zastar.
luknja
,
preduh
:
tjulenj je pokazal glavo skozi odduško
oddúškati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
zastar.
oddahniti se:
popil je, ne da bi se odduškal
/
med tekom se je moral večkrat odduškati
●
star.
ponudi mu čutarico, da se še on malo odduška
odžeja
oddúšnik
in
oddušník -a
m
(
ȗ; í
)
odprtina, luknja za zračenje:
napraviti oddušnik v oglarski kopi
;
zamašiti oddušnik v hlevu
♦
teh.
cev, kanal za zračenje
oddvájati
-am
nedov.
(
ā
)
publ.
ločevati
:
bolnike z nalezljivimi boleznimi oddvajajo od drugih
/
povezovati in oddvajati pojme
/
za izobraževanje so oddvajali visoke vsote od skupnega dohodka
oddeljevali
oddvojíti
-ím
dov.
, oddvójil
(
ī í
)
publ.
ločiti
:
bolnike s tifusom so oddvojili od drugih
;
oddvojila sta se od skupine in sama nadaljevala pot
/
vzgoje ni mogoče oddvojiti od pedagoškega dela
/
za kulturo so oddvojili precejšen del narodnega dohodka
oddelili
/
oddvojiti del knjižnice od tehniške knjižnice
odcepiti
oddvojèn
-êna -o:
biti oddvojen od družbe
;
ta pokrajina je bila upravno dolgo oddvojena od Slovenije
●
publ.
njegova dramatika zavzema v evropski dramatiki oddvojeno mesto
posebno
odebeléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
odebeliti se:
krave pri krmljenju s koruzo odebelijo
/
drevo odebeli
/
koža na podplatih odebeli
odebelèl
in
odebelél -éla -o:
odebelel človek
odebelína
-e
ž
(
í
)
odebeljeni del česa:
kožna odebelina
;
odebelina na vejah
odebelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odebeliti:
odebelitev stene
/
odebelitev prstov
/
te alge imajo na koncu izrastkov mehurjaste odebelitve
odebeline
odebelíti
-ím
dov.
, odebélil
(
ī í
)
narediti (bolj) debelo:
odebeliti bolnika z močno hrano
/
odebeliti dno posode
odebelíti se
postati (bolj) debel:
ob taki hrani bi se vsakdo odebelil
;
zelo se odebeliti
/
korenje se je že odebelilo
/
koža na podplatih se odebeli
odebeljèn
-êna -o:
odebeljen del, konec
;
zaradi vnetja odebeljeni prsti
;
odebeljena korenina
odêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje:
kupiti dve odeji
;
zaviti se v debelo odejo
;
odevati, pokrivati se z eno odejo
;
raztrgana, tanka odeja
/
električna odeja
z električnim gretjem
;
konjska odeja
debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj
;
prešita odeja
polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita
;
(volnena) odeja
debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje
;
prevleke za prešite odeje
;
pren.,
pesn.
noč je razgrinjala temno odejo čez polje
●
ekspr.
iti pod odejo
spat
;
ekspr.
tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka
je premalo denarja za nakup
//
ed.
več takih izdelkov, taki izdelki:
nabaviti odejo in drugo posteljnino
;
zračenje odeje
;
imeti dovolj odeje
2.
knjiž.,
s prilastkom
plast, ki kaj pokriva:
polje je ležalo globoko pod blatno odejo
;
ledena odeja pokriva jezero
;
snežna odeja
/
bela odeja
sneg
♦
bot.
rastlinska odeja
vse rastline, ki rastejo na določenem območju
;
geol.
krovna odeja
skladi, ki ležijo na podlagi
odêjica
-e
ž
(
ȇ
)
manjšalnica od odeja:
plesti otroške odejice
;
stisniti se pod odejico
;
svilena odejica
odélo
-a
s
(
ẹ́
)
zastar.
1.
obleka
,
oblačilo
:
njeno telo je bilo v elegantnem odelu mladostno
;
gosposko odelo
/
dobivati hrano in odelo
2.
odeja
:
ležati brez odela
/
ekspr.
zemlja se je pokrila s pisanim odelom
ódeon
in
odéon -a
m
(
ọ̑; ẹ̑
)
pri starih Grkih
stavba, namenjena zlasti za glasbene prireditve:
odeon v Atenah
óder
ódra
m
(
ọ́
)
1.
vzvišen prostor, navadno iz desk:
na travniku so naredili oder
;
stati okrog odra
;
podolžen, stopničast oder
;
oder za godce
;
ograja pri odru
/
govorniški, morilni oder
;
mrtvaški oder
na katerem leži mrlič do pogreba
;
sramotni
ali
sramotilni oder
nekdaj
na katerega so postavljali ljudi za kazen
;
(šolski) oder
vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu
;
oder za zmagovalce
2.
proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani:
oditi z odra
;
priti, stopiti na oder
;
stati sredi odra
;
luči, notranjost, ozadje odra
;
vrata na oder
/
doživeti aplavz pri odprtem odru
med dejanjem
/
gledališki, koncertni oder
;
lutkovni oder
//
umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti
dramskih del;
gledališče
:
pisati, ustvarjati za oder
/
amaterski, mladinski oder
;
ljudski oder
v stari Jugoslaviji
amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger
//
publ.,
navadno s prilastkom
področje udejstvovanja in uveljavljanja:
delovati na slovenskem kulturnem odru
;
razmere na mednarodnem političnem odru
3.
grad.
konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad
tlemi:
postavljati oder
/
delovni
ali
zidarski oder
navadno manjši oder iz koz in desk
;
opažni oder
ki nosi opaž in nestrjeni beton
4.
knjiž.
pograd
:
ležati na odru
;
popadali so po odrih kot ubiti
5.
podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena:
prisloniti lestev k odru
;
metati seno na oder
●
publ.
drama je osvojila vse evropske odre
je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih
;
publ.
stopil je na literarni oder
začel je literarno delovati
;
publ.
drama je šla čez oder
je bila uprizorjena
;
dati, postaviti dramo na oder
uprizoriti jo
;
klicati na oder
z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder
;
publ.
prenesti roman na oder
dramatizirati in uprizoriti ga
;
publ.
stopiti na oder za zmagovalce
zmagati
;
ekspr.
njega smo že večkrat videli na odru
že večkrat je nastopil v gledališču
♦
gled.
elizabetinski oder
;
glavni oder
;
mali oder
;
namizni oder
majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo
;
omarni oder
;
pogrezljivi oder
;
stranski oder
ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že
pripravljenih prizorišč
;
vrtljivi
ali
vrtilni oder
pri katerem se tla lahko zavrtijo
;
mont.
nihalni oder
železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu
oderúh
-a
m
(
ū
)
nav. ekspr.
kdor izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno:
izposojati si denar pri oderuhu
;
rešiti se iz rok oderuhov
oderúhinja
-e
ž
(
ū
)
nav. ekspr.
ženska, ki izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko
ceno:
brezsrčna oderuhinja
oderúški
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na oderuhe:
oderuški posli
/
prodajati po oderuški ceni
zelo visoki
;
posojati denar na oderuške obresti
oderúštvo
-a
s
(
ȗ
)
nav. ekspr.
lastnost ali ravnanje oderuha:
to izvira iz njegovega oderuštva
;
posojanje na tako visoke obresti je pravo oderuštvo
;
opozorili so ga na sosedovo oderuštvo
odéti
odénem
dov.
, odêni odeníte
(
ẹ́
)
namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom:
položila je otroka v posteljo in ga odela
;
odeti s prešito odejo, rjuho
;
odeti se čez glavo
;
premalo, toplo se odeti
/
ekspr.
odeti stopnice s preprogo
pokriti, pogrniti
;
ekspr.
sneg je odel gozd
//
knjiž.
obleči
1
:
odeti plašč
;
odeli so jo v zlato in škrlat
;
praznično se odeti
●
knjiž.
kar je čutil, je težko odel v besede
izrazil z besedami
;
knjiž.
odeti preteklost s slavo
poveličati jo
odéti se
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
vas se je odela v mir, molk
;
odeti se v lahen sen
zaspati
;
odeti se s ponosom
postati ponosen
odevèn
-êna -o
zastar.
:
odevena v drag plašč
odét
-a -o:
v črno čipkasto obleko odeto telo
;
zebe ga, ker je premalo odet
odèv
-éva
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
obleka
,
oblačilo
:
ženska v temnem odevu
odéva
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
obleka
,
oblačilo
:
vrhnja odeva
;
ženska v nelepi odevi
/
spreminjanje odeve
odeválo
-a
s
(
á
)
1.
knjiž.
kar kaj pokriva, odeva:
pregrniti s sivim odevalom
;
ženska, zavita v čudno odevalo
/
ekspr.
gore so začele odlagati svoje zeleno odevalo
//
obleka
,
oblačilo
:
v nenavadna odevala oblečeni pevci
/
biti brez odevala
2.
bot.,
v zvezi
cvetno odevalo
samo venčni ali samo čašni listi ali venčni in čašni listi:
odstraniti cvetno odevalo
;
cevasto zraslo cvetno odevalo
/
dvojno, enojno cvetno odevalo
odévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od odevati:
pretoplo odevanje otrok
odévati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ́
)
nameščati zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom:
nemirnega bolnika je celo noč odevala, da se ne bi prehladil
;
pozimi se odeva s pernico
/
odevati nasade z vrečevino
pokrivati pred mrazom
;
telo mu za silo odeva stara suknja
pokriva, varuje
;
ekspr.
gore odeva sneg
//
knjiž.
oblačiti
:
odevali so ga v dragocene obleke
;
praljudje so se odevali v kože
/
ekspr.
grmovje se odeva v mlado listje
zeleni
odévati se
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
pokrajina se odeva v molk
odévka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
odeja
:
postelja z raztrgano odevko
/
sedeli so na preprogah in barvastih odevkah
pregrinjalih
odfŕcniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
s hitrim sproženjem upognjenega prsta odstraniti:
ogorek je odfrcnil skozi okno
/
ekspr.
odfrcnil ga je v prepad
sunil
odfrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
ekspr.
1.
frčeč odleteti:
kos odfrči z drevesa
/
hitro je odfrčala iz sobe
stekla
/
sedel je v avtomobil in odfrčal na letališče
se hitro odpeljal
2.
pog.
biti izključen, odpuščen (iz službe):
če bo tako zanemarjal službo, bo kmalu odfrčal
odfrfotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
frfotaje odleteti:
ptice so odfrfotale kdove kam
/
listi so odfrfotali na vse strani
/
ekspr.
odfrfotala je iz sobe
lahkotno, hitro odšla
odfrléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. ekspr.
frleč odleteti:
metulji so odfrleli z rož
/
listi so odfrleli po zraku
/
odfrlela je iz sobe
lahkotno, hitro odšla
●
ekspr.
zdaj mu ne bo mogel več odfrleti
zbežati, uiti
odgájati
-am
nedov.
(
ā
)
zastar.
1.
rediti
1
,
vzrejati
:
odgaja teleta za meso
2.
vzgajati
:
svoje otroke je strogo odgajal
/
odgajati mladino v slovenskem duhu
odgalopírati
-am
dov.
(
ȋ
)
v galopu se oddaljiti:
konj je odgalopiral po cesti
/
odgalopirati na konju proti domu
/
ekspr.
najraje bi odgalopiral daleč od njih
odšel
odganjálec
-lca
m
(
ȃ
)
kar odganja kaj neprijetnega:
dober imunski sistem je najboljši odganjalec prehladnih obolenj
;
ultrazvočni odganjalec mrčesa
odgánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odganjati:
naveličala se je odganjanja nadležnih in pijanih gostov
/
odganjanje mladik
odgánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor:
odganjati radovedneže
/
odganjati konju brenclje
;
z obema rokama si je odganjal muhe
/
klopotci odganjajo ptice
/
odganjati koga od hiše
poditi
//
delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:
odganjati strah, žalost
/
odganjati težke misli, skrbi
;
težko je odganjal spanec
2.
ekspr.
odvračati
,
odbijati
:
s takim nastopom odganja sodelavce
/
že naslov knjige bralce odganja
3.
delati poganjke:
drevesa so začela odganjati
/
vrba že odganja mačice
odgánjati se
skakati, poganjati se:
odganjal se je od drevesa do drevesa
/
te živali se odganjajo z obema nogama hkrati
odganjajóč
-a -e:
njegove odganjajoče besede so ga pregnale od doma
;
odganjajoče drevje
odgánjek
-jka
m
(
ȃ
)
poganjek
:
delati odganjke
;
mladi odganjki
odglasíti
-ím
dov.
, odglásil; odglašèn
(
ī í
)
zastar.
odjaviti
:
odglasiti obrt
odgnáti
-žênem
dov.
,
stil.
odženó
(
á é
)
1.
narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na
določeno mesto:
odgnati krave iz hleva
;
živino so že odgnali v planino
/
ekspr.
vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
2.
narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor:
odgnati radovedneže
/
odgnal si je muho s čela
/
navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše
spodili
;
fant se ni pustil odgnati
odpraviti
/
ekspr.
visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev
zaradi visoke vstopnine so odšli
//
narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:
odgnati bolezen, strah, žalost
/
odgnati neprijetne misli, skrbi
3.
ekspr.
odvrniti
,
odbiti
:
s svojim nastopom je odgnal sodelavce
/
njena neprijaznost je odgnala goste
4.
narediti poganjke:
ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi
/
vrba je že odgnala mačice
odgnáti se
skočiti, pognati se:
plesalec se je visoko odgnal
;
z vso silo se je odgnal in preskočil potok
/
pog.
na startu se je preslabo odgnal
odrinil
●
knjiž.
razprava se je po kvaliteti daleč odgnala
je zelo kvalitetna
odgnán
-a -o:
deček, odgnan od mize, je jokal v kotu
odgníti
-gníjem
dov.
(
í ī
)
zaradi gnitja se odstraniti:
korenine so odgnile
odgodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
odložitev
,
preložitev
:
pričakovali so odgoditev seje
/
prosil je za odgoditev plačila
odgodíti
-ím
dov.
, odgódil
(
ī í
)
knjiž.
odložiti
,
preložiti
:
odgoditi sejo, sestanek
odgodèn
-êna -o:
če bo slabo vreme, bo proslava odgodena na prihodnjo nedeljo
odgója
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
vzgoja
:
odgoja treh sinov ni bila lahka
/
odgoja živine
reja, vzreja
odgojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
vzgajati
:
odgojevati otroke
;
odgojevati za trdo življenje
/
odgojevali so jo med samimi fanti
odgojítelj
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
vzgojitelj
:
bil je njegov učitelj in odgojitelj
/
dobil je službo odgojitelja
odgojíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
vzgojiteljica
:
bila ji je najboljša odgojiteljica
/
postala je odgojiteljica
odgojíti
-ím
dov.
, odgójil
(
ī í
)
zastar.
vzgojiti
:
dobro odgojiti otroke
/
hotel ga je odgojiti v koristnega člana človeške družbe
odgojèn
-êna -o:
strogo odgojen
odgòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od odgnati:
težko je čakal na odgon živine v planino
;
čreda je pripravljena za odgon
/
sledile so aretacije in odgoni v taborišča
//
pravn.,
nekdaj
prisilna odvedba v domovinsko občino:
izdati odločbo o odgonu osebe
/
poslati koga v domovinsko občino z odgonom
2.
pog.
odriv
:
prepozen odgon
odgonétiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
razrešiti
,
doumeti
:
odgonetiti pomen njenih besed
;
odgonetiti uganko
/
ni znal odgonetiti njene užaljenosti
ugotoviti vzroka
;
težko so odgonetili napise na spomenikih
prebrali
odgónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odgon:
živina ima že stalno odgonsko pot v planino
/
odgonski stroški
;
odgonsko spremstvo
odgoréti
-ím
dov.
, odgôrel
(
ẹ́ í
)
zaradi gorenja se odstraniti:
listje je po vejah hitro odgorelo
odgovarjálec
-lca
[
odgovarjau̯ca
tudi
odgovarjalca
]
m
(
ȃ
)
kdor odgovori, odgovarja:
dati zboru vlogo odgovarjalca
/
večina odgovarjalcev je s kvaliteto zadovoljna
vprašancev
odgovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odgovarjati:
poslušati glasno odgovarjanje otrok
/
avtorjevo odgovarjanje kritikom
odgovárjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje,
poizveduje:
vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal
;
odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno
;
odgovarjati pisno, po telefonu
;
odgovarjati slovensko, v slovenščini
;
odgovarjati z da ali ne
/
šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu
koliko bo znal povedati
;
odgovarjati pravilno
/
odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen
/
odgovarjati na vprašanje
//
pojasnjevati
,
razlagati
:
v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
//
sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari:
prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso
odgovarjali
;
odgovarjati na predloge, predpise
2.
govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav:
zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali
;
odgovarjati na pozdrave
odzdravljati
;
odgovarjati na zdravice
//
pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem,
razglednic:
na pisma jim je nehal odgovarjati
;
odgovarjal je čedalje bolj poredko
//
govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del:
zbor odgovarja solistu
;
duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
//
oglašati se kot na pobudo koga:
sosedovi kosci so odgovarjali z vriski
/
klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev
;
ekspr.
velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po
podružnicah
/
ekspr.
njegovim dovtipom je odgovarjal smeh
sledil
3.
delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala:
zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali
;
odgovarjati klicem
;
odgovarjati s signalom
//
reagirati, odzivati se:
organizem odgovarja na spremembe v okolju
;
organske snovi odgovarjajo na svetlobo
4.
zavračati očitke, negativno kritiko:
odgovarjati kritikom
;
na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki
;
prepričljivo odgovarjati
//
delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je
prej storil kdo drug:
začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal
;
na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali
/
policija je odgovarjala s solzivcem
5.
neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih:
odvaditi se odgovarjati
;
otrok grdo odgovarja očetu
/
nižje pog.
nazaj odgovarjati
6.
biti odgovoren:
starši odgovarjajo za mladoletne otroke
;
za svoje početje sam odgovarja
/
ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo
jo je povzročil, je kriv zanjo
/
odbori odgovarjajo svojim volivcem
//
publ.
biti pooblaščen, pristojen:
on odgovarja za finance, za določeno področje
7.
dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo:
moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti
/
za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
8.
jamčiti
:
zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo
/
zanj odgovarjam v vsakem pogledu
/
vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
9.
pog.,
s širokim pomenskim obsegom
biti v skladu s čim, ustrezati:
zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi
/
to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici
/
cena nam ne odgovarja
je previsoka
;
njena frizura ni odgovarjala obleki
ni bila primerna za to obleko
;
to blago mi ne odgovarja
mi ni všeč; zame ni primerno
10.
zastar.
odvračati
,
odsvetovati
:
ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal
;
odgovarjati koga od ženitve
●
ekspr.
odgovarjal je njenim pogledom
tudi on jo je pogledoval, gledal
;
ekspr.
ni odgovarjal na njena čustva
ni je ljubil, čeprav ga je ljubila
;
večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem
večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo
;
odgovarja naj pred našim zakonom
sodi naj se mu po naših zakonih
odgovarjajóč
-a -e:
odgovarjajoč na pismo
;
lestev odgovarjajoče dolžine
;
dobiti odgovarjajočo odškodnino
odgôvor
-a
m
(
ȏ
)
1.
glagolnik od odgovoriti:
a)
izmikati se, izogibati se odgovoru
;
čakati na odgovor
;
prositi za odgovor
;
obotavljati se z odgovorom
/
ni mu dal odgovora, ker je bil gluh
ni mu odgovoril
;
spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora
mu ni odgovoril, povedal
;
ekspr.
na to vprašanje nimam odgovora
nanj nočem odgovoriti
b)
odgovor na to vprašanje mu je bil lahek
;
odgovor znanstvenikov o tem pojavu
/
o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora
ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti
;
na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora
mi niso pojasnili, kar sem želel
;
na to ne vem odgovora
tega ne znam pojasniti
;
dati odgovor na vprašanja poslancev
pojasniti jim, kar so želeli
;
vprašanje je ostalo brez odgovora
nepojasnjeno
c)
odlašati z odgovorom na pismo
/
stisniti roko v odgovor
č)
ta kritika zahteva javen odgovor
;
pričakujejo avtorjev odgovor na napade
d)
čakati na sovražnikov odgovor
/
v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
e)
odgovor organizma na dražljaj
/
odgovor umetnika na razmere v deželi
2.
kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje,
poizveduje:
odgovor ga ni zadovoljil
;
prebrati odgovor
;
jasen, kratek, odklonilen odgovor
;
preveriti pravilnost odgovora
/
prišepetati odgovor
/
moj odgovor je jasen in kratek: da
//
pojasnilo
,
razlaga
:
na to vprašanje še ni odgovora
;
verjeti odgovoru
;
iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3.
sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko:
objaviti odgovor v časopisu
;
odgovor slovenske vlade na avstrijsko noto
//
kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil
kdo drug:
aretacije so bile odgovor na njihove akcije
/
to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4.
kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala:
slišati odgovor na klice
5.
opravičilo pred pristojnim organom, osebo:
zahtevati odgovor za jemanje podkupnine
/
klicati na odgovor zaradi zamud
/
za to mi boš še dajal odgovor
●
evfem.
kmalu boš dajal odgovor pred Bogom
v krščanskem okolju
umrl
;
v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora
se še nismo odločili
;
odgovora na vlogo še ni prejel
obvestila o odločitvi glede vloge
;
odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku
nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril
;
nikoli ni ostal dolžen odgovora
znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj
je odpisal
;
pismo je ostalo brez odgovora
nanj naslovnik ni odpisal
;
sem na dolgu z odgovorom
nisem še odgovoril, odpisal
♦
mat.
odgovor
z besedami izražena rešitev uporabne naloge
;
ptt
mednarodni kupon za odgovor
nekdaj
kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor
;
brzojavka s plačanim odgovorom
;
šah.
odgovor
poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega
odgôvoren
1
-rna -o
(
ȏ
)
pridevnik od odgovor:
odgovorna oblika
odgovóren
2
-rna -o
prid.
, odgovórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
v povedni rabi
dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
a)
če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice:
ne more biti odgovoren za dejanja drugih
;
starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo
;
za svoje početje ste sami odgovorni
/
kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov
jamči
/
odgovorni urednik
ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacije
b)
če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega:
za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi
;
učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
//
dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge:
dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico
;
bil je odgovoren za organizacijo volitev na tem območju
;
starši so odgovorni za otrokov razvoj
//
ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj,
storilec:
ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo
;
ne čuti se odgovornega za nesrečo
/
za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
2.
ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti:
novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba
/
odgovoren odnos do ljudi
;
spodbujati k odgovornemu delu
/
v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev
premišljena, trezna
3.
ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost:
operacija je odgovoren poseg
;
zaupali so mu odgovorno nalogo
;
opravlja zelo odgovorno delo
/
imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
4.
v povedni rabi
ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev
za svoje delo, ravnanje:
vlada je odgovorna državnemu zboru
;
žena je bila v preteklosti odgovorna možu
/
kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
5.
publ.
pooblaščen
,
pristojen
1
:
obrniti se na odgovorni forum
;
odgovorni organi
;
stiki z odgovornimi predstavniki
//
vodstven
,
vodilen
:
odgovorni krogi v stranki
;
zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
●
ekspr.
z glavo ste odgovorni za njegovo življenje
usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
♦
pravn.
odgovorna oseba
oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki
je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo
dejanje
;
kazensko odgovorna oseba
oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje
;
psih.
človek je odgovorno bitje
sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
odgovórno
prisl.
:
odgovorno delati, ravnati
;
enakopravno in odgovorno odločati
;
odgovorno uporabljati družbena sredstva
;
sam.:
odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili
odgovoríti
-ím
dov.
, odgovóril;
nam.
odgovôrit
in
odgovorít
(
ī í
)
1.
z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje,
poizveduje:
vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril
;
prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo
;
odgovoriti brzojavno, pisno
;
odgovoriti glasno
;
hladno, jezno, mirno odgovoriti
;
odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti
;
odgovoriti med smehom
/
boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila
/
kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti
povedali, rekli
;
pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja
znal vse, kar so ga vprašali
;
moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje
spoznati, razmisliti
//
pojasniti
,
razložiti
:
ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe
/
odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril
//
sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari:
ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust
/
prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili
;
odgovoriti na pritožbo, vlogo
2.
reči komu kaj na nagovor, pozdrav:
ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril
;
bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav
odzdravil
;
odgovoriti na zdravico
/
lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili
//
napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma,
razglednice:
že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril
;
odgovoriti na pismo
;
odgovoriti z razglednico
/
odgovoriti z obratno pošto
//
povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del:
zbor odgovori solistu
;
pevci so odgovorili nekoliko preglasno
//
oglasiti se kot na pobudo koga:
planinec je odgovoril z vriskom
/
strojnici je odgovoril top
3.
narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala:
odgovoriti na telefonski klic
;
odgovorili so jim z mahanjem, raketo
;
klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok
tok
//
reagirati, odzvati se:
odgovoriti na dražljaj
/
ekspr.
na njihove stoke je odgovoril z bičem
4.
zavrniti očitke, negativno kritiko:
odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom
;
odgovoriti na napade v časopisju
;
odgovoriti učinkovito
/
na njihovo zbadanje ni odgovoril
//
narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je
prej storil kdo drug:
odgovoriti na pritisk z demonstracijami
;
odgovoriti na žalitev s klofuto
;
odgovoriti z nasprotnimi ukrepi
5.
zastar.
odvrniti
,
odsvetovati
:
skušala je očetu odgovoriti to vožnjo
;
odgovoril jih je od načrta
●
vznes.
odgovoriti klicu domovine
vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe
;
ekspr.
ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo
jih je ubil
;
preg.
kdor molči, desetim odgovori
v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati
odgovoríti se
zastar.
odpovedati se, odreči se:
odgovoriti se ljubezni
odgovórnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
a)
če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice:
odgovornost lahko preide na drugo osebo
;
hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje
;
odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok
;
zahtevati odgovornost pri delu
;
enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev
/
sprejeti odgovornost za odločitev
;
ekspr.
kdo nosi odgovornost za to
je odgovoren
/
objektivna odgovornost
odgovornost nadrejenega za namerne ali nenamerne napake,
kriminalna dejanja, ki so jih storile osebe pod njegovo
pristojnostjo, čeprav pri tem ni bil udeležen in o tem ni nič
vedel
/
podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov
jamstvo
b)
če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega:
niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost
/
na odgovornost
uporaba stopnic na lastno odgovornost
;
pojdi na mojo odgovornost
;
to je storil na svojo odgovornost
//
dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge:
sprejeti odgovornost za napredek dežele
;
breme odgovornosti
;
publ.
vsa odgovornost leži na nas
mi smo za vse odgovorni
//
odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec:
odklanjati odgovornost za neuspeh
;
pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo
;
radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
2.
lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme,
izpolnjevati zahteve, dolžnosti:
pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko
modrost
;
razvijati odgovornost in samostojnost mladine
;
ravnati brez odgovornosti
;
merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
3.
naloga
,
obveznost
:
skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika
odgovornost
;
zaupati komu nove odgovornosti
4.
odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje
delo, ravnanje:
obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno
/
ekspr.
prevzeti odgovornost pred zgodovino
5.
lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva
veliko znanje, skrbnost:
ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge
;
odgovornost odločitve
●
ekspr.
kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi
kako težko je
;
publ.
klicati, poklicati koga na odgovornost
odgovor
♦
pravn.
civilna odgovornost
odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja
;
disciplinska odgovornost
odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja
delovnih obveznosti
;
kazenska odgovornost
odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega
storilca kaznivega dejanja
;
krivdna odgovornost
;
materialna odgovornost
odgovornost za povračilo premoženjske škode
;
odškodninska odgovornost
;
osebna odgovornost
odgovornost določene osebe same kot fizične osebe
;
psih.
odgovornost
sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev,
ravnanja
odgovórnosten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na odgovornost:
imeti odgovornostni čut
♦
pravn.
odgovornostno zavarovanje
zavarovanje za škodo, ki jo je zavarovanec dolžen poravnati drugim
odgozdíti
-ím
in
odgózditi -im
dov.
, odgózdil
(
ī í; ọ̄
)
narediti, da kaj preneha biti zagozdeno:
odgozditi toporišče
odgrabíti
in
odgrábiti -im,
in
odgrábiti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
z grabljenjem odstraniti:
odgrabiti gnoj izpod krave
odgrébati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
z grebenjem odstranjevati:
odgrebati blato s čevljev
//
odkopavati, navadno z rokami, s kremplji:
odgrebati truplo
odgrêbsti
-grêbem
dov.
, odgrébel odgrêbla; odgrebèn
tudi
odgrêben
(
é
)
z grebenjem odstraniti:
odgrebsti sneg z groba
//
odkopati, navadno z rokami, s kremplji:
lisice so odgreble truplo
odgrínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
(delno) odstranjevati tkanino, ki kaj pokriva, zakriva:
odgrinjati rjuhe
;
odgrinjati zaveso
;
pren.,
ekspr.
odgrinjati tančico prihodnosti
//
(delno) odstranjevati s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva:
odgrinjala je postelje, da bi šli otroci spat
2.
knjiž.
kazati
,
razkrivati
:
pisatelj odgrinja družbena nasprotja tistega časa
;
življenje se mu je odgrinjalo v vsej neizprosnosti
odgrísti
-grízem
dov.
(
í
)
z grizenjem odstraniti:
miši so odgrizle korenine
●
ekspr.
niso odnehali, dokler mu niso odgrizli zaslužka
odjedli
odgrízniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
s stiskom zob odstraniti:
odgrizniti kos jabolka
;
medved mu je odgriznil uho
/
z zobmi odgrizniti
●
ekspr.
nenadoma je odgriznil besedo
sredi besede prenehal govoriti
odgríznjen
-a -o:
odgriznjen košček sira
odgrméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
grmeč se oddaljiti:
nevihta je odgrmela za hribe
/
bombniki so odgrmeli proti severu
/
jezno je odgrmel iz hiše
kričeč odšel
odgrníti
in
odgŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
(delno) odstraniti tkanino, ki kaj pokriva, zakriva:
odgrniti odejo, pregrinjalo, zaveso
;
pren.,
ekspr.
odgrniti zagrinjalo preteklosti
//
(delno) odstraniti s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva:
odgrniti mizo, okno, posteljo
/
pokrite vrtnice so odgrnili
odkrili
/
smehljaj ji je odgrnil bleščeče zobe
;
pren.,
knjiž.
odgrniti skrivnost
2.
star.
odmakniti
,
umakniti
:
odgrnil je kamen s ceste
/
odgrnila je veje in previdno stopala naprej
odgŕnjen
-a -o:
odgrnjena skrivnost
;
postelja je že odgrnjena
odgúgati se
-am se
tudi
-ljem se
dov.
(
ū
)
gugajoč se oddaljiti:
ladja se je odgugala od brega
/
počasi se je odgugal iz gostilne
gugajoč se odšel
odhacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
okorno, težko oditi:
starec je godrnjaje odhacal na vrt
/
medved je počasi odhacal nazaj v gozd
odhajáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor odhaja z doma:
pripraviti popotnico odhajaču
/
slišati je bilo korake odhajačev
odhajajočih
odhájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odhajati:
odhajanje ljudi iz hiše
/
odhajanje strokovnjakov v tujino
/
odhajanje k vojakom
/
natakarjevo odhajanje in prihajanje
odhájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več ali da je na
določenem mestu:
gledala je za njim, ko je odhajal
;
ljudje so začeli odhajati iz hiše
;
počasi je odhajal proti vratom
/
gledali so za vlakom, ki je odhajal
se oddaljeval
;
ladja odhaja iz pristanišča
pluje
/
naši izseljenci so odhajali v Ameriko
so se odseljevali
;
mladina odhaja iz vasi
zapušča vas, se zaposluje v mestu
//
izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem
mestu zaradi kake poti z določenim namenom:
srečal sem ga, ko je odhajal v mesto po opravkih
/
odhajal sem spat, ko je nekdo potrkal
2.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja:
letos odhaja v pokoj
/
bilo je takrat, ko je odhajal k vojakom
3.
večkrat oditi:
prihajal je zadnji in odhajal prvi
;
odhajala je zgodaj zjutraj in se vračala pozno ponoči
/
ob sobotah odhaja v mesto nakupovat
hodi
/
pogosto odhaja na izlete
hodi
●
evfem.
nikogar ni bilo ob njej, ko je odhajala s sveta
umirala
;
odhaja na novo službeno mesto
prestavljen je
odhajáje
star.
:
odhajaje je še enkrat pomahal
;
odhajaje po stopnicah, je nekaj mrmral
odhajajóč
-a -e:
odhajajoč se je še enkrat ozrl
;
odhajajoč v tujino, se je poslovil od domačih
;
odhajajoči svati
;
gledala je za odhajajočim vlakom
;
sam.:
zavpil je za odhajajočim
odhitéti
-ím
dov.
, odhítel
(
ẹ́ í
)
hitro oditi:
odhitela je iz sobe
;
odhiteti na vrt
/
lastovke so odhitele na jug
hitro odletele
/
avtomobil je odhitel proti mestu
hitro odpeljal
odhlačáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hlačaje oditi:
fantek je odhlačal za materjo
/
medved počasi odhlača v gozd
//
slabš.
oditi
:
nazadnje je le odhlačal
odhòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
glagolnik od oditi:
onemogočiti, preprečiti odhod
;
čakali so na njegov odhod
;
pripraviti se za odhod
;
to se je zgodilo kmalu po njegovem odhodu
;
pred odhodom na vlak se je oglasil pri njem
/
to mu je podaril ob odhodu, pri odhodu z doma
;
njegov nenadni odhod v tujino je vse presenetil
;
določiti dan odhoda
/
odhod ladje
;
prihodi in odhodi vlakov
/
vsakodnevni odhod na delo
/
odhod v pokoj
/
odhod v partizane
/
njegov odhod s tega sveta je vse pretresel
odhódek
-dka
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
ekon.
stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že
vplivajo na finančni izid delovne organizacije:
izračunati prihodke in odhodke
odhóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odhod:
odhodno razpoloženje
♦
žel.
odhodni signal
;
odhodna postaja
postaja, s katere vlak odpelje
odhódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
prireditev, pogostitev ob odhodu, slovesu:
prirediti odhodnico
;
iti, povabiti na odhodnico
//
pesem, ki se poje ob odhodu, slovesu:
sestaviti, zapeti odhodnico
2.
popotnica
:
žena mu je pripravila odhodnico
●
pripraviti večerjo za odhodnico
za odhod, slovo
odhódnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor odide z doma:
o odhodnikih ni bilo nikakršnega sporočila
odhódnja
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
1.
odhod
:
pripraviti se na odhodnjo
;
prišel je čas, določen za odhodnjo
2.
odhodnica
:
zapeti komu pesem za odhodnjo
/
povabiti koga na odhodnjo
odhŕkati se
-am se
dov.
(
r̄ ȓ
)
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla:
preden je začel govoriti, se je odhrkal
;
glasno se odhrkati
odhrkávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla:
odhrkaval se je, pa se ni mogel odhrkati
;
starec se je kar naprej odhrkaval
odhŕkniti se
-em se
dov.
(
ŕ ȓ
)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla:
preden je spregovoril, se je odhrknil
;
močno se je odhrknil in pljunil
odhruméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
prenehati hrumeti:
stroji so odhrumeli
/
vihar je odhrumel
2.
ekspr.
hrumeč se oddaljiti:
letalo je odhrumelo proti hribom
/
odhrumel je skozi vrata
kričeč, ropotajoč odšel
odhúliti se
-im se
dov.
(
ú ū
)
pritajeno, sključeno oditi:
pes se je odhulil od hiše
/
ob njegovih strogih besedah se je odhulila iz sobe
ódica
tudi
odíca -e
ž
(
ọ̄; í
)
knjiž.
trnek
:
loviti z odico
;
odica z vabo
ódičen
tudi
odíčen -čna -o
(
ọ̄; ȋ
)
pridevnik od odica:
odična vrvica
odíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
okrasiti
,
olepšati
:
odičiti grob s cvetjem
;
odičila se je z biseri
/
cesar ga je odičil z visokimi naslovi
odíčen
-a -o:
slavnostno odičena dvorana
ódičnica
tudi
odíčnica -e
ž
(
ọ̄; ȋ
)
knjiž.
vrvica za trnek:
pritrditi trnek na odičnico
odigránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odigrati:
po odigranju državne himne so gostje pregledali častno četo
/
odigranje prekinjenih partij na šahovskem prvenstvu
/
odigranje odloženih tekem
odigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
končati igranje, igro:
prvo dejanje so odigrali brez težav
/
pianist je odigral in se priklonil
/
partijo šaha sta hitro odigrala
//
poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
a)
dramski tekst:
odigrati več prizorov iz drame
;
izvrstno je odigral vlogo Jermana
/
glavno vlogo je odigral Stane Sever
igral
/
publ.
religija je odigrala pomembno vlogo v zgodovini našega naroda
je bila pomembna
b)
glasbeno delo:
odigral je nekaj valčkov
;
sonato je odigrala z odlično tehniko
//
z igranjem uresničiti:
odigrali so še nekaj partij taroka
;
naša reprezentanca je odigrala pet tekem
●
ekspr.
fant je odigral
ne more več upati na uspeh
;
ekspr.
ta predmet je v šoli odigral
se ne bo več poučeval
;
ekspr.
imenitno je odigrala kratkovidnost
se je naredila, kot da je kratkovidna
odigráti se
knjiž.
zgoditi se, pripetiti se:
dogodek se je odigral malo prej
;
na teh tleh se je odigrala krvava drama
/
prizor se je odigral na cesti nepričakovano in bliskovito
;
publ.
tu se je odigrala odločilna bitka
bojevala, bila
odigrán
-a -o:
odigrana partija, predstava
;
vse napovedane tekme so bile odigrane
odigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem;
igrati
:
odlično je odigraval vlogo glavnega junaka
/
predstavo so odigravali na prostem
uprizarjali
odigrávati se
nav. 3. os.,
knjiž.
goditi se, dogajati se:
kaj se odigrava tu
;
vse se je odigravalo pred njenimi očmi
/
zgodba se odigrava v drugi polovici prejšnjega stoletja
/
publ.:
v organizmu se odigravajo ob tem velike spremembe
nastajajo
;
med njimi se odigravajo velika nasprotja
so
;
proces se le počasi odigrava
poteka, se razvija
ódij
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
sovraštvo
,
nejevolja
:
ves odij v zvezi s tem bo padel nanj
odímiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
1.
obdati z dimom:
odimiti ose, sršene
2.
počrniti, umazati z dimom:
odimiti steklo
;
posoda se je odimila
odímljen
-a -o:
stara odimljena skrinja
odiózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
neprijeten
,
zoprn
:
nobenega dela se ne brani, pa če je še tako odiozno
/
odiozna policijska služba
osovražena
odióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
neprijetnost
,
zoprnost
:
odioznost takih poslov ga je odbijala
odirálec
-lca
[
odirau̯ca
tudi
odiralca
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
izkoriščevalec
:
to so sami odiralci delavcev
odíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od odirati:
odiranje prašičev, zajcev
/
odiranje kože
/
neusmiljeno odiranje ljudi
odírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom:
odirati prašiča, zajca
;
vpil je, kakor bi ga živega odirali
/
odirati na meh
odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
2.
nav. ekspr.
izkoriščati, izrabljati z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno:
strašno je odiral svoje dolžnike
/
odirati delavce
izkoriščati, izrabljati
odisêja
-e
ž
(
ȇ
)
odisejada
:
čez nekaj dni bomo začeli svojo odisejo
;
v delu je opisana njegova osebna odiseja od kmečkega fanta do idola
/
rad pripoveduje o svoji šolski odiseji
odisejáda
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje:
v knjigi opisuje avtor svojo odisejado po kapitulaciji nemške armade
/
ladja je srečno prestala svojo odisejado
/
vesoljska odisejada
odisêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
tak kot pri Odiseju:
odisejske zvijače
;
odisejsko potovanje
odišáviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
1.
narediti dišeče:
odišaviti perilo
;
skrbno se je počesala in odišavila
2.
dodati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus:
meso osolimo, popopramo in odišavimo
;
odišaviti jed s cimetom
odišávljen
-a -o:
odišavljeni lasje
;
odišavljen s parfumom
odišávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati dišeče:
odišavljati perilo
;
rada se je odišavljala
2.
dodajati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus:
odišavljati sladice z različnimi aromati
odíšel
-šla -o
[
odišəu̯
]
prid.
(
ī
)
zastar.
ki odide:
odišli gostje
odíti
-ídem
dov.
, odšèl odšlà odšlò
tudi
odšló
(
í
)
1.
izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na
določenem mestu:
vstal je in odšel
;
čas je, da odidem
;
po teh besedah je odšla iz sobe
;
že zjutraj je odšla z doma
;
odšla je k sosedi in ji vse povedala
;
odšel je v sobo in se zaklenil
;
molče, nenadoma oditi
/
ptice so odšle v tople kraje
odletele
/
vlak je že odšel
odpeljal
;
sonce je odšlo za goro
zašlo
/
brez slovesa je odšla od njega
ga je zapustila
;
že pred leti so odšli v tujino
so se odselili
;
ekspr.
škoda, da je odšel tako mlad
umrl
//
izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na
določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom:
že zjutraj je odšel v mesto
;
odšla je domov
/
odšel je v gostilno na kozarec vina
;
odšla je v trgovino nakupovat
/
odšel je k počitku, spat
;
vsi so odšli na delo
;
odšla je po opravkih
/
večkrat sva odšla na sprehod po okolici
šla
2.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja:
oditi v pokoj
;
ekspr.
oditi v smrt za domovino
umreti
/
oditi k partizanom
3.
zastar.
uiti čemu, rešiti se česa:
srečno je odšel nevarnosti
/
ne boš mi odšel
●
ekspr.
kazen ti ne odide
gotovo boš kaznovan
;
ekspr.
njena mladost je hitro odšla
minila
;
publ.
oditi iz političnega življenja
ne ukvarjati se več s politiko
;
odšel je na novo službeno mesto
prestavljen je bil
;
evfem.
odšel je na drugi svet
umrl je
;
pog.
oditi po francosko
brez slovesa, neopazno
;
ekspr.
oditi z dolgim nosom
osramočen; ne da bi kaj opravil
odšèl
-šlà -ò
knjiž.
:
odšli gostje
odjádrati
-am
dov.
(
ȃ
)
z jadranjem se oddaljiti:
odjadrati iz pristanišča
/
ekspr.
lastovke so odjadrale na jug
odletele
//
ekspr.
počasi, dostojanstveno oditi:
odprla je vrata in odjadrala
/
nenadoma je vstal in odjadral proti izhodu
odšel
odjáhati
-am
tudi
-jášem
dov.
(
ā
)
jahaje se oddaljiti:
odjahali so po klancu
;
odjahati v diru
odjáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od odjaviti:
odjava stanovalca
/
odjava obrti
♦
žel.
sporočitev prometnika predhodni postaji, da je proga prosta
//
listina, s katero se odjavlja:
napisati odjavo
odjáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na odjavo:
odjavni rok
/
odjavna taksa
/
prijavna in odjavna služba
dejavnost, ki se ukvarja s prijavljanjem in odjavljanjem začasnega
ali stalnega bivališča prebivalcev
odjáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
sporočiti glede na predpise
a)
da kaka oseba ne biva več v določenem kraju:
odjaviti stalno, začasno prebivališče
;
odjaviti stanovalca
;
ob preselitvi se je treba odjaviti
/
odjaviti se iz hotela
b)
podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti,
razpolaganja s kako pravico:
odjaviti obrt
;
odjaviti delavce, zavarovance iz (obveznega) zavarovanja
;
odjaviti vozilo iz prometa
;
pravočasno odjaviti obrok za otroka v šoli
/
odjaviti internet, televizijski sprejemnik
;
odjaviti naročnino na časopis
;
odjaviti se od sprejemanja sporočil
//
sporočiti prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti
kaj:
za izlet jo je najprej prijavil, nato pa odjavil
;
odjaviti se od izpita
/
odjaviti se s strežnika
odjávljati
-am
nedov.
(
á
)
sporočati glede na predpise
a)
da kaka oseba ne biva več v določenem kraju:
odjavljati stalno, začasno prebivališče
/
prijavljati in odjavljati dokumente
b)
podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti,
razpolaganja s kako pravico:
odjavljati dejavnost, obrt
;
odjavljati delavce, zaposlene iz (socialnega) zavarovanja
;
odjavljati vozila iz prometa
;
pravočasno odjavljati obroke za otroke v šoli
/
odjavljati časopis, kabelsko televizijo
//
sporočati prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti
kaj:
referat študentov od izpita ne odjavlja
;
elektronsko odjavljati
;
nekateri člani se odjavljajo, drugi prijavljajo
/
odjavljati se s spletne strani
odjávnica
-e
ž
(
ȃ
)
adm.
tiskovina za odjavo:
izpolniti odjavnico
♦
žel.
določeno mesto, od koder se daje odjava
odjédati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
ekspr.
uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug:
šel je od doma, da ne bi bolni materi odjedal kruha
//
povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več:
odjedati komu olajšave
;
odjedati zaslužek potrebnejšim
/
police ob stenah so mu odjedale že tako borno svetlobo
jemale
●
sekira je odjedala velike kose lesa
odsekavala
odjèk
tudi
odjék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
knjiž.
odmev
:
odjek jim odgovarja, se razlega
;
odjek strela
●
publ.
gospodarska sprememba je imela močen odjek tudi v zunanjem svetu
o njej so govorili, razpravljali
odjékati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
knjiž.
odmevati
:
glas odjeka od gor
/
koraki odjekajo po ulici
/
njegove trde besede so mu še dolgo odjekale v glavi
odjékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
ponoviti se kot odmev:
strel je odjeknil od hribov
//
dati kratek, oster glas:
v tovarni je odjeknila močna eksplozija
2.
knjiž.,
navadno s prislovnim določilom
ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti:
kritika je glasno odjeknila v književnem svetu
/
dogodek je silovito odjeknil v njej
●
knjiž.
pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih
je pustila sled, se pokazala
odjèm
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
knjiž.
kupovanje
,
nakup
:
povečati odjem gradbenega materiala
/
ponuditi blago v odjem
v prodajo
;
odjem kmetijskih proizvodov je letos manjši kot lani
potrošnja, poraba
2.
odvzemanje
,
odvzem
:
ventil za odjem pare
♦
elektr.
odjem električnega toka
;
teh.
odjem električne energije, plina, vode
odjemálec
-lca
[
odjemau̯ca
in
odjemalca
]
m
(
ȃ
)
oseba v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča
določene storitve:
imeti, izgubiti, obdržati odjemalce
;
glavni, stalni odjemalci
;
odjemalci knjig
;
nova čistilnica ima veliko odjemalcev
♦
elektr.
odjemalec električne energije
na električno omrežje priključeni porabnik električne energije
//
knjiž.
uporabnik
:
število odjemalcev kulturnih dobrin se veča
;
odjemalec sodobne umetnosti
odjemálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki je za odvzemanje:
odjemalne priprave
odjemálka
-e
[
odjemau̯ka
in
odjemalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova v odnosu do osebe, pri kateri navadno
redno kupuje ali naroča določene storitve:
pridobila si je nove odjemalke
;
dolgoletna, zvesta odjemalka
/
države odjemalke nafte
♦
elektr.
odjemalka električne energije
na električno omrežje priključena porabnica električne energije
odjemálnik
-a
m
(
ȃ
)
elektr.,
navadno s prilastkom
odjemnik
:
odjemalnik zvoka
odjémati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ̑
)
star.
odvzemati
,
jemati
:
orehe je razdelila na kupčke in jih odjemala ter dodajala
/
svetel prostor mu je odjemal strah in tesnobo
/
odjemati krivdo
/
odjemali so jim živež in obleke
●
star.
že vsa leta odjema živila v tej trgovini
kupuje, nabavlja
♦
elektr.
odjemati električni tok
;
rel.
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas
molitveni nagovor Kristusa v podobi kruha in vina pred obhajilom
odjémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odjem:
odjemne možnosti, pogodbe
♦
elektr.
odjemno mesto
;
strojn.
odjemna para
para, ki se jemlje iz parnega stroja za gretje
odjémnik
-a
m
(
ẹ̑
)
elektr.,
navadno s prilastkom
naprava za odvzemanje električnega toka, zvoka:
škarjasti odjemnik
;
tokovni odjemnik
;
odjemnik zvoka
odjénjati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
star.
1.
odnehati
,
popustiti
:
ob njenih solzah je takoj odjenjal
/
spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja
/
klin, zabit v skalo, je odjenjal
/
mraz letos ne odjenja
2.
nehati
1
,
prenehati
:
nazadnje je dež odjenjal
;
nista odjenjali govoriti
odjenljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
popustljiv
:
pameten in odjenljiv človek je
●
nar. primorsko
odjenljiv sneg
udirajoč se, južen
odjenljívost
-i
ž
(
í
)
zastar.
popustljivost
:
vljudna odjenljivost
odjésti
-jém
dov.
,
2. mn.
odjéste,
3. mn.
odjedó
tudi
odjêjo; odjêj
in
odjèj odjêjte; odjédel odjédla,
stil.
odjèl odjéla
(
ẹ́
)
ekspr.
povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več:
odjesti komu delo, zaslužek
;
odjesti dediču posestvo
/
odjedel mu je izvolitev
preprečil
;
odjedla ji je moža
prevzela
;
odjedel mu je paciente
jih odvrnil od njega
odjézditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z jezdenjem se oddaljiti:
odjezdili so z dvorišča
;
odjezditi v diru
odjúga
-e
ž
(
ȗ
)
otoplitev pod vplivom južnega vetra v hladnem obdobju:
zunaj je nastopila odjuga
/
dvodnevna odjuga
/
taljenje snega ob odjugi
;
pren.,
ekspr.
pričakovati politično odjugo
odjúžiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
postati pod vplivom južnega vetra toplejši:
vreme se je odjužilo
;
brezoseb.
zadnje dni se je precej odjužilo
odjúžen
-a -o:
odjužen sneg
razmehčan, topeč se
odkàr
vez.
(
ȁ
)
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega
stavka:
odkar ga poznam, se ni nič spremenil
;
odkar se je preselil, še ni prestopil domačega praga
;
to se dogaja, odkar svet stoji
;
tri leta je že, odkar živi v mestu
odkášljati
-am
dov.
(
ȃ
)
s kašljanjem odgovoriti, oglasiti se:
ko je vstopila, mi je pomenljivo zakašljal, jaz sem mu pa odkašljal
odkášljati se
s kašljanjem spraviti sluz iz grla, sapnika:
odkašljal se je in začel govoriti
;
ne more se odkašljati
odkašljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odkašljevati se:
po dolgem odkašljevanju je spregovoril
/
iz sobe je bilo slišati hripavo odkašljevanje
odkašljeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
s kašljanjem spravljati sluz iz grla, sapnika:
odkašljuje se, a se ne more odkašljati
odkázati
tudi
odkazáti -kážem
dov.
(
á á á
)
1.
določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času:
gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan
;
profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo
//
določiti kraj in obseg česa:
odkazali so prostor za novo šolo
;
odkazati zemljišče za sadovnjak
/
odkazali so jim stražarska mesta
2.
star.
napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo;
dati
:
odkazali so mu lepo, zračno sobo
/
odkazali so jim uniforme
●
publ.
dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe
namenili
;
publ.
romanu so v literaturi odkazali pravo mesto
so ga pravilno ocenili
♦
gozd.
odkazati drevesa za posek
izbrati in označiti jih
odkázan
-a -o:
sesti na odkazani prostor
;
odkazana soba mu je ugajala
;
odkazano delo
;
odkazana drevesa
odkazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odkazovati:
odkazovanje dela, snovi za učenje
/
nepravilno odkazovanje lesa
odkazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
določati, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času:
delo ji je odkazovala starejša sestra
//
določati kraj in obseg česa:
odkazovati parcele za gradnjo
●
publ.
slovstvena zgodovina mu odkazuje prvo mesto med obema vojnama
ga ocenjuje za najboljšega, najpomembnejšega
odkídati
-am
dov.
(
í ȋ
)
odstraniti
:
a)
sneg:
odkidati zametene ceste
/
odkidati sneg s pločnika
b)
gnoj, blato:
odkidati živini
/
odkidati nesnago
odkídan
-a -o:
odkidan sneg
;
odkidana steza
odkidávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
kidati
:
vsako jutro je moral odkidavati
/
odkidavati sneg
/
odkidavati izpod živine
odkímati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje:
odkimal je, češ da se ne strinja
;
na njegovo vprašanje je odkimal
/
ne boš jedel, je vprašala. Ne, je odkimal
/
odkimati z glavo
2.
z gibi glave odzdraviti:
prišlecu je prijazno odkimal
●
ekspr.
če ga bo prosil, mu ne bo odkimal
mu ne bo odrekel
;
ekspr.
vsa osupla je odkimala z glavo
zmajala
odkimávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje:
prodajalka odkimava, da takega blaga nimajo
;
nič ni odgovorila, samo odkimavala je
/
odkimavati z glavo
2.
z gibi glave odzdravljati:
vstopali so drug za drugim in je moral kar naprej odkimavati
●
kar ne morem verjeti, je odkimaval oče
zmajeval
odkimováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odkimavati
:
ni videti zadovoljen, odkimuje
/
kar naprej je odkimoval vstopajočim
odkladalíšče
-a
s
(
í
)
odlagališče
:
odkladališče lesa, peska
odkládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
odlagati
:
počasi je odkladal suknjič in se plašno oziral okrog
/
odkladati les na določena mesta
;
pesek so odkladali na robu cestišča
/
dolgo je odkladal odgovor
;
odkladati potovanje
odkladnína
-e
ž
(
ī
)
plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi odlaganja (tekoče) vode:
jezerske, rečne odkladnine
♦
geol.
kvartarne, terciarne odkladnine
odklamáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, nerodno oditi:
s povešeno glavo je odklamal iz hiše
//
oditi
:
le kam je spet odklamal
odklánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odklanjati:
odklanjanje pomoči
/
odklanjanje pripomb
;
odklanjanje idejno neustreznih sestavkov
/
odklanjanje dramskega dela je občinstvo izrazilo z molkom
/
tako ravnanje staršev povzroča pri otroku čustveno odklanjanje
;
idejno odklanjanje
/
odklanjanje elektronskega curka
odklánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
ne sprejemati (kaj ponujenega):
odklanjati honorar, nagrado
/
odklanjati pomoč, ponudbe
/
bolnik še vedno odklanja hrano
noče jesti
/
v osmrtnicah
cvetje hvaležno odklanjamo
2.
ne soglašati s čim, ne upoštevati česa:
njegov predlog odklanjajo
;
odklanjati pripombe, trditve, ugovore
/
tak način življenja odklanja
3.
imeti, izražati negativen odnos do česa:
otrok šolo še vedno odklanja
/
sodobno poezijo popolnoma odklanja
//
knjiž.
ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati:
sodelavci ga odklanjajo
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa
samostalnik:
odklanjati odgovor, podpis
;
odklanjal je sodelovanje z njimi
ni hotel sodelovati
/
odklanjati odgovornost za kaj
4.
knjiž.,
zastar.
odstranjevati
,
odmikati
:
med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5.
fiz.
povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi
zunanjega vpliva:
kondenzator odklanja elektronski curek
;
odklanjati žarek iz prvotne smeri
;
svetlobni curek se odklanja
●
knjiž.
dekleta so ga po vrsti odklanjala
niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z
njim poročiti
;
knjiž.
s težavo so odklanjali napad
odbijali
odklánjati se
odmikati se od normalnega, pravega:
umetnost se odklanja
●
publ.
cena se od vrednosti zelo odklanja
je zelo neprimerna, neustrezna
;
publ.
nova likovna smer se odklanja od realizma
postaja drugačna, nepovezana z njim
odklanjajóč
-a -e:
odklanjajoč odnos
;
odklanjajoča kritika
;
prisl.:
odklanjajoče govoriti, se vesti
odklápljati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
z odstranitvijo povezovalne naprave ločevati od česa:
odklapljati železniške vozove
2.
izklapljati
,
izključevati
:
kar naprej odklaplja in vklaplja radio
//
prekinjati dovajanje česa:
v sušnih obdobjih začnejo odklapljati električni tok
odkláti
-kóljem
dov.
, odkôlji odkoljíte
(
á ọ́
)
s klanjem odstraniti:
odklati trščico od polena
;
sklad se je odklal od skale in zgrmel v dolino
odklán
-a -o:
odklana deščica
;
odklana skalna plast
odklatíti
in
odklátiti -im,
tudi
odklátiti -im
dov.
(
ī á; á
)
zastar.
sklatiti
:
odklatiti jabolko
odklatíti se
in
odklátiti se,
tudi
odklátiti se
slabš.
oditi, odpraviti se:
odklatil se je nekam po svetu
odklêj
in
odklèj
prisl.
(
ē; ȅ
)
zastar.
izraža vprašanje, od katere časovne meje traja dejanje;
od kdaj
:
odklej se že poznava
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
vprašanje je, odklej se v zgodovini pojavlja ta tip družbe
odkleníti
-klénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a)
da se kaj lahko odpre:
vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil
;
ta ključ ne odklene
/
odkleniti vrata
/
odkleniti omaro, stanovanje
b)
da kaj lahko začne delovati:
odkleniti kolo, volan
2.
knjiž.,
ekspr.
razkriti
,
razodeti
:
odklenil ji je svojo notranjost
/
odkleniti komu srce
●
ekspr.
po petih letih so mu odklenili ječo
mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili
;
odkleniti psa
narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu
odklénjen
-a -o:
odklenjena soba
;
odklenjena vrata
odklénkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
nav. 3. os.
1.
nav. ekspr.
prenehati klenkati:
zvon je odklenkal
2.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža prenehanje obstajanja dosedanjega položaja, uspešnosti:
takim ljudem je zdaj odklenkalo
;
v tej službi ji je odklenkalo
/
kolonializmu je odklenkalo
/
zimi je odklenkalo
zima je minila
●
ekspr.
odklenkalo mu je, jutri ga bomo pokopali
umrl je
;
ekspr.
pri njej mu je odklenkalo
ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več
odklépanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od odklepati:
dolgo se je mudil z odklepanjem
/
naložili so mu skrb za zaklepanje in odklepanje vežnih vrat
odklépati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
spravljati ključavnico v tak položaj
a)
da se kaj lahko odpre:
dolgo je odklepal, pa ni mogel odkleniti
;
ta ključ ne odklepa
/
odklepati vrata
/
odklepati in zaklepati blagajno
b)
da kaj lahko začne delovati:
odklepati kolo
2.
knjiž.,
ekspr.
razkrivati
,
razodevati
:
prerad odklepa svojo notranjost
odklesáti
-kléšem
dov.
, odklêši odklešíte; odklêsal
(
á ẹ́
)
s klesanjem odstraniti:
od kamna je odklesal več majhnih kosov
odkléstiti
-im
dov.
, odkléščen
(
ẹ́ ẹ̄
)
s sekiro odstraniti:
odklestiti veje
;
pren.,
ekspr.
prevodu je bilo treba marsikaj odklestiti
odklétev
-tve
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od odkleti:
rešiti koga z odkletvijo
odkléti
-kôlnem
[
otkou̯nem
]
dov.
, odkolníte
tudi
odkôlnite; odklél;
nam.
odklét
in
odklèt
(
ẹ́ ó
)
1.
po ljudskem verovanju
narediti, da kaj preneha biti zakleto:
s poljubom odkleti zakleto kraljično
2.
knjiž.,
ekspr.
rešiti
,
osvoboditi
:
iz žalosti jo je odklelo delo
odklét
-a -o:
odkleti grad
odklíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
s klikom računalniške miške kaj izbrati, označiti, zaznamovati:
uporabnik odklika ustrezne parametre in tako nadomesti tipkanje
ukaza
;
odklikati ikono
2.
prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran s klikom
računalniške miške:
ko si je ogledal video, je odklikal na drugo spletno stran
//
s klikom računalniške miške priti do določene strani na svetovnem
spletu sploh:
da bi o raziskavi izvedela še več, je odklikala na njeno spletno
stran
odkljúkati
-am
dov.
(
ȗ
)
s kljuki podobnim znakom zaznamovati kot opravljeno, obravnavano,
upoštevano:
stvari, ki jih je že zložil v kovček, je na seznamu odkljukal
●
ekspr.
stara ura v stolpu je odkljukala pet
odbila
odkljúkan
-a -o:
njegovo ime je na spisku že odkljukano
odklobuštráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, okorno oditi:
dal si je kovček na ramo in odklobuštral po stopnicah
//
slabš.
oditi
:
brez besede je odklobuštral mimo nje
odklòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
odmik od normalnega, pravega:
otrokov duševni odklon
;
obravnavati idejni odklon
/
v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma
odmik
;
prišlo je do odklona od tradicije
2.
odmik na nepritrjenem delu od določene točke:
odklon magnetne igle
;
odklon kazalca v levo
3.
fiz.
pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi
zunanjega vpliva:
odklon curka delcev
;
odklon svetlobe
♦
šport.
odklon
upogib telesa v pasu vstran
;
žel.
voziti v odklon
v spremenjeno smer
odklonílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki izraža, vsebuje odklanjanje:
odklonilna kritika
;
odklonilno vedenje
/
imeti do česa odklonilen odnos
;
odklonilno stališče
/
odklonilen odgovor
negativen
odklonítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odkloniti:
odklonitev vabila
/
odklonitev njegovega pesniškega dela
/
odklonitev prošnje jo je prizadela
odkloníti
-klónim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
ne sprejeti (kaj ponujenega):
odkloniti darilo, nagrado
/
odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo
/
zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
2.
ne soglašati s čim, ne upoštevati česa:
njegov predlog so odklonili
;
odkloniti pripombe, trditve, ugovore
/
njegovo dramo so na seji odklonili
3.
imeti, izraziti negativen odnos do česa:
njegovo poezijo je odklonil
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa
samostalnik:
odkloniti odgovor, podpis
;
odklonil je plačilo
ni hotel plačati
4.
knjiž.,
zastar.
odstraniti
,
odmakniti
:
odklonil je veje in stopil za njo
5.
fiz.
povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi
zunanjega vpliva:
magnetno polje odkloni curek elektronov
;
žarek se odkloni
●
prošnjo so odklonili
je niso pozitivno rešili
;
ekspr.
žalostno je odklonil z glavo
odkimal
odkloníti se
1.
odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke:
magnetna igla se odkloni
;
kazalec se odkloni v levo
2.
odmakniti se od normalnega, pravega:
zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni
odklónjen
-a -o:
odklonjen predlog
;
odklonjena prošnja
odklonljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.,
zastar.
odvrnljiv
:
odklonljiva nevarnost
odklónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odklon:
odklonski pojavi
/
odklonski kot
kot, za katerega se spremeni smer gibanja telesa ali širjenja
valovanja zaradi zunanjega vpliva
;
odklonska sila
odklónskost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost odklonskega:
ideološka odklonskost
;
spolna odklonskost
;
opredeljevanje odklonskosti
odklòp
-ópa
in
-ôpa
m
(
ȍ ọ́, ó
)
1.
odklopitev
:
odklop vozila
/
odklop električnega toka
2.
odmik od vsakdanjih misli, skrbi, dejavnosti z namenom telesne,
duševne sprostitve:
privoščiti si pošten dopustniški, počitniški odklop
;
hrepeneti po odklopu od vsakdanje rutine
/
popoln odklop
odklópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odklop ali odklapljanje:
odklopna naprava, priprava
♦
obrt.
odklopno okno
enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki
odklopítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odklopiti:
odklopitev lokomotive
/
ob odklopitvi likalnika jo je streslo
/
odklopitev misli, možganov
/
odklopitev električnega toka
odklopíti
in
odklópiti -im
dov.
(
ī ọ̄
)
1.
z odstranitvijo povezovalne naprave ločiti od česa:
odklopiti lokomotivo
;
odklopiti prikolico
2.
izklopiti
,
izključiti
:
odklopiti likalnik
;
odklopiti radio
/
odklopiti telefon
/
pren.
odklopiti možgane
//
prekiniti dovajanje:
odklopili so mu plin, električni tok in vodo
odklopíti se
in
odklópiti se
ekspr.
odmakniti se od vsakdanjih misli, skrbi, dejavnosti z namenom
telesne, duševne sprostitve:
pomaga mu, da zamenja okolje in se odklopi
/
odklopiti se od vsakdanjih skrbi
odklópljen
-a -o:
1.
deležnik od odklopiti:
odklopljen plin
;
odklopljeni vozovi
/
pren.
odklopljeni možgani
2.
pog.
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega;
nenavaden
:
odklopljen ples
;
odklopljen svet
;
odklopljena pričeska
/
rada obleče kaj odklopljenega
/
odklopljene počitnice
odklópnik
-a
m
(
ọ̑
)
elektr.
priprava za prekinitev tokokroga pri zelo velikem toku:
odklopotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
nav. ekspr.
klopotaje oditi:
v prevelikih coklah je počasi odklopotal iz hiše
/
zajahal je in odklopotal v noč
odkobáliti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
zastar.
okobal sedeč se oddaljiti:
zajahala sta konja in odkobalila naprej
//
ekspr.
nerodno, okorno oditi:
počasi je odkobalil iz hiše
odkóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
voj. žarg.
odpeti
1
:
neslišno je odkočil puško
odkóčen
-a -o:
v žepu je tiščal odkočeno pištolo
odkód
in
od kód
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̄
)
1.
izraža vprašanje, od katere krajevne meje poteka dejanje:
od kod ste hodili peš
;
elipt.
od kod in kam, prijatelj
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
vprašaj ga, od kod prihaja
//
izraža vprašanje po izvoru dejanja, stanja:
od kod si doma
;
od kod imate te novice
2.
nav. ekspr.
izraža vprašanje po vzroku dejanja, stanja:
od kod to žalostno stanje naših cest
;
od kod kar naenkrat taka prijaznost
3.
izraža nedoločeno, poljubno mejo, od katere poteka dejanje:
če je od kod prišel, je zmeraj prinesel darila
/
doma je iz Kranja ali od kod drugod v bližini
odkóder
in
od kóder
[
otkodər
]
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̑
)
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje meje, od katere poteka dejanje odvisnega stavka:
povzpel se je na vrh gore, od koder je lep razgled
/
ljubi Belo krajino, od koder je doma
/
minister je obiskal Pariz, od koder bo nadaljeval pot v Ameriko
od tam (pa) bo
odkodírnik
-a
m
(
ȋ
)
teh.
naprava za dekodiranje, navadno kot del računalnika ali programske
opreme:
digitalni odkodirniki
;
programski, strojni odkodirnik
;
odkodirnik za zvok
odkolovrátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nespretno, opotekaje se oditi:
plačal je in počasi odkolovratil iz gostilne
;
vstal je in še ves omotičen odkolovratil v kuhinjo
//
slabš.
oditi
:
možak je prijazno pokimal in odkolovratil proti hiši
odkòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od odkopati:
po odkopu grobov so odkrili še ostanke svetišča
/
težaven odkop premoga
kopanje
2.
prostor, ki je nastal z izkopavanjem;
izkop
:
poglobiti odkop za vodovod
3.
mont.
kraj, kjer se koplje ruda, premog:
odkop ima dva izhoda
;
potiskati vagončke k odkopu
;
opuščen odkop
odkopáti
-kópljem
tudi
-ám
dov.
, odkôplji odkopljíte
tudi
odkôpaj odkopájte; odkôpal
(
á ọ́, ȃ
)
s kopanjem odkriti kaj, priti do česa:
odkopati v pesku skrit predmet
/
arheologi so odkopali ostanke starega templja
/
odkopati grob
/
na zdravnikovo zahtevo so truplo odkopali
izkopali
;
letos so v tem rudniku odkopali velike količine premoga
nakopali
//
s kopanjem odstraniti:
odkopati prst od drevesa
/
odkopati žito izpod mlatilnice
odkopáti se
izkopati se:
sneg ga je zasul, da se je komaj odkopal
/
odkopati se iz dolgov
odkopán
-a -o:
odkopani predmeti
odkopávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odkopavati:
odkopavanje razvalin
/
odkopavanje zasutih rudarjev traja že nekaj dni
♦
mont.
odkopavanje z rušenjem
odkopávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s kopanjem odkrivati kaj, prihajati do česa:
rimsko svetišče so odkopavali vrsto let
/
odkopavati ponesrečence
/
odkopavati premog
kopati
//
s kopanjem odstranjevati:
odkopavati naneseno blato
;
odkopavati sneg
odkópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odkop:
a)
odkopna dela pri arheoloških raziskavah
/
rekordni odkopni učinek pri tekmovanju
/
odkopni prostor
♦
mont.
(odkopno) čelo
;
odkopno kladivo
b)
odkopna lokomotiva, proga
odkopnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
postati kopen:
prisojna stran je že odkopnela
odkoracáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
oditi z nerodnimi, počasnimi koraki:
fantek ga je začudeno pogledal in odkoracal
/
starka je odkoracala v hišo
počasi odšla
odkoráčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
oditi s širokimi, lenobnimi koraki:
ded je vstal in počasi odkoračil na cesto
/
tiger je dostojanstveno odkoračil v gozd
//
star.
oditi
:
urno se je obrnil in odkoračil iz sobe
odkorákati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
korakajoč oditi:
odkorakati izpred kasarne
;
postavili so se v vrsto in odkorakali proti vasi
2.
ekspr.
oditi
:
slovesno je odkorakal iz dvorane
/
veselo je odkorakal v mesto
odkòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
agr.
glagolnik od odkositi:
po prvem odkosu je treba travnik pognojiti
/
naravnati višino odkosa
/
nizek odkos
pri tleh
/
spraviti zadnji odkos v silos
odkósiti
1
-im
dov.
(
ọ́
)
knjiž.
končati kosilo;
pokositi
1
:
prišel je, ko so že odkosili
/
med kosilom je povedal nekaj gnusnega in v trenutku sem odkosil
prenehal kositi
odkosíti
2
-ím
dov.
, odkósil
(
ī í
)
s koso, kosilnico odrezati:
odkositi rože
;
z vsakim zamahom je odkosil veliko trave
/
odkositi pol travnika
pokositi
;
odkositi za krave
nakositi
odkošèn
-êna -o:
odkošena detelja, trava
;
odkošeno žito
odkotalíti
-ím
dov.
, odkotálil
(
ī í
)
s kotaljenjem spraviti z določenega mesta:
odkotaliti kolo
;
sodi so se odkotalili po bregu
odkotalíti se
slabš.
s težavo, nerodno oditi:
počasi se je odkotalila skozi vrata
odkováti
-kújem
dov.
, odkovál
(
á ú
)
narediti, povzročiti, da ni več vkovan:
odkovati jetnika
odkôvek
-vka
m
(
ȏ
)
teh.
kovan polizdelek:
izdelovati, izvažati odkovke
;
jeklen odkovek
;
odkovki za avtomobilsko in kovinsko industrijo
odkrásti se
-krádem se
dov.
,
stil.
odkràl se odkrála se
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
brez šuma, pritajeno oditi:
po prstih se odkrasti iz hiše
;
odkradel se je mimo njega
/
čoln se je odkradel od brega
tiho odplaval
//
naskrivaj, neopazno oditi:
nekateri so se že odkradli domov
odkréhati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
ekspr.
krehajoč oditi:
obrnil se je in odkrehal v hrib
odkréhati se
slabš.
odkašljati se:
odkrehal se je in začel govoriti
odkréhniti
-em
tudi
odkrêhniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
ekspr.
odlomiti
,
odtrgati
:
vihar je odkrehnil vrhove smrek
;
veja se odkrehne
/
zamahnil je z vso silo in odkrehnil toliko ledu, da so dereze
prijele
odbil
odkréhniti se
tudi
odkrêhniti se
nar.
odkašljati se:
kmet se je odkrehnil in glasno požrl slino
(C. Kosmač)
odkréhnjen
tudi
odkrêhnjen -a -o:
odkrehnjene veje
odkrevljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
odšepati
:
naslanjajoč se na palico, je odkrevljala proti hiši
//
težko, nerodno oditi:
starec je godrnjaje odkrevljal v kuhinjo
odkrevsáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, težko oditi:
odkrevsal je na dvorišče
//
slabš.
oditi
:
urno je odkrevsala v hišo
odkrhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
odlamljati, odtrgavati kaj krhkega, lomljivega:
odkrhavati mavčne okraske
;
skale so se pod stopinjami odkrhavale
odkrhávati se
nar. primorsko
odhrkavati se:
kar naprej se je odkrhaval
odkŕhek
-hka
m
(
ȓ
)
odkršek
:
odkrhki kapnikov, zoba
odkŕhniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
odlomiti, odtrgati kaj krhkega, lomljivega:
odkrhniti kos krede
;
od skale se je odkrhnil drobec
/
odkrhniti koren
;
noht se je odkrhnil
;
odkrhniti si zob
//
ekspr.
odlomiti
,
odtrgati
:
medved mu je odkrhnil čeljust
;
odkrhniti kos pečenke
●
ekspr.
odkrhniti besedam ost
obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
odkŕhniti se
nar. primorsko
odhrkniti se:
glasno se je odkrhnil in začel govoriti
odkŕhnjen
-a -o:
odkrhnjen kip, noht
;
kamen, odkrhnjen od zidu
;
odkrhnjena veja
odkrítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj odkrije, iznajde:
odkritelj cepiva proti rumeni mrzlici
/
ekspr.:
iskalec in odkritelj novih poti
;
odkritelj resnice
odkríteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odkritelje ali odkritje:
odkriteljska strast
/
dosegel je odkriteljske uspehe
odkríti
-kríjem
dov.
, odkrìl
tudi
odkríl
(
í ȋ
)
1.
odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj:
odkriti lonec, sod, vodnjak
/
odkriti pokrovko
//
odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva,
zaščite:
odkriti gredo
;
odkriti tla
/
odkriti glavo
odstraniti pokrivalo z nje
;
odkriti spečega otroka
odstraniti odejo z njega
;
odkriti posteljo
odgrniti
;
odkril si je prsi in pokazal rano
razgalil
//
s strehe odstraniti kritino:
vihar je odkril streho
2.
z odstranitvijo česa narediti kaj vidno:
premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod
/
ekspr.
smehljaj ji je odkril zobe
3.
z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega:
odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi
/
Krištof Kolumb je odkril Ameriko
/
odkriti nove načine dela
/
odkriti nov stroj
izumiti, iznajti
//
narediti znano kaj prikritega, skrivnega:
bolezen so pravočasno odkrili
;
odkriti nevarnost, zaroto
;
odkril je njegov talent
/
odkriti tatu
;
odkril je vzrok slabe volje
ugotovil
;
odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime
spoznal
;
takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
//
narediti znano sploh:
preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja
/
v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4.
narediti, da za kaj izve kdo drug:
svoje tehnike ni hotel odkriti
;
odkriti komu skrivnost
;
odkril ji je svojo ljubezen
izpovedal
;
odkriti komu svoje želje
povedati
;
nikomur se ni odkril
ni povedal svojih čustev, težav
5.
ugotoviti, da kje kaj je:
ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov
;
na cesti je odkril sledove stopinj
opazil
/
v besedilu je odkril več napak
našel
/
ekspr.:
odkriti pobeglega voznika
najti
;
končno ga je odkrila v gostilni
●
slabš.
ta človek ne bo odkril Amerike
ni posebno pameten, bister
;
iron.
misli, da bo odkril Ameriko
kaj novega
;
ekspr.
ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega
se je seznanil z njegovimi deli, idejami
;
ekspr.
odkriti (svoje) karte
povedati, izdati svoje namene
;
odkriti spominsko ploščo, spomenik
narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti,
navadno z odstranitvijo zagrinjala
;
ekspr.
v njem je odkrila srečo
on jo osrečuje
;
ekspr.
v njej je odkrila staro znanko
prepoznala, ugotovila
;
ekspr.
šele pozno sem odkril knjigo
spoznal, da je branje knjig užitek
odkríti se
1.
dati pokrivalo z glave:
bilo ji je vroče in se je odkrila
/
ko jo je srečal, se je odkril
jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
2.
ekspr.
postati viden, pokazati se:
ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava
/
ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled
/
v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina
/
z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
●
ekspr.
pred temi organizacijami se lahko odkrijemo
zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
odkrít
-a -o
1.
deležnik od odkriti:
s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture
;
odkrita posoda, streha
;
bolezen je bila pravočasno odkrita
;
okrog hodi odkrita in brez plašča
/
odkrit bazen
na prostem in brez strehe
2.
ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti:
odkrit človek
;
z njim ni bila odkrita
/
odkrit značaj
;
je odkritega srca
/
ekspr.,
kot podkrepitev
bodimo odkriti, to res ni bilo prav
//
ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva:
to so odkrite besede
;
odkrito priznanje
/
ekspr.
razgovor je potekal v odkritem vzdušju
/
odkrita pesniška izpoved
izpoved, ki ni podana v metafori
3.
ekspr.
ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni:
prišlo je do odkritega boja, napada
/
do njih kaže odkrite simpatije
/
imel je odkrit namen
/
to so njegovi odkriti nasprotniki
;
prisl.:
odkrito napisati, povedati
/
ekspr.,
kot podkrepitev
odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
odkrítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od odkriti:
odkritje radioaktivnih snovi
;
odkritje tiska
/
navdušilo ga je odkritje, da ima sestro
/
odkritje tatvine
/
odkritje skrivnosti
/
jutri bo slavnostno odkritje spomenika padlim borcem
//
kar se odkrije, iznajde:
zemljepisno vedo je obogatil z važnimi odkritji
;
uporaba znanstvenih dosežkov in odkritij v praksi
●
ekspr.
to je bilo zame pravo odkritje
nekaj popolnoma novega
;
ekspr.
za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje
proti pričakovanju zelo dober, uspešen
odkritosŕčen
-čna -o
prid.
, odkritosŕčnejši
(
ȓ
)
ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti:
je odkritosrčen človek
;
proti njemu ni bila odkritosrčna
//
ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva:
odkritosrčne besede
;
odkritosrčna izpoved
/
pozdravil ga je z odkritosrčnim veseljem
odkritosŕčno
prisl.
:
odkritosrčno gledati komu v obraz
;
odkritosrčno mu je povedala, kaj je storila
odkritosŕčnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
odkritosrčen človek:
ta odkritosrčnež je nepreviden
odkritosŕčnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost odkritosrčnega človeka:
radi so ga imeli zaradi njegove odkritosrčnosti
/
odkritosrčnost njenih besed je bila očitna
odkrítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost odkritega človeka:
ceniti koga zaradi njegove odkritosti
/
roman jih je pritegnil s svojo odkritostjo
/
ekspr.
z brezobzirno odkritostjo so ji vse povedali
odkriválec
-lca
[
otkrivau̯ca
tudi
otkrivalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj odkriva, odkrije:
taka je usoda velikih iznajditeljev in odkrivalcev
/
odkrivalec naših Alp
/
ekspr.
odkrivalec socialnih krivic
2.
aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa:
odkrivalec sevanja
♦
psih.
odkrivalec laži
aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu
zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
odkrívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odkrivati:
odkrivanje strehe
/
odkrivanje jam
;
aparati za odkrivanje obolenj
/
odkrivanje ponarejevalcev
/
spregovoril je ob odkrivanju spominske plošče
odkriváteljski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odkrivalce ali odkrivanje:
odkrivateljski pomen planinstva
/
odkrivateljski nagibi
odkrívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj:
odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha
;
odkrivati vodnjak
/
odkrivati pokrov
//
odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva,
zaščite:
odkrivati gredo
;
odkrivati tla
//
s strehe odstranjevati kritino:
začeti odkrivati streho
2.
z odstranitvijo česa delati kaj vidno:
z roko je zakrival in odkrival črke
/
luščil je omet in počasi odkrival fresko
3.
z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega:
odkrivati nove elemente, zvezde
;
pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali
/
odkrivati nove metode
//
delati znano kaj prikritega, skrivnega:
pravočasno odkrivati bolezni
;
odkrivati mlade talente
//
delati znano sploh:
odkrivati preteklost dežele
/
odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti
4.
delati, da kaj izve kdo drug:
ne odkriva rad svojih misli, načrtov
5.
ugotavljati, da kje kaj je:
v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo
;
z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani
odkrívati se
1.
dajati pokrivalo z glave:
zaradi vročine so se dekleta odkrivala
/
odkrivati se znancem
jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati
2.
ekspr.
postajati viden, kazati se:
na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi
;
pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor
●
ekspr.
prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo
izkazujejo mu čast, spoštovanje
odkrivajóč
-a -e:
odkrivajoč prave vzroke, se je čudil
odkrížati se
-am se
dov.
(
ī
)
znebiti se, otresti se:
hitro, težko se ga je odkrižala
/
odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga
/
ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo
odkŕšek
-ška
m
(
ȓ
)
odkrhnjen drobec, kos:
za oreh debel odkršek
;
odkrški skale
odkrúšek
-ška
m
(
ȗ
)
odkrušen drobec, kos:
pri plezanju so se mu usipali na glavo odkruški
;
premogovi odkruški
/
na vse strani so leteli leseni odkruški
iveri
;
pren.,
knjiž.
natresel jim je nekaj odkruškov iz svojega bogatega življenja
//
arheol.
odkrušen kos prodnika:
obdelovanje odkruškov v kameni dobi
odkrušíti
in
odkrúšiti -im,
in
odkrúšiti -im
dov.
(
ī ú; ú ū
)
s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega:
odkrušiti velik kos ometa, skale
;
kamen se odkruši
/
vrh gore se je odkrušil
/
ekspr.
odkrušiti košček kruha
odlomiti
//
s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega:
granata je odkrušila zid
;
pri jedi si je odkrušil zob
odkrúšen
-a -o:
odkrušen grušč, kamen
odkúkati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
prenehati kukati, peti:
kukavice so odkukale
/
ura s kukavico je odkukala
odkúp
-a
m
(
ȗ
)
glagolnik od odkupiti:
odkup slike
/
odkup pravic
/
ponuditi kaj v odkup
/
ukvarjati se z odkupom in prodajo
odkupovanjem
/
notranji odkup
prodaja deležev ali delnic zaposlenim znotraj podjetja
//
količina odkupljenega:
odkup žita narašča
;
zadovoljiv odkup kmetijskih pridelkov in živine
odkúpen
-pna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na odkup ali odkupovanje:
odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo
/
odkupna mreža
;
poslovodja odkupne postaje
;
odkupno podjetje
/
odkupna cena
cena, po kateri odkupnik dobi blago
♦
pravn.
odkupna pravica
izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova
kupiti
;
ptt
odkupna pošiljka
pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega
zneska
odkupíti
in
odkúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega:
njeno sliko so odkupili
;
od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega
/
odkupiti žito
/
odkupil mu je vso knjižnico
/
pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela
/
v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar
2.
s plačilom rešiti, osvoboditi:
odkupiti ugrabljenega otroka
//
nekdaj
s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana:
odkupiti sužnja
;
nekateri tlačani so se odkupili
/
oče ga je odkupil od vojaške službe
z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak
3.
ekspr.,
navadno z orodnikom
dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja:
z darilom se mu je želela odkupiti
/
odkupiti se z delom
odkúpljen
-a -o:
odkupljeni izdelki
;
odkupljena zbirka ljudskih pesmi
●
ekspr.
s krvjo, žrtvami odkupljena svoboda
pridobljena
odkúpnik
-a
m
(
ȗ
)
odkupovalec
:
s tem so seznanili odkupnike in potrošnike sirov
odkupnína
-e
ž
(
ī
)
1.
kar se plača za rešitev, osvoboditev koga:
plačati odkupnino za ujetnika
//
nekdaj
kar se plača za prenehanje položaja sužnja, tlačana:
tlačani niso zmogli odkupnine
;
zahtevati visoko odkupnino
2.
plačilo za odkupljeno stvar, pridobljeno dobrino:
plačevati odkupnino za zemljo
/
ekspr.
žrtve so odkupnina za svobodo
♦
ptt
znesek, ki ga plača naslovnik pošti ob prevzemu odkupne pošiljke
odkupoválec
-lca
[
otkupovau̯ca
tudi
otkupovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj odkupuje:
zadruga je osnovni odkupovalec kmetijskih pridelkov
/
delovno mesto odkupovalca živine
odkupoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor, obrat za odkupovanje:
kmetijska zadruga s svojimi dvajsetimi odkupovalnicami
odkupovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odkupovati:
odkupovanje žita
/
odkupovanje sužnjev
odkupováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega:
odkupovati razstavljene slike
//
poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev,
rejcev, prinašalcev:
odkupovati borovnice, star papir, živino
;
zadruga odkupuje kmetijske pridelke
2.
s plačilom reševati, osvobajati:
odkupovati ugrabljene osebe
//
nekdaj
s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana:
odkupovati sužnje
;
tlačani so se začeli odkupovati
odkuríti
in
odkúriti -im
dov.
(
ī ú
)
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
oditi
,
zbežati
:
odkuriti jo skozi okno, v svet
;
odkuriti hitro, brez slovesa
/
odkuril jo je s konjem
;
vlak jo je odkuril proti Dunaju
odpeljal
odlagálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odlaganje:
odlagalno mesto
/
odlagalna miza, naprava
odlagalíšče
-a
s
(
í
)
prostor za odlaganje večjih količin materiala, navadno odvečnega:
odvoz odpadkov, starega železa na odlagališče
;
javno odlagališče
;
odlagališče (za) smeti
/
ekspr.
tudi morje je odlagališče za odpadke
/
odlagališče premoga, rude
;
jedrsko odlagališče
prostor in naprave za odlaganje radioaktivnih odpadkov
;
pren.,
publ.
jezik je odlagališče mnogih ostankov preteklosti
odláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odlagati:
odlaganje orodja po končanem delu
/
odlaganje blaga, materiala
/
rodovitno prst je ustvaril Nil z naplavljanjem in odlaganjem
/
odlaganje rešitve
/
storiti brez odlaganja
hitro, takoj
odlágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi:
delavci so odlagali orodje in se preoblačili
/
vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik
/
počasi je odlagal plašč
slačil
/
ekspr.
gozdovi odlagajo pisano obleko
2.
delati, da kaj pride z vozila, živali:
ustavil je pred hišo in začel odlagati
;
odlagati naročeno blago
//
delati, da kaj delno pride z vozila, živali:
tovor so pred velikimi klanci odlagali
;
odlagati in dolagati
3.
delati, da kaj pride z določenega mesta drugam:
sproti odlagati izdelke
;
naprava, ki odlaga bale
//
z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride:
odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti
;
tukaj ni dovoljeno odlagati smeti
/
voda odlaga na breg pesek in prod
nanaša
4.
s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje:
voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
5.
prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik:
odlagati funkcije
;
glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
6.
z glagolskim samostalnikom
delati, da se kaj ne opravi ob določenem času:
odlagati obisk, poroko
;
odlagati študij,
knjiž.
s študijem
7.
v zvezi z
jajčece, jajce
izločati zaradi razmnoževanja:
samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane
;
želve odlagajo jajca v pesek na obali
/
odlagati ikre
odlagáje
:
odlagaje plašč, je brundala popevko
odlahníti
in
odláhniti -em,
in
odláhniti -em
dov.
(
ī á; á ā
)
nar.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
odleči
:
bolniku je odlahnilo
/
ko jo zagleda, mu vidno odlahne
odlákan
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
porasel z dlako:
odlakan pes
;
mladiči še niso odlakani
/
odlakana stran kožuha
odlámljati
-am
nedov.
(
á
)
z lomljenjem odstranjevati:
odlamljal je vejice in si z njimi označeval pot
//
z lomljenjem odstranjevati dele česa:
odlamljati slamico
;
zobje se mu odlamljajo
odlašálec
-lca
[
odlašau̯ca
tudi
odlašalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor (rad) odlaša:
odlašalci in omahljivci
odlášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odlašati:
odlašanje rešitve tega vprašanja je privedlo do neprijetnosti
/
brez odlašanja opraviti nalogo
hitro, takoj
odlášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z glagolskim samostalnikom
delati, da se kaj ne opravi ob določenem času:
odlašati delo, plačilo
;
odlašati z odhodom
/
elipt.
pojdi, ne odlašaj
●
preg.
kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
delo opravi čim prej
odlašajóč
-a -e:
odlašajoč prijavo, je zamudil rok
odlášek
-ška
m
(
ȃ
)
knjiž.
odlašanje
:
zdaj pa začnimo, odlašek je bil dosti dolg
/
brez odlaška, odlaškov je opravila svojo dolžnost
odléči
-léžem
dov.
, odlézi odlézite; odlégel odlêgla;
nam.
odléč
in
odlèč
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah:
ko mu je odleglo, je vstal
;
na svežem zraku mu je odleglo
;
bolniku je po treh dneh odleglo
//
izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa
neprijetnega:
odleglo mu je, ko so odšli
/
odleglo ji je od skrbi
oddahnila se je
2.
nav. 3. os.,
star.
ponehati
,
popustiti
:
bolečine so mu odlegle
/
ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti
3.
nar.
prenehati nadlegovati:
vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo
zgodbo o medvedu
(F. Finžgar)
4.
dov. in nedov.
opraviti določen delež dela:
hči odleže za deklo
;
on odleže za dva
;
stroji veliko odležejo
//
zadostiti del potrebe po čem:
sadje jim dosti odleže
odlégati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža izboljševanje počutja pri slabosti, bolečinah:
odlega mu, ne bo umrl
;
bolniku polagoma odlega
odlégel
-gla -o
[
odlegəu̯
]
prid.
(
ẹ́
)
zastar.
oddaljen
,
odročen
:
odlegli hribovski kraji
odlepíti
in
odlépiti -im,
tudi
odlépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
narediti, da kaj preneha biti prilepljeno:
odlepiti nalepko, znamko
;
etiketa se je odlepila
//
narediti, da kaj preneha biti zalepljeno:
odlepiti pismo
;
zavitek se je odlepil
odlepíti se
in
odlépiti se,
tudi
odlépiti se
ekspr.
ne biti več na določenem kraju;
ločiti se
:
odlepil se je od ograje in stekel
;
komaj se je odlepil od stola
vstal
/
bombe so se odlepile od letala
začele padati
;
ladja se je odlepila od pomola
odplula
;
letalo se je odlepilo od tal
dvignilo
//
raziti se, posloviti se:
odlepiti se od slabe družbe, organizacije
●
ekspr.
zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih
so jih zasledovali
odlépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
delati, da kaj preneha biti prilepljeno:
odlepljati nalepke, obliže
;
odlepljati se zaradi slabega lepila
/
previdno odlepljati povoj z rane
//
delati, da kaj preneha biti zalepljeno:
videla ga je, kako je odlepljal pismo
odlépljati se
ekspr.,
navadno v zvezi z
od
drug za drugim se ločiti:
skakalci so se odlepljali od skakalnice
/
čolni so se odlepljali od obale
;
galebi so se odlepljali od skal
se dvigali, odletavali
/
dvojice so se odlepljale od skupine, ki se je manjšala
odlèsk
-éska
in
-êska
tudi
odlésk -a
m
(
ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑
)
knjiž.
močen odsev:
odlesk luči v vodi
/
na njenem obrazu se vidi odlesk notranjega zadovoljstva
odraz, izraz
odlésti
-lézem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z lezenjem se oddaljiti:
kača je odlezla
;
mravlja je odlezla k jajčecem
/
vojaki so previdno odlezli
/
ekspr.
vlak je počasi odlezel
odpeljal
//
ekspr.
počasi, navadno tudi s težavo oditi:
bolnik je odlezel iz sobe
/
kadar more, odleze v mesto
odide, gre
●
nar.
po njivah je sneg že odlezel
skopnel
odlèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od odleteti:
lastovke se pripravljajo na odlet
/
preložiti odlet letala
;
čas odleta
odlétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
odletavati
:
ptiči odletajo
/
kolesa odletajo od kamenja
se odbijajo, odskakujejo
odletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
leteč se oddaljevati:
vrane doletavajo in spet odletavajo
/
lastovke že odletavajo v južne kraje
/
letala so odletavala v presledku petih minut
2.
zaradi sile prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu:
gumbi so zapovrstjo odletavali
/
listje že odletava
odpada
3.
ekspr.
odbijati se, odskakovati:
kamenje je odletavalo od zidu
/
voz je odletaval po kamenju
/
suvala je z nogami, da ji je krilo odletavalo
odletéti
-ím
dov.
, odlêtel
(
ẹ́ í
)
1.
leteč se oddaljiti:
ptice so odletele z drevesa
/
letalo je odletelo
/
publ.
delegacija je včeraj odletela
se je odpeljala z letalom
;
drobec kamna mu je odletel v oko
padel
;
žoga je odletela mimo gola
zletela
/
odleteti stran
;
pren.
misli so mu odletele v domači kraj
2.
nav. ekspr.
zaradi močnega sunka, udarca prenehati biti na določenem mestu:
sunil je stol, da je odletel
/
pahniti koga, da odleti v zid
;
udarec je bil tako silovit, da je napadalec odletel po tleh
//
zaradi sile prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu:
potegnil ga je za plašč, da mu je odletel gumb
;
avtomobilu je med vožnjo odletelo kolo
/
veja je ob prvem udarcu odletela
3.
odbiti se, odskočiti:
krogla je odletela od zidu
;
sekira je odletela od grče
4.
pog.
biti izključen, odpuščen (iz službe):
če ne bo delal, bo odletel
;
odleteti iz službe, organizacije
/
odleteti s predsedniškega mesta
●
ekspr.
zaradi tega mu lahko odleti glava
je lahko ubit, usmrčen
;
ekspr.
že drugič mu je nagrada odletela
je ni dobil
;
ekspr.
od obiskovalcev je slugi odletel marsikateri dinar
je sluga dobil precej denarja
;
ekspr.
odleteti k sosedu
odhiteti, steči
;
pog.
odleteti pri izpitu
ne opraviti ga
;
pog.
pri tej ženski si odletel
ne boš več njen prijatelj; ne ljubi te več
odletèl
in
odletél -éla -o:
iskati odleteli del
;
odletela ptica
odletíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
vzletno-pristajalna steza, vzletišče:
letalo je stalo na odletišču
odležáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
prebiti, preživeti v ležečem položaju:
kak teden sem odležal v bolnišnici, potem so me poslali domov
2.
ostati v določenem položaju za pridobitev potrebnih lastnosti:
hrastove deske morajo odležati najmanj leto dni
;
vino mora nekaj časa odležati
●
odležati gripo
leže preboleti
odležán
-a -o:
odležan les
odlíčen
-čna -o
prid.
, odlíčnejši
(
í ī
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri:
odličen papir
;
odličen zrak
;
odlične ceste
;
vreme je odlično
/
odlična hrana
zelo okusna; izdatna, obilna
;
ima odlično srce
zelo zdravo
//
ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve:
odličen oče je
;
odličen športnik
;
na treningu je bil odličen
;
odlična kuharica
/
odličen prevodnik toplote
//
glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit:
odličen načrt
;
odlična zamisel
/
odličen začetek
2.
ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo:
plavalec je zmagal z odličnim časom
;
odlična kakovost materiala
/
avtomobil je v odličnem stanju
/
midva sva odlična prijatelja
//
velik
,
obilen
:
ima odlične dohodke
;
odlična letina
/
predstava je imela odličen obisk
/
kot vljudnostna fraza na koncu pisma
z odličnim spoštovanjem
3.
ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje:
odlična novica
;
odlično znamenje
/
film je doživel odlično kritiko
zelo pozitivno, pohvalno
//
ki prinaša velike gmotne koristi:
odličen poklic, položaj
;
sklenil je odlično kupčijo
4.
s širokim pomenskim obsegom
ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste:
postregli so mu z odličnimi vini
/
slika visi na odličnem mestu v sobi
častnem, najbolj vidnem
;
mož odličnega vedenja
uglajenega, izbranega
/
seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
//
ki ima visok družbeni položaj:
soba za odlične goste
/
dekle iz odlične družine
/
stanuje v najodličnejšem predelu mesta
♦
šol.
odlični uspeh
uspeh s povprečno oceno odlično
;
odlična ocena
najvišja pozitivna ocena
odlíčno
1.
prislov od odličen:
odlično je opravil nalogo
;
odlično režiran film
♦
šol.
fizika: odlično
2.
v povedni rabi
izraža veliko navdušenje nad čim:
odlično je, da si spet tu
/
kot vzklik
režiser zaploska: odlično, odlično
odlíčni
-a -o
sam.
:
odličnim ni treba delati sprejemnega izpita
odličnim učencem
;
izdelati z odličnim
z odličnim uspehom
♦
šol.
dobiti odlično iz matematike
najvišjo pozitivno oceno
odlíčje
-a
s
(
ȋ
)
1.
publ.
predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje;
medalja
,
plaketa
:
razporediti odličja v vitrini
;
vojaško odličje
/
odličje za dolgoletno znanstveno delo
priznanje
2.
zastar.
imenitnost
,
odličnost
:
bogato odličje dvoran
odlíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
ženska, ki ima visok družbeni položaj:
dvorne dame in druge odličnice
odlíčnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor ima visok družbeni položaj;
dostojanstvenik
:
cerkveni, vojaški odličniki
;
člani vlade in drugi odličniki
/
ekspr.
klanja se vsem odličnikom v mestu
//
plemič
,
gospod
:
nagrobniki starih odličnikov
;
bojarji in drugi odličniki
;
pren.
ni bil samo plemič, ampak tudi odličnik duha
odličnják
-a
m
(
á
)
1.
učenec z odličnim uspehom:
v razredu so trije odličnjaki
2.
star.
kdor ima visok družbeni položaj;
dostojanstvenik
:
člani vlade in drugi odličnjaki
odličnjákinja
-e
ž
(
á
)
učenka z odličnim uspehom:
odličnjakinje so sedele v prvi vrsti
odlíčnost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost odličnega:
odličnost izdelkov
/
izrazna domiselnost in odličnost jezika
;
očarala ga je odličnost njenega vedenja
;
odličnost v oblačenju
/
znamenje družbene odličnosti
/
ekspr.
obdarovan z različnimi duševnimi odličnostmi
odlikami
odlíka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pozitivna lastnost, značilnost:
pridnost je ena izmed njegovih odlik
;
roman ima mnogo odlik
/
moralne odlike
2.
star.
odlikovanje
:
pripeti odliko na prsi
3.
pog.
odlični uspeh:
prizadevati si za odliko
;
izdelati razred z odliko
odlikovánec
-nca
m
(
á
)
kdor dobi odlikovanje:
čestitati odlikovancu
;
razglasiti odlikovance
/
na proslavi se je zbralo več odlikovancev
;
odlikovanec z redom dela
/
zastar.
Nobelov odlikovanec
nagrajenec
odlikovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
priznanje za državljanske, vojaške zasluge:
podeliti, prejeti odlikovanje
;
predlog za odlikovanje
/
visoko vojaško odlikovanje
//
kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja:
na prsih nosi odlikovanje
;
pripeti si odlikovanje
2.
glagolnik od odlikovati:
odlikovanje padlih herojev
/
truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi
odlikovánka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki dobi odlikovanje:
odlikovanki je izročil cvetje
;
odlikovanci in odlikovanke
odlikováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
1.
izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge:
odlikovati organizacijo
;
odlikovati vojaka
/
odlikovati z redom dela
2.
nedov.
,
star.
izkazovati naklonjenost, dajati prednost:
všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi
/
eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali
3.
nedov.
,
knjiž.
biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost:
njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč
;
odlikuje ga velika skromnost
je zelo skromen
;
odlikovala jo je spretnost v vezenju
bila je spretna
/
odlikovali so jo lepi lasje
imela je lepe lase
odlikováti se
nedov.
1.
knjiž.
biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi:
odlikovati se med pevci
/
odlikovati se po lepoti, znanju
//
dov.
pokazati veliko sposobnost, požrtvovalnost:
odlikovati se pri tekmovanju, v boju
/
pri maturi se je najbolj odlikoval v matematiki
2.
zastar.
razlikovati se:
v čem se prejšnja uprava odlikuje od nove
/
vzorec se ostro odlikuje od podlage
odraža
odlikován
-a -o:
biti odlikovan za zasluge
;
biti odlikovan z medaljo za hrabrost
odlítek
-tka
m
(
ȋ
)
predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen
po originalu:
mavčni odlitek
;
odlitek antičnega kipa
;
odlitek iz brona
;
original in odlitki
//
teh.
izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme;
ulitek
:
obdelovati, ulivati odlitke
;
jekleni odlitki
;
odlitki iz barvnih kovin
♦
tisk.
ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena; stereotip
odlíti
-líjem
dov.
(
í
)
1.
z zlivanjem odstraniti:
odliti nekaj mleka
;
ko je bil krompir kuhan, je odlil vodo
;
odliti v drugo posodo
/
odliti krompir, žgance
odcediti
2.
izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po
originalu:
odliti kip
/
odliti glavo, roko
/
odliti v bron, mavec
//
teh.
izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme;
uliti
2
:
odliti zvon
odlíti se
odteči, umakniti se:
val se je odlil
/
ko se je morje odlilo, so ostale sipine
/
ekspr.
množica se je odlila s trga
odšla
●
publ.
veliko denarja se odlije za nakup orožja
se izda, porabi
odlít
-a -o:
v bronu odlit kip
odlív
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od odliti ali odlivati:
odliv odvečne tekočine
/
zmanjšati odliv sladke vode v morje
odtok, odtekanje
2.
publ.
odhod, odhajanje drugam:
odliv delavcev iz tovarne
;
velik odliv prebivalstva z dežele
odseljevanje, odselitev
/
odliv volilnih glasov
zmanjšanje, izguba
//
prehajanje zlasti denarja drugam:
odliv deviz, zlata v tuje države
;
odliv sredstev iz sklada
3.
zastar.
oseka
:
zaradi odliva ladja ni mogla pristati
4.
knjiž.,
zastar.
ulitek
,
odlitek
:
izdelovati odlive
/
poškodovati mavčni odliv kipa
odlívati
-am
nedov.
,
tudi
odlivájte;
tudi
odlivála
(
í
)
1.
z zlivanjem odstranjevati:
odlivati mleko, žlindro
2.
izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po
originalu:
odlivati kipe
/
odlivati v mavec
//
teh.
izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme;
ulivati
:
odlivati izdelke, zvonove
odlívati se
odtekati, umikati se:
voda se odliva s premca proti sredini krova
/
ekspr.
množica se odliva z zborovanja
odhaja
odlívek
-vka
m
(
ȋ
)
1.
tekočina, ki se odlije:
kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo
/
priliti vodo k prvemu odlivku
2.
knjiž.
predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen
po originalu;
odlitek
:
odlivek znanega kipa
//
izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme;
ulitek
:
ulivati jeklene odlivke
odljúden
-dna -o
prid.
(
ú ū
)
1.
ki ni rad med ljudmi:
odljuden človek
;
sosed je precej odljuden
//
ekspr.
neprijazen
,
nepriljuden
:
domov je prihajal utrujen in odljuden
;
biti do koga, s kom odljuden
/
odljudno vedenje
2.
neprijeten
,
pust
2
:
odljuden gozd, kraj
/
odljuden zimski čas
/
hiša brez otrok se ji je zdela odljudna
prazna, zapuščena
odljúdno
prisl.
:
odljudno gledati, živeti
odljúdnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
odljuden človek:
postati odljudnež
;
čudaški odljudnež
odljúdnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost odljudnega človeka:
zaradi njegove odljudnosti ga je poznalo le malo ljudi
/
loteva se ga odljudnost
/
ekspr.
čutil je njeno nežnost kljub zunanji odljudnosti
neprijaznosti, nepriljudnosti
odlóčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od odločati:
samostojno, svobodno odločanje
;
odločanje na zborih
;
pravica odločanja
/
to vprašanje se daje v odločanje ljudstvu
odločitev
odlóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
izražati voljo, kako naj bo:
v družini odloča oče
;
odločati o svojem življenju
;
imeti pravico odločati o svojem delu
;
odločati z referendumom
//
dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo:
o tem odloča mednarodna komisija
;
o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče
2.
publ.
določati izid česa:
zadnji goli so odločali tekmo
/
pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
//
določati
,
usmerjati
:
prav to je odločalo njegovo usodo
3.
delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim;
ločevati
:
odločati vrhnjo plast
/
odločati debelejša zrna
●
zastar.
celice odločajo neko tekočino
izločajo
odlóčati se
1.
z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti,
uresničiti:
drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat
;
po vesti, težko se odločati
2.
pri izbiri dajati čemu prednost:
kupci se odločajo za modernejše oblike
;
mladina se odloča za tehniške poklice
3.
biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa:
že dolgo se odločajo za klimatske naprave
odlóčba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kar kaj uradno določa, ukazuje:
izdati, razveljaviti odločbo
;
z odločbo izročiti kaj v uporabo
;
obrazložitev odločbe
/
dodelitvena odločba
;
imeti stanovanjsko odločbo
;
ustanovitvena odločba
;
odločba za vselitev
;
odločba o upokojitvi
/
zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo
za katero je bila izdana odločba
♦
pravn.
odločba
pravni akt o posamezni zadevi pravne narave
;
deklarativna odločba
ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje
;
izvršljiva odločba
ki se glede na predpisani postopek sme izvesti
;
konstitutivna odločba
ki ustvarja novo pravno razmerje
//
dekret
:
dobiti odločbo
/
premestitvena odločba
2.
zastar.
odločitev
:
pričakujemo njegovo dokončno odločbo
;
dali so mu štirinajst dni časa za odločbo
odlóčen
-čna -o
prid.
, odlóčnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki se hitro in nepopustljivo odloča:
odločen človek
;
bila je zelo delavna in odločna
//
ki izraža močno voljo, nepopustljivost:
odšel je z odločnimi koraki
;
oglasiti se z odločno besedo
;
mož odločnih potez na obrazu
2.
publ.
ki ne dopušča pomislekov, dvomov:
gre za njihovo odločno izjavo
/
zavzeti odločno stališče
/
potreba po odločnem boju
//
ki ne dopušča ugovora, oporekanja:
odločen ukaz
;
nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam
/
vodil je odločno vojaško politiko
3.
ekspr.
(zelo) velik, pomemben:
pričakovali so več odločnih sprememb
/
ta drama pomeni odločno stopnjo naprej
/
naletel je na odločen odpor
velik, močen
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu
●
zastar.
bili so zatrdno odločni, da bodo šli na izlet
odločeni
odlóčno
prisl.
:
odločno ukrepati, zahtevati
;
odločno ga je zavrnila
;
bili so odločno za ta predlog
;
obleka je odločno predraga
;
odločno premalo vas je
●
ekspr.
zima se je že odločno začela
je že precej huda
odlóčenost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
stanje človeka, ki se za kaj odloči:
bili so trdni v svoji odločenosti
;
odločenost zaveznikov, da ohranijo sodelovanje
/
ekspr.
bil mu je podoben po značaju, ni pa imel njegove odločenosti
odločnosti
2.
zastar.
ločenost
,
oddaljenost
:
čutil je prijetno odločenost od vsega
odločevánje
-a
s
(
ȃ
)
odločanje
:
to ni vplivalo na moje odločevanje
/
pravica odločevanja
odločeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odločati
:
o sebi hoče odločevati sam
/
odločevati, kaj je grdo in kaj lepo
/
odločevati vrhnjo plast
odločujóč
-a -e:
odločujoče osebe
/
ekspr.
to je bilo za razvoj šolstva odločujočega pomena
zelo velikega
;
prisl.:
s tem je odločujoče posegel v njeno življenje
odločílen
-lna -o
prid.
, odločílnejši
(
ȋ
)
1.
ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je:
zadati birokraciji odločilen udarec
;
imeti odločilno vlogo
;
to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj
//
od katerega je odvisen izid česa:
to je bil zadnji, odločilni boj, napad
;
pri volitvah je bil njegov glas odločilen
;
odigrati odločilno tekmo za uvrstitev
/
nastopil je najodločilnejši trenutek
2.
ekspr.
zelo velik:
to je bilo odločilnega pomena
/
publ.
to je v odločilni meri vplivalo nanj
odločilno
●
publ.
mladi par je dahnil svoj odločilni da
se je poročil
;
nasprotja so pri tem imela odločilno besedo
pomembno vlogo pri odločanju
;
publ.
poslali so deputacije na razna odločilna mesta
k odločujočim osebam, organom
♦
žel.
odločilni vzpon
največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se
izračuna največja dopustna teža vlaka
odločílno
prisl.
:
to je odločilno vplivalo na njen razvoj
odločítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odločiti:
stvar prepušča njeni odločitvi
;
odlašati z odločitvijo
/
publ.
glede izhajanja revije še ni padla odločitev
se še niso odločili
;
postavljeni so bili pred odločitev: upreti se ali umreti
izbiro
;
ekspr.
tudi zanjo je prišla ura odločitve
tudi ona se je morala odločiti
♦
pravn.
svoboda izbire in odločitve
//
kar se odloči, sklene:
izpeljati, preklicati odločitev
;
vztrajati pri svoji odločitvi
;
sprejeti odločitve delavcev
;
grajati odločitev poveljnika za napad
odločíti
in
odlóčiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
izraziti voljo, kako naj bo:
to naj odloči predsednik
;
odločil je, naj začnejo zidati takoj
;
odločiti z referendumom
/
ljudstvo naj samo odloči
//
dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo:
komisija je odločila, da je delo plagiat
;
o sporni zadevi bo odločilo sodišče
2.
publ.
določiti izid česa:
zadnji gol je odločil tekmo
;
ta poteza je odločila partijo
/
obe igri je odločil v svojo korist
v obeh je zmagal
//
določiti
,
usmeriti
:
prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko
pot
;
s tem se je odločila njena usoda
3.
star.
dodeliti
,
nameniti
:
to mesto so odločili njemu, zanj
/
vsakemu je odločila svoje delo
odkazala
;
takim bolnikom se odločijo posebne sobe
dajo
//
navadno v zvezi z
za
določiti
,
izbrati
:
nekaj mož je odločil za stražo
/
prostor za hišo je odločila ona
4.
napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim;
ločiti
:
odločiti skorjo
/
odločiti slabo grozdje od dobrega
/
odločili so precej knjig
izločili, odstranili
●
star.
njemu ne bi smela odločiti denarja
dati, zapustiti
;
o tem je odločilo naključje
to se je zgodilo po naključju
;
knjiž.,
zastar.
ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo
nagovoriti, pregovoriti
;
to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo
nagnilo, spodbudilo
♦
pravn.
imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
odločíti se
in
odlóčiti se
1.
z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti,
uresničiti:
naj se že odloči in potem kaj naredi
;
ni se mogel odločiti
;
ona se počasi, težko odloči
/
odločil se je, da bo postal slikar
;
trdno so se odločili odpotovati z letalom
/
star.
odločil sem se k pisanju
namenil sem se
2.
pri izbiri dati čemu prednost:
pri volitvah se je večina odločila zanj
;
ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom
;
ne more se odločiti, katera je lepša
odlóčen
-a -o:
za to odločen čas je hitro minil
;
njemu odločena soba
;
biti trdno odločen pobegniti
odlóčnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
odločen človek:
ta odločnež ni nikoli popustil
odlóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost odločnega človeka:
privlačevala sta jo njegov pogum in odločnost
;
upirati se z vso odločnostjo
;
mirna, neupogljiva odločnost
/
odločnost besed
odlòg
-óga
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od odložiti:
zaradi težav je prišlo do odloga plačila
;
odlog kazni
/
reci mu, naj brez odloga pride
hitro, takoj
2.
podaljšanje prvotnega roka:
dobiti odlog
;
prositi za odlog
/
dati komu dva dni odloga
odlogírati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
pog.
odjaviti se kot uporabnik računalnika, spletne strani, sistema:
najprej se je odlogiral in se nato ponovno prijavil
odlòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
kar kaj uradno določa, ukazuje:
izdati, sprejeti odlok
;
začasni odlok o prepovedi izvoza nekaterih izdelkov
♦
pravn.
odlok
pravni akt, ki določa, da je kaj splošno veljavno
;
odlok o pomilostitvi
;
rel.
koncilski odloki
odlòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od odlomiti:
odlom zoba
2.
mesto, kjer je kaj odlomljeno:
brez težav je prišel čez odlom
/
ledeniški, skalni odlom
odlomástiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
silovito, hrupno oditi:
jezen je odlomastil iz hiše
/
spet je nekam odlomastila
odšla
odlómek
-mka
m
(
ọ̑
)
1.
krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega
dela:
objaviti, prebrati odlomek iz romana
;
zaigrati odlomek iz opere
/
ohranilo se je le nekaj odlomkov drame
;
slišal je samo odlomek pisma
del
2.
odlomljen drobec, kos:
odlomki kosti
/
zadel ga je odlomek granate
drobec, košček
●
ekspr.
to ni trajalo niti odlomek sekunde
delček, delec
odlomíti
-lómim
dov.
(
ī ọ́
)
z lomljenjem odstraniti:
odlomiti vejo
;
vrh bukve se je odlomil
;
odlomiti si zob
/
odlomil je dva kosa kruha
//
z lomljenjem odstraniti del česa:
palica je predolga, odlomi jo
●
ekspr.
odlomil je ostrino njegovim besedam
obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega
odlómljen
-a -o:
odlomljen držaj
;
odlomljena veja
odlopútniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
glasno odpreti, zlasti vrata:
odloputnil je vrata in planil ven
odlótati
-am
dov.
(
ọ̑
)
teh.
narediti, da kaj preneha biti zalotano:
odlotati spoj
odlòv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
lov.,
rib.
lovljenje divjadi, rib z namenom, da se izpustijo drugod:
pri odlovu so se ujele tudi druge vrste rib
;
odlov gamsov
/
velik odlov rib
ulov
odlóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odlog:
odložni pogoj
;
odložni rok
/
odložni veto
odložilni veto
odložílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
pravn.
ki povzroči odložitev česa:
odložilni veto
/
odložilni učinek pritožbe
odložíšče
-a
s
(
í
)
1.
rač.
prostor, namenjen za (začasno) shranjevanje besedil ali slik na trdem
disku:
prenesti besedilo prek odložišča
;
kopirati podatke v odložišče
;
vsebino odložišča vstavimo v ustrezen program ter sliko odtisnemo
ali shranimo v datoteko
2.
del tiskalnika za odlaganje papirja:
papir se odlaga na odložišče na zgornji strani tiskalnika
odložítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odložiti:
odložitev prtljage
/
odložitev plačila, seje
/
odložitev jajčec
odložíti
-ím
dov.
, odlóžil
(
ī í
)
1.
narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi:
prenehal je brati in odložil knjigo
;
odložil je palico in torbo
/
odložiti prtljago
;
odložil je vrečo in se vzravnal
/
žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega
/
odložiti nakit
sneti
;
odložiti plašč
sleči
/
kot vljudnostna fraza
odložite, prosim
;
pren.
odložiti skrbi
2.
narediti, da kaj pride z vozila, živali:
ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev
/
pog.
avtobus je odložil potnike
potniki so izstopili iz njega
;
odložili so ga pred gostilno
ustavili so, da je izstopil
/
pohištvo so mu odložili kar pred vrati
pustili
//
narediti, da kaj delno pride z vozila, živali:
pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali
;
če boš preveč naložil, boš moral odložiti
3.
narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam:
poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico
;
odložiti knjige na polico
//
z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride:
odložiti odpadke na določeno mesto
/
voda je odložila pesek na travnik
nanesla
4.
prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik:
zaradi bolezni je odložil vse funkcije
;
odložiti mandat
;
odložil je predsedniško mesto
5.
navadno z glagolskim samostalnikom
narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času:
odložiti obisk, potovanje
;
poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
6.
s širokim pomenskim obsegom
izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo:
odložil je časopis in jo poslušal
;
nazadnje je le odložila telefonsko slušalko
prenehala telefonirati
;
odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo
prenehala je šivati
;
odložiti žlico
prenehati jesti
;
ekspr.:
komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo
končal kadrovski rok
;
odložil je šolsko torbo
ne hodi več v šolo
7.
v zvezi z
jajčece, jajce
izločiti zaradi razmnoževanja:
samica odloži jajčeca v prst
;
žabe odložijo jajca navadno v vodo
/
odložiti ikre
●
ekspr.
odložila je črnino
prenehala je nositi žalno obleko
;
stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda
ga niso obravnavali
♦
lov.
odložiti psa
ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
odložèn
-êna -o:
vsepovsod odloženi odpadki
;
odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi
;
skrb je za nekaj časa odložena
;
obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas
odložljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odložiti:
odložljive naloge
♦
lov.
odložljivi pes
pes, ki na ukaz ostane na določenem mestu
odluščíti
in
odlúščiti -im
dov.
(
ī ú
)
odstraniti v plasteh s površine:
odluščiti krasto
;
omet se je na več mestih odluščil
/
odluščiti lupino od jajca
;
pren.
odluščiti videz od bistva
//
odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči:
odluščiti kamenček od zidu
;
odluščil je še zadnja zrna koruze s storža
●
knjiž.,
ekspr.
s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije
izvzeti, osamiti
odluščíti se
in
odlúščiti se
ekspr.
ločiti se, oditi:
od zidu se je odluščil moški
/
nekaj žensk se je odluščilo od gruče
●
knjiž.
besede so se mu s težavo odluščile od ust
s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal
odlúščen
-a -o:
omet je na več krajih odluščen
odmáhati
-am,
in
odmáhati
tudi
odmaháti -am
dov.
(
á; á á á
)
1.
z mahanjem odgovoriti, navadno na pozdrav:
odmahala mu je v slovo
/
odmahala je, naj jo pusti pri miru
2.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
oditi
:
odmahala sta jo proti mestu
odmáhniti
-em,
in
odmahníti
in
odmáhniti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje:
hotel jo je potolažiti, pa je le odmahnila
;
malomarno je odmahnil in bral dalje
/
malenkost, je odmahnila z roko
odmahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z mahanjem odgovarjati, navadno na pozdrav:
odmahovali so ji, dokler ni vlak izginil
2.
z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje:
ni mu odgovoril, le odmahoval mu je
/
ne, tega ne maram, je odmahovala
odmajáti
-májem
tudi
odmájati -em
tudi
-am
dov.
, odmájaj odmájajte
tudi
odmajájte; odmajál
tudi
odmájal
(
á á; á; ā
)
z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje;
odkimati
:
na njeno vprašanje je le odmajal
/
ni res, je odmajala
/
jezno je odmajal z glavo
●
ekspr.
kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal
odklonil
;
z udarci odmajati klin
omajati
;
osupla je odmajala z glavo
zmajala
odmajáti se
,
tudi
odmájati se
ekspr.
opotekajoče se, okorno oditi:
trudno se je odmajal iz sobe
;
pijani so se odmajali proti domu
//
oditi
:
odmajal se je v šolo
●
knjiž.
zvon se še ni odmajal, ko je spet moral gnati past
prenehal majati, nihati
odmajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje:
ni bilo tako, je odmajeval
●
zdravnik je položil dlan na bolnikovo čelo in odmajeval z glavo
zmajeval
odmákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
navadno z vodo delati, da se kaj zmehča, odstopi:
odmakati prisušeno jed
/
odmakati posodo
umazanijo na njej
/
odmakati kože
namakati
♦
geogr.
reka odmaka vodo s tega območja
odvaja
odmaknítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odmakniti:
odmaknitev roke
/
odmaknitev od tradicije
/
odmaknitev družbi
odmakníti
in
odmákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
spraviti z določenega mesta, položaja:
odmaknil je desko in pogledal v barako
;
odmaknila je košaro, da je lahko sedel
;
odmakniti ponev na rob štedilnika
;
z roko je odmaknil zaveso in vstopil
/
odmakniti zapah
//
spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa:
odmakniti omaro od stene, posteljo od okna
;
odmakniti se od peči
;
odmakniti se za dva koraka
;
malo se odmakniti
/
odmakniti kukalo od oči, vrč od ust
/
cesta se odmakne od naselja
2.
s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika:
prestrašil se je in odmaknil glavo
;
odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila
●
ekspr.
izpit bi rad še malo odmaknil
odložil
;
ekspr.
odmakniti pete
oditi; pobegniti
;
ekspr.
ni odmaknil pogleda z njega
ni ga prenehal gledati
;
ekspr.
odmaknil je roke od te zadeve
noče se več ukvarjati z njo
;
ekspr.
vojna se je za hip odmaknila od njiju
za hip nista mislila nanjo
odmakníti se
in
odmákniti se
1.
navadno v zvezi z
od
postati drugačen po lastnostih, značilnostih:
odmakniti se od ljudi in njihovega čustvovanja
/
umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije
//
prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati
kaj:
odmakniti se od norm, stališč
/
odmakniti se od predmeta pogovora
/
pri gradnji se je odmaknil od načrta
2.
z dajalnikom
narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom:
odmaknil se je njihovi družbi
/
odmakniti se domu
3.
priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že
pretekel določen čas:
vojna se je že precej odmaknila
●
ta dogodek se je že precej odmaknil od nas
nas zlasti čustveno ne vznemirja več
;
komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat
minil
;
ekspr.
odmakniti se od vsakdanjega življenja
prenehati se zanimati zanj
odmáknjen
-a -o
1.
deležnik od odmakniti:
od sten odmaknjeno pohištvo
;
biti odmaknjen od resničnosti
;
časovno odmaknjen
2.
ekspr.
zelo oddaljen, težko dostopen:
odmaknjeni kraji
;
živeti v odmaknjeni vasi
3.
ekspr.
neživljenjski
,
nestvaren
:
odmaknjeno gledanje na stvar
/
odmaknjena lepota
/
nekoliko odmaknjen pogled
odsoten
●
v breg odmaknjene hiše
pomaknjene
odmáknjenec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
neživljenjski, nestvaren človek:
bil je zakrknjen odmaknjenec in samotar
odmáknjenost
-i
ž
(
á
)
lastnost, stanje odmaknjenega:
odmaknjenost vodstva zveze od njenih članov
;
odmaknjenost od življenja
/
ekspr.
odmaknjenost hribovske vasi
/
ekspr.:
le včasih ga je kdo zmotil v njegovi odmaknjenosti in osamljenosti
;
čustvena odmaknjenost
odmánjkati
-am
dov.
(
ȃ
)
nar. primorsko
izostati
,
manjkati
:
odmanjkali so iz tega ali onega vzroka
odmaršírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
voj.
oditi v večji skupini pod vodstvom kam dlje:
polk bo odmarširal jutri
2.
pog.
odkorakati
:
vojaki so odmarširali izpred kasarne
/
ekspr.
junaško je odmarširala proti katedru
odšla
odmaščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
usnj.
surovi ali strojeni koži odvzemati odvečno naravno maščobo:
odmaševáti
1
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kaj preneha biti zamašeno:
odmaševati kanale, odtoke
/
odmaševati steklenice
/
kirugri odmašujejo arterijo
;
gel čisti kožo in odmašuje pore
/
ekspr.
odmaševati si ušesa
odmaševáti
2
-újem
dov.
(
á ȗ
)
rel.
končati mašo:
odmaševal je že ob petih
odmašíti
-ím
dov.
, odmášil
(
ī í
)
narediti, da kaj preneha biti zamašeno:
odmašiti luknje, špranje
/
odmašiti cev, lijak
;
odmašiti kanal, odtok
;
zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa
/
odmašiti steklenico
/
kirurgi so ji uspešno odmašili žilo
;
razpršilo odmaši nos
;
gel očisti kožo in odmaši pore
odmašèn
-êna -o:
čutaro je pustil kar odmašeno
odmašnják
-a
m
(
á
)
knjiž.
odčepnik
,
odpirač
:
s steklenico v roki je iskal odmašnjak
odméček
-čka
m
(
ẹ̑
)
zastar.
odpadek
:
na tleh so ležali odmečki
odmeglíti
-ím
[
odməgliti
]
dov.
, odmeglì
in
odmègli; odmèglil
(
ī í
)
knjiž.,
ekspr.
hitro oditi:
odmeglil je proti domu, ne da bi jo pogledal
/
odmeglili so drug za drugim
odšli
odméka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
odjuga
:
zunaj je nastopila odmeka
/
pomladanska odmeka
odmékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
zmehčati se, omehčati se:
polenovko je zavila v mokro krpo, da odmekne
/
zaradi svoje lege jezero še ni odmeknilo
se otajalo, odmrznilo
odména
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
nadomestilo
,
povračilo
:
za svoje delo ne more zahtevati od staršev odmene
/
denarna odmena
/
dati v odmeno za kaj
v zameno
odmencáti
-ám
[
odməncati
]
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
oditi s kratkimi koraki:
odmencal je proti domu
odmeníti
in
odméniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
zastar.
nameniti
,
določiti
:
posestvo je odmenil najstarejšemu sinu
;
za to so odmenili velike vsote denarja
/
doma so ga odmenili za zdravnika
odménjen
-a -o:
pevcem je bil odmenjen poseben prostor
;
drugemu odmenjena nevesta
odméra
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od odmeriti:
odmera izdelkov za prodajo
/
odmera davkov
;
odločba o davčni odmeri
/
odmera kazni
odmérek
-rka
m
(
ẹ̑
)
s prilastkom
določena, natančno odmerjena količina česa:
odmerek gnojil, krme
;
odmerek zdravila
/
jemati zdravilo v majhnih odmerkih
količinah
odmériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino,
obseg česa:
odmeriti tri metre blaga
;
odmeriti zemljišče
/
odmeriti obroke hrane
;
odmeriti z zajemalko
/
odmeriti čas za delo, igro
/
vse mu odmerijo
oddelijo
2.
določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča:
odmeriti davek
;
odmeriti pristojbino
/
odmeriti plačo, pokojnino
3.
ekspr.
nameniti
,
določiti
:
hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril
/
v reviji so članku odmerili precej prostora
/
sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora
●
publ.
pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil
so ga upravičeno ugodno ocenili
;
če je zameril, bo pa še odmeril
oprostil, odpustil
♦
geogr.
odmeriti azimut
;
pravn.
odmeriti kazen
odmérjen
-a -o
1.
deležnik od odmeriti:
za delo odmerjen čas
;
odmerjeni obroki hrane
;
odmerjena taksa
;
vse je bilo natančno odmerjeno
2.
knjiž.
premišljen
,
umerjen
:
odmerjene besede, kretnje
●
knjiž.
slišijo se le odmerjeni koraki straže
enakomerni
odmérjanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od odmerjati:
odmerjanje krme
/
odmerjanje davkov
odmérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
od večje količine z merjenjem določati, ločevati določeno količino,
obseg česa:
odmerjati moko kupcem
;
odmerjati zemljo
/
odmerjati komu delo
odkazovati
2.
določati višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča:
odmerjati davek
/
odmerjati pokojnino
odmérjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
premišljenost
,
umerjenost
:
v vsaki besedi, v vsaki kretnji se je čutila stroga odmerjenost
odmèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od odvreči ali odmetati:
odmet bombe
;
zaznamovati mesto za odmet
●
publ.
kar je slabega, gre v odmet
se zavrže
;
publ.
ta papir še ni za odmet
je še uporaben
odmetálec
-lca
m
(
ȃ
)
naprava za odmetavanje, zlasti snega:
strojnik je s snežnim odmetalcem skidal zbiti sneg plazu
odmetálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za odmetavanje:
odmetalna priprava
♦
agr.
odmetalni izkopalnik
izkopalnik z napravo, ki odmetava krompirjeve gomolje
odmetálo
-a
s
(
á
)
žel.
železna priprava, pritrjena na sprednji del lokomotive, za
odstranjevanje ovir s tira:
odmétati
1
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
odmetavati
:
odmetati nakopano zemljo
/
odmetati stare, neuporabne reči
●
zastar.
zaradi njegovega življenja ga odmeta
odklanja, zavrača
odmetáti
2
-méčem
dov.
, odmêči odmečíte; odmêtal
(
á ẹ́
)
1.
z metanjem spraviti z določenega mesta:
odmetati seno, zemljo
;
odmetati sneg izpred hiše
2.
z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku:
odmetali so orodje in utrujeni sedli
/
letala so odmetala bombe
spustila
;
ekspr.
odmetala je s sebe vso obleko
popolnoma se je slekla
3.
izločiti kot neuporabno:
odmetal je stare obleke
;
odmetati oškrbljeno posodo
odmetáti se
igr.
dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka:
dobro se je odmetal
odmetávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odmetavati:
malomarno odmetavanje odpadkov
/
odmetavanje bomb na nasprotnikovo ozemlje
odmetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z metanjem spravljati z določenega mesta:
odmetavati slamo, sneg, zemljo
;
odmetavati z lopato
2.
z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku:
vojaki so odmetavali orožje in se predajali
/
zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje
spuščala
3.
izločati kot neuporabno:
krovci odmetavajo razbito opeko
;
odmetavati časopisni papir
;
kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava
4.
postajati revnejši za kako stvar;
izgubljati
:
vrbe žalujke že odmetavajo liste
●
zastar.
odmetavati resnico
odklanjati, zavračati
odméti
odmém
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.,
navadno kot deležnik na -l
odjekniti
:
strel je odmel
;
kriki so odmeli po vsej hiši
/
koraki so že zdavnaj odmeli
utihnili
odmèv
-éva
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov:
odmev se oddaljuje, zamira
;
slišati odmev
;
glasen odmev
;
odmev korakov, strelov, zvonov
;
mrtev, je ribič ponovil kot odmev
/
knjiž.
odmev se še lovi med drevjem
;
samo odmev odgovarja njegovemu klicu
;
pren.,
knjiž.
pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
♦
fiz.
podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
//
glagolnik od odmevati:
odmev od sten
2.
razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek:
predsednikov govor je imel močen odmev
;
roman je vzbudil velik odmev
;
prvi odmev na spremembo je bil ugoden
/
publ.:
resolucija je naletela na širok odmev
;
članek je našel precej odmeva med bralci
o njem so govorili, razpravljali
/
knjiž.
nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti
3.
publ.
uspeh
,
učinek
:
sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva
;
razpis je ostal brez odmeva
●
ekspr.
nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi
se je slišala revolucionarna pesem
;
publ.
pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih
je vidno, se kaže
;
publ.
pretep je imel odmev na sodišču
obravnavalo ga je sodišče
;
knjiž.
v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije
sledov, vplivov
;
knjiž.
odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki
spomin
odmévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
ponavljati se, širiti se kot odmev:
streli odmevajo
;
klici odmevajo od gor
;
brezoseb.:
ali slišiš, kako odmeva
;
zavpil je, da je odmevalo od skal
;
pren.,
knjiž.
materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
//
nav. ekspr.
glasno slišati se sploh:
v daljavi odmeva grmenje topov
;
povsod odmeva vesela pesem
;
prisrčen smeh odmeva med stenami
/
koraki odmevajo po tlaku
//
v zvezi z
od
biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa:
dolina odmeva od vriskov
;
prazna hiša je odmevala od njegovih korakov
;
ekspr.
dvorana kar odmeva od ploskanja
2.
navadno s prislovnim določilom
ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti:
avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini
;
nesreča je močno odmevala po vsem svetu
;
pozitivno, ugodno odmevati
/
publ.
ukrep ni ugodno odmeval
//
knjiž.
biti viden, kazati se:
posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale
;
taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi
/
v sinovem glasu je odmevalo razočaranje
/
iz njenih besed je odmeval obup
/
najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno
odmeval med našimi skladatelji
zelo vplival nanje
●
zastar.
rezko je odmeval na njegova vprašanja
odgovarjal
odmévati se
star.
odmevati
:
koraki se glasno odmevajo po tlaku
odmevajóč
-a -e:
odmevajoči glasovi, klici, koraki
;
pesem, odmevajoča od skal
odméven
1
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki (močno) odmeva:
odmevni klici
/
odmeven hodnik, prostor
;
pren.,
knjiž.
ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo
2.
publ.
ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja:
odmevni politični dogodki
;
odmevni znanstveni izsledki
/
četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna
cenjena, priznana
odméven
2
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odmev:
odmevna daljava, razdalja
/
odmevni čas
trajanje zvoka v (delno) zaprtem prostoru, ko zvočni vir preneha
oddajati zvočne valove
;
odmevna soba
soba, prirejena za dolg odmevni čas
odmévnik
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih:
usločen odmevnik
●
knjiž.
gramofonski odmevnik
zvočnik, ojačevalec
odmévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost odmevnega:
zvočna odmevnost
;
odmevnost glasov, korakov
/
velika odmevnost hodnika ga je motila
/
publ.:
poskrbeti za odmevnost prireditve
;
odmevnost na posamezne dogodke je v ljudeh različna
odmíčen
-čna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na odmik:
odmična hitrost
♦
strojn.
odmična gred
gred, ki odmika ventile s sedežev
odmigávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje:
odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati
/
odmigavati s kazalcem
/
z očmi je odmigavala, naj molči
odmígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje:
za odgovor ji je odmignil
/
odmigniti z ramo
2.
z gibom roke, prsta odzdraviti:
odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil
odmík
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od odmakniti:
sunkovit odmik
;
odmik predmeta
/
odmik od tradicije
/
odmik od norm, predpisov
●
publ.
boriti se proti idejnim odmikom
odklonom
;
preveliki odmiki v debelini
razlike
;
zastar.
dati dovoljenje za odmik
umik
//
vmesna razdalja, razmik:
zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni
primerni odmiki
/
gledano z večjega časovnega odmika
časovne oddaljenosti
odmikáč
-a
m
(
á
)
strojn.
kolut z izboklino, ki pri vrtenju odmika nanj naslonjeni del
mehanizma:
odmikač na odmični gredi
odmikálka
-e
[
tudi
odmikau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
anat.
mišica, ki odmika del okončine:
odmikalka nadlakta, palca, stegna
;
odmikalke in primikalke
odmíkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od odmikati:
odmikanje zapaha
;
odmikanje in primikanje
/
odmikanje od prejšnje smeri
odmíkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
spravljati z določenega mesta, položaja:
odmikala je predmete in brisala prah
;
odmikali so veje, da so lahko hodili
/
počasi, z obema rokama je odmikal pokrov
;
odmikati zapah
/
plug je odmikal sneg
odstranjeval
//
spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od
česa:
zaradi vlage odmikati pohištvo od sten
;
odmikati in primikati predmet k brusu
;
otrok se je boječe odmikal
/
ladja se odmika od obale
oddaljuje
/
škripanje čevljev se je odmikalo
postajalo bolj oddaljeno
;
pren.
odmikati se od cilja
2.
s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika:
odmikati obraz, roko
odmíkati se
navadno v zvezi z
od
postajati drugačen po lastnostih, značilnostih:
nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma
/
njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja
//
prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati
kaj:
odmikati se od norm, stališč
●
ekspr.
tu se besedi pomensko odmikata
razlikujeta
;
ekspr.
sneg se je vsak dan odmikal
segal manj nizko v dolino
;
ekspr.
odmikati se od vsakdanjega življenja
prenehavati se zanimati zanj
odmikajóč
-a -e:
odmikajoče se vozilo
odmíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od odmirati:
odmiranje celic, tkiva
;
odmiranje starejših vej
/
nastajanje in odmiranje družbenih pojavov
;
odmiranje razlik med mestom in vasjo
/
odmiranje države
odmírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu
organizma:
celice odmirajo
;
roke mu drevenijo in odmirajo
;
na tem mestu je tkivo začelo odmirati
/
ekspr.
v jeseni narava odmira
2.
ekspr.
približevati se prenehanju obstajanja:
nekatere bolezni odmirajo
/
nekatere besede odmirajo
izginjajo iz rabe
;
počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira
že dosti njenih predstavnikov je umrlo
♦
polit.
država odmira
izgublja značilnosti politične sile nad družbo
odmirajóč
-a -e:
odmirajoči deli rastline
;
glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta
;
odmirajoče tkivo
odmísliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
v mislih izvzeti, ne upoštevati:
prizadeval si je odmisliti nekatera neprijetna dejstva
;
odmislila je resničnost, ki se ji je zdela prehuda
/
skušal je iz celote odmisliti posamezna načela
//
navadno z nikalnico
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:
pri celotnem dogajanju ni mogoče odmisliti časa in prostora
;
znanosti ne moremo odmisliti od splošnega družbenega in
političnega življenja
●
publ.
novo stvarnost skušajo odmisliti
je ne priznati, zanikati
odmíšljen
-a -o:
odmišljena nasprotja
odmíšljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odmišljati:
sposobnost odmišljanja
odmíšljati
-am
nedov.
(
í
)
v mislih izvzemati, ne upoštevati:
odmišljati lastnosti posameznih pojavov
;
v teoriji je lahko odmišljati protislovja
odmláda
prisl.
(
ȃ
)
od mladosti, od mladega:
poznava se že odmlada
odmočíti
-móčim
dov.
(
ī ọ́
)
navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi:
odmočiti umazanijo v vazi
;
odmočiti znamko s pisma
;
nesnaga se odmoči
/
odmočiti posodo
umazanijo na njej
/
odmočiti kože
namočiti
●
ekspr.
z vinom se mu je jezik odmočil
pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti
odmolíti
-mólim
dov.
(
ī ọ́
)
rel.
končati molitev:
odmolil je in se pokrižal
;
pobožno odmoliti
/
odmoliti rožni venec
●
slabš.
naj že odmoli ta svoj veliki govor
konča
;
ekspr.
ta je svojo molitvico že odmolil
je mrtev
odmontírati
-am
dov.
(
ȋ
)
odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta:
iz avtomobila je odmontiral motor
;
odmontirati naprave, stroje
odmòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici:
podaljšati, skrajšati odmor
;
oditi malicat med odmorom
;
polurni odmor
;
začetek odmora
//
šol.
čas med koncem ene učne ure in začetkom druge:
bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku
;
pisati naloge v odmoru, med odmorom
/
glavni odmor
//
čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega:
odmor je po drugem dejanju
;
obiskati igralce med odmorom
;
odmor na koncertu
2.
premor
:
odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek
;
odmori iz zadrege
/
opolnoči so godci napravili odmor
●
knjiž.
potreben je odmora
počitka, oddiha
;
ekspr.
delati brez odmora
oddiha
;
knjiž.
letni odmor
letni dopust
♦
lit.
odmor
krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku
;
voj.
na mestu odmor
izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena
odmótati
-am
tudi
odmotáti -ám
dov.
(
ọ̄; á ȃ
)
1.
narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:
odmotati mreže
;
odmotati štreno
●
ekspr.
odmotati problem, uganko
rešiti, razrešiti
2.
knjiž.
odviti
:
odmotati nit z navitka
;
odmotati vrvico
/
odpela si je plašč in odmotala šal
/
odmotati škatlo
;
odmotati kruh iz papirja
odmótati se
,
tudi
odmotáti se
ekspr.
počasi, nerodno oditi:
otrok se je odmotal na dvorišče
odmotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:
odmotavati štreno
●
ekspr.
dogajanje se ves čas logično odmotava
razvija, razpleta
2.
knjiž.
odvijati
:
odmotavati nit s klobčiča
/
odmotavati klobčič
/
odmotavati povoj z ranjene noge
;
papir se mu odmotava
odmotovíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
počasi, nerodno oditi:
pijan je odmotovilil skozi vrata
//
oditi
:
hitro je odmotovilila
odmréti
-mrèm
tudi
-mŕjem
stil.
-mrjèm
dov.
, odmŕl
(
ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ
)
1.
priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma:
celice odmrejo
;
korenine, listi odmrejo
;
odmrle so mu roke in noge
2.
ekspr.
prenehati obstajati:
v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo
/
nekatere funkcije države so odmrle
;
marsikatero prijateljstvo odmre
●
ekspr.
odmreti svetu, za svet
prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju
3.
zastar.
umreti
,
pomreti
:
vsi domači so mu odmrli
;
oče mu je odmrl pred letom
♦
polit.
država odmre
izgubi značilnosti politične sile nad družbo
odmŕl
-a -o:
odmrli deli rastlin
;
odžagati odmrle veje
;
noge je imel kakor odmrle
♦
čeb.
odmrla čebelja družina
odmŕlost
-i
ž
(
r̄
)
stanje odmrlega:
odmrlost tkiva
;
odmrlost prstov od mraza
odmrmráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nerazločno, tiho povedati, reči:
odmrmrati opravičilo
//
nerazločno, tiho odgovoriti:
jezno mu je odmrmral, da se to ne bo nikoli zgodilo
odmŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od odmreti:
odmrtje tkiva, živca
/
odmrtje določenih tendenc
odmŕzel
-zla -o
[
odmərzəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
otajan
:
odmrzla zemlja
odmŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
prenehati biti z ledom pritrjen na kaj:
kamenčki odmrznejo in odpadejo
2.
narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led;
otajati
:
odmrzniti meso, živilo
/
zemlja odmrzne
se otaja
3.
med.
zaradi mraza odmreti:
prsti so mu odmrznili
4.
ekon.
uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini:
odmrzniti cene, stanarino
odmŕznjen
-a -o:
odmrznjene cene
;
odmrznjeno jezero
;
meso je že odmrznjeno
odmrzoválec
-lca
m
(
ȃ
)
tekočina, ki se navadno uporablja za odmrzovanje stekla, ključavnice:
odmrzovalec avtomobilske ključavnice je priporočljivo imeti s seboj
/
odmrzovalec stekel
odmrzovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odmrzovati:
odmrzovanje mesa
;
sredstva za hitro odmrzovanje
/
odmrzovanje cen, osebnih dohodkov
odmrzováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da voda v kaki snovi preneha biti led;
tajati
:
odmrzovati meso
2.
ekon.
uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini:
odmrzovati cene
odmúliti
-im
dov.
, odmulíla
tudi
odmúlila
(
ú ū
)
z gobcem odtrgati:
koza je odmulila šop trave
odnaročíti se
-ím se
dov.
(
ī í
)
prenehati biti naročnik:
prejemnik se lahko kadarkoli odnaroči od prejemanja sporočil
odnaročíti
preklicati naročilo:
odnaročiti časopis
odnarodíti
-ím
dov.
, odnaródil
(
ī í
)
knjiž.,
zastar.
narodnostno odtujiti:
odnaroditi izseljence
odnašálec
-lca
[
odnašau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj odnaša:
odnašalec kruha
;
odnašalci in dostavljavci
odnášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odnašati:
odnašanje smeti
;
priprava za odnašanje izdelkov
/
preprečiti odnašanje mivke, zemlje
odnášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z nošenjem spravljati z določenega mesta:
odnašati prtljago
;
odnašati kamenje z njive
/
skrivaj odnašati denar v tujino
/
evfem.
ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča
krade
2.
z delovanjem odstranjevati:
hudournik odnaša jezove
;
voda odnaša breg
;
veter odnaša listje z vrta
//
z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje:
vodni tok ga je odnašal od brega
/
brezoseb.
opazili so, da odnaša čoln na odprto morje
3.
dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega
mesta:
na ovinkih je bilo treba voz odnašati
4.
nar. dolenjsko
pomagati nositi:
ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal
;
odnašal ji je jerbas
odnášati se
zastar.
nanašati se:
dogodki se odnašajo na ta kraj
;
povabilo se je odnašalo nanj
odnedávna
in
od nedávna
prisl.
,
piše se narazen
(
ā
)
knjiž.
od pred kratkim, malo časa:
šele od nedavna sem njegov znanec
odnéhanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od odnehati:
odnehanje od zahteve
/
iskali so ga brez odnehanja
neprenehoma
odnéhati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo:
borci so zaradi premoči morali odnehati
;
samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali
;
ni odnehal, dokler jih ni našel
2.
popustiti
:
ob sinovi prošnji je oče odnehal
;
na prigovarjanje je odnehal in dovolil
/
vezi so odnehale
;
žeblji so odnehali
/
bolečine so nekoliko odnehale
;
žgoča vročina je odnehala
3.
nar.
zmehčati se, omehčati se:
skorjo so zmočili, da bi odnehala
;
po dežju je zemlja odnehala
/
led je odnehal
●
ne odneha od tožbe
ne odstopi
;
ekspr.
pri ceni ni niti malo odnehal
ni je niti malo znižal
;
pametnejši odneha
bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa
prepir preveč zaostriti
odnehávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo;
odnehovati
:
pri tem delu so drug za drugim odnehavali
2.
popuščati
:
nikoli se ni umikal ali odnehaval
/
vezi odnehavajo
odnehljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
popustljivost
:
priporočati odnehljivost
;
nepravilna odnehljivost
odnehováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo:
mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali
2.
popuščati
:
na materine prošnje je začel odnehovati
/
vezi odnehujejo
/
bolečine odnehujejo
odnès
-ésa
m
(
ȅ ẹ́
)
nar.
napušč
,
pristrešek
:
hiša ima velik odnes
;
odnes hleva
odnêsti
-nêsem
dov.
, odnésel odnêsla
(
é
)
1.
z nošenjem spraviti z določenega mesta:
odnesti smeti
;
odnesti komu sporočilo
;
odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet
;
odnesti na ramah, v naročju
;
odnesti prtljago s seboj
;
naskrivaj odnesti
/
evfem.
tat je odnesel več dragocenih predmetov
ukradel
;
ekspr.
kdo mi je odnesel svinčnik
vzel
/
šalj.,
kot vljudnostna fraza
sedite, da nam ne odnesete spanja
;
pren.,
ekspr.
odnesla mu je srčni mir
//
z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom:
odnesti blago k šivilji
;
odnesti čevlje k čevljarju
;
odnesti denar v hranilnico
;
odnesti otroka spat
2.
z delovanjem odstraniti:
hudournik je odnesel hišo
;
voda je odnesla most
;
izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel
/
ekspr.
s tovornjakom je odnesel hišni vogel
odbil
//
z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji:
vodni tok ga je odnesel od brega
/
brezoseb.
čoln je odneslo na odprto morje
3.
publ.
dobiti
,
doseči
:
odnesti nagrado
;
na olimpijadi je odnesel dve medalji
/
na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto
zasedlo
;
pri trčenju je odnesel hude poškodbe
je bil hudo poškodovan
;
prav on je odnesel največ udarcev
je bil najbolj tepen
/
odnesti zmago
zmagati
4.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v tožilniku
hitro oditi:
kar odneslo ga je, ko jih je zagledal
;
ni še povedala do konca in že jo je odneslo
;
kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe
/
pred leti ga je odneslo v tujino
5.
pog.,
ekspr.,
v zvezi z
jo
ostati živ, rešiti se, prestati:
vsi so padli, samo on jo je odnesel
;
odnesel jo je brez poškodb
;
poceni, srečno jo odnesti
/
če te on dobi v roke, je ne boš odnesel
boš kaznovan
●
evfem.
ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli
bo umrl
;
pog.,
ekspr.
odnesti celo glavo, kožo
nepoškodovan priti iz tepeža, boja
;
ekspr.
odnesti pete
oditi; pobegniti
;
vznes.
skrivnost je odnesel s seboj v grob
nikomur je ni povedal
;
ekspr.
s potovanja je odnesel nepozabne vtise
potovanje ga je zelo prevzelo
;
pog.
iz šole je le malo odnesel
v šoli se je le malo naučil
odnesèn
tudi
odnešèn -êna -o:
odnesen klobuk
;
vrniti odnesene stvari
odnòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
1.
kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj
skupnega:
dognati, poznati, ugotoviti odnos
;
izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki
;
časovni, merski, posledični odnos
;
stvari so v prostorskem odnosu
;
odnos protislovnosti, zamenljivosti
/
publ.
odnos sil v svetu se je spremenil
razmerje
;
knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem
medsebojne vplive
/
z oslabljenim pomenom
biti v sorodstvenem odnosu
v sorodstvu
2.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
kar obstaja med posamezniki, skupinami
a)
ob skupni dejavnosti:
z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi
;
proučevati družinske odnose pri nekaterih ljudstvih
;
odnosi v delovni organizaciji
;
urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi
/
fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
b)
ob sodelovanju:
imeti dobre odnose s sosednjimi državami
;
pretrgati, vzpostaviti,
publ.
gojiti, navezati odnose s kom
/
z njim nima odnosov
stikov
;
publ.
razširiti gospodarske odnose
sodelovanje
/
diplomatski odnosi
//
v zvezah:
odnosi z javnostmi
in
odnosi z javnostjo
načrtovano in usmerjano komuniciranje med organizacijo in javnostjo
z namenom doseganja medsebojnega razumevanja, uresničevanja skupnih
interesov:
odnosi z javnostmi so del poslovne strategije podjetij
;
svetovalec za odnose z javnostmi
;
agencija za oglaševanje in odnose z javnostmi
c)
v osebnem življenju:
obe družini imata prijateljske odnose
;
ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose
/
njihovi odnosi so postali zelo napeti
/
slabi čustveni odnosi v družini
/
imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3.
kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga:
motil jih je njun odnos
;
izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev
;
zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili
;
omalovažujoč odnos do sodelavcev
;
prijateljski odnos med njima
/
z oslabljenim pomenom
imeti gospodovalen, korekten odnos do koga
biti do njega gospodovalen, korekten
4.
v zvezi z
do
kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa:
oblikovati učenčev odnos do kulture
;
spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti
;
imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
●
ekspr.
ima odnos do dela
rad dela
;
do moderne glasbe nima nobenega odnosa
ne zanima se zanjo
;
do očeta nima pravega odnosa
ga ne ljubi, ne spoštuje
5.
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
v odnosu do
izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju:
otrok v odnosu do staršev
/
publ.:
oceniti koga v odnosu do drugega
v primerjavi z drugim
;
industrijske panoge v odnosu na zunanji trg
glede na
♦
ekon.
blagovno-denarni odnosi
med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem
;
proizvodni odnosi
med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in
porabljanju dobrin
;
mat.
odnos med množicama
;
pravn.
pravni odnos
urejen s pravnimi normami
;
pogodbeni odnos
med pogodbenima strankama
odnôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
ki je v določenem odnosu s čim drugim:
odnosna povezanost med stvarmi
/
odnosni pojmi
relativni
/
preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del
del, ki se nanašajo na problematiko
♦
jezikosl.
odnosna beseda
odnosnica
odnôsno
prisl.
,
pisar.,
v vezniški rabi
ali
2
,
oziroma
:
sestanka naj se udeleži predsednik odnosno njegov namestnik
/
zglasite se v računovodstvu odnosno v blagajni
odnôsnica
-e
ž
(
ȏ
)
jezikosl.
beseda, na katero se nanaša prilastek:
poiskati odnosnico v stavku
/
zaimenska odnosnica
odnôsnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
dejstvo, da je kaj v določenem odnosu s čim drugim:
med tema dvema stvarema se kaže odnosnost
;
medsebojna odnosnost vzgojitelja in učencev
odnošáj
-a
m
(
ȃ
)
star.,
s prilastkom
odnos
:
imeti s kom ljubezenske odnošaje
;
njuni medsebojni odnošaji so se poslabšali
;
prijateljski odnošaji med državami
;
pesnikov odnošaj do sveta
/
s sosedi živi v dobrih odnošajih
odnožênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od odnožiti:
delati poskoke na eni nogi z odnoženjem druge
;
odnoženje in prinoženje
odnožíti
-ím
dov.
, odnóžil
(
ī í
)
šport.
dati, dvigniti nogo vstran:
odnožiti in prinožiti
odnožèn
-êna -o:
odnožena noga
odobrávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odobravati:
želel si je odobravanja sodelavcev
;
knjigi sta bili sprejeti z odobravanjem
/
članek je naletel na splošno odobravanje
/
odobravanje kreditov
odobrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izražati soglasje s čim:
večina odobrava njegov predlog
/
njegovega ravnanja niso odobravali
//
izražati soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:
odobravati delavcem popust za prevoz na delo
/
banke odobravajo kredite
odobravajóč
-a -e:
odobravajoč nasmeh
;
prisl.:
odobravajoče prikimati
odobrênje
-a
s
(
é
)
kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:
dobiti odobrenje direkcije
//
glagolnik od odobriti:
čakati na odobrenje kredita
/
poslati knjigo v odobrenje
;
z odobrenjem vlade
odobrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odobriti:
odobritev dopusta
/
odobritev kredita
/
predložiti kaj v odobritev
;
z odobritvijo vlade
♦
pravn.
kazenski pregon po odobritvi
//
kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:
dobiti odobritev
odobríti
-ím
dov.
, odóbril
(
ī í
)
1.
izraziti soglasje s čim:
večina je predlog odobrila
/
komisija je film odobrila
;
cenzura je spis odobrila
/
poročila o dogodku še niso odobrili za javnost
//
izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:
odobriti komu dopust
/
prošnjo so mu odobrili
/
odobriti patent
/
odobriti kredit, posojilo
2.
narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano:
odobriti učni načrt
;
odobriti knjigo za šolsko rabo
odobrèn
-êna -o:
odobren s posebnim odlokom
;
nagrada je že odobrena
odobrítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od odobritev:
odobritvena listina
odobrovóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
spraviti v dobro voljo:
dekleta so ga hitro odobrovoljila
;
sonce jih je odobrovoljilo
;
gostje so se kmalu odobrovoljili
odójek
-jka
m
(
ọ̑
)
prašiček, ki še sesa:
kupiti odojka
;
peči odojka
/
odojek na ražnju
odoléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.,
z dajalnikom
upreti se, ubraniti se:
skušal je odoleti njenim čarom
;
sugestivni moči njegove osebnosti ni mogel nihče odoleti
odolín
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina z elipsastimi, suličastimi listi in temno rdečimi, rožnatimi,
belimi cveti, Misopates:
njivski, veliki odolin
odondód
in
od ondód
prisl.
(
ọ̄
)
star.
od tam:
odondod izvažajo les in rude
/
streljaj odondod zagledaš morje
odonód
in
od onód
prisl.
(
ọ̄
)
zastar.
od tam:
odonod ne pelje cesta nikamor več
odòr
-ôra
m
,
mest. ed.
odôru
in
odóru
(
ȍ ó
)
nar.
zadnja brazda na zgornjem delu njive na pobočju, strmini:
nositi zemljo v koših na odor
//
prostor, s katerega se je zemlja z oranjem odstranila:
na zgornjem delu njiv so nastajali kamniti odori
odoráti
-ôrjem
in
-órjem
dov.
, odôrji odorjíte; odorál
(
á ó, ọ́
)
1.
z oranjem odvzeti:
odorati za dve brazdi travnika
;
ob meji je preveč odoral
/
odorati brazdo
odrezati jo od nezoranega
//
z oranjem odstraniti:
odorati zemljo
/
odorati korenine
2.
z oranjem odkriti kaj, priti do česa:
odorati mišje gnezdo
odpàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
glagolnik od odpasti:
prezgodnji odpad listja
/
odpad od narodnosti, vere
/
odpad omenjenih vzrokov
2.
prostor, namenjen za zbiranje nerabnih, dotrajanih predmetov, stvari:
odpeljati stare gume na odpad
;
nabrati različne predmete na odpadu
●
ekspr.
ta avtomobil je za (na) odpad
je dotrajan, neuporaben
odpádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
zaradi popuščenih vezi, stika prenehavati biti na prvotnem, navadnem
mestu:
listi rumenijo in odpadajo
;
omet odpada v kosih
;
črvivo sadje samo odpada
●
zastar.
ta gora strmo odpada proti severu
pada
;
publ.
kar četrtina vojnih žrtev odpada na to deželo
je v tej deželi
odpadajóč
-a -e:
odpadajoče listje
odpádek
-dka
m
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot
neuporabno:
odmetavati, pospravljati odpadke
;
spreminjati organske odpadke v kompost
/
koš za odpadke
/
kosovni odpadki
večji odpadki v kosu, ki jih pristojne službe odvažajo le enkrat
ali dvakrat letno
;
nevarni odpadki
;
posebni odpadki
2.
kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za
prvotni namen:
izkoriščati odpadke
;
odpadki pri predelavi sadja
/
klavni, žagarski odpadki
/
lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek
♦
teh.
radioaktivni odpadki
radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega
goriva
//
ed.
slabi, nekvalitetni izdelki:
zmanjšati odpadek
3.
nav. mn.
iztrebek
:
kuriti s posušenimi odpadki
;
ptičji odpadki
odpáden
-dna -o
prid.
(
ā
)
1.
ki se zaradi izrabljenosti ali neuporabnosti za prvotni namen
odstrani, izloči:
odpadni les, papir
;
odpadni gradbeni material
;
odpadni produkti pri proizvodnji
;
kupovati odpadne surovine
;
ogrevanje z odpadno vodo termoelektrarn
/
odpadna voda
voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z
odpadnimi snovmi
♦
strojn.
odpadna para
para, ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi
;
odpadno olje
olje, ki je za prvotni namen že izrabljeno
2.
nanašajoč se na odpad:
odpadni čas za listje
/
odpadni fanatizem
odpadniški
odpádnica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki preneha biti privrženka, članica kake verske, nazorske,
socialne skupnosti:
odpadnica islama
odpádnik
-a
m
(
ȃ
)
kdor preneha biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne
skupnosti:
postati odpadnik
;
družiti se z odpadniki in izdajalci
/
narodni, verski odpadnik
odpádniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odpadnike:
odpadniško dejanje
/
odpadniške skupine
/
odpadniški fanatizem
odpádništvo
-a
s
(
ȃ
)
odpadniško dejanje:
obsojati odpadništvo
;
narodno odpadništvo
;
odpadništvo od vere
odpahníti
in
odpáhniti -em,
tudi
odpáhniti -em
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
dati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre:
odpahniti naoknice, vrata
/
veter je odpahnil okno
sunkovito odprl
/
odpahniti zapah
2.
knjiž.
odriniti
,
odsuniti
:
jezno ga je odpahnila
;
odpahnil ga je od vrat in pobegnil
odpáhnjen
-a -o:
okna z odpahnjenimi naoknicami
odpahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre:
stokala je, ko je odpahovala vežna vrata
odpárati
-am
dov.
(
ȃ
)
s paranjem odstraniti:
krzneni ovratnik na plašču je vsako pomlad odparala
;
odparati žep
/
odparati spodnji rob obleke
odrobiti
odparkírati
-am
dov.
(
ȋ
)
odstraniti motorno vozilo z mesta, ki je določeno za parkiranje:
nakazal ji je, da namerava odparkirati svoj avto
odpásati
-pášem
dov.
(
ȃ
)
odstraniti komu pas:
odpasala ga je in mu slekla plašč
;
da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali
//
narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu:
odpasati jermen
;
odpasati si pas
/
odpasati si meč, oselnik
;
odpasati si predpasnik
odpásti
-pádem
dov.
,
stil.
odpàl odpála
(
á ā
)
1.
zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem
mestu:
roža se suši, listi so že odpadli
;
omet je na več mestih odpadel
;
zreli sadeži sami odpadejo
;
avtomobilu je odpadel blatnik
;
ekspr.
zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko
/
ekspr.
lasje so mu odpadli
izpadli
;
ščit in sulica sta mu odpadla
padla iz rok
;
pren.
vsa skrb je odpadla z njegove duše
●
ekspr.
zdi se, da je vse odpadlo z njega
da nima več skrbi, težav
2.
prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne
skupnosti:
na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim
odpadli
;
odpasti od narodnosti, vere
/
v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli
//
odpovedati udeležbo, članstvo:
prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo
;
sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel
/
zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja
sta bila manj, nista bila več potrebna
3.
prenehati biti, obstajati:
prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov
odpadlo
/
ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti
so nepotrebni, neutemeljeni
;
razlike v izobraževanju bodo odpadle
izginile, jih ne bo več
♦
jezikosl.
polglasnik je na tem mestu odpadel
//
ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času:
ob praznikih pouk odpade
;
zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla
je ni bilo
;
zadnja točka programa je odpadla
4.
s širokim pomenskim obsegom,
v zvezi z
na, za
izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik:
čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo
;
publ.
upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo
da bo tudi on kaj dobil
/
publ.:
na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije
travnikov in pašnikov je
;
del denarja odpade za nakup opreme
se bo uporabil, oddelil
5.
pog.
biti nesprejemljiv, neprimeren:
stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade
/
kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade
ni mogoče
/
kot vzklik
grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren
odpádel
-dla -o:
odpadlo listje
odpečátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da kaj preneha biti zapečateno:
odpečatiti oporoko, pismo
;
pren.,
ekspr.
hudo trpljenje mu je odpečatilo ustnice
odpeketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
peketaje se oddaljiti:
konja sta odpeketala po gladki cesti
/
zajezdil je konja in odpeketal
/
ekspr.
jutri odpeketa v tujino
odide, odpotuje
odpeljáti
-péljem
tudi
-ám
dov.
, odpêlji odpeljíte; odpêljal
(
á ẹ̄, ȃ
)
1.
z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta:
poškodovanca so odpeljali v bolnišnico
;
odpeljati z vozom
;
odpeljati se z avtomobilom
;
odpeljati se z dvigalom
;
odpeljal se je dvajset kilometrov daleč
/
ekspr.
odpeljala ga je črna limuzina
//
vozeč spraviti z določenega mesta:
konj je odpeljal voz z dvorišča
;
nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo
/
odpeljati avtomobil na servis
2.
vozeč se oddaljiti:
vlak je že odpeljal
;
tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše
/
vaš avtobus odpelje šele zvečer
3.
kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide:
odpelji jo domov
;
vodič jih nato odpelje po mestu
/
odpeljati koga na ples, sprehod
/
dekle je odpeljal s seboj
//
narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno
mesto:
odpeljati koga v taborišče, zapor
;
hišo so zažgali, njiju pa odpeljali
odpeljáti se
ekspr.
odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili:
orla sta se odpeljala nad prepade
odpelján
-a -o:
pripeljano in odpeljano blago
odpeljávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z vozilom, prevoznim sredstvom spravljati z določenega mesta:
reševalci so odpeljavali mrtve in ranjene
2.
delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto:
osumljence so odpeljavali k preiskovalcem
odpénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od odpenjati:
odpenjanje in zapenjanje gumbov
/
pripenjanje in odpenjanje vagonov
odpénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
dajati v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu:
odpenjati gumb, zaponko
/
odpenjati obleko
gumbe na njej
//
delati, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom:
odpenjati okraske
/
odpenjati živino od jasli
odpéstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nar.
kamen ob cesti, ki označuje njen rob;
obcestni kamen
:
kolo je zadelo ob odpestnik
odpetáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
oditi
:
naglo se obrne in odpeta
;
medved je odpetal v gozd
odpéti
1
-pnèm
dov.
, odpél;
nam.
odpét
in
odpèt
(
ẹ́ ȅ
)
dati kaj v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu:
odpeti gumb, zaponko
/
odpeti otroku plašček
gumbe na njem
;
odpeti si čevlje
//
narediti, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko,
gumbom:
odpeti okraske
;
odpeti si uhane
/
odpeti si sabljo
odpasati
/
odpeti psa z verige
;
odpeti vola od voza
;
odpeti žival od jasli
♦
voj.
odpeti pištolo, puško
dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška lahko sproži
odpét
-a -o:
imeti odpet ovratnik, suknjič
;
v modi so visoko odpeta krila
odpéti
2
-pôjem
dov.
, odpój odpójte
tudi
odpôj odpôjte; odpél
(
ẹ́ ó
)
1.
prenehati peti:
ko je odpela, se je priklonila
/
odpeti pesem
/
petelini so že odpeli, ko se je zbudil
/
ekspr.
pohiti, šolski zvonec je že odpel
odzvonil
●
ekspr.
srpi so odpeli
žetev je končana; srpov ne uporabljajo več
//
zapeti
2
:
to kitico je odpel že dvakrat
/
svojo vlogo je na predstavi dobro odpel
2.
zapeti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del:
solist je pel naprej, zbor mu je vsakokrat glasno odpel
/
ekspr.
v dolini se oglasi zvon, s hriba mu odpoje drug
odpèv
in
odpév -éva
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
besedilo, pesem, ki se poje, ko kdo preneha peti svoje besedilo,
pesem:
zapeti odpev
/
petju solista je sledil odpev zbora
♦
glasb.
besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu
verza ali kitice; refren
odpévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
peti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del:
zbor je glasno odpeval
/
na paši veselo prepeva, tovariš z drugega brega pa mu odpeva
odpíhati
-am
dov.
,
tudi
odpihájte;
tudi
odpihála
(
í
)
s pihanjem odstraniti:
odpihati peno s tekočine
;
odšla je, kot bi jo odpihala burja
●
ekspr.
vlak je odpihal dalje
odpeljal
odpihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
odpihovati
:
odpihavati prah, smeti z obleke
odpíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
s pihom, pihanjem odstraniti:
odpihniti pepel z žerjavice
;
odpihniti prah, smeti
;
pren.,
ekspr.
revolucionarni val je odpihnil staro vlado
●
pog.
hišo kupi takoj, da ti je kdo ne odpihne
da je ne kupi kdo drug
odpihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s pihanjem odstranjevati:
odpihovati prah
/
veter je odpihoval pršič
odpík
medm.
(
ȋ
)
etn.,
pri otroški igri
izraža ponovno vključitev igralca v igro po krajši prekinitvi:
vzkliknil je odpik in stekel
odpíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
s piljenjem odstraniti:
odpiliti glavico žeblja
//
s piljenjem odstraniti del česa:
rob je bilo treba malo odpiliti
odpiráč
-a
m
(
á
)
priprava za odpiranje, zlasti konzerv, steklenic:
zabosti odpirač v konzervo
;
zapirač je kombiniran z odpiračem
/
zamašek je izvlekel z odpiračem
odčepnikom
//
priprava za odpiranje česa sploh:
odpirati zaboje z odpiračem
odpirálec
-lca
[
otpirau̯ca
tudi
otpiralca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj odpira:
vrata so se zataknila in tudi drugi odpiralec jih ni znal odpreti
/
električni odpiralec vrat je zabrnel
odpirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odpiranje:
odpiralni mehanizem dežnika
/
v rudniku so stekla odpiralna in pripravljalna dela
odpirálo
-a
s
(
á
)
odpirač
:
odpiralo za konzerve
odpíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od odpirati:
odpiranje oken
;
moti ga neprestano odpiranje in zapiranje vrat
/
priprava za odpiranje steklenic
/
odpiranje tujih pisem
/
opazovati odpiranje cveta
/
avtomatsko odpiranje padala
/
odpiranje novih šol, vrtcev
/
odpiranje delovnih mest
/
slovesno odpiranje razstave
/
potreba po gospodarskem odpiranju države
odpírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
dajati kaj v tak položaj
a)
da je mogoč prehod, vstop ali izstop:
odpirati okna, vrata
;
odpirati zapornice
;
nastežaj, počasi, tiho odpirati
/
ta ključ odpira veliko vrat
odklepa
b)
da postaja notranjost dostopna:
odpirati omaro, sobo
/
otroci so radi odpirali klavir
;
odpirati predal
;
kar naprej je odpirala in zapirala torbico
//
navadno z dajalnikom
z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop:
odpirala jim je sama gospodinja
;
prižgal je luč in šel odpirat
/
njemu niso hoteli odpirati
2.
z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost,
vsebino:
odpirati konzervo, sod
;
steklenico je dolgo odpiral
/
odpirati pisma
//
s prerezom delati notranjost dostopno:
odpirati pacientu prsni koš
/
odpirati gnojno bulo
3.
delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:
pes je odpiral gobec in kazal zobe
;
odpirati školjko
;
na široko odpirati veke
;
zreli stroki so se že odpirali
/
odpirati oči, usta
/
roža odpira cvet
/
pri potresih se lahko zemlja tudi odpira
nastajajo razpoke, jame v njej
//
delati, da kaj ni sklenjeno:
odpirati člene na verigi
;
odpirati obroč
//
delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju:
odpirati pahljačo
;
dežnik se ni hotel odpirati
/
odpirati knjigo
;
odpirala je note, kakor da bi igrala
/
odpirati žepni nož
;
škarje se nerade odpirajo
4.
dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:
odpirati pipo, ventil
/
pog.
odpirati radio, televizor
vključevati
//
na tak način omogočati izhod česa:
odpirati paro, plin
;
ne odpiraj vode v kopalnici
5.
začenjati delati, poslovati:
lokal odpirajo ob sedmih
;
ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine
6.
delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost:
banka odpira nove podružnice
/
odpirati kamnolom, rudnik
/
odpirati nove letalske linije
/
odpirati nova delovna mesta
7.
izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po
predpisih:
odpirati nove ceste
;
odpirati kegljišče v gostilni
//
delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce:
začeli so odpirati gradove, parke
/
odpirati kaj za javnost
/
odpirati revijo mladim sodelavcem
8.
delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih:
odpirati kongres, zasedanje
/
seje odpira tajnik
/
slovesno odpirati razstavo
//
začenjati kaj sploh:
odpirati debato
;
odpirati nove teme
/
publ.
odpirati problem, vprašanje
začenjati govoriti, razpravljati o njem
9.
v zvezi
odpirati pot, vrata
omogočati komu, da lahko kam gre, pride:
odpirati človeku pot v svet, vesolje
;
z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje
/
odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča
//
publ.
omogočati nastop, uveljavljanje česa:
nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim
;
ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela
;
odpirati vrata novim težnjam v umetnosti
/
odpirati vrata privatni pobudi
●
ekspr.
glasba jim je odpirala srca
jih je delala dovzetne za čustva
;
policist odpira in zapira cesto
dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo
;
ekspr.
na široko je odpiral denarnico
bil je zelo radodaren
;
ekspr.
odpirati komu svojo dušo, srce
izpovedovati svoja čustva, misli
;
publ.
odpirati možnosti za kaj
dajati
;
ekspr.
odpirati komu oči
omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so
;
naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa
gledati, opazovati in molčati
;
pogled nanjo mu odpira stare rane
mu vedno znova povzroča bolečine
;
ekspr.
študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje
kaže, razkriva
;
prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca
pridobiva naklonjenost
;
ekspr.
kar usta so odpirali, ko so to slišali
zelo so se čudili
;
ekspr.
ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta
toliko (slabega) govoril (o nasprotniku)
;
vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom
v šolo je sprejemal tudi revne otroke
;
ekspr.
vrata se mu povsod odpirajo
povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh
odpírati se
1.
biti pri odpiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo:
vrata se odpirajo na hodnik, v sobo
;
odpirati se navzven
/
tabla, ki se odpira kakor knjiga
2.
pojavljati se razprostrt v širino:
onkraj prelaza se svet odpira
/
na levo se odpira Bistriška dolina
leži
;
pred njim se je odpirala nepregledna ravnina
/
za razvalinami se odpira brezno
je, se nahaja
;
z vrhov se odpira lep razgled
je
;
pren.
pred njo se odpira svetla bodočnost, novo življenje
3.
publ.
nastopati
,
nastajati
:
pri teh temperaturah se odpirajo novi problemi
;
odpira se vprašanje nadaljnjega obstoja društva
/
odpirajo se vedno nova področja uporabe teh naprav
/
iz leta v leto se odpira več možnosti za razvoj te panoge
/
na nogah se odpirajo nove rane
se delajo
4.
ekspr.
postajati zaupljiv, zgovoren:
ob vinu so se začeli odpirati
/
težko se odpira pred tujimi ljudmi
izpoveduje svoja čustva, misli
//
začenjati se zanimati za kaj:
odpirati se novim idejam
/
odpirati se tujemu vplivu
●
publ.
država se vse bolj odpira svetu
ima vse več stikov s svetom
;
pog.
končno se mu je začelo odpirati
je začel dojemati, spoznavati
odpirajóč
-a -e:
požrešno odpirajoči se kljuni mladičev
;
navzven odpirajoče se okno
odpís
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od odpisati:
odpis davka, posojila
/
letala, namenjena za odpis
/
odpis parcele
2.
zastar.
pisni odgovor:
na pismo je takoj dobil odpis
odpísati
in
odpisáti -píšem
dov.
, odpíšite
(
í á í
)
1.
pisno odgovoriti:
na vsako pismo takoj odpiše
;
dolžni so slovensko odpisati
/
nič mi ne odpišeš
2.
narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri:
odpisati dolg, posojilo
;
upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali
/
banka ustrezni znesek odpiše od računa
odšteje
3.
ekon.
zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti:
odpisati osnovna sredstva, drobni inventar
//
opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti:
odpisati zastareli stroj
;
pren.,
ekspr.
odpisali so še eno naših naravnih lepot
4.
ekspr.
nehati upoštevati koga, računati s kom:
posrednike je dokončno odpisal
;
prehitro si me odpisal
/
če ne slišiš dobro, te odpišejo
/
molče so odpisali rabo slovenščine
●
evfem.
zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali
ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za njegovo
ozdravljenje
♦
pravn.
odpisati parcelo
eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug
zemljiškoknjižni vložek
odpísan
-a -o:
razprodaja odpisanih tovornjakov
;
dolg mu bo do polovice odpisan
odpískati
-am
dov.
,
tudi
odpiskála
(
í
)
1.
prenehati piskati:
komaj so čakali, da bo odpiskal
/
pastirček je odpiskal pesmico
2.
pog.
s piskanjem naznaniti:
pridem, ko sirena odpiska poldne
/
šport. žarg.
sodnik je odpiskal konec tekme
3.
piskajoč se oddaljiti:
vlak odpiska s postaje
odpisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
pisno odgovarjati:
redno mi odpisuje
2.
delati, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri:
odpisovati dolgove
/
pobotnice je odpisoval na račun njene dote
;
ta vsota se odpisuje od davka
za to vsoto se zmanjšuje davek
3.
ekon.
zmanjševati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti:
odpisovati osnovna sredstva
//
opuščati, izločati sredstva zaradi izgubljene vrednosti:
odpisovati pokvarjeni inventar
4.
prenehavati upoštevati koga, računati s kom:
nepreklicno se je odločil za pokoj, zato smo ga že vsi odpisovali
odpíti
-píjem
dov.
(
í
)
1.
izpiti del tekočine iz česa:
prijela je kozarec in odpila
/
odpiti požirek iz skodelice
/
odpiti steklenico
2.
reči kaj in izpiti alkoholno pijačo, ko kdo napije:
odpil ji je z grenkobo v očeh
/
in na tvoje zdravje, mu je odpil
odpít
-a -o:
nekoliko odpita steklenica
;
kruh je bil načet in žganje odpito
odpláčati
in
odplačáti -am
dov.
(
á á á
)
končati plačevanje dolžne vsote:
dolg je že odplačal
/
posojilo bom odplačal po obrokih
/
pohištva še nisva odplačala
odpláčen
-čna -o
prid.
(
á
)
pravn.
nanašajoč se na plačilo, povračilo:
odplačni in neodplačni posli
odplačevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odplačevati:
odplačevanje posojila
;
z odplačevanjem odškodnine so v zaostanku
/
posoditi na obročno odplačevanje
odplačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
postopno plačevati dolžno vsoto:
odplačevati dolg
;
posojilo bo odplačeval pet let
/
odplačevati stanovanje
odplačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odplačilo:
določiti odplačilne pogoje
/
odplačilni roki
;
odplačilna pogodba
odplačílo
-a
s
(
í
)
1.
glagolnik od odplačati:
odplačilo davkov, posojila
/
ponujal mu je zemljo na odplačilo
odplačevanje
2.
kar se odplača:
odplačila in drugi izdatki
/
mesečna, obročna odplačila
odplačljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odplačati:
v letnih obrokih odplačljivi dolgovi
odplahníti
in
odpláhniti -em
dov.
(
ī á
)
odplakniti
:
odplahniti umazanijo
/
čas je odplahnil bolečino
odpláka
-e
ž
(
ȃ
)
voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi
snovmi;
odpadna voda
:
prečiščevati odplake
;
z odplako so prišle v vodo strupene kemikalije
;
onesnaženje vod z odplakami
/
industrijske, rudniške odplake
odplakníti
in
odplákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:
stroj nato odplakne razmočeno umazanijo
;
odplakniti odpadne snovi
2.
s tokom odstraniti zlasti kaj drobnega:
voda odplakne prah
/
ekspr.
val te bo odplaknil s krova
/
ekspr.
povodenj je odplaknila most
odnesla
;
pren.
solze odplaknejo žalost
odplakoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za odplakovanje:
odplakovalne naprave
/
odplakovalni sistem
odplakovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odplakovati:
odplakovanje umazanije
/
vpeljati v hleve sistem odplakovanja
/
preprečevati odplakovanje zemlje s strmih pobočij
odplakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo:
odplakovati smeti
;
ostanke hrane meče v stranišče in jih sproti odplakuje
2.
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj
drobnega:
voda sproti odplakuje odpadke
/
zemljo na goličavah odplakujejo dež in hudourniki
odplávati
-am
dov.
(
ȃ
)
plavajoč se oddaljiti:
ribe so odplavale po strugi
/
ekspr.
večina ladij hitro odplava mimo
odpluje
//
ekspr.
lahkotno, mirno oditi:
odplavala je iz dvorane
●
šport. žarg.
odplavati razdaljo v rekordnem času
preplavati
odpláviti
-im
tudi
odplavíti -ím
dov.
, odplávil
(
ā ȃ; ī í
)
s tokom odstraniti:
narasla reka je odplavila pokošeno travo
;
voda je odplavila rodovitno prst
/
val ga je odplavil s krova
/
reka je odplavila most
odnesla
;
pren.,
ekspr.
nič ni moglo odplaviti sovraštva iz njegove duše
●
ekspr.
tudi njega je odplavilo z doma
tudi on je odšel
odplávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od odplavljati:
odplavljanje rodovitne zemlje
odplávljati
-am
nedov.
(
á
)
s tokom odstranjevati:
odpadke odplavlja reka
;
odplavljati od brega, z obale
/
publ.
v morje odplavljamo velike količine strupenih snovi
v morje odnašajo reke
;
pren.
jok je odplavljal žalost in strah
odplazíti se
in
odpláziti se -im se,
in
odpláziti se -im se
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
plazeč se oditi:
pes se je ves prestrašen odplazil iz sobe
/
odplazil se je do zavetja
//
ekspr.
brez šuma, pritajeno oditi:
drug za drugim so se odplazili
;
po prstih, tiho se odplaziti
odplésati
in
odplesáti -pléšem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
prenehati plesati:
ko sta odplesala, so vsi ploskali
;
odplesati kolo
/
zadnji ples odpleši z menoj
pleši, zapleši
2.
plešoč oditi:
baletka odpleše z odra
/
ekspr.
odplesala je v hišo
lahkotno, hitro odšla
odplêsti
-plêtem
dov.
, odplêtel
in
odplétel odplêtla,
stil.
odplèl odplêla
(
é
)
narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:
odplesti zapleteno vrv
//
odstraniti iz česa spletenega:
odplesti trak iz kit
odplétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:
odpletati kito, trak
;
jermeni na opankah so se začeli odpletati
//
odstranjevati iz česa spletenega:
odpletati trakove iz kit
●
s krvavečimi rokami je odpletal robidovje s sebe
trgal, odvijal
;
publ.
njeno otroštvo se je odpletalo v predmestju
je potekalo
odplinjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
mont.
odstranjevati plin iz premogove plasti z zračenjem:
odplinjevati rudnik
;
v tej jami se odplinjuje ogljikov dioksid
odpljúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic:
odpljunil je cigareto in pognal motor
odpljúniti se
knjiž.
izvreči slino, sluz:
obrnil se je stran in se odpljunil
odpljúskniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
s pljuskom odstraniti:
val je odpljusknil zaboj s krova
2.
s pljuskom odteči:
morje je pljusknilo na obalo in spet odpljusknilo
odpljúsniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
s pljuskom odstraniti:
val je odpljusnil s krova vse, kar ni bilo pritrjeno
;
pren.,
ekspr.
nemir ga je odpljusnil v noč
2.
s hitrim premikom posode spraviti del tekočine iz nje:
odpljusniti vodo iz škafa
●
ekspr.
mleko je odpljusnilo čez rob
pljusknilo
odplombírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, da kaj preneha biti zaplombirano:
odplombirati vagon, varovalko
odplúti
-plôvem
in
-plújem
dov.
,
tudi
odplovíte
(
ú ó, ú
)
s plutjem oddaljiti se:
ladja odplove iz pristanišča
;
odpluti na odprto morje, proti otoku
/
ekspr.
orel je odplul v višine
odletel
;
pren.,
ekspr.
njegove misli so odplule daleč
odplútje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od odpluti:
odplutje ladje
odpočíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
star.
odpočiti se, oddahniti se:
nič ni odpočinila, šla je kar naprej
;
sedel je na klop, da se nekoliko odpočine
odpočítek
-tka
m
(
ȋ
)
glagolnik od odpočiti se:
odpočitek od dela
;
temeljit odpočitek
//
knjiž.
počitek
,
počivanje
:
odpočitka ni poznal
;
mir in odpočitek
odpočíti se
-počíjem se
in
odpočíti si -počíjem si
dov.
, odpočìl se
in
odpočìl si
(
í ȋ
)
s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se:
ko se odpočijemo, odidemo
;
duševno in telesno se odpočiti
;
rada bi legla in se odpočila,
zastar.
odpočila
/
odpočiti se od dela, skrbi
/
v vaši družbi se vedno odpočijem
/
pozimi se rastline odpočijejo
;
zemlja se mora odpočiti
odpočíti si
s prekinitvijo kake dejavnosti doseči, povzročiti sprostitev,
okrepitev česa:
odpočiti si noge
;
odpočiti si oči,
odpočiti oči
odpočivalíšče
-a
s
(
í
)
počivališče
:
lepo urejeno odpočivališče
/
odročna odpočivališča za živino
odpočívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odpočivati se:
sposobnost hitrega odpočivanja
/
brezskrbne ure odpočivanja
odpočívati se
-am se
in
odpočívati si -am si
nedov.
(
í
)
s prekinitvijo kake dejavnosti sproščati se, krepiti se:
posedli so na skale in se odpočivali
;
dve uri se je odpočival
;
odpočivati se med delom, pri delu
;
karavana se odpočiva,
zastar.
odpočiva v senci
odpočívati si
s prekinitvijo kake dejavnosti dosegati, povzročati sprostitev,
okrepitev česa:
odpočivati si noge
/
malo si odpočivati oči,
odpočivati oči
odpodíti
-ím
dov.
, odpódil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor:
odpoditi tatu
/
odpoditi muho
;
pes je odpodil volka
//
narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:
odpoditi žalost
/
s pesmijo ji je odpodil skrbi
odpodíti se
ekspr.
podeč se oditi:
deklici se odpodita v sobo
/
v galop se je odpodil proti domu
odpoklíc
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od odpoklicati:
predlagati odpoklic poslanca
;
izvolitev in odpoklic članov upravnega odbora
;
odpoklic diplomatskega predstavnika
/
odpoklic že prodanih avtomobilov nazaj v servisne delavnice
odpoklícati
-klíčem
dov.
, odpoklícala
in
odpoklicála
(
í ȋ
)
1.
odvzeti funkcije, pooblastila pred iztekom mandata:
odpoklicati direktorja
;
odpoklicati predstavnika delavcev v nadzornem svetu
/
odpoklicati diplomatskega predstavnika
odločiti, da preneha njegova funkcija v določeni tuji državi
//
odločiti, da se izvede umik:
odpoklicati čete
/
odpoklicati reševalno ladjo
2.
trg.
zahtevati že prodano, oddano blago nazaj za določen čas:
tovarna je morala odpoklicati vse avtomobile tega modela, izdelane
lani
odpoklícan
-a -o:
odpoklicani član uprave
;
bil je odpoklican in premeščen
odpoklícen
-cna -o
prid.
(
ȋ
)
polit.,
v zvezi
odpoklicno pismo
listina, ki jo diplomatski predstavnik ob premestitvi, upokojitvi
izroči poglavarju tuje države:
odpoklicljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da, sme odpoklicati:
odpoklicljivi organi oblasti
;
predstavnik je odpoklicljiv
odpoljubíti
in
odpoljúbiti -im
dov.
(
ī ū
)
knjiž.
s poljubom, poljubi odstraniti:
odpoljubila mu je solze iz oči
/
ekspr.
odpoljubiti komu dvom z obraza
;
pren.,
ekspr.
spanec mu je odpoljubil izraz trpljenja z ustnic
●
knjiž.,
ekspr.
skušala mu je to pojasniti, toda odpoljubil ji je besede
s poljubom, s poljubi (na usta) preprečil govorjenje
;
knjiž.,
ekspr.
odpoljubila mu je besedo ljubezni z ustnic
s poljubom vzela
;
knjiž.
poljubil jo je in plaho ga je odpoljubila
tudi ona ga je poljubila
odpoljúbljati
-am
nedov.
(
ú
)
knjiž.
s poljubljanjem odstranjevati:
odpoljubljal ji je solze
/
ekspr.
odpoljubljati komu žalost z obraza
●
knjiž.,
ekspr.
dleto je odpoljubljalo snov s kamna
na rahlo odstranjevalo
odpolzéti
-ím
[
otpou̯zeti
]
dov.
, odpôlzi
(
ẹ́ í
)
polzeč se oddaljiti:
kaplje so druga za drugo odpolzele po steklu
/
ekspr.
sani odpolzijo izpred hiše
oddrsijo
odpomóč
-i
in
-í
ž
(
ọ̑
)
star.
1.
pomoč
:
iskati, ponuditi odpomoč
;
prositi za odpomoč
2.
izhod
,
rešitev
:
odpomoč je le v delu
;
nima več upanja na odpomoč
odpomóček
-čka
m
(
ọ̑
)
star.
izhod
,
rešitev
:
to je zdaj edini odpomoček
odpomôči
-mórem
dov.
, odpomógel odpomôgla
(
ó ọ́
)
knjiž.,
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
1.
pomagati
:
storila je vse, kar je mogla, da bi jim odpomogla
;
odpomoči komu iz nesreče
/
pozna zeli, ki odpomorejo pri tej bolezni
2.
z dajalnikom
odpraviti
,
odstraniti
:
odpomoči bedi, težavam
;
naglušnosti se da odpomoči z aparatom
●
knjiž.
temu se ne da odpomoči
to se ne da rešiti, urediti
odpòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti:
njihovo početje mi vzbuja odpor
;
čuti odpor do teh ljudi
/
ekspr.
nepremagljiv fizičen odpor do koga
;
imeti odpor do pisanja
/
to je delal z odporom
2.
dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje:
streti, zlomiti nasprotnikov odpor
;
vdati se brez odpora
;
odpor proti takratni politiki
/
oborožen, pasiven odpor
/
splošni ljudski odpor
/
pozivati k odporu, na odpor
;
pren.
v očeh ji je tlel plamen odpora
●
publ.
sovražnik je nudil močen odpor
se je zelo upiral, branil
;
pog.
narediti kaj po liniji najmanjšega odpora
tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri
drugih
//
publ.
odporniško gibanje:
sodelovati v odporu
;
sile odpora
;
voditelji, žrtve odpora
odpóren
1
-rna -o
prid.
, odpórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki ne zboli, se ne okuži hitro:
otrok je zelo odporen
;
postati odporen proti infekciji
2.
sposoben, usposobljen prenesti negativne okoliščine, vplive:
odporen les
;
ti bacili so zelo odporni
;
steklo, odporno proti visoki temperaturi
/
gojiti sorte jabolk, odporne proti pozebi
●
zastar.
nikoli ni bil odporen očetu
se ni upiral
odpóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odpor:
odporne tendence
/
opaziti sovražnikovo odporno točko
odpórnik
-a
m
(
ọ̑
)
pripadnik odporniškega gibanja:
delovanje odpornikov
odpórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na odpornike ali odporniško gibanje:
odporniški letaki
;
množičen odporniški polet slovenskega ljudstva
;
prve odporniške skupine
2.
v zvezi
odporniško gibanje
delovanje skupine, množice za osvoboditev okupirane domovine:
odporniško gibanje se je okrepilo
;
vključiti se v odporniško gibanje
;
član, voditelj odporniškega gibanja
/
proučevati zgodovino odporniških gibanj v Evropi med drugo
svetovno vojno
/
odporniško gibanje ga je obsodilo na smrt
člani, predstavniki odporniškega gibanja
odpórništvo
-a
s
(
ọ̑
)
odporniško gibanje:
to je bil čas vojne, okupacije in odporništva
;
zgodovina odporništva
●
knjiž.
znano je bilo njegovo odporništvo
nezadovoljstvo, rovarjenje
odpórnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost odpornega:
izgubiti, okrepiti odpornost
;
velika telesna odpornost
;
odpornost organizma
;
odpornost proti boleznim
/
ekspr.
zlomil je njeno odpornost
odpor
/
povečati odpornost lesa z impregnacijo
;
odpornost materiala proti obrabi, ognju, vlagi
/
odpornost proti pretrgu
/
odpornost pšenice proti poleganju
odpórnosten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na odpornost:
odpornostni geni pri bakterijah
/
nerjaveče in visoko odpornostno jeklo
odposlánec
-nca
m
(
á
)
kdor je izbran in poslan kam s posebno nalogo:
sprejeti odposlanca
;
državni, mirovni odposlanec
;
odposlanec predsednika vlade
//
kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov;
delegat
:
izvoliti odposlanca
/
Zbor odposlancev slovenskega naroda
zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943
v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske
oblasti
;
pren.,
pesn.
cvet, odposlanec lepote
odposlánka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki je izbrana in poslana kam s posebno nalogo:
prišla je kot odposlanka mednarodne organizacije
;
posebna odposlanka generalnega sekretarja
//
ženska, ki je izbrana in pooblaščena za zastopanje določenih
interesov;
delegatka
:
predlog naše odposlanke je bil sprejet
odposlánski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na odposlance ali odposlanstvo:
opravil je več važnih odposlanskih potovanj
odposlánstvo
-a
s
(
ȃ
)
skupina ljudi
a)
izbranih in poslanih kam s posebno nalogo:
poslati, sprejeti odposlanstvo
;
odposlanstvo vlade
;
člani britanskega vojaškega odposlanstva
b)
izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov:
izvolili so ga v odposlanstvo delavcev
odposláti
-póšljem
dov.
, odpôšlji odpošljíte
(
á ọ́
)
1.
narediti, da je kaj poslano naslovniku:
pisma še ni odposlal
;
odposlati pošiljko
2.
narediti, da kdo odide kam s posebno nalogo:
odposlali so ga v mesto, da bi vse uredil
;
odposlali so jih naprej
odposlán
-a -o:
številka odposlanega dopisa
odpošíljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odpošiljati:
odpošiljanje časopisov, pisem
odpošiljátelj
-a
m
(
ȃ
)
kdor odpošlje pošiljko:
naslov, podpis odpošiljatelja
odpošiljátev
-tve
ž
(
ȃ
)
glagolnik od odpošiljati ali odposlati:
vse je pripravljeno za odpošiljatev
;
odpošiljatev blaga
;
datum odpošiljatve pošiljke
odpošíljati
-am
nedov.
(
í
)
delati, da je kaj (večkrat) poslano naslovniku:
odpošiljati pisma
odpotovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odpotovati:
pripraviti se za odpotovanje
;
to moram storiti še pred odpotovanjem
odpotováti
-újem
tudi
odpótovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ọ̑
)
oditi na potovanje:
oče je odpotoval
;
še danes odpotujemo
;
hitro, nepričakovano odpotovati
/
zbor odpotuje na turnejo
//
oditi, zlasti s prevoznim sredstvom:
odpotovati iz mesta
;
odpotovati na deželo
;
odpotovati z letalom
odpôved
-i
ž
(
ȏ
)
1.
glagolnik od odpovedati:
odpoved službe
/
nepričakovana odpoved prireditve
/
odpoved dediščini
/
učiti se skromnosti in odpovedi
odpovedovanja
2.
izjava, sporočilo, da za koga preneha obstajati določeno (pravno)
razmerje:
dobiti, preklicati odpoved
;
dati odpoved
odpovedati službo
/
šestmesečna odpoved
pravno veljavna po šestih mesecih
/
napisati odpoved
;
raztrgati odpoved
♦
rad.
(kratko) sporočilo ob koncu oddaje ali programa
;
žel.
sporočilo, da vlak, določen po voznem redu, ne bo peljal
odpovédati
-povém
dov.
(
ẹ́
)
1.
narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno)
razmerje:
zaradi spora sem odpovedal službo
;
odpovedati komu službo, stanovanje
//
izjaviti, da osebek
a)
ne priznava več veljavnosti česa:
odpovedati pogodbo, sporazum
b)
česa naročenega ne želi več:
odpovedati časopis
/
odpovedati naročeno kosilo
2.
izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo:
zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3.
z oslabljenim pomenom
narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka:
odpovedati komu gostoljubje
;
odpovedati staršem pokorščino
ne biti več pokoren, ubogljiv
4.
nav. 3. os.
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
ko sem to slišal, so mi odpovedale noge
;
včasih mu odpove spomin
/
odpovedale so mu moči
;
ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo
/
v drugem polčasu je moštvo odpovedalo
/
po eni uri dela je stroj odpovedal
/
publ.
slabši material v takih razmerah odpove
postane neprimeren, se pokvari
●
od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik
ni mogel (spre)govoriti
;
ekspr.
koruza je letos odpovedala
slabo obrodila
;
za taka merjenja klasična metoda odpove
postane neuporabna, neprimerna
;
ekspr.
ob takih izgubah razum odpove
take izgube se ne dajo razumsko opravičiti
;
ekspr.
toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci
da je prenehal biti miren, zadržan, previden
;
odpovedati tujemu novinarju gostoljubje
prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦
fin.
odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo
izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka
dvigniti
odpovédati se
1.
izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti:
odpovedati se dediščini v korist brata
;
odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu
/
publ.
države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
2.
zavestno narediti
a)
da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več:
odpovedati se udobju
/
odpovedati se načrtu, sreči
/
zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom
naj ne rodi, nima otrok
/
odpovedati se svetu
b)
da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja:
odpovedati se izletu, kajenju, študiju
/
odpovedati se alkoholnim pijačam
3.
izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi:
odpovedati se svojim idejam, svoji veri
/
ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
odpovédan
-a -o:
prireditev je bila odpovedana
;
odpovedano stanovanje
odpôveden
-dna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na odpoved:
odpovedni pogoji
;
odpovedni rok
/
odpovedna izjava
/
pesem izraža odpovedno razpoloženje
odpovedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odpovedati:
odpovedljiva pogodba
odpovedovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odpovedovati:
odpovedovanje delovnega razmerja
/
odpovedovanje srca
/
tudi to je velik napor in odpovedovanje
;
leta odpovedovanja
odpovedováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
(večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno
(pravno) razmerje:
odpovedovati stanovanja najemnikom
//
izjavljati, da osebek
a)
ne priznava več veljavnosti česa:
to podjetje rado odpoveduje pogodbe
b)
česa naročenega ne želi več:
naročniki odpovedujejo časopis
2.
(večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega
dejanja ne bo:
gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
3.
z oslabljenim pomenom
(večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka:
vojaki množično odpovedujejo pokorščino
;
privrženci mu odpovedujejo zvestobo
mu niso več zvesti
4.
nav. 3. os.
prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
jetra, noge mu odpovedujejo
/
moči mu odpovedujejo
/
proti koncu študija je začel odpovedovati
/
stroj je že izrabljen in odpoveduje
;
zavore pogosto odpovedujejo
5.
dov.
,
v izjavah
izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik:
z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje
/
zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum
/
odpovedujem revijo
odpovedováti se
1.
(večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti:
delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
2.
zavestno delati
a)
da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več:
odpovedovati se udobju
/
odpovedovati se nekdanjim načrtom
b)
da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja:
odpoveduje se potovanjem, športu
/
odpovedovati se cigaretam
kajenju cigaret
3.
izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi:
ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
4.
dov.
,
v izjavah
izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar
določa samostalnik:
podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju
/
pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
odpráskati
-am
dov.
(
á
)
s praskanjem odstraniti:
odpraskati madež, omet, smolo
;
odpraskati z nožem
odpraševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
s katerim se odstranjuje prah:
odpraševalni filtri
;
odpraševalna naprava
odpráti
-pêrem
dov.
, odprál
(
á é
)
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega:
odprati pesek
/
odprati robove skal
odpráva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od odpraviti:
odprava izkoriščanja, suženjstva
;
odprava posledic potresa
;
odprava starega družbenega reda
;
prizadevati si za odpravo šolnine
;
odprava zastojev v prometu
;
posledice odprave takih odločb
;
sredstvo za odpravo zajedavcev
/
odprava bolnika v bolnišnico
/
organizirati prevzem in odpravo blaga
/
hitrejša odprava vlakov
//
oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje;
ekspedit
:
delati v odpravi
2.
potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom:
organizirati odpravo
;
stroški odprave
;
udeleženci odprave na Himalajo
/
udeležiti se alpinistične, smučarske, trgovske odprave
//
skupina, ki se udeleži takega potovanja:
odprava je dosegla vrh gore, odkrila ostanke mesta
;
poslati odpravo na Antarktiko
;
člani odprave
/
sestaviti potapljaško, reševalno odpravo
3.
pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj:
odprava na nasprotnikovo ozemlje
/
kazenska odprava
vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti
prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
odprávar
-ja
m
(
ȃ
)
udeleženec, organizator zlasti alpinistične odprave:
odpravarji so bili obuti v čevlje za treking
odprávarstvo
-a
s
(
ȃ
)
organiziranje, udeleževanje zlasti alpinističnih odprav:
študij je opustil zaradi odpravarstva
odprávek
-vka
m
(
ȃ
)
pravn.
1.
v zvezi
dedni odpravek
po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici
(bodočega) dediča:
izplačati dedni odpravek
2.
navadno v zvezi s
sklep, sodba
prepis
,
kopija
:
odposlati odpravek sodbe
/
odpravek je točen
prepis
odpráven
-vna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na odpravo:
odpravni postopek
♦
ptt
odpravni oddelek
odpravništvo
odpráviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati:
odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo
;
odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju
/
odpraviti določene upravne enote
;
odpraviti monarhijo
;
odpraviti prispevke
/
odpraviti nalezljive bolezni
/
ta predpis so kasneje odpravili
razveljavili
;
prejšnja odločba se odpravi
/
odpraviti govorno napako
;
odpraviti okvaro stroju
popraviti
/
odpraviti otroku gliste
2.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo odide:
odpraviti nadležnega obiskovalca
;
odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom
;
hitro ga odpravi
;
zlepa odpraviti
/
spremstvo je odpravil in šel sam dalje
odslovil
//
narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi:
odpravil sem ga, češ da nimam denarja
;
mene ne boste kar tako odpravili
;
odpraviti koga praznih rok
//
ne izpolniti prošnje, pričakovanja:
odpravili so učiteljstvo s pisnim pojasnilom, da ni denarja
;
odpravil jo je samo z obljubami
/
starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo
3.
s prislovnim določilom
narediti, kar je potrebno za odhod koga:
zjutraj je odpravila otroke v šolo
/
odpravili so me v bolnišnico
;
odpraviti koga v internacijo
;
mati me je odpravila nabirat jagode
;
odpravil ga je domov
4.
narediti, kar je potrebno za odpošiljatev:
odpraviti blago
;
odpraviti poslovna pisma
/
odpraviti tovor z naslednjim vlakom
5.
povzročiti izzvani splav:
šla je k mazački, da bi ji odpravila
;
dala si je odpraviti
/
ko je bila tretjič noseča, je odpravila
imela izzvani splav
6.
publ.
premagati
:
slovenski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika
;
včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško
;
gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom
7.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo:
kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki
;
zakon je na kratko odpravil problem šolske reforme
/
ne moreš ga odpraviti s šarlatanom
/
sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo
8.
star.
odpustiti, odsloviti (iz službe):
gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila
;
ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil
/
ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili
9.
star.
opraviti
:
s tem je odpravil veliko delo
;
ko boš vse odpravil, se hitro vrni
/
odpravili ste, lahko greste
●
star.
imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti
izplačati
;
odpraviti stranko
končati poslovanje z njo
;
ekspr.
največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem
mi dala samo čaj
;
odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem
izločiti, odstraniti
♦
mat.
odpraviti neznanko
z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v
sistemu enačb
;
odpraviti oklepaj
;
odpraviti ulomke v enačbi
z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov
;
ptt
odpraviti pošiljko
odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti
;
žel.
odpraviti vlak
po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za
odhod vlaka
odpráviti se
navadno s prislovnim določilom
iti (stran), oditi:
popili so še liter vina in se odpravili
;
čas je, da se odpravimo
;
odpraviti se proti gozdu
;
odpraviti se za drugimi
/
odpraviti se v mesto
;
treba se bo odpraviti domov
/
odpraviti se k počitku, spat
/
ladja se je odpravila v polarna morja
;
pren.
moje misli so se odpravile na čudovita pota
odprávljen
-a -o:
odpravljeni fevdalni odnosi
;
knjige iz odpravljenih samostanov
;
taki predpisi so zdaj odpravljeni
;
s to vsoto sem bil od doma odpravljen
;
vlak je bil pravilno odpravljen
odprávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od odpravljati:
odpravljanje nepismenosti, razlik med ljudmi
/
odpravljanje okvar na strojih
/
odpravljanje tovora
odprávljati
-am
nedov.
,
stil.
odpravljájte;
stil.
odpravljála
(
á
)
1.
delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati:
odpravljati izkoriščanje, lakoto
;
odpravljati napake, razvade
/
odpravljati nepotrebne delovne enote
/
odpravljati madeže
čistiti
/
odpravljati predpise
razveljavljati
/
odpravljati črevesne zajedavce
2.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da kdo odide:
odpravljati vsiljivce
/
vratar je odpravljal obiskovalca, ta pa ni ubogal
//
delati, povzročati, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi:
odpravljati s praznimi besedami
;
vsak jo je odpravljal od hiše z izgovorom
3.
s prislovnim določilom
delati, kar je potrebno za odhod koga:
mati je odpravljala otroke v šolo
;
ko je videl, da se odpravljamo, je tudi sam vstal
/
odpravljati se k počitku, spat
/
odpravljati se v pokoj
/
odpravljati hujše bolnike v bolnišnico
4.
delati, kar je potrebno za odpošiljatev:
pravkar odpravljam pismo
/
vsak dan odpravlja zelenjavo na trg
;
odpravljati tovor po železnici
5.
povzročati izzvani splav:
vedela je, da ta babica odpravlja
6.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo:
naši kritiki so do zdaj odpravljali njegova dela zelo na kratko
/
odpravljali so ga z individualistom
●
publ.
ekipa je do zdaj prepričljivo odpravljala nasprotnike
premagovala
odprávljati se
navadno s prislovnim določilom
iti (stran), odhajati:
ko se je odpravljal, ga je spremila do ceste
;
skupine so se odpravljale na vse strani
/
ne odpravljajte se v ogrožene kraje
odpravljajóč
-a -e:
policist je stal pri vratih, odpravljajoč radovedneže
;
prvi borci so zapustili domove, odpravljajoč se na težko pot
;
ženske, odpravljajoče se v službo
odpravljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odpraviti, odstraniti:
odpravljive nepravilnosti
/
ta okvara je lahko odpravljiva
odprávnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v stari Avstriji
uradnica, ki samostojno opravlja službo na pošti;
ekspeditorica
:
čitalniške prireditve se je udeležila tudi odpravnica
2.
adm.
listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu;
odpremnica
:
izpolniti odpravnico
odprávnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu:
skladiščnik in odpravnik
2.
polit.,
v zvezi
odpravnik poslov
diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od
poslanika:
vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov
//
uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča
poslanika ali veleposlanika:
ambasado trenutno vodi odpravnik poslov, ker se je veleposlanik po
preteku mandata vrnil v domovino
♦
žel.
vlakovni odpravnik
ali
odpravnik vlakov
delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer
da znak za odhod vlaka
odpravnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se komu da zlasti ob prisilnem prenehanju sodelovanja v
kaki skupnosti:
zahtevati odpravnino
;
rudarji so se takrat borili za odpravnino
/
ženi je za odpravnino dal hišo
//
po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici
(bodočega) dediča:
izplačati bratu odpravnino
♦
pravn.
odpravnina vdove
znesek, izplačan ob delavčevi smrti vdovi, ki nima pravice do
družinske pokojnine po njem
odprávništvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje;
ekspedit
:
časopis mora iz tiskarne v odpravništvo
♦
ptt
oddelek na večji pošti, v katerem se odpravljajo pošiljke na
naslovne pošte
2.
polit.,
v zvezi
odpravništvo poslov
diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje
od poslaništva:
francoska vlada je omejila diplomatske odnose s to državo na raven
odpravništva poslov
odprávščina
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
odpravnina, dedni odpravek:
določiti v oporoki odpravščino
odpréči
-préžem
dov.
, odprézi odprézite
in
odprezíte; odprégel odprégla;
nam.
odpréč
in
odprèč
(
ẹ́
)
odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo;
izpreči
:
odpreči konje, vole
odpredávati
-am
dov.
(
ȃ
)
končati predavanje:
ko je odpredaval, se je začela razprava
//
predavajoč posredovati:
odpredaval jim je vsa težja poglavja
odpréma
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od odpremiti:
pripraviti časopise za odpremo
;
skrbeti za hitro odpremo blaga
;
način odpreme
odprémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odpremo:
odpremni oddelek
/
odpremni dokumenti
odprémiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
publ.
odposlati
,
odpraviti
:
odpremiti zaboje s sadjem
♦
adm.
narediti, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddati
;
žel.
narediti, kar je potrebno za prevoz potnika ali pošiljke od
začetne do namembne postaje
odprémljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
adm.
delati, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddajati:
odpremljati prodano blago
odprémnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
adm.
listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu:
izpolniti odpremnico
odprémnik
-a
m
(
ẹ̑
)
adm.
delavec, ki dela, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddaja:
delo odpremnikov
odprések
-ska
m
(
ẹ̑
)
teh. žarg.
izdelek iz umetne snovi, oblikovan s stiskanjem v kalupu;
stiskanec
:
proizvodnja odpreskov za motorna vozila
odpréti
-prèm
dov.
, odpŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
dati kaj v tak položaj
a)
da je mogoč prehod, vstop ali izstop:
odpreti okno, vrata
;
odpreti zapornice
;
odpreti za ped
;
hrupno, tiho odpreti
;
odpreti nastežaj
;
vrata so se nenadoma sama odprla
b)
da postane notranjost dostopna:
odpreti omaro, sobo
/
odprla je klavir in začela igrati
;
odpreti predal
//
navadno z dajalnikom
z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop:
odprl jim je sam gospodar
;
kdo nam pride odpret
;
dolgo ji ni nihče odprl
/
odpreti ovcam stajo
/
odpreti kokoši
izpustiti jih iz kurnika
/
kot nagovor
ljudje, odprite
2.
z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost,
vsebino:
odpreti kozarec, škatlo
;
odpreti steklenico
/
odpreti pismo
;
oporoko so odprli na sodišču
//
s prerezom narediti notranjost dostopno:
odpreti pacientu glavo, prsni koš
/
odpreti gnojno bulo, veno na vratu
/
odpreti divjad
odstraniti ji drobovje
/
pog.
bolnico so samo odprli in takoj zašili
3.
narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:
odpreti školjko
;
na široko je odprl veke
;
zrel strok se je odprl
/
odpreti oči, usta
/
roža odpre cvet
/
pri potresu se je zemlja odprla
je nastala razpoka, jama v njej
//
narediti, da kaj ni sklenjeno:
odpreti člen na verigi
;
odpreti obroček
/
odpreti krog pri plesu
//
narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju:
odpreti dežnik, pahljačo
;
padalo se ni hotelo odpreti
/
odpreti knjigo
;
odprla je note, kakor da bi igrala
/
odpreti žepni nož
izvleči rezilo
4.
dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:
odpreti pipo, ventil
/
pog.:
odpreti radio, televizor
vključiti
;
sedel je k radiu in odprl Slovenijo
poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Slovenija
//
na tak način omogočiti izhod česa:
odpreti paro, plin
/
odpreti vodo v kopalnici
5.
začeti delati, poslovati:
lokal, trgovino odprejo ob sedmih
;
blagajna se odpre čez pol ure
6.
narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost:
odpreti nov obrat
;
banka je odprla dve podružnici
;
odpreti veleposlaništvo v kaki državi
/
odpreti novo linijo v avtobusnem prometu
/
pog.
odprl je obrt
postal je samostojen obrtnik
/
pog.
sovražnik je odprl novo bojišče
začel napad drugje, na drugem ozemlju
/
odpreti novo delovno mesto
7.
izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po
predpisih:
odpreti dom, most
;
cesto bodo odprli za državni praznik
/
odprli so novo smučarsko središče
uredili, zgradili
//
dati v uporabo:
predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli
/
odpreti prekop za mednarodno plovbo
/
policist je odprl cesto, križišče
//
narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce:
odpreti grad, park
/
odpreti kaj za javnost
/
odpreti dom številnim obiskovalcem
/
odpreti revijo mlajšim sodelavcem
8.
narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih:
kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja
;
odpreti prireditev
/
odpreti sejo, zasedanje
//
začeti kaj sploh:
s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono
/
odpreti debato
;
publ.
odpreti polemiko
/
publ.
odpreti problem, vprašanje
začeti govoriti, razpravljati o njem
9.
v zvezi
odpreti pot, vrata
omogočiti komu, da lahko kam gre, pride:
ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje
;
s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje
/
nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
//
publ.
omogočiti nastop, uveljavljanje česa:
odpreti vrata tržnemu gospodarjenju
;
odpreti vrata novim težnjam v umetnosti
/
odpreti vrata mirovni konferenci
;
gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki
je začelo uprizarjati klasična dela
10.
voj.,
v zvezi z
ogenj
začeti močno obstreljevati določen cilj:
četa je odprla strojnični, topovski ogenj
;
odpreti ogenj iz pušk
;
odpreti ogenj na sovražno postojanko
●
ekspr.
starši so bili pripravljeni odpreti denarnico
dati denar za kaj
;
ekspr.
odpreti komu svojo dušo, svoje srce
izpovedati mu svoja čustva, misli
;
dijak sploh ni odprl knjige
se ni učil, bral
;
ekspr.
svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov
pokazal, razkril
;
odpreti mejo
dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz
države, z ozemlja
;
publ.
odpreti možnosti za kaj
dati
;
ekspr.
odpreti komu oči
omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je
;
ekspr.
odprla je vse svoje registre
zelo glasno je govorila, pela
;
odpreti usta od začudenja
zelo se začuditi
;
ekspr.
ne odpre ust
nič ne (spre)govori, reče
;
ekspr.
dobro odpri ušesa
poslušaj, prisluhni
;
ekspr.
hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev
zagotoviti si možnost vrnitve
;
ekspr.
odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila
moral je iti v veliko uradov
;
ekspr.
zaradi graje se učenčku glava ni odprla
ni postal bolj bister, razumen
;
ekspr.
vsak dan se odpre nov grob
kdo umre
;
ekspr.
nad vasjo se je odprlo nebo
se je močno zabliskalo
;
ekspr.
ob njej se mu je odprlo nebo
zelo ga je osrečila
;
ekspr.
prepozno so se jim odprle oči
so spoznali stvari, kakršne dejansko so
;
preg.
zlat ključ vsaka vrata odpre
z denarjem se vse doseže
♦
fin.
odpreti akreditiv
prevzeti obveznost plačati akreditiv
;
odpreti konto
narediti prvo vknjižbo
;
odpreti transakcijski račun
;
grad.
odpreti gradbišče
začeti z gradnjo
odpréti se
1.
pojaviti se razprostrt v širino:
na koncu doline se svet odpre
/
na desno se odpre Bistriška dolina
/
ekspr.
nebo se je odprlo
zjasnilo
/
z vrha se odpre lep razgled
je
;
pren.
pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti
2.
publ.
nastopiti
,
nastati
:
pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi
/
odprlo se je vprašanje tiskarne
3.
ekspr.
postati zaupljiv, zgovoren:
ob kozarcu vina so se ogreli in odprli
/
odprl se je pred prijateljem
izpovedal mu je svoja čustva, misli
/
srce se srcu odpre
//
knjiž.
začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj:
odprl se je estetskim idejam romantike
;
odpreti se modernim tokovom
/
knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam
začel jih je sprejemati
●
pog.
poleti so se posli spet odprli
začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko
;
pog.
ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča
ni dojel, spoznal
odpŕt
-a -o
1.
deležnik od odpreti:
ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu
;
v roki je držal odprt nož
;
sejem je bil odprt v začetku meseca
;
dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo
;
odprte zapornice
;
cesta je odprta za ves promet
;
trgovina je odprta do sedmih zvečer
;
spati pri odprtem oknu
;
pusti vrata odprta
;
odprto imajo samo dopoldne
2.
ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen:
na odprtih mestih je zelo pihalo
/
prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
//
sorazmerno raven, neporasel:
prehodili so odprt svet ob progi
/
spopad vojsk na odprtem polju
//
ki je brez ograje, nezavarovan:
odprt sejemski prostor
;
odprto odlagališče smeti
/
odprti ogenj
/
odprta meja
nenadzorovani, prosti mejni prehodi med državami, povezanimi
navadno zaradi skupnih ciljev v skupnost suverenih držav;
dovoljen prihod, uvoz v državo in odhod, izvoz iz nje
3.
ki je brez strehe:
vozi se v odprtem avtomobilu
;
odprt tovorni voz
;
odprto kopališče
//
ki ima razmeroma velik izrez, odprtino:
ti čevlji so preveč odprti
/
za te knjige so police dovolj odprte
razmaknjene
/
odprta obleka
;
odprta posoda
4.
publ.
nerešen
,
nedognan
:
odprti problemi
;
lotiti se reševanja odprtih zadev
;
vprašanje je ostalo odprto
/
odgovori so tu še odprti
/
konec novele je odprt
dopušča različno razumevanje
5.
ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani:
odprt sestanek društva
/
odprto prvenstvo v smučarskih skokih
/
lokal odprtega tipa
6.
v povedni rabi
ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos:
je odprt in iskren človek
;
kot človek je odprt za vsakogar
//
dovzeten
,
sprejemljiv
:
mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe
;
odprt je za vse lepo, novo
/
organizacija mora biti odprta za nove pobude
7.
publ.
iskren
,
odkritosrčen
:
z njim je imel več odprtih pogovorov
;
polemika med njimi je bila zelo odprta
/
odprta ljubezenska izpoved
//
javen
,
očiten
:
odprt spopad med njima traja že dolgo
/
ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije
/
odprti telefon
organizirano neposredno komuniciranje državljanov z
odgovornimi o aktualnih vprašanjih, problemih po telefonu
;
poslati komu odprto pismo
;
postaviti odprto vprašanje
●
ekspr.
ves svet ima odprt pred seboj
lahko gre kamorkoli
;
pog.
fant je odprte glave
bister, nadarjen
;
ekspr.
igrati z odprtimi kartami
jasno, odkrito kazati svoje namene
;
knjiž.
ta človek je odprta knjiga
očitno kaže svoja čustva, namene
;
goste so sprejeli z odprtimi rokami
gostoljubno, z veseljem
;
po svetu hoditi z odprtimi očmi
dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe
;
sanjal je z odprtimi očmi
bede
;
odprto pivo, vino
pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda
;
ekspr.
gledati, poslušati z odprtimi usti
zelo pazljivo; zelo začudeno
;
ekspr.
ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa
da so ga poslušali, uslišali
;
pesn.
odprta noč in dan so groba vrata
človek lahko vsak trenutek umre
;
pustite mi odprto
nezaklenjeno
♦
agr.
odprti hlev
hlev brez ene ali dveh sten
;
anat.
odprti prelom kosti
prelom, pri katerem kost predre kožo
;
avt.
odprta cesta
cesta, na kateri ni omejitve hitrosti
;
odprta karoserija
karoserija s premično ali zložljivo streho
;
ekon.
odprti trg
trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem
;
etn.
odprto ognjišče
od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane
;
geogr.
odprto morje
morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov
;
gozd.
odprti gozd
gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih
povezav mogoče, ekonomično
;
kem.
odprta veriga atomov
razporeditev atomov v spojini v črti
;
kor.
odprta plesna drža
plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko
;
lov.
lov na divjega petelina, srnjaka je odprt
začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka
;
mat.
odprti interval
interval, v katerem meji intervala nista vključeni
;
med.
odprta telesna poškodba
poškodba z rano
;
odprta rana
rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom
;
odprta tuberkuloza
tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili
;
odprto zdravljenje opeklin, ran
zdravljenje opeklin, ran brez povoja
;
navt.
odprta luka
luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času
;
pravn.
odprti oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora
oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja
;
politika odprtih vrat
ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja
politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih
gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških
deželah
;
soc.
odprt družbeni sistem
družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega,
družbenega, razrednega položaja človeka
;
šport.
odprta igra
igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno
;
voj.
odprto mesto
mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo,
bombardirajo
;
prisl.:
odprto gledati, opazovati
;
živeti odprto do vsega
;
sam.:
zaveslal je daleč na odprto
na odprto morje
;
na odprtem je hladno velo
;
hoditi po odprtem
odpŕhniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s pihom, prhanjem odstraniti:
odprhniti vodo iz nosa
/
odprhnil je drobtinice, pepel s suknjiča
2.
hitro, slišno odleteti:
ptič je odprhnil
/
zasmejala se je in kakor srna odprhnila iz sobe
hitro odšla
odprhútati
-am
dov.
,
tudi
odprhutála
(
ū
)
prhutajoč odleteti:
goloba sta odprhutala
;
sova odprhuta v temo
odprídigati
-am
dov.
(
í
)
ekspr.
reči
,
povedati
:
odpridigati odgovor
/
z notranjim predmetom
ali si že odpridigal svojo pridigo
odprodája
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od odprodati:
odločiti se za odprodajo zemljišč
;
postopna odprodaja
odprodájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
prodajati kot del, dele celote:
zaradi slabega gospodarjenja je začel odprodajati parcelo za parcelo
;
ob suši so morali odprodajati živino
odprodáti
-dám
dov.
,
2. mn.
odprodáste
in
odprodáte; odprodál
(
á
)
prodati kot del, dele celote:
od živine ni imel kaj odprodati
;
odprodati kos vrta, nekaj gozda in travnikov
odprtína
-e
ž
(
í
)
1.
nezapolnjen prostor v čem:
cevna odprtina
;
zazidati okensko odprtino
;
odprtina zanke
//
tak prostor za prehajanje česa:
izletna odprtina v panju
;
odtočna odprtina
;
odprtina za zrak
/
nosna, ustna, zadnjična odprtina
♦
bot.
prezračevalna odprtina
prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline
;
fot.
odprtina zaslonke
2.
kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre:
izrezati odprtino
;
bomba je naredila odprtino v steni
/
rokavna odprtina telovnika
odprtínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od odprtina:
posoda ima na sredi odprtinico
;
voda pronica skozi odprtinico
;
pogledati skozi odprtinico v vratih
/
odprtinice za zrak
odpŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od odpreti:
odprtje vrat
/
odprtje otroškega igrišča
/
odprtje razstave, zasedanja
odpŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, stanje odprtega:
odprtost ustnic, vek
/
odprtost pokrajine na jugu
/
njegova odprtost vsemu novemu
;
pesnikova odprtost do sveta
/
odprtost v prihodnost
/
odprtost revije za prispevke mladih avtorjev
/
gospodarska in politična odprtost države
;
želja po večji odprtosti
odpŕtosten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
jezikosl.
nanašajoč se na odprtost, razmaknjenost:
odprtostna stopnja govorilnih organov
odpúhati
-am
dov.
(
ū
)
ekspr.
puhajoč se oddaljiti:
vlak hitro odpuha s postaje
/
odpuhal je s težkim nahrbtnikom v hrib
odsopihal
odpúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
izpuhniti
:
odpuhniti oblak dima
odpúst
-a
m
(
ȗ
)
1.
glagolnik od odpustiti:
a)
prosil je za odpust
;
večina se je strinjala z njegovim odpustom
;
odpust iz rudnika, vojaške službe
/
preprečiti množičen odpust delavcev
odpuščanje
b)
čakati na odpust iz bolnišnice
/
začasni odpust kaznjenca
♦
pravn.
pogojni odpust
predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo
storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja
2.
zastar.
dopust
:
podaljšati odpust
;
dobil je tri dni odpusta
odpústek
-tka
m
(
ȗ
)
1.
rel.
odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe:
dobiti odpustek
;
moliti za odpustke
/
popolni odpustek
♦
zgod.
Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov
2.
star.
darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma:
fantje so dekletom kupovali odpustke
;
ali si mi prinesel kaj odpustka
/
za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce
;
pren.,
šalj.
te praske so odpustek s plezanja
3.
zastar.
odpuščanje
2
:
odpustek žalitve
●
star.
delil jim je odpustke z gorjačo
tepel jih je
odpústen
1
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na odpust:
odpustni razlog
/
odpustna listina
;
odpustno potrdilo
;
odpustno spričevalo
odpústen
2
-tna -o
prid.
(
ú
)
knjiž.
odpustljiv
:
težko odpustna zmota
odpustítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odpustiti:
privolil je v odpustitev žalitve
/
odpustitev kazni
/
odpustitev iz službe ga je zelo prizadela
odpust
odpustíti
-ím
dov.
, odpústil
(
ī í
)
1.
narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen
negativni odnos do koga:
ali ji boš kdaj odpustil
;
odpustil mu je žalitev
;
ni ji mogel odpustiti vsega
;
odpustila sta si in se objela
/
odpustite mi to nerodnost
kot vljudnostna fraza
oprostite
●
ekspr.
bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti
naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
♦
rel.
odpustiti grehe
2.
narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti:
ves dolg mu je odpustil
/
odpustili so jim kazen
/
star.
odpustili so ji plačevanje
oprostili so jo plačevanja
3.
narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju:
odpustili so dva delavca
;
včeraj so ga odpustili
;
odpustili so tudi rudarje
/
odpustili so jih iz službe, z dela
4.
prenehati ohranjati koga na določenem mestu:
več zapornikov so odpustili
;
odpustili so ga iz bolnišnice
//
z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide:
vstal je in s tem obiskovalca odpustil
/
hladno ga je odpustila
odpuščèn
-êna -o:
pomoč odpuščenim delavcem
;
odpuščen vojak
;
verjetno bo odpuščen
odpustljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odpustiti:
ta žalitev ni težko odpustljiva
;
odpustljivo ravnanje
odpustljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost odpustljivega:
odpustljivost prestopka
/
znani sta bili njegova ravnodušnost in odpustljivost
odpústnica
-e
ž
(
ȗ
)
pisno potrdilo o odpustitvi, odpustu:
dobiti, podpisati odpustnico
/
odpustnica iz bolnišnice, vojske
odpústnik
-a
m
(
ȗ
)
kdor je odpuščen iz vojske:
vojaki in odpustniki
/
vojaški odpustnik
odpúščanje
1
-a
s
(
ú
)
glagolnik od odpuščati:
odpuščanje prestopkov
/
preprečiti odpuščanje delavcev
/
odpuščanje iz zaporov
odpuščánje
2
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odpustiti 1:
prosil ga je odpuščanja
/
odpuščanje grehov
odpúščati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen
negativni odnos do koga:
vedno znova ji odpušča
;
odpuščal mu je vse žalitve
2.
delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti:
odpuščal jim je kazen
/
star.
odpuščali so mu plačevanje
oproščali so ga plačevanja
3.
delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju:
v tovarni že odpuščajo
;
tudi učitelje so odpuščali
4.
ne ohranjati koga na določenem mestu:
odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnišnice
odpuščajóč
-a -e:
usmiljen in odpuščajoč pogled
;
prisl.:
odpuščajoče ga je potrepljal po rami
odpuščênec
-nca
m
(
é
)
kdor je odpuščen:
odpuščenec iz vojske
odpuščênje
-a
s
(
é
)
star.
odpuščanje
2
:
prositi za odpuščenje
odrabíti
in
odrábiti -im
dov.
(
ī á
)
prenehati rabiti:
ko boste knjigo odrabili, jo vrnite
odrábljen
-a -o:
pomiti odrabljeno posodo
odracáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
racaje oditi:
račke so odracale k vodi
/
ekspr.
debela kuharica je počasi odracala k mizi
//
slabš.
oditi
:
ves moker je odracal domov
;
odracali so drug za drugim
odračúnati
-am
dov.
(
ȗ
)
zmanjšati vsoto za določen znesek:
odračunati davek od honorarja
/
od teh treh ur lahko odračunamo pol ure za počitek
●
ekspr.
kakor drugi v kolektivu ga je tudi ona odračunala
odpisala
odrájtati
-am
dov.
(
á
)
nižje pog.
1.
plačati
,
poravnati
:
odrajtati davek, najemnino
;
za hrano mu še mora odrajtati
2.
opraviti
,
narediti
:
odrajtati vojaški rok
odrajtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nižje pog.
plačevati
,
poravnavati
:
odrajtovati davke, desetino
;
odrajtovati za najemnino
odrájžati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
star.
odpotovati
:
kdaj bo odrajžal
2.
ekspr.
oditi
:
noč se dela, treba bo odrajžati
ódranje
-a
s
(
ọ̑
)
postavljanje zidarskega odra:
hišo bi že obnovili, če ne bi odranje toliko stalo
;
odranje fasade
odrápati
-am
in
-ljem
dov.
(
ā
)
star.
opraskati
,
odrgniti
:
veja ga je odrapala
;
odrapati si kožo
/
odrapati čevlje
odrápan
-a -o:
odrapana roka
;
soba z okajenimi in odrapanimi stenami
odrásel
-sla -o
tudi
odrástel -tla -o
[
odrasəu̯; odrastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
ki je odrastel, odraščen:
odrasel človek
;
odrasli ljudje
;
odrasla žival
odrásli
tudi
odrástli -a -o
sam.
:
odrasli so odhajali na delo
;
izobraževanje odraslih
;
ekspr.
odraslo in mlado je bilo navdušeno
vsi;
prim.
odrasti
odráslek
-a
[
odraslək
]
m
(
ȃ
)
zastar.
mladika
,
poganjek
:
odrezati odraslek
;
veja je gola, le na koncu ima nekaj odraslekov
odráslost
-i
ž
(
á
)
stanje odraslega človeka:
mlad človek si želi odraslosti in samostojnosti
/
ekspr.
prestopiti prag odraslosti
odrástek
-tka
m
(
ȃ
)
1.
mladika
,
poganjek
:
porezati odrastke na deblu
;
razmnoževanje kaktusov z odrastki
2.
navadno s prilastkom
stranski, skrajni del česa:
Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino
/
Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana
;
pren.
ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma
3.
anat.
večja hrapava izboklina na kosti:
sklepni, vretenčni odrastek
♦
lov.
izrastek na rogu
odrásti
-rástem
in
-rásem
dov.
(
á
)
1.
postati telesno in duševno zrel:
sin je že odrastel
;
ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno
/
komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja
postal nekoliko večji, starejši
//
s prislovnim določilom
preživeti čas rasti, zorenja:
odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu
//
ekspr.,
z dajalnikom
postati prevelik, neprimeren za kaj:
otroškim igram je že odrastel
;
odrasti šoli
2.
dobiti dokončno podobo, razviti se:
odrastla je v lepo dekle
odráščen
-a -o:
odraščen človek
;
postati odraščen
;
čutiti se odraščenega
;
sam.:
v družini so bili samo odraščeni
odrasli;
prim.
odrasel
odráščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od odraščati:
odraščanje otrok
/
ta bolezen se lahko začne že v odraščanju
odráščati
-am
nedov.
(
á
)
1.
postajati telesno in duševno zrel:
otroci že odraščajo
;
ko je odraščal, je bila vojna
//
s prislovnim določilom
preživljati čas rasti, zorenja:
odraščati brez staršev, v mestu
2.
dobivati dokončno podobo, razvijati se:
odraščala je v lepo dekle
odraščajóč
-a -e:
odraščajoči otroci
odràz
-áza
m
(
ȁ á
)
ed.,
z rodilnikom
kar kaj kaže, izraža:
idejni odraz družbenega boja
;
to umetniško delo je odraz časa, resničnosti
;
pravo je odraz družbene ureditve
/
publ.:
pesem je odraz doživetja
izraža doživetje
;
problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave
je viden, se kaže
♦
filoz.
teorija odraza
v marksistični filozofiji
teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija
objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta
odráziti
-im
dov.
, odrážen
(
á ȃ
)
publ.
pokazati
,
izraziti
:
pravni sistemi so različno odrazili razvoj gospodarstva
;
pomanjkanje lastne državnosti se je negativno odrazilo v razvoju
slovenske narodne zavesti
odráziti se
pokazati se v ostrih obrisih:
za trenutek se je njegova postava odrazila od belega ozadja
odrážanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od odražati:
umetniško odražanje resničnosti
/
odražanje dreves od ozadja
odrážati
-am
nedov.
(
á
)
kazati
,
izražati
:
te ideje odražajo meščansko miselnost
;
podatki odražajo dejansko stanje
;
boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu
;
v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave
;
publ.
skrb za delavce se odraža na vseh področjih
odrážati se
kazati se v ostrih obrisih:
senca se odraža na beli ograji
;
gorski vrhovi se odražajo na obzorju
;
temno se odražati
/
pod tanko odejo se odraža shujšano telo
/
drevesa se odražajo od zimskega neba
;
njegova postava se je odražala od osvetljene stene
●
publ.
individualnost te dežele se ne odraža od sosednjih alpskih
pokrajin
loči, razlikuje
odražajóč
-a -e:
gibanje se je razvijalo, odražajoč zahteve delavskega razreda
;
temno se odražajoči dimniki
ódrc
-a
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od oder:
godba je igrala na odrcu
/
star.
otroci so spali na odrcu
pogradu
♦
etn.
predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče
ódrček
-čka
m
(
ọ̄
)
manjšalnica od oder:
na travniku so postavili odrček za pevce
odreagírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje,
stanje pričakuje:
policija takoj odreagira na vsako prijavo
;
odreagirati na nezadovoljstvo čakajočih bolnikov
;
odreagirati na pobudo
/
odreagirati na dogodek, situacijo
;
odreagirati na konkurenco
/
odreagirati hitro, pravilno, pravočasno
;
odreagirati drugače, na svoj način
;
odreagirati z napadom, umikom
2.
psih.
z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost:
odreagirati konflikte
odrêči
-rêčem
dov.
, odrêci odrecíte; odrékel odrêkla
(
é
)
navadno z dajalnikom
1.
meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo:
odrekli so mu pravico do nastopa
/
kritika mu je odrekla umetniški talent
2.
ne narediti, kar se pričakuje:
odreči plačilo stroškov
;
očetu ne morem nič odreči
;
ni mogla odreči, da bi šla z njim
/
odreči komu azil
//
z oslabljenim pomenom
narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od
osebka:
odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje
/
odreči pokorščino
ne biti več pokoren, ubogljiv
3.
nav. 3. os.,
knjiž.
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo;
odpovedati
:
od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle
;
oči so mu že odrekle
/
za hip so mu odrekle moči
/
nekateri igralci so popolnoma odrekli
/
malo pred ciljem mu je odrekel motor
●
od presenečenja mu je odrekel glas
ni mogel (spre)govoriti
;
star.
pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla
slabo obrodila
;
star.
vsaka mu odreče, če jo pride snubit
ga zavrne
;
te prošnje mi gotovo ne boš odrekel
gotovo boš naredil, kar te prosim
odrêči se
1.
izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti:
odreči se dediščini, nagradi
;
odreči se prestolu
2.
zavestno narediti
a)
da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več:
odreči se udobju
;
vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel
/
odreči se prijateljem
b)
da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja:
odreči se izletu
;
odreči se kajenju
/
odreči se hrani, pijači, sladkarijam
/
kavi se nikoli ne odreče
3.
izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi:
odreči se svojim idejam, načelom
;
odreči se veri
4.
prenehati priznavati sorodstveno razmerje:
po tem dogodku se mu je oče odrekel
;
doma so se ji odrekli
/
publ.
družba se ga je odrekla
odrèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge:
diverzantski, izvidniški odred
♦
voj.
odred
teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov
;
grupa odredov
med narodnoosvobodilnim bojem
vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno
ozemlje
2.
v zvezi
pionirski odred
,
v socializmu
osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev:
tekmovanje pionirskih odredov
3.
navadno s prilastkom
skupina ljudi, navadno urejena:
odred jezdecev
;
s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev
odrédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
kar kaj uradno določa, ukazuje:
odredba je že izdana
;
držati se odredbe
;
objaviti, spremeniti odredbo
/
varnostne odredbe
;
odredba o obveznem cepljenju
/
prometne odredbe
♦
pravn.
pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb
zakona, predpisa
odredbodajálec
-lca
[
odredbodajau̯ca
in
odredbodajalca
]
m
(
ȃ
)
pravn.
kdor daje odredbe, odloke, ukaze:
odredbodajalec za izvedbo finančnega načrta sklada
/
glavni odredbodajalec za zasedeno ozemlje
odredbodájen
-jna -o
prid.
(
ā
)
pravn.
ki daje odredbe, odloke, ukaze:
odredbodajna oblast
odréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odred:
odredni komandant
/
odredna pionirska konferenca
odredítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odrediti
1
:
odreditev aretacije
odredíti
1
-ím
dov.
,
tudi
odrédi; odrédil
(
ī í
)
1.
predpisati, določiti z odredbo:
odrediti aretacijo osumljene osebe
;
odrediti obvezno cepljenje
;
odrediti preiskavo
/
odrediti koga na drugo mesto
//
izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi:
poveljnik je odredil počitek
;
odrediti prevoz v bolnišnico
;
v vojašnici so odredili strogo pripravljenost
;
primarij je odredil, naj bolnika odpustijo
/
publ.
zdravnik mu je odredil ležanje
predpisal
2.
publ.
določiti
:
odrediti smer razvoja
/
odrediti pet tekmovalcev za trening
/
odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi
odrejèn
-êna -o:
dva od odrejenih tekmovalcev
;
uradno odrejen datum začetka pouka
odredíti
2
-ím
dov.
,
tudi
odrédi; odrédil; odrejèn
(
ī í
)
zastar.
1.
zrediti
:
odrediti prašiča
2.
preživiti
,
prehraniti
:
trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke
3.
vzgojiti
:
svoje otroke je dobro odredil
odrêja
-e
ž
(
ȇ
)
zastar.
1.
vzreja
:
odreja psov
;
odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo
2.
vzgoja
:
skrbeti za odrejo otrok
●
zastar.
dati otroka v odrejo
rejo
odrêjati
-am
nedov.
(
é
)
1.
predpisovati, določati z odredbami:
sporočal je, kar je odrejala oblast
//
izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi:
njegova naloga je odrejati odmore
/
dov.:
odrejam dva dni počitka
;
odrejam vojaški pogreb
2.
publ.
določati
:
odrejati načelno politiko
/
dov.
odrejam te za stražo
odrèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od odreči:
odrek domovinske pravice
/
odrek pravicam
odréka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
glagolnik od odreči ali odrekati:
odreka pravic
/
odreka ljubezni
/
njeno življenje je bilo odreka in delo
odrékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od odrekati:
odrekanje pravic
/
tega ni dosegel brez odrekanja
/
odrekanje hrani
odrékati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
navadno z dajalnikom
1.
meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo:
odrekati komu čast
;
odrekati narodom pravico do samoodločbe
;
odrekali so mu umetniški talent
/
odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje
2.
z oslabljenim pomenom
delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka:
odrekati komu ljubezen, pomoč
/
odrekati staršem pokorščino
ne biti jim pokoren, ne ubogati jih
odrékati se
1.
izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti:
odrekati se dediščini, nagradi
2.
zavestno delati
a)
da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več:
odrekati se udobju
/
svojim osebnim željam se vedno odreka
b)
da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja:
zaradi dela se odreka izletom
;
odrekati se kajenju
/
tudi žganju se ne odreka
odrekáti
2
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
vulg.
umazati z blatom, iztrebki:
odrekati obleko
2.
nizko
vzeti ugled, osramotiti:
pred ljudmi ga je odrekal
odréšen
-šna -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru,
sprostitve;
odrešilen
:
odrešna beseda
odrešeník
-a
m
(
í
)
v judovski religiji
kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega:
čakati obljubljenega odrešenika
;
pren.,
ekspr.
v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal
●
zastar.
odrešenik domovine
rešitelj
♦
rel.
Odrešenik
Kristus
odrešeníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odrešenika:
odrešeniško delo
/
domišlja si, da ima odrešeniško poslanstvo
odrešênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od odrešiti:
odrešenje sveta
/
trdil je, da nobena ideologija ne prinaša odrešenja
/
smrt je bila zanj odrešenje
rešitev
;
star.
odrešenje izpod turškega jarma
rešitev
odrešênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na odrešenje:
odrešenjski proces
/
Cankarjeva odrešenjska vera v usodo posameznika in narodne
skupnosti
odreševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru,
sprostitve:
glasba odrešuje in osvobaja
;
odreševati človeka
odrešujóč
-a -e:
njegov smeh je bil odrešujoč in nalezljiv
;
izgovoriti odrešujočo besedo
;
odrešujoča resnica
odrešílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ekspr.
ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru,
sprostitve:
pričakoval je odrešilne besede
;
hrepeneti po odrešilni ljubezni
2.
knjiž.
rešilen
:
najti odrešilni izhod
;
polica je bila za plezalca odrešilna
/
čakal je odrešilnega spanca
;
obšla ga je odrešilna misel
/
napočil je odrešilni dan
♦
rel.
Kristusova odrešilna smrt
odrešílnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost odrešilnega:
pisatelj izraža vero v odrešilnost dela
odrešítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odrešiti:
odrešitev človeštva
//
rešitev
:
smrt je bila zanj odrešitev iz trpljenja
odrešíti
in
odréšiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
rel.
narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega:
odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem
2.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega
stanja;
rešiti
:
odrešiti koga skrbi, trpljenja
/
voda me je odrešila žeje
/
končno je dijaka odrešil zvonec
3.
knjiž.
narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru,
sprostitve:
njena ljubezen ga je odrešila
;
ta misel me je odrešila
4.
po ljudskem verovanju
narediti, da kaj ni več začarano:
deček je odrešil kraljično
/
odrešiti kačo
●
evfem.
zdaj ga je smrt odrešila
po hudem trpljenju je umrl
;
ekspr.
te obveznosti te bom odrešil
rešil, oprostil
;
evfem.
bolnega psa je veterinar odrešil
neboleče usmrtil
odréšen
-a -o:
biti odrešen zablod
;
odrešena kraljična
;
duša je odrešena velikega bremena
/
ekspr.
odrešena dežela
osvobojena
odrešítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odrešitev:
Kristusovo odrešitveno delo
/
Cankarjeva odrešitvena vizija v Podobah iz sanj
odréti
odêrem
tudi
odrèm
dov.
,
stil.
oderó; oderíte
tudi
odríte; odŕl
(
ẹ́ é, ȅ
)
1.
odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom:
odreti ovco, prašiča, zajca
;
odreti z nožem
/
odreti kožo
/
odreti na meh
odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
//
zastar.
odrgniti
:
vrv mu je odrla kožo do krvi
;
na melišču si je odrl čevlje
2.
nav. ekspr.
izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno:
odreti kupca, upnika
;
odreti koga pri kupčiji
●
ekspr.
še kožo bi mi odrl
brezobzirno me izkorišča
;
ekspr.
živega bi me odrli, če bi to izvedeli
zelo bi se jezili name
;
ekspr.
na meh te bom odrl
napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega
;
ekspr.
daj mu malo potice, da si bo piko odrl
da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena
odŕt
-a -o:
odrt zajec
;
odrta koža
odrevenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje odrevenelega:
čutil je, da odrevenelost počasi popušča
;
odrevenelost nog, rok
/
ekspr.
zbudila se je iz blažene odrevenelosti
/
krčna odrevenelost
♦
med.
odrevenelost
težja in počasnejša gibljivost, manjša občutljivost
;
mrliška odrevenelost
začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic;
mrliška okorelost
odrevenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati negiben, tog:
roke so ji odrevenele
;
odreveneti od mraza, sedenja
;
ekspr.:
odreveneti od strahu
;
ob teh besedah je odrevenela
;
pren.
misli so mu odrevenele
♦
med.
postati teže in počasneje gibljiv; postati manj občutljiv
odrevenèl
in
odrevenél -éla -o:
odreveneli prsti
;
stal je kakor odrevenel
odrèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od odrezati:
odrez prsta
//
mesto, kjer je kaj odrezano:
na odrezu so se pri palici lepo videle letnice
odrézanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
stanje odrezanega:
gospodarstvo je trpelo zaradi odrezanosti od inozemstva
/
občutje osamljenosti in odrezanosti od sveta
odrézati
-réžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z rezanjem odstraniti:
odrezati grozd, palico
;
odrezati vejo od drevesa
;
odrezati z nožem, škarjami
;
kakor bi odrezal, ga je minil ves strah
zelo hitro
/
odrezali so mu nogo
kirurško odstranili
/
kot podkrepitev:
raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal
;
glavo mi lahko odrežeš, če ni res
//
z rezanjem odstraniti del česa:
kol je predolg, treba ga bo odrezati
;
odrezati peclje rožam
/
dati odrezat plašč
//
z rezanjem ločiti od večje količine:
odrezati več kosov blaga
;
odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ
/
odrezal mu je kruha in mesa
2.
nav. ekspr.
onemogočiti dostop do kakega območja, kraja, vzdrževanje zvez z njim:
z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja
;
nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij
;
zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta
/
publ.
odrezati dovoz, umik
onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
3.
ekspr.
nenadoma prenehati govoriti, igrati:
muzikanta sta odrezala
/
hipoma so odrezali pogovor
/
dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal
//
ustaviti
,
prekiniti
:
na kratko je odrezal njegov napad
;
to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje
4.
publ.
opraviti
,
uspeti
:
pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal
;
ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto
/
pri medu je dobro odrezal
dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj
;
še slabše bi odrezal, če bi najel drugega
še bolj neugodno bi bilo
●
ekspr.
po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja
vzeli
;
ekspr.
v službi so ga odrezali
odstavili s položaja, onemogočili
;
publ.
kot predavatelj je še kar odrezal
se je še kar odrezal
odrézati se
ekspr.
1.
pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost;
izkazati se
:
domači pevski zbor se je pri tekmovanju dobro odrezal
/
nekatere občine se pri dajanju prispevkov niso odrezale
jih niso dale dosti
●
ekspr.
darovalec se je (dobro) odrezal
dal je veliko, drago darilo
2.
na kratko, učinkovito odgovoriti:
ne bi mislil, da se zna tako odrezati
;
vprašanje ga ni spravilo v zadrego, mojstrsko se je odrezal
/
kar sami povejte, saj ste dovolj učeni, se je odrezal fantič
odrézan
-a -o:
zaradi poplave odrezani predeli
;
biti odrezan od sveta
;
odrezane veje
;
prisl.:
odrezano odgovoriti, reči
;
odrezano je utihnil
odrezàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki na kratko, učinkovito odgovarja:
odrezav fant
;
sčasoma je postal odrezav
/
odrezav odgovor
;
odrezave besede
odrezávo
prisl.
:
odrezavo odgovoriti
odrezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
odrezovati
:
odrezavati konice
odrezávati se
ekspr.
na kratko, učinkovito odgovarjati:
lakonično se je odrezaval
odrezávost
-i
ž
(
á
)
lastnost odrezavega človeka:
znan je po svoji odrezavosti
/
ekspr.
s kratkostjo stavka dati stilu odrezavost
odrézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
1.
odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa:
pobirati odrezke
;
papirnati odrezki
;
uporabni odrezki
;
odrezki lesa, mesa
/
kupiti odrezek za krilo
ostanek
/
star.
odrezek slanine
rezina
;
iz odrezka stebla so pognale korenine
odrezanega kosa
2.
kupon
:
odtrgati odrezek pri vstopnici
/
nagradni odrezki iz časopisov
♦
fin.
čekovni odrezek
del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon
;
geom.
odrezek na osi
osni odsek
;
ptt
odrezek
del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku
kot potrdilo
odrezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z rezanjem odstranjevati del česa:
odrezovati suhe veje
/
odrezoval je najlepše kose mesa
●
ekspr.
rečica odrezuje vas od polja
loči
odrezováti se
ekspr.
na kratko, učinkovito odgovarjati:
zmeraj se je lakonično odrezoval
odrgnína
-e
ž
(
í
)
poškodba na površini česa zaradi drgnjenja, podrgnjenja:
popraviti odrgnine na avtomobilu
/
obloga varuje steno pred odrgninami
//
med.
poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja:
razkužiti odrgnino
;
z rokavicami obvarovati roke pred odrgninami
;
odrgnina na čelu, nogi
odŕgniti
-em
dov.
,
tudi
odrgníla
(
ŕ ȓ
)
z drgnjenjem odstraniti:
odrgniti blato, umazanijo
;
odrgniti s cunjo, krtačo
/
pred pleskanjem odrgniti stari lak
//
z drgnjenjem očistiti, osnažiti:
odrgniti čevlje
//
z drgnjenjem nekoliko poškodovati:
odrgniti avtomobil ob ograji
;
s stolom odrgniti steno
;
odrgniti si kožo
odŕgnjen
-a -o:
star odrgnjen fotelj
;
do krvi odrgnjeno zapestje
odrína
-e
ž
(
í
)
nar. koroško
listnjak
:
sekati steljo v odrini
odrínec
-nca
m
(
ȋ
)
nar.
pograd
:
Premetaval se je na svojem trdem odrincu v kotu visoko pod stropom
(A. Ingolič)
odríniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od
sebe:
odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal
;
odriniti kozarec
/
hotel jo je objeti, a ga je odrinila
;
odrinil je radovedneže in vstopil
;
pren.
nejevoljno je odrinil to misel
;
odriniti doživljaj v podzavest
//
s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo
oddaljenost od česa:
odriniti ljudi od vrat
;
odriniti omaro od zidu
/
odriniti čoln od brega
upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega
//
s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja:
odriniti vrata s hrbtom
;
odriniti zapah
/
para odrine pokrov
/
odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo
/
odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej
/
plug je odrinil sneg s ceste
odstranil
2.
nav. ekspr.
spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:
ko je prišel nov direktor, so ga odrinili
;
ne dam se kar tako odriniti
/
s tem so odrinili ljudske pesmi
jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
●
ekspr.
po zmagi so ga odrinili od plena
so mu onemogočili, da bi ga dobil
3.
ekspr.
spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega:
svoje izdelke so odrinili v druge dežele
/
odriniti generala na diplomatsko misijo
/
odrinil je hčer prvemu snubcu
dal
;
to nalogo je odrinil kolegu
dal, naložil
4.
nav. ekspr.
oditi, odpraviti se:
naročil je še to in ono ter odrinil
;
odriniti od doma, proti mestu
;
odriniti dalje
/
odriniti na izlet
/
odrinimo
pojdimo
//
odpluti
:
ladja odrine od brega
;
ribiči so odrinili na globoko
5.
ekspr.
plačati
,
dati
:
za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto
;
za njivo je odrinil sto tisoč
/
tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak
6.
nar.,
navadno z glagolskim samostalnikom
narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času;
odložiti
:
odriniti poroko
;
rad bi odrinil ta sestanek
;
spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo
7.
nar.
odleči
,
zaleči
1
:
sin mu že precej odrine
/
toliko denarja že nekaj odrine
odríniti se
s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje:
plavalec se odrine od stene bazena
;
skakalec se je pravilno odrinil,
šport. žarg.
je pravilno odrinil
odrínjen
-a -o:
zapah je odrinjen
;
biti odrinjen na rob dogajanja
;
čutil se je odrinjenega in pozabljenega
;
v podzavest odrinjena krivda
odrínjenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe:
Cankarjevi junaki so boemi in odrinjenci
odrínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
stanje odrinjenega človeka:
imeti občutek odrinjenosti
;
osamljenost in odrinjenost
odríšče
-a
s
(
í
)
star.
oder
:
stopil je na sredo odrišča in začel peti
;
za odrišče jim je rabil voz
odrítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
les.
hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla;
koreničnik
:
obdelati odritek
2.
nar. tolminsko
kdor je kje nezaželen, odveč:
če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom
/
kot nagovor
kaj pa delaš tukaj, odritek
odrív
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od odriniti:
odriv vode
/
odriv od stene bazena
;
odriv z rokami
♦
šport.
del skoka, teka, plavanja, ko se športnik s sunkom ob podlago
oddalji od nje
odriváč
-a
m
(
á
)
1.
kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje:
sedel je na odrivaču in poslušal
2.
nar.
kamen ob cesti, ki označuje njen rob;
obcestni kamen
:
konj se je splašil in voz je zadel ob odrivač
odriválo
-a
s
(
á
)
um.,
navadno v zvezi
prostorsko odrivalo
predmet, postavljen na sliki ali reliefu tako, da se doseže
izrazitejši vtis prostora:
odrívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odrivati:
odpor vode pri odrivanju
/
odrivanje mučnih spominov
/
odrivanje slovenskega prebivalstva od obale
odrívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s sunki spravljati iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od
sebe:
miril je poskakujočega psa in ga odrival
;
odrivati napadalca
/
plavalec odriva vodo
;
pren.
odrivati težko misel, spomine
//
s sunki, rinjenjem spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo
oddaljenost od česa:
drugi prašiči so ga odrivali od korita
;
odrivati ljudi od vrat
//
s sunki, rinjenjem spravljati z določenega mesta, položaja:
odrivati vrata s hrbtom
/
para odriva pokrovko
/
vojaki so začeli odrivati čakajoče
/
kadar so čakali v vrsti, so njega vedno odrivali
/
plug odriva sneg s ceste
odstranjuje
2.
nav. ekspr.
spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:
odrivati ženske iz javnega življenja
/
ceneni romani odrivajo dobro literaturo
//
ovirati koga v prizadevanju za dosego določenega mesta, položaja:
fevdalci so odrivali meščane
;
drugim dajejo prednost, njega pa odrivajo
/
povsod ga odrivajo
zapostavljajo
3.
nar.,
navadno z glagolskim samostalnikom
delati, da se kaj ne opravi ob določenem času;
odlagati
:
odrivati delo na naslednji dan
;
odrivati poroko
●
ekspr.
težko delo je odrival
ni hotel težko delati
odrívati se
s sunkom ob podlago se oddaljevati od nje:
skakalec se dobro odriva
;
odrivati se od tal
/
odrivati se s smučarskimi palicami
odriváje
:
prodiral je dalje, z rokami odrivaje veje
odrivajóč
-a -e:
vsi so silili naprej, odrivajoč drug drugega
odrívan
-a -o:
biti zaničevan in odrivan
;
pri volitvah je zmagala prej odrivana stranka
odrívek
-vka
m
(
ȋ
)
zool.
vsak od ločljivih členov trakulje:
pri iztrebljanju se izločajo tudi odrivki
odríven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odriv:
odrivna moč
/
odrivna ploskev
♦
šport.
odrivna noga
noga, s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage
ódrnica
-e
ž
(
ọ̄
)
deska za postavljanje zidarskega odra:
okrog odra je ležalo še nekaj odrnic
ódrnik
-a
m
(
ọ̄
)
močnejši lesen drog za pokončno oporo pri zidarskih odrih:
odrniki so ležali po tleh
odrobíti
in
odróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
odstraniti rob:
odrobila je obleko
/
odrobiti rob pri hlačah
2.
knjiž.,
v zvezi z
glava
odsekati
:
z mečem mu je odrobil glavo
●
ekspr.
molči in poslušaj, mu je odrobil
ostro odgovoril
odróčen
tudi
odrôčen -čna -o
prid.
(
ọ̄; ō
)
1.
ki je, se nahaja daleč od prometnih poti:
to so odročni kraji
;
živeti na odročni kmetiji
;
biti premeščen v odročno vas
;
prometno odročen predel dežele
/
odročna ulica
;
njegove njive so odročne
2.
pri vpreženi živini
desni
:
odročni konj, vol
odróčno
tudi
odrôčno
1.
prislov od odročen:
odročno ležeči deli ozemlja
2.
v povedni rabi
izraža neudobnost, nepripravnost dejanja:
odročno je nositi vodo iz grape
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
odročno mi je hoditi iz Ljubljane tja
;
sam.:
pognati odročnega
odročênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od odročiti:
pripogibati se z rokami v odročenju
;
odročenje in priročenje
odročíti
-ím
dov.
, odróčil
(
ī í
)
šport.
dati, dvigniti roko vstran:
odročiti in priročiti
odročèn
-êna -o:
odročene roke
odróčnost
tudi
odrôčnost -i
ž
(
ọ̄; ō
)
lastnost, stanje odročnega:
turizem se tam zaradi odročnosti ni razvil
;
njegova gostilna je kljub odročnosti zelo znana
;
prometna odročnost
/
odročnost kraja
odrodíti se
-ím se
dov.
, odródil se; odrojèn
(
ī í
)
knjiž.
odtujiti se:
odroditi se svojemu ljudstvu, svoji vasi
;
te ljudi je družbeni proces odrodil domovini
odrodíti
vet.
nehati roditi:
krava je že odrodila
odròk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
po ljudskem verovanju
besede, dejanje za odstranitev uroka:
ponavljati odroke
;
urok in odrok
/
iztegniti roke za odrok
odrólati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
oditi, odpraviti se na rolerjih:
odrolal je naprej
;
odrolati v mesto
//
opraviti določeno pot na rolerjih:
odrolali so 14 km dolg krog
2.
pog.
v celoti uresničiti dejanje, ki poteka tako, da se nekaj razvija,
predvaja:
didžej je na plesu odrolal celotno ploščo
/
film se odrola večinoma na enem kraju
;
koncert se je odrolal v novi dvorani
odrólati se
pog.
1.
oditi
,
odpraviti se
:
vlak se je odrolal proti Ljubljani
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku
zmešati se
:
vsakemu se kdaj odrola
odrólkati se
-am se
dov.
(
ọ̑
)
odpeljati se na rolki:
rolko je dal na tla in se odrolkal po glavni cesti
odrómati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
odpotovati
,
oditi
:
odromati v širni svet
;
že nocoj bo odromal
/
spet je odromal k postelji
●
evfem.
marsikatera stvar je odromala k njemu
marsikatero stvar je ukradel
2.
knjiž.
oditi k romarski cerkvi:
odromal je na Brezje
odropotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
ekspr.
ropotajoč se oddaljiti:
tovornjak, vlak odropota
;
odropotati s postaje proti mestu, po kolovozu
/
odropotal je z vozičkom na trg
/
vstal je in odropotal iz sobe
;
šolarji odropotajo po stopnicah
2.
prenehati ropotati:
stroji so odropotali
odŕsati
-am
dov.
(
ȓ
)
z drsanjem nekoliko poškodovati:
odrsati obleko na komolcih
odŕsan
-a -o:
odrsan avtomobil
;
odrsana stena
ódrski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na oder:
a)
odrski prostor
;
odrska odprtina
/
odrska razsvetljava, zavesa
/
odrski delavci
/
izreden odrski lik
;
ekspr.
odrska mrzlica
odrska trema
b)
odrski jezik
;
odrska izreka
;
delo je končno doživelo odrsko uprizoritev
/
odrsko delo
/
odrska literatura, umetnost
gledališka
/
ekspr.
odrske deske
gledališki oder, gledališče
●
ekspr.
igra je doživela svoj odrski krst
bila je prvič uprizorjena
♦
gled.
odrski dekor
;
odrski horizont
;
odrski mojster
delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri
postavljanju in razstavljanju scene
;
odrska fronta
panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom
;
odrska luč
luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra
ódrsko
prisl.
:
odrsko poustvarjati
;
odrsko privzdignjen govor
;
odrsko vabljiv tekst
;
odrsko funkcionalna osvetljenost
odrtíja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
oderuštvo
:
z goljufijami in odrtijo si je nakopičil veliko bogastvo
odrtína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
praska, odrgnina, navadno močnejša:
podplutbe in odrtine
/
špranje in odrtine po stenah
odrtník
-a
m
(
í
)
star.
oderuh
:
izogibati se odrtnikov
odŕzati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
gozd.
odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno:
odrzati posekano smreko
●
zastar.
odrzati blato s čevljev
odrgniti
odŕzan
-a -o:
odrzani hlodi
odsánjati
-am
dov.
(
á
)
knjiž.
prenehati sanjati:
ali si odsanjal
/
z notranjim predmetom
že dolgo je, kar sem odsanjal te sanje
odsébni
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
pri vpreženi živini
desni
:
odsebni konj, vol
♦
geom.
odsebna senca
senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba
odséčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
odrezav
:
odsečen človek
/
odsečen odgovor
●
zastar.
ta človek mi je odsečen
zoprn
odséčno
prisl.
:
odsečno reči
odséči
-séčem
dov.
, odséci odsecíte odsékel odsékla
(
ẹ́
)
1.
star.
odsekati
:
odseči roko, vejo
2.
nar.
odkositi
2
:
odseči široko red
odséčen
-a -o:
odsečena bilka
odsédati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
prebijati, preživljati v sedečem položaju:
zadnje dneve pouka so odsedali le zato, da bi dobili spričevala
odsédati se
napredovati
,
potekati
:
delo se je dobro odsedalo
;
učenje se ji je počasi odsedalo
●
med pogovorom se mu je pot hitro odsedala
zdelo se mu je, da traja malo časa
odsedéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
pog.
prebiti, preživeti v zaporu:
odsedel je deset let
;
odsedel bo nekaj dni, potem bo izpuščen
/
ni odsedel vse kazni
prestal
2.
ekspr.
presedeti
:
obed je odsedel, kar se je dalo mirno
odsegamál
[
otsegamau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
od takrat:
tja pa odsegamal roma vsako leto veliko romarjev
odsèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
krajevno omejen del prometne poti:
graditi odsek avtomobilske ceste med Ljubljano in Vrhniko
;
plaz je poškodoval železnico na več odsekih
;
asfaltirati cestni odsek od odcepa do naselja
♦
žel.
progovni odsek
del proge, na katerem lahko vozi le en vlak
//
del česa sploh:
odseki stopnic
/
razmišljati o nekaterih odsekih družbene resničnosti
/
razdeliti lobanjo na več odsekov
regij
2.
notranja organizacijska enota uprave, ustanove, društva, ki opravlja
določeno dejavnost v okviru celote:
alpinistični odsek
;
mladinski odsek planinskega društva
3.
geom.
del črte, ploskve ali telesa:
izračunati odsek
/
krogelni odsek
;
osni odsek
4.
glagolnik od odsekati:
odsek zelnate glave
odsékanje
-a
s
(
ẹ́
)
knjiž.
glagolnik od odsekati:
kaznovati z odsekanjem desnice
odsékanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, stanje odsekanega:
odsekanost vej
/
odsekanost povelj
/
odsekanost v gibih
odsékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s sekanjem odstraniti:
odsekati vejo s sekiro
;
kakor bi odsekal, je nehal govoriti
nenadoma
/
za kazen so mu odsekali prst
●
ekspr.
zanjo bi si dal odsekati glavo
vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad
//
s sekanjem odstraniti del česa:
palico na koncu odsekaj
;
kost je prevelika, malo jo odsekajte
//
s sekanjem ločiti od večje količine:
odsekati velik kos mesa
2.
ekspr.
ustaviti
,
prekiniti
:
na kratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev
/
ne morem, je odsekala pogovor
//
nenadoma prenehati:
odsekal je govor in za trenutek pomolčal
/
odsekati gib
3.
ekspr.
na kratko, odločno reči, odgovoriti:
kaj bi se bal, je odsekal
odsékan
-a -o
1.
deležnik od odsekati:
odsekan gib, smeh
;
odsekana zelnata glava
;
odsekana palica
;
strmo odsekana skala
2.
kratek in ostro izrečen:
odsekani stavki
;
poslušati odsekana povelja
/
odsekani klici
/
odsekani koraki
;
prisl.:
odsekano se gibati
;
odsekano reči, ukazati
odsekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s sekanjem odstranjevati:
odsekavati veje
odselítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odseliti:
zahtevati odselitev
/
prodati pohištvo zaradi odselitve
/
odselitev iz države
odselíti
-sélim
dov.
(
ī ẹ́
)
izseliti
:
prebivalci so zahtevali, naj ga kaznujejo ali odselijo
odselíti se
zapustiti svoje bivališče:
po moževi smrti se je odselila
;
za stalno se odseliti
/
odseliti se iz domače hiše, od staršev
;
odseliti se k sinu, v mesto
odséljenec
-nca
m
(
ẹ́
)
kdor se odseli:
odseljenci niso nič vzeli s seboj
odseljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odseljevati:
prisilno odseljevanje prebivalstva
/
odseljevanje s kmetij
;
odseljevanja v mesta
odseljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izseljevati
:
okupatorji so odseljevali prebivalstvo
odseljeváti se
zapuščati svoje bivališče:
po potresu so se vaščani začeli odseljevati
odsesáti
-ám
[
otsəsati
in
otsesati
]
dov.
(
á ȃ
)
s sesanjem odstraniti:
odsesati vodo iz zbiralnika
odsesávati
-am
[
otsəsavati
in
otsesavati
]
nedov.
(
ȃ
)
s sesanjem odstranjevati:
poseben ventilator sproti odsesava prah
;
odsesavati zrak s sesalno cevjo
odsèv
-éva
m
(
ȅ ẹ́
)
z rodilnikom
1.
kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči:
odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku
;
odsevi plamenov v očeh
/
odsev sonca v šipah
/
opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi
//
glagolnik od odsevati:
odsev brez iz zelenja
2.
svetloba
,
sij
:
odsev ognja se je daleč videl
;
bral je pri odsevu petrolejke
/
rdečkasti odsev sončnega zahoda
3.
kar kaže razpoloženje, čustva:
na obrazu je viden odsev močnih čustev
;
na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli
;
odsev sreče v očeh
//
kar kaj kaže, izraža:
to gibanje je odsev duhovne krize družbe
;
naša stališča so odsev javnega mnenja
;
njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj
/
knjiž.
v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga
sled, vpliv
odsévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od odsevati:
odsevanje svetlobe
/
odsevanje hiš v vodi
/
realistično odsevanje sveta v drami
odsévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči:
sončna svetloba odseva v rosi
;
plameni se odsevajo v njegovih očeh
/
svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka
/
z oken je odsevalo dopoldansko sonce
;
zimsko sonce odseva v snegu
/
na gladini jezera odsevajo hiše
//
odbijati
:
stena odseva svetlobo
/
voda odseva njegovo podobo
kaže
//
svetlo se odražati, kazati:
breze odsevajo iz zelenja
2.
ekspr.
svetiti
,
sijati
:
luč odseva v temo
3.
kazati
,
izražati
:
pogled odseva njegova čustva
;
njen obraz odseva odločnost
;
nasmeh je odseval radost in srečo
/
vprašanje je odsevalo podcenjevanje
/
knjiž.
umetnost odseva svoj čas
//
biti viden, kazati se v čem:
ponos mu je odseval v očeh
;
jeza se mu odseva na obrazu
/
z obraza mu odsevata groza in strah
/
iz besed je odsevala utrujenost
/
knjiž.
v šopku je odsevala pozna jesen
●
publ.
rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj
vplivajo
odsevajóč
-a -e:
razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost
;
v morju odsevajoče mesto
;
nežnost odsevajoče oči
odsévan
-a -o:
odsevana sončna svetloba
odséven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči:
odsevna svetloba na steni
2.
ki odbija svetlobo:
odsevno zrcalo teleskopa
/
svetle barve so bolj odsevne kot temne
♦
avt.
odsevna nalepka
;
tisk.
odsevna predloga
slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za
reprodukcijo stavka
odsévnik
-a
m
(
ẹ̑
)
priprava, ki odseva svetlobo:
petrolejka z medeninastim odsevnikom
●
zastar.
na stolp so postavili močen odsevnik
žaromet
♦
avt.
svetlobni odbojnik
odsévnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost odsevnega:
odsevnost stropa in sten
/
siva barva ima majhno odsevnost
●
knjiž.
ugotavljati odsevnost časa v romanu
kako roman izraža, kaže čas, razmere
odsihdôb
prisl.
(
ȏ
)
star.
1.
od takrat:
izselil se je, komaj nekaj let je odsihdob
2.
od zdaj
:
odsihdob mu ne bo več obstanka doma
odsihmál
[
otsihmau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
1.
od takrat:
odsihmal so živeli v najlepši slogi
2.
od zdaj
:
odsihmal se bo bolj gledalo na gospodarstvo
odsijáti
-síjem
dov.
, odsijál
(
á ȋ
)
nav. ekspr.
prenehati sijati:
sonce je že odsijalo
●
knjiž.,
ekspr.
zvezda je odsijala za obzorje
zašla
odskákati
in
odskakáti -skáčem,
stil.
odskákati -skákam
dov.
, odskáčite,
tudi
odskákaj,
tudi
odskakájte
(
á á á; á
)
skakajoč oditi:
zajec je odskakal proti gozdu
/
po eni nogi je odskakal proti postelji
odskakljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
skakljajoč oditi:
zajček je odskakljal iz hleva
;
žaba je odskakljala proti mlaki
//
ekspr.
lahkotno oditi:
odskakljala je v kuhinjo po kavo
;
odskakljal je za njo
odskakovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odskakovati:
odskakovanje voza na kotanjasti cesti
odskakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s skokom, skoki se oddaljevati od določenega kraja, stvari:
ljudje so odskakovali, da jih avto ne bi oškropil
/
odskakovala sta in se spet približevala drug drugemu
2.
zaradi sunka, sunkov za hip se oddaljevati od podlage:
na vozu so odskakovali zaboji s steklenicami
//
tako se premikati:
kolesa so počasi odskakovala po kotanjasti cesti
;
voz je odskakoval čez debele korenine
3.
zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja;
odbijati se
:
žoga je odskakovala od tal
;
krogle so odskakovale od zidov
odskakováje
:
kovanca sta se odskakovaje kotalila po tleh
odskakujóč
-a -e:
voz je odskakujoč drvel po klancu
;
od tlaka odskakujoče dežne kaplje
odskóbljati
-am
dov.
(
ọ̑
)
s skobljanjem odstraniti:
poškodbe na lesu odskobljamo
odskóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odskok:
odskočno mesto
/
odskočna deska
telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje
♦
šport.
(odskočna) miza
del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v
let
//
publ.,
v zvezi
odskočna deska
kar omogoča kako dejavnost, izhodišče:
igranje v gledališču ji je bilo odskočna deska za nastop v filmu
;
zasedena dežela je postala odskočna deska za nadaljnja osvajanja
odskočíšče
-a
s
(
í
)
1.
šport.
kraj, mesto odskoka:
na odskočišču je imel skakalec veliko hitrost
/
odskočišče za skok v višino
2.
knjiž.
kar omogoča kako dejavnost, izhodišče:
mesto je postalo odskočišče za vojne pohode
odskočíti
-skóčim
dov.
(
ī ọ̑
)
1.
s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari:
odskočil je, da bi ga ne zadel kamen
;
od groze je odskočil
;
ob poku konj odskoči
;
hitro, preplašeno odskočiti
;
odskočila je, kakor da bi jo gad pičil
zelo hitro
/
v strahu je odskočila s ceste
;
odskočila sta vsak na svojo stran
;
pretepača sta odskočila narazen
//
zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu:
uprl se je v vrata in zapah je odskočil
/
pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko
2.
zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage:
udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili
3.
zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja;
odbiti se
:
žoga je odskočila od letve
4.
skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva:
ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila
;
odskočiti z drvečega voza
//
šport.
narediti odskok:
skakalec je lepo, pravilno odskočil
●
star.
sonce je visoko odskočilo od gor
je že visoko nad gorami
;
star.
kmalu so odskočili od prvotnega pogovora
so se oddaljili
odskóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
publ.
kar omogoča kako dejavnost, izhodišče:
mesto je bilo odskočnica za tihotapljenje zlata
odskòk
-óka
in
-ôka
m
(
ȍ ọ́, ó
)
glagolnik od odskočiti:
umaknil se je s hitrim odskokom
/
odskok padalcev iz letala
●
publ.
odskok od pravil
odmik, oddaljitev
♦
šport.
začetni del skoka
odslávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide:
odslavljati obiskovalce
/
vse ženine odslavlja
zavrača
2.
ekspr.
delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju;
odpuščati
:
tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce
/
odslavljati iz službe
odslêj
in
odslèj
prisl.
(
ȇ; ȅ
)
1.
od zdaj
:
odslej ne boš šla nikamor več sama
2.
od takrat:
odslej se je moral sam preživljati
odslikáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
prikaz
,
izraz
:
njegova drama je groteskna odslikava stvarnosti
odslikávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
kazati
,
izražati
:
v prozi je odslikaval zgodovino svojega časa
/
pisava odslikava potek misli
odsloníti
-slónim
stil.
-ím
dov.
, odslônil
stil.
odslónil
(
ī ọ́, í
)
star.
odmakniti
:
brez truda je odslonil desko, ki je zapirala vhod
/
odslonil je vrata in vstopil
odslovílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se odslovi:
odslovilna kretnja
/
odslovilno pismo
odslovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odsloviti:
njena hladna odslovitev ga je presenetila
/
preprečiti odslovitev delavca
odslovíti
-ím
dov.
, odslôvil
(
ī í
)
1.
z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide:
odsloviti spremljevalca
;
grobo ga je odslovila
/
odslovila je že več snubcev
zavrnila
;
pren.
tako misel je hitro odslovil
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju;
odpustiti
:
odslovili so več delavcev
/
odsloviti iz službe
odslovljèn
-êna -o:
odslovljeni delavci
odslúžek
-žka
m
(
ȗ
)
v kmečkem okolju
delo, s katerim se nadomesti dolžno plačilo za kaj:
vse ti bom vrnil z odslužkom
/
dajal jim je hrano in stanovanje na odslužek
odslúženje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od odslužiti:
odsluženje vojaškega roka
/
odsluženje dolga
odsluževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
v kmečkem okolju
z delom nadomeščati dolžno plačilo za kaj:
odsluževati vozarino, zemljo
/
najemnino in hrano je odsluževala z delom v kuhinji
odslužítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odslužiti:
odslužitev vojaškega roka
/
odslužitev dolga
odslužíti
in
odslúžiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
v kmečkem okolju
z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj:
vsega posojenega denarja mu še ni odslužil
;
stanovanje in hrano jim je morala odslužiti
2.
končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost:
odslužiti vojaški rok
/
ekspr.
odslužiti vajensko dobo
/
pog.
odslužiti kazen
prestati
3.
ekspr.
izrabiti se, dotrajati:
cesta je odslužila
;
stroji so že odslužili
//
zaradi starosti postati nesposoben za delo:
hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil
/
ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti
odslúžen
-a -o:
stari odsluženi viničarji
;
pohištvo je bilo staro in odsluženo
odsmejáti se
-smêjem se
tudi
-ím se
dov.
, odsmêj se
in
odsmèj se odsmêjte se; odsmejál se
(
á é, í
)
ekspr.
1.
smeje se oditi:
fantje so se odsmejali po vasi
2.
prenehati se smejati:
smejal se je in smejal, a se je nazadnje le odsmejal
odsmúčati
-am
dov.
(
ȗ
)
drseč na smučeh se oddaljiti:
odsmučati izpred koče
;
odsmučati v dolino
odsodíti
in
odsóditi -im
dov.
(
ī ọ́
)
zastar.
določiti
,
razsoditi
:
odsoditi kazen
;
tako je odsodil
/
rojenice so otroku odsodile
napovedale usodo
odsójen
-a -o:
odsojeno mi je bilo, da grem
odsójen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
osojen
:
smučati se na odsojnem pobočju
odsónčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
osojen
:
na odsončni strani debla so nastale razpoke
odsónčje
-a
s
(
ọ̑
)
astron.
od Sonca najbolj oddaljena točka planetovega tira:
planet je v odsončju
;
odsončje in prisončje
odsopíhati
-am
dov.
(
í
)
sopihajoč oditi:
za hip se je ustavil, nato pa je spet odsopihal dalje
/
ekspr.
vlak je z zamudo odsopihal s postaje
odpeljal
odsôpsti
-sôpem
dov.
, odsópel
in
odsôpel odsôpla
(
ó
)
sopeč oditi:
pritekel je do hiše in nato odsopel v vežo
/
ekspr.
ladja je odsopla iz zaliva
odplula
odsôpsti se
prenehati sopsti:
ko se je odsopla, je mirno spregovorila
;
tekel je, da se še dolgo ni mogel odsopsti
/
ustavil se je in sedel, da bi se malo odsopel
odsôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
ki ni v določenem času na določenem mestu:
zapisati imena odsotnih učencev
;
tudi danes je odsoten
;
biti opravičeno, službeno odsoten
//
ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe:
opazil je, da postaja tiha in odsotna
/
pogledal ga je z odsotnim pogledom
;
njegov obraz je bil miren in odsoten
/
duševno odsoten
odsôtno
prisl.
:
odsotno je strmel predse
;
sam.:
narediti seznam odsotnih
odsôtnost
-i
ž
(
ó
)
dejstvo, da je kdo odsoten:
dolga odsotnost
;
zaradi odsotnosti večine članov je bil sestanek preložen
;
pren.,
publ.
popolna odsotnost takih prizadevanj
●
duševna odsotnost
stanje človeka, ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe
odspájkati
-am
dov.
(
ȃ
)
teh.
s spajkanjem odstraniti:
odspajkati konico
odspáti
-spím
dov.
, odspì odspíte; odspál
(
á í
)
prespati
:
po kosilu je odspal dve uri
odspód
prisl.
(
ọ̑
)
pog.
spodaj
:
hišnik stanuje odspod;
prim.
spod
1
odspôdaj
prisl.
(
ó
)
pog.
spodaj
:
odspodaj so vrata zaklenjena;
prim.
spodaj
odspréd
prisl.
(
ẹ̑
)
pog.
spredaj
:
odspred stojijo otroci
●
pog.
pokrpan je odspred in odzad
zelo;
prim.
spred
1
odsprédaj
prisl.
(
ẹ́
)
pog.
spredaj
:
njeni lasje so odspredaj lepi, gosti, črno rjavi;
prim.
spredaj
odsŕkati
-am
dov.
(
ŕ ȓ
)
srkajoč odpiti:
odsrkal je še nekaj vina iz kozarca
odsŕkati se
knjiž.,
ekspr.
s srkom, slišno odteči:
ko se je val odsrkal, so se znova prikazale skale
odsrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
srkajoč večkrat odpiti:
po malem je odsrkaval vino
odsrkávati se
knjiž.,
ekspr.
s srkom, slišno odtekati:
valovi so se odsrkavali med skalami
/
svetlobne lise so se počasi odsrkavale s stene
so počasi izginjale
odstávčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odstavek:
odstavčni pomišljaj
;
odstavčna vrstica
;
odstavčno naštevanje
odstávek
-vka
m
(
ȃ
)
krajši, vsebinsko zaključen del besedila, ki se začenja v novi vrsti,
navadno s presledkom:
zaključno poglavje ima pet odstavkov
;
dolg, kratek odstavek
/
narediti odstavek
začeti pisati v novi vrsti in navadno nekoliko proti desni
//
krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega
dela:
prebral je nekaj odstavkov in odložil knjigo
;
pet odstavkov zna na pamet
/
zaigrati nekaj odstavkov iz znane opere
♦
alp.
daljši del plezalne smeri
odstáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
v zvezah:
odstavni pas
vozni pas za počasi vozeča vozila
;
žel.
odstavni tir
tir za železniška vozila, ki so za določen čas izločena iz prometa
odstavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odstaviti:
zahtevati odstavitev direktorja
;
odstavitev s položaja
/
odstavitev pujskov
odstáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim
namenom:
ko je škaf poln mošta, ga odstavijo
;
odstaviti lonec z ognja
;
odstaviti na rob štedilnika
/
pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust
/
kuhano jed odstavimo
2.
narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno
funkcijo ali službo:
odstaviti direktorja
/
odstaviti koga s položaja
3.
prenehati hraniti s svojim mlekom:
psica je odstavila mladiče
/
ekspr.
odstaviti dojenčka
prenehati dojiti
/
odstaviti od prsi
//
narediti, da žival preneha dojiti:
odstaviti pujske, teleta
●
publ.
odstaviti vprašanje z dnevnega reda
ne ga obravnavati
;
publ.
vodstvo je zahtevo odstavilo
prenehalo zahtevati
odstávljen
-a -o:
odstavljen funkcionar
;
odstavljen mladič
;
biti odstavljen s predsedniškega položaja
odstávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od odstavljati:
pristavljanje in odstavljanje
/
prezgodnje odstavljanje
;
odstavljanje telet
odstávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
spravljati zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim
namenom:
pravkar je odstavljala lonček s kuhalnika
2.
delati, povzročati, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno
funkcijo ali službo:
imeti pravico odstavljati vodilne delavce
3.
prenehavati hraniti s svojim mlekom:
psica odstavlja mladiče
/
ekspr.
otroka že odstavlja
prenehava dojiti
//
delati, da žival prenehava dojiti:
odstavljati tele
odstávljenec
-nca
m
(
ȃ
)
mladič, otrok, ki se ne hrani več z materinim mlekom:
prostori za rejo odstavljencev
;
prebavne težave odstavljencev
odstavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da, sme odstaviti, odpustiti:
odstavljiv funkcionar
odstavljívost
-i
ž
(
í
)
dejstvo, da se kdo da, sme odstaviti, odpustiti:
odstavljivost vodilnih uslužbencev
odstírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
knjiž.
odgrinjati zlasti kar ovira dostop svetlobe:
odstirati zavese
;
zastor se odstira na obe strani
//
odkrivati
:
megla je plahnela in odstirala hiše
/
odstirati komu svoje skrivnosti
2.
zastar.
odstranjevati
:
odstirati dračje
;
odstirati si blato s čevljev
odstòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
glagolnik od odstopiti:
a)
odstop ozemlja priseljenim kmetom
;
odstop prednosti
b)
obrazložiti, utemeljiti odstop
;
preklicati odstop predsednika kabineta
/
sprejeti odstop
;
publ.
podati odstop
odstopiti
c)
tako dejanje pomeni odstop od dosedanjih navad
č)
nova cena predstavlja odstop od splošne ravni cen
/
odstop od izvirnega besedila
♦
med.
odstop mrežnice
bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice
;
pravn.
odstop (terjatve)
prenos terjatve na drugo osebo
;
odstop od pogodbe
izjava, da stranke obveznost iz pogodbe ne veže več
odstópanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od odstopati:
odstopanje skorje od drevesa
/
odstopanje od ustavnih načel, zakona
odstópati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
1.
prenehavati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo:
omet na nekaterih mestih že odstopa
;
skorja je začela odstopati
2.
odpovedovati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe:
člani predsedstva so začeli drug za drugim odstopati
/
predsednik je izjavil, da odstopa
3.
navadno v zvezi z
od
prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:
odstopati od svojih načel, navad
//
prenehavati vztrajati pri uresničitvi česa:
odstopati od zahtev
//
publ.
biti neenak v primerjavi s čim:
cene odstopajo od lanskega povprečja
;
to blago odstopa po kvaliteti
/
po znanju zelo odstopa od drugih
veliko več zna
odstópek
-pka
m
(
ọ̑
)
odstop
:
odstopek od svoje pravice
♦
strojn.
razlika med imensko in kako drugo mero
odstópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odstop:
podpisati odstopno izjavo
;
odstopna pravica
/
publ.
varna odstopna pot
pot, primerna za umik
odstopícati
-am
dov.
(
ī
)
ekspr.
oditi s kratkimi, hitrimi koraki:
odstopicala je proti vratom
/
počasi je odstopicala navzgor
odšla
odstopítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odstopiti:
sklep o odstopitvi večjega dela zemljišča
/
izgovoril si je pravico do odstopitve
odstopíti
in
odstópiti -im
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
1.
s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati
bolj oddaljen od česa:
odstopil je in ga začel ogledovati
;
odstopili so od plota in posedli
;
odstopiti za korak
;
kar odstopil je od presenečenja
2.
prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo:
prilepljena krpa je odstopila
;
podplati na čevljih so odstopili
;
skorja pri hlebcu je odstopila
;
umazanija v loncu še ni odstopila
3.
odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe:
predsednik je odstopil
;
uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil
;
kolektivno odstopiti
//
preh.
narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno
funkcijo ali službo;
odstaviti
:
zaradi afere so morali takoj odstopiti ministra
//
odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju:
tekmovalec je odstopil
;
odstopiti zaradi poškodbe
4.
navadno v zvezi z
od
prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:
ni odstopil od svojih načel, navad
;
odstopiti od stališča o nevmešavanju
;
odstopiti v nekaterih bistvenih točkah
//
prenehati vztrajati pri uresničitvi česa:
odstopiti od zahteve, zamisli
♦
pravn.
odstopiti od tožbe
izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek
//
publ.
postati neenak v primerjavi s čim:
osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov
drugod
;
po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja
5.
narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada:
odstopiti komu dediščino
;
odstopiti stanovanje potrebnejšemu
;
odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila
/
odstopi mi knjigo za kak dan
posodi mi
;
odstopiti posestvo sinu
zapustiti
;
odstopil mu je sobo za en večer
dal
odstópljen
-a -o:
odstopljen delež
/
odstopljeni minister, vodja
;
odstopljena direktorica
odstópnica
-e
ž
(
ọ̑
)
voj.
pot, primerna za umik;
umičnica
:
varovati odstopnico
odstópnik
-a
m
(
ọ̑
)
pravn.,
navadno v zvezi
odstopnik terjatve
upnik, ki prenese svojo terjatev na drugo osebo:
odstopnína
-e
ž
(
ī
)
pravn.
znesek, ki se plača za odstop od pogodbe:
določiti odstopnino
odstótek
-tka
m
(
ọ̑
)
del na sto enakih delov razdeljene celote:
snov ima enajst odstotkov primesi
;
proizvodnja je za sedem odstotkov [7 %] večja kot lani
/
izraziti v odstotkih
●
ekspr.
negotovost z odstotkom upanja
z malo upanja
//
ed.
količina, izražena s tem delom:
odstotek smrtnosti pada
;
ugotavljati odstotek alkohola v krvi
;
povprečni odstotek tolšče v mleku
;
gnojila z majhnim odstotkom dušika
odstóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odstotek:
podatki o odstotnem deležu posameznih dežel v izvozu
/
piše se narazen ali skupaj
koliko odstoten
in
kolikoodstoten
/
s števnikom
9-odstotno povečanje
♦
mat.
odstotni račun
procentni račun
;
trg.
odstotna marža
marža, ki znaša določen odstotek od cene
odstótkoven
in
odstotkôven
-vna -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
nanašajoč se na odstotek:
odstotkovni delež
;
delitev sredstev po odstotkovnem ključu
;
odstotkovna rast plač
;
odstotkovno razmerje
odstranítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odstraniti:
odstranitev ovir
/
sredstvo za odstranitev madežev
/
odstranitev nepravilnosti v podjetju
odstraníti
in
odstrániti -im
dov.
(
ī á ā
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu:
odstraniti dračje z dvorišča
;
odstraniti obzidje
;
odstraniti pohištvo iz sobe
;
odstraniti sneg s strehe
;
odstraniti odvečno tekočino
/
odstraniti madež z vodo
očistiti
/
veter je odstranil oblake
odpihal
//
narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa:
odstraniti posodi dno
;
odstraniti lupino, skorjo
;
odstraniti peclje češnjam
;
z operacijo odstraniti komu roko
;
odstraniti drevesu vrh
2.
narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati;
odpraviti
:
odstraniti napake, slabosti
;
odstraniti nepravilnosti v podjetju
;
skušal je odstraniti socialne razlike
●
publ.
odstraniti vprašanje z dnevnega reda
ne ga obravnavati
3.
narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno
funkcijo ali službo;
odstaviti
:
direktorja so odstranili
/
odstraniti koga s položaja
odstraníti se
in
odstrániti se
oditi, umakniti se:
za kako uro so se odstranili
;
tiho se odstraniti
odstránjen
-a -o:
napaka je bila hitro odstranjena
odstránjati
-am
nedov.
(
á
)
odstranjevati
:
odstranjati slamo
/
odstranjati vzroke nesporazuma
odstranjeválec
-lca
[
otstranjevau̯ca
tudi
otstranjevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
delavec, ki kaj odstranjuje:
odstranjevalec peska z ulitkov
2.
sredstvo za odstranjevanje:
kupiti odstranjevalec laka za nohte
odstranjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odstranjevati:
odstranjevanje odpadkov
/
odstranjevanje nesoglasij, težav
odstranjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
delati, da kaj preneha biti na določenem mestu:
odstranjevati kamenje s poti
;
odstranjevati ruševine, smeti, vozila
;
plug odstranjuje sneg s ceste
;
z lopatami odstranjevati
;
počasi se odstranjevati
//
delati, da kaj preneha biti del, sestavina česa:
odstranjevati sadežem koščice
;
odstranjevati pleve
;
odstranjevati deblu skorjo
;
odstranjevati z rezanjem
;
mehanično odstranjevati
2.
delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati;
odpravljati
:
odstranjevati nepravilnosti v poslovanju
;
odstranjevati socialne razlike
odstranljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odstraniti:
odstranljiv del
/
take izgube energije so odstranljive
odstranljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost odstranljivega:
odstranljivost lupine, skorje
odstrél
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od odstreliti:
odstrel skal
/
odstrel bolnih živali
;
dovoljenje za odstrel jelena
;
v lovišču je dva tisoč fazanov za odstrel
/
gojitveni odstrel
odstrel divjadi, ki ni za pleme
●
ekspr.
on je že zrel za odstrel
ni več sposoben opravljati svoje funkcije
2.
lov.,
navadno s prilastkom
divjad, ki se ustreli, ubije zlasti zaradi uravnavanja števila:
dovoljeni letni odstrel
odstrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odstrel:
narediti odstrelni načrt
/
odstrelna taksa
odstrelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odstreliti:
po odstrelitvi skale je v jamo vdrla voda
/
dobiti dovoljenje za odstrelitev srnjaka
odstrelíti
-ím
dov.
, odstréli
in
odstrêli; odstrélil
(
ī í
)
1.
s strelom, streli odstraniti:
odstreliti ptiču nekaj peres
;
odstrelil si je palec
//
s streli, razstreljevanjem odstraniti, ločiti del česa:
odstreliti plaz
;
odstreliti premog v rudniku
//
lov.
ustreliti, ubiti divjad zlasti zaradi uravnavanja števila:
odstreliti nekaj medvedov
;
odstreliti stare in bolne živali
2.
zastar.
izstreliti
:
posameznik je lahko odstrelil le pet strelov
/
odstreliti raketo
odstreljèn
-êna -o:
našli so krvavo sled in malo odstreljene dlake
odstreljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s streli, razstreljevanjem odstranjevati, ločevati del česa:
odstreljevati plazove
;
odstreljevati premog v rudniku
//
lov.
streljati, ubijati divjad zlasti zaradi uravnavanja števila:
odstreljevati medvede
odstréti
-strèm
dov.
, odstŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
odgrniti zlasti kar ovira dostop svetlobe:
odstreti tančico, zastor
//
odkriti
:
preblisk strele je odstrl pokrajino
/
odstreti komu svoje skrivnosti
odstríči
-strížem
dov.
, odstrízi odstrízite; odstrígel odstrígla
(
í
)
s striženjem odstraniti:
odstriči kito
;
odstriči odvečne mladike
//
s striženjem odstraniti del česa:
odstriči predolgo nitko
//
s striženjem ločiti od večje količine:
odstriči velik kos tkanine
odstrížen
-a -o:
odstriženi lasje
odstrížek
-žka
m
(
ȋ
)
odrezek
:
po tleh so ležali pisani odstrižki
odstrúžiti
-im
dov.
(
ú
)
s struženjem odstraniti:
odstružiti vrhnjo plast
odsúkati
-am
in
-súčem
dov.
,
tudi
odsukájte;
tudi
odsukála
(
ú
)
narediti, da kaj preneha biti sukano:
odsukati nit
odsún
-a
m
(
ȗ
)
odsunek
:
nepričakovan odsun
♦
šport.
gib, s katerim telovadec, oprt na roke, preide v nižji položaj
odsúnek
-nka
m
(
ȗ
)
glagolnik od odsuniti:
nagel odsunek stola
/
vrata na odsunek
odsúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost
od sebe:
ko je pojedel, je odsunil krožnik
/
odsuniti napadalca
;
odsunil je njeno roko
//
z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja:
odsuniti naoknice, vrata
;
odsuniti zapah
/
vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo
/
odsuniti kapo višje na čelo
potisniti
2.
knjiž.
narediti sunkovit gib:
udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor
/
odsuniti zgornji del telesa
odsúniti se
knjiž.
odriniti se:
odsunil se je in splaval navzgor
;
močno se odsuniti
;
odsuniti se kot vzmet
odsúnjen
-a -o:
zapah je odsunjen
;
ekspr.
odsunjena vrata v ograji
odprta
odsurfati
-am
[
otsə̀rfati
]
dov.
(
ə̏
)
prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran;
oddeskati
:
ker se je stran predolgo odpirala, so uporabniki odsurfali drugam
//
priti do določene strani na svetovnem spletu sploh:
odsurfal je do televizijskega sporeda in odprl televizijo
;
odsurfati na spletišče
odsúti
-sújem
dov.
, odsúl
in
odsùl
(
ú ȗ
)
s sipanjem odstraniti:
dosuti in odsuti
odsvájanje
-a
s
(
á
)
pravn.
prenašanje (lastninske) pravice na drugo osebo:
odsvajanje nepremičnin
odsvájati
-am
nedov.
(
á
)
pravn.
prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo:
odsvajati delnice
;
odsvajati premoženje
odsvetováti
-újem
in
odsvétovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ẹ́
)
dati nasvet, naj kdo česa ne stori, dela:
odsvetovati kajenje
;
odsvetovali so ji to poroko
;
odsvetovala mu je, da bi še hodil tja
/
elipt.:
odsvetovati dekletu fanta
;
zdravnik mu je odsvetoval morje
da gre na morje
odsvít
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči;
odsev
:
gledati odsvit luči na vodi
;
odsvit sveče v očeh
//
ekspr.
izraz
,
odraz
:
te pesmi so odsvit ljudskega mišljenja
2.
svetloba
,
sij
:
odsvit zimskega sonca
;
odsvit zvezd
/
videti kaj v odsvitu plamenčka
●
knjiž.,
ekspr.
pokazati se v najboljšem odsvitu
v luči
odsvítati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči;
odsevati
:
luči odsvitajo v vodi
;
zarja se je odsvitala v jezeru
//
svetlo se odražati, kazati:
zidovje odsvita skozi drevje
;
v daljavi se odsvita mesto
2.
kazati
,
izražati
:
pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev
;
roman odsvita takratno življenje
//
biti viden, kazati se v čem:
njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu
;
ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu
odsvojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odsvojiti:
odsvojitev nepremičnin
;
prepoved odsvojitve
odsvojíti
-ím
dov.
, odsvójil
(
ī í
)
pravn.
prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo:
odsvojiti delnice, terjatve
;
odsvojiti premoženje
;
vozilo se odsvoji
♦
filoz.
subjekt se odsvoji
odtuji, alienira
odšantáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
odšepati
:
poslovil se je in odšantal iz sobe
/
psiček odšanta pod klop
odšávsniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hitro, sunkovito odgrizniti, odtrgati z gobcem, kljunom:
odšavsniti kos mesa
odščeníti
-ščénem
dov.
(
ī ẹ́
)
zastar.
odščipniti
:
odščeniti poganjek
;
odščeniti stenj
/
odščenil je nekaj njene bojevitosti
odščíp
-a
m
(
ȋ
)
med.
odvzem tkiva ali organskih delov iz živega telesa za preiskavo:
zdravnik je predlagal odščip tkiva za histološko preiskavo
;
odščip na materničnem vratu
odščipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s ščipanjem odstranjevati:
odščipavati poganjke
odščípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
s ščipanjem odstraniti:
odščipniti konico žeblja
;
odščipniti roži uvel list
;
pren.
nekaj je odščipnil od resnice
●
ekspr.
odščipniti sto evrov od zaslužka
odtegniti
//
s ščipanjem odstraniti del česa:
žico je treba malo odščipniti
/
pog.
odščipniti hlebec
odlomiti
/
ekspr.
gospodar mu je odščipnil zaslužek
znižal
odšépati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
šepajoč oditi:
odšepati iz sobe
;
ob palici je počasi odšepal na vrt
odškóditi
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
odškodovati
:
s tem so ga hoteli odškoditi za izgubo vodilnega mesta
/
lep razgled ga je odškodil za prebite napore
poplačal
;
privoščil si je vse, da bi se odškodil za prejšnje stradanje
odškodnína
-e
ž
(
ī
)
kar se da, dobi
a)
za poravnavo škode:
oškodovanci niso zahtevali odškodnine
;
plačati odškodnino
;
tožiti za odškodnino
;
dobiti odškodnino za bolečine
/
vojna odškodnina
dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
b)
za uporabo, obrabo:
prepustil mu je sobo za dve leti brez odškodnine
;
odškodnina za uporabo mestnega zemljišča
c)
za storitev, delo:
obljubil sem mu pomoč pri urejanju brez odškodnine
;
igral bo tudi pri radiu za primerno odškodnino
honorar
/
odpuščenim vojakom so prepustili konje za majhno odškodnino
odškodnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odškodnino:
odškodninski spor
;
odškodninska terjatev
♦
pravn.
odškodninski zahtevek
;
odškodninska odgovornost
dolžnost poravnati škodo
odškodnínsko
prisl.
:
biti odškodninsko odgovoren
odškodovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odškodovati:
to otrokovo dejanje je bilo odškodovanje za pomanjkanje ljubezni
/
za odškodovanje so mu dali nekaj denarja
odškodováti
-újem
tudi
odškódovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ọ̄
)
knjiž.
(delno) povrniti škodo, izgubo:
odškodovati koga za izgubljene dohodke
;
prizadetega so odškodovali z nekaj stotaki
/
odškodoval vas bom za zamudo, ki ste jo imeli zaradi mene
;
ekspr.
v gostilni se je odškodoval za domače težave
;
veseljačil je, kot bi se hotel odškodovati za trpljenje med vojno
/
lep razgled nas je odškodoval za težko pot
poplačal
●
knjiž.
čutil je dolžnost, da ga s svojo pridnostjo odškoduje
se mu oddolži
odškodován
tudi
odškódovan -a -o:
biti odškodovan za trud
odškrípati
tudi
odškripáti -ljem
in
-am,
in
odškrípati -ljem
in
-am
dov.
(
í á í; í
)
škripajoč se oddaljiti:
vozovi so počasi odškripali
/
odškripati po stopnicah
odškŕniti
-em
dov.
,
tudi
odškrníla
(
ŕ
)
1.
nav. ekspr.
odlomiti
,
odtrgati
:
odškrniti košček kruha
//
nekoliko zmanjšati:
pri arondaciji so odškrnili travnik
/
odškrniti komu zaslužek
2.
knjiž.,
v zvezi z
okno, vrata
nekoliko odpreti:
odškrniti okno
;
boječe odškrniti vrata
;
pren.
odškrniti vrata novim idejam
●
nar. vzhodno
šel je v klet, odškrnil pipo in si natočil
odvil
odškŕnjen
-a -o:
vrata so bila le odškrnjena
odštékan
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
pog.
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega;
nenavaden
:
odštekani čevlji
;
odštekana komedija
/
prihaja iz odštekane družine
odštékanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
pog.
kdor se po določenih lastnostih, nazorih, navadah izrazito loči od
drugih:
na zabavi so se zbrali sami odštekanci
;
pravi odštekanec
odštéti
-štêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
zmanjšati vsoto za določen znesek:
odšteti stroške od vsote
/
tekmovalcu so odšteli pet točk
//
mat.
narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za
drugo:
odšteti devet od sto
2.
dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja:
odštel mi je deset tisoč
;
odšteti denar na mizo
/
pog.
odšteti denar na roko
neposredno izplačati
/
aro mu je že odštel
//
od večje količine s štetjem določiti, ločiti določeno manjšo
količino:
odšteti deset kapljic zdravila
/
štel je udarce ure in ko je odštel šestega, se je pomiril
3.
dati, poravnati v denarju, kar komu pripada;
izplačati
:
odšteti hčeri doto
;
prigovarjali so mu, naj si da odšteti svoj del dediščine
//
nav. ekspr.
plačati
:
odšteti carino
/
koliko si pripravljen odšteti za njegovo delo
;
za najemnino odšteje vsak mesec petsto evrov
4.
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti;
izvzeti
:
njega je treba pri tem odšteti
/
če odštejemo ta neprijetni dogodek, je prireditev lepo uspela
;
otrok je zdrav, če odštejemo majhne prehlade
●
pog.,
ekspr.
odšteti jih komu s palico
natepsti, pretepsti ga
;
pog.,
ekspr.
odštejte mu jih petnajst
dajte mu petnajst udarcev
odštévši
zastar.
:
odštevši denar, se je umaknil
;
ves les – odštevši veje – so koristno uporabili
odštét
-a -o:
stroški so že odšteti
odštétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od odšteti:
odštetje dolgov od dohodka
odšteválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odštevanje:
odštevalni postopek
odštévanec
-nca
m
(
ẹ́
)
mat.
število, ki se odšteva:
v tem računu je odštevanec dvomesten
odštévanje
-a
s
(
ẹ́
)
1.
glagolnik od odštevati:
odštevanje stroškov
/
odštevanje števil
/
znak minus izraža odštevanje
2.
teh.
proces posameznih časovno usklajenih dejavnosti neposredno pred
vzletom vesoljske ladje, rakete:
odštevanje je potekalo v redu
;
odložiti odštevanje zaradi slabih vremenskih razmer
odštévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
dajati, izročati (s štetjem) določeno vsoto denarja:
pravkar je odšteval kupnino v samih novih bankovcih
2.
nav. ekspr.
plačevati
:
gospodinji odštevajo vsak mesec petsto evrov za najemnino
3.
mat.
delati računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo:
odštevati od sto
;
seštevati in odštevati
●
ekspr.
ura odšteva udarce
bije
odštévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
odbitek
,
odtegljaj
:
ugotoviti odštevke
odštorkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
štorkljajoč oditi:
slišal sem ga, kako je odštorkljal
;
obula je cokle in odštorkljala v hlev
;
odštorkljati po stopnicah
/
pozdravil je in odštorkljal naprej
odšel
odšuméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
šumeč se oddaljiti:
jež je odšumel po listju
/
jata odšumi
/
ekspr.
odšumela je iz salona
šumeč z oblačili odšla
odšvedráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
oditi z nerodnimi, počasnimi koraki:
ves zbit je odšvedral po stopnicah
;
odšvedrati s palico
/
ob nevarnosti je vselej lepo odšvedral v zavetje
odšel
odtájati
-am
dov.
(
ȃ
)
narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led;
otajati
:
odtajati živilo iz zamrzovalne skrinje
;
meso se je že odtajalo
/
topli vetrovi so odtajali zemljo
/
s prijaznostjo je odtajal njihovo nezaupanje
●
ekspr.
pijača jim je odtajala jezike
je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti
;
ekspr.
počasi se je le odtajal
postal prijaznejši
odtájati se
prenehati biti pokrit z ledom:
reka se je odtajala
odtájan
-a -o:
ceste so odtajane in blatne
;
odtajana živila
odtajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da voda v kaki snovi preneha biti led:
počasi so odtajevali ribe
/
odtajevati poti
odtákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
spravljati kaj tekočega iz česa:
odtakati vino iz soda v škaf
/
odtakati prepolne steklenice
/
odtakati vodo s krompirja
odlivati, odcejati
odtakníti
in
odtákniti -em
dov.
(
ī á
)
narediti, da kaj preneha biti zataknjeno:
odtakniti zatič
/
odtakniti vrata
odtalíti
-ím
dov.
, odtálil
(
ī í
)
otajati
:
odtaliti živila
;
zemlja se še ni odtalila
♦
teh.
odstraniti trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote
odtaljèn
-êna -o:
odtaljeno jezero
odtaljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odtajevati
:
odtaljevati meso
♦
teh.
odstranjevati trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi
toplote
odtávati
-am
dov.
(
ā
)
počasi, z negotovo hojo oditi:
vstal je in odtaval v hišo
;
izgubljeno, zamišljeno odtavati
;
odtaval je kakor omamljen, kakor slepec
odtêči
-têčem
dov.
, odtêci odtecíte; odtékel odtêkla
(
é
)
1.
tekoč se odstraniti zlasti iz kake posode:
ker je imel lonec luknjico, je voda odtekla
/
kri mu je že skoraj odtekla
izgubil je skoraj že vso kri
2.
v teku oditi:
odtekla je po stopnicah
odtêči
in
odtêči se
tekoč se odstraniti s površine, iz snovi:
voda, ki je zalila dolino ob nevihti, še ni odtekla
;
izkopali so jarke, da bi voda odtekla
odtêči se
zaradi odtekanja tekočine postati manj prepojen z njo:
obesiti perilo na prosto, da se odteče
odtékel
-têkla -o:
odtekla voda
odtečèn
-êna -o:
odtečena voda
;
odtečeno perilo
odtegljáj
-a
m
(
ȃ
)
zmanjšanje izplačila za določen znesek:
po odtegljaju mu je ostalo samo še tisoč evrov
//
znesek, za katerega se zmanjša izplačilo:
določiti odtegljaj
;
veliki odtegljaji
odtegnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odtegniti:
odtegnitev podpore
/
biti kaznovan zaradi odtegnitve vojaški obveznosti
/
med.
odtegnitev alkohola, kofeina, nikotina
;
odtegnitev droge včasih povzroči hudo reakcijo
;
simptomi, znaki odtegnitve
odtegníti
in
odtégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more
dotakniti:
odtegnil je pismo, po katerem je segla
;
hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
2.
narediti, povzročiti, da kdo
a)
ni več skupaj s kom:
služba ga je za dolgo odtegnila od družine
;
odtegnil se je ljudem
b)
česa ne dela več:
bolezen me je odtegnila od dela, učenja
;
odtegniti se literarnemu ustvarjanju
c)
preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:
hoteli so jo odtegniti od fanta
;
odtegniti se družini, prijatelju
č)
ni več pod vplivom koga:
odtegniti otroka slabi družbi
/
odtegniti koga tujemu vplivu
3.
zmanjšati izplačilo za določen znesek:
vsak mesec mu odtegnejo tristo evrov
;
odtegniti od plače
;
odtegniti na račun posojila
/
odtegniti obresti
4.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik:
odtegniti komu pomoč
;
odtegnil mu je svoje zaupanje
ni mu več zaupal
//
med.
ukiniti uživanje zdravila, alkohola, tobaka, mamila pri zasvojencu:
odtegniti pacientu metadon
odtegníti se
in
odtégniti se
1.
knjiž.
izogniti se, izmakniti se:
odtegniti se kazni, sodbi
/
odtegnil se je volitvam
/
ni se mogel odtegniti boju za pravico
2.
star.
oditi
:
po teh besedah se je počasi odtegnil
/
odtegnil se je v samoto
/
če se le malo odtegnem, me že iščejo
//
umakniti se:
napadalci so se odtegnili
;
premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
●
knjiž.
to se je odtegnilo našemu spoznanju
tega nismo spoznali
odtégnjen
-a -o:
biti odtegnjen slabemu vplivu
;
odtegnjena vsota
odtegnítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odtegnitev:
odtegnitveni simptomi
;
odtegnitveni sindrom
;
pri nenadni prekinitvi jemanja zdravil lahko pride do močnih
odtegnitvenih znakov
/
odtegnitvena kriza
odtegoválka
-e
[
tudi
ottegovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
anat.
mišica, ki odmika del okončine:
odtegovalka in pritegovalka
odtegovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odtegovati:
odtegovanje obresti
/
odtegovanje podpore
/
to je dokaz odtegovanja dolžnostim
odtegováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more
več dotikati:
odtegovati roko
2.
delati, povzročati, da kdo
a)
ni več skupaj s kom:
služba ga odteguje otrokom
;
odtegovati se družbi
b)
ne dela več česa:
odtegovati koga od dela
c)
da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:
tožila je, da ji odteguje otroke
;
odtegovati se drug drugemu
;
čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
č)
ni več pod vplivom koga:
odtegovati mladino slabi družbi
/
odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
3.
zmanjševati izplačilo za določen znesek:
odtegovati od osebnih dohodkov
;
odtegujejo mu za nakup pralnega stroja
;
vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
4.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik:
odtegovati pomoč
;
začela mu je odtegovati naklonjenost
ni mu bila več naklonjena
●
knjiž.
plevel odteguje zemlji hranljive snovi
jemlje
;
knjiž.
odtegovala je oči njegovemu pogledu
ni se hotela spogledati z njim
;
knjiž.
odtegovati komu poglede
ne hoteti gledati ga
odtegováti se
knjiž.
izogibati se, izmikati se:
dolgo se je odtegoval vojaški službi
/
odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju
●
knjiž.
človek je tak, da išče, kar se mu odteguje
kar se težko dobi, doseže
;
knjiž.
ta delec se odteguje opazovanju
se ne da opazovati
odtehmál
[
ottehmau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
od takrat:
odtehmal ni več prišel
odtéhtanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
skladnost
,
usklajenost
,
ubranost
:
oblikovna odtehtanost
;
zvočna odtehtanost pri izvajanju skladbe
odtéhtati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
od večje količine s tehtanjem določiti, ločiti določeno količino česa:
odtehtati kupcu dva kilograma jabolk
;
za potresanje odtehtaj pet dekagramov moke
2.
biti enako, več vreden kot kaj drugega:
pri tem pisatelju včasih beseda odtehta cel stavek
;
ekspr.
zdravja ne odtehtajo vsi zakladi sveta
/
ekspr.
vsak od njih odtehta deset napadalcev
//
po prijetnosti, zadovoljstvu presegati neprijetnost, nezadovoljstvo
ob čem negativnem:
vse skrbi je odtehtala ljubezen njenih otrok
;
lep razgled odtehta dolgo pot
;
uspeh pri delu odtehta težave
3.
knjiž.
zaleči
1
,
odleči
:
vaše priporočilo veliko odtehta
/
ta delavec odtehta za tri druge
●
ekspr.
njegovo junaštvo odtehta vse njegove napake
zaradi njegovega junaštva se zdijo njegove napake manj pomembne,
nepomembne
;
ekspr.
takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati
je zelo dober, marljiv
;
ekspr.
to blago bi odtehtali z zlatom
drago plačali
odtéhtan
-a -o
1.
deležnik od odtehtati:
sadje je že odtehtano
2.
knjiž.
premišljen
,
pretehtan
:
odtehtan izbor
;
jasna in odtehtana sodba o problemu
odtehtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
od večje količine s tehtanjem določati, ločevati določeno količino
česa:
odtehtavati krompir
2.
biti enako, več vreden kot kaj drugega:
dejal je, da izumi odtehtavajo umetnine
●
knjiž.
odtehtavati pomen prestopka
določati, presojati
;
ekspr.
tega igralca bodo klubi še z zlatom odtehtavali
bodo zanj pripravljeni dajati dosti denarja
odtekálka
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah:
dotekalka in odtekalka
odtékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od odtekati:
odtekanje vode s pobočij
/
pospešiti odtekanje zraka
/
odtekanje delovne sile
odtékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
tekoč se odstranjevati zlasti iz kake posode:
tekočina na eni strani priteka in na drugi odteka
/
kri odteka iz rane
teče
/
tu odteka s prahom pomešani zrak
odhaja, se odstranjuje
2.
ekspr.
odhajati drugam:
s teh območij odteka veliko delovne sile
//
navadno v zvezi z
denar
prehajati drugam:
denar, dobiček odteka iz podjetja
odtékati
in
odtékati se
tekoč se odstranjevati s površine, iz snovi:
voda, ki je zalila dolino ob nevihti, le počasi odteka
;
padavine odtekajo podzemsko
odtékati se
zaradi odtekanja tekočine postajati manj prepojen z njo:
obešeno perilo se odteka
odtekajóč
-a -e:
odtekajoča tekočina
;
odtekajoča (se) voda
odtelováditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
prenehati telovaditi:
ko so odtelovadili, se je zaslišalo glasno ploskanje
/
odtelovaditi vajo
odtemnítev
-tve
[
ottəmnitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
film.
postopek za ločevanje prizorov, pri katerem se iz popolne teme pokaže
(naslednji) prizor:
zatemnitev in odtemnitev
odtének
-nka
m
(
ẹ̑
)
1.
vsaka od različnih barv iste barvne osnove:
dobro ločiti odtenke
;
barva je spremenila odtenek
;
rožnati odtenki
;
odtenek rumene barve
;
modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih
;
rjavi lasje z bakrenim odtenkom
/
barvni odtenek
/
ekspr.
letos so moderni svetli odtenki
svetle barve
;
stene v temnih odtenkih
temnih barvah
2.
vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste:
zvočni odtenki
;
odtenek glasu
;
odtenki svetlobe
;
vonj ima več odtenkov
/
med lepim in grdim je veliko odtenkov
3.
navadno s prilastkom
zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža,
nakazuje kako čustvo, razpoloženje:
strogosti je bil primešan odtenek žalosti
;
gledati koga z odtenkom spoštovanja
;
odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu
4.
vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava:
obvladati vse odtenke jezika
;
beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek
/
politični odtenki v stranki
//
zelo majhna sestavina, značilnost česa:
v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika
;
v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom
;
njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke
5.
ekspr.
vrsta
,
sorta
:
tam se zbirajo begunci vseh odtenkov
6.
nav. ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
za odtenek
izraža zelo majhno stopnjo:
za odtenek manj bel
;
niti za odtenek ni boljši
/
biti za odtenek za drugimi sošolci
//
v zvezi
do odtenka
izraža zelo veliko stopnjo:
otrok jo razume do odtenka natančno
/
gnati stvar do zadnjega odtenka
;
rahločutna do skrajnih odtenkov
●
to je dalo dogodku skrivnosten odtenek
prizvok
odtesáti
-téšem
dov.
, odtêši odtešíte; odtêsal
(
á ẹ́
)
s tesanjem odstraniti:
odtesati grče
/
odtesati vejo
odklestiti
/
ekspr.
odtesal je krajec kruha in odšel
odrezal
odteščáti se
-ám se
[
ottəščati se
]
dov.
(
á ȃ
)
star.
kaj malega pojesti:
odteščali se bomo v gostilni
;
zdaj bomo lažje hodili, ko smo se nekoliko odteščali
/
odteščati se z jabolkom
//
najesti se:
ko sta se odteščala in odžejala, sta šla naprej
;
dobro sva se odteščala
●
evfem.
odteščajte se, komur je treba
opravite malo potrebo
;
star.
to je storila, da bi se odteščala zaradi vseh krivic
dala si duška
;
star.
šele ob enajstih sem se odteščal
prvič jedel
odtézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
star.
odtegovati
:
deklica mu je začela odtezati roke
/
odtezati materi sina
;
dekle se mu odteza
odtézati se
izogibati se, izmikati se:
zdaj se ne smete odtezati, storiti morate svojo dolžnost
●
star.
to se odteza moji sodbi
tega ne morem presoditi
odtihotápiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
naskrivaj, neopazno odnesti:
odtihotapiti zavoj v avto
odtihotápiti se
naskrivaj, neopazno oditi:
odtihotapiti se iz hiše
;
po prstih se odtihotapiti
;
odtihotapiti se v sobo
odtípkati
-am
dov.
(
ȋ
)
pretipkati
,
stipkati
:
vse je sproti odtipkal
odtírati
-am
dov.
(
ȋ
)
star.
odgnati
:
odtirati živino
/
odtirati ljudi v sužnost
/
delomrzneže so odtirali iz mesta
odtís
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od odtisniti:
odtis pečata, podpisa na papir
;
napaka pri odtisu
2.
kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino:
narediti, primerjati odtise
;
barvni odtis
;
odtisi v različnih grafičnih tehnikah
;
povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro
//
podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj:
dobiti, vzeti odtis
;
mavčni, voščeni odtis
;
odtis stopala v mivki
♦
pravn.
dati prstni odtis
odtis prstne blazinice določenega prsta
;
izzvati prstne odtise
napraviti jih vidne
;
najti prstne odtise vlomilca
odtise prstnih blazinic
;
teh.
galvanoplastični odtis
negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske
plasti na model
;
tisk.
krtačni odtis
odtis za korekture
;
poskusni odtis
ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti
;
zal.
posebni odtis
posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
odtísk
-a
m
(
ȋ
)
odtis
:
nerazločni odtiski
/
mavčni odtiski
;
odtiski prstov na ogledalu
odtiskávanje
-a
s
(
ȃ
)
odtiskovanje
:
odtiskavanje naslovov
/
odtiskavanje v mavec
odtiskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
odtiskovati
:
odtiskavati grafike
/
odtiskavati stopala v sneg
odtiskoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
tisk.
stroj za poskusne odtise:
kupiti novo odtiskovalnico
odtiskovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odtiskovati:
odtiskovanje črk, slik
;
odtiskovanje na papir, platno
/
odtiskovanje nog v pesek
odtiskováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s pritiskanjem povzročati, da se s pomočjo barve kaj prenaša na
podlago:
odtiskovati pečat
;
odtiskoval je vzorce
//
prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino:
odtiskovati grafike
;
odtiskovati poskusne odtise
//
s pritiskanjem povzročati, da se delajo podobe predmeta v čem, na
čem:
odtiskovati roke v sneg
;
podplati so se odtiskovali v pesek
odtísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pritisnjenjem povzročiti, da se s pomočjo barve kaj prenese na
podlago:
odtisniti štampiljko, podpis
;
odtisniti vzorec
/
pomočil je palec v barvo in ga odtisnil na papir
//
prenesti z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino:
odtisniti poskusni odtis
;
odtisniti sliko
;
odtisniti z odtiskovalnico
//
s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem, na
čem:
odtisniti napis v vosek
;
odtisniti stopalo v sneg
;
deske so se odtisnile na površini betona
/
odtisniti sled
narediti
2.
star.
odriniti
,
potisniti
:
odtisniti čoln od brega
;
veter je odtisnil oblake na gore
odtísnjen
-a -o:
v kamenju odtisnjeni listi
;
datum je odtisnjen na pokrovu
;
na stroj odtisnjena pola
;
definicije pojmov so debeleje odtisnjene
odtísoček
-čka
m
(
ȋ
)
knjiž.
del na tisoč enakih delov razdeljene celote;
promile
:
ta snov ima približno dva odtisočka [2 ‰] kuhinjske soli
//
ed.
količina, izražena s tem delom:
južni del dežele ima največji odtisoček rojstev
odtístihdôb
in
od tístih dôb
prisl.
(
ȋ-ȏ
)
star.
od takrat:
nekaj sta se sporekla in odtistihdob ga ni več pogledala
odtistihmál
[
ottistihmau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
od takrat:
odtistihmal ga je videla samo enkrat
odtlêj
in
odtlèj
prisl.
(
ȇ; ȅ
)
od takrat:
odtlej se je izogibal družbe
odtòč
-óča
m
(
ȍ ọ́
)
zastar.
odtok
:
velik odtoč vode
/
razširiti odtoč reke
odtóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na odtok:
narediti odtočno odprtino
/
odtočni jarek, kanal
jarek, kanal za odvajanje vode
;
odtočni žleb
;
odtočna cev
cev za odvajanje vode, tekočine
//
agr.
v katerem voda ne zastaja;
odceden
:
saditi drevesa na odtočnem kraju
odtočíti
-tóčim
dov.
(
ī ọ́
)
spraviti del tekočine iz česa:
odtočiti nekaj vina iz soda
/
odtoči, ker je prepolno
/
odtočiti sok iz sadne mešanice
odliti, odcediti
●
nizko
stopil je za grm in odtočil
opravil malo potrebo
odtóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
odtočna cev:
očistiti odtočnico
♦
geogr.
reka ali potok, ki odteka iz jezera
odtóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
odtočni jarek:
ob cesti so izkopali odtočnik
odtód
in
od tód
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̄
)
1.
izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje:
od tod nima daleč domov
;
od tod do mesta je uro hoda
/
ne grem od tod, dokler mi ne odgovorite
ne zapustim tega kraja, prostora
;
dekle ni od tod
iz teh krajev
/
prepiši berilo od tod do konca
od tu
/
kot ukaz
proč od tod
2.
izraža vzrok dejanja, stanja:
vsa nesreča je od tod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake
/
v vezniški rabi
sprla sta se za dediščino, od tod njuno sovraštvo
//
izraža izvor dejanja, stanja:
Mrakovica ima ime od tod, ker sonce le redko posije vanjo
3.
od tega trenutka, časa:
od tod pa vse do konca dejanja je oder v temi
odtòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od odtekati ali odteči:
preprečiti odtok vode
/
velik odtok prebivalstva v industrijo
/
odtok denarja
//
kar odteka:
izmeriti količino odtoka
;
posoda za odtok
/
tovarniški odtok
odplaka
2.
pot, po kateri kaj odteka:
voda si je poiskala nov odtok
;
na tem območju prevladuje podzemeljski odtok
3.
odtočna cev:
popraviti odtok
;
dati priključek na odtok
odtôlči
-tôlčem
[
ottou̯či
]
dov.
, odtôlci odtôlcite
in
odtolcíte; odtôlkel odtôlkla
(
ó
)
s tolčenjem odstraniti:
odtolči omet z zidu
●
ekspr.
sedel je k pisalnemu stroju in odtolkel nekaj vrstic
natipkal, napisal
odtopíti
-ím
dov.
, odtópil
(
ī í
)
s topljenjem odstraniti:
odtopiti maslo iz posode
odtopotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
topotajoč oditi:
vojaki so odtopotali skozi vrata
odtŕganost
-i
ž
(
ȓ
)
stanje odtrganega:
to je posledica njihove odtrganosti od matične države
;
odtrganost ustvarjalca od množic
odtŕgati
-am
stil.
-tŕžem
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s trganjem odstraniti:
odtrgati gumb
;
odtrgati liste z vejice
;
odtrgati jabolku pecelj
;
odtrgati krilu rob
;
odtrgati z roko, zobmi
/
odtrgati jabolko, nekaj rož
/
odtrgati ročaj
odlomiti
;
ročica se je odtrgala
;
na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino
/
ekspr.
bomba mu je odtrgala roko
;
veter je odtrgal čoln
//
s trganjem ločiti od večje količine:
odtrgati kos blaga, papirja
;
odtrgati nitko
//
s trganjem odstraniti del česa:
odtrgati predolge niti, stebelca
2.
narediti, povzročiti, da kdo
a)
ni več skupaj s kom:
hotela ga je odtrgati od družine, žene
;
odtrgati se od svoje družbe
/
odtrgati kraj od zaledja
b)
preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:
ta dogodek ga je odtrgal od nje
;
v tujini se je odtrgal od domačih
/
nihče ga ne more odtrgati od zemlje
c)
ne more delati več česa:
odtrgati koga od dela, študija
3.
zmanjšati izplačilo za določen znesek;
odtegniti
:
vsak mesec mu odtrgajo petino plače
;
sto evrov mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
●
ekspr.
delo ga je za dolgo odtrgalo od doma
zaradi dela je bil dolgo zdoma
;
ekspr.
svojih misli ne more odtrgati od njega
ne more prenehati misliti nanj
;
ekspr.
ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje
neprestano jo je gledal
odtŕgati se
ekspr.
1.
oditi, oddaljiti se:
skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej
/
ladja se je odtrgala od kopnega
je odplula
/
sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu
/
iz sence se je odtrgala ženska postava
je prišla, se je pojavila
2.
prenehati biti odvisen od koga:
odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot
;
zgodaj se je odtrgal od matere
//
prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:
odtrgati se od izročila, tradicije
●
ekspr.
na poseki se odtrga vreščeč krik
se zasliši
;
ekspr.
težko se odtrga od doma
zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma
;
ekspr.
odtrgati si od ust
prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
odtŕgan
-a -o:
prišiti odtrgan gumb, žep
;
več let je bil odtrgan od domovine
;
tabla je ležala odtrgana na tleh
●
ekspr.
bili so popolnoma odtrgani od sveta
s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
odtrgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
odtrgovati
:
odtrgavati stroke
/
vihar je odtrgaval ladje
/
odtrgavati se od dela
odtrgováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s trganjem odstranjevati:
odtrgovati liste, sadeže
/
odtrgovati pečate
/
ekspr.
s silo je moral odtrgovati podplate od zemlje
//
s trganjem ločevati od večje količine:
odtrgovati kose blaga od bale
2.
delati, povzročati, da kdo ne dela več česa:
odtrgujejo ga od dela, učenja
3.
zmanjševati izplačilo za določen znesek;
odtegovati
:
odtrgovati dolžni znesek od plače
odtrgováti se
ekspr.
odhajati, oddaljevati se:
posamezniki so se odtrgovali od skupine
/
od pomola so se drug za drugim odtrgovali čolni
odtrkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
s trkljanjem spraviti z določenega mesta:
odtrkljati sode iz kleti
;
kamen se mu je odtrkljal izpod nog
odtrobíti
in
odtróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
prenehati trobiti:
ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje
/
odtrobiti pesem
/
odtrobiti zbor
odtŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
nar.,
v zvezi z
okno, vrata
nekoliko odpreti:
vrata je le odtrznila in pogledala v sobo
odtŕznjen
-a -o:
mačka je smuknila skozi odtrznjena vrata
odtŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
odtrgan drobec, kos:
odtržek časopisa, preje
●
dialog podaja avtor le v kratkih odtržkih
delih
odtujênec
in
odtújenec -nca
m
(
é; ȗ
)
nav. ekspr.
kdor se odtuji:
postal je odtujenec
;
družbeni iztirjenci in človeški odtujenci
odtujênje
in
odtújenje -a
s
(
é; ȗ
)
glagolnik od odtujiti:
iskati vzroke za njegovo odtujenje družini
odtujênost
in
odtújenost -i
ž
(
é; ȗ
)
lastnost, stanje odtujenega:
odtujenost otrok in staršev
/
pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti
odtujeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na odtujevanje:
odstraniti vse odtujevalne posrednike
/
dramatik uporablja odtujevalne učinke
odtujevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odtujevati:
med njima je prišlo do odtujevanja
;
iskati vzroke za odtujevanje
/
odtujevanje sredstev
odtujeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:
odtujevati otroka materi
;
odtujuje se domu
;
počasi se mu odtujuje
2.
pravn.
prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo:
odtujevati premičnine in nepremičnine
;
odtujevati premoženje
/
odtujevati intelektualno lastnino
//
jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja
in vednosti lastnika:
vodilni so dolga leta načrtno odtujevali denar
♦
filoz.
odtujevati
po Marxu
povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in
zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države,
družbenih institucij
odtujeváti se
knjiž.
izgubljati svoje bistvo:
človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati
odtujujóč
-a -e:
odtujujoči posredniki
odtujítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odtujiti:
vzroki za njegovo odtujitev družini
/
odtujitev premoženja, posestva ni mogoča
;
odtujitev osebnega vozila
odtujíti
-ím
dov.
, odtújil
(
ī í
)
1.
narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do
koga:
odtujil ga je domačim
;
hči se jima je odtujila
/
dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini
;
narodnostno se odtujiti
2.
pravn.
prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo;
odsvojiti
:
odtujiti del delnic, premoženja
;
družbeniki ne morejo odtujiti sredstev, ki so v lasti podjetja
//
vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in
vednosti lastnika:
odtujiti denar, denarnico, osebni avtomobil, torbico
♦
filoz.
odtujiti
po Marxu
povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in
zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države,
družbenih institucij
odtujíti se
knjiž.
izgubiti svoje bistvo:
v takih razmerah se človek odtuji
odtujèn
-êna -o
in
odtújen -a -o:
postala sta odtujena
;
odtujeno delo
;
odtujena družbena sredstva
odtujljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
pravn.
ki se sme odtujiti:
odtujljivo blago
/
odtujljive in neodtujljive pravice
odučíti
-ím
dov.
, odúčil
(
ī í
)
knjiž.
odvaditi
:
odučil ga je tako govoriti
;
v mestu se je marsičesa naučil in odučil
odúhati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
ovohati
:
pes je vse oduhal
/
odprl je čutarico in oduhal rum
poduhal
oduhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ovohavati
:
oduhavati kruh
;
oduhavala si je roke
oduhôviti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
knjiž.
dati čemu značilnosti živega, človeškega:
oduhoviti pravljično bitje
oduhôvljen
-a -o:
oduhovljena narava
●
star.
imeti oduhovljen obraz
poduhovljen
odúren
-rna -o
prid.
, odúrnejši
(
ū
)
ki vzbuja odpor:
odurne spake
;
podgane se mu zdijo odurne
/
govori odurne besede
;
imeti odurne navade
//
ekspr.
neprijazen
,
nepriljuden
:
biti mrk in oduren
/
govoriti z odurnim glasom
odúrno
prisl.
:
odurno se zasmejati
;
sam.:
imeti nekaj odurnega na obrazu
odúrnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
neprijazen, nepriljuden človek:
delati mora skupaj s tem odurnežem
odúrnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost, značilnost odurnega:
odurnost zločina
/
ekspr.
odurnost in samotarstvo
/
počenjati odurnosti in grdobije
odušéviti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
knjiž.
dati čemu značilnosti živega, človeškega:
otrok oduševi vse stvari okrog sebe
2.
zastar.
navdušiti
:
oduševil ga je za potovanje
/
njegov nastop je oduševil občinstvo
odušévljen
-a -o:
ljudje so bili oduševljeni
;
oduševljena bitja
;
prisl.:
oduševljeno govoriti
odušévljenje
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
navdušenje
:
oduševljenje za napredne ideje
/
predstava je vzbudila veliko oduševljenje
odušévljenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
navdušenost
:
pokazati svojo oduševljenost nad umetnino
/
z neprikrito oduševljenostjo so govorili o mladem pesniku
z neprikritim navdušenjem
odváda
-e
ž
(
ȃ
)
star.
odvajanje
2
:
odvada od kajenja
/
navada je lahka, odvada je težka
odváditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba,
navada:
odvaditi otroka sesati palec
;
težko se je odvadil mamil
;
odvaditi se pijančevanja
;
odvaditi se kaditi
2.
povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost:
življenje jo je odvadilo vihravosti
;
odvaditi se površnosti
odváditi se
izgubiti sposobnost opravljati določeno delo:
odvadil se je težkega dela,
zastar.
težkemu delu
;
odvaditi se hitro hoditi
/
njegove roke so se odvadile dela
//
izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju:
odvaditi se mraza, samote
//
zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim
občutiti to kot nenavadno:
take hrane se je že odvadil
/
odvadil se je domače govorice
odvájen
-a -o:
oči, odvajene svetlobe
odvajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki pospešuje iztrebljanje:
vzeti odvajalne tablete
;
odvajalno sredstvo
♦
farm.
odvajalni čaj
2.
odvoden
:
odvajalni kanal
;
odvajalne odprtine
odvajálno
prisl.
:
nekatere jedi delujejo odvajalno
odvajálo
-a
s
(
á
)
zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje;
odvajalno sredstvo
:
dati, vzeti odvajalo
;
blago, močno odvajalo
odvájanje
1
-a
s
(
ā
)
glagolnik od odvajati
1
:
odvajanje plinov, sopare
;
odvajanje toplote iz peči
/
čaj, tablete za odvajanje
/
odvajanje čred v dolino
;
odvajanje žita iz skladišča
/
odvajanje in integriranje funkcij
odvájanje
2
-a
s
(
ā
)
glagolnik od odvajati
2
:
odvajanje od kajenja
odvájati
1
-am
nedov.
(
ā
)
1.
povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa:
odvajati pline po cevi
;
odvajati soparo v zračnik
/
reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero
/
strelovod odvaja strelo v zemljo
po strelovodu gre strela
//
povzročati iztrebljanje:
ta čaj odvaja že po kratkem času
2.
knjiž.
delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto;
voditi
1
:
vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom
/
zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih
odvajali nazaj v hleve
gonili
/
fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše
dekle
jemlje
3.
fin.
glede na predpis dajati na določeni transakcijski račun:
podjetje odvaja denar za razne namene
4.
mat.
iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva
spreminja:
odvajati vsoto dveh funkcij
odvájan
-a -o:
voda, odvajana iz jame, se je stekala v potok
odvájati
2
-am
nedov.
(
ā
)
povzročati, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba,
navada:
odvajati narkomane mamil
;
odvajati se kajenja
/
odvajati tele od sesanja
odvájati se
izgubljati sposobnost opravljati določeno delo:
del mladine se vedno bolj odvaja fizičnega dela
odvalíti
-ím
dov.
, odválil
(
ī í
)
z valjenjem spraviti z določenega mesta:
sam ni mogel odvaliti hloda s poti
;
skala se je odvalila v dolino
/
ekspr.
po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje
je odšla
●
ekspr.
težek kamen se mu je odvalil od srca
rešil se je velike skrbi, nadloge
odvárek
-rka
m
(
ȃ
)
zastar.
oparek
,
poparek
:
odvarek bezgovih korenin
odvážanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odvažati:
odvažanje kamenja, zemlje
odvážati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z vožnjo spravljati z določenega mesta:
iz luke blago sproti odvažajo
;
odvažati kamenje, opeko
/
kmetje odvažajo zelenjavo na trg v bližnje mesto
vozijo
odvážen
-žna -o
prid.
(
á ā
)
zastar.
1.
pogumen
,
odločen
:
brodnik je bil odvažen
2.
pomemben
,
važen
:
opraviti odvažno nalogo
odvážno
prisl.
:
odvažno je odgovarjal
odvážnost
-i
ž
(
á
)
zastar.
1.
pogumnost
,
odločnost
:
bil je poln samozavesti in odvažnosti
2.
pomembnost
,
važnost
:
stvar še ni izgubila svoje odvažnosti
odvèč
prisl.
(
ȅ
)
nav. ekspr.,
v povedni rabi
1.
izraža, da kaj presega potrebno mero:
deset ploščic je odveč
/
imate kako vstopnico odveč
2.
izraža nepotrebnost česa:
skrb za zdravje ni odveč
/
v družbi se je čutil odveč
/
odveč je poudarjati pomen tega
3.
z dajalnikom
izraža neprijetnost, zoprnost česa:
vse mi postaja odveč
;
sam sebi se zdim odveč
/
kot vljudnostna fraza
če vam ni odveč, me odpeljite domov
;
v prid. rabi,
ekspr.:
odveč človek
odvèček
in
odvéček -čka
m
(
ȅ; ẹ̑
)
knjiž.
presežek
:
primanjkljaji in odvečki
odvèčen
-čna -o
prid.
(
ȅ
)
nav. ekspr.
ki presega potrebno mero:
odvečna toplota
//
ki ni potreben, nujen:
slekli so odvečna oblačila
/
odločil se je brez odvečnega razmišljanja
●
ekspr.
znebiti se odvečnih kilogramov
(primerno) shujšati
;
knjiž.
odvečni človek
v ruskem okolju,
nekdaj
človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v
družbi
odvečérjati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
povečerjati
:
ko so odvečerjali, so šli spat
odvèčnost
-i
ž
(
ȅ
)
lastnost, značilnost odvečnega:
pisati o odvečnosti takih reform
/
moreč občutek lastne odvečnosti
//
knjiž.,
ekspr.
nepotrebna stvar:
v stanovanju je bilo polno miniatur in drugih odvečnosti
odvédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od odvesti:
ob odvedbi zločinca v zapor so se meščani oddahnili
/
odvedba davkov
odvedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odvajati, odvesti:
odvedljive odplake
/
odvedljiva funkcija
odvesláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z veslanjem se oddaljiti:
odveslali so proti otoku
odvêsti
-vêdem
dov.
, odvêdel
in
odvédel odvêdla,
stil.
odvèl odvêla
(
é
)
1.
povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa:
odvesti dim, plin v dimnik
;
odvesti po cevi, strugi
/
odvesti elektriko v zemljo
2.
knjiž.
kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide;
odpeljati
:
prijel jo je za roko in odvedel v hišo
//
narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno
mesto:
odvedli so ga policisti
/
odvedli so ga in ubili
3.
fin.
glede na predpis dati na določeni transakcijski račun:
hišni svet je že odvedel stanarino
/
odvesti davek
4.
mat.
poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva
spreminja:
funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat
●
knjiž.
te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora
zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora
odvedèn
-êna -o:
odvedena vsota
odvétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki poklicno daje pravno pomoč:
odvetnice in mladinske sodnice
odvétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor poklicno daje pravno pomoč:
izročiti zadevo odvetniku
;
posvetovati se z odvetnikom
;
govori kot odvetnik
♦
zgod.
odvetnik
v srednjem veku
fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca
odvétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odvetnike:
odvetniška dejavnost
;
prositi za odvetniško pomoč
/
prevzeti odvetniško pisarno
/
odvetniški pripravnik
;
odvetniška zbornica
odvétništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
javna služba dajanja pravne pomoči:
posvetiti se odvetništvu
;
organizirati odvetništvo
;
zakon o odvetništvu
/
prošnja za samostojno odvetništvo
odvétrje
-a
s
(
ẹ̑
)
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom:
v odvetrje je naneslo sneg
;
odvetrje in privetrje
odvétrn
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zavarovan pred vetrom:
postaviti oleander na odvetrn prostor
;
odvetrna stran gore
odvéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
rel.
odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni:
dati, dobiti odvezo
2.
ekspr.
odpuščanje
2
,
oproščenje
:
prosi jo odveze
/
prišla je k njemu po odvezo
●
publ.
to je vprašanje odveze izvršnemu odboru
razrešnice
♦
zgod.
zemljiška odveza
ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo
odvézati
in
odvezáti -véžem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
narediti, da kaj preneha biti
a)
zavezano:
odvezati komu čevelj
;
nahrbtnik se mu je odvezal
/
odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal
;
odvezati usta
/
odvezati vezalke, vrvico
/
odvezati zanko
b)
privezano:
odvezati čoln
;
odvezati vrv od voza
c)
povezano, zvezano:
odvezati paket
/
odvezati jetnikom roke
//
odstraniti obvezo:
odvezati roko
/
odvezati rano
2.
narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa;
oprostiti
:
odvezati koga dolžnosti, odgovornosti
;
odvezali so jo od vsega dela
/
odvezati koga dolga
/
odvezati od kazni
//
narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti:
samo smrt ga odveže obljube, prisege
;
odvezati od molčečnosti
●
ekspr.
pijača jim je odvezala jezike
je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti
;
ekspr.
odvezali so ga vsake krivde
izjavili so, da ni kriv
odvézan
-a -o:
odvezan čevelj
;
odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti
odvézniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
narediti, da kaj preneha biti poveznjeno:
odvezniti posodo
2.
nar.
odmakniti
,
odpreti
:
odvezniti pokrov pri kmečki peči
/
odvezniti vrata
odvéznjen
-a -o:
odveznjena peč
;
odveznjena vrata
odvezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kaj preneha biti
a)
zavezano:
odvezovati otroku čevlje
;
odvezovati mošnjo
/
odvezovati vrvico
b)
privezano:
odvezovati okraske
;
odvezovati živali od jasli
c)
povezano, zvezano:
odvezovati paket
;
odvezovati voz
//
odstranjevati obvezo:
odvezovati rano
2.
delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa;
oproščati
:
odvezovati koga odgovornosti
;
to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili
//
delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti:
odvezovati obljube
;
odvezovati koga od prisege
●
ekspr.
vino odvezuje ljudem jezike
povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti
odvíhati
-am
dov.
(
í
)
narediti, da kaj preneha biti zavihano:
odvihati rokave
odvíhan
-a -o:
zaradi mraza je imel odvihan ovratnik
odvihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati, da kaj preneha biti zavihano:
odvihavati rokave
odvíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
narediti, da kaj preneha biti zavihnjeno:
odvihniti hlačnico
odvihráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
hitro, razburjeno oditi:
pograbil je plašč in odvihral z doma
/
ekspr.
vojska je iz teh krajev odvihrala drugam
odvijáč
-a
m
(
á
)
izvijač
:
odviti z odvijačem
;
odvijač z izolirano ročico
/
prinesel je steklenico in odvijač
odpirač
odvijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki je za odvijanje:
odvijalni valj
;
odvijalne naprave
odvíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odvijati:
odvijanje in privijanje vijakov
/
odvijanje zavitka je dolgo trajalo
/
hitro odvijanje dogodkov
odvíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z vrtenjem v določeno smer
a)
odstranjevati:
odvijati pokrovčke
;
odvijati s ključem
/
odvijati steklenico
/
odvijati vijake
izvijati
b)
delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno:
odvijati in privijati matice
;
odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati
/
odvijati preše
//
z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:
kar naprej odvija pipo in toči vodo
2.
delati, da kaj preneha biti
a)
zavito:
odvijati pošiljke
;
počasi je odvijal zavitek
b)
ovito:
odvijati obvezo
;
odvijati papir
c)
navito:
odvijati volno, vrvico
/
odvijati klobčič
3.
nar. koroško
odkimavati
:
ob njegovih besedah je odvijal z glavo
●
knjiž.
filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak
razpletal
;
zastar.
noče mu pomagati, celo odvija mu
ga ovira, mu nagaja
;
ekspr.
klobčič se je končno začel odvijati
potek dogodka je postajal jasen, znan
odvíjati se
publ.
potekati
:
delo se v redu odvija
/
promet se odvija v tej smeri
/
dogodki se hitro odvijajo
hitro nastopajo drug za drugim
/
z oslabljenim pomenom:
med reprezentancama se odvija ogorčen boj
reprezentanci se ogorčeno borita
;
spopad se odvija po vsej dolžini fronte
spopadajo se
●
knjiž.
čas se hitro odvija
teče, mineva
odvijajóč
-a -e:
odvijajoč volno je pela
;
odvijajoča se nit
;
hitro odvijajoče se dejanje
odvírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
popuščati zavoro pri vozilu:
vso pot je zaviral in odviral
odvísen
-sna -o
prid.
(
í ī
)
navadno v povedni rabi,
navadno v zvezi z
od
1.
ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe:
mladič je dolgo odvisen od svoje matere
;
zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih
/
odvisni smo drug od drugega
//
ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč:
sin študira in je odvisen od staršev
;
biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga
/
preveč je odvisen od vašega mnenja
preveč ga upošteva
2.
ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo,
zahteve:
dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen
;
žena je bila v preteklosti odvisna od moža
//
star.
nesvoboden
,
nesamostojen
:
boj odvisnih narodov za svobodo
;
kolonije in druge odvisne dežele
3.
ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev,
določa stopnjo, lastnosti:
tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela
;
cena je odvisna od stroškov
;
vidljivost je odvisna od čistosti ozračja
4.
ki je zasvojen, zlasti z alkoholom, mamili:
odvisni uživalec
;
odvisna oseba
odvisnik
/
biti odvisen od moči, politike
/
biti odvisen od alkohola, drog
●
od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov
vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo
;
od tega je odvisna njena prihodnost
to je zelo pomembno zanjo
;
vse je odvisno od sreče
stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah
;
od vas je odvisno, kam bomo šli
vi boste odločili
;
od vremena je odvisno, če bomo šli
šli bomo le ob ugodnem vremenu
♦
ekon.
odvisni stroški
stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga
;
jezikosl.
odvisni govor
navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od
poročevalčevega govorjenja
;
odvisni sklon
vsak od šestih sklonov razen imenovalnika
;
odvisni stavek
stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek
;
mat.
odvisni sistem
sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov
;
odvisna spremenljivka
količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin
odvísno
prisl.
,
navadno v povedni rabi
izraža omejitev:
stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate
;
elipt.:
jed je odlična, odvisno od okusa
;
nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja
odviséti
-ím
dov.
, odvísel
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.,
publ.,
v zvezi z
od
biti odvisen:
pojavi so organsko povezani med seboj, odvisijo drug od drugega
;
uspeh odvisi od temeljitega študija
/
vse odvisi od tebe, od tega, kako jemlješ življenje
odvísnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor je odvisen od česa, zlasti mamil;
odvisnik
:
nevladne pobude za zdravljenje odvisnežev
/
adrenalinski odvisnež
;
postati odvisnež od alkohola
/
postati odvisnež od droge
odvísnica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je odvisna od česa, zlasti mamil:
ozdravljena odvisnica
/
postala je odvisnica od tablet za hujšanje
/
adrenalinska odvisnica
;
odvisnica od nakupovanja
odvísnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor je odvisen od česa, zlasti mamil:
zdravljenje odvisnikov
;
odvisniki in preprodajalci mamil
/
heroinski, kokainski odvisnik
;
ozdravljeni
ali
zdravljeni odvisnik
;
center za pomoč odvisnikom
/
adrenalinski odvisnik
;
odvisnik od hrane, interneta, seksa
;
ekspr.
v odnosu do njega sem bil preveč odvisnik
/
odvisnik od drog, mamil
2.
jezikosl.
stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek;
odvisni stavek
:
vejica loči odvisnik od glavnega stavka
/
časovni, krajevni odvisnik
;
predmetni odvisnik
odvísniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odvisnike:
odvisniški odnos do hrane
;
potešitev odvisniške sle
;
oblike odvisniškega vedenja
/
pasti v odvisniško krizo
odvísnost
-i
ž
(
í
)
stanje, lastnost odvisnega:
a)
odvisnost mladiča od matere
/
medsebojna odvisnost vsega živega sveta
b)
v svoji družbeni in osebni odvisnosti si takrat ni upal uprizoriti
te drame
/
ekonomska, finančna odvisnost
;
odvisnost uspeha od prizadevnosti
c)
zmanjšati odvisnost od mamil
;
preprečevanje, zdravljenje odvisnosti od alkohola, heroina, kokaina
;
vzroki za odvisnost
;
depresija, nasilje in odvisnost
/
novo zdravilo ne povzroča odvisnosti
/
odvisnost od iger na srečo
●
publ.
šole so bile v veliki odvisnosti od proračuna
sredstva za svojo dejavnost so dobivale le iz proračuna
;
publ.
v sonetih je njegova odvisnost od nemške metrike manjša
je manj posnemal nemško metriko
♦
filoz.
odvisnost
lastnost pojava, da je pogoj za drug pojav
;
mat.
linearna odvisnost
lastnost sistema enačb ali vektorjev, da je ena enačba ali vektor
izrazljiv z vrsto drugih enačb ali vektorjev, pomnoženih z
določenimi koeficienti
odvísnosten
-tna -o
(
í
)
pridevnik od odvisnost:
odvisnostno razmerje
odvíšen
-šna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
odvečen
:
odvišno delovno silo bo treba zaposliti drugje
;
odvišno pohištvo so odpeljali
/
odvišne besede, formalnosti, kretnje
;
to je odvišna skrb
odvíšno
prisl.
:
odvišno govoriti
odvíti
-víjem
dov.
(
í
)
1.
z vrtenjem v določeno smer
a)
odstraniti:
odviti matico
;
odviti pokrovček
;
odviti žarnico
;
odviti s ključem, z roko
/
odviti steklenico
/
odviti kolo pri avtomobilu
sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo
;
odviti tirnice
♦
voj.
odviti bombo
odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom
b)
narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno:
odviti vreteno pri preši
;
odviti varovalke
;
odviti in priviti
/
odviti za en obrat
//
z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:
odvil je pipo in voda je silovito pritekla
;
odviti ventil
2.
narediti, da kaj preneha biti
a)
zavito:
odviti bonbon, paket
;
počasi je odvila darilo
/
odviti šolske knjige
b)
ovito:
odviti obvezo
;
odviti papir
;
odviti šal
/
nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju
odmaknil
/
zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila
c)
navito:
odviti nit, sukanec
/
odviti klobčič
č)
zvito:
odviti listek
;
list se odvije
/
odviti kito
3.
nar. koroško
odkimati
:
Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s
palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil
(Prežihov)
odvíti se
knjiž.
zaviti v drugo smer:
cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno
●
knjiž.
vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah
zgodilo
odvít
-a -o:
odvita žarnica
;
bomba je odvita
odvléči
-vléčem
dov.
, odvléci odvlécite
in
odvlecíte; odvlékel odvlékla
(
ẹ́
)
1.
z vlečenjem spraviti z določenega mesta:
odvleči hlod z dvorišča
;
košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe
/
ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico
/
podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
●
ekspr.
komaj je odvlekel noge proti hiši
odšel
2.
nav. ekspr.
s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno
mesto:
hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče
;
odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
//
kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam
odide:
k zdravniku so ga morali odvleči
/
po predstavi so ga odvlekli v gostilno
odvléči se
ekspr.
s težavo oditi:
prijel se je za hrbet in se odvlekel do naslanjača
;
odvlekla se je v hišo bleda kot mrlič
//
oditi
:
odvlekla sta se iz hiše, ne da bi kdo opazil
odvòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od odvajati ali odvesti:
odvod dima
;
odvod sopare v zračnik
/
odvod denarja v banko
2.
teh.
naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj odvaja:
dimni odvodi
;
napa z odvodom v zračnik
3.
mat.
funkcija, dobljena z odvajanjem:
računati integrale in odvode
/
navadni odvod
odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke
odvóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na odvod:
odvodni jarek, kanal, žleb
;
odvodna cev
♦
elektr.
odvodni upor
upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike
odvodílo
-a
s
(
í
)
anat.
izvodilo
:
odvodilo trebušne slinavke
;
odvodilo žlez
odvódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
anat.
žila, ki odvaja kri od srca:
kri je brizgala iz odvodnice
;
poapnitev, zamašitev odvodnice
/
pljučna odvodnica
♦
grad.
kanal za odvajanje vode
odvódnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
odprtina, luknja za zračenje;
dušnik
:
odvodnik za dim, zrak
2.
odvodni kanal:
odvodniki za močvirsko vodo
/
ekspr.
Sava je postala odvodnik za industrijske odplake
;
pren.
izbrala si ga je za odvodnika svoje nejevolje
odvodnjávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od odvodnjavati:
površinsko odvodnjavanje
;
sistem odvodnjavanja
/
urediti odvodnjavanje
;
po načrtih so opravili sanacijska dela odvodnjavanja na cestišču
odvodnjávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
grad.
odvajati vodo s površine ali iz globine:
nasipavati in odvodnjavati cesto
2.
teh.
odstranjevati vodo iz snovi:
odvodnjavati papirno maso
odvôlgniti
-em
[
odvou̯gniti
]
dov.
(
ó ȏ
)
nar.
zmehčati se, omehčati se:
ko so dali hmelj iz sušilnice, je hitro odvolgnil
;
seno na zraku rado odvolgne
odvòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od odvoziti ali odvažati:
poskrbeti za odvoz smeti
;
dovoz in odvoz blaga iz pristanišča
/
odvoz hlodov bo opravila zadruga
♦
mont.
odvoz izkopnine
2.
kraj, prostor, po katerem se odvaža:
urediti odvoz
;
širok odvoz
odvózen
in
odvôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
nanašajoč se na odvoz:
odvozni rok
/
odvozna pot, cesta
odvozíšče
-a
s
(
í
)
mont.
kraj, prostor na vrhu jaška, od koder se odvaža izkopana ruda:
dela na odvozišču
odvozíti
-vózim
dov.
, odvóžen
(
ī ọ́
)
1.
z vožnjo spraviti z določenega mesta:
zemljo je moral takoj odvoziti
/
vlaki so goste odvozili na vse strani
odpeljali
2.
šport. žarg.
oddrsati
:
odvozili so samo obvezne like
odvozláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
odstraniti vozel na čem:
odvozlati kravato, verižico, vrvico
/
odvozlati vozel
//
ekspr.
razrešiti kaj težko rešljivega, zapletenega:
odvozlati problem
;
nazadnje se je zmeda le odvozlala
odvozlán
-a -o:
odvozlana volna, vrv
odvráčanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od odvračati:
naveličal se je njihovega odvračanja od nameravane dejavnosti
/
odvračanje nevarnosti, suma od koga
/
sinovo odvračanje je očeta žalostilo
odvráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
navadno v zvezi z
od
1.
delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava:
starši ga odvračajo od vpisa na univerzo
;
prijatelji ga odvračajo od poroke z njo
//
delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa:
odvrača ga od kajenja, postopanja
/
glasba ga odvrača od učenja
odteguje
2.
delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega:
odvračati nesrečo od koga
;
sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge
/
knjiž.
odvračati bolezen
preprečevati
;
odvračati napad, udarce
odbijati
;
knjiž.
odvračati skrbi
odpravljati, odstranjevati
3.
delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska
čustva do koga:
mati ga načrtno odvrača od očeta
;
po tem dogodku so se začeli odvračati od njega
;
pren.
sreča se v zadnjem času odvrača od nje
●
knjiž.
ptice odvračajo tam s klopotci
odganjajo
;
knjiž.
odvračati oči, pogled od koga
ne gledati ga
;
odvračati pozornost od česa
ne biti pozoren na kaj
;
knjiž.
nerad ji je odvračal na vprašanja
odgovarjal
odvráčati se
star.
obračati se (proč):
še zdaj se odvrača od njega, kadar se srečata
odvračajóč
-a -e:
odvračajoče besede, kretnje
odvráten
-tna -o
prid.
, odvrátnejši
(
ā
)
nav. ekspr.
neprijeten
,
zoprn
:
odvraten človek
;
fant mu je bil od prvega dne odvraten
/
naložili so mu odvratno dolžnost
;
odvratna vsiljivost
;
odvratno vedenje
;
mrzlo, odvratno vreme
//
ogaben
,
gnusen
:
odvratno dejanje
odvrátno
prisl.
:
odvratno se vesti
odvrátnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
odvraten človek:
kakšen odvratnež
odvrátnost
-i
ž
(
ā
)
nav. ekspr.
lastnost odvratnega človeka:
težko je prenašal njegovo odvratnost
/
prikazoval mu je dekletove odvratnosti
napake
//
odpor, velika nenaklonjenost:
nenadoma je začutila silno odvratnost do njega
/
vojnih časov se spominja z odvratnostjo
odvréči
-vŕžem
dov.
, odvŕzi odvŕzite
in
odvrzíte; odvŕgel odvŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
1.
z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku:
odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo
/
odvreči breme s pleč
/
letala so odvrgla bombe
spustila
/
ekspr.
vojaki so odvrgli orožje
so se razorožili; niso se hoteli več bojevati
;
pren.
v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
//
izločiti kot neuporabno:
odvreči stare igrače
;
ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli
2.
z metom spraviti kam:
helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče
;
letalo je odvrglo vojakom municijo in orožje
/
padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
3.
postati revnejši, siromašnejši za kako stvar;
izgubiti
:
drevesa so že odvrgla listje
;
ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo
/
jelen odvrže rogovje
jelenu odpade rogovje
;
rak odvrže oklep
se levi
●
ekspr.
nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli
izločili, izključili iz svoje sredine
;
ekspr.
ljudje še niso odvrgli stare kože
se še niso spremenili
odvŕžen
-a -o:
odvrženi predmeti
;
odvrženo orožje se razdeli borcem
odvréti
-vrèm
dov.
, odvŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
popustiti zavoro pri vozilu:
čeprav je vozil po strmini, je malo odvrl
;
pod klancem je pozabil odvreti
/
odvreti voz
2.
nar. vzhodno
odviti
,
odpreti
:
stopil je pod prho in odvrl pipo
odvrískati
-am
dov.
,
tudi
odvriskájte;
tudi
odvriskála
(
í
)
1.
vriskajoč oditi:
fantje so odvriskali na nabor
2.
z vriskom odgovoriti na vrisk:
trikrat jim je zavriskal in trikrat so mu odvriskali
odvrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od odvrniti:
odvrnitev nesreče, nevarnosti
/
po odvrnitvi od očeta je ostal brez opore
odvrníti
in
odvŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
navadno v zvezi z
od
1.
narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava:
od poroke so ga odvrnili starši
;
komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona
/
odvrniti koga od sklepa
//
narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa:
odvrniti koga od pijančevanja
/
glasba ga je odvrnila od učenja
2.
narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega:
odvrniti nesrečo, sum od koga
/
odvrnil je nevarnost od nje
/
knjiž.
odvrniti bolezen
preprečiti
;
odvrniti napad, udarce
odbiti
;
knjiž.
odvrniti skrbi, strah, vpliv
odpraviti, odstraniti
3.
narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska
čustva do koga:
prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja
;
popolnoma se je odvrnil od nje
4.
knjiž.
odgovoriti
,
reči
:
čakala je, če ji bo kaj odvrnil
;
na to ji ni nič odvrnil
/
ne grem, ji odvrne
5.
nar. gorenjsko
narediti
,
opraviti
:
pridna je, veliko odvrne hiši
/
za hlapca jim odvrne
zaleže, odleže
●
ekspr.
ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje
ves večer jo je gledal
;
knjiž.
odvrniti pozdrav
odzdraviti
;
knjiž.
rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega
dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil
;
star.
kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame
povrnem
;
knjiž.
rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt
naredil, da ne bi več mislil nanjo
odvrníti se
in
odvŕniti se
star.
obrniti se (proč):
jezno se je odvrnil od njega in odšel
odvŕnjen
-a -o:
odvrnjen od njega, je gledal skozi okno
;
odvrnjena nevarnost
odvrnljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da odvrniti, preprečiti:
odvrnljiva nesreča, nevarnost
odvršáti
-ím
dov.
(
á í
)
vršeč se oddaljiti:
burja je odvršala naprej
/
jata ptic je odvršala v gozd
/
jezno je odvršala iz sobe
odvrtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
odviti
,
odpreti
:
odvrteli so več pip, pa iz nobene ni nič priteklo
●
pog.
film so že večkrat odvrteli
predvajali
odvrtéti se
prenehati se vrteti:
vrtiljak se je odvrtel in otroci so skakali s sedežev
/
ekspr.
plesalci so se odvrteli in posedli k mizi
odvzdígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
dvigniti
,
vzdigniti
:
z lahkoto je odvzdignil vrečo
/
odvzdigniti nogo
odvzèm
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od odvzeti:
odvzem krvi
;
odvzem vzorcev za raziskavo
/
odvzem vozniškega dovoljenja
/
odvzem državljanstva
♦
pravn.
kazen odvzema prostosti
kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati zavodu za prestajanje
kazni zapora
odvzémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od odvzemati:
odvzemanje vzorcev
/
njihova naloga je bila odvzemanje orožja okupatorjem
/
dodajanje in odvzemanje plina
odvzémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
od večje količine ločevati zlasti določeno količino:
odvzemati vzorce mleka za analizo
//
povzročati, delati, da je česa manj:
odvzemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna
;
malo odvzemite, ker ste nam dali preveč
2.
navadno z dajalnikom
delati, da kdo česa nima več proti svoji volji:
odvzemati ujetnikom denar in dragocenosti
//
povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več:
odvzemati snovi določeno sestavino
3.
delati, da pride kaj od koga:
odvzemati gostom plašče, prtljago
//
z dajalnikom
delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega
stanja:
odvzemati komu bolečine, žalost
●
naskrivaj ji je odvzemala težja dela
opravljala jih je namesto nje
♦
elektr.
odvzemati napetost
odvzémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na odvzem:
vsak odvzemni dan da kri okoli dvesto ljudi
odvzemljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se sme odvzeti:
odvzemljiva posest
/
odvzemljive dolžnosti
odvzéti
-vzámem
dov.
, odvzêmi odvzemíte; odvzél;
nam.
odvzét
in
odvzèt
(
ẹ́ á
)
1.
od večje količine ločiti zlasti določeno količino:
odvzeli so drobec kamnine za analizo
;
nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave
;
od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
//
povzročiti, narediti, da je česa manj:
odvzeti od celote
;
toliko odvzemi, da bo mera točna
;
odvzeti in dodati
2.
navadno z dajalnikom
narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji:
odvzeli so mu vozniško dovoljenje
;
odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti
/
odvzeti komu državljanstvo, pravice
/
odvzeti komu besedo
//
povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več:
z novim blokom so jim odvzeli svetlobo
/
neuspeh mu je odvzel voljo do dela
/
odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino
;
odvzeti čemu vodo
3.
narediti, da pride kaj od koga:
odvzela mu je klobuk in palico
;
odvzeti komu prtljago
//
z dajalnikom
narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega
neprijetnega stanja:
odvzeti komu bolečine, gorje, skrb
/
odvzeti komu odgovornost
oprostiti ga odgovornosti
●
knjiž.
odvzel mu je veliko dela
opravil ga je namesto njega
;
knjiž.
za kazen so jim za en dan odvzeli hrano
jim je niso dali
;
knjiž.
odvzeti besedam ost
obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
;
šport. žarg.
odvzeti komu rekord
prekositi ga
;
s pilo odvzeti rob
odstraniti ga del
♦
pravn.
odvzeti poslovno sposobnost
v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin
kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev
odvzét
-a -o:
odvzeto premoženje
odvzétje
-a
s
(
ẹ̑
)
odvzem
:
odvzetje krvi
/
odvzetje dovoljenja
;
odvzetje premoženja
odzád
prisl.
(
ȃ
)
pog.
zadaj
:
kupil je otroku konjička, ki piska odzad
●
pog.
pokrpan je odspred in odzad
zelo
odzádaj
prisl.
(
á
)
pog.
zadaj
:
na sliki stoji čisto odzadaj;
prim.
zadaj
odzádnji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
ki je zadaj, za čim;
zadnji
:
glavnik ima v odzadnjem žepu
/
odzadnje stopnice
;
prišel je skozi odzadnja vrata
♦
jezikosl.
odzadnji slovar
slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca
besede
odzdàj
in
od zdàj
prisl.
,
piše se narazen
(
ȁ
)
od tega časa, trenutka:
od zdaj bomo mi pazili na to
/
od zdaj naprej boš delal tukaj
odzdôlaj
prisl.
(
ó
)
pog.
spodaj
,
zdolaj
:
stebriči so bili odzdolaj šesterokotni;
prim.
zdolaj
odzdràv
-áva
m
(
ȁ á
)
odgovor na pozdrav:
kadarkoli ga je pozdravil, ni dobil odzdrava
;
glasen, ljubezniv, vesel odzdrav
/
pokimati, zamrmrati kaj v odzdrav
●
preg.
kakršen pozdrav, takšen odzdrav
kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
odzdráviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
odgovoriti
:
a)
na pozdrav:
komaj slišno mu je odzdravila
;
prijazno, vljudno odzdraviti
/
srečno, je odzdravil in odšel
b)
na nazdravljanje, zdravico:
čakali so, da mu bo odzdravil
/
na vaše zdravje, mu je odzdravil
odzdrávljati
-am
nedov.
(
á
)
odgovarjati na pozdrav:
odzdravljala je otrokom, ki so jo spoštljivo pozdravljali
;
odzdravljati na vse strani
odzémlje
-a
s
(
ẹ̑
)
astron.
točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najbolj oddaljena od
Zemlje:
Luna je v odzemlju
odzgór
prisl.
(
ọ̑
)
pog.
zgoraj
:
gospodar stanuje odzgor
odzgôraj
prisl.
(
ó
)
pog.
zgoraj
:
odzgoraj je jasno, odspodaj megla;
prim.
zgoraj
odzíbati
tudi
odzibáti -ljem
in
-am,
in
odzíbati -ljem
in
-am
dov.
(
í á í; í
)
nav. ekspr.
zibaje odpeljati:
avtobus jih je odzibal do mesta
/
valovi odzibljejo čoln k bregu
odzíbati se
tudi
odzibáti se,
in
odzíbati se
zibaje se oddaljiti:
ladjica se je odzibala od obale
/
raca se odziblje nazaj k jati
zibaje se odide
;
počasi se je odzibal iz gostilne
odzídati se
tudi
odzidáti se -am se
dov.
(
í á í
)
ekspr.
osvoboditi se ovoja:
ko se buba odzida, prodre na prostost
odzív
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od odzvati se:
razpis je imel dober odziv
;
pričakujejo velik odziv volivcev
;
slab odziv na vabilo
/
na trkanje ni bilo odziva
odgovora
/
film ni vzbudil pričakovanega odziva
;
močen čustveni odziv
/
duševni, živčni odziv
●
publ.
dogodek je naletel na velik odziv
o njem so govorili, razpravljali
♦
biol.
pogojni odziv
pogojni refleks
;
fiz.
odziv
sprememba, ki jo povzročijo zunanje motnje
;
med.
odziv
nehoten odgovor organizma na dražljaj; refleks
;
ptt
telefonski, telegrafski odziv
odzívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od odzivati se:
odzivanje na delo je bilo slabo
/
odzivanje na klic
/
odzivanje na zunanje vplive
/
odzivanje na svet, življenje
odzívati se
-am se
nedov.
(
í
)
1.
udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo:
že dve leti se odziva njihovim prireditvam
/
odzivati se na delo
2.
oglašati se, odgovarjati:
na trkanje se sploh ne odziva
/
samice murnov se odzivajo na samčevo petje
/
na njihove klice se ni odzival
//
knjiž.
biti slišen, slišati se:
iz daljave se odziva očetov glas
/
odmev se odziva
3.
delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje,
odnos, stanje pričakuje:
odzivati se dobrikanju koga
;
odzivati se prošnjam
/
odzivati se željam drugih
;
čustveno, prizadeto se odzivati čemu
/
umetnik se odziva na dogodke
;
človek se v različnih položajih različno odziva
/
odzivati se na dražljaje
//
knjiž.
biti viden, kazati se:
utrujenost se ji odziva na obrazu
;
žalost se odziva v njenih očeh
●
knjiž.
dolina se odziva od vriskov
odmeva
;
knjiž.
neprijazno se odziva na njena vprašanja
odgovarja
odzíven
1
-vna -o
prid.
(
ī
)
sposoben (hitro) se odzivati:
občutljiv in odziven človek
;
otroci so zelo odzivna bitja
//
publ.
ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja:
živa in odzivna uprizoritev
/
odziven problem
odzíven
2
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na odziv:
odzivna čustva
odzívnik
-a
m
(
ȋ
)
navadno v zvezi
(avtomatski) telefonski odzivnik
naprava, storitev, ki ob telefonskem klicu predvaja posneto sporočilo
in shranjuje sporočila klicateljev:
priključiti avtomatski telefonski odzivnik
//
telefonska storitev, ki klicatelju omogoča dostop do različnih
informacij:
osnovne informacije so zavarovancem na voljo na avtomatskem
telefonskem odzivniku
odzívnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost odzivnega:
odzivnost poslušalcev ga je presenetila
;
čustvena, velika odzivnost
♦
lov.
preizkusiti odzivnost psa
poslušnost
odznáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da kaj ni več označeno:
označiti in odznačiti besedilo
odznák
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
znak
1
,
znamenje
:
uniforma z odznaki
;
za klobukom so imeli zimzelen kot odznak
/
vladarski odznaki
vladarske insignije
;
krilati lev je odznak Benetk
simbol
odznótraj
prisl.
(
ọ́
)
pog.
notri
,
znotraj
1
:
odznotraj je tema;
prim.
znotraj
1
odzračeválnik
-a
m
(
ȃ
)
naprava, ki omogoča odstranjevanje, izpuščanje zraka iz česa:
avtomatski odzračevalnik
;
odzračevalnik cevovodov
;
odzračevalnik za gorivo
odzračeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
teh.
izpuščati zrak iz česa:
odzračevati parovod
odzrcáliti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
pokazati
,
izraziti
:
njen obraz je odzrcalil vsako čustvo
;
v drami se je odzrcalila avtorjeva doba
odzrcáliti se
pojaviti se kot odsev:
luči so se odzrcalile v jezeru
odzúnaj
prisl.
(
ú
)
pog.
zunaj
1
:
odzunaj je mraz
;
kožuh je odzunaj in odznotraj kosmat;
prim.
zunaj
1
odzvánjati
-am
nedov.
(
ā
)
z zvonjenjem odgovarjati, oglašati se:
zvon župne cerkve je odzvanjal podružničnemu
/
ekspr.
mati mu je na to vprašanje odzvanjala vedno eno in isto
odgovarjala
;
pren.
srce odzvanja srcu
//
ekspr.
odmevati, odbijati se:
njegov krik je odzvanjal od skal
;
brezoseb.
dal mu je tako klofuto, da je kar odzvanjalo
●
ekspr.
še vedno mu odzvanjajo v ušesih njegove besede
še vedno jih sliši
;
knjiž.
stolpna ura odzvanja osem
bije, udarja
;
knjiž.
v njenem glasu je odzvanjala žalost
njen glas je izražal
;
star.
mrliču so dolgo odzvanjali
zvonili
odzváti se
-zôvem se
dov.
, odzvál se
(
á ó
)
1.
udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo:
njihovim prireditvam se je vedno rad odzval
/
vabilu na večerjo se ni odzvala
;
odzvati se pozivu, na poziv sodišča
/
ponudbi se je odzval
jo je sprejel
2.
oglasiti se, odgovoriti:
klicali so ga, pa se ni odzval
/
na trkanje se ni nihče odzval
/
odzvati se na telefonski klic
//
knjiž.
spregovoriti
,
reči
:
odzvala se je z zvonkim glasom
/
ne grem z vami, se je odzval nenadoma
3.
narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje,
odnos, stanje pričakuje:
dobrikanju deklet se je vedno odzval
;
čustveno se odzvati
/
poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval
;
kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil
/
na dražljaj se je organizem hitro odzval
●
zastar.
odzvati se nasvetu
upoštevati ga
;
knjiž.
odzvati se ukazu
izpolniti ga
;
zastar.
odzvala se je, da ne bo prišla
sporočila, odgovorila
odzvèn
-éna
in
-êna
m
(
ȅ ẹ́, é
)
knjiž.
razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek;
odmev
:
predstava je imela poseben odzven
odzvenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
prenehati zveneti:
strune odzvenijo
/
ekspr.
pesem je odzvenela
prenehali so peti
●
knjiž.
ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti
se je zelo obravnavala v umetniških delih
;
knjiž.
komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela
imela bo velik odmev
odzvóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
resonančen
:
šuma ni bilo slišati zaradi majhnega odzvočnega prostora
♦
glasb.
odzvočna cev
cev pri pihalih in trobilih, ki ojačuje zvok
odzvòk
in
odzvók -óka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
knjiž.
1.
odmev
:
odzvok korakov
/
dogodek je imel močen odzvok
2.
resonanca
:
zamolkel odzvok
/
ustni odzvok
odzvončkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
prenehati zvončkljati:
ura je odzvončkljala
2.
zvončkljaje se oddaljiti:
sani so odzvončkljale po cesti
odzvoníti
-ím
dov.
, odzvónil
(
ī í
)
1.
prenehati zvoniti:
cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev
/
ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
//
z zvonjenjem naznaniti:
odzvoniti konec pouka
/
cerkovnik je odzvonil dan
/
brezoseb.
poldne je že odzvonilo
2.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti:
z njegovo boleznijo ji je odzvonilo
/
zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi
;
njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
●
ekspr.
je že tako, vsakemu enkrat odzvoni
mora umreti
odžágati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
z žaganjem odstraniti:
odžagati veje
/
ekspr.
pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo
kirurško odstranil
2.
ekspr.
odstaviti
,
odpustiti
:
direktorja so odžagali
/
odžagali so več delavcev
odžágan
-a -o:
odžagana veja
odžalováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
prenehati žalovati:
družini so dovolili, da v miru odžaluje
odžebráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
nar. koroško
odmoliti
:
odžebral je večerno molitev in zaspal
2.
ekspr.
hitro in enolično odmoliti:
odžebrali so in začeli jesti
/
odžebrati očenaš
odžêjanje
-a
s
(
ȇ
)
glagolnik od odžejati:
to ni pijača za odžejanje
odžêjanost
-i
ž
(
ȇ
)
stanje odžejanega:
odžejanost in sitost
/
pil je do odžejanosti
odžêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači:
vino ga ni odžejalo
;
stekel je k studencu, da bi se odžejal
;
odžejati se s čajem
;
pren.
odžejati hrepenenje po lepoti
odžêjan
-a -o:
sit je in odžejan
odžéti
-žánjem
dov.
,
nam.
odžét
in
odžèt
(
ẹ́ á
)
s srpom ali strojem odrezati:
odžeti korenine
/
odžele so le nekaj snopov, ko je začelo deževati
odžgáti
-žgèm
dov.
, odžgál
(
á ȅ
)
z žganjem odstraniti:
vej niso odžagali, ampak odžgali
odžírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
nizko
uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug:
na stara leta jima odžira kruh
;
škorci odžirajo hrano drugim pticam
//
povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več:
z neugodnim mnenjem jim je odžiral delo
/
novi hotel jim odžira goste
prevzema
odživéti
-ím
dov.
, odžível
(
ẹ́ í
)
ekspr.
1.
prenehati dejavno živeti:
zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še
životarjenje
//
umreti
,
odmreti
:
dolgo je živela in nazadnje odživela
;
pren.
to čustvo v njem je že davno odživelo
2.
preživeti
:
vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti
odživèl
in
odživél -éla -o
star.
:
življenje s starim, odživelim človekom
odžréti
-žrèm
dov.
, odžŕl
(
ẹ́ ȅ
)
nizko
povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več:
odžreti komu delo, zaslužek
;
zemljo bi jim rad odžrl
/
fanta ji je odžrla
prevzela
odžvížgati
-am
dov.
(
í
)
1.
prenehati žvižgati:
čakali so, kdaj bo odžvižgal
/
odžvižgal je naučeno pesmico
2.
z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se:
ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal
3.
žvižgajoč se oddaljiti:
sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu
/
krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave
/
ekspr.
burja je odžvižgala mimo oglov
●
šport. žarg.
sodnik je odžvižgal konec polčasa
z žvižgom naznanil
;
ekspr.
če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal
umrl
oèf
oêfa
tudi
--
m
(
ȅ ȇ
)
Osvobodilna fronta:
bil sem povezan z oefom
oêfar
-ja
m
(
ȇ
)
ekspr.,
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
član Osvobodilne fronte:
sestanek oefarjev
oêfovski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
pog.
nanašajoč se na Osvobodilno fronto:
oefovsko delovanje
ófar
1
-ja
m
(
ọ̑
)
ekspr.,
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
član Osvobodilne fronte:
akcija ofarjev
ofenzíva
-e
ž
(
ȋ
)
1.
delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško
pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad:
ofenziva se je začela
;
borci so kljubovali vsem ofenzivam
;
v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote
/
preiti v ofenzivo
♦
voj.
četrta sovražna ofenziva
od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini
;
zgod.
roška ofenziva
ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija
do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
2.
publ.
silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena:
ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela
;
diplomatska, politična ofenziva
ofenzíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na ofenzivo, napadalen:
ofenzivno partizansko bojevanje
/
ofenzivno in defenzivno orožje
/
ofenzivna vojna
2.
bojevit
,
borben
:
domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje
/
ofenzivna igra moštva
//
ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga;
napadalen
:
politik je imel ofenziven govor
♦
avt.
ofenzivna vožnja
vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih
predpisov, razmer na cesti
;
voj.
ofenzivna bomba
ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom
ofenzívno
prisl.
:
moštvo je igralo ofenzivno
ofenzívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost ofenzivnega, napadalnost:
moč in ofenzivnost nasprotnikovih sil je nekoliko popustila
/
politična ofenzivnost
ófer
1
ófra
m
(
ọ́
)
nižje pog.
dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom
vernikov okoli oltarja;
cerkveno darovanje
:
v nedeljo bo ofer
/
iti k ofru
●
star.
dati komu ofer
dar
ófer
2
tudi
ófar -ja
m
(
ọ̑
)
na Štajerskem in Koroškem,
nekdaj
delavec, ki plačuje stanovanje z delom na lastnikovem posestvu:
oferji, viničarji in kočarji
ofêrta
-e
ž
(
ȇ
)
pravn.
predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine;
ponudba
:
dati, sprejeti oferto
ofertórij
-a
m
(
ọ́
)
rel.
besedilo, ki se moli ali poje pri maši med darovanjem:
ofertorij in graduale
//
glasb.
skladba na tako besedilo:
skladatelj je napisal več ofertorijev
òff
[
of
]
člen.
(
ȍ
)
film.,
gled.
izraža, da prihaja glas, zvok od zunaj, ne s prizorišča:
stražnik (off): So že tukaj
/
filmsko dogajanje spremlja junakov komentar off
offline
in
off-line
--
[
ôflájn
]
v prid. rabi
(
ȏ-ȃ
)
rač. žarg.
ki je brez povezave z računalnikom, računalniškim omrežjem, navadno
internetom:
v offline načinu napisana in poslana sporočila program samodejno
shrani in pošlje takoj, ko je to mogoče
offroad
in
off-road
--
[
ôfrôu̯t
]
v prid. rabi
(
ȏ-ȏ
)
nanašajoč se na neasfaltirane poti, brezpotja ali na vozilo za vožnjo
po njih:
užitek v offroad vožnji
/
offroad avtomobil
in
avtomobil offroad
offshore
in
off-shore
--
[
ôfšór
]
v prid. rabi
(
ȏ-ọ̑
)
1.
nanašajoč se na državo ali del države, kjer pravni red predpisuje
nizke ali ničelne davke za dejavnosti:
offshore območje
in
območje offshore
;
Mednarodni denarni sklad Kajmanske otoke uvršča med offshore države
2.
ki se nahaja ali poteka v tuji državi, kjer pravni red predpisuje
nizke ali ničelne davke za dejavnosti:
offshore podjetje
in
podjetje offshore
oficiál
-a
m
(
ȃ
)
pravn.,
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
nižji uradnik:
poštni, sodni oficial
oficiálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
uraden
:
oficialni sprejem
;
oficialno poročilo
/
oficialna politika
/
oficialni del programa se je že končal
/
oficialna vljudnost
oficiálno
prisl.
:
oficialno prositi za sodelovanje
oficiálnost
-i
ž
(
ȃ
)
uradnost
:
oficialnost obiska
/
publ.
njegova literatura je nosila pečat oficialnosti
/
ni želel nobenih oficialnosti
oficiánt
-a
m
(
ā á
)
pravn.,
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
nižji uradnik;
oficial
:
več let je bil oficiant
ofícij
-a
m
(
í
)
rel.
del brevirja, ki se opravi v enem dnevu;
dnevnice
:
brati oficij
//
vsakdanje obvezne molitve duhovnikov;
brevir
:
opraviti oficij
oficína
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
(obrtna) delavnica:
sprejeti koga v svojo oficino
;
lekarniška oficina
oficinálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
farm.
ki je sprejet v uradni seznam in opis zdravil:
oficinalno zdravilo
/
oficinalne rastline
oficiózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
poluraden
:
oficiozno poročilo
/
oficiozni časopis
oficír
-ja
m
(
ȋ
)
član poveljniškega vojaškega osebja;
častnik
:
postal je oficir
;
vojaki in oficirji
/
aktivni oficir
;
oficir za zvezo
/
oficir milice
♦
navt.
oficir trgovske mornarice
absolvent srednje ali višje pomorske šole
;
voj.
oficir
čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina
oficírček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od oficir:
na čelu je stopal suhljat oficirček
;
razorožili so tudi dva okupatorska oficirčka
oficírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oficirje;
častniški
:
oficirska uniforma
/
oficirski poklic
♦
voj.
oficirski čin
čin od podporočnika do polkovnika
oficírstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
oficirski poklic;
častništvo
:
odločiti se za oficirstvo
/
ves čas svojega oficirstva še ni doživel takega trenutka
2.
častniki
:
sklicati oficirstvo štaba
ofrákati
-am
dov.
(
ȃ
)
ekspr.
obleči v frak:
za sprejem so ga ofrakali
ofrákan
-a -o:
ofrakani natakarji
ófrati
-am
dov. in nedov.
(
ọ́
)
star.
dati
,
darovati
:
ofral jim je lonec medu
●
nižje pog.
ali mi lahko ofraš pol ure časa
žrtvuješ
ofrèht
-êhta
m
(
ȅ é
)
etn.
povzročanje hrupni glasbi podobnega ropota komu na večer pred njegovim
godom:
delati ofreht
ofrnážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nižje pog.
ogoljufati
,
prevarati
:
prodajalec ga je hotel ofrnažiti
;
ofrnažil ga je pri kartanju
ófrten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nar.
prevzeten
,
ošaben
:
ona je ofrtna
//
nar. dolenjsko
lepo oblečen:
kako si danes ofrtna
ófrtno
prisl.
:
ofrtno se oblači
ófsajd
in
ôfsajd
tudi
offside -a
[
tretja oblika
ófsajd-
in
ôfsajd-
]
m
(
ọ̑; ȏ
)
šport.
dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje
nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek:
razveljaviti gol zaradi ofsajda
/
doseči gol iz ofsajda
;
igralec je v ofsajdu
;
v prid. rabi:
ofsajd položaj
ófset
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
ofsetni tisk:
preiti na ofset
;
v prid. rabi:
ofset strojnik
;
plošča za ofset tisk
ófseten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
tisk.
nanašajoč se na tehniko ploskega tiska s kovinske plošče:
ofsetni stroj
;
ofsetna plošča
/
ofsetni tisk
oftalmológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za oftalmologijo:
združenje oftalmologov
;
pregled pri oftalmologu
oftalmologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o očesu in očesnih boleznih:
strokovnjak za oftalmologijo
oftalmológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
zdravnica specialistka za oftalmologijo:
izvidi oftalmologinje
/
specialistka oftalmologinja
oftalmolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na oftalmologe ali oftalmologijo:
oftalmološke raziskave
/
oftalmološki kongres
oftalmoskóp
tudi
oftalmoskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
med.
priprava za pregledovanje notranjosti očesa, zlasti očesnega ozadja:
prižgati oftalmoskop
;
izum oftalmoskopa
/
pregledati oči z oftalmoskopom
ogába
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
gnus
:
navdajati z ogabo
//
gnusoba
:
streslo jo je, ko je zagledala to ogabo
ogáben
-bna -o
prid.
, ogábnejši
(
á ā
)
ki vzbuja gnus:
očistiti mora to ogabno sluz
/
zbudil se je z ogabnim okusom v ustih
/
ekspr.
to so le ogabna namigovanja
grda, zlobna
ogábno
prisl.
:
ogabno smrdi
ogábiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
pristuditi
:
s preveliko strogostjo so mu ogabili šolo
;
svet se mu je ogabil
ogábnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
nemoralen, pokvarjen človek:
s tem ogabnežem nočem imeti opravka
ogábnica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
nemoralna, pokvarjena ženska:
ne poslušaj te ogabnice
ogábnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost ogabnega:
ogabnost prizora
/
ekspr.
takih ogabnosti ni mogel poslušati
ogál
-a
[
ogau̯
]
m
(
ȃ
)
star.
ogel
1
:
hrbet in ogali knjige so usnjeni
;
ogal rute
/
sedla je na ogal pri peči
/
izginiti za ogalom
ogárati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
nar.
ostrgati ščetine, ogoliti:
ogarati prašiča
2.
star.
odrgniti
,
oguliti
:
platnena srajca ga je ogarala po vratu
ogáran
-a -o:
ogarana koža
;
tovor je nosila stara ogarana mula
ógel
1
ógla
[
ogəu̯
]
m
(
ọ̑
)
1.
del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev:
ta predmet ima štiri ogle
;
zadeti se ob mizni ogel
;
ogel rute se je začel cefrati
;
miza je na štiri ogle
štirioglata
/
ležal je na peči in segel na ogel po cigarete
/
zasmejal se je z ogli ustnic
kotički
♦
geom.
stikališče vsaj treh robov telesa
//
prostor ob tem delu:
sedeti na oglu mize
2.
del stavbe, kjer se stikata zunanji steni:
avtomobil je poškodoval hišni ogel
;
prišel je izza ogla
;
veter piha okrog oglov
;
ekspr.
izginil je za oglom
//
prostor ob tem delu:
čakati koga na oglu
;
stati na oglu
●
ekspr.
o tem govorijo že na vsakem oglu
povsod
;
preg.
žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega
glavno skrb za dom, družino ima žena
ógel
2
ógla
[
ogəu̯
]
m
(
ọ̄
)
kos nedogorelega lesa:
prižgal si je cigareto z žarečim oglom
;
oči so mu žarele kakor dva ogla
;
črn kakor ogel
ógeln
-a -o
[
ogələn
in
ogəln
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ogel
1
:
stanuje v ogelni hiši
/
ogelni kamen
●
ekspr.
to spoznanje je ogelni kamen logike
za logiko najvažnejše
♦
obrt.
ogelno dleto
dleto za obdelovanje oglov
ógelnica
-e
[
ogəlnica
in
ogəu̯nica
]
ž
(
ọ̑
)
nar.
(oglarska) kopa:
ogelnica se kadi
ógelnik
-a
[
ogəlnik
]
m
(
ọ̑
)
1.
obrt.
preprosta priprava za merjenje kotov:
ogelnik, dleta in meter
/
nastavljivi ogelnik
2.
predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa:
stoji negibno kakor ogelnik
ôgenj
ôgnja
m
(
ó
)
1.
pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in
toploto:
ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari
;
ogenj greje
;
ogenj v peči prasketa
;
ogenj je zagorel in razsvetlil okolico
;
ekspr.
ogenj požira seno
;
kuriti, zanetiti ogenj
;
gasilcem je uspelo ogenj pogasiti
;
razpihovati ogenj
;
nalagati (drva) na ogenj
;
ekspr.
hiša je bila vsa v ognju
je gorela
;
rana peče kot ogenj
;
zardela je kot živi ogenj
/
kuriti stražne ognje
;
sedeti ob tabornem ognju
/
proti ognju odporna snov
;
pren.
v očeh ji je žarel ogenj
//
pog.
požar
:
v tej vasi je bil lani ogenj
/
kot klic pri požaru
ogenj
2.
pog.
vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane:
zmanjšati ogenj
;
vzeti posodo z ognja
;
kuhati, peči na močnem, slabem ognju
/
kuhati na odprtem ognju
neposredno nad plameni
3.
knjiž.,
ekspr.
velika življenjska moč, sila:
ogenj se mu preliva po telesu
;
imeti ogenj v srcu
/
konj je poln ognja
//
visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti:
žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja
;
biti ves v ognju
;
o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem
;
prepevali so z velikim ognjem
/
to je dajalo ognja dejanjem in besedam
/
z ognjem se je lotil stvari
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
gorel je v ognju ljubezni
;
ogenj navdušenja
;
iti skozi ogenj terorja
;
ogenj vstaje se je hitro širil
/
biti v ognju debate
4.
knjiž.
rdeča svetloba, žarenje:
nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca
;
ogenj večerne zarje
/
ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5.
voj.
močnejše obstreljevanje določenega cilja:
ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku
;
odpreti, ustaviti ogenj iz pušk
;
sovražnik je odgovoril z ognjem
;
strojnični in topovski ogenj
;
znajti se v območju nasprotnikovega ognja
;
ustavitev ognja
/
bočni ogenj
iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada
;
navzkrižni ogenj
obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
/
kot ukaz
ogenj
6.
voj.
oborožen spopad, boj:
borci so šli v ogenj
;
poslati vojake v ogenj
;
do zdaj še ni bil v ognju
;
pren.
kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
●
ekspr.
komaj odpre usta, že je ogenj v strehi
nastane prepir, spor
;
ekspr.
bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika
silovito ga napadati z besedami
;
pog.
imaš ogenj
vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto
;
ekspr.
s tem je prilil olja na ogenj
je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj,
odnose
;
ekspr.
zanj dam roko v ogenj
prepričan sem, da je pošten, sposoben
;
ekspr.
šla bi v ogenj zanj
vse bi žrtvovala za njegove koristi
;
ekspr.
imeti dve železi v ognju
dva načrta hkrati za dosego kakega cilja
;
ekspr.
prekaliti se v ognju
veliko pretrpeti, prestati
;
je med dvema ognjema
v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili
;
ekspr.
igrati se z ognjem
lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti
;
ekspr.
zatreti kaj z ognjem in mečem
s silo, nasilno, z orožjem
;
bengalični ogenj
ognjemet v različnih, pisanih barvah
;
grški ogenj
nekdaj
vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij
;
ekspr.
dekle je živi ogenj
zelo živahno, ognjevito
;
požiralec ognja
artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico
;
star.
puška na dva ognja
dvocevka
;
boji se ga kakor živega ognja
zelo
;
novica je šla kakor ogenj po deželi
se je zelo hitro širila
;
preg.
ni dima brez ognja
ni posledice brez vzroka
♦
elektr.
Elijev ogenj
in
elijev ogenj
svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti
;
rel.
večni ogenj
pekel
;
šport.
olimpijski ogenj
ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami
;
med dvema ognjema
skupinska otroška igra z žogo
;
teh.
v ognju obstojen
ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
;
voj.
metalec ognja
orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
ôgenjček
-čka
[
ogənjčək
]
m
(
ō
)
nav. ekspr.
manjšalnica od ogenj:
na ognjišču je gorel le še ogenjček
;
zanetiti ogenjček
/
v njenih očeh je zagorel ogenjček
/
ogenjček upanja še tli
ogibalíšče
-a
s
(
í
)
izogibališče
:
urediti ogibališča
ogíbanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ogibati se:
ogibanje avtomobilom
/
moti ga njegovo izmikanje, ogibanje
ogíbati se
-am se
in
-ljem se
nedov.
(
ī
)
1.
z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj:
v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega
;
kolesar se ogiba pešcem
/
vozila se ogibajo jam na cesti
vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
//
delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom:
otroci se ga plašno ogibajo
;
ogibala sta se drug drugega
;
ekspr.
vse se me ogiba
;
ogibajo se ga kot kuge
2.
s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa
neprijetnega:
ogibati se udarcem
//
delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:
ogibati se dolžnosti, obveznostim
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik:
ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov
3.
delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:
ogibati se nevarnosti, vojne
4.
ekspr.
ne uporabljati:
ogibati se citatov, neprimernih izrazov
●
ekspr.
ogibati se alkohola
ne piti alkoholnih pijač
;
ves dan se je ogibal kuhinje
ni šel v kuhinjo
;
ogibati se ljudi
biti nedružaben, samotarski
;
ogiba se odgovoriti na to vprašanje
ne mara, noče odgovoriti
ogíbati
nar. vzhodno
odstranjevati
,
umikati
:
ogibati gnoj izpod krav
;
hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti
ogláditi
-im
dov.
,
tudi
ogladíla
(
á ȃ
)
1.
narediti kaj gladko, ravno:
ogladiti kamen, les
;
ogladiti si kožo s kremo
;
pren.
ogladiti komu pot v življenje
//
knjiž.
slovnično, stilno izboljšati:
ogladiti svojo govorico
;
ogladiti jezik
2.
knjiž.
vzgojiti
,
izoblikovati
:
fanta je v kratkem času ogladil
;
življenje v mestu ga je ogladilo
oglájen
-a -o
tudi
oglajèn -êna -o:
oglajen jezik, slog
;
oglajena površina
óglar
1
tudi
oglár -ja
m
(
ọ̑; á
)
kdor se ukvarja z žganjem oglja:
v mladosti je bil oglar
oglár
2
-ja
m
(
á
)
etn.
fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe:
zvečer so se pred hišo zbrali oglarji
ogláriti
1
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se z žganjem oglja:
oglaril je v gozdovih
ogláriti
2
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nar.
fantovati
,
vasovati
:
vse noči oglari
;
fant že dolgo oglari pod njenim oknom
2.
etn.
nepovabljen se udeleževati svatbe:
fantje so prišli oglarit
oglárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od oglariti
1
:
oglarjenje in drvarjenje
óglarski
tudi
oglárski -a -o
prid.
(
ọ̑; á
)
nanašajoč se na oglarje ali oglarstvo:
oglarsko delo
/
oglarska koliba
/
oglarska kopa
óglarstvo
in
oglárstvo -a
s
(
ọ̑; ȃ
)
žganje oglja:
drvarstvo in oglarstvo
oglàs
-ása
m
(
ȁ á
)
1.
objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku:
dati oglas v časopis
;
brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati
/
knjižni oglasi
/
reklamni oglasi
//
navadno v zvezi
mali oglas
krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli,
službo, osebnimi zadevami:
rad bere male oglase
;
dala je mali oglas, da proda voziček
;
dobiti, oglasiti se na oglas
/
v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo
v rubriki s takimi obvestili
●
ženitni oglasi
ženitne ponudbe
2.
zastar.
obvestilo
,
objava
:
dali so oglas v radio
/
oglasna deska je polna oglasov
oglásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oglas:
rad prebira oglasno stran časopisa
/
oglasni oddelek
oddelek časopisne uprave, kjer se naročajo objave, obvestila v
časopisu
//
v zvezi
oglasna deska
deska, navadno v veži stavb, na katero se pritrjujejo obvestila,
objave:
razporeditev bo objavljena na šolski oglasni deski
;
ustavil se je pred oglasno desko in bral
oglasíti
-ím,
tudi
oglasíti
in
oglásiti -im
dov.
, oglásil
(
ī í; ī á
)
zastar.
1.
razglasiti
2
:
oglasili so ga za krivega
2.
prijaviti
,
priglasiti
:
upniki naj čim prej oglasijo svoje terjatve
//
najaviti
,
napovedati
:
ali naj vas oglasim gospodu
/
svojo odsotnost je oglasil predstojniku
javil
oglašèn
-êna -o
tudi
oglášen -a -o:
oglašena sprememba jih je razveselila
oglasíti se
-ím se,
in
oglasíti se
in
oglásiti se -im se
dov.
, oglásil se
(
ī í; ī á
)
1.
dati, začeti dajati zvok, glas:
fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi
;
ponoči se včasih oglasi sova
;
psi so se oglasili po vsej vasi
začeli lajati
/
ptič se je oglasil z ostrim glasom
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
izraža smer, kraj, od koder pride, začne prihajati zvok, glas:
iz daljave se je oglasil strel
;
iz kota se je oglasilo ihtenje
;
v dolini se oglasi zvon
/
zvečer se je oglasila pesem
2.
spregovoriti
,
reči
:
povej po pravici, se je oglasil oče
;
oglasiti se v debati
;
brezoseb.
iz sobe se je oglasilo: naprej
/
oglasil se je z odločno besedo
/
vsi so se oglasili proti njemu
nastopili
3.
odgovoriti (na poziv, klicanje):
odložila je slušalko, ker se ni oglasil
;
dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil
;
na trkanje se nihče ne oglasi
4.
dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti:
dolgo se ni oglasil z dopusta
;
oglasiti se z razglednico
/
takoj ko prideš tja, se oglasi
piši
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:
oglasila se je stara bolečina v križu
;
že na vlaku se je oglasila lakota
;
oglasila se mu je želja po plezanju
/
nazadnje se mu je le oglasila vest
6.
priti kam, navadno z določenim namenom:
oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje
;
več snubcev se je že oglasilo pri njej
;
oglasite se jutri, danes ne utegnem
●
nar.
prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila
ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik
;
knjiž.,
ekspr.
ognjenik se je oglasil
začel bruhati
;
ekspr.
že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil
premaknil, zganil
;
ekspr.
končno se mu je oglasila pamet
je začel pametno misliti, ravnati
;
ekspr.
v hiši se je oglasila smrt
nekdo v hiši je umrl
;
ekspr.
morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce
bo postal usmiljen, dober
;
ekspr.
oglasil se mu je želodec
postal je lačen
;
na sestanku se je tudi on oglasil k besedi
sodeloval v debati, pogovoru
;
ekspr.
tedaj se je v njem oglasil mož
postal je odločen, pogumen
;
ekspr.
oglasiti se s pesmijo
zapeti
;
ekspr.
oglasil se je z novo pesniško zbirko
jo objavil
oglásnik
in
oglasník -a
m
(
ȃ; í
)
zastar.
naročnik (malega) oglasa:
oglasniki se pritožujejo zaradi zakasnelih objav
;
ime in naslov oglasnika
//
bilten
,
vestnik
:
založba bo izdajala tudi svoj periodični oglasnik
oglášanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od oglašati:
oglašanje v časopisih
/
oglašanje ptičev se je spajalo s šumenjem vetra
/
oglašanje zvonov
oglášati
-am
nedov.
(
á
)
1.
objavljati (male) oglase;
oglaševati
:
podjetje oglaša več prostih delovnih mest
;
oglašati v časopisih
2.
star.
razširjati
,
razglašati
:
povsod oglaša svoje ideje
oglášati se
-am se
nedov.
(
á
)
1.
dajati zvoke, glasove:
bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša
;
muren se oglaša v travi
;
kukavica se glasno oglaša
/
ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
izraža smer, kraj, od koder prihajajo zvoki, glasovi:
iz daljave se oglašajo streli
;
z morja se oglaša ladijska sirena
;
vesela pesem se oglaša po vinogradih
;
v dolini se oglaša zvon
2.
ekspr.
(večkrat) (spre)govoriti:
v pogovoru se oglašati
;
vedno se oglaša s kakimi šalami
/
oglaša se z odločnimi besedami
3.
odgovarjati (na poziv, klicanje):
sova se je oglašala njegovim žvižgom
;
zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša
4.
večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti:
oglaša se samo z dopisnicami
/
oglašam se vam iz Bohinja
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa
samostalnik:
znana bolečina se že oglaša
;
dvom se oglaša v njem
;
želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša
/
začela se mu je oglašati vest
6.
večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom:
rad se je oglašal pri njih in tam prespal
;
takrat so se začeli oglašati snubci
●
ekspr.
zima se že oglaša
vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime
;
ekspr.
kar naprej se mu oglaša želodec
je lačen
;
oglašati se k besedi
sodelovati v debati, pogovoru
;
ekspr.
oglaša se v raznih revijah in časopisih
piše, objavlja
oglašajóč se
-a -e:
oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot
oglaševálec
-lca
[
oglaševau̯ca
tudi
oglaševalca
]
m
(
ȃ
)
naročnik (malega) oglasa:
po objavi oglasa je oglaševalec prejel veliko ponudb
;
privabiti oglaševalce
;
naslov oglaševalca
oglaševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oglaševanje:
reklamna in oglaševalna podjetja
oglaševálski
-a -o
[
oglaševau̯ski
tudi
oglaševalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oglaševanje ali oglaševalce:
oglaševalski festival
;
oglaševalski kodeks
;
oglaševalski trg
;
oglaševalska akcija, kampanja
/
oglaševalska agencija
;
oglaševalsko razsodišče
/
Slovenska oglaševalska zbornica
/
oglaševalski kolač
finančni delež, odmerjen za področje oglaševanja
oglaševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oglaševati:
cena oglaševanja
;
stroški za oglaševanje
/
oglas velja štirinajst dni od dneva oglaševanja
ko je bil objavljen
oglaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
objavljati (male) oglase:
v tem časopisu nerad oglašuje
;
oglaševati v revijah
/
tovarne oglašujejo po športnih dvoranah
2.
star.
razširjati
,
razglašati
:
oglaševati svoje ideje
oglaševán
-a -o:
oglaševani izdelki, predmeti
oglaševáti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
star.
oglašati se:
v gozdu se je oglaševal samoten ptič
oglàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ki ima ogle:
oglata bruna
/
imeti oglato pisavo
/
obraz z oglato brado
/
oglati izrez pri obleki
;
oglati oklepaj
oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic
2.
ekspr.
neroden
2
,
okoren
:
oglat človek
/
njegove oglate kretnje
/
njegove mladostne pesmi so oglate
ogláto
prisl.
:
kip je oglato izklesal preprost kamnosek
oglátost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost oglatega:
oglatost pisave
/
oglatost obraza
/
ekspr.
oglatost njegovega nastopa
/
ekspr.
ni se še znebil oglatosti in lesenosti
oglàv
-áva
m
(
ȁ á
)
knjiž.
1.
zgornji del (obuvala):
od čevljev so ostali le še oglavi
;
prišiti podplat na oglav
2.
oglavnik
:
sneti oglav
oglávek
-vka
m
(
ȃ
)
knjiž.,
zastar.
skalp
:
ob sedlu so mu viseli oglavki sovražnikov
ogláven
-vna -o
prid.
(
ā
)
naglaven
1
:
oglavni nakit
oglávje
-a
s
(
ȃ
)
1.
del pokrivala, zlasti klobuka, ki pokriva glavo:
oblikovati oglavje
;
klobuk s širokimi krajci in nizkim oglavjem
2.
knjiž.
zgornji del (obuvala):
prišiti podplat na oglavje
oglávnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu;
kapuca
:
potegniti oglavnico čez čepico
;
plašč z oglavnico
//
kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila:
bele oglavnice redovnic
;
glava v črni potapljaški oglavnici
kapi
♦
lov.
oglavnica za sokole
nekdaj
pokrivalo, ki pokriva sokolu oči in ušesa pred lovom
oglávnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se lahko
vodi:
natakniti konju oglavnik
oglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od ogledati:
ogled stavbe je bil komisijski
;
omogočiti ogled tekme
/
publ.
ogleda razstave se je udeležilo več učencev
razstavo si je ogledalo več učencev
;
film je vreden ogleda
film je dober
/
predmet je že dolgo na ogledu
/
iti na ogled po njivah
/
mrliški ogled
ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti
♦
etn.
iti na oglede, v oglede
s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve
gospodarskih razmer
ogléda
-a
in
-e
m
(
ẹ̑
)
zastar.
nadzornik
:
bil je določen za ogleda
/
šolski ogleda
/
mrliški ogleda
mrliški oglednik
ogledálce
-a
s
(
ā
)
manjšalnica od ogledalo:
obrisati ogledalce
/
žepno ogledalce
ogledálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ogledalo:
slonovinaste ogledalne škatlice
/
ogledalno steklo
/
ogledalna podoba, slika
●
otrokovo vedenje je ogledalna podoba očetovega vedenja
zrcalna podoba
ogledálo
-a
s
(
á
)
1.
predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka,
svetlobo odbijajoča kovinska plast:
obesiti ogledalo na steno
;
iz žepa je potegnil ogledalo
;
stopiti pred ogledalo
;
gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu
;
ogledalo s starinskim okvirom
;
omara z ogledalom
;
škornji so se svetili kot ogledalo
/
brušeno ogledalo
;
kristalno ogledalo
;
stensko, žepno ogledalo
2.
ekspr.,
s prilastkom
ogledalu podobna površina:
čoln je drsel čez vodno ogledalo
;
veliko ogledalo jezera
;
ogledalo parketa
3.
ekspr.,
s prilastkom
kar kaže, odraža določeno stanje, razmere:
umetnost je ogledalo življenja
;
gledališče kot ogledalo časa
/
to naj ostane kot ogledalo težkih dni
spomin na težke dni
●
ekspr.
jezero mu je ogledalo
v jezeru se ogleduje
;
knjiž.
držati ogledalo svojemu času
v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko
določene dobe
;
knjiž.
pisatelj kaže ogledalo družbi
kritično jo ocenjuje, opozarja na napake
♦
avt.
vzvratno ogledalo
ki omogoča pregled cestišča za vozilom
;
lov.
ogledalo
modrikasto svetleče se perje v peruti race
oglédati
-am
dov.
, oglêj
in
oglèj oglêjte,
stil.
oglédi oglédite
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z gledanjem zaznati:
ogledati koga
;
ogledati sobo
;
na hitro se je ogledala v ogledalu
;
ogledali so si vso deželo
;
razstavo so si ogledali skupinsko
2.
zastar.
zagledati
:
ogledal ga je pred seboj
;
nenadoma je ogledala znanca
oglédati se
1.
ekspr.,
v zvezi z
za
začeti iskati, poiskati:
moraš se ogledati za kakim delom
;
oglejte se za službo
;
moramo se ogledati za stanovanjem
/
ogledati se za nevesto
●
star.
nanjo se oglej
po njej se zgleduj
2.
razgledati se:
ogledal se je okrog in sedel
oglédan
-a -o:
to je bilo hitro ogledano
●
pog.
parcelo za hišo imam že ogledano
poznam parcelo, ki jo bom verjetno kupil za hišo
ogledávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
ogledovati
:
ogledaval je mimoidoče
;
ogledaval si je hišo
ogléden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je za ogled:
razstaviti ogledne primerke
/
ogledna parcela
/
ogledni stolp
razgledni stolp
2.
izvidniški
:
ogledni pohod
/
ogledna četa
ógledi
-ov
m
mn.,
tož.
óglede
in
ógledi
(
ọ́ ọ̄
)
nav. tož. in mest.,
etn.,
navadno v zvezi
iti na oglede, v oglede
iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve
gospodarskih razmer:
v nedeljo bodo prišli na oglede
oglédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
izvidnica
:
oglednico so poslali naprej
/
ladja oglednica
2.
zastar.
razglednica
:
kupiti oglednico
óglednik
1
-a
m
(
ọ́
)
nav. mn.
1.
nar. vzhodno
snubec
:
v hišo so prišli ogledniki
2.
etn.
nevesta, ženin s starši, ki pride na obisk na ženinov, nevestin dom
zaradi ugotovitve gospodarskih razmer:
oglédnik
2
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
v zvezi
mrliški oglednik
kdor opravlja mrliške oglede:
poklicati mrliškega oglednika
;
določen je bil za mrliškega oglednika
2.
izvidnik
:
kolona je imela oglednika
oglédniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oglednike ali ogledništvo:
ogledniško delo
/
ogledniška letala
;
naleteti na ogledniško patruljo
oglédništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
izvidništvo
:
določeni so bili za ogledništvo
ogledoválec
-lca
[
ogledovau̯ca
tudi
ogledovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ogleduje:
natančen ogledovalec slik
/
radovedni ogledovalci ga niso motili
gledalci, opazovalci
ogledovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ogledovati:
ogledovanje razstavljenih predmetov
/
strateško ogledovanje
♦
med.
preiskovanje telesa z gledanjem; inspekcija
ogledováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z gledanjem zaznavati:
nekaj časa ga je ogledovala
;
tujec je ogledoval mesto
;
pazljivo ogledovati
;
ogledovala se je v ogledalu
;
radovedno si je ogledoval slike
ogledováti se
1.
ekspr.,
v zvezi z
za
prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima;
iskati
:
že dolgo se ogleduje za delom
;
ogleduje se za primernim poklicem
/
začel se je ogledovati za ženskami
2.
star.
zgledovati se:
precej se ogleduje po tuji literaturi
;
po nikomer se ne ogleduje
3.
razgledovati se:
dolgo se je ogledoval po okolici
ogledúh
-a
m
(
ū
)
nav. slabš.
vohun
:
po deželi so razposlali ogleduhe
/
gospodarski, vojaški ogleduhi
ogledúški
-a -o
prid.
(
ū
)
nav. slabš.
vohunski
:
ogleduška dejavnost
/
ogleduška skupina
ogledúštvo
-a
s
(
ȗ
)
nav. slabš.
vohunstvo
:
vojaško ogleduštvo
oglêjski
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na Oglej:
oglejska kovnica
♦
rel.
oglejski patriarh
oglén
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na na ogel, oglje:
oglena zrnca
/
ekspr.
žar njenih oglenih oči
♦
teh.
ogleni mikrofon
mikrofon, ki deluje na osnovi spreminjanja upornosti med oglenimi
zrnci
;
oglena elektroda
elektroda iz oglja za obločnice, električne peči
ogléno
prisl.
:
ogleno črni lasje
oglenênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od ogleneti:
oglenenje lesa
oglenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
spreminjati se v oglje:
v kopi les ogleni
♦
geol.
pod plastmi zasuta drevesa so polagoma oglenela
se spreminjala v premog
ogleníca
-e
ž
(
í
)
(oglarska) kopa:
postaviti oglenico
oglenína
-e
ž
(
í
)
min.
kar nastane z oglenenjem organskih, zlasti rastlinskih snovi:
premog in druge oglenine
;
nahajališča oglenin
oglenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ogleneti ali ogleniti:
potek oglenitve
ogleníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
spreminjati v oglje:
ogleniti les
oglénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
star.
posodi podobna priprava s tlečim ogljem za ogrevanje:
greti se ob oglenki
ogléžnjica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
1.
knjiž.
gležnjevka
,
gležnjak
:
čevlji in ogležnjice
2.
v nekaterih vzhodnih deželah
okras za okoli gležnjev, navadno v obliki obroča:
plesalke z ogležnjicami
oglíček
-čka
m
(
ȋ
)
fot.
košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album:
prozorni oglički
oglíšče
-a
s
(
í
)
geom.
točka, v kateri se stikajo stranice lika ali robovi ploskev telesa:
oglišče piramide, trikotnika
;
pren.
na oglišču različnih kultur
óglje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
črna snov, ki nastane z žganjem lesa:
oglje tli
;
lasje kot oglje
zelo črni
;
ima kot oglje črne lase
/
bukovo oglje
;
likalnik na oglje
/
kuhati, žgati oglje
♦
farm.
pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje
iz živalskih snovi
;
kem.
aktivno oglje
ki močno adsorbira
//
nedogoreli kosi lesa:
žareče, živo oglje
;
pepel in oglje
2.
um.
zelo mehek črn risarski material:
risati z ogljem
/
skica z ogljem
//
risarska tehnika s takšnim materialom:
ukvarjati se z ogljem
ogljík
-a
m
(
ȋ
)
kem.
element, ki nastopa v obliki diamanta, grafita ali saj, C:
atomi ogljika
;
ogljik, kisik in dušik
ogljikohidráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
ki vsebuje ogljikove hidrate:
ogljikohidratni napitek
;
v vročini so primerna ogljikohidratna hranila z majhno vsebnostjo
vlaknin
;
ogljikohidratna živila
ogljíkov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ogljik:
ogljikove spojine
/
ogljikov dioksid
;
ogljikov hidrat
organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem
razmerju kot v vodi
;
ogljikov monoksid
strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni
oksidaciji ogljika
;
ogljikova kislina
ogljikovodík
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
kem.
spojina ogljika in vodika:
ogljikovodiki in ogljikovi hidrati
/
nasičeni ogljikovodik
spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj
vezani z eno vezjo
;
nenasičeni ogljikovodik
spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj
vezani z dvema ali tremi vezmi
ogljikovodíkov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ogljikovodik:
ogljikovodikove spojine
oglóbiti
-im
tudi
oglôbiti -im
dov.
(
ọ́ ọ̄; ó ō
)
knjiž.
kaznovati z globo:
oglobili so ga zaradi prekrška
oglódati
-am
tudi
oglójem,
tudi
oglôdati -am
dov.
, oglódaj oglódajte
tudi
oglóji oglójite
tudi
oglôdaj oglôdajte
tudi
oglodájte;
tudi
oglodála
(
ọ́; ó
)
1.
z glodanjem načeti, poškodovati:
zajci so oglodali drevesca
//
ekspr.
poškodovati
,
uničiti
:
zob časa je oglodal gradove
;
na melišču so se podplati zelo oglodali
2.
z glodanjem odstraniti del česa:
miš je oglodala desko
/
pes je oglodal kosti
;
pren.,
ekspr.
sonce je v tem tednu precej oglodalo ledenik
oglódan
tudi
oglôdan -a -o:
napol oglodan storž
;
oglodane kosti
;
oblečen je bil v oglodano suknjo
oglodávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
glodati
:
pes oglodava kosti
/
vsi ga oglodavajo
oglódek
-dka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
ogrizek
:
oglodek je vrgel v smeti
oglušélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje oglušelega:
njegova oglušelost je posledica davice
;
ugotoviti stopnjo oglušelosti
oglúšen
-šna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.,
zastar.
oglušujoč
:
oglušen hrup, krik
oglušéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati gluh:
na starost je oglušel
;
popolnoma oglušeti
;
nastal je tak hrup, da bi skoraj oglušel
2.
ekspr.
postati neobčutljiv, brezčuten:
prsti so mu oglušeli od mraza
oglušèl
in
oglušél -éla -o:
oglušel otrok
;
oglušela ušesa
ogluševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši:
brnenje strojev ga oglušuje
;
trušč ljudi oglušuje
//
povzročati, da se kaj ne sliši;
glušiti
:
mah je ogluševal korake
/
gromi so ogluševali drug drugega
oglušujóč
-a -e:
oglušujoč ropot strojev
;
oglušujoče pokanje, tuljenje
;
prisl.:
tramvaji so oglušujoče zvonili
;
oglušujoče šumeča voda
oglušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oglušeti ali oglušiti:
posledica te bolezni je lahko tudi oglušitev
oglušíti
-ím
dov.
, oglúšil
(
ī í
)
s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši:
ropot ga je oglušil
;
granate so nas popolnoma oglušile
//
povzročiti, da se kaj ne sliši:
grapa je oglušila strel
;
pren.,
ekspr.
skušal je oglušiti glasove srca
oglušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
oglušujoč
:
oglušljiv hrup
;
oglušljivo pokanje, vpitje
oglušljívo
prisl.
:
bobni so oglušljivo zaropotali
ogníti
ogníjem
dov.
(
í ī
)
zastar.
postati nekoliko gnil;
nagniti
1
:
krompir je že ognil
ognít
-a -o:
ognito sadje
ogníti se
ógnem se
in
ôgnem se
dov.
(
ī ọ́, ó
)
1.
z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj:
ogniti se pešca
;
ogniti se avtomobilu
/
fant se je ognil s ceste na travnik
umaknil
//
napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom:
ogniti se sošolcem
;
ekspr.
vedno se ga ogne v velikem loku
/
s pogledom se ga je ognila
2.
s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa
neprijetnega:
ogniti se udarcu
//
napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:
ogniti se težkega dela
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik:
ogniti se odgovoru, plačilu
3.
napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:
ogniti se nesporazumu
;
ogniti se vojni
4.
ekspr.
ne uporabiti:
ogniti se neprimernega izraza
ognjár
-ja
m
(
á
)
1.
v stari Avstriji
podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina:
postal je ognjar
2.
star.
pirotehnik
:
ognjarji so za praznik pripravili veličasten ognjemet
ognje...
prvi del zloženk
nanašajoč se na ogenj:
ognjegasen, ognjemet, ognjestalen, ognjevzdržen
ognjegásec
-sca
m
(
ȃ
)
zastar.
gasilec
:
pri gašenju požara sta se ranila dva ognjegasca
ognjemèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
razpršujočim se iskram podobna kratkotrajna, raznobarvna svetloba, ki
nastane pri eksploziji določenih raket:
po proslavi je bil ognjemet
;
opazovati ognjemet
;
rakete za ognjemet
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina česa pojavljajočega se v zelo izraziti obliki:
ognjemet barv in luči
/
iz njega je šinil silovit ognjemet pripomb, ocen in nasvetov
ognjeméten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ognjemet:
ognjemetna raketa
/
ognjemetne zabave
ognjén
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki je iz ognja:
ognjene iskre
/
ognjena notranjost zemlje
žareča
;
ekspr.
goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje
2.
nav. ekspr.
po barvi podoben ognju:
njeni ognjeni lasje
;
ognjeni soj zahajajočega sonca
/
krilo kričeče, ognjene barve
3.
ekspr.
nanašajoč se na močnejše obstreljevanje:
prebijati se skozi ognjen obroč
/
na borce se je usula ognjena toča
4.
ekspr.
ki ima veliko življenjsko moč, silo:
fant je ognjen
/
isker, ognjen konj
//
ki vsebuje, izraža to moč, silo:
njene ognjene oči žarijo
/
prisluhnili so njegovim ognjenim besedam
;
oglasila se je ognjena pesem
5.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
nastal je ognjen prepir
/
prevzela ga je ognjena strast
/
popil je še kozarec tega ognjenega terana
zelo močnega
●
ekspr.
ognjeni jeziki so švigali kvišku
plameni
;
ekspr.
prestati ognjeni krst
prestati prvo bitko
;
ekspr.
ognjeni petelin na strehi
ogenj, požar
;
ekspr.
po nebu so švigale ognjene kače
bliskalo se je
;
ekspr.
ognjena krogla
sonce
♦
vrtn.
ognjeni trn
zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v
kobulih, Pyracantha
ognjéno
prisl.
:
ognjeno mu gleda v oči
;
ognjeno ga je zagovarjal
;
ognjeno rdeč
ognjénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
bot.
rastlina z bleščečimi temno zelenimi pernatimi listi in navadno belimi
cveti v češuljah;
gorski silj
ognjeníca
in
ognjénica -e
ž
(
í; ẹ̑
)
zastar.
vročica
,
mrzlica
:
ima ognjenico
ognjeník
-a
m
(
í
)
kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz
zemeljske notranjosti lava:
ognjenik bruha, že dolgo miruje
;
delovanje, izbruh ognjenika
;
pobočje, vrh ognjenika
;
pren.
kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih
♦
geogr.
aktivni
ki še bruha
, ugasli ognjenik
ki ne bruha več
;
podmorski ognjenik
na morskem dnu
ognjeníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ognjenik:
ognjeniško žrelo
/
ognjeniški izbruh
ognjenósec
-sca
m
(
ọ̑
)
nekdaj
kdor nosi ogenj:
ognjenosci so zažgali trdnjavo
ognjestálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
v ognju obstojen, ognjevzdržen:
ognjestalna glina, opeka
ognjeváren
-rna -o
prid.
(
á ā
)
v ognju obstojen, ognjevzdržen:
ognjevarna glina, opeka
/
ognjevarna blagajna
ognjevít
-a -o
prid.
, ognjevítejši
(
ȋ
)
1.
ki ima veliko življenjsko moč, silo:
bil je ognjevit fant
;
ognjevita plesalka
;
zdravo, ognjevito dekle
/
zapreči par ognjevitih, konj
/
ognjevit ples
//
ki kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj:
ognjevit govornik
/
navdušil jih je s svojimi ognjevitimi besedami
;
ognjevite pesmi o svobodi
2.
ekspr.
bleščeč
,
žareč
:
pogledal je v njene ognjevite oči
●
ekspr.
ognjevito vino
močno
ognjevíto
prisl.
:
ognjevito govoriti
;
množica je ognjevito vzklikala
ognjevítež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj:
nekaj ognjevitežev se je takoj prijavilo za akcijo
ognjevítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost ognjevitega človeka:
manjka jim njegove ognjevitosti
;
ognjevitost plesalk
/
ugaja mu južnjaška ognjevitost teh plesov
/
delati kaj z ognjevitostjo
ôgnjevka
-e
ž
(
ȏ
)
agr.
bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih
grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo;
hrušev ožig
:
izbruh, širjenje, žarišče ognjevke
;
preprečevanje ognjevke
;
ukrepi proti ognjevki
;
okužba dreves z ognjevko
ognjevzdŕžen
-žna -o
prid.
(
r̄
)
teh.
ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti:
ognjevzdržni material
;
ognjevzdržna opeka
/
zavarovati z ognjevzdržnim premazom
/
ognjevzdržna blagajna, omara
ognjìč
-íča
m
(
ȉ í
)
bot.
rastlina s svetlo ali oranžno rumenimi cveti v koških, Calendula:
njivski, vrtni ognjič
ognjíčar
-ja
m
(
ȋ
)
v stari Avstriji
podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina:
vojaki in ognjičarji
ognjíček
-čka
m
(
ȋ
)
ogenjček
:
pogasiti ognjiček
ognjílo
-a
s
(
í
)
star.
priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu;
kresalo
:
kremen in ognjilo
●
star.
vrniti šilo za ognjilo
milo za drago
♦
les.
gladka jeklena palica z ročajem za ostrenje strgulje
ognjíščar
-ja
m
(
ȋ
)
pripadnik medverskega etičnega gibanja, temelječega na univerzalnem
bratstvu:
gibanje ognjiščarjev
ognjíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji:
na ognjišču so prasketala drva
;
sedeti ob ognjišču
;
mati je stala pred ognjiščem
/
ognjišče peči
/
kovaško ognjišče
na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred
kovanjem
/
odprto ognjišče
●
pesn.
domače ognjišče
dom, družina
;
ekspr.
ustvariti si lastno ognjišče
dom, družino
;
knjiž.
ugaslo ognjišče
zapuščen dom, zapuščena hiša
;
zastar.
železno ognjišče
železni štedilnik
;
knjiž.
v vasi je ostalo le še pet ognjišč
naseljenih hiš
2.
knjiž.
žarišče
,
središče
:
odkrivati bolezenska ognjišča
;
ognjišče potresa
/
kulturna ognjišča
;
ta območja so bila ognjišča vstaje
ognjíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ognjišče:
ognjiščni prostor
/
ognjiščna odprtina
ognójek
-jka
m
(
ọ̑
)
med.
absces
:
predreti ognojek
/
ognojek na pljučih
ognojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ognojiti se:
ognojitev rane
ognojíti se
-ím se
dov.
, ognójil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
postati gnojen:
rana se je ognojila
;
stopala so se mu tako ognojila, da ni mogel stati
ognojèn
-êna -o:
ognojen prst
;
ognojena rana
ognúsen
-sna -o
prid.
(
ú ū
)
zastar.
gnusen
:
ognusna žival
ognúsiti
-im
dov.
, ognúšen
in
ognúsen
(
ú ȗ
)
ekspr.
umazati
,
onesnažiti
:
blato je ognusilo studenec
/
njenega poštenja si ni upal nihče ognusiti
ognúsiti se
zagnusiti se:
jed se mu je ognusila
ogolélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje ogolelega:
ogolelost drevja
ogoléti
-ím
dov.
, ogôlel
in
ogolèl
in
ogolél
(
ẹ́ í
)
postati gol:
drevje je že ogolelo
/
zaradi prevelike koncentracije škodljivih plinov je hrib popolnoma
ogolel
ogolèl
in
ogolél -éla -o:
ogolel gozd
;
ogolele površine so pogozdili
;
ogolelo drevje
ogolítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ogoleti ali ogoliti:
ogolitev drevja
/
vihar je povzročil ogolitev pobočja
ogolíti
-ím
in
ogólim
dov.
, ogólil
in
ogôlil
(
ī í, ọ́
)
narediti, povzročiti, da postane kaj golo:
dež in veter sta ogolila drevje
;
jablane so se že ogolile
/
ogolili so skoraj celo pobočje
posekali
/
ogoliti prašiča
ogóljen
-a -o
tudi
ogoljèn -êna -o
1.
deležnik od ogoliti:
ogoljen hrib
;
ogoljeno drevo
2.
zastar.
oguljen
,
izrabljen
:
ogoljen klobuk
;
rokavi na plašču so čisto ogoljeni
ogoljufánec
-nca
m
(
á
)
nav. ekspr.
kdor je ogoljufan:
nekateri ogoljufanci se sramujejo svoje lahkovernosti
ogoljufáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
okoristiti se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto:
boji se, da ga bodo ogoljufali
;
ogoljufati koga pri kupčiji
;
ekspr.
pošteno so jih ogoljufali
//
navadno v zvezi z
za
povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral
dobiti:
ogoljufati koga za dediščino, doto, plačilo
;
pren.,
ekspr.
ogoljufal jo je za ljubezen
ogoljufán
-a -o:
ogoljufan kupec
;
zelo je bil ogoljufan
;
njeno zaupanje je bilo ogoljufano
ogòn
-ôna
in
-óna
m
(
ȍ ó, ọ́
)
del njive med dvema razoroma:
šel je po njivi kar čez ogone
/
na ogonih ni bilo nikogar
/
nekaj ogonov fižola in krompirja ima
ogór
in
ógor -ja
m
(
ọ̑; ọ̑
)
zool.
jegulji podobna velika roparska morska riba, Conger conger:
loviti ogorje
ogórčati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
knjiž.
spravljati v jezo, razburjenje, ker so bila kršena etična, moralna
načela:
s svojim delom je ogorčal bralce
ogórčenje
-a
s
(
ọ̑
)
jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo:
takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje
/
ekspr.
val, vihar ogorčenja se še ni polegel
ogórčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo:
ogorčenost v njem se je stopnjevala
/
moralna ogorčenost
ogórčica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
nečlenarji valjastega telesa, Nematodes:
pesna ogorčica
ogórčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno
načelo:
krivično ravnanje ga je ogorčilo
;
ta ukrep jih je ogorčil
ogórčiti se
knjiž.
postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo:
zakaj si se tako ogorčil
/
tako pa ne bo šlo, se je ogorčil
ogorčeno rekel
ogórčen
-a -o
1.
deležnik od ogorčiti:
ogorčen zaradi krivice
;
biti ogorčen na koga, nad čim
2.
publ.
hud
,
silovit
:
ogorčeni boji na fronti
;
prisl.:
ogorčeno se je obrnil
;
ogorčeno protestirati
ogórek
-rka
m
(
ọ̑
)
majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa:
veter je nosil ogorke po bližnjih strehah
;
seči po ogorek v ogenj
;
z ogorkom prižgati dračje
//
ostanek dogorele cigarete ali cigare:
pohoditi ogorek
;
pepelnik je poln ogorkov
/
cigaretni ogorek
ogoréti
-ím
dov.
, ogôrel
(
ẹ́ í
)
1.
dobiti rjavo barvo kože:
na morju je lepo ogorel
2.
nekoliko zgoreti:
ob požaru so tramovi ogoreli
ogôrel
tudi
ogorèl
in
ogorél -éla -o:
od sonca ogorel obraz
;
bronasto ogorela polt
;
ogorelo drevo
ogorèn
-êna -o
pog.
:
biti ogoren od sonca
ogorína
-e
ž
(
í
)
teh.
krhka plast na kovini, nastala zaradi delovanja ognja:
ogóršati
-am
dov.
(
ọ̑
)
nar.
ozdraveti
:
Le polagoma je toliko ogoršal, da je bil tak kot prej, za spomin so
mu ostale le brazgotine
(F. Bevk)
ogovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ogovarjati:
ogovarjanje mimoidočih
/
ogovarjanje z imenom
ogovárjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z besedo, stavkom začenjati pogovor:
ogovarjati mimoidoče
;
vedno jih je prijazno ogovarjal
;
tujci so nas ogovarjali v najrazličnejših jezikih
//
v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov:
ogovarjali so ga (z) gospod predsednik
/
ogovarjati koga z imenom
2.
nar.
opravljati
2
,
obrekovati
:
ogovarjati sosede
;
tvoja navada je, da vsakega ogovarjaš
/
neprijetno je, ko že vsak ogovarja tvoj slabo obdelani vinograd
ogôvor
-a
m
(
ȏ
)
1.
glagolnik od ogovoriti:
čakal je na moj ogovor
;
na njegov ogovor je prijazno odgovorila
/
brez ogovora je šel mimo
2.
beseda, stavek, s katerim se začne pogovor:
izreči ogovor
/
prijatelj, gospod in drugi ogovori
●
zastar.
v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo
nagovoru
ogovoríti
-ím
dov.
, ogovóril;
nam.
ogovôrit
in
ogovorít
(
ī í
)
z besedo, stavkom začeti pogovor:
ogovoriti dekle
;
ogovoril je vsakega, ki ga je srečal
;
ni si ga upal ogovoriti
;
lepo, prijazno ogovoriti
;
ogovoriti po nemško
/
dober dan, ga je ogovoril
pozdravil
//
v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov:
ogovoril ga je z gospod
/
ogovoriti koga z imenom
ogovorjèn
-êna -o:
ogovorjena oseba
;
sam.:
ogovorjeni je molčal
ogovorjênec
-nca
m
(
é
)
kdor je ogovorjen:
ogovorjenec ga ni takoj razumel
ográbek
-bka
m
(
ȃ
)
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino:
znašati ograbke na kupe
/
seno v ograbkih
/
delati ograbke
//
nar. gorenjsko,
navadno z rodilnikom
skupina
,
gruča
:
na vasi je stal ograbek žensk
/
ptiči so se kar v ograbkih lotili prosa
ograbíti
in
ográbiti -im,
in
ográbiti -im
dov.
(
ȋ á ȃ; á ȃ
)
z grabljenjem odstraniti s česa štrleče bilke:
ograbiti seneno kopico
;
naložen voz je treba še ograbiti
●
knjiž.
ograbili so več trgovin
izropali, oropali
ográbljati
1
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
ropati
,
pleniti
:
roparji so ograbljali popotnike
ograbljáti
2
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar. vzhodnoštajersko
pograbiti
:
ograbljati listje
/
ograbljati sadovnjak
ogràd
1
-áda
in
ógrad -a
m
(
ȁ á; ọ́
)
1.
knjiž.,
zastar.
ograjen prostor:
imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi
/
stanovi z ogradi za drobnico
2.
nar.
ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo
in drevjem:
Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov
(F. Godina)
●
knjiž.,
zastar.
paše niso omejevali ogradi
ograje
;
knjiž.
cvetoč ograd
vrt
ógrad
2
-i
ž
(
ọ́
)
nar.
ograjen prostor za živino ob pastirski koči:
premišlja, kako bi tudi on svoj trop stisnil v Podlipnikovo ograd in
sebe v tesno kočo
(J. Jalen)
ográda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na
kraškem svetu:
kupiti ogrado
;
iti kopat ogrado
;
pasti v ogradi
;
oljke v ogradi
//
ograjen prostor, ograjeno zemljišče:
igrali so se v veliki ogradi
;
vrt je bil velika štirikotna ograda
/
goniti črede s paše v ograde
;
hlev in pred njim velika ograda
♦
lov.
past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa
2.
ograja, zlasti močnejša:
nizke kamnite ograde
;
hišo so varovale trdno zidane ograde
;
temne ograde iz brinja
/
ekspr.
veter podi oblake čez gorsko ogrado
ográden
-dna -o
(
ȃ
)
pridevnik od ograda:
planota z ogradnimi zidovi
ogradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ograditi:
ograditev pašnikov s plotom
ogradíti
-ím
dov.
, ográdil
(
ī í
)
narediti, postaviti ograjo okrog česa:
ograditi pašnik, vrt
;
ograditi prostor za živino
/
ograditi vrt s kamnito ograjo
/
ograditi hudournike z nasipom
obdati njegove bregove
;
otroci so ogradili luže z blatom
;
pren.
ograditi svojo neodvisnost
ogradíti se
navadno v zvezi z
od
1.
knjiž.
narediti se nedostopnega za kaj:
ograditi se od zunanjega sveta
;
ograditi se od vplivov naturalistov
;
ogradil se je od vseh in postal zelo samosvoj
●
knjiž.
ograditi se je morala z brezčutnostjo, če je hotela vzdržati
postati je morala brezčutna
2.
publ.
pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim:
ograditi se od izjave, sklepa
;
ogradil se je od vseh, ki niso upoštevali sklepov
ograjèn
-êna -o:
ograjen prostor za molžo
;
s kamenjem ograjeno kraško polje
ográja
-e
ž
(
ā
)
naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje
prehoda:
namestiti, postaviti ograjo okrog vrta
;
preplezati, preskočiti ograjo
;
sedeti na ograji
;
dvoriščna, vrtna ograja
;
kamnita, lesena, žična ograja
;
ograja iz bodeče žice
/
ograja okrog posajenega drevesca
/
ekspr.
oblaki zadevajo ob ograjo gorovij
;
pren.,
ekspr.
podrli so ograje, ki so jih ločile
//
naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem:
narediti stopnicam ograjo
;
skloniti se čez ograjo
;
betonska, jeklena, kovana ograja
;
ograja krova
;
držaj ograje
/
ograja pri otroški posteljici
/
balkonska ograja
;
snežna ograja
ograja na strehi, ki zadržuje sneg
●
puščati živino čez noč v ograji
ogradi
♦
grad.
odbojna ograja
ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča
ográjati
1
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
ograjevati
:
ograjati vrt
/
plot ograja dvorišče
obdaja
ográjati
2
-am
dov.
(
ā
)
knjiž.
opomniti
,
ošteti
:
zaradi takega ravnanja so ga ograjali
●
knjiž.,
ekspr.
ograjali so njegovo obleko
ugotovili njene napake, pomanjkljivosti
ográjek
-jka
m
(
ȃ
)
knjiž.
manjši ograjen prostor:
priti skozi leso na, v ograjek
;
ograjek za cvetlice
ográjen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ograjo:
ograjna vrata
/
ograjna mreža
♦
pravn.
ograjno sodišče
od 14. do 18. stoletja
plemiško sodišče
ograjênost
-i
ž
(
é
)
stanje ograjenega:
ograjenost dvorišča
/
publ.
kratkovidna ograjenost kolektiva
zaprtost, izoliranost
ograjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ograjevati:
ograjevanje vrta, zemljišč
/
ograjevanje od nasilja
ograjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, postavljati ograjo okrog česa:
ograjevati dvorišče
;
vrtove navadno ograjujejo
/
zaliv ograjujejo visoki hribi
obdajajo, obkrožajo
;
pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg
ograjeváti se
navadno v zvezi z
od
1.
knjiž.
delati se nedostopnega za kaj:
ograjevati se od resničnosti
;
ograjevati se proti svojim sosedom
2.
publ.
kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim:
ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije
/
pisatelj se ograjuje od svojih junakov
ográjica
-e
ž
(
ā
)
manjšalnica od ograja:
skočiti čez ograjico iz žive meje
/
posteljica z ograjico
ográjnik
-a
m
(
ȃ
)
grad.
zidak za ograje:
izdelujemo opečne izdelke in vse vrste ograjnikov
ográžanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ogražati:
ogražanje varnosti
/
ogražanje dosežkov revolucije
ográžati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
ogrožati
:
s tem ogražajo njegovo delo
;
ogražati varnost ljudi
ógrc
-a
m
(
ọ̑
)
1.
loj, zastal v zunanjem delu žleze lojnice:
iztiskati ogrce
/
po obrazu ima ogrce
2.
agr.
ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda
korenine, gomolje rastlin:
uničevati ogrce
;
krt se hrani tudi z ogrci
♦
vet.
podkožna tvorba pri govedu, ki jo povzroča ličinka govejega zolja
;
zool.
ličinka govejega zolja, ki se zajeda v govedo
ógrčast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
poln ogrcev:
imel je ogrčast obraz
ógrčav
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima ogrce:
mozoljast in ogrčav obraz
ogŕda
-e
ž
(
ȓ
)
zastar.
zmerjanje
,
sramotenje
:
težko posluša njegovo grajo in ogrde
ogrdíti
-ím
dov.
, ogŕdil
(
ī í
)
1.
ekspr.
vzeti ugled, osramotiti:
ogrdil ga je pred tovariši
/
ogrditi komu ime
2.
star.
umazati
,
onesnažiti
:
sobo so precej ogrdili
;
ogrditi si obleko
3.
star.
skaziti
,
iznakaziti
:
brazgotina na obrazu jo je ogrdila
/
to spoznanje ji je ogrdilo njegovo podobo
ogrebáča
-e
ž
(
á
)
agr.
motiki podobno orodje z ravnim rezilom za osipanje trt:
ogrebače in lopate
ogrébanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od ogrebati:
ogrebanje pepela
/
zgodnji krompir je že za ogrebanje
ogrébati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
star.
odstranjevati, navadno s praskanjem, drgnjenjem:
ogrebati slamo izpred mlatilnice
;
ogrebati sneg s strehe
/
ogrebati kraste
2.
osipati
,
osipavati
:
ogrebati koruzo, krompir
♦
čeb.
spravljati (čebelji) roj v panj
ogreblína
-e
ž
(
í
)
zastar.
praska, odrgnina, navadno močnejša:
ogrebline in modrice
/
ogrebline na lakiranem pohištvu
ogrebotína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
praska, odrgnina, navadno močnejša:
podplutbe in krvave ogrebotine
/
na licu je imel ogrebotino
ogrêbsti
ogrêbem
dov.
, ogrébel ogrêbla
(
é
)
1.
opraskati, navadno močno:
veja ga je ogrebla po obrazu
;
ogrebsti si kožo
/
mačka jo je ogrebla
2.
odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem:
ogrebsti sneg s strehe
/
ogrebsti pepel, žerjavico
3.
osuti
:
ogrebsti krompir
♦
čeb.
spraviti (čebelji) roj v panj
ogrebèn
-êna -o
tudi
ogrêben -a -o:
do krvi ogrebene roke
ogrédje
-a
s
(
ẹ̑
)
več gredi, tramov, zlasti v gradbenih konstrukcijah:
postaviti ogredje
;
močno, trdno ogredje
ogrenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
postati grenek:
hrana je ogrenela
ogreníti
1
ogrénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
nar.
osuti
:
ogreniti krompir
/
ogreniti čebele
ogrebsti
2.
star.
dobiti
,
prejeti
:
ogrenil je veliko denarja
/
ogreniti zaklad
najti
ogreníti
2
-ím
dov.
, ogrénil
(
ī í
)
narediti grenko:
nekatere snovi lahko ogrenijo kruh
//
nav. ekspr.
narediti kaj manj prijetno, manj srečno:
nasprotovanja so mu ogrenila življenje v mestu
;
nehvaležni otroci so ji ogrenili življenje
;
s tem bi si ogrenil še zadnje trenutke
ogrenjèn
-êna -o:
ogrenjena moka
ogrešíti
-ím
dov.
, ogréšil
(
ī í
)
knjiž.,
v zvezi z
duša, vest
omadeževati
:
premišljeval je, kako bi se maščeval, ne da bi ogrešil svojo dušo
ogrešíti se
pregrešiti se:
ogrešiti se zoper zakon
ogréti
ogrêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
narediti kaj toplo:
ogreti sobo
;
ogreti vodo do sto stopinj
;
ogreti si roke pri ognju
2.
povzročiti občutek toplote:
sonce jih je ogrelo
/
čaj nas je ogrel
;
pot v hrib jih je ogrela
;
pren.
prijazna beseda človeka ogreje
;
taka pesem ogreje srce
3.
ekspr.
navdušiti
:
sodelavce je ogrel za svoj načrt
;
ogreti se za šport, študij
/
govornik ni mogel ogreti občinstva
;
predstava je gledalce ogrela
ogréti se
1.
postati topel:
kamenje se na soncu ogreje
;
voda se je že ogrela
;
brezoseb.
počakali so, da se je zunaj nekoliko ogrelo
/
stroj se je preveč ogrel
preveč segrel, pregrel
2.
dobiti občutek toplote:
stopi v hišo, da se ogreješ
;
na soncu se je dobro ogrel
;
ogreti se ob ognju, pri peči
;
ogreti se s hojo
●
ekspr.
družba pri mizi se je kmalu ogrela
razživela
;
ekspr.
pogovor se nikakor ni hotel ogreti
postati sproščen
;
ekspr.
ogreti se za dekle
začutiti naklonjenost, ljubezen do nje
ogrét
-a -o:
ogret krožnik
;
za šport ogreti ljudje
;
ogreta telovadnica
ogrétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ogreti:
ogretje vode
ogrétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
značilnost ogretega:
ogretost morske vode, zraka
/
ekspr.
njegova ogretost za šport
navdušenost
ogreváč
-a
m
(
á
)
zastar.
grelnik
,
ogrevalnik
:
ogrevač za krožnike
ogreváča
-e
ž
(
á
)
zastar.
1.
termofor
:
prinesti bolniku ogrevačo
;
pogreti se z ogrevačo
2.
grelnik
,
ogrevalnik
:
na mizi je stala ogrevača za čajnik
ogreválec
-lca
[
tudi
ogrevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
grelnik
,
ogrevalnik
:
vključiti ogrevalec
;
električni, plinski ogrevalec
/
ogrevalec vode
bojler
ogreválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ogrevanje:
ogrevalne naprave
/
ogrevalni jašek
;
ogrevalna površina
/
razvoj ogrevalne tehnike
/
ogrevalne vaje
ogreválnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor, v katerega se hodijo ljudje gret:
stopiti v ogrevalnico
ogreválnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
grelna naprava ali priprava različnih oblik:
od ogrevalnika se širi prijetna toplota
;
avtomobilski ogrevalnik
;
plinski ogrevalnik
;
ogrevalnik za krožnike
2.
knjiž.
termofor
:
posteljo je pogrel z ogrevalnikom
ogreválo
-a
s
(
á
)
grelnik
,
ogrevalnik
:
ogrevalo za krožnike
;
svetila in ogrevala
/
knjiž.
ogrevalo trajno žareče peči je iz litega železa
grelo
ogrévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od ogrevati:
ogrevanje prostorov
;
ogrevanje s toplim zrakom
;
naprava za ogrevanje
/
ogrevanje zraka
/
centralno, etažno ogrevanje
;
električno, plinsko ogrevanje
;
ogrevanje na premog
/
vaje za ogrevanje
●
pog.
vključiti ogrevanje
naprave, priprave za ogrevanje
♦
psih.
začetno naraščanje delovne učinkovitosti
ogrévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati kaj toplo:
peč ogreva ves prostor
;
ogrevati vodo, zrak
;
ogrevati z električno energijo, oljem, premogom
/
ogrevati si roke ob ognju
greti
2.
povzročati občutek toplote:
sonce nas prijetno ogreva
/
s hrano dobiva telo snovi, ki ga ogrevajo
;
pren.
ljubezen ogreva srce
;
ogreva ga misel na dom
ogrévati se
1.
postajati topel:
zrak se spomladi hitro ogreva
2.
ekspr.
navduševati se:
večina se ogreva za njegov predlog
;
ogrevati se za zabavno glasbo, šport
;
vedno bolj se ogreva zanjo
/
publ.
sedanja moda se ogreva za žive barve
zdaj so moderne žive barve
♦
šport.
tekmovalec se ogreva
postopno in načrtno pripravlja organizem na težje obremenitve
ogrevajóč
-a -e:
ogrevajoči sončni žarki
;
pesem, ogrevajoča srce
ogrévan
-a -o:
ogrevan plavalni bazen
;
centralno ogrevani prostori
;
ogrevana površina, voda
;
ogrevana soba
ogréven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na ogrevanje:
ogrevna naprava
/
ogrevna površina
/
ogrevni čas
♦
elektr.
ogrevni tok
tok za gretje katode elektronke
ogrinjáč
-a
m
(
á
)
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje:
odložila je ogrinjač
;
tesno zavita v ogrinjač
;
volneni ogrinjač
ogrinjáča
-e
ž
(
á
)
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje:
obnošena ogrinjača
ogrinjáčka
-e
ž
(
ȃ
)
nar. zahodno
ogrinjača
,
ogrinjalka
:
ogrinjačka ji je padla z ram
ogrinjálce
-a
s
(
ā
)
manjšalnica od ogrinjalo:
pleteno belo ogrinjalce
ogrinjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za ogrinjanje:
ogrinjalna ruta
♦
bot.
ogrinjalna pleva
podporni list pri klasku trav
ogrinjálka
-e
[
ogrinjau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje:
z iglo si je spela ogrinjalko
;
težka zimska ogrinjalka
ogrinjálo
-a
s
(
á
)
oblačilo za ogrinjanje:
pod vratom si je zavezala ogrinjalo
;
toplo volneno ogrinjalo
;
lasje so ji kot ogrinjalo padali na ramena
/
pastirsko ogrinjalo
//
kar kaj ogrinja, pokriva:
dala si je na rame ogrinjalo in se začela česati
;
pren.
pokrajina ima zeleno ogrinjalo
ogrínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
dajati oblačilo na koga, okrog koga:
ogrinjal jo je s toplim plaščem
;
ogrinjati (si) plet
//
pokrivati
,
zavijati
:
ogrinjala je otroka
;
ogrinjati se v ruto
2.
nar.
osipati
,
osipavati
:
začeli so ogrinjati krompir
ogrísti
ogrízem
dov.
(
í
)
1.
z grizenjem načeti, poškodovati:
zajci so ogrizli sadno drevje
;
otrok si je ogrizel nohte
2.
raniti z ugrizi:
pes ga je ogrizel
;
pren.,
ekspr.
kritiki so ga ogrizli
ogrízen
-a -o:
ogrizen sadež
ogríz
-a
m
(
ȋ
)
poškodba, rana zaradi grizenja, ugriza:
zajčji ogrizi na mladem drevju
/
zdravljenje ogriza
ogrízek
-zka
m
(
ȋ
)
ostanek ogrizenega sadeža:
vreči ogrizek v koš
;
jabolčni ogrizki
ogrizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z grizenjem načenjati:
miši ogrizujejo sadje
2.
ekspr.
opravljati
2
,
obrekovati
:
povsod ga je ogrizoval, kako slab delavec je
ogŕlica
-e
ž
(
ȓ
)
ovratni nakit, navadno iz na vrvici nanizanih drobnih dragocenih
predmetov:
nositi ogrlico
;
biserna, briljantna ogrlica
;
ogrlica iz opalov
ogrlják
-a
m
(
á
)
knjiž.
pasja ovratnica:
kovinski ogrljak
ogŕlje
-a
s
(
ȓ
)
1.
knjiž.
ogrlica
:
biserno ogrlje
2.
vet.
predel ob grlu:
ščetinasta dlaka na ogrlju
ogrníti
in
ogŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
dati oblačilo na koga, okrog koga:
ogrnil ji je plašč
;
ogrnila (si) je plet in odšla
/
jopico je samo ogrnil, ne pa oblekel
//
pokriti
,
zaviti
:
ogrniti konja z odejo
;
ogrni se, ne hodi tak ven
;
pren.,
knjiž.
noč je ogrnila zemljo
2.
nar.
osuti
:
ogrniti krompir
;
vrtnice je treba ogrniti
ogŕnjen
-a -o:
imel je ogrnjen suknjič
;
bila je ogrnjena v tančice
ogrobéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.,
zastar.
postati trd, neobčutljiv:
roke so mu pri delu ogrobele
ogróden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ogrodje:
ogrodni elementi
♦
agr.
ogrodne veje
prve glavne veje drevesa
ogródje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko:
postaviti trdno ogrodje
;
leseno, železno ogrodje
;
ogrodje strehe
;
ogrodje vozila
;
ogrodje iz cevi, žic
/
ostalo je samo še ogrodje barake
/
nosilno ogrodje
//
navadno s prilastkom
med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa:
sestaviti ogrodje oddaje o športu
;
ogrodje zakona
/
publ.
idejno ogrodje stranke
2.
trdni oporni deli telesa:
poškodovati ogrodje
;
apnenčasto, koščeno ogrodje
;
ogrodje iz kremenastih iglic
/
del telesnega ogrodja
♦
zool.
osno ogrodje
hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev
ogródnik
-a
m
(
ọ̑
)
agr.
naprava, na katero se lahko pritrdi različno orodje za obdelavo
zemlje, sajenje:
ogrodnik in kosilnica
/
ogrodnik za krompir
ogrômen
in
ogrómen -mna -o
prid.
(
ȏ; ọ̑
)
zelo velik, velikanski:
kup snega je ogromen
;
ogromna železna kljuka
;
v predsobi je stalo ogromno ogledalo
/
nabral si je ogromne količine denarja
/
ta človek ima ogromno ustvarjalno energijo in voljo
ogrômno
in
ogrómno
prisl.
:
ogromno dela imam
●
publ.
število bralcev se je ogromno povečalo
zelo
ogrômnost
in
ogrómnost -i
ž
(
ȏ; ọ̑
)
ekspr.
lastnost, značilnost ogromnega:
ogromnost prostora
/
ogromnost vsote ga je presenetila
ogrozítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ogroziti:
ogrozitev pravic državljanov
ogrozíti
-ím
dov.
, ogrózil
(
ī í
)
povzročiti stanje, ki je nevarno, neugodno za koga:
epidemija je ogrozila predvsem otroke
/
vse to je ogrozilo njegovo delo
;
ogroziti obstoj gledališča
/
publ.
ogroziti mir na svetu
//
publ.
povzročiti pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab,
neugoden:
ogroziti vodstvo gostujočega moštva
/
napadalec je ogrozil nasprotnikova vrata
ogróžen
-a -o
tudi
ogrožèn -êna -o:
socialno in zdravstveno ogroženi otroci
;
ogroženo območje
ogróžanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od ogrožati:
ogrožanje varnosti
ogróžati
-am
nedov.
(
ọ́
)
povzročati stanje, ki je nevarno, neugodno za koga:
vozniki večkrat ogrožajo pešce
;
narasla reka ogroža vas
/
s svojo boleznijo ogroža vse okolje
/
ogrožati mir, varnost, zdravje
//
publ.
povzročati pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab,
neugoden:
ogrožati vodilno mesto gostujočega moštva
/
napadalec ogroža nasprotnikova vrata
ogrožajóč
-a -e:
delal je, ne ogrožajoč nikogar
ogróžan
-a -o:
življenje v tistih krajih je ogrožano
ogroženo
ogróženec
tudi
ogrožênec -nca
m
(
ọ̄; é
)
kdor je ogrožen:
opozoriti ogroženca
ogróženost
tudi
ogrožênost -i
ž
(
ọ̄; é
)
lastnost, stanje ogroženega:
ogroženost obstoja organizacije
/
socialna ogroženost otroka
ógrski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
zgod.
nanašajoč se na Ogrsko:
ogrski del avstroogrske monarhije
/
ogrski zlatnik
2.
star.
madžarski
:
ogrski jezik
/
ogrska dežela
♦
agr.
ogrska marelica
marelica z debelimi, na eni strani rdečkastimi sadeži z izrazito
brazdo med polovicama
;
gastr.
ogrska salama
zelo posušena salama z nadevom iz drobneje sesekljanega svinjskega
mesa in slanine
;
zgod.
hrvaško-ogrska nagodba
;
sam.:,
pog.
prosim pet dek ogrske
pet dekagramov ogrske salame
ógrščica
-e
ž
(
ọ̄
)
bot.,
v zvezah:
navadna ogrščica
kolerabi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi
oljnatega semena, Brassica napus var. napus
;
repna ogrščica
repi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega
semena, Brassica rapa var. silvestris
ogrtáč
-a
m
(
á
)
zastar.
ogrinjalo
:
kožuhovinast ogrtač
/
v predsobi je odložil dežnik in ogrtač
pelerino, plašč
ogrtáča
-e
ž
(
á
)
zastar.
ogrinjalo
:
nosila je težko ogrtačo
/
zavil se je v ogrtačo in zaspal
ogúliti
-im
dov.
, ogúlila
in
ogulíla
(
ú
)
1.
z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino:
oguliti naslanjač
;
obleko je že zelo ogulil
;
oguliti rokave na komolcih
;
s čevljem je ogulil steno
/
ogulil je kožo do krvi
odrgnil
2.
ekspr.
izrabiti
,
izkoristiti
:
oguliti svoje dolžnike
ogúliti se
slabš.
postati nezanimiv, navadno zaradi ponavljanja:
tema, zgodba se je počasi ogulila
ogúljen
-a -o:
oguljen divan
;
imel je strgane čevlje in oguljene hlače
ogúljek
-jka
m
(
ȗ
)
knjiž.,
zastar.
odrgnjeno mesto (na koži):
oguljek od sedla
ogúljenec
-nca
m
(
ú
)
slabš.
kdor je slabo, zanemarjeno oblečen:
oguljenci in razcapanci
oguljenína
-e
ž
(
í
)
med.
poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja:
konj ima na hrbtu oguljenino od sedla
òh
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:
oh, kaj bo, če nam zboliš
;
oh, kako čudno se je vse obrnilo
;
oh, mati, ne smeš toliko jokati
//
izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek:
oh, kako je bilo lepo
;
oh, kako se to prileže
;
oh, saj res
//
izraža začudenje, presenečenje;
o
3
:
oh, koga vidim
2.
izraža telesno ali duševno trpljenje:
oh, vse me boli
3.
izraža podkrepitev trditve:
oh, nič, nič
;
oh, saj znaš sam domov
4.
izraža zavrnitev, nejevoljo:
oh, pojdi, pojdi, niso te videli
;
oh, tebi kaj dopovedati
;
sam.:
ti večni ahi in ohi
óha
medm.
(
ọ̑
)
1.
izraža zadovoljnost, posmeh:
oha, se je zasmejal od peči
2.
pri nagovoru
izraža opozorilo:
oha, fant, ti me boš še prevrnil
;
oha, narobe voziš
3.
klic vprežni živini
stoj
:
oha, sivec
ohábel
-bla -o
[
ohabəu̯
]
prid.
(
á
)
star.
slaboten
,
medel
:
bil je ohabel in bled
/
ohabel spomin
oháblo
prisl.
:
roka ji je ohablo počivala v naročju
ôhanje
-a
s
(
ō
)
glagolnik od ohati:
preveč je tega ohanja
ôhati
-am
nedov.
(
ō ȏ
)
ekspr.
z oh izražati čustvo:
zlovoljno je ohal in se kremžil od bolečin
óhcet
-i
ž
(
ọ̑
)
pog.
praznovanje ob poroki;
svatba
:
v sosednji vasi je bila ohcet
;
povabiti na ohcet
;
plesati na ohceti
;
jesti kot na ohceti
♦
tur.
kmečka ohcet
folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v
kmečkem okolju
ohêj
in
ohèj
medm.
(
ȇ; ȅ
)
1.
pri nagovoru
izraža opozorilo:
ohej, ljudje, počasi
2.
izraža veselje, razigranost:
veselimo se torej, ohej
ohíšje
-a
s
(
ȋ
)
1.
zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave:
rezljano ohišje stenske ure
;
ohišje za radijski aparat
/
starinska ohišja trgovin
//
del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele;
okrov
:
ohišje motorja
2.
zastar.
zemlja, prostor okrog hiše:
kupil je nekaj arov ohišja
ohíšnica
-e
ž
(
ȋ
)
v nekaterih socialističnih državah
zemlja, ki jo ima zadružnik za osebno obdelavo:
odmeriti ohišnico
ohláčen
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
oblečen v hlače:
ohlačene turistke
ohladítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ohladiti:
para se pri ohladitvi zgosti v kapljice
/
ohladitev je zajela južno Evropo
●
ekspr.
ohladitev med njima je takoj opazna
med njima ni več naklonjenosti, ljubezni
ohladíti
-ím
dov.
, ohládil
(
ī í
)
1.
narediti kaj hladno, mrzlo:
ohladiti vino
/
nevihta je ohladila ozračje
/
ohladiti hrano na primerno temperaturo
2.
povzročiti občutek hlada:
veter mu je ohladil vročo glavo
/
sladoled jih je ohladil
3.
ekspr.
pomiriti
,
zmanjšati
:
to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast
;
njegova ljubezen se je že ohladila
/
jeza se mu še ni ohladila
●
ekspr.
razgrajačem so ohladili kri v zaporu
jih ukrotili
;
ekspr.
ne gani se, sicer te ohladim
ubijem
;
ekspr.
ohladiti koga s palico
nasilno, grobo ga ukrotiti
ohladíti se
1.
postati hladen, mrzel:
juha, voda se je že ohladila
;
brezoseb.
zadnje dni se je precej ohladilo
/
motor se je ohladil
2.
dobiti občutek hlada:
skoči v morje, da se ohladiš
;
v senci so se kmalu ohladili
;
ohladiti se pod prho
●
ekspr.
hitro se je ogrel za dekle in hitro se je tudi ohladil
nehal čutiti do nje naklonjenost, ljubezen
;
ekspr.
prvi mož se še ni ohladil (v grobu), že se je spet poročila
hitro po moževi smrti se je spet poročila
ohlajèn
-êna -o:
ohlajeno ozračje
;
ohlajeno prijateljstvo
;
mleko je ohlajeno na štiri stopinje
ohlájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ohlajati:
ohlajanje prostora
/
segrevanje in ohlajanje zemeljske površine
ohlájati
-am
nedov.
(
á
)
delati kaj hladno, mrzlo:
ventilator je prijetno ohlajal prostor
/
veter je ohlajal vročino
ohlájati se
1.
postajati hladen, mrzel:
segreta voda se počasi ohlaja
/
zemlja se ponoči ohlaja
2.
ekspr.
postajati ravnodušen, sovražen:
začel se je ohlajati do nje
/
odnosi med sosednjima državama se ohlajajo
//
pomirjati se, zmanjševati se:
njihova strast, vnema se ohlaja
/
jeza se mu je pomalem ohlajala
ohlajajóč
-a -e:
ohlajajoč veter
;
ohlajajoče se telo
ohlajênje
-a
s
(
é
)
ohladitev
:
ohlajenje zraka
ohlajeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se ohlajuje:
ohlajevalne naprave
/
ohlajevalni postopek
ohlajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ohlajevati:
ohlajevanje in zamrzovanje živil
ohlajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ohlajati
:
ohlajevati prostor
/
lava se počasi ohlajuje
ohlajujóč
-a -e:
ohlajujoča se voda
ohlápen
-pna -o
prid.
, ohlápnejši
(
á ā
)
1.
ki ni tesno okrog telesa:
ohlapen črn plašč
;
ohlapna bluza
;
obleka je bila v pasu ohlapna
/
ohlapen kroj
2.
ki je brez napetosti, čvrstosti:
ohlapna koža
;
ohlapne obrazne mišice
/
njene roke so bile ohlapne
3.
nav. ekspr.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki:
ohlapna disciplina, morala
/
ta pojem je precej ohlapen
;
ohlapna zgradba povesti
/
imel je ohlapen odnos do vsega
//
netočen
,
neustrezen
:
ohlapen prevod
;
uporabiti ohlapen termin
/
ta pisatelj ima ohlapen jezik
ohlápno
prisl.
:
ohlapno zavezan pas
ohlapéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati ohlapen:
koža ji je ohlapela
/
napeta vrv počasi ohlapi
ohlapèl
in
ohlapél -éla -o:
ohlapela jadra
ohlápniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
postati ohlapen:
koža, mišičje ohlapne
/
vezi so se raztegnile in ohlapnile
/
listi so kmalu ohlapnili
●
knjiž.,
ekspr.
ohlapnila mu je v naročje
ohlapno padla
ohlápnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost ohlapnega:
udobna ohlapnost obleke
/
ekspr.
ohlapnost moralnih načel
/
ekspr.:
izrazna ohlapnost
;
ohlapnost v kompoziciji zgodbe
ohlíp
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
sunek vetra:
močen ohlip je razcefral jadra
/
burja je pihala v ohlipih
ohlódje
-a
s
(
ọ̑
)
star.
več hlodov, hlodi:
hrastovo ohlodje
/
utrditi nasip z ohlodjem
ohlokratíja
in
ohlokracíja -e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
vlada nekulturnih, nasilnih ljudi:
prenehanje ohlokratije
ohm
tudi
óm -a
[
óm
]
m
(
ọ̑
)
fiz.
enota za merjenje električnega upora, električne upornosti:
ohmélje
-a
s
(
ẹ̑
)
bot.,
v zvezi
evropsko ohmelje
grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah
listnatega drevja, Loranthus europaeus:
ohmski
tudi
ómski -a -o
[
ómski
]
prid.
(
ọ̑
)
elektr.,
navadno v zvezi
ohmska upornost
upornost, zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto:
merjenje ohmske upornosti
ohó
in
ohò
medm.
(
ọ̑; ȍ
)
1.
izraža začudenje, presenečenje:
oho, tudi ti si prišel
2.
izraža zadovoljnost pri domisleku, dognanju, najdenju:
oho, počasi mi postaja jasno
3.
pri nagovoru
izraža opozorilo:
oho, fantje, tako pa ne bo šlo naprej
ohódek
-dka
m
(
ọ̑
)
star.
neprijeten opravek, sitnost:
vse to mu je prizadelo mnogo ohodkov
/
z njim noče imeti ohodka
ohohó
tudi
òhòhò
medm.
(
ọ̑; ȍ-ȍ-ȍ
)
1.
izraža začudenje, presenečenje:
ohoho, kaj pa vidva tukaj
2.
izraža posmeh:
ohoho, prav ti je
ohól
-a -o
[
tudi
ohou̯
]
prid.
(
ọ̑ ọ́
)
knjiž.
zelo ošaben, zelo prevzeten:
do njega je bil zelo ohol
/
ohola ženska
/
nenadoma je postal ohol
ohólo
prisl.
:
oholo zavrniti koga
ohólež
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
ošabnež
,
prevzetnež
:
oholeža je ostro zavrnil
ohólost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
velika ošabnost, velika prevzetnost:
zaradi oholosti je nepriljubljen
/
očitala mu je oholost in surovost
ohomotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zaviti
,
oviti
:
ohomotal ga je v plašč
/
ohomotati z vrvjo
ohomotán
-a -o:
ohomotana je bila v veliko ruto
ohrabrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ohrabriti:
ohrabritev ljudstva
ohrabríti
-ím
dov.
, ohrábril
(
ī í
)
narediti, da postane kdo pogumen:
ohrabriti vojake
;
skušal jo je ohrabriti
/
uspeh jih je ohrabril
spodbudil
ohrabrèn
-êna -o:
nekoliko ohrabren je stopil naprej
ohrabrováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nav. ekspr.
hrabriti
:
ohrabrovati vojake
/
misel na uspeh jih je ohrabrovala
spodbujala
ohrabrujóč
-a -e:
rekla mu je nekaj ohrabrujočih besed
;
poročila niso bila ohrabrujoča
;
prisl.:
ohrabrujoče ji je stisnil roko
ohrámljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
hromiti
:
pijača ga je ohramljala
ohramljajóč
-a -e:
ohramljajoče delovanje strupa
ohrána
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
ohranitev
:
razvoj in ohrana življenja
ohranítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ohraniti:
ohranitev reda v mestu
/
načelo o ohranitvi materije
/
nagon po ohranitvi
♦
biol.
ohranitev vrste
ohraníti
in
ohrániti -im
dov.
(
ī á ā
)
1.
narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti:
ohraniti predmete nepoškodovane
;
ohraniti sadje čez zimo
/
ohraniti sadju vitamine
;
taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru
2.
narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati:
njegovo zadnje pismo so ohranili
/
ohraniti mir, prijateljstvo med narodi
/
ohraniti stare šege
3.
narediti, da kaj ostane nespremenjeno;
obdržati
:
ohraniti prvotni vrstni red
//
z oslabljenim pomenom
s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem
stanju:
ohraniti koga pri dobri volji
;
ekspr.
ohraniti gledališče pri življenju
/
delo ga je ohranilo zdravega
//
z oslabljenim pomenom
izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne
preneha biti, obstajati:
ohraniti naravno barvo in okus
;
kljub ponižanjem je ohranil čast
;
dobroto je ohranila vse življenje
;
ohraniti vitkost
4.
z oslabljenim pomenom
izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti,
obstajati:
ohraniti spomin na ta dogodek
;
ohraniti spoštovanje do matere
/
do njega je ohranila ljubezenska čustva
/
ohraniti (komu) zvestobo
ostati (mu) zvest
5.
star.
obvarovati
:
otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi
/
posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti
rešiti propada
●
knjiž.
poskušal je ohraniti glavo nad vodo
obdržati
;
ekspr.
ohranil je mirno kri, mirne živce
ni se razburil, ni se vznemiril
;
znal je ohraniti naklonjenost občinstva
biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno
;
ekspr.
svoje nasvete kar zase ohrani
nočem tvojih nasvetov
;
ohrani zase, kar sem ti povedal
ne povej, ne zaupaj drugemu
;
ekspr.
ohraniti v spominu
zapomniti si
;
v osmrtnicah
ohranili ga bomo v lepem spominu
ohraníti se
in
ohrániti se
s prislovnim določilom
izraža začetek, izvor česa še obstoječega:
vaza se je ohranila iz antike
/
te navade so se ohranile še iz nekdanjih časov
ohránjen
-a -o:
dobro ohranjena jabolka
;
njegova pisma so ohranjena
;
besedilo je ohranjeno samo v rokopisu
●
ekspr.
kljub starosti je še dobro ohranjena
ni videti stara; je zdrava
ohranítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ohranitev:
ohranitvena dela pri stavbi
/
ohranitveni nagon živali
ohránjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ohranjati:
ohranjanje izročila
/
ohranjanje enotnosti
ohránjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti:
ohranjati knjige nepoškodovane
2.
delati, da kaj ne preneha biti, obstajati:
ohranjati prijateljstvo
;
ohranjati v družini domače razpoloženje
/
naprava ohranja čist zrak
3.
delati, da kaj ostane nespremenjeno:
ohranjati prvotni vrstni red
//
z oslabljenim pomenom
s svojo dejavnostjo delati, da kaj ne preneha biti v določenem
stanju:
ohranjati koga pri zavesti
/
delo ga ohranja krepkega
//
z oslabljenim pomenom
izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne
preneha biti, obstajati:
znal je ohranjati eleganco
/
ohranjati videz sreče
●
knjiž.
tudi v tujini ji je ohranjal zvestobo
ji je bil zvest
ohránjenost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost ohranjenega:
dobra ohranjenost srednjeveške zgradbe
ohranjeválec
-lca
[
ohranjevau̯ca
tudi
ohranjevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj ohranja:
ohranjevalci kulturnih vrednot
/
ohranjevalec reda v mestu
varuh
ohranjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ohranjuje:
ohranjevalni ukrep
/
ohranjevalna sposobnost snovi
ohranjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ohranjevati:
ohranjevanje narave, starin
/
ohranjevanje energije
ohranjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ohranjati
:
ohranjevati stare šege
/
ohranjevati zavest skupnosti
/
ohranjevati ponesrečenca pri zavesti
/
ohranjevati videz mladosti
ohranjujóč
-a -e:
plesali so, dobro ohranjujoč značilne prvine tega plesa
;
knjiž.
dodati živilom ohranjujoča sredstva
sredstva za konzerviranje
ohranljívost
-i
ž
(
í
)
sposobnost česa, da se ohrani:
različna ohranljivost sadja
ohrapáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti kaj hrapavo:
površino so ohrapavili s peskanjem
;
ohrapaviti cestišče v predoru
óhridski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Ohrid:
ohridsko turistično območje
♦
obrt.
ohridski biseri
umetno narejene kroglice za nakit, pokrite s srebrnkasto snovjo iz
ribjih luskin
;
zool.
ohridska postrv
ohripélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje ohripelega:
njegova ohripelost postaja zaskrbljujoča
●
ekspr.
vpil je do ohripelosti
zelo
ohripéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati hripav:
od dolgotrajnega kričanja je ohripela
/
glas mu je ohripel
ohripèl
in
ohripél -éla -o:
ohripela ženska
ohrníja
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.
skopuštvo
:
kljub ohrniji ni obogatel
ohromélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje ohromelega:
zaradi ohromelosti ne more premikati rok
;
ohromelost udov
;
pren.
duhovna ohromelost
●
knjiž.
otroška ohromelost
otroška paraliza, poliomielitis
♦
med.
popolna ohromelost
ohrométi
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati hrom:
zadela ga je kap in je ohromel
/
ohromela mu je desna stran
;
pren.
njegova volja je polagoma ohromela
ohromèl
in
ohromél -éla -o:
ohromela noga
ohromítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ohromiti ali ohrometi:
raziskati vzroke ohromitve
/
ohromitev vseh dejavnosti
ohromíti
-ím
dov.
, ohrómil
(
ī í
)
1.
narediti kaj hromo:
ohromiti mišico
;
strup mu je ohromil ude
//
povzročiti, da kdo ne more normalno opravljati dela:
strah ga je ohromil, da ni mogel misliti
;
pren.
ohromiti pogum, voljo
2.
ekspr.
preprečiti delovanje, učinkovanje:
stavka je ohromila industrijo
/
aretacije so ohromile dejavnost organizacije
//
zelo zavreti, otežiti:
ohromiti promet v mestu
ohromljèn
-êna -o:
bolnik se je zbudil ves ohromljen
óhrovt
-a
m
(
ọ̑
)
zelju podobna kulturna rastlina z nagubanimi listi:
saditi ohrovt
♦
vrtn.
brstični ohrovt
ki ima ob steblu mnogo glavičastih brstov
;
listnati ohrovt
óhrovtov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ohrovt:
ohrovtovi listi
;
očistiti ohrovtovo glavo
/
ohrovtova juha
oídij
-a
m
(
í
)
agr.
glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih
rastline, pepelasta plesen:
škropiti proti oidiju
òj
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:
oj, kako se mi smili
;
oj, saj ni več veselja zame
/
star.
oj nespameti
kakšna nespamet
2.
izraža veselje, razigranost:
oj prijatelji, še bo lepo
3.
pri nagovoru
izraža opozorilo:
oj, kje ste
;
oj ti, nič ne odgovoriš
ojá
člen.
(
ā
)
pog.
izraža pritrjevanje:
»Rad hodiš v šolo?« »Oja.«;
prim.
da
1
,
ja
1
ojáčati
-am
dov.
(
ā
)
knjiž.
utrditi
,
okrepiti
,
povečati
:
s telovadbo ojačati telo
/
število prebivalcev se je ojačalo
ojáčenje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
1.
utrditev
,
okrepitev
,
povečanje
:
gibanje je povzročilo ojačenje mišice
♦
elektr.
ojačenje napetosti
2.
dodatna vojaška enota, dana v pomoč;
okrepitev
:
poslali so ojačenje
ojačeválec
-lca
[
ojačevalca
in
ojačevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
elektr.
ojačevalnik
:
napetostni ojačevalec
ojačeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
grad.
ki povzroča večjo nosilnost:
ojačevalni zidovi
♦
elektr.
ojačevalna elektronka
elektronka kot sestavni del ojačevalne naprave
;
ojačevalna naprava
večji ojačevalnik; več sistemsko povezanih ojačevalnikov
ojačeválka
-e
[
tudi
ojačevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
elektr.
ojačevalna elektronka:
zamenjati ojačevalko
ojačeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
elektr.
prostor, kjer so ojačevalne naprave:
nova ojačevalnica
ojačeválnik
-a
m
(
ȃ
)
elektr.
naprava ali del naprave, ki povzroča povečanje izhodne veličine:
popraviti ojačevalnik
/
elektronski ojačevalnik
ki ima elektronke ali tranzistorje
;
gramofonski ojačevalnik
;
napetostni ojačevalnik
ki povzroča povečanje izhodne napetosti
ojačevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ojačevati:
ojačevanje signalov
ojačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
utrjevati
,
krepiti
,
večati
1
:
ojačevati mišice
/
steklena krogla je ojačevala svetlobo
♦
elektr.
ojačevati napetost
povečevati njeno izhodno vrednost
;
grad.
ojačevati
povzročati večjo nosilnost
ojačítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ojačiti:
ojačitev mišic
/
ojačitev napetosti
ojáčiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
utrditi
,
okrepiti
,
povečati
:
z gibanjem je ojačil mišice
/
ojačiti rob platnic s trakom
♦
elektr.
ojačiti napetost
povečati njeno izhodno vrednost
;
grad.
ojačiti
povzročiti večjo nosilnost
ojáčen
-a -o:
ojačena napetost
ojágnjiti se
-im se
dov.
(
ā ȃ
)
nav. 3. os.
roditi, povreči jagnje:
več ovc se je ojagnjilo
ojalovíti
-ím
dov.
, ojalôvil
(
ī í
)
knjiž.
narediti koga jalovega, neplodnega:
ojaloviti samice
ojármiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
dati jarem na žival:
ojarmiti vola
Ojdípov
tudi
Oidipov -a -o
[
ojdípov-
]
prid.
(
ȋ
)
psih.,
v zvezi
Ojdipov kompleks
in
ojdipov kompleks
podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do
očeta:
proučevati Ojdipov kompleks
ojé
1
-ésa
s
(
ẹ̑
)
drog na sprednjem delu voza, pluga, ob katerega se vprega žival:
vola sta se upirala in skušala preskočiti oje
;
stopil je pred oje in prijel konja za brzdo
ojé
2
medm.
(
ẹ̄
)
joj
2
:
oje, je zastokal
/
oje, kaj pa vi tukaj
ójêj
in
ójèj
in
ojêj
in
ojèj
medm.
(
ọ̑-ȇ; ọ̑-ȅ; ȇ; ȅ
)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:
ojej, kako ste se udarili
;
ojej, luč je ugasnila
ojeklenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati zelo odločen, nepopustljiv:
v vojni je ojeklenel
/
značaj mu je ojeklenel
ojekleníti
-ím
dov.
, ojeklénil
(
ī í
)
knjiž.
narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo:
boji z nasprotniki so jih ojeklenili
//
okrepiti
,
utrditi
:
ojeklenil je svojo moč
ojeklíti
-ím
dov.
, ojéklil
tudi
ojêklil
(
ī í
)
knjiž.,
zastar.
narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo:
boji z nasprotniki so ga ojeklili
//
okrepiti
,
utrditi
:
ojekliti mišice
ójevski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
jezikosl.
nanašajoč se na glas o:
ojevski samoglasniki
/
ojevska osnova
osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -o
ojezerítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ojezeriti:
ojezeritev doline
ojezériti
-im
in
ojezêriti -im
in
ojezeríti -ím
in
ojézeriti -im
dov.
, ojezéril
in
ojezêril
in
ojézeril
(
ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ; ī í; ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da se kaj spremeni v jezero:
poskušali so ojezeriti Cerkniško polje
;
reka se je pred tisočletji ojezerila
ojezérjen
in
ojezêrjen -a -o
in
ojezerjèn -êna -o
in
ojézerjen -a -o:
ta kotlina je bila nekoč ojezerjena
ojezikáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:
ta ženska vsakega ojezika
ojíce
ojíc
ž
mn.
(
í ȋ
)
nar. vzhodno
drog za podaljšanje ojesa:
na voz je vrgel še ojice
òjla
medm.
(
ȍ
)
izraža opozorilo:
ojla, tukaj smo
ójnica
-e
ž
(
ọ̄
)
1.
nav. mn.
vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival:
naravnati vola v ojnice
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar kaj omejuje:
ojnice oblasti
;
ostal je v ojnicah vaškega življenja
/
zakonske ojnice
●
ekspr.
skakati čez ojnice
biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno
2.
strojn.
drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi:
okvara na ojnici
ójničen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na ojnico:
ojnični konj
♦
teh.
ojnični ležaj
;
ojnična glava
ójòj
tudi
ójój
in
ojòj
tudi
ojój
medm.
(
ọ̑-ȍ; ọ̑-ọ̑; ȍ; ọ̑
)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:
ojoj, ali ne bo prepozno
;
ojoj, krožnik se je razbil
ojunáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
opogumiti
,
ohrabriti
:
njegove besede so ojunačile moštvo
;
ojunačil se je in vprašal
/
uspeh jih je ojunačil
spodbudil
ojúžiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
postati pod vplivom južnega vetra toplejši:
vreme se je ojužilo
;
brezoseb.
zadnje dni se je ojužilo
ojúžen
-a -o:
na površini je sneg ojužen
razmehčan, topeč se
óka
-e
ž
(
ọ̑
)
turška, arabska utežna mera, 1,28 kg:
kupil je devet ok koruze
okacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar.
zamazati
,
popackati
:
okacati z blatom
okacán
-a -o:
imeti okacano suknjo
okadíti
-ím
dov.
, okádil
(
ī í
)
izpostaviti delovanju dima:
okaditi steklo
●
sveče so okadile podobo
jo naredile zakajeno
//
izpostaviti takemu delovanju
a)
zaradi konzerviranja:
okaditi meso
b)
po ljudskem verovanju
zaradi zdravljenja:
okaditi bolnika
/
okaditi z brinjem
okadíti se
postati črn, umazan od dima:
strop se je že okadil
okajèn
-êna -o
1.
deležnik od okaditi:
okajena svetilka
;
soba je že zelo okajena
;
gledati sonce skozi okajeno steklo
2.
ekspr.
(nekoliko) pijan, vinjen:
gostje so že okajeni
;
bil je tako okajen, da ni mogel domov
okájati
-am
nedov.
(
á
)
izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja:
okajati meso
●
dim okaja strop
ga dela zakajenega
okajênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
kdor je (nekoliko) pijan, vinjen:
še zadnji okajenec je zapustil gostilno
okajênost
-i
ž
(
é
)
stanje okajenega:
okajenost stropa
/
ekspr.
lotevala se ga je okajenost
(rahla) pijanost, vinjenost
okalíti
1
-ím
dov.
, okálil
(
ī í
)
razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju:
okaliti sabljo, sveder
/
kovina se da okaliti
okalíti se
postati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja
težkih razmer;
prekaliti se
:
v tem boju se je okalila zavednost ljudi
okalíti
2
-ím
dov.
, okálil
(
ī í
)
skaliti
1
:
okaliti studenec
;
voda v ribniku se je okalila
okamnélost
in
okamenélost -i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje okamnelega:
okamnelost snovi
/
predramil se je iz okamnelosti
negibnosti, togosti
okamnéti
-ím
in
okamenéti -ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati tak kot kamen:
snov se je zgostila in okamnela
;
pren.,
ekspr.
v hipu so mu pesti okamnele in udaril ga je z vso silo
2.
ekspr.
postati negiben, tog:
okamnel je od groze, začudenja
/
obraz mu je počasi okamnel
okamnèl
in
okamnél
in
okamenèl
in
okamenél -éla -o:
okamnele živali
;
pred poveljnikom je stal kot okamnel
okamnína
in
okamenína -e
ž
(
ī
)
pal.
okamneli živalski ali rastlinski ostanek iz geološke preteklosti;
fosil
:
najstarejše okamnine
;
okamnine glavonožcev
;
pren.
te besede so jezikovne okamnine
♦
zool.
živa okamnina
žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti;
živi fosil
okamnítev
in
okamenítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od okamneti ali okamniti:
okamnitev lesa v vodi
/
proces okamnitve
okamníti
-ím
in
okameníti -ím
dov.
, okámnil
in
okaménil
(
ī í
)
ekspr.
povzročiti negibnost, togost:
strah ga je okamnil
/
trpljenje je te ljudi okamnilo
okamnjèn
in
okamenjèn -êna -o:
okamnjena postava
okániti
-im,
tudi
okaníti
in
okániti -im
dov.
(
á ā; ī á ā
)
star.
prevarati
,
ukaniti
:
pri igri si me okanil
;
hotel ga je okaniti za posestvo
okániti se
,
tudi
okaníti se
in
okániti se
zastar.
opustiti, izogniti se:
ni se mogel okaniti te misli
/
okani se neumnosti
okápati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ȃ
)
nar.
okopavati
:
okapati krompir
;
okapati in zalivati
okápi
-ja
m
(
ȃ
)
zool.
večji afriški sesalec, podoben žirafi, Ocapia johnstoni:
gazele in okapiji
okápnik
-a
m
(
ȃ
)
grad.
navzdol obrnjeni del okenske police, nadstreška, ki preprečuje
zamakanje:
popraviti okapnik
okarakterizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
navesti karakteristične lastnosti, značilnosti;
označiti
,
opredeliti
:
pisatelja je natančno okarakteriziral
/
poskušal je okarakterizirati položaj v deželi
okarakterizíran
-a -o:
dobro okarakterizirana oseba v povesti
okárati
-am
dov.
(
ā
)
knjiž.
opomniti
,
ošteti
:
mati ga je okarala
;
ostro okarati
okarína
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
otroški pihalni instrument jajčaste oblike, navadno iz žgane gline ali
porcelana:
igrati na okarino
okàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima veliko očes:
okat krompir
//
ki ima velike oči:
okata ženska
ókati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
jezikosl.
1.
izgovarjati glas o namesto a:
okati in akati
2.
v ruskem okolju
izgovarjati glas o namesto a za pisani o:
v tej vasi okajo
okajóč
-a -e:
okajoča narečja
okávsati
-am
dov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
s kljuvanjem raniti:
kokoš je okavsala otroka
;
petelina sta se okavsala
okazionalízem
-zma
m
(
ī
)
iz Descartove filozofije izhajajoča filozofsko-teološka smer v 17.
stoletju, ki trdi, da je odnos med duhovnostjo in materialnostjo
določen z božjim dejanjem:
pripadnik okazionalizma
okcidènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
zahod
:
orient in okcident
ôkêj
1
tudi
ókêj
tudi
okay --
[
tretja oblika
ôkêj
tudi
ókêj
]
prid.
(
ȏ-ȇ; ọ̑-ȇ
)
pog.
dober
,
izvrsten
:
kosilo je bilo okej
;
spomnim se ga kot čisto okej fanta
ôkêj
tudi
ókêj
tudi
okay
prisl.
,
v povedni rabi
:
s stanovanjem je vse okej
v redu
ôkêj
2
tudi
ókêj
tudi
okay
[
tretja oblika
ôkêj
tudi
ókêj
]
člen.
(
ȏ-ȇ; ọ̑-ȇ
)
pog.
izraža zadovoljstvo, privolitev:
pravite, da je vse pripravljeno. Okej [O. K.]
ôkel
ôkla
in
ókel ókla
m
(
ó; ọ́
)
močno podaljšan sekalec v zgornji čeljusti slona:
zlomljen okel
/
prodajati okle
//
knjiž.
čekan
:
močni merjaščevi okli
ôkence
-a
[
okənce
]
s
,
mn. tudi
ókenca
(
ō
)
1.
manjšalnica od okno:
hiša ima majhna okenca
;
okroglo, štirioglato okence
;
zamreženo kletno okence
/
odpreti, zapreti okence
/
potrkati na okence
/
okence kamere
2.
odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami:
pririnil se je do okenca
;
stati v vrsti pred okencem
;
uslužbenec pri okencu
/
bančno, blagajniško, poštno okence
3.
kvadrat (v razpredelnici):
vpisati številke v ustrezna okenca
/
razpredelnica ima veliko okenc
/
okenca mreže
♦
anat.
okroglo okence
odprtina med srednjim in notranjim ušesom, zaprta z membrano
;
lov.
okence
znamenje bele barve na zadku srnjadi in na začetku peruti divjega
petelina
ôkenček
-čka
[
okənčək
]
m
(
ō
)
nav. ekspr.
okence
:
zazidati okenček
/
stati v vrsti pri okenčku
ôkenski
tudi
ókenski -a -o
[
okənski
]
prid.
(
ō; ọ́
)
nanašajoč se na okno:
železni okenski križi
;
okenska mreža
/
okenska odprtina
;
motne okenske šipe
;
odpreti obe okenski krili
/
okenska polica
/
dolge okenske zavese
/
balkonske in okenske cvetlice
♦
grad.
okenski okvir
okvir, ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril
;
okenski parapet
stena v prostoru med spodnjim okenskim robom in tlemi
;
okenska preklada
preklada nad oknom
;
obrt.
okensko zatikalo
priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila
;
rač.
okenski gumbi
;
okenski način
način izvajanja programa, pri katerem ta ne prekrije celotnega
namizja
;
okenski program
;
okensko namizje
oképati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
obmetati s kepami (snega):
na poti domov so jo okepali
óker
ókra
m
(
ọ́
)
rumeno rjava barva:
oker je potemnel
/
pobarvati z okrom
okínčati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
okrasiti
,
olepšati
:
stene je okinčala s podobami
okínčan
-a -o:
lepo okinčana stavba
okínjak
-a
m
(
ȋ
)
nar. vzhodno
odprtina za zračenje, navadno v stropu:
veter je pihal skozi okinjak
okís
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
oksid
:
svinčev okis
okísanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od okisati:
okisanje solate
/
okisanje krme
okísati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti kaj kislo:
posoliti in okisati fižol
;
okisati z limoninim sokom
//
povzročiti, da postane kaj kislo:
okisati zelje
2.
agr.
konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu;
silirati
:
okisati travo
/
okisati krmo
okísati se
zaradi vrenja postati kisel:
vino se je že okisalo
okísan
-a -o:
okisani krompir
krompirjeva solata
;
prav okisana solata
;
močiti koga z okisano vodo
okísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
nav. 3. os.
postati kisel:
juha je okisnila
/
mleko okisne
se skisa
okítiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
okrasiti
,
olepšati
:
vsa okna so okitili
;
okititi z venci
okíčen
in
okíten -a -o:
okičeni konji
oklasíti se
-ím se
dov.
, oklásil se; oklásen
in
oklasèn
(
ī í
)
nav. 3. os.,
nav. ekspr.
narediti klase:
pšenica se je oklasila
oklást
-a
m
(
ȃ
)
bot.
rastlina z belimi cveti v socvetjih, Spergula:
puliti lobodo, oklast in drug plevel
/
njivski oklast
okláti
okóljem
dov.
, okôlji okoljíte
(
á ọ́
)
raniti
:
a)
z ugrizi:
pes ga je oklal
;
volk je oklal živino
b)
ekspr.
z nožem, rezilom:
tako ga je oklal, da je bil ves krvav
;
na veselici sta se oklala
oklatíti
in
oklátiti -im,
tudi
oklátiti -im
dov.
(
ī á; á
)
s klatenjem spraviti z drevesa:
oklatiti orehe
/
hruško, oreh so že oklatili
oklejíti
-ím
tudi
oklêjiti -im
dov.
, oklêjil
(
ī í; ȇ
)
premazati s klejem:
oklejiti deske
okleníti
oklénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
močno, trdno prijeti, stisniti:
oklenil ga je in mu vzel nož
/
koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti
2.
trdno, tesno obkoliti:
okleniti postojanko
;
trdnjavo so oklenili z vseh strani
/
oklenili so nemško divizijo
okleníti se
močno
,
trdno
:
a)
objeti:
stopila je k njemu in se ga oklenila
b)
oprijeti se, prijeti se:
krčevito se je oklenil stola
/
oklenila se ga je okrog vratu, za komolec
//
ekspr.
zelo se navezati:
zadnje čase se je oklenila sina
/
oklenil se je novih idej
oklénjen
-a -o:
trdnjava je bila oklenjena
;
plesala sta tesno oklenjena
oklèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
nekdaj
kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih:
nadeti si oklep
;
težek bojni oklep
;
oklep srednjeveškega viteza
;
oklep z vizirjem
/
razstava orožja in oklepov
/
prsni oklep brez rokavov
2.
trden zunanji zaščitni del
a)
vojaškega vozila:
tanki z debelim oklepom
;
neprebojni oklep ladje
b)
s prilastkom
kakega predmeta:
oklep blagajne
;
kovinski oklep ročne bombe
;
močen oklep filmske kamere
/
kamnit oklep vodnjaka
3.
zunanje ogrodje nekaterih živali:
rakov oklep
;
oklep želve
/
žival se je obdala z oklepom
4.
navadno s prilastkom
kar kaj močno prijema, stiska:
mavčni oklep
;
tesen usnjen oklep
;
počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
živeti v oklepu gotovosti
;
obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti
♦
bot.
alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih,
Androsace
oklepáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
znak, ki z dveh strani oklepa besedo, številko, stavek:
napisati oklepaj
;
dati, postaviti besedo, številko v oklepaj
/
oglati, okrogli, zaviti oklepaj
♦
mat.
odpraviti oklepaj
2.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
v oklepaju
izraža, da se kaj posebej ne poudarja;
mimogrede
:
to omenim, pripomnim v oklepaju
oklépanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od oklepati:
oklepanje z roko
/
vztrajno oklepanje preteklosti
oklépati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
močno, trdno prijemati, stiskati:
stal je za njim in ga oklepal
;
s koščenimi prsti mu je oklepal vrat
2.
biti, stati okrog česa:
obzidje je oklepalo velik prostor
;
trg so na treh straneh oklepale hiše
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
vse telo mu oklepa mraz
;
obup mu oklepa dušo
;
utrujenost ga je oklepala in hromila
♦
geom.
stranici oklepata kot 90°
ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90°
oklépati se
1.
močno
,
trdno
:
a)
objemati:
stala je ob njem in se ga oklepala
;
z eno roko se je oklepala njega, z drugo otroka
b)
oprijemati se, držati se:
oklepal se je palice
;
ves čas se je oklepal stebra
2.
ekspr.
biti zelo navezan na kaj:
vztrajno se je oklepal starih navad, predstav
;
oklepal se je svoje zamisli
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža dejanje, kot ga nakazuje določilo:
oklepa se ga z veliko ljubeznijo, spoštovanjem
oklepajóč
-a -e:
krčevito se oklepajoč palice, je odšel
♦
lit.
oklepajoča rima
rima, pri kateri se ujemata prvi in četrti ter drugi in tretji
verz
oklépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oklep:
prebiti oklepno ploščo
/
oklepno vozilo
/
oklepna divizija, enota
divizija, enota, opremljena z oklepnimi vozili
/
močna oklepna srajca
♦
voj.
oklepni avtomobil, vlak
avtomobil, vlak z jeklenim oklepom in z orožjem
;
oklepna ladja
oklépiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom:
oklepiti telefonsko žico
oklépljen
-a -o:
oklepljeno vozilo
;
žival je oklepljena z roženimi ploščami
oklépnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
voj.
oklepna ladja:
graditi oklepnico
;
oklepnice in letalonosilke
♦
zool.
oklepnice
izumrle obloustke iz starejšega paleozoika, pokrite s koščenimi
ploščami, Ostracodermi
oklépnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
oklepno vozilo:
pripeljal se je z oklepnikom
;
težki oklepniki
2.
nekdaj
vojak z oklepom:
srednjeveški vitez oklepnik
/
mimo so jezdili oklepniki
kirasirji
oklesáti
okléšem
dov.
, oklêši oklešíte; oklêsal
(
á ẹ́
)
1.
z dletom obdelati kamen:
lepo oklesati
/
oklesati marmor
//
nekoliko obtolči:
oklesati počrnele stene
2.
knjiž.
dati čemu bolj izdelano podobo:
tekst je treba še jezikovno oklesati
oklesán
-a -o:
oklesan kamen
okléstiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
s sekiro odstraniti (drevesu) veje:
smreko je oklestil samo pri tleh
;
oklestiti in obeliti
/
oklestiti veje
//
pog.
zelo skrajšati, skrčiti:
stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv
;
oklestiti tekst
2.
ekspr.
z močnim padanjem povzročiti škodo:
toča je oklestila sadno drevje, vinograd
3.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
dobro sem ga oklestil
okléščen
-a -o:
okleščene veje
;
okleščeno deblo, drevje
okléšček
-čka
m
(
ẹ̑
)
okleščen kos veje ali tanjšega debla:
vrgla mu je oklešček pod noge
;
udaril ga je z okleščkom
/
okrog posekane smreke ležijo okleščki
okléščenec
-nca
m
(
ẹ̄
)
ekspr.
okleščeno drevo:
na tleh je ležalo več okleščencev
oklévanje
-a
s
(
ẹ́
)
obotavljanje
,
omahovanje
:
brez oklevanja je vstopil
/
šele po krajšem oklevanju se je odločil
oklévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
obotavljati se, omahovati:
dolgo je okleval, preden je odšel
/
ne smemo več oklevati, čim prej moramo začeti
/
oklevali so, ali naj povabijo ves kolektiv ali samo predstavnike
/
okleval je med ljubeznijo in sovraštvom
okleváje
:
oklevaje povedati, vstopiti
oklevajóč
-a -e:
oklevajoč ga je ubogal
;
zaslišalo se je oklevajoče trkanje
;
prisl.:
oklevajoče reči
oklevetáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:
pred vso družbo jo je oklevetala
oklíc
-a
m
(
ȋ
)
1.
uradno obvestilo javnosti o kakem dejstvu ali nameravanem uradnem
dejanju:
izdati oklic
;
objaviti oklic v uradnem listu
/
dražbeni oklic
uradno obvestilo o nameravani dražbi
;
uradni oklic
;
oklic dedičem
2.
pri cerkveni poroki
obvestilo o nameravani poroki koga, ki se prebere v cerkvi navadno tri
zapovrstne nedelje:
naročiti, oskrbeti oklice
;
prvi oklic
3.
glagolnik od oklicati:
opraviti oklic
/
pri oklicu so se vsi ozrli vanj
/
dati na oklic
;
biti na oklicu, na oklicih
oklícanec
-nca
m
(
ȋ
)
pri cerkveni poroki
kdor je oklican:
število oklicancev
oklícati
oklíčem
dov.
, oklícala
in
oklicála
(
í ȋ
)
1.
razglasiti
2
:
oklicati republiko
/
oklicali so ga za vladarja
/
oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado
2.
nekdaj
javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe:
birič je oklical, da bo odprta grajska kašča
;
oklicati pri cerkvi
3.
pri cerkveni poroki
prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga:
v nedeljo so ju prvič oklicali
/
oklicati enkrat za trikrat
prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo
namesto tri
oklícan
-a -o:
prodaja posestva je že oklicana
;
v nedeljo bosta oklicana
oklicávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
oklicevati
:
birič je oklicaval ukaze
oklícen
-cna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oklic:
stopiti na oklicni kamen
/
oklicni rok
okliceválec
-lca
[
oklicevau̯ca
in
oklicevalca
]
m
(
ȃ
)
nekdaj
kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe:
mestni oklicevalec
okliceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
razglašati
:
oklicevati nove uredbe
/
oklicevati za vladarja
2.
nekdaj
javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe:
občinski sluga je okliceval pred cerkvijo
oklíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
ogovoriti
:
ni se mogel odločiti, da bi ga okliknil
/
oklikniti s pozdravom
oklikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
ogovarjati
:
prijazno je oklikoval mimoidoče
okljúk
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
ovinek
,
zavoj
:
cestni okljuk
/
po okljukih sta se spustila s hriba
♦
geogr.
močna vijuga reke; meander
okljúka
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
ovinek
,
zavoj
:
ostre okljuke ceste
/
mesto v okljuki reke
okljúkast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
ovinkast
:
okljukasta cesta
okljúvati
-am
in
okljújem
tudi
okljuváti okljúvam
in
okljújem
dov.
, okljúval
tudi
okljuvál
(
ú; á ú
)
1.
s kljuvanjem načeti, poškodovati:
okljuvati sadje
;
vrane so okljuvale koruzne storže
2.
s kljuvanjem odstraniti:
vrane so okljuvale meso do kosti
/
ptiči so okljuvali grozdje
ôklo
-a
s
(
ó
)
1.
alp.
ostri del cepina ali lednega kladiva:
zasaditi oklo v sneg
2.
zastar.
okel
:
slon si je zlomil oklo
/
mrožje oklo
oklofutáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
večkrat udariti, navadno s plosko roko:
planil je predenj in ga oklofutal
oklòp
-ópa
in
-ôpa
m
(
ȍ ọ́, ó
)
knjiž.
oklep
:
top z debelim oklopom
/
oklop želve
oklópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
oklepen
:
oklopna plošča je iz stekla
/
težko oklopno vozilo
/
oklopna divizija
/
oklopni avtomobil
avtomobil z jeklenim oklepom in z orožjem
oklópiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom;
oklepiti
:
oklopiti prostor proti prepuščanju žarkov
oklópljen
-a -o:
oklopljen ladijski trup
oklópnica
-e
ž
(
ọ̑
)
voj.
oklepna ladja:
gradnja oklopnic
oklópnik
-a
m
(
ọ̑
)
oklepno vozilo:
pehota je prišla z oklopniki
●
poveljevati oklopnikom
nekdaj
kirasirjem
oklopnjáča
-e
ž
(
á
)
knjiž.
oklepna ladja:
križarke in oklopnjače
oklopnják
-a
m
(
á
)
knjiž.
oklepno vozilo:
za oklopnjaki je šla pehota
okluzíja
in
oklúzija -e
ž
(
ȋ; ú
)
1.
med.
zapora
:
okluzija žile
/
okluzija limfnih poti
2.
meteor.
združenje hladne in tople zračne gmote:
nastanek okluzije
óknica
in
ôknica -e
ž
(
ọ̄; ō
)
1.
okensko krilo:
natakniti oknico na okenski okvir
;
kitanje šip v oknicah
2.
nav. mn.
priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske
odprtine:
odpreti, zapreti oknice
;
zeleno pobarvane oknice
okníšče
-a
s
(
í
)
zastar.
1.
prostor ob oknu:
stol je pomaknil v oknišče
;
obokano oknišče
2.
okenski okvir:
naslonil se je na oknišče
oknják
-a
m
(
á
)
star.
okenski okvir:
okna so šklopotala v oknjakih
♦
vrtn.
zaprta greda
ôkno
-a
s
,
mn. tudi
ókna
(
ó
)
1.
odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi
svetlobe, zračenja:
soba ima tri okna
;
narediti okno v steni
;
zabiti okno z deskami
;
zazidati okno
;
postaviti cvetlice na okno
;
gledati, nagniti se, skočiti skozi okno
;
metati stvari skozi okno
;
sloneti, stati na oknu
;
videl sem ga na, ob oknu
;
spati pri odprtem, zaprtem oknu
;
majhno kletno, stopniščno, strešno okno
;
nizko, okroglo okno
;
široka, velika okna dnevne sobe
;
visoko obokano okno
;
zatemnjeno okno
;
hiša brez oken na severni strani
;
nadzidek nad oknom
;
sedeti na klopi pod oknom
/
okna (gledajo, so obrnjena) na cesto, na dvorišče
/
križno okno
s križi
;
mrežno okno
z mrežo
;
podestno okno
nad podestom
//
okvir s steklom, prozornejšim materialom, prirejen za takšno
odprtino:
umiti okno
;
vzidati okno
;
skrbno zagrniti okno
;
zakitati okno
;
postaviti rože med okna
;
potrkati na okno
;
razbijati po oknih
;
kupiti nova okna
;
čipkaste zavese na oknih
/
okna se bleščijo v soncu
;
sončni žarki odsevajo v oknih
/
poslikana okna
/
okno je celo, počeno, razbito
okenska šipa
/
čistilec oken
/
dvojno okno
ki je zastekljeno z dvema šipama
;
dvokrilno okno
ki ima dve krili
;
razbiti izložbeno okno
;
notranje okno
del dvojnega okna, ki je na notranji strani okenske odprtine
;
zunanje okno
del dvojnega okna, ki je na zunanji strani okenske odprtine
2.
nav. ekspr.,
s prilastkom
odprtina
:
okno rova
;
okno podzemne votline
3.
odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami;
okence
:
preriniti se do okna
/
blagajniško okno
4.
ekspr.
odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje, vplivanje:
hoteli so imeti okno na Jadran
;
to območje je predstavljalo okno v svet
/
odpiranje oken proti vzhodu
5.
etn.
del kozolca med dvema stebroma:
založiti okna s snopjem
6.
rač.
omejen del računalniškega ekrana za prikazovanje programov, datotek:
večji del slike zasede glavno okno
;
odpreti, povečati okno brskalnika
/
program deluje v oknu
tako, da ne prekrije celotnega namizja
/
pogovorno okno
s katerim si program in uporabnik izmenjujeta podatke
♦
arhit.
bazilikalno okno
;
francosko okno
do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani
;
ležeče okno
ki je širše kot višje
;
slepo
ali
lažno okno
ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu
namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno
;
grad.
cvetlično okno
s prostorom, prirejenim za gojitev cvetlic
;
obrt.
montažno okno
dokončno izdelano okno, ki se pritrdi v okensko odprtino
;
odklopno okno
enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki
;
sklopljeno okno
dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata
;
um.
gotsko okno
ozko, visoko okno, zgoraj koničasto podaljšano, navadno s
poslikanim steklom
●
šol. žarg.
imeti okno
prosto uro sredi pouka
;
knjiž.
na okno trka dan, večer
dani se, večeri se
;
nar.
dolgo je hodil k njej pod okno
vasovat
;
ekspr.
ne mečite denarja skozi okno
ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega,
nesmiselnega
;
ekspr.
vsi so na oknih
veliko ljudi gleda na cesto, iz prostora
okó
očésa
s
,
v pomenu
parni organ vida
mn.
očí
ž
(
ọ̑ ẹ̑
)
1.
čutilo za vid:
primerjati človeško oko z očmi žuželk
;
oko in uho
/
oči ga bolijo
;
brisati si, drgniti, meti si oči
;
z roko si zasloniti oči pred svetlobo
;
zavezati komu oči
;
iz oči tečejo solze
;
potegniti si klobuk čez oči
;
škiliti na levo oko
;
zamižati na eno oko
;
gledati koga v oči
;
smet mu je padla v oko
;
po nesreči ga je sunil v oko
;
pomežikniti z desnim očesom
;
izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne,
solzne oči
;
ekspr.
krvave oči
/
črne, sive oči
s črno, sivo šarenico
;
ekspr.
imeti mačje oči
zelenkaste, podolgovate
/
negovati okolico oči
;
nebo je bilo jasno kot ribje oko
;
pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa
zelo
/
solze so ji prišle, stopile v oči
začela je jokati
;
imeti solze v očeh
jokati
;
s solzami v očeh ga je prosila
jokajoč
/
ličiti si oči
/
na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan
/
kapljice za oči
;
pren.,
ekspr.
noč z bleščečimi očmi
;
lokomotiva z velikimi očmi
/
tretje oko
v indijski filozofiji
šesta čakra v sredini čela med obrvmi, ki ima ob aktiviranju
sposobnost jasnovidnosti, telepatije, vizualizacije in povezave z
duhom
//
to čutilo glede na svojo sposobnost:
oči so mu oslabele
;
slep na eno oko
;
publ.
v vojni je izgubil obe očesi
je oslepel na obe očesi
;
ekspr.:
imeti mačje oči
dobro videti v temi
;
mrtve, ugasle oči
/
daljnovidne, kratkovidne oči
//
nav. ekspr.,
z glagolom
izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol:
čutil je njene oči na sebi
/
njihove oči so počivale na domači hiši
dalj časa so jo gledali
;
oči so ji uhajale proti oknu
pogledovala je proti oknu
;
njegovo oko se je ustavilo na njej
začel jo je gledati
;
sodnikove oči so se zapičile vanj
preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal
;
star.
danes ni imel očesa zanjo
je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi
;
ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje
neprestano jo je gledal
;
šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu
ga je pogledala
;
pasti oči na avtomobilu
dalj časa ga poželjivo gledati
;
upreti oči v koga
začeti ga gledati
;
spogledljivo je zavijala oči
gledala, pogledovala
;
bliskala, streljala je z očmi
jezno ali živahno pogledovala
;
ošiniti kaj z očmi
na hitro pogledati
;
prebadati koga z očmi
strogo, pozorno ga gledati
/
z oslabljenim pomenom:
pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi
jezno, prijazno, žalostno
;
na stvar gleda s treznimi očmi
trezno
, z očmi svojega časa
kot večina sodobnikov
//
nav. ekspr.
to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja:
oči se kar bliskajo od jeze
;
oči so se jim smejale
;
iz oči je sijalo hrepenenje
;
hladne, ledene oči
;
preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči
2.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja:
marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo
;
skrivali so se radovednim očem
radovednim ljudem
;
bila je prijetna za moške oči
za moške
;
žensko oko to razliko hitro opazi
ženska
;
oko strokovnjaka, umetnika
strokovnjak, umetnik
/
ubili so ga pred materinimi očmi
vpričo matere
3.
s prilastkom
očesu podoben del česa:
krompirjeva očesa
;
oko cepiča
;
oko pri trti
/
kurje oko
kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
/
na (volovsko) oko ocvrto jajce
jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
●
ekspr.
oči so bile bolj lačne kot želodec
želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote;
vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti
;
ekspr.
samo oči so lačne
ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej
;
pog.,
ekspr.
vsake oči imajo svojega malarja
vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus
;
pog.
oči mu že lezejo skupaj
postaja zelo zaspan
;
ekspr.
kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja
vsenaokrog
;
ekspr.
oči je ne ubogajo več
ne vidi več dobro
;
ekspr.
če me oko ne vara
če se ne motim
;
star.
mačeha ji ni dala dobrega očesa
ni bila dobra z njo
;
pog.
ni mu izmikal oči
gledal ga je (naravnost) v oči
;
ekspr.
ni mogel zatisniti očesa
zaspati
;
ekspr.
ni mogla verjeti lastnim, svojim očem
da je res
;
imeti oči
ekspr.
fant je imel oči na pecljih
je zelo radovedno gledal
;
ekspr.
imeti oči za kaj
sposobnost za opazovanje, proučevanje
;
ekspr.
le kje imaš oči
ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš
;
ekspr.
povsod ima oči
vse vidi, opazi
;
ekspr.
od skrbi, žalosti si je izjokala oči
zelo je jokala
;
ekspr.
oči bi ji izkopala, izpraskala
zelo sem jezna nanjo
;
pog.
močna svetloba mu je jemala oči
ga je slepila
;
ekspr.
ušesa in oči si maši pred resnico
noče spoznati resnice
;
ekspr.
že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo
si jo želijo, bi jo radi imeli
;
ekspr.
odpreti oči komu
omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je
;
ekspr.
s svojo lepoto je vlekla vse oči nase
povzročala, da so jo vsi gledali
;
ekspr.
zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom,
resnico
ne hoteti jih spoznati, priznati
;
ekspr.
zaprl, zatisnil je svoje trudne oči
umrl je
;
ekspr.
ko je umiral, sem mu zatisnil oči
pokril oči z vekami
;
ekspr.
pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi
biti zelo popustljiv
;
ekspr.
drug drugega smo izgubili iz oči
se nismo videli
;
ekspr.
ne izpusti ga iz oči
neprestano ga gleda, nadzoruje
;
iz oči v oči
ekspr.
gledala sta se iz oči v oči
stala sta si nasproti
;
ekspr.
pogovoriti se iz oči v oči
odkrito, naravnost
;
izpred oči
ekspr.
gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči
z oddaljevanjem postal neviden
;
ekspr.
izgini, poberi se mi izpred oči
odidi; nočem te več videti
;
ekspr.
ne izpusti ga izpred oči
neprestano ga ima blizu sebe
;
ekspr.
šele takrat mu je padla mrena z oči
šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila
;
ekspr.
na oko ni napačna
po videzu, zunanjosti
;
ekspr.
spanec mu leze na oči
postaja zaspan
;
pomeriti na oko
po videzu oceniti velikost česa
;
pogovarjala se bova na štiri oči
brez prič, zaupno
;
ekspr.
na lepe oči posoja denar
brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen
;
ekspr.
spanca ni mogla več priklicati na oči
ni mogla več zaspati
;
na oko so razločevali vse rudnine
takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali
;
ekspr.
zaradi laži se mu ne upa priti pred oči
čuti se krivega, boji se ga
;
ekspr.
razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči
kar je videl, dosegel
;
rumena barva bije, bode v oči
neprijetno učinkuje
;
njegovo vedenje bije v oči
je zelo opazno
;
ekspr.
gledati smrti v oči
biti v smrtni nevarnosti
;
metati komu pesek v oči
prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico
;
pog.
to mi je takoj padlo v oči
udarilo
;
ekspr.
dejstvom, resnici pogledati v oči
sprejeti, priznati jih take, kot so
;
ekspr.
to mi je takoj udarilo v oči
sem takoj opazil, zagledal
;
ekspr.
to je lepo za oko, ni pa praktično
na videz
;
ekspr.
to je preveč na očeh
vzbuja preveč pozornosti
;
ekspr.
neprestano ga ima na očeh
ga opazuje, nadzoruje
;
ekspr.
umiral je vsemu svetu na očeh
vsi so ga videli, ko je umiral
;
ekspr.
v mojih očeh si vse izgubil
ne cenim, ne spoštujem te več
;
ekspr.
s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh
ga je začela bolj ceniti, spoštovati
;
pogovor je potekal med štirimi očmi
brez prič, zaupno
;
bila je črna pod očmi
imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti,
slabokrvnosti
;
imela je kolobarje pod očmi
imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti,
slabokrvnosti
;
ekspr.
to imejte zmeraj pred očmi
upoštevajte pri svojem delovanju
;
ekspr.
ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi
mislim nanj
;
črno se mi dela pred očmi
zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise,
ploskve
;
ekspr.
poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi
neopazno; hkrati, obenem
;
ekspr.
poslušati z očmi in ušesi
zelo pazljivo
;
preleteti z očmi stavek, rokopis
na hitro pogledati, pregledati
;
nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem
vse je opazila
;
zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi
imam do tega drugačen, drug odnos
;
gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi
intuitivno spoznavati kaj
;
ekspr.
videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi
sam, osebno
;
pog.
mačje oko
svetlobni odbojnik (na cestišču)
;
v njenih očeh je slabič
po njenem mnenju, mišljenju
;
po svetu hoditi z odprtimi očmi
dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe
;
ekspr.
pred izložbo so ga bile same oči
zelo jo je gledal
;
ekspr.
ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči
bili so zelo suhi, shujšani
;
ekspr.
zagovarjati se pred očmi javnosti
pred javnostjo
;
ekspr.
oko postave, javnega reda
policist
;
ekspr.
jutri bodo oči sveta obrnjene v Pariz
ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam
;
strah ima velike oči
če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici
;
resnica v oči bode
človek ne mara neprijetne resnice
;
več oči več vidi
;
takrat je veljalo: oko za oko
če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
;
preg.
daleč od oči, daleč od srca
;
preg.
vrana vrani oči ne izkljuje
tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja,
prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦
agr.
oko
gosto olistan poganjek
;
očesa v siru
luknje
;
cepljenje na speče oko
cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad
;
cepljenje na živo oko
cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto
;
meteor.
orkansko oko
središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta
kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra
;
min.
mačje oko
poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem
;
tigrovo oko
poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem
;
rad.
magično oko
priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem
svetlobne pege kaže njegovo uglašenost
;
teh.
oko
luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje
;
zool.
pikčasto oko
preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne
jamice
;
sestavljeno oko
iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto
površino
okobál
tudi
okobálj
[
prva oblika
okobau̯
in
okobal
]
prisl.
(
ȃ
)
v razkoračenem položaju kakor pri jahanju:
okobal lesti čez brv
;
sedeti okobal komu na ramah
;
okobal sesti na zid
okobáliti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
okobal sesti:
okobaliti konja
/
otrok je okobalil klopco
♦
alp.
okobaliti greben
okobálo
prisl.
(
á
)
okobal
:
okobalo sedeti na ograji
okòl
-ôla
tudi
ókol -a
[
okou̯
]
m
(
ȍ ó; ọ́
)
nar.
ograjen prostor (ob hlevu) za izpuščanje živine:
spustiti svinje v okol
okôlčje
-a
[
okou̯čje
in
okolčje
]
s
(
ȏ
)
zool.
del telesnega ogrodja v zadnjem delu trupa:
prsni koš in okolčje pri pticah
okólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
ki je okoli, v bližini česa:
železniška postaja, trg in okolne ulice
/
tekmovalci bodo nastanjeni v okolnih hotelih
/
namazati rano in okolno kožo
/
okolna temperatura zraka
2.
star.
okoliški
:
gradovi po okolnih hribih
;
okolne vasi
♦
geol.
okolna kamnina
kamnina, v kateri je rudišče
okóli
1
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču:
okoli stoji vrsta stebrov
;
okoli se zavrteti
/
okoli se obrniti, ozreti
/
ekspr.:
okoli in okoli je gosta živa meja
;
okoli in okoli se zasukati
//
izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v
celoti ali delno obdaja kaj v središču:
okoli hoditi, letati
/
okoli poizvedovati, praviti
/
daleč okoli
/
ljudje iz vasi okoli
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja neurejenost premikanja:
okoli se klatiti, potepati, potikati
/
poglejmo, kaj je novega okoli po svetu
2.
z izrazom količine
izraža približnost:
od takrat je minilo okoli deset let
;
okoli pet stopinj pod ničlo
;
tehta okoli sto kilogramov
;
okoli tri metre blaga
/
dohodke so zvišali za okoli tri odstotke
●
pog.
teden je hitro okoli
hitro mine
;
pog.
ne govori tako okoli
povej naravnost; govori o jedru stvari
;
star.
to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal
ko sem bil še otrok
;
ekspr.
jaz moram ves dan okoli, če hočem kaj prodati
iskati kupce
;
nižje pog.
od slabosti okoli pasti
omedleti
;
pog.
koga okoli prinesti
ogoljufati, prevarati
okóli
2
predl.
(
ọ̑
)
z rodilnikom
1.
za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v
središču:
zavezati si ruto okoli glave
;
sedeti okoli mize
;
oviti si vrv okoli roke
;
otepati, pogledati okoli sebe
;
zemlja kroži okoli sonca
;
okoli vasi so nizki griči
/
ekspr.
okoli in okoli hiše je visoka ograja
/
naselja okoli Ljubljane
;
potovanje okoli sveta
;
ogrlica okoli vratu
//
nav. ekspr.
za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja:
pogovor se suka okoli poljskih del
;
razprava se neprenehoma vrti okoli istega vprašanja
/
publ.:
truditi se okoli izboljšanja preskrbe
;
razburjenje okoli zvišanja cen kruha in mesa
;
zapleti okoli gradnje cest
ob gradnji; glede gradnje
;
razpravljanje okoli stanarin
o stanarinah
;
spor okoli umika čet
zaradi umika; glede umika
2.
za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa:
cesta kmalu zavije okoli hriba
;
veter piha okoli ogla
;
položiti dekletu roko okoli pasu
;
okoli rame oprtana torba
/
tesnoba okoli srca
;
smehljaj okoli ust
/
doma je tam nekje okoli Kranja
/
ekspr.
krogle žvižgajo okoli nas
3.
z izrazom količine
za izražanje približnosti:
pride okoli desetih, desete (ure)
;
okoli novega leta
;
bilo je okoli leta 1900
;
temperature okoli nič
●
pog.,
ekspr.
smukati se okoli deklet
veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo
naklonjenost
;
pog.,
ekspr.
ženske so si dale opraviti okoli dojenčka
so se ukvarjale z njim
;
ekspr.
sukati se okoli koga
posvečati komu veliko pozornosti
;
ekspr.
žena ovija moža okoli mezinca, prsta
mož stori vse, kar žena želi, hoče
;
pog.
hoditi okoli njega
prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od
njega
;
ekspr.
zmeraj mora imeti koga okoli sebe
v bližini; vedno hoče imeti družbo
;
ekspr.
misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe
da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi
;
pog.,
ekspr.
daj mu eno okoli ušes
udari ga
;
ekspr.
ljudje so se mu metali okoli vratu
objemali so ga
;
ekspr.
letati okoli zdravnikov
pogosto iskati njihovo pomoč
okólica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
področje okoli (večjih) mest:
ljudje so prišli iz mesta in okolice
;
ožja, širša okolica
/
mestna okolica
;
okolica mesta
/
tržaška okolica
;
okolica Maribora
;
Ljubljana okolica
2.
območje okoli, v bližini česa:
hiša je pobeljena, okolica pa je še zanemarjena
/
vas leži v bližnji okolici rudnika
;
v svoji okolici ima precej prijateljev
/
sredstva za ureditev okolice
//
kar je v neposredni bližini česa:
razkužiti okolico rane
;
gube v okolici oči
//
ljudje, ki živijo v (neposredni) bližini koga:
ima vpliv na svojo okolico
;
živi v neprestanem boju z okolico
3.
okolje
,
milje
:
težko se je vživel v novo okolico
;
prilagajanje okolici
okoličàn
in
okoličán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
prebivalec okolice:
okoličani so hiteli v mesto na semenj
;
meščani in okoličani
okoličánka
-e
ž
(
ȃ
)
prebivalka okolice:
prišle so meščanke in okoličanke
;
kmetica okoličanka
/
tržaška okoličanka
okoličánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
okoliški
:
okoličanska vas
/
je iz ugledne okoličanske rodbine
okolíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
postaviti, zasaditi kole, količke
a)
okoli česa:
okoličiti drevesca za zavarovanje pred zajci
b)
za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:
trte okopati in okoličiti
okolíčen
-a -o:
okoličen vinograd
okolína
-e
ž
(
í
)
zastar.
okolica
:
rad se je sprehajal po okolini
/
boril se je proti svoji okolini
okóliš
tudi
okolíš -a
m
(
ọ̑; í
)
1.
s prilastkom
določeno ozemlje kot organizacijska enota za
a)
dejavnost kake ustanove, organizacije:
dostavni poštni okoliš
;
matični, sodni, šolski okoliš
/
gradbeni, zazidalni okoliš
/
mestni okoliš
/
odkar so zemljo razdelili, spada vse pod poljanski okoliš
b)
kak dogodek, opravilo:
popisni, volilni okoliš
c)
pridobivanje česa:
sadni, semenski okoliš
/
proizvodni okoliš
2.
okolica
,
soseščina
:
v vsem okolišu ni poznala nobenega človeka
;
okoliš mesta
3.
star.,
v prislovni rabi,
v zvezi
brez okolišev
brez prikrivanja, naravnost:
povedala mu je brez okolišev
●
star.
izvedeti kaj po okoliših
posredno, po ovinkih
;
v njenem okolišu so imeli gospodinjske skrbi za nizke
okolju, miljeju
okolíšanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od okolišati:
vse to okolišanje se mu je upiralo
/
povej mi brez okolišanja
●
knjiž.,
ekspr.
naloge se je lotil brez okolišanja
hitro, takoj
okolíšati
-am
nedov.
(
ī
)
ekspr.
govoriti hoteno prikrito, ne naravnost:
kaj bi okolišali in slepomišili
okóliščina
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.
dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na potek, uresničitev česa:
okoliščine tega ne dopuščajo
;
okoliščine so se popolnoma spremenile
;
hitro se je moral prilagoditi novim okoliščinam
;
nastopile so nenavadne okoliščine
/
zunanjepolitične okoliščine
;
skupek, splet srečnih okoliščin
/
ed.,
z oslabljenim pomenom
opozoril bi na okoliščino, da sta pisatelja najbližja rojaka
//
razmere
:
vse je odvisno od okoliščin, v katerih kdo živi
;
v takih, teh okoliščinah ni mogel delati
;
živeli so v težkih okoliščinah
2.
zastar.
okolica
:
poznal je vso okoliščino, saj je že povsod beračil
♦
pravn.
obteževalne
ki vplivajo na odmero večje
, olajševalne okoliščine
ki vplivajo na odmero manjše kazni
okólišen
tudi
okolíšen -šna -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
1.
nanašajoč se na okoliš ali okolico:
okolišne vasi
/
okolišni prebivalci
//
ki je okoli, v bližini česa:
voda je zalila okolišne rove
2.
knjiž.
ki gre okoli, okrog:
šli so po okolišni poti
okolíšenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od okolišiti:
sprenevedanje in okolišenje
/
govoril je neposredno, brez okolišenja
●
knjiž.,
ekspr.
naloge se je lotil brez okolišenja
hitro, takoj
okolíšiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
govoriti hoteno prikrito, ne naravnost:
vzroka ni hotel povedati in je okolišil
;
okolišiti in slepomišiti
;
okolišila je okrog njega kot mačka okrog vrele kaše
//
knjiž.
hoditi, iti okoli, po ovinkih:
na potovanju smo včasih tudi okolišili
okóliški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na okolico:
hodil je po okoliških hribih
;
okoliške vasi
/
okoliški kmetje
;
okoliško prebivalstvo
okólišnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
okoliški
:
zelenjavo so kupovali pri okolišnjih kmetih
/
delavci iz okolišnje tovarne
bližnje
okolíti
-ím
in
okólim
dov.
(
ī í, ọ́
)
postaviti, zasaditi kole za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:
okoliti trto
okólje
-a
s
,
rod. mn.
okólij
tudi
okólj
(
ọ̑
)
1.
stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka:
prilagoditi se okolju
;
biti čustveno povezan z okoljem
;
priporočili so mu spremembo okolja
;
nastati pod vplivom okolja
/
družbeno okolje
;
kmečko okolje
;
vživeti se v novo okolje
;
psihološko okolje
//
prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar:
postaviti dejanje v določeno okolje
;
v takem okolju pride glasba še bolj do veljave
;
boj proti onesnaženju okolja
;
skrb za ureditev, varstvo človekovega okolja
/
delovno okolje
;
industrijsko, poslovno okolje
;
predmeti so postavljeni v naravno okolje
;
podporno, razvojno okolje
;
življenjsko okolje
//
knjiž.,
ekspr.
razpoloženje
,
ozračje
:
glasba ustvarja nekakšno čustveno okolje
2.
rač.
celoten sistem, znotraj katerega deluje računalnik, računalniški
program:
razvojna okolja za programe
;
računalniki z različnimi okolji
operacijskimi sistemi
/
delovno okolje operacijskega sistema
;
računalniško okolje
♦
jezikosl.
glasovi se prilikujejo svojemu glasovnemu okolju
okoljevárstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varstvo okolja:
izboljšati okoljevarstvene standarde
;
okoljevarstvena organizacija
;
pridobiti, izdati okoljevarstveno dovoljenje
okoljevárstvenica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo okolja:
ekologinja in okoljevarstvenica
okoljevárstvenik
-a
m
(
ȃ
)
kdor si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo okolja:
okoljevarstveniki opozarjajo na izsekavanje gozdov
;
zaprisežen okoljevarstvenik
;
protest okoljevarstvenikov
okoljevárstvo
-a
s
(
ȃ
)
prizadevanje, da se ohrani naravno okolje:
področje okoljevarstva
;
spodbujati ozaveščanje ljudi o okoljevarstvu
;
okoljevarstvo in ekologija
okóljski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na okolje:
okoljsko varstvo
/
okoljski program
;
okoljska dajatev
/
okoljsko ministrstvo
ministrstvo za okolje in prostor
/
okoljska politika
urejanje razmer in odločanje o njih na področju varovanja okolja
;
okoljska vzgoja
vzgoja odnosa do okolja in ravnanja z njim
okólnost
-i
ž
(
ọ̑
)
okoliščina
:
okolnosti ne dovoljujejo napada
/
to je bila za nas razveseljiva, srečna okolnost
/
opozoril je na okolnost, da sta se ravno pred letom prvič srečala
/
živeli so v slabih okolnostih
razmerah
ókom
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.,
v zvezi
priti v okom
odvrniti
,
onemogočiti
,
preprečiti
:
priti v okom nevarnosti, pomanjkanju
/
brez znanja takemu človeku ne prideš v okom
nisi kos, ne prideš do živega
okomandírati
-am
dov.
(
ȋ
)
nižje pog.
opraviti
,
urediti
:
vsako stvar je hitro okomandiral
okomatáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati komat na žival:
okomatati konja
//
ekspr.
naložiti
:
okomatati komu vrečo na ramo
;
okomatati si srnjaka okrog vratu
2.
ekspr.
oviti
,
poviti
:
okomatati otroku glavo
;
okomatati se v šal
okomatáti se
ekspr.
obleči se:
okomataj se in pojdi
;
hitro, za silo se okomatati
okomatán
-a -o:
okomatani konji
;
toplo okomatane branjevke
okončáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
končati
:
okončati delo
/
okončati knjigo
okončína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
anat.
del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje:
poškodovati si okončine
;
sprednje, zadnje okončine
/
spodnja okončina
noga
;
zgornja okončina
roka
;
okončine pri človeku
udi
okoníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
natakniti konico:
z železom okoničiti palico
//
ošiliti
,
priostriti
:
okoničiti kol
okoníčen
-a -o:
okoničeni količki
;
okoničen z bakrom
okòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
vojaški obrambni nasip:
naskočiti okope
;
obdati utrdbo z okopi
/
skopati okope
strelske jarke z nasipi
;
pren.
taka dejanja so okopi miru
●
publ.
s temi argumenti so zagovorniki reform šli na okope
so zagovarjali, branili reforme
;
vznes.
klicati ljudstvo na okope
pozivati, spodbujati k uporu, boju
2.
glagolnik od okopati:
okop krompirja
okopálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
priprava z rezili za okopavanje:
delati z okopalnikom
/
traktorski okopalnik
okópati
1
tudi
okopáti -am
in
-ljem
dov.
(
ọ́ á ọ́
)
v vodi odstraniti umazanijo s telesa:
okopati bolnika, otroka
;
okopati se v topli vodi
;
mesto je bilo, kakor bi se okopalo v svetlem soncu
/
ekspr.
rože so se okopale v jutranji rosi
;
pren.,
ekspr.
okopati vsako misel v studencu modrosti
okópan
-a -o:
bil je okopan in svež
;
v soncu okopane hiše
okopáti
2
okópljem
tudi
-ám
dov.
, okôplji okopljíte
tudi
okôpaj okopájte; okôpal
(
á ọ́, ȃ
)
zrahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstraniti plevel:
okopati krompir
/
okopati gredo, vrsto
;
okopati vinograd
♦
mont.
okopati čelo
s kopanjem očistiti
okopán
-a -o:
okopana njiva
;
repa je že okopana
okopávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od okopavati:
okopavanje koruze
okopávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
rahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstranjevati plevel:
okopavati krompir, repo
;
okopavati z motiko, okopalnikom
okopavína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
agr.
rastlina, ki jo je treba okopavati:
saditi, sejati okopavine
;
korenje, krompir in druge okopavine
okopéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nar.
postati nekoliko plesniv;
oprhniti
:
žito je okopelo
/
v vročini kruh okopi
zadahne
okopèl
in
okopél -éla -o:
okopela moka
okopnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
postati kopen:
prisojna pobočja so okopnela
okopnèl
in
okopnél -éla -o:
okopnele skale
okorájžiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
pog.
opogumiti
,
ohrabriti
:
boji se, treba ga bo okorajžiti
;
nazadnje se je le okorajžila in vprašala
/
ko se je malo okorajžil, je začel govoriti o ljubezni
/
dolgo se ni oženil, nazadnje se je pa le okorajžil
/
kot spodbuda, poziv
kar okorajži se pa začni
●
pog.
člani dramskega krožka so se letos okorajžili in petkrat igrali
so postali zelo delavni, prizadevni
okorélost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
otrplost
,
odrevenelost
:
okorelost od mraza
♦
med.
okorelost
zmanjšana in počasnejša gibljivost zaradi organskih sprememb
;
mrliška okorelost
začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic
2.
nesposobnost za sprejemanje novosti:
poznali so njegovo okorelost
;
okorelost v glasbi
okóren
-rna -o
prid.
, okórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili:
okoren podeželski fant
;
v ženski družbi je precej okoren
;
stal je pred njo, okoren kakor poleno
/
okorna zahvala
;
besede so se mu zdele smešne in okorne
//
neroden
2
,
nepripraven
:
okoren plesalec
;
novi delavec je še okoren
/
z okorno roko je prijel za pero
2.
ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a)
dobro namenu:
okorni čevlji
;
okoren voz
;
okorno pero
b)
estetskemu videzu:
velik, okoren človek
/
okorna hoja
/
podpisati se z okornimi črkami
//
slovnično, stilno neizoblikovan:
okoren, včasih nerazumljiv jezik
;
okorni verzi
/
okorno izražanje
3.
ki se s težavo giblje, premika:
star človek je okoren
/
okorni prsti
;
okorne noge
okórno
prisl.
:
okorno hoditi
;
okorno se obnašati
;
okorno se prikloniti
okoreníniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
agr.
narediti, pognati korenine:
potaknjenci se v zaprti gredi radi okoreninijo
okorenínjen
-a -o:
vsajena in okoreninjena mladika
okoréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
otrpniti
,
odreveneti
:
prsti so mu od mraza okoreli
♦
med.
postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv
2.
postati nesposoben za sprejemanje novosti:
duševno okoreti
/
vsaka organizacijska oblika počasi okori
okorèl
in
okorél -éla -o:
okorel organizacijski aparat
;
okoreli sklepi
●
publ.
okorel zločinec
nepoboljšljiv
okorévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
otrdevati
,
dreveneti
:
počasi je okoreval od mraza
2.
postajati nesposoben za sprejemanje novosti:
zaostajati in okorevati v stroki
okorístiti se
-im se
dov.
, okoríščen
(
í ȋ
)
pridobiti si zlasti gmotne ugodnosti:
zaradi svoje moči se je lahko okoristil
;
iskal je priložnost, da bi se okoristil
/
okoristiti se z gradnjo železnice, lovom
/
publ.:
okoristiti se z izkušnjami drugih
uporabiti jih
;
okoristiti se s slabostmi ljudi
izrabiti jih, izkoristiti jih
okoríščanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od okoriščati se:
zlorabljati položaj za okoriščanje
;
okoriščanje mesarjev pri nakupu živine
okoríščati se
-am se
nedov.
(
í
)
pridobivati si zlasti gmotne ugodnosti:
bal se je, da se bodo tuji ljudje okoriščali z njegovim delom
;
okoriščal se je z njuno dobroto
/
okoriščati se s tujim denarjem
;
okoriščati se s stisko drugih
/
publ.:
okoriščati se s tujimi izkušnjami
uporabljati jih
;
okoriščati se s pridobitvami revolucije
okórnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
okoren človek:
nerada pleše s takim okornežem
okórnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost okornega:
znebiti se okornosti
;
okornost doraščajočih otrok
/
okornost pri delu
nerodnost, nepripravnost
/
okornost v izražanju
okosmatéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
postati kosmat:
goli mladiči kmalu okosmatijo
okosmatíti
-ím
dov.
, okosmátil
(
ī í
)
narediti kaj kosmato:
okosmatiti tkanino
/
ekspr.
ivje je okosmatilo veje
okosmatèn
-êna -o:
okosmateno blago
okósten
-tna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od okostje:
okostni deli
okostenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost okostenelega:
okostenelost hrustanca
/
ekspr.:
uradniška okostenelost
;
formalizem in okostenelost
/
ekspr.
kritizirati okostenelost nekaterih vzgojnih ustanov
/
publ.
kritika nekaterih najznačilnejših okostenelosti v naši literarni
zgodovini
♦
med.
bolezenska otrdelost zaradi zakostenitve ali poapnenja
okostenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
spremeniti se v kost:
hrustanec okosteni
//
med.
bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja:
mišica okosteni
2.
ekspr.
postati nesposoben za sprejemanje novosti:
bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel
;
okostenel je v svoji stroki
/
navade lahko okostenijo
/
publ.
tradicionalna logika je okostenela v shemo
je postala shema
okostenèl
in
okostenél -éla -o
deležnik od okosteneti:
okostenel hrustanec
;
okosteneli predpisi
;
to je okostenel človek
;
okostenela vojna taktika
zastarela
//
ekspr.
zelo suh:
okosteneli otroci
;
okostenele roke
okostenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od okosteneti:
okostenitev hrustanca
/
okostenitev mišice
/
okostenitev stranke
okóstje
-a
s
(
ọ̑
)
ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti:
z gibanjem krepiti okostje
;
človeško okostje
;
okostje roke
;
poškodbe okostja
;
mišičevje in okostje
/
ekspr.
okostje hiše
ogrodje
okóstnik
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
okostnjak
:
razstavljeni okostniki
/
sestradani okostniki
okostnják
-a
m
(
á
)
1.
okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju:
ogledovati si razstavljene okostnjake
;
suh kakor okostnjak
/
človeški okostnjak
●
ekspr.
bolnik je bil živ okostnjak
zelo shujšan
2.
ekspr.
zelo suh človek:
ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake
okostnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
tak kot pri okostnjaku:
okostnjaški obraz
;
okostnjaška roka
/
okostnjaška koza
zelo suha
okošátiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
postati košat, bujno razraščen:
na redko nasajena drevesa se preveč okošatijo
/
ekspr.
okošatiti se v bokih
zrediti se
okòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
1.
mn.,
nekdaj
priprava iz obročev za vklepanje:
imeti okove na nogah
/
ležal je v okovih na kamnitih tleh
/
železni okovi
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar utesnjuje, omejuje prostost, osebno svobodo:
ko so okovi odpadli, smo spet zaživeli
/
stoletja smo bili vklenjeni v okove
/
rešiti se starih idealističnih okovov
;
zakonski okovi
/
z oslabljenim pomenom:
okovi suženjstva
;
boj za osvoboditev iz okovov represije
●
ekspr.
streti, zlomiti okove
osvoboditi se
2.
kovinski deli, ki varujejo ali so za okras;
okovje
:
okov iz medi
;
kovček z novim okovom
♦
elektr.
priprava, v katero se pritrdi vznožek žarnice
;
bajonetni okov
okovánec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
1.
nav. mn.
okovanka
:
bil je obut v okovance
2.
kdor je vkovan, vklenjen:
na dvorišču so spali okovanci
okovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od okovati:
pripeljali so sani za okovanje
//
zastar.
okovje
:
pipi dati novo srebrno okovanje
okovánka
-e
ž
(
á
)
nav. mn.
močen okovan čevelj, zlasti za hojo po hribih:
obuti okovanke
;
prišel je v okovankah
●
knjiž.
ukradli so mu okovanko
puško
okováti
okújem
dov.
, okovál
(
á ú
)
1.
opremiti s kovinskim delom, ki varuje ali je za okras:
z železom okovati vrata
/
okovati lesena kolesa
;
okovati pas z zlatom
/
okovati okna
montirati nanje okovje
2.
nekdaj
nadeti okove:
galjote so okovali
/
okovati roke v težke verige
;
pren.,
knjiž.
drevesa je okovalo ivje
okován
-a -o:
z žeblji okovani čevlji
;
z ledom okovani grebeni
;
okovana skrinja
;
okovana vrata
okôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
kovinski deli, ki
a)
varujejo ali so za okras:
kovček ima novo okovje
;
štedilnik z zarjavelim okovjem
;
čevlji z okovjem na robovih
b)
omogočajo določeno funkcijo:
okovje oken
;
okovje za vrata
/
okovje kopalnice
/
pohištveno, stavbno okovje
♦
šport.
smučarsko okovje
na smuči pritrjeni kovinski deli stremen
2.
več okovov, okovi:
jetnik z okovjem na nogah
/
ekspr.
dati narod v okovje
ókra
-e
ž
(
ọ́
)
1.
min.
skupek prstenih železovih mineralov:
molibdenova okra
2.
rumeno rjava barva;
oker
:
premazati tla z okro
okrádenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je okraden:
okradenca sta tatvino prijavila
okràj
-ája
m
(
ȁ á
)
1.
do 1965
družbenopolitična skupnost, večja od občine:
predsednik okraja
;
gospodarski razvoj okraja
/
občine v okraju
na ozemlju okraja
//
pog.
organi take skupnosti:
okraj je v sosednji stavbi
;
biti v službi na okraju
/
ekspr.
ves okraj hodi sem na malico
vsi delavci organov take skupnosti
/
manifestanti so se zbrali pred okrajem
poslopjem, kjer imajo ti organi sedež
2.
v nekaterih državah
večja upravna enota:
država je razdeljena na pokrajine, te pa na okraje
/
politični okraj
/
mestni okraj
osnovna upravna enota v nekaterih velikih mestih
;
dunajski mestni okraji
//
s prilastkom
določeno ozemlje kot organizacijska enota za
a)
dejavnost kake ustanove, organizacije:
sodni, šolski okraj
b)
kak dogodek, opravilo:
naborni, volilni okraj
3.
del mesta s posebnimi značilnostmi;
četrt
2
:
delavski, poslovni okraj
4.
zastar.
območje
:
s tega okraja odteka voda v jezero
;
za vinogradništvo primeren okraj
5.
nav. mn.,
star.
krajevec
,
krajec
:
klobuk s širokimi okraji
okrájati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
1.
večkrat okrasti:
okrajati pijance
2.
ekspr.
goljufati
,
varati
:
pri kartanju je okrajal tovariše
okrájec
-jca
m
(
ȃ
)
nav. mn.
krajevec
,
krajec
:
klobuk s širokimi okrajci
♦
usnj.
okrajci
odrezani trebušni del kože s prednje in zadnje noge ali usnje iz
take kože
okrájek
-jka
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.,
navadno s prilastkom
rob
1
,
obrobje
:
okrajek gozda
/
ovce na okrajku črede so se vznemirile
/
za okrajki hribov leži mesto
/
razvleči testo in obrezati debele okrajke
//
zastar.
rob
1
,
konec
1
:
nasloniti komolec na okrajek naslonjala
/
potegniti okrajke plašča k sebi
2.
zastar.
nezoran, travnat del med njivami;
meja
:
pustiti voz na okrajku
3.
nav. mn.,
knjiž.,
zastar.
krajevec
,
krajec
:
klobuk s širokimi okrajki
//
del pokrivala, ki se da zavihati;
naušnik
:
potegniti si okrajke kape na ušesa
4.
knjiž.,
zastar.
obroba
,
obšitek
:
nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
●
star.
med kosi kruha v košarici je izbral okrajek
krajec
;
knjiž.
obrezal je liste in okrajke pometel
obrezke
;
zastar.
napisati opombe na okrajek
rob
;
knjiž.
golobi so sedali na okrajke stavbe
poličke, nadzidke
;
zastar.
zabiti odprtino z okrajki
krajniki
♦
alp.
ozek prečni pomol v steni
;
anat.
končni del dolge cevaste kosti; epifiza
okrájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na okraj
a)
okrajni organi
/
okrajna konferenca
/
okrajni ljudski odbor
prva leta po 1945
organ državne oblasti v okraju
;
okrajni narodnoosvobodilni odbor
med narodnoosvobodilnim bojem
narodnoosvobodilni odbor v okraju
/
okrajne meje
b)
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji:
okrajni glavar, načelnik
;
okrajni zdravnik
uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti
zdravnikov v okraju
c)
okrajni šolski svet
2.
zastar.
obkrajen
:
okrajne veje
/
imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh
okoliških
okrájina
tudi
okrajína -e
ž
(
ā; í
)
zastar.
1.
obrobje
,
rob
1
:
ta umetnostni spomenik je že na okrajini Primorske
2.
pokrajina
,
območje
:
jezikovne razlike med slovenskimi okrajinami
okrájšati
-am
dov.
(
ȃ
)
skrajšati
:
okrajšati besedilo
/
okrajšati trpljenje komu
/
okrajšati besedo
ne zapisati je z vsemi črkami
♦
mat.
okrajšati ulomek
opraviti deljenje števca in imenovalca z istim številom
okrájšan
-a -o
1.
deležnik od okrajšati:
okrajšano besedilo
♦
zal.
okrajšana izdaja
izdaja, pri kateri ni podano celotno besedilo kakega dela;
skrajšana izdaja
2.
mat.
ki upošteva le zaokrožene vrednosti:
okrajšano računanje
/
okrajšano deljenje
hitrejše deljenje, pri katerem se deli samo s približno
vrednostjo delitelja
;
okrajšano seštevanje
;
okrajšano število
število, pri katerem so izpuščene zadnje decimalke
okrajšáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od okrajšati:
okrajšava predolgih opisov v povesti
/
zapletena okrajšava besede
2.
okrajšana beseda ali besedna zveza:
uporabljati okrajšave
;
seznam okrajšav in kratic
/
stenografske okrajšave
okrajševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
krajšati
,
skrajševati
:
okrajševati in razširjati besedilo
okrák
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
alge in plavajoče rastline na stoječi vodi:
ribnik pokriva okrak
okrancljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nižje pog.
okrasiti
:
okrancljati avto s cvetjem, pisanimi trakovi
okranclján
-a -o:
lepo okrancljana dvorana
okràs
-ása
m
(
ȁ á
)
1.
kar kaj polepša, okrasi:
njen najlepši okras so bili lasje
;
na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka
/
krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali
okraski, nakit
//
celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi:
okras okrog vrat
/
okras iz niza listov, v obliki venca
/
rastlinski okras na listini
ornament
2.
glagolnik od okrasiti:
uporabiti slike za okras prostorov
/
zanemarjeno pročelje hiši ni v okras
okrásek
-ska
m
(
ȃ
)
predmet, izdelek, namenjen olepšavi, okrasitvi:
obesiti, pripeti, prišiti, razpostaviti okraske
;
keramični okraski
;
okraski iz čipk, zlata
/
okraski za novoletno jelko
;
pren.
govoriti brez okraskov
//
likovni element, namenjen olepšavi:
vrezovati, vžgati okraske v glinasto posodo
;
knjižni okraski
;
stilizirani okraski
;
trobenta z vgraviranimi okraski
♦
glasb.
glasbeni okrasek
okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom
okrásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
1.
namenjen olepšavi:
okrasni predmeti
/
okrasni lonec za lončnice
;
okrasni robec v žepu na prsih
;
okrasni trakovi
;
okrasna keramika
;
okrasne resice
;
narediti pri podpisu okrasno vijugo
/
okrasni namen
olepševalni
;
okrasna vrednost predmeta
/
okrasna umetnost
dekorativna umetnost
2.
ki se goji za okras:
okrasne rastline
;
okrasno drevo, grmičje
♦
agr.
okrasna perutnina
;
lit.
okrasni pridevek
ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
;
obrt.
okrasni šiv
;
okrasni vbod
;
tisk.
okrasne črke
;
vrtn.
okrasna bučka
buča z drobnimi, različno oblikovanimi plodovi
;
okrasna koruza
koruza z navadno pisanimi listi in majhnimi storži
;
okrasna paprika
okrasítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od okrasiti:
okrasitev dvorane
;
okrasitev mesta z zastavami
okrasíti
-ím
dov.
, okrásil
(
ī í
)
narediti kaj (bolj) lepo, krasno:
okrasiti dvorano za prireditev
;
okrasiti hiše z zastavami in zelenjem
;
rokave je okrasila s srebrno vezenino
/
okrasiti obleko
dodati okraske
/
ekspr.
narava je s pomladanskimi barvami okrasila drevje
olepšala
●
ekspr.
okrasiti svoje ime z doktoratom
postati doktor znanosti
;
ekspr.
okrasiti mesto s parkom
narediti v mestu park
okrašèn
-êna -o:
bogato okrašene inicialke srednjeveških rokopisov
;
slavnostno okrašeno mesto
okrásje
-a
s
(
ȃ
)
okrasni predmeti:
obesiti okrasje
;
izkopana posoda ni okrasje
/
nositi okrasje iz dragih kamnov
nakit
//
celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi:
kovano železno okrasje portalov
;
okrasje na baročnih oltarjih
●
ekspr.
le ruta je okrasje njene glave
okras
♦
lit.
pesniško okrasje
okrásnica
-e
ž
(
ȃ
)
rastlina, ki se goji za okras:
hortikulturna razstava je bila v znamenju okrasnic in vinske trte
;
zelišča in okrasnice
ókrast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
rumeno rjav:
okrasti toni blaga
;
okraste hiše
/
v izložbi prevladujejo okraste in sive barve
okrásti
okrádem
dov.
,
stil.
okràl okrála
(
á ȃ
)
s krajo narediti, da kdo česa nima več:
okradel je svojega gospodarja
;
okradli so jo na vlaku
/
okrasti zlatarno
//
ekspr.
ogoljufati
,
prevarati
:
okradel ga je za najemnino
/
takratno generacijo so okradli za mnoge sanje
okráden
-a -o:
okradeni reveži
;
bil je ubit in okraden
okrašênost
-i
ž
(
é
)
značilnost okrašenega:
praznična okrašenost mesta
/
okrašenost posode
okraševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na okraševanje:
voditi okraševalno delo pred praznikom
/
knjiž.
okraševalna umetnost
dekorativna umetnost
okraševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od okraševati:
okraševanje prostorov s cvetjem
/
okraševanje črk
okraševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
(večkrat) krasiti:
okraševati sobo z rožami
/
okraševati posodo
okŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
večkrat lahno udariti s prsti:
okrcal ga je po prstih
/
okrcati s palico
natepsti
2.
ekspr.
ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti:
najprej je vsakemu dal priložnost povedati mnenje, potem ga je pa
okrcal
;
v članku ga je pošteno okrcal
//
ošteti
,
ozmerjati
:
okrcal ga je zaradi malomarnosti
;
okrcal je vse po vrsti
okrégati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
pog.
opomniti
,
ošteti
:
okregati otroke
;
okregal ga je, ker se je zlagal
;
pošteno so ga okregali
okrégan
-a -o:
držal se je pobito kot okregan otrok
okremenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
med.
prepojiti se s kremenom ali kalcedonom:
pljuča pri silikozi okremenijo
okrempljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar.
opraskati (s kremplji):
mačka ga je okrempljala
okreníti
okrénem
dov.
(
ī ẹ́
)
knjiž.
obrniti
:
okreniti ladjo
/
okreniti glavo na desno
;
ko ga je zaslišal, se je okrenil
;
okreniti se od vrat
;
okreniti se k občinstvu, proti občinstvu
/
stvar se je okrenila na bolje
●
knjiž.
okreniti pogovor
začeti se pogovarjati o čem drugem
okrepčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
povzročiti, da postane kaj krepkejše, močnejše:
juha ga je okrepčala in pogrela
;
okrepčati se s čajem, s klobaso
/
spravil ga je k zavesti in ga okrepčal
nahranil
●
zastar.
okrepčati telo
okrepiti
okrepčáti se
najesti in napiti se:
okrepčati se po dolgi poti
;
okrepčati se v gostilni
okrepčán
-a -o:
okrepčana in spočita sta se odpravila dalje
okrepčáva
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
okrepitev
:
telesna okrepčava
2.
okrepčilo
:
iti po okrepčavo
okrepčeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
krepčilen
,
krepilen
:
okrepčevalna pijača
okrepčevalíšče
-a
s
(
í
)
prostor, kjer se na hitro streže s pijačo in prigrizki:
urediti ob tekmovalni progi okrepčevališče
okrepčeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
soba ali manjši gostinski lokal, v katerem se na hitro streže s
pijačo, prigrizki in manjšim izborom jedi:
iti na malico v okrepčevalnico
;
okrepčevalnica na avtobusni postaji
;
gledališče z okrepčevalnico in kadilnico
/
urediti ob tekmovalni progi okrepčevalnico za tekmovalce
okrepčevališče
okrepčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nav. ekspr.
(večkrat) okrepčati:
studenčnica je okrepčevala žejne popotnike
/
spanje človeka okrepčuje
;
okrepčevati se s toplo juho
krepčati se
okrepčeváti se
(večkrat) jesti in piti:
izletniki so se okrepčevali pod košatimi lipami
okrepčujóč
-a -e:
okrepčujoča pijača
;
okrepčujoče spanje
okrepčílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki da moč, krepkost:
okrepčilna pijača
okrepčílo
-a
s
(
í
)
kar daje moč, krepkost:
biti potreben okrepčila
;
dajati komu okrepčilo
/
gostilne so nudile popotnikom počitek in okrepčilo
;
ekspr.
nositi košare z okrepčili
z jedmi, prigrizki, pijačo
okrepenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
trdost
,
otrplost
:
okrepenelost rok
/
duševna okrepenelost
okrepenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
otrdeti (od mraza):
roke so mu okrepenele
/
zemlja je od ognja okrepenela
;
pren.
obe politični stranki sta polagoma okrepeneli
●
knjiž.
listi so porjaveli in okrepeneli
se posušili in zgrbančili
okrepenèl
in
okrepenél -éla -o:
okrepenelo telo
;
bil je kakor okrepenel od strahu
okrepílo
-a
s
(
í
)
star.
okrepčilo
,
krepčilo
:
trudni so bili in potrebni okrepila
/
gojiti hojo za telesno okrepilo
okrepitev
/
najti okrepilo za trditev
podkrepitev
okrepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od okrepiti:
pomen telovadbe za okrepitev telesa
/
okrepitev stene z oporniki
/
okrepitev organizacije
/
okrepitev postojanke s strojnicami
/
prizadevanje za okrepitev miru
utrditev
;
okrepitev gospodarske dejavnosti
povečanje
2.
nav. mn.
dodatna vojaška enota, dana v pomoč:
uničiti cesto, po kateri so prihajale okrepitve
;
poslati okrepitve
;
čakati na okrepitev
okrepíti
-ím
dov.
, okrépil
(
ī í
)
1.
narediti kaj (bolj) krepko, močno:
z drsanjem okrepiti noge
;
okrepiti se za potovanje
;
med počitnicami se je okrepil
/
okrepiti stebre s podporami
/
okrepiti postojanko s topovi
/
veter se je okrepil
/
okrepiti mir, oblast, zaupanje
utrditi
;
okrepiti odpornost
povečati
2.
narediti kaj številčno močnejše:
okrepiti straže
;
okrepiti zbor s starejšimi pevci
/
publ.:
okrepiti sklade za šolstvo
povečati
;
okrepiti varnostne ukrepe
pomnožiti
♦
jezikosl.
polglasnik se lahko okrepi v a
okrepljèn
-êna -o:
okrepljeni stebri
;
posadka, okrepljena z novo enoto
♦
jezikosl.
prislov menda je včasih okrepljen s prislovom ja
okrépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
utrjevati
,
krepiti
:
okrepljati telo
/
okrepljati zdravje
okrepljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
utrjevati
,
krepiti
:
okrepljevati telo
/
okrepljevati stolpe
/
okrepljevati odpornost
večati
okresáti
okréšem
dov.
, okrêši okrešíte; okrêsal
(
á ẹ́
)
nekoliko obtolči, oklesati:
okresati počrnele stene
;
pren.,
ekspr.
urednik mu je okresal članek
●
ekspr.
okresal ga je
natepel, pretepel
okresáti se
s tolčenjem noge ob svojo drugo nogo se poškodovati:
okresati se pri hitri hoji
;
okresati si noge v členkih
/
okresati si škornje
okresán
-a -o:
okresani čevlji
okréšelj
-šlja
m
(
ẹ́
)
knjiž.
polkrožna globel v gorah, v kateri se zbira ali se je zbiral led:
pot na vrh je vodila čez okrešelj
/
Okrešelj v Logarski dolini
okrèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
obrat
1
:
narediti hiter okret
;
okret glave
/
okret na desno
/
okret k realizmu
preusmeritev
/
zastar.
ustaviti se na okretu stopnišča
ovinku, zavoju
okretáč
-a
m
(
á
)
anat.
drugo vratno vretence:
okretač in atlas
okréten
-tna -o
prid.
, okrétnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
gibčen
,
prožen
:
okreten plesalec
;
okretna žival
/
okreten pri delu
●
ekspr.
okreten organizator
spreten, iznajdljiv
okrétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
žel.
naprava za obračanje železniških vozil:
zapeljati lokomotivo na okretnico
;
okretnice in prenosnice
okrétnost
-i
ž
(
ẹ́
)
gibčnost
,
prožnost
:
okretnost drsalcev
;
vaje za razvijanje okretnosti
/
okretnost pri delu
/
okretnost duha
●
ekspr.
imeti pri opravljanju poslov precej okretnosti
spretnosti, iznajdljivosti
okrevalíšče
-a
s
(
í
)
zdravstvena ustanova za izboljšanje zdravja slabotnih, bolehnih ljudi
in ljudi po prestani hujši bolezni:
na zdravnikov predlog je odšel v okrevališče
;
mladinsko okrevališče
okrévanec
-nca
m
(
ẹ́
)
ozdraveli bolnik:
zapustiti bolnišnico kot okrevanec
/
okrevanci po mrzlici
rekonvalescenti, prebolevniki
okrévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od okrevati:
počasno okrevanje
/
poslati koga na okrevanje
okrévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
izboljševati si zdravje, pridobivati moč po hujši bolezni:
počasi okreva
//
dov.
,
knjiž.
ozdraveti, pozdraviti se:
bal se je, da ne bo nikoli več okreval
;
popolnoma okrevati
;
toliko je okreval, da hodi
okrevajóč
-a -e:
skrbeti za okrevajočega otroka
;
sam.:
dom za okrevajoče
okŕhati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
narediti, povzročiti, da rezilo (nekoliko) izgubi ostrino:
okrhati nož
;
kosa se je okrhala
;
pren.,
ekspr.
znal je okrhati idejno ostrino
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti:
bolezen mu je okrhala zdravje
;
navdušenje se je okrhalo
okŕhan
-a -o
1.
deležnik od okrhati:
okrhan nož
2.
knjiž.
okrušen
:
okrhana opeka
/
okrhana vaza
oškrbljena
okrilátiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.,
zastar.
dobiti krila:
žuželke se okrilatijo
okríliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
poživiti
,
spodbuditi
:
te besede so mu okrilile korak
/
ljubezen mu je okrilila srce
okríliti se
dobiti krila:
žuželka se okrili
okríljen
-a -o:
risba predstavlja otroka na hrbtu okriljenega konja
;
hitel je okriljen z upanjem
okrílje
-a
s
,
rod. mn.
okrílij
in
okrílj
(
ȋ
)
s predlogom
1.
knjiž.
varstvo
,
zaščita
:
iti iz mesta pod okriljem vojaške enote
;
biti pod okriljem zidov
/
zateči se pod okrilje močnejšega
//
pokroviteljstvo
:
vzeti mladega pesnika pod svoje okrilje
;
sklicati posvetovanje pod okriljem Unesca
2.
publ.
področje
,
območje
:
suniti koga iz pred puškami varnega okrilja
/
prestopiti iz družinskega okrilja v družbo odraslih
/
z oslabljenim pomenom:
vračati se v okrilje samote
v samoto
;
gorski reševalci delajo v okrilju Planinske zveze
pri Planinski zvezi
;
čez progo so šli v okrilju teme
v temi
●
publ.
zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev
skrbi za
;
publ.
medicina je vzela v svoje okrilje tudi vesoljsko medicino
se ukvarja tudi z vesoljsko medicino
;
knjiž.
otrok v materinem okrilju
naročju
okrínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
nadeti krinko:
okrinkal ga je in poslal na pustni ples
;
okrinkal se je, da ga ne bi spoznali
;
pren.
vsakokrat so se drugače okrinkali, da bi si pridobili oblast
okrivíti
-ím
dov.
, okrívil
(
ī í
)
knjiž.
obdolžiti
,
obtožiti
:
bal se je, da ga bodo česa okrivili
;
okrivili so ga tatvine
;
po nedolžnem okriviti koga
/
okriviti nasprotnika, da je kršil sporazum
okrívljen
-a -o:
biti okrivljen umora
okrížje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
križi (v oknih):
otroci so molili glave skozi okrižje oken
/
z železnim okrižjem preprežena okna
okŕnek
-nka
m
(
ȓ
)
1.
knjiž.
zakrneli organ:
skoraj vse višje razvite živali imajo okrnke
;
okrnki kril
2.
štrcelj
:
poviti krvaveči okrnek
/
ekspr.
ogledovati okrnke jamborov po nevihti
okrnélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje okrnelega:
okrnelost zrkla pri človeški ribici
/
ekspr.
duhovna okrnelost
okrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zaostati v rasti, razvoju:
drevo v takem okolju okrni
;
sadeži so zaradi suše okrneli
/
ekspr.:
pisatelj je nekaj časa spremljal mladi rod, dokler ni okrnel
;
čustveno, duhovno okrneti
//
izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo;
zakrneti
:
zaradi življenja v jami so hroščku oči okrnele
;
zadnji par kril je žuželki sčasoma okrnel
okrnèl
in
okrnél -éla -o:
okrneli popki
okrnína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
kar je okrnjeno:
gledališče brez vpliva občinstva je okrnina
/
pri kačah je ohranjena okrnina zadnjih nog
zakrneli organ
okrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od okrneti ali okrniti:
okrnitev organa
/
okrnitev univerze
/
okrnitev oblasti
okŕniti
1
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne
razvije do nje:
okrniti drevo
;
okrniti živali rep, rogove
/
okrnili so mu prste
;
pren.
duševno okrniti človeka
//
povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu:
okrniti gimnazijo, pevski zbor
/
cenzura je članek zelo okrnila
//
knjiž.
zmanjšati
,
omejiti
:
okrniti zaloge
/
okrniti pravice, ugled
/
okrniti delovanje društva
okŕnjen
-a -o:
okrnjen prst
;
okrnjene družine
;
okrnjena izdaja knjige
;
biti čustveno okrnjen
okrníti
2
in
okŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne
razvije do nje:
nekaterim živalim okrnejo rep
//
povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu:
urednik okrne članek
okŕnjen
-a -o:
okrnjen rep
okŕnjenec
-nca
m
(
r̄
)
ekspr.
kdor ima okrnjen kak organ, del telesa:
skrbeti za okrnjence
//
kdor zaostane v rasti, razvoju:
zaradi pomanjkljive nege zrasti v okrnjenca
okŕnjenost
-i
ž
(
r̄
)
stanje okrnjenega:
okrnjenost uda
/
okrnjenost črtice
okrnjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od okrnjevati:
okrnjevanje rogov
/
okrnjevanje neodvisnosti
zmanjševanje, omejevanje
okrnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
povzročati, delati, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne
razvije do nje:
okrnjevati organe
//
povzročati, delati, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu:
okrnjevati šole
/
knjiž.
okrnjevati neodvisnost
zmanjševati, omejevati
okróg
1
tudi
okròg -óga
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
zastar.
1.
okrožje
:
to mesto je središče okroga
/
vojaški okrog
2.
območje
:
petelin je pregnal vsakega tekmeca iz svojega okroga
/
zanj ni lepšega dekleta v okrogu zemlje
●
zastar.
stati v okrogu
v krogu
okróg
2
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču:
miza in okrog postavljeni stoli
;
okrog se zavrteti
;
majolika se vrsti okrog
kroži
/
okrog se obračati, ozirati
/
ekspr.:
okrog in okrog je čudovit razgled
;
obrniti se okrog in okrog
//
izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v
celoti ali delno obdaja kaj v središču:
okrog hoditi
/
novice okrog pripovedovati
/
daleč okrog
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja neurejenost premikanja:
okrog postopati, se potikati, tavati
2.
z izrazom količine
izraža približnost:
okrog pet stopinj pod ničlo
;
tehtati okrog sto kilogramov
;
star je okrog šestdeset let
;
do mesta je okrog uro hoje
/
dohodke so zvišali za okrog pet odstotkov
●
pog.
spet je leto okrog
je minilo
;
nižje pog.
od slabosti okrog pasti
omedleti
;
nižje pog.
davkarijo okrog prinašati
goljufati, varati
okrog
3
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v
središču:
okrog gornje hiše teče lesen hodnik
;
družba je zbrana okrog mize
;
četa počiva okrog ognjev
;
ozreti se okrog sebe
/
ekspr.
okrog in okrog obzidja so sovražniki
/
sij okrog lune
;
ruta okrog vratu
//
nav. ekspr.
za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja:
vse misli se mu vrtijo okrog jedi in pijače
;
pogovor se suka okrog veselice
/
publ.:
hrup okrog previsokih zaslužkov
;
prizadevati si okrog zvišanja storilnosti
;
zapleti okrog gradnje cest
ob gradnji; glede gradnje
;
razpravljanje okrog pokojnin
o pokojninah
2.
za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa:
zavijte okrog tega bloka na desno
;
sedeti okrog peči
;
burja brije okrog oglov
/
tesno ji je okrog srca
;
smehljaj okrog ust
3.
z izrazom količine
za izražanje približnosti:
pride okrog enajstih, enajste (ure)
;
okrog novega leta
;
temperature okrog nič
;
elipt.
fant okrog dvajsetih
●
pog.
hoditi okrog dekleta
prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost
;
ekspr.
sliniti se okrog direktorja
prilizovati se mu
;
pog.
hoditi okrog njega
prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od
njega
;
nar.
govoriti okrog ogla
ne naravnost
;
pog.
povpraševati okrog sosedov
pri (vseh) sosedih
;
pog.
raznašati mleko okrog strank
k (stalnim) strankam
;
pog.,
ekspr.
daj mu eno okrog ušes
udari ga
;
ekspr.
letati okrog zdravnikov
pogosto iskati njihovo pomoč
okrógel
-gla -o
[
okrogəu̯
]
prid.
(
ọ́
)
1.
ki ima obliko kroga:
rastlina z okroglimi listi
;
plošča je okrogla
;
deblo je v prerezu okroglo
/
ima okrogel obraz, okrogle oči
/
pecivo okrogle oblike
//
ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga:
okrogel steber
/
okrogel šotor
/
okrogla soba
/
okrogli oklepaj
oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic
//
ki ima obliko krogle ali dela krogle:
okrogel kamen, sad
;
zemlja je okrogla
/
ta človek ima okroglo glavo
/
okrogel knjižni hrbet
/
ekspr.
zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet
navzven ukrivljen, zaobljen
2.
ekspr.
ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa:
ta obleka je primerna za okrogle ženske
;
biti okrogel kot sodček
/
biti okrogel v telo
/
ima lepe, okrogle roke
/
ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla
3.
nav. ekspr.
ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič:
tri tisoč petsto je okroglo število
//
pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali
so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto:
to so bolj okrogle, orientacijske številke
/
deset evrov je okroglih petnajst dolarjev
nekako, približno
//
ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote:
imela je okroglih tisoč zlatnikov dote
4.
ekspr.
precej velik, precejšen:
plačati je moral okrogel znesek
/
poneveril je precej okroglo vsoto
●
ekspr.
on je večkrat okrogel
(nekoliko) pijan, vinjen
;
ekspr.
kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla
njena nosečnost je že zelo vidna
;
ekspr.
zardeva pri vsaki okrogli besedi
nespodobni
;
publ.
konferenca finančnikov za okroglo mizo
konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni
;
publ.
pogovor za okroglo mizo
odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu
;
ekspr.
peti okrogle pesmi
vesele, razposajene
;
ima okroglo pisavo
pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami
;
ekspr.
igrati okrogle skladbe
živahne, poskočne
;
ekspr.
biti okrogle volje
dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti
;
ekspr.
rad pripoveduje okrogle zgodbe
nespodobne; šaljive
;
šport. žarg.
žoga je okrogla
izida športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati
♦
adm.
okrogli žig
;
gozd.
okrogli les
les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene
namene
;
strojn.
okroglo brušenje
brušenje okroglih teles, ploskev
;
teh.
okroglo železo
železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga
okróglo
prisl.
:
lani je kraj obiskalo okroglo deset tisoč turistov
okrógli
-a -o
sam.
:
igrati, peti okrogle
;
rad pove kako okroglo
;
ekspr.
pije, dokler ima kaj okroglega v žepu
dokler ima kaj denarja
;
to je na okroglo tisoč evrov
okróglast
1
-a -o
prid.
(
ọ́
)
1.
podoben krogu:
okroglasti listi
/
mož z okroglastim obrazom
/
lik okroglaste oblike
//
po obliki prereza precej podoben krogu:
žival s podolgovatim, okroglastim telesom
2.
ekspr.
ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa:
prijazna, okroglasta ženska
okróglast
2
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben krogli ali delu krogle:
sadeži te rastline so okroglasti
/
neporasli, okroglasti griči
okróglica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
okroglo, nerazcepljeno poleno:
naložiti na ogenj nekaj okroglic
;
okroglice in cepanice
2.
knjiž.
posekano tanjše deblo brez vej:
pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja
;
okroglice in hlodi
3.
zastar.
okrogla senčnica, uta:
rad poseda v okroglici
●
zastar.
pred hišo je opazil okroglico ljudi
gručo
;
zastar.
pevci so stopili v okroglico in zapeli
v krog
;
zastar.
sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic
krogel, granat
♦
etn.
okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji
snop, postavljen s klasjem navzdol
;
metal.
valjasta klada za stiskanje
okrógličast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
okroglast
1
:
vsi so se čudili okrogličasti podkvi
/
okrogličasta drevesna krošnja
/
mož je že v letih in precej okrogličast
okroglína
-e
ž
(
í
)
1.
okrogel, zaobljen del česa:
okroglina vesla se je prelomila
/
z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino
/
mehke okrogline
obline
♦
obrt.
rokavna okroglina
zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
//
kar je okroglo sploh:
ostala je le lobanja, spremenjena v prazno okroglino
2.
okroglost
:
mehkoba in okroglina njegovih lic sta izginili
3.
zastar.
okolica
:
rad se sprehaja po okroglini
/
v celi okroglini ni lepšega dekleta
okroglínast
-a -o
prid.
(
í
)
nar.
okroglast
2
:
okroglinasti griči
okroglíti
-ím
in
okrógliti -im
nedov.
, okróglil
(
ī í; ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
delati (bolj) okroglo:
okrogliti izdelke
okroglíti se
,
in
okrógliti se
postajati (bolj) okrogel:
sprva podolgovati listi rastline se hitro okroglijo
/
ekspr.
na starost se je začel okrogliti
/
ekspr.
mesec dni po bolezni so se mu noge in roke spet okroglile kot
nekdaj
so bile spet okrogle
●
knjiž.,
ekspr.
ob tem prizoru so se jim oči okroglile
so strmeli, se čudili
okroglo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na okrogel:
okrogloglavec, okrogloličnost
okrogloglàv
in
okroglogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
antr.
ki ima kratko in okroglo glavo;
kratkoglav
:
okrogloglavi ljudje
/
okrogloglava lobanja
okrogloglávec
-vca
m
(
ȃ
)
antr.
človek s kratko in okroglo glavo;
kratkoglavec
okrogloglávost
-i
ž
(
ā
)
antr.
značilnost človeka s kratko in okroglo glavo;
kratkoglavost
okroglolíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
ki ima okrogla lica:
okrogloličen otrok
/
okrogloličen obraz
okroglolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima okrogle liste:
okroglolistna rastlina
♦
bot.
okroglolistni mošnjak
;
okroglolistna rosika
okrogloók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima okrogle oči:
okroglooko dekle
/
okroglook obraz
okróglost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost okroglega:
okroglost predmeta
/
ekspr.
lica so izgubila svojo okroglost
/
ekspr.
okroglost se je stopnjevala v pijanost
okrónati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
podeliti, priznati komu vladarski naslov s simbolično položitvijo
krone na glavo:
okronali so ga za ogrskega kralja
;
okronati v katedrali
;
okronati se za cesarja
/
Gubca so okronali z razbeljeno krono
položili so mu jo na glavo
;
ekspr.
z rožami okronati glavo
okrasiti
2.
vznes.
zelo uspešno končati kaj:
okronati vzpon s prihodom na vrh gore
okrónan
-a -o:
z bleščečim snegom okronan vrh Triglava
;
ženska figura z okronano glavo
;
prizadevanje je bilo okronano z uspehom
okròv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele:
okrov motorja
//
zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave;
ohišje
:
okrov ključavnice
;
okrov radijskega sprejemnika
;
okrov ure
okrôvje
-a
s
(
ȏ
)
več med seboj povezanih okrovov:
zaščitno okrovje
okróžati
-am
nedov.
(
ọ́
)
obkrožati
:
celo noč sta dva stražarja okrožala taborišče
/
mesec okroža zemljo
kroži okoli nje
/
dolino okrožajo gozdovi
/
pripovedoval je o ljudeh, ki ga okrožajo
okróžen
1
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na okrožje:
okrožne meje
/
okrožni sekretar
/
okrožna konferenca
/
okrožni urad
v stari Avstriji
organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja
;
okrožni zdravnik
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti
zdravnikov v okrožju
♦
pravn.
okrožno sodišče
prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in
drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve
okróžen
2
-žna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
krožen
:
okrožna cesta naj bi bila meja mestnega naselja
okroževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
obkrožati
:
letalo okrožuje mesto
okrožujóč
-a -e:
okrožujoči ga ljudje so se mu smejali
okrožíti
in
okróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
obkrožiti
:
kragulj je okrožil čredo
/
prijatelji so ga okrožili in mu nazdravili
okróžje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
v nekaterih državah
večja upravna enota:
to okrožje ima trinajst okrajev
/
politično, upravno okrožje
●
okrožje
od 1945 do 1947
upravna enota, večja od okraja
;
okrožje
med narodnoosvobodilnim bojem
večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti
//
organi, uradi take enote:
dobiti navodila z okrožja
//
s prilastkom
določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za
a)
dejavnost kake ustanove, organizacije:
sodno, šolsko okrožje
b)
kak dogodek, opravilo:
naborno, volilno okrožje
2.
knjiž.,
ekspr.
območje
:
to je že okrožje drugega divjega petelina
/
prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov
3.
zastar.
okolica
,
soseščina
:
z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje
/
požar je zajel tudi poslopja v okrožju
4.
star.
okolje
,
milje
:
vplivi okrožja na človekovo razpoloženje
/
živeti v ozkosrčnem okrožju
♦
voj.
vojaško okrožje
vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko,
naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov
okróžnica
-e
ž
(
ọ̑
)
dopis, obvestilo več ljudem o isti stvari:
izdati okrožnico
;
profesor je dijakom prebral okrožnico
♦
rel.
okrožnica
papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in
vernikom vsega sveta
;
žel.
brzojavna, teleprinterska okrožnica
uradno brzojavno, teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o
vpeljavi vlaka, njegovi sestavi, voznem redu
okŕšek
-ška
m
(
ȓ
)
knjiž.
odkrušek
:
okršek opeke
okrtáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
očistiti, zgladiti s krtačo:
okrtačiti čevlje, klobuk
;
okrtačiti si obleko
2.
ekspr.
ošteti
,
ozmerjati
:
preveč ga je okrtačil za tako malenkost
okrtáčen
-a -o:
okrtačeno krzno
okrúšek
-ška
m
(
ȗ
)
odkrušek
:
ledenik je vlekel s seboj skale in okruške
;
okruški ometa, opeke
okrúšenost
-i
ž
(
ū
)
stanje, lastnost okrušenega:
zaradi okrušenosti je kipec manj vreden
okrušíti
in
okrúšiti -im,
in
okrúšiti -im
dov.
(
ī ú; ú ū
)
1.
s krušenjem nekoliko poškodovati:
s stolom je okrušil steno
;
krogle so na več mestih okrušile zid
/
okrušiti rob skodelice
oškrbiti
;
pren.,
knjiž.
poznejši razvoj je marsikaj okrušil
2.
odkrušiti
:
s palico je okrušil kos ometa
;
pod nogo se mu je okrušil kamen od skale
/
okrušil je košček čokolade
odlomil
okrúšen
-a -o:
okrušeni stebri
;
okrušen zob
;
okrušena posoda
okrúten
-tna -o
prid.
, okrútnejši
(
ú ū
)
ki v svojem ravnanju, zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja
veliko nasilje, velik pritisk:
okruten gospodar, morilec
/
okruten izraz, obraz
/
okrutni udarci
;
okrutno ravnanje
/
okrutna zver
krvoločna
//
ekspr.
zelo hud:
okrutna zima
/
prvo in najokrutnejše razočaranje v njegovem življenju
okrútno
prisl.
:
okrutno so ga umorili
;
okrutno so ga zasmehovali
okrútnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
okruten človek:
okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi
;
povzpetnik in okrutnež
okrútnica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
okrutna ženska:
zgodba o okrutnici
/
kot psovka
z njihovimi čustvi se igraš, okrutnica
okrútnik
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
okruten človek:
strahopetci in okrutniki
okrútnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost okrutnega človeka:
bal se je njegove okrutnosti
;
okrutnost do otrok
/
okrutnost ravnanja
okrvavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati krvav:
odrgnina okrvavi
okrvavèl
in
okrvavél -éla -o:
okrvavele oči
okrvavíti
-ím
dov.
, okrvávil
(
ī í
)
narediti kaj krvavo:
okrvaviti obleko, robec
;
okrvaviti si roke
;
obveza se je okrvavila
je okrvavela
okrvavljèn
-êna -o:
okrvavljen je ležal na tleh
;
okrvavljeno perilo
oksalát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol oksalne kisline:
kalcijev oksalat
oksálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
kem.,
v zvezi
oksalna kislina
organska kislina, ki je v zajčji deteljici, zelenjavi, sadju:
obarjati kalcij z oksalno kislino
;
soli oksalne kisline
óksast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
ekspr.
po obliki podoben črki o:
imeti oksaste noge
♦
vet.
oksasta stoja
stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami
óksford
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
bombažna tkanina iz debelih raznobarvnih niti, tkana v platneni
vezavi:
srajce iz oksforda
óksi...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
biol.,
kem.
nanašajoč se na kisik:
oksibioza, oksihemoglobin
oksíd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
spojina elementa s kisikom:
nastajanje oksida na površini kovine
/
aluminijev, bakrov, kovinski, železov oksid
oksidácija
-e
ž
(
á
)
kem.
oddajanje elektronov navadno drugemu elementu ali spojini pri
spajanju:
oksidacija bakra, kovin
;
rjavenje zaradi oksidacije
;
oksidacija in redukcija
♦
agr.
oksidacija masti, vina
;
biol.
oksidacija v celici
postopno sproščanje kemične energije organskih molekul v celici
oksidacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oksidacijo:
oksidacijski proces
;
oksidacijske spremembe
/
oksidacijska obstojnost
oksidánt
-a
m
(
ā
)
kem.
element ali spojina, ki odvzema elektrone drugemu elementu ali
spojini:
kisik je najpomembnejši oksidant v industriji
oksidatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
kem.
ki sprejema elektrone:
oksidativna atmosfera
/
oksidativne spremembe
oksidacijske
♦
teh.
oksidativni plamen
plamen, v katerem kovine in elementi njihovih zlitin delno
oksidirajo
oksidáza
-e
ž
(
ȃ
)
biol.,
kem.
encim, ki katalizira oksidacijo snovi z molekulskim kisikom:
uničevati oksidaze
oksíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oksid:
očistiti oksidno plast
;
oksidne spojine
♦
metal.
oksidna kožica
tanka oksidna plast na površini kovine
;
min.
oksidna ruda
ruda, v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik
oksidíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od oksidirati:
preprečevati oksidiranje
;
odpornost proti oksidiranju
♦
elektr.
anodno oksidiranje
oksidírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
spreminjati lastnosti, značilnosti pod vplivom kisika:
železo rado oksidira
2.
kem.
odvzemati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato
spojiti z njim:
kisik oksidira železo
oksidírati se
kem.
oddajati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato
spojiti z njim:
nekatere organske snovi se oksidirajo
oksidíran
-a -o
1.
deležnik od oksidirati (se):
oksidirana kovinska površina
2.
friz.,
v zvezi z
lasje
beljen
,
pobeljen
:
dekle z oksidiranimi lasmi
oksidúl
-a
m
(
ȗ
)
kem.
oksid, ki vsebuje samo en atom kisika;
monoksid
:
lastnosti oksidulov
/
bakrov oksidul
oksigén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
kisik
:
spajanje z oksigenom
óksihemoglobín
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
biol.
krvno barvilo, nasičeno s kisikom:
svetlo rdeča barva oksihemoglobina
oksimóron
tudi
oksímoron -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
lit.
besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, bistroumni nesmisel:
uporaba besedne igre in oksimorona v poeziji
oksíton
tudi
oksítonon -a
m
,
mn.
oksítoni
m
in
oksítona
s
(
ȋ
)
jezikosl.
beseda z naglasom na zadnjem zlogu:
oksiúr
-a
m
(
ȗ
)
med.
majhna, zelo tanka glista;
podančica
:
sredstvo zoper oksiure
oktaéder
-dra
m
(
ẹ́
)
geom.
telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov, osmerec:
izračunati prostornino oktaedra
oktán
-a
m
(
ȃ
)
teh.
sestavina bencina, ki zmanjšuje, preprečuje klenkanje:
količina oktana v bencinu
/
teh. žarg.
bencin z osemdesetimi oktani
ki ima oktansko število osemdeset
♦
kem.
nasičeni aciklični ogljikovodik, katerega molekula vsebuje osem
atomov ogljika
oktánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
teh.,
navadno v zvezi
oktansko število
število, ki izraža odpornost bencina proti klenkanju:
bencin z nizkim oktanskim številom
/
teh. žarg.:
80-oktanski bencin
bencin, ki ima oktansko število osemdeset
;
oktanska vrednost bencina
oktansko število bencina
oktánt
-a
m
(
ā
)
geom.
osmina kroga:
narisati oktant
♦
astron.
priprava za merjenje višine
oktáv
-a
m
(
ȃ
)
biblio.
velikost grafičnega dela z višino do 25 cm, osmerka:
knjige v kvartu in oktavu [8]
oktáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glasb.
interval v obsegu osmih diatoničnih stopenj:
zaigrati, zapeti oktavo
/
enočrtna oktava
/
struna zveni (za) oktavo višje
●
ekspr.
ali ne boste še odšli, je rekla za oktavo višje, kot je sicer
govorila
s precej višjim glasom, glasneje
//
osma diatonična stopnja glede na dani ton:
kvarta in oktava
2.
lit.
kitica iz osmih enajstercev;
stanca
:
pesem v oktavah
oktáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oktav:
knjiga oktavnega formata
oktét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
glasb.
ansambel, sestavljen iz osmih instrumentalistov ali pevcev:
nastop okteta
/
pevski oktet
/
Slovenski oktet
//
skladba za tak ansambel:
zbirka oktetov
2.
kem.
skupina osmih elektronov:
na obli manjkata do okteta še dva elektrona
oktétovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
pog.
član Slovenskega okteta:
povabiti oktetovce
;
nastopi, uspehi oktetovcev
október
-bra
m
(
ọ́
)
deseti mesec v letu:
opraviti dogovorjeno delo do prvega oktobra
/
zgodilo se je (meseca) oktobra lani
/
sončni oktober
oktobrsko vreme
;
ekspr.
zlati oktober
prevladujoča rumena, zlata barva narave v oktobru
/
oktober
in
Oktober
oktobrska revolucija
októbrica
-e
ž
(
ọ́
)
nar. notranjsko
krizantema
:
beli cveti oktobric
októbrski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na oktober:
topel oktobrski dan
/
oktobrska dela na vrtu
♦
zgod.
oktobrska diploma
;
oktobrska revolucija
socialistična revolucija z razpustom parlamenta in uvedbo
diktature proletariata leta 1917 v Rusiji
oktroírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
uveljaviti brez odobritve parlamenta:
oktroirati ustavo
/
oktroirati politični program
oktroíran
-a -o:
oktroiran program
♦
zgod.
oktroirana ustava
ustava, ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander
okujína
-e
ž
(
í
)
teh.
s kovanjem odstranjena oksidna plast, ki nastane ob žarjenju pri
visoki temperaturi:
ob nakovalu je bilo veliko okujine
okulácija
-e
ž
(
á
)
agr.
cepljenje, pri katerem se oko cepiča vstavi za lubje podlage,
cepljenje na oko:
okulacija in kopulacija
/
okulacija na speče oko
pri kateri odžene oko cepiča naslednjo pomlad
;
okulacija na živo oko
pri kateri odžene oko cepiča še isto leto
okulár
-ja
m
(
ā
)
fiz.
očesu bližja leča ali sistem leč kake optične priprave:
okular daljnogleda, mikroskopa
;
goriščna razdalja okularja
okulíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od okulirati:
uspešnost okuliranja
okulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
agr.
vstavljati oko cepiča za lubje podlage, cepiti na oko:
okulirati sadno drevje
okulíst
-a
m
(
ȋ
)
zdravnik specialist za okulistiko:
iti na pregled k okulistu
okulístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na okuliste ali okulistiko:
okulistični oddelek
okulístika
-e
ž
(
í
)
veda o očesu in očesnih boleznih:
razvoj okulistike
okulístka
-e
ž
(
ȋ
)
zdravnica specialistka za okulistiko:
hoditi na preglede k okulistki
okúlten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
knjiž.
neviden
2
,
skriven
:
okultni vzroki
♦
med.
okultna krvavitev
krvavitev, ki je ugotovljiva le z laboratorijsko preiskavo,
prikrita krvavitev
//
skrivnosten
,
nerazumljiv
:
nastopa kot okultni modrec
;
okultni pojavi
2.
okultističen
:
okultne skrivnosti
/
okultne vede
/
okultna psihologija
parapsihologija
okultíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor se ukvarja z okultizmom:
zanimanje okultistov za medije
/
bil je mistik in okultist
okultístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na okultiste ali okultizem:
okultistični sestanki
/
okultistične vede
okultízem
-zma
m
(
ī
)
nauk o spoznanju skrivnostnih, nedostopnih stvari:
seznaniti se z okultizmom
/
očitati komu okultizem
ukvarjanje s tem naukom
okún
-a
m
(
ȗ
)
zool.
manjša sladkovodna riba olivno zelene barve s temnejšimi lisami,
Acerina cernua:
loviti smuče, okune in ostriže
okupácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od okupirati, zasedba:
protestirati proti okupaciji ozemlja
;
nejasen položaj po fašistični okupaciji
2.
pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem,
spravila pod svojo oblast:
okupacija je trajala štiri leta
;
dočakati konec okupacije
●
publ.
okupacija z glasbo
ukvarjanje
♦
pravn.
okupacija
prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar
;
zgod.
francoska okupacija
od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko
oblastjo
okupacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na okupacijo, zasedben:
okupacijska oblast
/
okupacijsko obdobje
/
okupacijska cona
/
okupacijske čete
;
okupacijska vojska
/
okupacijski denar
denar, ki je v veljavi med okupacijo
♦
med.
okupacijsko zdravljenje
zdravljenje s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela
okupátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor, navadno z bojem, spravi tuje ozemlje pod svojo oblast;
zavojevalec
,
osvajalec
:
upreti se okupatorju
;
pregnati okupatorja
;
fašistični okupator
/
okupatorji so ga ujeli
okupacijski vojaki
okupátorjev
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od okupator:
obračunali so z izdajalci in okupatorjevimi sodelavci
;
okupatorjevo nasilje
okupátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na okupatorja:
okupatorske metode
/
okupatorske čete
okupacijske čete
okupírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast;
zasesti
,
osvojiti
:
nacistična Nemčija je okupirala sosednje države
/
publ.
študentje so v znak protesta okupirali univerzo
2.
nedov. in dov.
,
publ.
jemati razpoložljivi čas, zaposlovati:
novo delo ga je sprva popolnoma okupiralo
/
okupira ga zlasti problem smisla človekovega bivanja
zanima ga, razmišlja o njem
●
ekspr.
na zabavi ga je spretno okupirala
si pridobila njegovo družbo
okupíran
-a -o:
mlade mamice pogosto potožijo, da so preveč okupirane s svojim
otrokom
;
osvobojeno ozemlje sredi okupirane Slovenije
okús
-a
m
(
ȗ
)
1.
čut za zaznavanje značilnosti snovi, zlasti jedi, s pomočjo okušalnega
organa v ustih:
ima zelo izostren okus
;
nekatere živali nimajo razvitega okusa
;
okus, vid in drugi čuti
/
zaradi prehlajenosti je izgubil okus in voh
//
značilnost snovi, zlasti jedi, ki se zaznava s tem čutom:
otrokom ugaja zlasti sladko, drugi okusi pa manj
;
grenek okus kostanjevega medu
;
nekateri siri so precej ostrega okusa
;
pekoč okus žganja
;
trpek okus vina
trpkost
/
plin brez barve, vonja in okusa
/
izboljšati okus jedi
;
pog.
dodati malo mesa za okus
za izboljšanje okusa
;
jed brez okusa
plehka, neokusna
/
prepoznati jed po značilnem okusu
;
sladoled s čokoladnim okusom
;
žganje ima okus po janežu
;
okus po kovini
//
občutek, kot ga povzročajo te značilnosti:
v ustih ima slab, sladkoben, zoprn okus
2.
merila o prijetnem in neprijetnem pri hrani:
njuna okusa se razlikujeta
/
za moj okus je nekoliko preslano
;
ekspr.
siri za vsak okus
;
posolite in popoprajte po okusu
3.
merila o lepem, primernem, skladnem:
prilagoditi se okusu mladine
;
to ne ustreza modernemu okusu
;
okus časa se spreminja
/
literarni okus romantike
/
obleka ni narejena po mojem okusu
//
sposobnost za pravilno presojanje, kaj je lepo, primerno, skladno:
ta človek ima dober okus
;
oblačiti se z okusom
;
z zanesljivim okusom presojati umetniško delo
;
izbrušen okus
;
okus za okraske
;
vzgajanje okusa
●
vzemi bonbon, da si popraviš okus
da ne boš imel v ustih več slabega okusa
;
ekspr.
priti na okus pri kaki stvari
začutiti zadovoljstvo ob njej
;
ekspr.
izbira je stvar okusa
vsak izbere po svojem okusu
;
kolikor ljudi, toliko okusov
;
okusi so različni
ljudje se glede na okus razlikujejo
okúsen
1
-sna -o
prid.
, okúsnejši
(
ú ū
)
1.
ki ima prijeten okus:
okusna hrana
;
pripravlja zelo okusne jedi
;
okusna pečenka
/
ta rastlina je znana po velikih okusnih sadovih
2.
ki ustreza merilom o lepem, primernem, skladnem:
nosila je zelo okusno obleko
;
okusna oprema knjige
;
cvetlice v okusnih vazah
;
razstava je bila lepša in okusnejša kot lani
/
ekspr.
napisi niso bili ravno okusni
niso bili primerni
okúsno
prisl.
:
okusno se oblačiti
;
okusno pripravljati hrano
;
okusno počesani lasje
;
okusno urejeno stanovanje
okúsen
2
-sna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na okus:
okusni organ
;
okusni živec
/
okusni občutki
;
okusna značilnost pijače
okúsiti
-im
dov.
, okúšen
(
ú ȗ
)
1.
zaznati z okusom:
okusiti kislost vina, sladkost peciva
//
ekspr.
spoznati prijeten okus česa:
ko je vino okusil, ga je še rajši pil
/
v tem času sem prvič okusil razne sladkarije
jedel
2.
ekspr.
doživeti
,
občutiti
:
okusiti krivice, zatiranje
;
okusil je mnogo težav in bridkosti
/
okusiti fronto, vojno
/
okusiti udobje
spoznati
/
komaj je okusila življenje
malo spoznala
/
z oslabljenim pomenom
okusiti poraz
biti poražen
, uspeh
uspeti
●
ekspr.
dostikrat je okusil palico
bil tepen
;
ekspr.
jaz sem že okusil njegove pesti
mene je že natepel, pretepel
okúsnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost okusnega
1
:
hvaliti okusnost jedi
;
okusnost in hranilnost krme
/
resnobna okusnost oblačil
okušálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na okušanje:
okušalna sposobnost
/
okušalni organ
organ za zaznavanje okusa
♦
anat.
okušalne brbončice
okušálo
-a
s
(
á
)
okušalni organ:
učinek kisline na okušalo
okúšanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od okušati:
okušanje hrane
/
okušanje življenja
okúšati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
zaznavati z okusom:
okušati grenkost in kislost
;
živali okušajo drugače kot ljudje
/
vsak zalogaj je imel dolgo v ustih, da bi ga lahko čim bolj okušal
2.
ekspr.
doživljati
,
čutiti
:
okušati bridkosti in težo življenja
;
okušati ugodnosti privilegiranega položaja
/
z oslabljenim pomenom
okušati obup
biti obupan
okuševálec
-lca
[
okuševau̯ca
tudi
okuševalca
]
m
(
ȃ
)
degustator
,
pokuševalec
:
okuševalec vina
okuzmáti
-ám
tudi
okúzmati -am
dov.
(
á ȃ; ȗ
)
star.
oskubsti
,
populiti
:
okuzmati lesenemu konju grivo
okuzmán
tudi
okúzman -a -o:
okuzmano pero za klobukom
okúžba
-e
ž
(
ȗ
)
1.
vdor bolezenskih mikrobov v organizem:
preprečiti okužbo
;
zavarovati živino pred okužbo
;
nevarnost, vir okužbe
;
čas od okužbe do izbruha bolezni
/
okužba s hrano
;
pren.,
ekspr.
okužba s prevratnimi nazori
♦
med.
kapljična okužba
ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju
;
okužba z dotikom
;
tiha okužba
okužba brez znakov in simptomov bolezni
//
bolezensko stanje po tem vdoru:
preboleti, zdraviti okužbo
2.
prenos povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline:
preprečiti okužbo zdravih sadik
;
okužba nasada
//
prenos povzročitelja bolezni v kaj, na kaj:
okužba mleka, posode
3.
vdor škodljive programske kode v računalnik:
protivirusni program je preprečil okužbo računalnika
;
okužba s črvi, virusi
okúženec
-nca
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
okužen človek:
bolniške sobe so bile polne okužencev
;
izognil se ga je kot okuženca
okúženje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od okužiti:
bati se okuženja
;
preprečiti okuženje
/
okuženje vode
okúženka
-e
ž
(
ȗ
)
nav. ekspr.
okužena ženska:
izogibati se okuženk
;
pregledati okuženke
okúženost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje, lastnost okuženega:
ugotoviti okuženost
/
okuženost posode
;
pren.,
ekspr.
moralna okuženost
okuževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
vnašati, prenašati bolezenske mikrobe v organizem:
okuževati s kašljanjem
;
okuževati s sifilisom
;
okuževati se z onesnaženo vodo
2.
prenašati povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline:
okuževati nasade
//
prenašati povzročitelja bolezni v kaj, na kaj:
okuževati zrak
okužítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od okužiti:
preprečiti okužitev rane
;
čas od okužitve do izbruha bolezni
okúžiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
vnesti, prenesti bolezenske mikrobe v organizem:
izolirati obolele, da ne bi okužili zdravih
;
okužiti poskusne živali
;
umetno okužiti
;
paziti, da se rana ne okuži
/
pri delu z bolniki se je okužil
;
pren.,
ekspr.
s takim mišljenjem je okužil tudi druge
;
okužiti se z navdušenjem
2.
prenesti povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline:
okužiti nasad, seme
;
okužiti s trosi, mikrobi
//
prenesti povzročitelja bolezni v kaj, na kaj:
bolnik je okužil pribor
;
okužiti vodo
/
okužiti z radioaktivnimi snovmi
;
okužiti hrano s kemičnimi sredstvi
3.
vnesti, prenesti škodljivo programsko kodo v računalnik:
s črvom, virusom okužiti datoteko, računalnik
●
ekspr.
svet ga še ni okužil
pokvaril
okúžen
-a -o:
biti okužen z domišljavostjo
;
okužene osebe, rastline, živali
/
okužen računalnik, sistem
;
okužena datoteka
;
z virusom okuženo sporočilo
/
ekspr.
okužen sodnik
;
sodni senat je bil okužen s podatki iz predkazenskega postopka
okužljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se lahko, hitro okuži:
zaradi oslabelosti je bil še bolj okužljiv
//
ki lahko okuži;
kužen
:
okužljivi bolniki
/
okužljiva bolezen
nalezljiva bolezen
okvalificírati
-am
dov.
(
ȋ
)
publ.
označiti
,
opredeliti
:
njegov postopek je težko okvalificirati
;
vsako kritiko so okvalificirali kot nergaštvo
okvára
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno
delovanje:
na daljnovodih so nastale okvare
;
popraviti okvaro
;
huda, majhna okvara
;
okvare v motorju
/
okvare na mostu
●
pog.
vozilo je v okvari
ima okvaro, je pokvarjeno
2.
med.
stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo
zaradi poškodbe, bolezni:
nesreča je povzročila okvaro možganov
;
njegove bolezenske okvare so posledice padca
;
okvara sluha
;
okvara zaradi uživanja mamil
/
roditi se s telesno okvaro
napako
okváriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
med.
povzročiti okvaro:
nalezljive bolezni lahko okvarijo srčno mišico
;
krvavitev v možganih mu je okvarila možgansko tkivo
/
hrup okvari sluh
2.
poškodovati
:
rja je okvarila kovino
okvárjen
-a -o:
okvarjene oči
okvárjati
-am
nedov.
(
á
)
povzročati okvaro:
visok krvni tlak okvarja srce, možgane in ledvice
okvárjenec
-nca
m
(
ȃ
)
med.
kdor ima okvaro:
telesni okvarjenec
okvásiti
-im
tudi
okvasíti -ím
dov.
, okvásil; okvášen
tudi
okvašèn
(
ā ȃ; ī í
)
dodati kvas:
okvasiti testo
okvír
-a
m
,
v prvem pomenu tudi
okvírja
(
ȋ
)
1.
priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge
predmete:
sneti, vzeti iz okvira
;
dati, vstaviti v okvir
;
slike so v bogatih okvirih
;
baročni okvir zrcala
;
napraviti okvir za sliko
//
tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja:
okvir harfe
;
okvir obliča, žage
;
okviri za očala
//
kar je po obliki tej podobno:
osmrtnica v črnem okviru
;
kamnit okvir na grobu
/
okvir sita
;
okvir okrog znamk
rob
;
v okviru vrat se je prikazala gospodinja
v vratni odprtini
/
vratni okvir
(vratni) podboj
2.
knjiž.
kar kaj obdaja, obkroža:
panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč
;
obraz v okviru črnih las
/
vključiti stavbo v pokrajinski okvir
v pokrajino
;
scenski okvir drame
scena
3.
s prilastkom
kar kaj opredeljuje, omejuje:
idejni okvir delovanja
;
zakoni so pravni okvir za družbena gibanja
;
raziskati socialni okvir življenja na vasi
;
spoštovati z zakonom določene okvire
/
z oslabljenim pomenom:
to ne sodi v okvir šole
;
reforme v okviru fevdalne družbe
v fevdalni družbi
;
poskrbeti za kaj v okviru možnosti
kolikor je mogoče
;
delovati v okviru predpisov, zakonov
po predpisih, zakonih
4.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek:
zapirati se v ozke nacionalne okvire
;
veljavnost predpisov v občinskem, državnem okviru
●
publ.
poiskati nove organizacijske okvire
oblike
;
publ.
sklepni prizori so padli iz okvira
niso bili v skladu s celoto
;
publ.
zadržati cene v pametnih okvirih
preprečiti čezmerno zvišanje cen
;
ekspr.
vsakdanjost brez zlatega okvira
neolepšana
♦
grad.
okenski okvir
ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril
;
lit.
okvir novele, romana
del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje
osrednjo zgodbo
;
pravn.
kazenski okvir
najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo
dejanje
;
teh.
okvir vozila
del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih
nosilcev, ki nosi druge dele vozila
;
tisk.
kopirni okvir
;
um.
slepi okvir
na katerega se napne platno pri slikanju
;
voj.
okvir
priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno
orožje
okvírast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben okviru:
okvirasti okrasni elementi na stropu
okvírček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od okvir 1:
okvirček za diapozitiv, sliko
okvíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki vsebuje bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti:
okvirne smernice gospodarskega razvoja
;
dati nekaj okvirnih navodil
/
publ.:
podati v knjigi obravnavane probleme v okvirnih obrisih
;
določili so okvirne vsote, ki jih bodo kolektivi prispevali
približne
2.
nanašajoč se na okvir 1:
okvirna oblika
/
okvirno ogrodje
♦
agr.
okvirna brana
brana, ki ima ogrodje v obliki okvira
;
grad.
okvirni podboj
;
lit.
okvirna novela
novela, pri kateri navadno začetni in končni del besedila uvaja,
pojasnjuje osrednjo zgodbo
;
pravn.
okvirni zakon
zakon, ki vsebuje le splošne in temeljne predpise
;
rad.
okvirna antena
okvírno
prisl.
:
okvirno obravnavati vprašanje
;
načrt je okvirno že določen
okvíriti
-im
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
dajati, vstavljati v okvir:
okviriti sliko, ogledalo
2.
knjiž.
obdajati
,
obkrožati
:
biti odmaknjen od resničnosti, ki okviri življenje
3.
knjiž.
omejevati
,
določati
:
razvoj narodne in politične zavesti okvirita dve pomembni letnici
okvírjen
-a -o:
dolgi okvirjeni oglasi v časopisu
;
okvirjena slika
;
časovno ostro okvirjena zgodovinska dogajanja
okvírjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od okvirjati:
razvijanje in okvirjanje diapozitivov
;
okvirjanje slik
okvírjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
dajati, vstavljati v okvir:
okvirjati slike in ogledala
2.
knjiž.
obdajati
,
obkrožati
:
venec luči je okvirjal jezero
/
obraz so ji okvirjali dolgi črni lasje
okvírje
-a
s
(
ȋ
)
več okvirov, okviri:
prebarvati okensko okvirje
okvírnica
-e
ž
(
ȋ
)
stranica okvira:
zlepiti okvirnice
●
knjiž.
ostati v okvirnicah predloge
ravnati se po predlogi
♦
tisk.
okvirnice
črte, ki uokvirjajo besedilo, tabele
okvírnost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost okvirnega:
okvirnost dojemanja pojavov
ól
-a
[
tudi
ou̯
]
m
(
ọ̑
)
zastar.
pivo
:
pri Slovanih sta bila cenjena medica in ol
olahkôtiti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
star.
olajšati
:
olahkotiti ljudem življenje
/
olahkotiti dihanje
olájšanje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od olajšati:
olajšanje bolečin
/
olajšanje gospodinjskih del s stroji
/
pogovor mu je bil v olajšanje
2.
prijeten občutek, ki nastopi zaradi prenehanja velike čustvene
vznemirjenosti:
po prestanem strahu je začutil olajšanje
;
z olajšanjem je opazil, da vihar ponehuje
/
z občutkom olajšanja zapuščati bolnišnico
/
na obrazu se mu je pokazalo olajšanje
olájšanost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost olajšanega:
olajšanost prevoza
/
vzdihniti z olajšanostjo
olajšanjem
olájšati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
narediti kaj manj neprijetno, manj hudo:
olajšati komu bolečine, trpljenje
;
olajšati položaj brezdomcev po potresu
;
olajšati si bridko usodo
/
to bo njegovo stališče olajšalo
//
narediti kaj manj naporno, težavno:
olajšati prehod čez reko
;
udobni avtobusi so olajšali vožnjo
;
olajšati si delo s stroji
//
narediti kaj manj zapleteno:
olajšati razvoj medsebojnih odnosov
;
zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje
;
z novimi predpisi olajšati uvoz sadja
2.
narediti manj težko:
z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike
;
olajšati si tovor
●
ekspr.
avto mu je kar precej olajšal denarnico
zanj je potrošil precej denarja
;
ekspr.
v temni ulici so ga olajšali za denar
so mu ga vzeli, so ga oropali
;
ekspr.
znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina
so mu jih popili
;
ekspr.
olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom
s pogovarjanjem, z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino
olájšati se
ekspr.
1.
rešiti se občutka krivde:
s tem da je povedal resnico, se je zelo olajšal
/
olajšati si vest
2.
pog.
opraviti potrebo:
šel je za plot, da bi se olajšal
/
olajšati si mehur
opraviti malo potrebo
olájšan
-a -o:
olajšan velike teže
;
obdelava zemlje je s stroji olajšana
;
prisl.:
olajšano vzdihniti
olajšáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
omilitev ali zmanjšanje dajatve, obveznosti:
s carinskimi olajšavami pospeševati tranzitni promet
;
doseči davčne olajšave za industrijo umetnih gnojil
/
vozne olajšave
znižanje cene za prevoz
2.
kar kaj olajša:
učila so olajšava pri pouku
/
dati bolniku olajšave
blažila
3.
zastar.
olajšanje
:
olajšava bolečin
olajševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki olajšuje:
olajševalen jok
/
olajševalni ukrepi
;
olajševalne spremembe statuta
♦
pravn.
olajševalne okoliščine
okoliščine, ki vplivajo na odmero manjše kazni
olajševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od olajševati:
olajševanje dela
/
skrb za olajševanje posledic suše
olajševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati kaj manj neprijetno, manj hudo:
olajševati komu težave, trpljenje
;
olajševati življenje sirotam
//
delati kaj manj naporno, težavno:
stroji olajšujejo delo
;
olajševati učenje jezikov z novimi metodami
//
delati kaj manj zapleteno:
olajševati položaj
olajševáti se
pog.,
ekspr.
opravljati potrebo:
olajševali so se med grobimi šalami
olajšílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
olajševalen
:
olajšilna misel
olalà
tudi
ólalà
medm.
(
ȁ; ọ̑-ȁ
)
pog.
1.
izraža začudenje, presenečenje:
olala, tako mlad je še
2.
izraža zadovoljnost pri ugotovitvi:
olala, pa sem se spomnil
3.
izraža opozorilo:
olala, le počasi
olasáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
zastar.
zlasati
:
olasal ga je, kakor je zaslužil
2.
nar.
površno pokositi, populiti:
Kako so olasali lepi travnik! Redi so kar kosmate
(I. Zorec)
olastníniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
spremeniti družbeno lastnino v kako drugo obliko lastnine, zlasti
zasebno:
olastniniti banko
;
olastniniti podjetje z odkupom delnic
2.
pridobiti kaj s postopkom lastninjenja:
olastniniti premoženje
olastnínjen
-a -o:
olastninjen kapital
;
olastninjeno podjetje
;
olastninjeno družbeno premoženje
olastnínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od olastniniti:
po osamosvojitvi Slovenije je stekel proces olastninjenja
;
olastninjenje družbenega kapitala
;
olastninjenje podjetja
óldtájmer
in
oldtimer
-ja
[
ólttájmer
]
m
(
ọ̑-á
)
pog.
starinsko vozilo;
starodobnik
:
oldtajmerji so evidentirani in označeni s posebnimi tablicami z
letnicami
;
sprevod, zbirka oldtajmerjev
oleánder
-dra
m
(
á
)
okrasni zimzeleni grm z belimi, rdečimi, rumenimi cveti v socvetju:
postaviti oleandre pred hišo
;
močen vonj cvetočih oleandrov
oleándrov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na oleander:
oleandrovo cvetje
oleát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol oljne kisline ali njen ester:
natrijev oleat
oledenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
spremeniti se v led;
zmrzniti
:
voda je oledenela
//
prekriti se z ledom;
poledeneti
:
cesta je oledenela
;
površina jezera je že oledenela
2.
ekspr.
postati zelo hladen, mrzel:
koža na rokah mu je oledenela
3.
ekspr.
postati negiben, tog:
oledeneti od groze, strahu
;
vztrepetal je in oledenel
//
v zvezi s
kri, srce
začutiti velik strah, grozo:
kadar me je pogledal, mi je oledenela kri
;
ob tem kriku mu je oledenelo srce
●
ekspr.
prej prijazni pogled mu je oledenel
postal brezčuten, zelo hladen
;
ekspr.
ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih
izginil z lic
oledenèl
in
oledenél -éla -o:
oledeneli pogled
;
oledeneli vrhovi gor
oledenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
spreminjati se v led;
zmrzovati
:
spodaj sneg že oledeneva
2.
ekspr.
postajati negiben, tog:
oledenevati od groze, v grozi
//
v zvezi s
kri, srce
čutiti velik strah, grozo:
kri mu je oledenevala ob mislih na nevarnost
oledenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zmrznjenje
:
oledenitev snežne odeje
2.
poledenitev
:
sledovi davne oledenitve
oledeníti
-ím
dov.
, oledénil
(
ī í
)
knjiž.
prekriti z ledom:
mraz je oledenil letalska krila
;
pren.,
ekspr.
boji so oledenili njihova srca
oleín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
spojina glicerola z oljno kislino:
oleografíja
-e
ž
(
ȋ
)
tisk.,
um.,
ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja
barvna reprodukcijska tehnika, ki posnema oljnato sliko:
strokovnjak za oleografijo
//
odtis v tej tehniki:
na steni je visela oleografija
;
cenena, velika oleografija
olepíti
in
olépiti -im,
tudi
olépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
oblepiti
:
olepiti fotografijo s pisanim trakom
/
olepiti čevlje z blatom
olepotíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom:
olepotičiti obraz, telo
;
olepotičiti se za ples
//
knjiž.,
ekspr.
okrasiti, olepšati sploh:
sneg je olepotičil drevje
/
olepotičiti pripoved z metaforami
olepotíčen
-a -o:
olepotičen govor
olepotíti
-ím
tudi
olepôtiti -im
dov.
, olepótil
tudi
olepôtil
(
ī í; ō ȏ
)
knjiž.
okrasiti
,
olepšati
:
olepotiti kip
/
olepotiti jezik
/
olepotiti se za ples
olepotičiti se
olépšanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od olepšati:
olepšanje hiše
/
govoril je odkrito, brez olepšanja
olepševanja
olépšati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
narediti kaj (bolj) lepo:
olepšati balkon z rožami
/
z vinom si je skušal olepšati življenje
/
olepšala se je za ples
olepotičila
2.
opisati, prikazati kaj lepše, kot je:
pripovedovalec je dogodek precej olepšal
olépšan
-a -o:
s čipkami olepšan robec
olepšáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od olepšati:
zbirati denar za olepšavo stavbe
2.
kar kaj olepša:
to je bistveno, drugo je samo olepšava
/
govoriti naravnost, brez olepšav
olepševanja
olepšávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od olepšavati:
olepšavanje zgradb
/
olepšavanje prihodnosti
/
govoriti brez olepšavanja
olepšávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati kaj (bolj) lepo:
olepšavati stene
2.
opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je:
ne olepšavajte stanja, resnice
olepševálec
-lca
[
olepševau̯ca
tudi
olepševalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj olepšuje:
nagraditi najprizadevnejše olepševalce kraja
olepševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na olepševanje:
olepševalni postopek
/
olepševalni stroški
/
olepševalno društvo
društvo, ki skrbi za olepševanje kraja, turističnega območja
olepševálno
prisl.
:
olepševalno opisovati kaj
olepševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od olepševati:
olepševanje stanovanja
/
olepševanje dogodkov, stanja
/
povedati kaj brez olepševanja
olepševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj (bolj) lepo:
olepševati stanovanje
2.
opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je:
olepševati dogodke
;
nič ne olepšuj, ampak povej resnico
olesenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
značilnost olesenelega:
olesenelost stebla
2.
ekspr.
negibnost
,
togost
:
ko je olesenelost popustila, je začel trepetati po vsem telesu
olesenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
spremeniti se v les:
rastlina, steblo oleseni
2.
ekspr.
postati negiben, tog:
noge so mu olesenele od mraza
/
pred gospodarjem je kar olesenel
olesenèl
in
olesenél -éla -o:
olesenelo steblo, vlakno
;
obstal je kot olesenel
olesenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oleseneti:
hitra olesenitev stebla
olevíti se
-ím se
dov.
, olévi se
in
olêvi se; olévil se
(
ī í
)
odstraniti si, sleči si pretesno vrhnjo plast kože:
kača, rak se olevi
/
pajku se je olevilo tudi črevo
olíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
knjiž.
polakirati
,
pobarvati
:
oličiti pohištvo
2.
nar.
oluščiti
:
oličiti fižol
/
oličiti deblo
obeliti
olíčen
-a -o
1.
deležnik od oličiti:
ima rdeče oličene nohte
2.
naličen
,
nalepotičen
:
sfrizirana in oličena ženska
olíčkati
-am
dov.
(
ȋ
)
odstraniti s koruznega storža krovne liste:
oličkati koruzo, storž
oligárh
-a
m
(
ȃ
)
polit.
pripadnik oligarhije:
interesi, vlada oligarhov
//
knjiž.
zelo bogat in vpliven človek:
denarni, finančni oligarhi
/
politični oligarh
oligárhičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na oligarhe ali oligarhijo:
oligarhična vlada
/
oligarhična ureditev
oligarhíja
-e
ž
(
ȋ
)
polit.
majhna skupina ljudi, zlasti bogatih, ki ima oblast:
interesi, vlada oligarhije
;
zemljeposestniška oligarhija
/
strankina oligarhija
♦
ekon.
finančna oligarhija
lastniki finančnega kapitala
//
politična ureditev z vladavino take skupine ljudi:
odpraviti oligarhijo
oligo...
ali
óligo...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na majhen, maloštevilen, slaboten:
oligofrenija, oligokracija, oligosaharid
oligocén
-a
m
(
ẹ̑
)
geol.
mlajša doba starejšega terciarja:
v oligocenu so se oblikovale Alpe
oligocénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oligocen:
oligocenske okamnine
/
oligocenska doba
oligofreníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.,
nekdaj
duševna nerazvitost:
idiotija, imbecilnost in druge stopnje oligofrenije
oligopól
-a
m
(
ọ̑
)
stanje na trgu, ko obstaja le majhno število ponudnikov blaga,
določene storitve:
oligopol trgovcev
;
oligopol pri prodaji bencina
;
preprečevanje oligopolov
;
monopol in oligopol
oligopólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na oligopol:
oligopolni procesi
;
oligopolna struktura trga
;
imeti oligopolen položaj
oligopolíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor soustvarja oligopol:
spet so se enormno povečali dobički trgovskih oligopolistov
olíka
-e
ž
(
ȋ
)
olikano, lepo vedenje:
učiti koga olike
/
ta človek je brez olike
/
tako zahteva olika
pravila lepega vedenja
olíkanec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
olikan človek:
kot olikanec se je takoj opravičil
2.
zastar.
izobraženec
:
olikanci so govorili latinsko
;
preprosti ljudje in olikanci
olíkanost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost olikanega:
olikanost mladih ljudi
;
olikanost in robatost
/
olikanost sloga
/
knjiž.
s tem je zadoščeno olikanosti
oliki
olíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
vzgojiti
,
izoblikovati
:
izobraziti in olikati mladino
;
med ljudmi se je kmalu olikal
/
zastar.
mentor mu je pesem olikal
slovnično, stilno izboljšal
2.
zastar.
izobraziti
:
kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati
olíkan
-a -o
1.
deležnik od olikati:
olikan jezik
;
bil je olikan v drugačnih časih
2.
ki se vede v skladu s pravili o lepem vedenju:
olikan človek
/
olikano govorjenje, vedenje
●
zastar.
olikani čevlji
zloščeni
;
zastar.
to je v olikanem svetu že zdavnaj priznano
kulturnem, civiliziranem
;
prisl.:
olikano se vesti
Olímp
1
-a
m
(
ȋ
)
v grški mitologiji
gora, na kateri prebivajo bogovi:
gostije bogov na Olimpu
;
pren.,
ekspr.
stopiti z Olimpa med navadne zemljane
Olímp
2
tudi
olímp -a
m
(
ȋ
)
knjiž.,
ekspr.,
navadno s prilastkom
najvišji, najuglednejši položaj:
izriniti koga s političnega Olimpa
;
povzpeti se na šahovski Olimp
//
skupina ljudi, ustanova s takim položajem:
dobiti priznanje literarnega Olimpa
;
politični Olimp še molči
olímpija
-e
ž
(
ī
)
tip nemškega osebnega avtomobila znamke Opel:
vozi se s staro olimpijo
olimpijáda
tudi
olimpiáda -e
ž
(
ȃ
)
mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično
za poletne in zimske športe,
šport.
olimpijske igre
:
tekmovati na olimpijadi
;
začetek olimpijade
/
zimska olimpijada
zimske olimpijske igre
/
moskovska
leta 1980
, tokijska olimpijada
leta 1964
♦
šah.
šahovska olimpijada
turnir državnih reprezentanc s po štirimi igralci za svetovno
moštveno prvenstvo
;
zgod.
olimpijada
pri starih Grkih
športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta; obdobje
štirih let med dvema športnima prireditvama v kraju Olimpija
//
publ.,
ekspr.,
s prilastkom
kako pomembno tekmovanje, prireditev sploh:
matematična, pevska olimpijada
olímpijec
-jca
m
(
ī
)
1.
v grški mitologiji
bog, ki prebiva na Olimpu:
ne kličite nase srda mogočnih olimpijcev
/
olimpijec Zeus
2.
olimpijski tekmovalec:
večkrat je bil olimpijec
;
olimpijec Cerar
/
bronasti, srebrni olimpijec
ki je osvojil bronasto, srebrno medaljo
3.
ekspr.
zelo slaven, čaščen človek, zlasti umetnik:
estetski nazori tega olimpijca
/
olimpijec Goethe
olímpijka
-e
ž
(
ī
)
olimpijska tekmovalka:
slovenska olimpijka je zasedla četrto mesto
/
bronasta, srebrna olimpijka
ki je osvojila bronasto, srebrno medaljo
olímpijski
-a -o
prid.
(
ī
)
1.
nanašajoč se na olimpijado:
olimpijski tekmovalec, zmagovalec
/
olimpijski odbor, stadion
/
olimpijski rekord
;
olimpijske medalje
;
olimpijska vas
naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih
iger
;
olimpijsko leto
;
publ.
olimpijsko srebro
olimpijska srebrna medalja
♦
šport.
olimpijski bazen
bazen, dolg 50 metrov
;
olimpijski krogi
znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov
simbolizira pet celin
;
olimpijski match
;
olimpijski ogenj
ogenj, ki se prenese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi
igrami
;
olimpijski športi
;
olimpijske igre
mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti,
izmenično za poletne in zimske športe
;
poletne olimpijske igre
olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo vse
olimpijske športe razen zimskih
;
zimske olimpijske igre
olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske
olimpijske športe
;
olimpijska norma
;
zgod.
olimpijske igre
pri starih Grkih
športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta
2.
nanašajoč se na kraj Olimpija:
olimpijsko svetišče
/
olimpijski bogovi
olimpski
●
knjiž.
olimpijski mir, molk
vzvišen, veličasten
olímpijsko
prisl.
:
olimpijsko odmaknjen
olimpiónik
tudi
olimpioník -a
m
(
ọ̄; ī
)
knjiž.
olimpijski zmagovalec:
olimpionik in svetovni prvak
olimpízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
kar se nanaša na olimpijske tekmovalce ali olimpijske igre:
pobudnik olimpizma
/
razstava olimpizma
olímpski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na Olimp:
olimpski vrhovi
/
olimpski bogovi
2.
knjiž.,
ekspr.
vzvišen
,
veličasten
:
imeti olimpske poglede na umetnost
olisíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nadeti, namestiti lisice na kolo nepravilno parkiranega vozila:
redarji so mu olisičili avto
olístati
-am
dov.
(
ȋ
)
bot.
dobiti, pognati liste:
to drevo cveti, še preden olista
;
rastlina spomladi kmalu olista
♦
žel.
olistati kupeje, vagone
opremiti z listi, na katerih so določeni napisi, opozorila
olístan
-a -o:
olistani vagoni
;
olistano steblo
olístiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
dobiti, pognati liste:
zima je minila in drevje se je olistilo
olísten
-a -o:
olistene breze
olíšpati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
okrasiti
,
olepšati
:
olišpati konje s pisanimi trakovi
/
te besede so stavek samo olišpale
olíva
-e
ž
(
ȋ
)
sad oljke:
obirati, stiskati olive
//
knjiž.
južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se
pridobiva olje;
oljka
:
gojiti olive
;
nasad oliv
♦
obrt.
okenska kljuka z dvema krakoma, ki pomika palico za odpiranje,
zapiranje
olívast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
po barvi podoben olivi;
oliven
:
olivasta barva
olíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na olivo:
olivna trgatev
/
olivni nasadi
oljčni
/
olivno olje
;
deviško olivno olje
katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali
obdelave
//
po barvi podoben olivi:
črnolaska z olivnimi očmi
/
obleka olivne barve
olívno
prisl.
:
olivno siv, zelen
olivín
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina magnezijev in železov silikat rumene ali olivno zelene barve:
olívnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
po barvi podoben olivi;
oliven
:
olivnata barva
olízati
tudi
olizáti olížem
dov.
(
í á í
)
zastar.
oblizati
:
pes mu je olizal roko
/
bonbon je že precej olizal
óljar
tudi
oljár -ja
m
(
ọ̑; á
)
kdor se poklicno ukvarja s pridobivanjem olja:
postati oljar
;
istrski oljarji
óljarica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
oljnica
:
letošnji pridelek oljaric je dober
oljárna
-e
ž
(
ȃ
)
podjetje, obrat za pridobivanje olja:
delati v oljarni
oljárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem olja:
razvoj oljarstva
óljast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
1.
podoben olju:
oljasta tekočina
/
oljasto vino
//
oljen
,
oljnat
:
očistiti oljaste steklenice
2.
knjiž.,
ekspr.
ki izraža pretirano prijaznost:
oljast glas, smehljaj
óljasto
prisl.
:
oljasto tekoč
óljčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na oljko:
oljčna vejica
/
oljčni gaji, nasadi
/
oljčno olje
;
deviško oljčno olje
katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali
obdelave
●
nar. zahodno
oljčna nedelja
zadnja nedelja pred veliko nočjo; cvetna nedelja
♦
zool.
oljčna muha
muha, katere ličinka uničuje olive, Dacus oleae
//
knjiž.
po barvi podoben olivi;
oliven
:
oljčno blago
óljčno
prisl.
:
oljčno zelen
óljčevje
-a
s
(
ọ̄
)
knjiž.
oljkove veje:
nalomiti oljčevje
//
oljčni nasad:
griči z oljčevjem
óljčnica
-e
ž
(
ọ̄
)
nar. zahodno
zadnja nedelja pred veliko nočjo;
cvetna nedelja
2
:
blagoslov oljk na oljčnico
♦
bot.
oljčnice
lesnate rastline z nasproti razvrščenimi listi, navadno s cveti v
socvetjih, Oleaceae
óljčnik
-a
m
(
ọ̄
)
knjiž.
oljčni nasad:
vinogradi in oljčniki
ólje
-a
s
(
ọ́
)
1.
mastna, v vodi netopna tekočina, ki se pridobiva iz rastlin, živalskih
maščob, nafte:
rafinirati olje
;
stiskati olje iz semen
;
morje je mirno kakor olje
/
kuhati, peči na olju
;
mazati se z oljem
/
bučno, olivno, rastlinsko olje
;
jedilno olje
;
kurilno olje
tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte
;
laneno olje
iz lanenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov
;
ribje olje
iz svežih jeter ribe trske
;
zemeljsko olje
nafta
;
olje za sončenje
;
peč, svetilka na olje
2.
um.
slikarska tehnika, pri kateri se slika z oljnatimi barvami:
slikati v olju
//
slika v tej tehniki:
razstava olj
;
olja in akvareli
●
mehanik je menjal olje v avtomobilu
motorno olje
;
knjiž.,
ekspr.
priliti upom olja
povečati, okrepiti upe
;
ekspr.
s tem je prilil olja na ogenj
je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj,
odnose
;
ekspr.
namazati otroka z brezovim, leskovim oljem
natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh
;
star.
hudičevo olje
žveplena kislina
;
knjiž.
sta kot olje in voda
se ne razumeta dobro; se sovražita
;
vse gre kakor po olju
po maslu
♦
avt.
detergentno olje
;
kem.
eterično olje
;
katransko olje
pridobljeno z destilacijo katrana za izdelavo motornih goriv
;
rel.
sveto olje
blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti
bolnikov
;
strojn.
lahko olje
redko tekoče za mazanje strojev
;
letno olje
motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za poletni čas
;
motorno olje
za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem
;
odpadno olje
ki je za prvotni namen že izrabljeno
;
teh.
legirano olje
mineralno olje s kemičnimi dodatki
;
mineralno olje
iz nafte pridobljeno olje, ki se uporablja kot gorivo, mazivo
óljen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na olje:
oljne rastline
/
oljni madeži
;
oljne steklenice
/
oljna peč
/
oljna slika
oljnata slika
♦
agr.
oljna pogača
ali
oljne tropine
ostanek rastlinske snovi v obliki kolobarja, iz katerega se je
mehanično stisnilo olje
;
oljna repica
kulturna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega
semena
;
avt.
oljni filter
naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju
;
elektr.
oljni konzervator
s kotlom oljnega transformatorja zvezana posoda, ki omogoča
neovirano raztezanje in krčenje olja
;
oljni transformator
transformator, katerega navitje in jedro sta zaradi izolacije in
hlajenja v olju
;
oljno stikalo
stikalo, katerega kontaktni elementi so zaradi izolacije v olju
;
kem.
oljni lak
lak iz olj s sušilnimi dodatki
;
oljna kislina
organska kislina, ki jo vsebujejo mnoga rastlinska in živalska
olja
;
petr.
oljni skrilavci
skrilavci, ki vsebujejo (surovo) nafto
;
strojn.
oljna črpalka
črpalka za stalno dovajanje olja na mesta v stroju, ki jih je
treba mazati
;
oljna kopel
posoda z oljem, ki ga propeler razpršuje na dele stroja, da se
oljijo
;
teh.
oljno kazalo
priprava, ki kaže višino olja v posodi
oljeníca
-e
ž
(
í
)
oljenka
:
prižgati oljenico
óljenje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od oljiti:
oljenje ležajev
/
oljenje kože
/
oljenje morja
oljénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
svetilka na olje:
na kljuki je visela oljenka
/
oljenka je medlo razsvetljevala prostor
óljiti
-im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑
)
mazati z oljem:
oljiti strojne dele
;
z razprševanjem se ležaji enakomerno oljijo
/
oljiti se pred sončenjem
//
prepajati z oljem:
oljiti jermen, da se zmehča
;
oljiti papir
♦
navt.
oljiti morje
dajati vrečice z oljem v razburkano morje, da se olje razliva in
zmanjšuje valovanje ob plovilu
óljka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se
pridobiva olje:
gojiti, obirati oljke
;
nasadi oljk
;
pridelek oljk
2.
v krščanskem okolju
oljkova vejica:
nesti oljke v cerkev
;
blagoslovitev oljk
●
knjiž.
oljka miru
oljkova vejica kot simbol miru
óljkar
-ja
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z gojenjem oljk:
oljkarji so obnovili oljčni nasad
/
Društvo oljkarjev Slovenske Istre
óljkarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na oljkarje ali oljkarstvo:
oljkarsko društvo
;
začela se je oljkarska sezona
óljkarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem oljk:
oživljanja oljkarstva v slovenski Istri so se lotili vrhunski
strokovnjaki
;
zanimanje za oljkarstvo
;
vinarstvo in oljkarstvo
/
Poskusni center za oljkarstvo
óljkin
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
oljkov
:
oljkina vejica
óljkov
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na oljko:
oljkov les
/
oljkovi nasadi
oljčni
●
knjiž.,
ekspr.
odposlanec z oljkovo vejico
z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva
♦
bot.
oljkova goba
strupena, lisički podobna goba, ki raste po drevesih, štorih,
zlasti oljke, Omphalotus olearius
oljkovína
in
óljkovina -e
ž
(
í; ọ́
)
oljkov les:
zabojček iz oljkovine
óljnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na olje:
oljnata površina, steklenica
/
oljnata tekočina
//
ki vsebuje olje:
semena so oljnata
/
oljnati kruh, papir
;
oljnata barva
barva, pri kateri se za vezivo uporablja olje
;
oljnata slika
●
knjiž.,
ekspr.
oljnato morje
mirno morje z ravno površino
2.
knjiž.,
ekspr.
ki izraža pretirano prijaznost:
govoriti z oljnatim glasom
;
oljnat smehljaj
óljnato
prisl.
:
oljnato govoriti
;
oljnato gladka površina morja
;
oljnato rjav, zelen
óljnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.,
agr.
rastline, iz katerih se pridobiva olje:
gojiti oljnice
;
buče, sončnice in druge oljnice
2.
priprava za mazanje z oljem:
nakapati olje v oljnico
/
oljnica za šivalne stroje
óljnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
oljčni nasad:
na pobočju hriba so se razprostirali oljniki
♦
strojn.
oljnik
priprava za mazanje z oljem, montirana pri ležaju
;
igelni oljnik
pri katerem se uravnava dotok olja z iglo
olóščiti
-im
dov.
(
ọ̄
)
pološčiti
:
ološčiti glineno posodo
/
ološčiti čevlje
olóščen
-a -o:
ološčen parket
ôlša
-e
[
ou̯ša
]
ž
(
ó
)
nar. koroško
jelša
:
za hišo rastejo olše in leske
oltár
-ja
m
(
á
)
1.
večji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje
krščanskega bogoslužja:
blagosloviti oltar
;
umetniško izrezljan oltar
/
glavni,
star.
veliki oltar
;
stranski oltar
/
Marijin oltar
♦
rel.
dosegel je čast oltarja
bil je proglašen za svetnika
;
um.
baldahinski, baročni, gotski, krilni, zlati oltar
//
oltarna miza:
postaviti kelih na oltar
2.
mizi podobna priprava za opravljanje daritev božanstvu:
položiti darove na oltar
/
Mitrov oltar
●
vznes.
položiti življenje na oltar domovine
umreti za domovino
;
vznes.
darovala je življenje na oltar materinstva
umrla je pri porodu
;
star.
iti, stopiti pred oltar
poročiti se
;
star.
peljati, popeljati dekle pred oltar
poročiti se z njo
;
publ.
povezanost prestola in oltarja
monarhije in cerkvene oblasti
oltárček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od oltar:
v kapelici je tudi oltarček
//
mizica, polica (v stanovanju) z nabožnim kipom ali sliko:
ob peči so imeli oltarček
oltáren
-rna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na oltar:
oltarni okras
;
oltarna slika
/
oltarne stopnice
♦
arhit.
oltarni nastavek
del nad oltarno mizo kot okras
;
oltarna miza
mizi podobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje
;
rel.
oltarni prt
oltárski
-a -o
prid.
(
á
)
oltaren
:
oltarska slika
olúpek
-pka
m
(
ȗ
)
s sadeža, gomolja odstranjena lupina, navadno v kosih:
bananini, krompirjevi, repni olupki
/
sušiti jabolka kar v olupkih
neolupljena
olupíti
in
olúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
odstraniti lupino, kožo:
olupiti jabolko, jajce
;
olupiti z nožem
//
odstraniti lubje:
olupiti deblo
olupíti se
in
olúpiti se
navadno v zvezi s
koža
izgubiti zgornje, zunanje plasti:
koža na hrbtu se mu je olupila
/
pog.
nos se mu je olupil
koža na nosu
olúpljen
-a -o:
olupljen krompir
;
hrbet ima ves olupljen
olúskati
-am
dov.
(
ȗ
)
odstraniti luske s česa:
z nožem oluskati ribo
olúskati se
obdati, prekriti se z luskami:
kuščarju se novi rep oluska drugače kot prvotni
oluščíti
in
olúščiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
spraviti zrna iz luščine:
oluščiti fižol
//
odstraniti luščino:
oluščiti bučno seme
2.
odstraniti zrna s storža:
oluščiti koruzo
3.
odstraniti v plasteh s površine:
oluščiti blato s čevljev
;
s stene se je na več mestih oluščil omet
odluščil
oluščíti se
in
olúščiti se
navadno v zvezi s
koža
izgubiti zgornje, zunanje plasti:
koža na hrbtu se je oluščila
olúščen
-a -o:
oluščen grah
;
hrbet ima ves oluščen
olúžiti
-im,
in
olužíti
in
olúžiti -im
dov.
(
ū ȗ; ī ú
)
1.
les.
z lužilom povzročiti v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj
vidno strukturo:
olužiti les, vrata
2.
teh.
odstraniti vrhnjo, zgornjo plast s kovine z luženjem:
pred cinjenjem ta mesta pločevine olužimo
●
star.
pred vsemi ga je olužil
ostro opomnil, oštel
óma
-e
ž
(
ọ̑
)
v meščanskem okolju
stara mati, babica:
otroci so imeli omo zelo radi
omáčnica
-e
ž
(
ȃ
)
čolničasta skodelica za omako:
omako je ponudila posebej v omačnici
omadeževáti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
nav. ekspr.
povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem
pogledu:
s tem dejanjem je omadeževal svojo čast
;
omadeževal je očetovo ime
osramotil
/
omadeževati dušo, vest
//
povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti:
omadeževati spomin na koga
2.
v nekaterih religijah
narediti, povzročiti, da postane kdo (obredno) nečist:
kogar se dotakne tak človek, ga omadežuje
;
ker je jedel svinjsko meso, se je omadeževal
●
ekspr.
omadeževati si roke s krvjo koga
biti kriv smrti koga
;
ubiti, umoriti ga
omadeževán
-a -o:
omadeževan človek, ugled
omáganec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor omaga:
pomagati omagancem
omágati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
postati nesposoben opraviti, nadaljevati kako delo:
začel je kopati, pa je takoj omagal
;
večkrat so poskušali premakniti kamen, pa so vselej omagali
;
omagati pri hoji, plavanju
/
omagati od napora, pod bremenom
//
izgubiti moč, moči:
delal je, dokler je mogel, zdaj pa je omagal
;
omagati od lakote
;
pren.
nevihta je že omagala
2.
nav. 3. os.
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
na starost so ji omagale oči
;
srce mu je omagalo
omágan
-a -o:
omagan popotnik
;
omagan od dela
;
vsa omagana je sedla za mizo
;
prisl.:
omagano se je zleknil
omagnétenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od omagnetiti:
omagnetenje železa
omagnétiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
narediti kaj magnetno:
omagnetiti železno jedro v tuljavi
omagovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omagovati:
omagovanje pri hoji
/
omagovanje pod bremenom
omagováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
postajati nesposoben opravljati, nadaljevati kako delo:
omagovati pri hoji
//
izgubljati moč, moči:
omagovati od žeje
;
konji so omagovali pod težo tovora
●
ekspr.
na starost so mu oči omagovale
pešale, slabele
omagujóč
-a -e:
omagujoč pod bremenom, je šel proti domu
;
od vročine omagujoči ljudje
omàh
-áha
m
(
ȁ á
)
zastar.
razmah
,
polet
:
stvar je s tem dobila še večji omah
/
kolo dobi omah
zalet, zagon
●
zastar.
zvoniti na ves omah
zelo
omahljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi:
omahljiv človek
;
glede tega je zelo omahljiv
/
omahljiv značaj
//
ekspr.
neodločen
2
,
negotov
:
bližal se je z omahljivimi koraki
omahljívo
prisl.
:
omahljivo reči
omahljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) omahuje:
omahljivce je obsojal
;
bil je dvomljivec in omahljivec
omahljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (rada) omahuje:
bila je omahljivka
omahljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost omahljivega človeka:
to je sam zakrivil s svojo omahljivostjo
/
piše o nestanovitnosti in omahljivosti množic
omáhniti
-em,
in
omahníti
in
omáhniti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
nav. ekspr.
1.
priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj:
pri dremanju je omahnila s stola
;
od utrujenosti je kar omahnila na klop
;
omahniti čez skalo, v prepad
pasti
;
omahnil je kakor posekano drevo
2.
knjiž.
omajati se, opešati:
vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila
/
njena zvestoba je za nekaj časa omahnila
●
star.
nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč
se vdal, odnehal
;
vznes.
med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt)
je umrl
;
vznes.
omahnil je pod streli
padel, bil ubit
;
vznes.
roka znanega slikarja je za vedno omahnila
znani slikar je umrl
omahovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omahovati:
zaradi omahovanja je zamudil izredno priložnost
/
odločil se je brez vsakega omahovanja
omahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi:
glede tega omahuje
;
niti za trenutek ni omahovala
;
omahovati med lažjo in resnico
;
omahuje, ali naj odpošlje pismo
2.
knjiž.
omagovati
,
pešati
:
pod težo bremena ji roka omahuje
/
moči so nam omahovale, bili smo izčrpani
/
nasprotniki že omahujejo
postajajo manj napadalni
3.
knjiž.
počasi, s težavo hoditi:
bataljon je omahoval proti taborišču
●
knjiž.
ponekod izgovor, naglas omahuje
se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih
;
ekspr.
korak mu omahuje
hodi neodločno, negotovo
omahováje
stil.
omahujé:
omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu
omahujóč
-a -e:
omahujoč je stopila k oknu
;
omahujoči koraki
omajánje
tudi
omájanje -a
s
(
ȃ; ā
)
glagolnik od omajati:
omajanje zaupanja
/
omajanje gospodarske in politične moči
;
omajanje ugleda
omajánost
tudi
omájanost -i
ž
(
á; ā
)
nav. ekspr.
lastnost, stanje omajanega:
omajanost njegovega upanja jim je jemala pogum
/
omajanost zdravja
♦
pravn.
omajanost zakonske zveze
omajáti
omájem
tudi
omájati -em
tudi
-am
dov.
, omájaj omájajte
tudi
omajájte; omajál
tudi
omájal
(
á á; á; ā
)
1.
narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno:
zasilni šotor je vsaka sapica omajala
;
potres je omajal temelje stavbe
;
zob se mi je omajal
/
ugled se mu je omajal
;
omajati si položaj
2.
narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen,
trden:
njegove solze so jo omajale
;
njihovi ugovori ga niso mogli omajati
;
nazadnje se je le omajal
/
njegovega sklepa niso mogli omajati
;
omajati koga v njegovem prepričanju
3.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri:
omajati komu ugled, upanje
;
to mu je omajalo zaupanje v človeka
/
prenaporno delo mu je omajalo zdravje
●
ekspr.
pijača jim je omajala jezike
je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti
omaján
tudi
omájan -a -o:
njen odpor je bil s tem omajan
;
utrditi omajano prijateljstvo
omájek
-jka
m
(
ȃ
)
nar.
krovni list (koruznega storža):
kup omajkov
/
koruzni omajek
//
olupek
:
krompirjev omajek
omajíti
-ím
tudi
omájiti -im
dov.
, omájil
(
ī í; ā
)
odstraniti lubje z muževnega debla:
omajiti smreko
/
z nožem omajiti palico
●
nar.
omajiti piščalko iz vrbovih mladik
narediti
//
nar.
odstraniti lupino, kožo:
omajiti krompir
/
omajiti koruzo
oličkati
;
omajiti prašiča
odstraniti ščetine s kože zaklanega prašiča
omajèn
-êna -o
tudi
omájen -a -o:
omajeno drevo, jabolko
omáka
-e
ž
(
ȃ
)
gostljata jed iz različnih živil, ki se servira samostojno ali kot
dodatek jedem:
krompir preliti z omako
/
hrenova, paradižnikova, smetanova, vinska omaka
;
majonezna omaka
iz majoneze, vina in juhe
;
tatarska omaka
majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in
čebulo
;
omaka iz kumar
/
ledvičke v omaki
omákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
namakati
:
studenec je omakal travnik
;
podnožje hriba se omaka v reki
//
pomakati
:
omakati prste v vodo
●
ekspr.
rad si je omakal grlo z dobro kapljico
rad je pil
omalodúšiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
knjiž.
povzročiti, da postane kdo malodušen:
hladen sprejem ga ni omalodušil
;
s svojimi besedami jih je omalodušil
omalovaževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
omalovažujoč
:
omalovaževalen gib, glas
;
omalovaževalne izjave
omalovaževálno
prisl.
:
omalovaževalno govoriti o čem
omalovaževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omalovaževati:
omalovaževanje njihovih naporov jih je prizadelo
;
omalovaževanje in zaničevanje
/
z omalovaževanjem govoriti o kom
omalovaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost:
omalovaževati delo, mnenje, uspehe drugih
/
omalovaževati nasprotnika
podcenjevati
;
njegove zahteve so omalovaževali
jih niso upoštevali
omalovažujóč
-a -e:
omalovažujoč to junaštvo, se je vsem zameril
;
omalovažujoče izjave
;
omalovažujoče vedenje
;
prisl.:
omalovažujoče ravnati s kom
omalovaževán
-a -o:
njegova umetnost je bila nepoznana ali omalovaževana
omáma
-e
ž
(
ȃ
)
1.
stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje
sebe, resničnosti:
v omami je pozabil na vse težave
/
prevzela ga je omama plesa
/
po telesu se mu je razlila omama
//
kar povzroča to stanje:
pijača, ples in druge omame
2.
omamljenje
:
omama s plinom
/
omama čutov
3.
med.
narkoza
:
operacija pri omami
omámen
-mna -o
prid.
(
á ā
)
ki povzroča omamo:
omamna pijača
/
omamni pogledi
//
ekspr.
močno, prijetno dišeč:
omamno cvetje
/
omamen duh, vonj
omámno
prisl.
:
omamno dišati
omámica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
star.
omotica
:
omamica mu je zameglila pogled
;
vinska omamica
2.
zastar.
nezavest
:
omamica ga je rešila bolečin
omamílo
-a
s
(
í
)
sredstvo, ki povzroča omamo:
ta plin je nevarno omamilo
/
zastar.
nekatere tablete so močno omamilo
mamilo
♦
med.
inhalacijsko omamilo
inhalacijski narkotik
omamíti
in
omámiti -im,
in
omámiti -im
dov.
(
ī á; á ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe,
svojih dejanj:
omamiti človeka s plinom, udarcem
/
omamiti čebele z dimom
/
ekspr.
groza mu je omamila čute
2.
povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša
zavedanje sebe, resničnosti:
glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave
;
omamiti se z mamilom
3.
knjiž.
olajšati
,
omiliti
:
omamiti bolečino
4.
med.
narkotizirati
:
omamiti bolnika z injekcijo
●
ekspr.
knjiga ga je čisto omamila
prevzela, navdušila
;
knjiž.
te besede so mu omamile vest
povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde
omámljen
-a -o:
ni mrtev, samo omamljen je
;
omamljen od mamil, petja
omámljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od omamljati:
omamljanje s plinom
/
omamljanje z lepoto
omámljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe,
svojih dejanj:
omamljati koga s plinom, strupom
/
omamljati živali
2.
povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša
zavedanje sebe, resničnosti:
omamljati koga z govorjenjem, smehom
;
omamljati se z mamili
●
ekspr.
čudovite umetnine so omamljale obiskovalce
prevzemale, navduševale
omamljajóč
-a -e:
omamljajoče dišave
omámljenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je omamljen:
blodnje omamljenca
/
omamljenec se je zavedel
omámljenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omamiti:
omamljenje z udarcem
/
operacija brez omamljenja
omámljenost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje omamljenega človeka:
omamljenost od plina
;
storiti kaj v omamljenosti
/
ljubezenska omamljenost
omamljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
omamljati
:
prijeten vonj ga je omamljeval
omamljujóč
-a -e:
omamljujoča ljubezen
;
prisl.:
omamljujoče se smejati
omamljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
omamen
:
omamljiva pijača
/
omamljive besede
//
ekspr.
močno, prijetno dišeč:
omamljive vrtnice
omamljívo
prisl.
:
omamljivo dišati
omámnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost omamnega:
omamnost plina
/
omamnost pomladi
óman
-a
m
(
ọ̑
)
bot.
rastlina z navadno nedeljenimi listi in rumenimi cveti v koških,
Inula:
dišeče korenine omana
/
veliki oman
omára
-e
ž
(
ȃ
)
večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje
oblek ali drugih stvari:
odpreti, zakleniti omaro
;
spraviti obleko, perilo v omaro
;
omara iz orehovega lesa
;
ključ od omare
/
dvokrilna omara
;
knjižna omara
;
kombinirana omara
sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti
;
tridelna
ali
trodelna omara
s tremi (vratnimi) krili
;
zidna omara
navadno manjša omara v zidni vdolbini
//
v kmečkem okolju
nizka omara s policami za shranjevanje jedil:
latvico mleka je postavila v omaro
//
s prilastkom
temu podobna priprava za različne namene:
denar in dokumente je imel shranjene v železni omari
/
hladilna omara
hladilnik, velik kot omara
;
zamrzovalna omara
omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega
blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi
♦
arhit.
vzidana omara
z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši
;
elektr.
stikalna omara
s stikalnimi aparati
;
glasb.
orgelska omara
orgelsko ohišje
;
papir.
sesalna omara
naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na
vzdolžnem situ papirnega stroja
omárast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
po obliki podoben omari:
sanjalo se mu je, da so po zraku vozila omarasta letala
♦
obrt.
omarasto pohištvo
omáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na omaro:
ogledalo na omarnih vratih
♦
gled.
omarni oder
lutkovni oder iz treh sten z odprtino za igranje v sprednji steni
omárica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od omara:
a)
odkleniti omarico
;
nizka, ozka omarica
/
garderobna omarica
;
nočna,
knjiž.
posteljna omarica
nizka omarica ob zglavju postelje
;
viseča omarica
ki se pritrdi na steno
;
omarica za čevlje, prvo pomoč
b)
omarica s števci in varovalkami
/
hidrantna omarica
z vodovodno pipo in cevmi za gašenje požarov, nameščena v zidu
večjih stavb
●
knjiž.
glasbena omarica
glasbeni avtomat
♦
agr.
grelna omarica
termostat
;
elektr.
kabelska omarica
za povezavo in prevezavo kabla z drugimi vodniki
;
rad.
zvočna omarica
zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki
omáričen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na omarico:
omarični ključ
/
omarični elementi
♦
arhit.
omarično okno
okno s širokim okvirom z zunanjimi in notranjimi krili
omaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nar. gorenjsko
zvonjenje zvečer v čast Mariji;
avemarija
:
ob omariji so morali biti otroci doma
/
omarijo zvoni
omasôviti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
publ.
narediti kaj množično:
omasoviti telesno kulturo
/
organizacija je omasovila svoje vrste
jih naredila številčno močnejše
omasôvljenje
-a
s
(
ȏ
)
glagolnik od omasoviti:
omasovljenje športa
/
omasovljenje organizacije
omastíti
-ím
dov.
, omástil
(
ī í
)
knjiž.
1.
namastiti
,
namazati
:
omastiti pekač
;
omastiti vrv
2.
pomastiti
1
,
zamastiti
:
omastil je časopis
;
pri jedi si je omastil brke
omastíti se
ekspr.
s slastjo pojesti kaj dobrega, navadno meso;
pomastiti se
:
omastil se je s pečenko
●
ekspr.
boji se, da bi se ob svinini preveč omastila
zredila
omaščèn
-êna -o:
omaščena brada, obleka
omávčiti
-im
dov.
(
ā
)
namestiti mavčno obvezo:
omavčiti zlomljeno nogo
omávžati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
pog.
zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom:
vrgli so ga v sneg in ga omavžali
2.
nar.
odstraniti ščetine, ogoliti:
omavžati prašiča
●
pog.,
ekspr.
omavžati otroke
umiti
;
pog.,
ekspr.
pri kartanju so ga dobro omavžali
povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja
omàz
-áza
m
(
ȁ á
)
knjiž.
namaz
,
premaz
:
omaz je suh
;
bitumenski omaz
omázati
omážem
dov.
, omázala
in
omazála
(
á ȃ
)
1.
knjiž.
namazati
,
premazati
:
omazati steno z bitumnom, ilovico
2.
star.
umazati
:
ne prijemajte predmetov, da jih ne omažete
/
omazati komu čast
ombrométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
meteor.
dežemer
:
vremenska hišica z ombrometrom
ómbudsman
-a
m
(
ọ̑
)
1.
predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred
državnimi organi;
varuh človekovih pravic
:
pritožiti se ombudsmanu
;
kandidirati za ombudsmana
;
evropski ombudsman
;
poročilo ombudsmana
2.
kdor je uradno določen, da kaj ohranja, skrbi za koristi, pravice
koga:
časopisni ombudsman
;
finančni ombudsman
/
ombudsman za bolnike
zastopnik pacientovih pravic
ómbudsmanka
-e
ž
(
ọ̑
)
predstavnica ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred
državnimi organi;
varuhinja človekovih pravic
:
mnenje, poročilo ombudsmanke
;
kandidatka za ombudsmanko
ómbudsmanski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ombudsmane:
ombudsmanska funkcija
/
ombudsmanska shema
ómbudsmanstvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost in poslanstvo varuha človekovih pravic:
mnogi si ombudsmanstvo še vedno predstavljajo kot izključno
pritožbeni organ
omeceváti
-újem
tudi
omécevati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ̄
)
zastar.
obotavljati se, omahovati:
videl je, da omecuje
/
omecevala je, ali naj gre ali ne
omečíti
-ím
in
oméčiti -im
dov.
, oméči
tudi
omêči; oméčil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
omehčati
:
njegove solze so jo omečile
;
ni se dal omečiti
;
ekspr.
njen jok bi še kamen omečil
/
guba nad obrvmi se mu je omečila
omedíti
-ím
dov.
, omédil
(
ī í
)
povzročiti, da postane kaj medno, mehko:
omediti sadje
;
te hruške se hitro omedijo
;
pren.,
ekspr.
omedil se je in prišel
omedlélost
-i
[
omedlelost
in
omədlelost
]
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
omedlevica
:
lotevala se jih je omedlelost
omedléti
-ím
[
omedleti
in
omədleti
]
dov.
,
tudi
omedlì
(
ẹ́ í
)
1.
priti v stanje brez zavesti, zavedanja:
omedleti od bolečine, strahu
2.
knjiž.
izgubiti močen sijaj, svetlobo:
zvezda na nebu je omedlela in ugasnila
●
zastar.
fotografije so že precej omedlele
obledele
omedlèl
in
omedlél -éla -o:
našli so jo omedlelo
omedlévanje
-a
[
omedlevanje
in
omədlevanje
]
s
(
ẹ́
)
glagolnik od omedlevati:
njeno pogosto omedlevanje jih je skrbelo
/
omedlevanje po čem
omedlévati
-am
[
omedlevati
in
omədlevati
]
nedov.
(
ẹ́
)
1.
prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja:
od vročine so ljudje omedlevali
2.
knjiž.,
ekspr.
izgubljati moč, slabeti:
vojaki so vse bolj omedlevali
;
pren.
njihovo navdušenje je začelo omedlevati
3.
knjiž.
izgubljati močen sijaj, svetlobo;
medleti
:
zarja že omedleva
/
ekspr.
ulična svetilka omedleva
slabo sveti
4.
ekspr.,
v zvezi s
po
zelo hrepeneti:
omedlevati po domačih krajih
omedlévica
-e
[
omedlevica
in
omədlevica
]
ž
(
ẹ̑
)
lažja, kratkotrajna nezavest:
to jo je tako prestrašilo, da je padla v omedlevico
;
biti v omedlevici
;
pren.,
ekspr.
narod se je prebudil iz omedlevice
omedlévičen
-čna -o
[
omedlevičən
in
omədlevičən
]
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na omedlevico:
omedlevične slabosti
/
živeti v omedlevičnih sanjah
ómega
-e
tudi
--
ž
(
ọ̑
)
zadnja črka grške abecede:
alfa in omega [ω]
●
ekspr.
Shakespeare je zanj alfa in omega
samo Shakespeara ceni, občuduje
;
ekspr.
to je alfa in omega znanosti
temeljna, glavna stran
omegléti
-ím
[
oməgleti
]
dov.
, omeglì
in
omègli
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati nejasen, moten:
zrak je omeglel od dima
omeglèl
in
omeglél -éla -o:
omeglela okna
;
od vina omeglele oči
omeglíti
-ím
[
oməgliti
]
dov.
, omeglì
in
omègli; omèglil
(
ī í
)
narediti kaj nejasno, motno:
dim je omeglil ozračje
/
solze so ji omeglile oči
●
knjiž.
strah ji je omeglil razsodnost
povzročil, da ni mogla razsodno misliti
omeglíti se
postati meglen:
nenadoma se je obzorje omeglilo
omegljèn
-êna -o:
omegljen pogled
omehčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omehčati:
omehčanje kože
omehčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše:
milnica je brado omehčala
;
omehčati kožo
/
posušeno sadje omehčati v sladki vodi
2.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se
želi, zahteva:
omehčati koga
;
z lepo besedo je omehčal njeno srce
;
ni se dala omehčati
;
po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal
/
bolečine so omehčale njegovo voljo
naredile jo manj izrazito, močno
♦
kem.
omehčati vodo
odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli
omehčáti se
ekspr.
postati manj strog, bolj mil:
glas se mu je nenadoma omehčal
;
poteze na obrazu so se omehčale
●
ekspr.
vozli na vrvi se še niso omehčali
se še niso zrahljali
omehčán
-a -o:
spregovoril je z omehčanim glasom
;
omehčana voda
●
sneg je bil že nekoliko omehčan
se je udiral, vdajal
;
ekspr.
po polnoči so bili že precej omehčani v nogah
so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti
omehčávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše:
z milom omehčavati kožo
2.
ekspr.
povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se
želi, zahteva:
to omehčava tudi mojega očeta
omehkúžiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
star.
pomehkužiti
:
udobno življenje človeka omehkuži
;
v toplem hlevu se živina omehkuži
omehkúžen
-a -o:
omehkuženi ljudje
omehúriti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
pokriti se z mehurji:
koža opečenca se je omehurila
omehúrjen
-a -o:
omehurjen od kopriv
omèj
-êja
m
(
ȅ é
)
bot.
strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju;
preobjeda
omêjek
-jka
m
(
ȇ
)
knjiž.
nezoran, travnat del med njivami;
meja
:
kositi na omejku
;
po omejkih se je zaraslo grmovje
/
v omejku je pel slavček
//
travnat del med cesto in njivo, vrtom:
živina se pase po omejku ob cestnem jarku
omejênček
-čka
m
(
é
)
ekspr.
manjšalnica od omejenec:
mali omejenček se je igral na tleh
/
imeli so ga za omejenčka
omejênec
-nca
m
(
é
)
nav. ekspr.
omejen, neumen človek:
le omejenci bi verjeli takemu dokazu
;
ne bodite taki omejenci
/
duševni omejenec
omejênost
-i
ž
(
é
)
1.
lastnost, značilnost omejenega:
a)
časovna omejenost pojava
;
pokrajinska omejenost upora
/
omejenost pooblastila
b)
očitati komu omejenost in duhovno ozkost
/
omejenost takega ravnanja je očitna
/
duševna, nazorska omejenost
/
v svoji omejenosti ni na to nikoli pomislil
2.
ekspr.
kar je omejeno, neumno:
zapisal je nekaj omejenosti
omejeválec
-lca
m
(
ȃ
)
kar kaj omejuje:
nizka raven povpraševanja je največji omejevalec rasti proizvodnje
;
omejevalec hitrosti
;
omejevalec vrtljajev motorja
omejeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na omejevanje:
omejevalni ukrepi
/
omejevalne pripombe
omejeválnik
-a
m
(
ȃ
)
strojn.
priprava, ki omejuje hitrost gibanja stroja, strojnega dela:
omejevalnik pri dvigalu
/
omejevalnik hitrosti
♦
rad.
vezje v sprejemniku, ojačevalniku, ki omejuje amplitude
električnih signalov
omejevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omejevati:
naprava za omejevanje hitrosti dvigala
/
predlogi za omejevanje investicij
/
kritizirati omejevanje zgodovine na Evropo
omejeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
določati, označevati mejo česa:
črta omejuje igrišče
/
ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
//
določati razsežnost, obliko česa:
pokrajino omejujejo visoka gorovja
/
skalnata stena omejuje jezero od vzhoda
;
obzidje omejuje mesto od predmestja
deli, ločuje
2.
delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje:
ta zavora omejuje hitrost
/
ekspr.
omejevati izdatke na minimum
3.
določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa:
časovno omejevati govornike
/
omejevati vpis v šole
/
omejevati navzdol, navzgor
4.
delati, povzročati, da je kaj manjše
a)
glede na količino, število:
zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo
/
omejevati pitje alkohola
/
omejevati nesreče pri delu
;
omejevati rojstva
b)
glede na možni razpon:
te lastnosti omejujejo uporabnost aparata
;
dana določila omejujejo njegovo vlogo
c)
glede na obseg, področje:
z regulacijami omejevati poplave
/
omejevati komu delovanje
//
preprečevati širjenje kakega pojava:
omejevati požar, upor
5.
delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje
določilo:
svoje zanimanje omejuje na letalstvo
/
to omejuje razpravo na redke strokovnjake
;
omejevati se na bistveno
6.
delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri:
omejevati svobodo
/
omejevati moč koga
/
pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje
omejeváti se
publ.
kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim:
jaz se od tega stališča omejujem
omejujóč
-a -e:
omejujoča določila
omejeván
-a -o:
omejevan v razvoju
omejítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od omejiti:
omejitev parcele
/
sporazum o omejitvi oboroževanja
/
omejitev prostosti
♦
avt.
znak za omejitev hitrosti
2.
dejstvo, da je kaj omejeno:
upoštevati omejitve
;
odpraviti omejitve vpisa na fakulteto
/
ublažiti trditev z nekaterimi omejitvami
omejíti
-ím
dov.
, omêjil
(
ī í
)
1.
določiti, označiti mejo česa:
omejiti igrišče s črto
/
težko je časovno omejiti ta pojav
2.
narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje:
ta mehanizem omeji hitrost dvigala
/
ekspr.
omejiti izgube na minimum
3.
določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa:
omejiti hitrost avtomobilom
;
omejiti višino kredita
/
omejiti vojaško obveznost na dve leti
/
omejiti navzdol, navzgor
4.
narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a)
glede na količino, število:
tovarne so omejile proizvodnjo
;
omejiti stroške za polovico
/
kajenje je moral omejiti
/
omejiti rojstva
/
pouk nemščine so omejili v korist angleščine
b)
glede na možni razpon:
omejiti vlogo, vpliv koga
;
s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
c)
glede na obseg, področje:
z regulacijami omejiti poplave
/
omejiti komu delovanje
//
preprečiti širjenje kakega pojava:
omejiti požar, upor
//
narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu:
omejiti prvotno izjavo, obljubo
5.
narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje
določilo:
svoja raziskovanja je omejil na alge
/
potovanja je omejil na Jugoslavijo
/
razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore
;
omejiti se na najpomembnejše
/
polemika se je omejila na gledališko umetnost
6.
narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri:
omejiti pravice
/
omejiti pooblastilo, prepoved
/
omejiti koga pri hrani
;
omejiti se v jedi
●
publ.
realizem je treba omejiti od naturalizma
ločiti, razmejiti
omejíti se
publ.
pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim:
člani so se omejili od predsednikove izjave
;
javno se omejiti
omejèn
-êna -o
1.
deležnik od omejiti:
imeti omejen delovni čas
;
požar je bil hitro omejen
;
hitrost je omejena
;
število udeležencev je omejeno
;
pojav je časovno omejen
/
z visokimi gorami omejeno jezero
2.
publ.
majhen
,
skromen
:
akcija je imela omejen učinek
;
imeti omejene možnosti za uspeh
;
razpolagati z omejenimi sredstvi
3.
ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti:
bil je dober, ampak omejen človek
/
duševno, nazorsko omejen
/
ekspr.
ljudje omejene pameti
//
ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje:
omejen obraz
/
omejena izjava
;
tako ravnanje se mi zdi omejeno
♦
geom.
na obeh straneh omejena črta
;
z ravnimi ploskvami omejeno telo
;
mat.
omejena množica
množica, ki ne sega čez vse meje
;
omejeno zaporedje
zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo
;
pravn.
omejeno jamstvo
jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na
določeno premoženje
;
družba z omejenim jamstvom
družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem
;
šol.
omejeni vpis
številčna omejitev sprejema novih slušateljev
omejítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na omejitev:
omejitveni ukrepi
omejljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da omejiti:
tudi ta pravica je omejljiva
oméla
-e
ž
(
ẹ̄
)
bot.,
v zvezah:
bela omela
grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega
drevja, Viscum album
;
rumena omela
grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na
vejah listnatega drevja; evropsko ohmelje
omêlast
-a -o
prid.
(
é
)
ekspr.
podoben omelu, metli:
ima košate omelaste brke
/
kobila z omelastim repom
omêlce
-a
s
(
ē
)
manjšalnica od omelo:
očistiti pohištvo z omelcem
omêlo
-a
s
(
é
)
priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z
daljšim držajem:
oviti mokro krpo na omelo
;
z omelom odstraniti pajčevino
;
shramba za metle in omela
/
pečno omelo
;
žično omelo
;
omelo iz bombažnih res
●
ekspr.
pod nosom ima prava omela
zelo košate brke
omémba
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od omeniti:
vznemirila ga je omemba njegovega imena
/
že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje
;
omembe vredna zgodba
/
ekspr.
to ni niti omembe vredno
;
star.
med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva
da sta omenjena
//
pripomba
,
opomba
:
to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb
ómen
-a
m
(
ọ̄
)
knjiž.
znamenje, kateremu se pripisuje, da kaj napoveduje:
to je dober, slab omen za prihodnost
omencáti
-ám
[
oməncati
]
dov.
(
á ȃ
)
pomencati
:
omencala je predpasnik
;
omencati si oči
●
omencal si je premražene roke
zmencal
♦
agr.
omencati proso
ometi
omének
-nka
m
(
ẹ̑
)
star.
omemba
:
tu so prvi omenki naše pripovedne pesmi
omenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od omeniti:
protestirali so že proti sami omenitvi njegovega imena
;
o tem smo pričakovali vsaj omenitev
omeníti
in
oméniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
na kratko, nekoliko spregovoriti o kom:
od takrat ga ni nikoli več omenila
;
ko sem mu jo omenil, se je razjezil
/
mimogrede, na kratko, posebej omeniti
;
ekspr.
tega ni niti z besedico omenila
/
na tem mestu naj omenimo rudišča,
zastar.
rudišč
/
v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime
navedel
2.
navadno z odvisnim stavkom
na kratko reči, povedati:
omenili smo že, kako živijo
oménjen
-a -o:
tako piše v omenjenem članku
;
omenjeno nedeljo ni nihče igral
/
v povedni rabi
naj bo omenjeno še to, da so na koncu izgubili
oménjanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od omenjati:
pri omenjanju njegovega imena je zardela
/
motilo ga je nenehno omenjanje, da so igro izgubili
oménjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
večkrat na kratko, nekoliko spregovoriti o kom:
v svojih pripovedovanjih ga rad omenja
;
večkrat jo je omenjal
/
tega ni treba posebej omenjati
;
ekspr.
slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo
/
njegovo ime omenja v mnogih sestavkih
navaja
2.
navadno z odvisnim stavkom
govoriti
,
pripovedovati
:
kar sem prej omenjal, ne drži
/
ekspr.
to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega
;
da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati
oménjan
-a -o:
večkrat omenjana imena
omériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
premeriti (z očmi):
omerila ga je od nog do glave
/
jezno nas je omeril z očmi
omêrta
-e
ž
(
ȇ
)
mafijski zakon o molčečnosti:
člani združbe prisegajo na omerto, kazen za prelomljeno zaobljubo pa
je smrt
;
prekršiti omerto
omesenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
bot.
postati mesnat:
cvetišče, steblo omeseni
omesenèl
in
omesenél -éla -o:
omeseneli listi
omesíti
in
omésiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
zamesiti
,
umesiti
:
omesiti testo
oméšen
tudi
omésen -a -o:
z maslom in jajci omešena pogača
omésti
1
omédem
in
ométem
in
omêsti omêdem
in
omêtem
dov.
,
stil.
omèl oméla
in
omêla
(
ẹ́; é
)
narediti, da se iz smetane izloči maslo:
danes še ni omedla
/
omesti maslo
omêsti
2
omêtem
tudi
omêdem
dov.
, omêtel
in
ométel omêtla
tudi
omêdel
in
omédel omêdla,
stil.
omèl omêla
(
é
)
očistiti z metlo, omelom:
omesti dimnik
;
omesti stene pred pleskanjem
/
omesti z metlo
;
pren.,
ekspr.
konj ga je ometel z repom
//
z ometanjem, pometanjem odstraniti:
omesti pajčevino, prah
;
omesti si sneg z obleke
♦
čeb.
omesti čebele s satja
ometèn
tudi
omedèn -êna -o:
ometen dimnik
;
ometen sat
omèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
na zid enakomerno nanesena malta:
omet se kruši, odpada, poka
;
odstraniti, zgladiti omet
;
napeljava je pod ometom
;
omet je še svež
/
brizgani omet
;
notranji, stenski, stropni, zunanji omet
♦
arhit.
nakljuvati omet
v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet
;
grad.
fini omet
iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene
;
grobi omet
iz debelejšega peska
;
prani omet
iz pranega (umetnega) kamna
ometáča
1
-e
ž
(
á
)
orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte;
zidarska žlica
:
ometača in zidarsko kladivo
ometáča
2
-e
ž
(
á
)
zastar.
omelo
:
vzel je ometačo in pomagal pri čiščenju
ométalo
tudi
ometálo -a
s
(
ẹ́; á
)
zastar.
omelo
:
pomesti pepel z ometalom
ométanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od ometati
1
:
ometanje dimnikov
/
ometanje čebel s satja
ométati
1
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
čistiti z metlo, omelom:
ometati dimnik, peč
;
ometati stene pred beljenjem
//
z ometanjem, pometanjem odstranjevati:
ometati pajčevine, prah, saje
♦
čeb.
ometati čebele s satja
2.
ekspr.
pri premikanju, gibanju dotikati se česa:
privzdignila je krilo, da ne bi ometala po tleh
;
dolga vrv ometa po zidu
/
maček jo je ometal z repom po nogah
●
ekspr.
kar naprej ometa okrog hiše
hodi
ométati
2
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
delati, da se iz smetane izloči maslo;
mesti
1
:
naučil se je ometati
/
ometati maslo
ométati
3
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
nar.
ometavati
:
ko je ometal hišo, se je ponesrečil
2.
star.
obmetavati
:
ometali so ga s kamni in blatom
/
nasprotnike je ometal z najgršimi psovkami
ométati
4
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
zastar.
zanikovati, ne priznavati:
te resnice ni mogoče z ničimer ometati
;
ometali so njegove trditve
;
ometati veljavnost oporoke
ometáti
5
oméčem
dov.
, omêči omečíte; omêtal
(
á ẹ́
)
1.
enakomerno nanesti malto na zid:
hišo so že ometali
;
ometati s cementno malto
/
ometati zid
2.
star.
obmetati
:
otroci so ga ometali z blatom
/
veje so ga ometale s cvetjem
ometán
-a -o:
ometan strop, zid
;
hiša je že ometana
ometávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ometavati:
ometavanje hiše
;
apno za ometavanje
ometávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
enakomerno nanašati malto na zid:
začeli so ometavati
;
ometavati hišo
2.
star.
obmetavati
:
ometavati psa s kamni
/
nasprotnike so ometavali z najgršimi psovkami
ométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na omet:
ometni prah
♦
elektr.
ometna inštalacija
inštalacija z vodniki v ometu
ométi
ománem
dov.
,
nam.
omét
in
omèt
(
ẹ́ á
)
agr.
ločiti zrna prosa od latov s stopanjem po njih:
letos so že omeli in omlatili
/
ometi proso
omética
-e
ž
(
ẹ̑
)
obrt.
vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje:
ometica in križni vbod
/
šivati na ometico
entlati
ómica
-e
ž
(
ọ̑
)
ljubk.
manjšalnica od oma:
omica je nevarno zbolela
omíka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
1.
kultura
:
širiti omiko med barbari
/
vplivi grške omike
/
razvoj filmske, glasbene omike
/
človek brez omike
;
omika in olika
/
srčna omika
/
ima visoko gledališko, pevsko omiko
2.
izobrazba
,
vzgoja
:
gimnazija daje splošno omiko
/
truditi se za omiko ljudstva
omíkanec
-nca
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
kulturen človek:
divjaki in omikanci
2.
izobraženec
:
bil je prvi omikanec iz te vasi
omíkanost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
1.
kulturnost
:
to dokazuje njegovo visoko omikanost
/
omikanost naroda
/
ekspr.
omikanost stila
izdelanost, izoblikovanost
2.
izobrazba
:
pridobiti si omikanost z lastno pridnostjo
omíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
razviti
,
kultivirati
:
omikati jezik
2.
izobraziti
,
vzgojiti
:
knjige so ga omikale
;
omikati in olikati
/
omikati divjake
civilizirati
omíkan
-a -o
1.
deležnik od omikati:
jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen
;
biti omikan v nemških šolah
2.
star.
ki ima izobrazbo;
izobražen
:
učitelj je bil edini omikani človek v vasi
/
biti pesniško omikan
omilítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od omiliti:
omilitev posledic nesreče
♦
pravn.
izredna omilitev kazni
po pravnomočni sodbi
omíliti
-im
dov.
(
ī
)
1.
narediti kaj milo, blago:
nasmeh je omilil njen obraz
;
pogled se mu je omilil
/
trpljenje ga je omililo
/
omiliti kazen, predpis
//
narediti kaj manj boleče, manj neprijetno:
sneg je omilil padec
/
omiliti posledice potresa
//
narediti kaj manj ostro, negativno:
omiliti izjavo, kritiko, mnenje
2.
narediti, da se kaj pojavlja
a)
v manj visoki stopnji:
omiliti carine
/
omiliti zahteve
b)
v manj izraziti obliki:
omiliti stanovanjsko stisko
;
vihar se je omilil
;
knjiž.
strmina se je nekoliko omilila
zmanjšala
3.
star.
priljubiti
,
prikupiti
:
s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil
;
knjiga se je mnogim omilila
omíljen
-a -o:
omiljena oblika romantike
;
to je omiljena snov njihovih pogovorov
omíljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od omiliti:
omiljenje predpisov
/
omiljenje ostrine
omiljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omiljevati:
omiljevanje posledic poplave
/
omiljevanje nasprotij
omiljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj milo, blago:
nasmeh mu je omiljeval obraz
/
omiljevati ukrepe
//
delati kaj manj boleče, manj neprijetno:
ta zavest ji je omiljevala slovo
//
delati kaj manj ostro, negativno:
omiljevati prvotne izjave, trditve
2.
delati, da se kaj pojavlja
a)
v manj visoki stopnji:
omiljevati dajatve
b)
v manj izraziti obliki:
omiljevati protislovja
3.
star.
priljubljati
,
prikupljati
:
te lastnosti so ga povsod omiljevale
omilováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
pomilovati
,
sočustvovati
2
:
vsi so omilovali nesrečno dekle
/
omilovati svojo usodo
objokovati
ominózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki napoveduje zlasti kaj slabega, hudega:
vojna je ominozna beseda
/
ominozni ukrepi
omíselje
-a
[
omisəlje
]
s
(
ȋ
)
star.
miselnost
,
mišljenje
:
to se je kot rak zajedlo v njihovo omiselje
/
tako omiselje odklanja
mnenje
omísliti si
-im si
dov.
, omíšljen
(
í ȋ
)
ekspr.
kupiti si, priskrbeti si:
omislil si je nov avtomobil
;
takih oblek si ne more omisliti
/
celo hlapca si je omislil
dobil, najel
;
boljšega skrivališča si ne bi mogel omisliti
najti, pripraviti
omísliti
star.
preskrbeti
,
oskrbeti
:
omislil ji je gramofon
/
omisliti koga z vsem potrebnim
omíšljati si
-am si
nedov.
(
í
)
1.
ekspr.
kupovati si, priskrbovati si:
vedno si omišlja obleke po zadnji modi
;
omišljal si je čedalje več parcel
/
za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice
začele nositi
2.
knjiž.
raziskovati
,
proučevati
:
objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal
omíti
omíjem
dov.
, omìl
(
í ȋ
)
star.
umiti
:
omiti umazana tla
;
omiti se z mrzlo vodo
/
omiti madež, rano
izmiti
omízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na omizje:
omizni pogovori
/
omizni sosed
omízje
-a
s
(
ȋ
)
1.
skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo:
omizje je začelo peti
/
igralno, pivsko omizje
/
stalno omizje
/
ekspr.
ideje Zoisovega omizja
družbe, kroga
//
navadno uradno srečanje, na katerem udeleženci izmenjujejo mnenja,
stališča:
organizirati, pripraviti strokovno, tehnično omizje
;
regionalno delovno omizje
;
udeleženci pogajalskega omizja
/
književniško omizje na temo Slovenska poezija zadnjega
desetletja
/
televizijsko omizje
oddaja, kjer udeleženci izmenjujejo mnenja, stališča
;
povabiti goste v Omizje
oddajo Omizje
2.
ekspr.
večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi:
družba ima svoje omizje
;
prazno omizje
/
vstati izza omizja
omíznik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
član omizja:
nekateri omizniki so že vstajali
omláčiti
-im
in
omlačíti -ím
dov.
, omláčil
(
á ā; ī í
)
knjiž.
narediti mlačno:
omlačiti jed
omláčiti se
,
in
omlačíti se
postati mlačen:
mleko se je omlačilo
/
po tem dogodku se je njuno prijateljstvo omlačilo
omladéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
pomladiti se:
med vnuki je omladel
/
drevje spomladi omladi
●
star.
ko hruška omladi, je prav okusna
postane godna
omladèl
in
omladél -éla -o:
omladelo drevo
omladína
-e
ž
(
í
)
zastar.
mladina
:
navdušenje omladine
omladínec
-nca
m
(
ȋ
)
zastar.
mladinec
:
nekateri omladinci so glasovali zoper predlog
omladínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
mladinski
:
omladinska organizacija
omladíti
-ím
dov.
, omládil
(
ī í
)
star.
pomladiti
:
s kopelmi omladiti telo
/
vino je starca omladilo
omladíti se
pomladiti se:
drevje se je spomladi omladilo
●
star.
hruške so se omladile in postale sladke
so postale godne
;
star.
luna se je omladila
nastopil je prvi krajec
♦
agr.
omladiti lan
izgoditi
omlajèn
-êna -o:
imeti omlajen obraz
omláhniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
star.
postati mlahav:
roke in noge so bolniku omlahnile
/
v brezdelju jim je duh omlahnil
●
zastar.
pazi, da ti načrt ne omlahne
se ne izjalovi
omlatíti
in
omlátiti -im
dov.
,
prvi pomen tudi
omláčen
(
ī á
)
1.
s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja:
omlatiti ajdo, ječmen, pšenico
/
pri sosedovih so že omlatili
končali mlačev
2.
star.
natepsti
,
pretepsti
:
fantje so pošteno omlatili izzivalca
●
ekspr.
v trenutku je omlatil kos kruha
pojedel
;
ekspr.
pri nas si omlatil
pojdi; nisi zaželen
omléda
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
čustveno, a vsebinsko prazno literarno, glasbeno delo:
kako je bilo mogoče, da so uprizorili tako omledo
omléden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nav. ekspr.
1.
brezokusen
,
neokusen
:
brez začimb je jed omledna
//
zelo, neprijetno sladek:
omledna pijača
/
omleden okus
2.
čustven, a vsebinsko prazen:
omledne pesmice za otroke
;
omledno vzdihovanje
/
omleden pesnik
omlédno
prisl.
:
omledno govoriti
omlédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost omlednega:
omlednost jedi
/
zgodba je napisana z odbijajočo omlednostjo
/
njenih omlednosti ima že čez glavo
omléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
palačinki podobna jed iz stepenih jajc, v katera so navadno vmešani
različni dodatki:
peči omlete
;
nadev, testo za omlete
/
gnjatna, skutina omleta
;
krompirjeva, zelenjavna omleta
;
omleta z gobami, s sirom
/
jajčna omleta
/
pohorska omleta
sladica iz biskvitnega testa, nadevana z vloženimi brusnicami in
obložena s stepeno sladko smetano
omléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na omleto:
omletno testo
/
omletna ponev
plitva ponev z ročajem
ómnibus
-a
m
(
ọ̑
)
1.
nekdaj
kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu:
peljati se z omnibusom
;
dvonadstropni omnibus
/
omnibus na tračnicah
;
omnibus s konjsko vprego
2.
knjiž.,
ekspr.,
navadno v povedni rabi
kar je iz različnih sestavin, za različne namene:
njihova revija je pravi omnibus
/
ta izraz je terminološki omnibus
//
z rodilnikom
skupek raznovrstnih stvari:
ta igra je omnibus žanrskih prizorov
♦
film.
filmski omnibus
film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov
;
gled.
dramski omnibus
dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del
;
v prid. rabi:
omnibus film, revija
ómnibusen
-sna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na omnibus:
omnibusna proga
/
omnibusna pripoved
omnipoténten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
vsemogočen
,
vpliven
:
omnipotentni visoki uradniki
omočíti
omóčim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
nekoliko zmočiti:
dež je omočil cesto
;
omočiti noge
;
omočiti robove kozarcev z limono
;
s pijačo si je omočila ustnice
2.
namočiti
:
omočiti perilo
;
omočiti žemljo
//
pomočiti
:
omočil je palec v vodo
♦
knjiž.,
ekspr.
tudi oni si morajo omočiti grlo
kaj popiti
;
star.
starki so se omočile oči
postale solzne
omóčen
-a -o:
omočen klobuk
;
omočena tla
omočljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
kem.
ki se veže z vodo:
omočljiva snov
omodréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
pomodreti
:
grozdje se je napelo in omodrelo
/
nos mu je omodrel
omodrèl
in
omodrél -éla -o:
omodrele ustnice
omogóčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od omogočati:
omogočanje dela znanstvenim delavcem
omogóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
delati, povzročati, da je kaj mogoče:
ugodni podnebni pogoji so omogočali trajno naselitev
;
omogočati delovanje, gibanje, kontrolo, rast
;
omogočati otrokom šolanje
/
omogočati pogoje za delo
omogočeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
omogočati
:
lega ob morju je omogočevala trgovanje s sosednjimi deželami
;
omogočevati otrokom šolanje
omogóčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
narediti, povzročiti, da je kaj mogoče:
znanje mu je omogočilo uspešno delo
;
omogočiti nastop, rast, razvoj, šolanje
;
gradnjo so omogočili z mednarodnimi krediti
omogóčen
-a -o:
omogočen je vpis na univerzo
omôlkniti
-em
[
omou̯kniti
]
dov.
,
tudi
omolkníte;
tudi
omolkníla
(
ó ȏ
)
zastar.
obmolkniti
:
ob tem spominu sta oba omolknila
omoríka
in
omórika -e
ž
(
í; ọ̑
)
bot.
visoko iglasto drevo s topimi iglicami, Picea omorica:
omorika v parku
/
smreka omorika
omòt
-óta
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
1.
ovoj
,
ovitek
:
omot se je raztrgal
;
papirnati omot
;
omot iz polivinila
2.
kuverta
:
dati vizitko v omot
;
napisati naslov na omot
3.
paket
,
zavoj
:
poslati omot po pošti
;
prenašati težke omote
omótati
-am
tudi
omotáti -ám
dov.
(
ọ̄; á ȃ
)
knjiž.
oviti
,
zaviti
:
omotati vrvico okrog česa
;
knjigo omotati s papirjem
/
rano so mu skrbno omotali
obvezali
/
omotali so ga v suknjo
zavili, oblekli
omótan
tudi
omotán -a -o:
zavitek je bil omotan z rdečim trakom
;
ekspr.
ženska je bila vsa omotana
omotávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od omotavati:
omotavanje z vrvico
omotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
ovijati
,
zavijati
:
vrat mu je skrbno omotavala, da se ne bi prehladil
omóten
-tna -o
prid.
(
ọ̄
)
star.
omotičen
:
imeti omotno glavo
/
omotna pijača, rastlina
♦
bot.
omotna ljuljka
med žitom rastoči plevel s strupenimi plodovi, Lolium temulentum
omótno
prisl.
:
omotno dišeče rože
omótenost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
stanje omotenega človeka:
omotenost in prava pijanost
/
v duševni omotenosti narediti samomor
omótica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne
slabosti:
obšla ga je omotica
;
zdramiti se iz omotice
;
hoditi kakor v omotici
/
ekspr.
vinska omotica se mu je že izkadila
/
star.
prebuditi se iz globoke, trdne omotice
nezavesti, omedlevice
2.
zastar.
omotična snov, sredstvo:
primešati pijači omotice
omótičav
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nagnjen k omotici:
rada jo boli glava in omotičava je
omótičen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na omotico:
omotičen človek
;
glavo je imel težko in omotično
/
omotično spanje
//
ki povzroča omotico:
omotična globina, višina
;
omotična snov
/
omotičen vonj
omótično
prisl.
:
omotično dišati
;
omotično globok prepad
●
ekspr.
omotično visoke cene
zelo visoke, pretirane
omótičnost
-i
ž
(
ọ̄
)
značilnost, stanje omotičnega:
omotičnost bolnika
;
omotičnost od vina
/
obšla, prevzela ga je omotičnost
omotica
omotíti
in
omótiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
knjiž.
1.
narediti koga omotičnega:
kadar ga omoti vino, se razgovori
;
omotiti koga z udarci po glavi
/
nevarnost mu je omotila pamet
●
ekspr.
lepota dežele ga je hitro omotila
prevzela, navdušila
;
star.
skušnjava ga je omotila
premotila, zapeljala
2.
omamiti
,
ublažiti
:
omotiti bolečino
/
omotiti slabo vest v hrupni družbi
omóten
stil.
omóčen -a -o:
omoten od dima, pijače
omotljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
omotičen
,
omamen
:
omotljiva globina
/
omotljiv vonj
omotvóziti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
z vrvjo privezati:
omotvozil je kravo in jo odgnal
/
ujetnika so dobro omotvozili
zvezali, povezali
omožátiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
postati možat, dorasel:
dozorel je in se omožatil
/
obraz se mu je precej omožatil
omožênka
-e
ž
(
é
)
ekspr.
poročena ženska:
ima razmerje z omoženko
;
samske in omoženke
omožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od omožiti:
bila je proti njeni omožitvi
omožíti se
-ím se
dov.
, omóžil se
(
ī í
)
v zvezi z osebo ženskega spola
poročiti se:
že zdavnaj bi se lahko omožila
/
omožiti se na kmetijo
omožíti
ekspr.
dati, oddati v zakon:
omožiti hčer
/
dobro, slabo jo je omožila
omožèn
-êna -o:
ima dve omoženi sestri
omračênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
duševno bolan človek, duševni bolnik:
bolnišnica za omračence
omračênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od omračiti:
omračenje čela
/
omračenje spomina
/
umsko omračenje
omračênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje omračenega:
omračenost njegovega pogleda ga je vznemirila
/
umska omračenost
omračeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
delati nejasno, zmedeno:
lažne trditve omračujejo resnico
●
knjiž.
um se ji omračuje
postaja duševno bolna
2.
delati mračno, temno:
meglice so omračevale luno
;
pren.
trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja
omračítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od omračiti:
omračitev obraza
/
omračitev uma
omračíti
-ím
dov.
, omráčil
(
ī í
)
knjiž.
1.
narediti mrko, neprijazno:
težave mu niso omračile obraza
;
zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo
2.
narediti nejasno, zmedeno:
žalost mu je omračila duha
;
tudi vino mu ni omračilo glave
;
zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin
3.
narediti mračno, temno:
nobena meglica ni omračila neba
;
za hip se je soba omračila
●
knjiž.
um se mu je omračil
postal je duševno bolan
;
knjiž.,
ekspr.
pred očmi se mu je omračilo
zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
omračèn
-êna -o
1.
deležnik od omračiti:
omračen obraz
;
človek z omračenim umom
2.
ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost:
njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega
omrazíti
-ím
in
omráziti -im
dov.
, omrázil
(
ī í; ā ȃ
)
star.
narediti, da kdo začuti odpor, veliko nenaklonjenost:
sovražnik je hotel mladini omraziti naš jezik
;
dom so mu popolnoma omrazili
omražèn
-êna -o
in
omrážen -a -o
in
omrazèn -êna -o
in
omrázen -a -o
osovražen
:
pri vseh je bil omražen
;
v njem so gledali pripadnika omražene oblasti
omráznica
-e
ž
(
ȃ
)
nar. tolminsko
drobna, majhna snežinka:
naletavale so omraznice
omréniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
prevleči z mreno:
tanki oblaki so omrenili nebo
omréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na omrežje 1:
omrežna popravila
/
dežurna omrežna služba
/
omrežni električni tok
♦
elektr.
omrežna frekvenca
;
omrežna napetost
;
ptt
avtomatska (telefonska) omrežna skupina
skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto
glavno centralo
;
rad.
omrežni transformator
transformator, ki spreminja omrežno napetost v napetost, potrebno
za delovanje naprave
2.
nanašajoč se na omrežje 2:
omrežni kabel, priključek, protokol
;
omrežna naprava, oprema
/
omrežna kartica
naprava, ki omogoča povezavo računalnika z računalniškim omrežjem
/
omrežni strežnik, tiskalnik
/
omrežni računalnik
;
omrežna povezava
omréženost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost omreženega:
poskrbeli so za informacijsko omreženost občanov
;
globalna omreženost
omreževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
obdajati, ograjevati z mrežo:
omreževati vrt
/
pajčevina je omreževala travo
2.
povezovati v omrežje, vzpostavljati omrežje na določenem območju:
telekomunikacijsko podjetje je v sodelovanju z vlado začelo
omreževati državo
3.
ekspr.
zvijačno pridobivati si čustveno naklonjenost, zaupanje koga:
ona zna omreževati moške
omréžiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
knjiž.
obdati, ograditi z mrežo:
omrežiti taborišče
/
omrežiti okno
zamrežiti
;
nebo se je omrežilo z oblaki
2.
povezati v omrežje, vzpostaviti omrežje na določenem območju:
namestil je omrežno kartico in omrežil računalnik
;
omrežiti vsa večja mesta
3.
ekspr.
zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga:
ta ženska je že marsikoga omrežila
/
omrežiti komu pamet, srce
4.
knjiž.,
ekspr.
povzročiti, vzbuditi v kom kaj;
navdati
:
knjiga ga je omrežila z novimi idejami
/
misel na bolnega očeta ga je omrežila z žalostjo
omréžen
-a -o:
omreženo okno
omréžje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
s prilastkom
poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju:
električno, vodovodno omrežje
;
železniško omrežje je gosto
/
omrežje prekopov
/
okvara na telefonskem omrežju
/
z oslabljenim pomenom
izboljšati cestno omrežje
ceste
/
mobilno omrežje
brezžično omrežje radijskega signala, prek katerega deluje mobilni
telefon
♦
elektr.
razdelilno omrežje
za razdelitev električne energije odjemalcem
;
ptt
krajevno telefonsko omrežje
ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju
;
medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje
2.
s prilastkom
objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem
območju:
trgovsko, zdravstveno omrežje
/
računalniško omrežje
sistemi, naprave, ki so med seboj povezani zaradi izmenjavanja
podatkov, informacij
;
družabno omrežje
spletna storitev, kjer se uporabniki povezujejo med seboj in si
delijo različne vsebine
;
družbeno
ali
socialno omrežje
družabno
/
omrežje šol
//
med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo
kako dejavnost;
mreža
:
organizirati obveščevalno omrežje
/
omrežje sodelavcev
3.
knjiž.
(kovana okenska) mreža:
omrežje na oknih banke, zapora
/
okensko omrežje
4.
knjiž.,
navadno s prilastkom
kar je po obliki podobno mreži;
mreža
:
omrežje žilic na roki
omrežnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za uporabo elektroenergetskega omrežja:
višina omrežnine
;
spremembe omrežnin različno vplivajo na končne cene električne
energije
;
omrežnina za gospodinjske uporabnike
omŕsiti se
-im se
dov.
(
ŕ r̄
)
zastar.
kaj malega pojesti:
danes se še nisem omrsil
●
zastar.
noben petek se ni omrsil
ni jedel mesnih jedi
;
zastar.
fant in dekle sta se omrsila
imela spolni odnos
omršavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati zelo suh, zelo shujšan:
voli so ob slabi krmi kmalu omršaveli
;
ekspr.
oče je od skrbi čisto omršavel
omršavèl
in
omršavél -éla -o:
omršavel obraz
;
omršavela živina
omrtvélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje omrtvelega:
omrtvelost udov
/
zbuditi se iz omrtvelosti
/
omrtvelost v kulturnem življenju
/
duševna omrtvelost
omrtvênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od omrtveti:
omrtvenje nog
/
omrtvenje duha
omrtvéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati neobčutljiv, brezčuten:
roke in noge so mu omrtvele
;
po injekciji so mu omrtvele mišice na obrazu
;
sedel je nepremično, kakor da je omrtvel
/
omrtveti od strahu
//
ekspr.
postati manj dejaven, manj delaven:
v zadnjih letih je popolnoma omrtvel
omrtvèl
in
omrtvél -éla -o:
omrtveli deli telesa
omrtvíčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od omrtvičiti:
lokalno omrtvičenje
;
omrtvičenje živca
/
omrtvičenje ustvarjalnega duha
omrtvíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje omrtvičenega:
omrtvičenost je popuščala
;
zdramiti se iz omrtvičenosti
/
omrtvičenost telesa in duha
omrtvíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti kaj neobčutljivo, brezčutno:
mraz ji je omrtvičil noge
;
z udarcem mu je omrtvičil roko
♦
med.
umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov
2.
knjiž.
povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti:
razmere so ga omrtvičile
/
beda je omrtvičila njegovo življenje
;
omrtvičiti voljo
//
ekspr.
zelo zavreti, otežiti:
snežni zameti so omrtvičili promet
;
omrtvičiti osvobodilno gibanje
omrtvíčen
-a -o:
omrtvičen del telesa
;
bil je ves omrtvičen od strahu
omrtvítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od omrtviti:
omrtvitev zobnega živca
omrtvíti
-ím
dov.
, omŕtvil
(
ī í
)
1.
narediti kaj neobčutljivo, brezčutno:
kap mu je omrtvila desno stran
/
svetloba mu je omrtvila oči
//
med.
umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov:
pred operacijo so mu omrtvili nogo
/
omrtviti živec
2.
knjiž.
povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti:
utrujenost ga je omrtvila
;
pren.
teror je za nekaj časa omrtvil navdušenje množic za osvobodilno
gibanje
//
ekspr.
zelo zavreti, otežiti:
snežni meteži so omrtvili cestni promet
omrtvèn
-êna -o:
omrtvene noge
;
ta dejavnost je precej omrtvena
omŕviti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
zastar.
rahlo odlomiti, odtrgati:
omrvil je nekaj kruha in drobtine natresel siničkam
/
omrviti koruzo
oluščiti, orobkati
omŕza
-e
ž
(
ȓ
)
star.
velik odpor, sovraštvo:
ta občutek se je v njem stopnjeval do omrze
omŕzel
-zla -o
[
omərzəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
star.
otrpel
,
premrl
:
omrzli prsti
;
greje si omrzle noge;
prim.
omrzniti
omrzéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
1.
z dajalnikom
postati zoprn:
celo petje ji je omrzelo
;
življenje mu je do skrajnosti omrzelo
2.
postati nedostopen, hladen:
po tem dogodku je omrzel
/
pogled mu je omrzel
omrzèl
in
omrzél -éla -o:
omrzelo ime
omrzíti
-ím
dov.
, omŕzil
(
ī í
)
star.
1.
z dajalnikom
narediti, da postane kdo, kaj zoprn:
hoteli so ga ogrditi in omrziti
;
učenje mu je šolo omrzilo
;
življenje doma se mu je omrzilo
2.
(zelo) zasovražiti:
po tem dogodku ga je omrzil
;
omrzil je svoj rojstni kraj
omrzèn
-êna -o
tudi
omržèn -êna -o
osovražen
:
videl je svoje omrzene gospodarje
omŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
1.
nekoliko zmrzniti, navadno na površini;
namrzniti
:
v tem mrazu so mu ušesa omrznila
/
tla so malo omrznila
2.
postati hladen, mrzel;
ohladiti se
:
zajtrk je omrznil
;
spij kavo, da ne omrzne
;
pren.
po tem dogodku ji je srce omrznilo
●
ekspr.
človek mora med ljudi, sicer omrzne
postane nedružaben, samotarski
;
ekspr.
omrznilo mu je stati tam praznih rok
postalo zoprno, neprijetno
omŕznjen
-a -o:
omrznjen krompir
;
omrznjene noge;
prim.
omrzel
omuhávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
nar.
obotavljati se, obirati se:
šel je nerad, zato se je omuhaval
2.
star.,
v zvezi z
okoli, okrog
dobrikati se, prilizovati se:
omuhava se okrog sosedove hčerke
omúliti
-im
dov.
, omulíla
tudi
omúlila
(
ú ū
)
1.
z gobcem potrgati in pojesti:
krava je omulila nekaj šopov trave
2.
knjiž.,
ekspr.
pristriči
,
skrajšati
:
omuliti brado, rep
omúljen
-a -o:
omuljeni travniki
;
tu je zdaj vse omuljeno
pomuljeno
●
ekspr.
omuljena srajca
oguljena, izrabljena
omúžiti
-im,
in
omužíti
in
omúžiti -im
dov.
(
ū ȗ; ī ú
)
zastar.
olupiti, obeliti (kaj muževnega):
omužiti hlode
omúžiti se
,
in
omužíti se
in
omúžiti se
postati muževen:
trte so se omužile
òn
ôna -o
stil.
-ó
zaim.
,
ed. m.
njêga, njêmu, njêga, njêm, njím,
enklitično rod., tož.
ga,
daj.
mu,
enklitični tož. za enozložnimi predlogi
-nj
oziroma
-enj
[
ənj
]
, če se predlog končuje na soglasnik
;
ž.
njé, njêj
tudi
njèj
tudi
njì, njó, njêj
tudi
njèj
tudi
njì, njó,
enklitično rod.
je,
daj.
ji,
tož.
jo,
enklitični tož. za enozložnimi predlogi
-njo;
s. kakor m., le tož.
ôno
stil.
onó
tudi
njêga;
mn. m.
ôni
stil.
oní, njìh, njìm, njìh
in
njé, njìh, njími,
enklitično rod., tož.
jih,
daj.
jim,
enklitični tož. za enozložnimi predlogi
-nje;
ž.
ône
stil.
oné
dalje kakor m.
;
s.
ôna
stil.
oná
dalje kakor m.
;
dv. m.
ônadva
tudi
onádva
stil.
ôna, njíju
tudi
njìh
tudi
njìh dvéh
stil.
njú, njíma
tudi
njíma dvéma, njíju
tudi
njìh
tudi
njìh dvá
stil.
njú, njíju
tudi
njìh
tudi
njìh dvéh
tudi
njíma
tudi
njíma dvéma, njíma
tudi
njíma dvéma,
enklitično rod., tož.
ju
in
jih,
daj.
jima,
enklitični tož. za enozložnimi predlogi
-nju;
ž.
ônidve
stil.
onédve
dalje kakor m., le tož.
njíju
tudi
njìh
tudi
njìh dvé
stil.
njú;
s. kakor ž.
(
ȍ ó
)
1.
izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja
a)
imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju
nasprotja ali primerjave:
tudi on se boji
;
voznik je v bolnišnici, onidve pa sta nepoškodovani
;
vendar ima prav on in ne ti
;
nihče ni tako močen kakor on
;
ekspr.:
čakaj, on ti bo že pokazal
;
kdo drug, če ne ona
;
elipt.:
kdo je to rekel? Ona
;
on pa poštenjak, kje neki
;
on da bi to storil
/
pog.,
iron.
ne mara zanj, pozna on take prijatelje
/
rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:
ona in brat se dobro razumeta
;
oni trije so mrtvi
;
ona, edinka, sme delati vse, kar hoče
b)
v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika,
sicer pa krajša:
del njega samega
;
njemu verjameš
;
stori to njim na ljubo
;
kaj to njej mar
;
vprašaj njega, on vse ve
;
ekspr.
še njega je treba
/
nič se ga ne boj
;
ne poznam ga
;
koliko jih je
;
jih res ne poznaš
;
knjiž.
hranil je zaupano mu skrivnost
;
včeraj sem jo srečal
/
pog.
ga malo briga, če drugi stradajo
c)
s predlogi se rabi daljša oblika:
brez njega bomo težko uspeli
;
pametnejša je od njiju
;
med njimi ni razlik
;
za njih se nihče ne zmeni
zanje
/
z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj
pisana krajša oblika:
skrbno pazite nanj
;
odšel je ponjo
//
v brezosebni rabi,
v odvisnih sklonih
izraža smiselni osebek:
ni ga doma
;
sanja se ji
;
zebe jih
;
z njim je drugače
njegov položaj je drugačen
;
z njima gre navzdol
/
knjiž.
kaj mu je storiti
mora storiti
2.
v dajalniku, navadno v krajši obliki
izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:
roka mu drhti
;
lice se ji je zjasnilo
;
mati jima je hudo zbolela
;
bil jim je kakor oče
/
star.:
slava njega spominu
njegovemu
;
mladina, izročena njih varstvu
njihovemu
3.
v množini moškega spola,
nekdaj,
spoštljivo
izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega:
pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi
;
gospa, ali so oni pozabili torbico
●
pog.
on ima v hiši prvo besedo
mož
;
pog.
ona ga čaka pred gostilno
žena
;
iron.
kaj se repenči tole onó
ta človek
;
star.
njega dni je bilo vse drugače
v nekdanjih časih;
prim.
ga
1
,
jih
,
jo
1
onáger
in
ónager -gra
m
(
á; ọ̑
)
1.
pri starih Rimljanih
katapult, pri katerem ročica s pračo ob izstrelitvi močno udari ob vrh
ogrodja:
vitel onagra
;
streljanje z onagrom
2.
zool.
oslu podobna žival, ki živi v srednji in zahodni Aziji, Equus onager:
konj, osel in onager
onaglasíti
-ím
dov.
(
ī í
)
ugotoviti, določiti besedi naglas:
za slovar je treba onaglasiti veliko novih besed
onaglaševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od onaglaševati:
urejanju geslovnika je sledilo onaglaševanje slovarskih iztočnic
onaglaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ugotavljati, določati besedam naglas:
na vajah so morali onaglaševati nedoločnike in deležnike
onakáziti
-im
tudi
onakazíti -ím
dov.
, onakázil
(
ā ȃ; ī í
)
zastar.
iznakaziti
:
eksplozija mu je onakazila obraz
onakážen
-a -o
tudi
onakažèn -êna -o:
onakaženi prsti
onákšen
-šna -o
prid.
(
ā
)
star.,
navadno v zvezi
takšen in onakšen
takšen in drugačen:
prinesli so mu kruh, slanino, meso takšno in onakšno
onaníja
-e
ž
(
ȋ
)
(spolno) samozadovoljevanje:
nagibati se k onaniji
onaníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od onanirati:
mladostno onaniranje
/
ekspr.
kupovanje daril sebi kot čustveno onaniranje
onanírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
(spolno) se samozadovoljevati:
nehati onanirati
;
skrivaj onanirati ob pornofilmih
onaníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor (rad) onanira:
samozadovoljevanje onanistov
onanístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (rada) onanira:
ônda
prisl.
(
ȏ
)
zastar.
takrat
:
verjemite mi, da smo bili onda veliko bolj srečni
ôndaj
prisl.
(
ȏ
)
zastar.
takrat
:
vi ste bili ondaj še sila mladi
óndán
prisl.
(
ọ̑-ȃ
)
knjiž.
pred nekaj dnevi, pred kratkim:
ondan se je pri nas oglasil stric
;
tega človeka sem srečal ondan
ôndašnji
-a -e
prid.
(
ȏ
)
zastar.
takraten
:
pozabiti njegovo ondašnjo neprijaznost
/
ondašnji prebivalci
ôndi
in
óndi
prisl.
(
ȏ; ọ̑
)
star.
tam
:
splazil se je na svinjak, da bi ondi prenočil
/
od ondi se je videlo morje
ôndile
in
óndile
prisl.
(
ȏ; ọ̑
)
star.
tamle
:
ondile so včeraj pokopali ženico
ondód
prisl.
(
ọ̄
)
star.
po tistih krajih, tam:
ondod cvete drevje
;
ne hodi ondod
/
potikal sem se brez cilja tod in ondod
/
od ondod
odondod
ondóten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
star.
tamkajšnji
:
predavati na ondotni univerzi
;
spopadi med ondotnimi plemeni
ôndu
prisl.
(
ȏ
)
zastar.
tam
:
stopil je na grič ter se ondu naužil razgleda
ondúkaj
prisl.
(
ȗ
)
zastar.
tam
:
ondukaj rastejo strupene gobe
ondulácija
-e
ž
(
á
)
kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi:
preparati za ondulacijo
♦
friz.
hladna ondulacija
ki se napravi s kemičnimi sredstvi
;
trajna ondulacija
po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti
;
vodna ondulacija
pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko
ondulacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od ondulacija:
ondulacijska sredstva
ondulíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ondulirati:
barvanje in onduliranje las
ondulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
s toploto, kemičnimi sredstvi kodrati:
frizerka jo ondulira
/
ondulirati lase
ondulirajóč
-a -e:
biol.
ondulirajoča membrana
z rahlejšo citoplazmo obdan nitast izrastek, ki omogoča parazitom
gibanje po krvi, sluzi
ondulíran
-a -o:
ondulirani lasje
onè
1
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati:
jaz da bi se odkrival pred takim onetom
oné
2
--
zaim.
,
mest., or. ed. m. in s. tudi
oném
(
ẹ̄
)
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati:
aro mi je dal one, tisti mešetar
;
ali si res bil pri onem, pri padarju
;
glejte, manjka vam one – navdušenje
/
kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval
;
zadnjič je bil spet pri svoji one
/
v prislovni rabi
one, kaj praviš, na koga meri
/
v povedni rabi
v glavi se mi one ... megli;
prim.
onega
onečástiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
vzeti čast, dostojanstvo, ugled:
pred ljudmi ga je onečastil
;
s tem dejanjem se je onečastil
/
onečastili so njegovo ime
/
onečastiti trupla padlih
oskruniti
●
ekspr.
onečastil mu je dekle
je spolno občeval z njo
onečáščen
-a -o:
onečaščen človek
;
počuti se onečaščenega
;
onečaščena ljubezen
onečáščati
-am
nedov.
(
á
)
jemati čast, dostojanstvo, ugled:
onečaščati nasprotnika
;
s takim ravnanjem se onečašča
/
onečašča njegovo ime
/
onečaščati svete podobe
skruniti
onečáščenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od onečastiti:
onečaščenje njegovega imena
/
onečaščenje trupla
onečaščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
onečaščati
:
taka dejanja onečaščujejo človeka
/
onečaščevati ime koga
onečéditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ekspr.
umazati
,
onesnažiti
:
onečediti obleko, posteljo
2.
ekspr.
vzeti ugled, osramotiti:
pred ljudmi ga je onečedil
/
onečedili so njegovo ime
onečéden
in
onečêjen -a -o:
onečedena obleka
;
onečeden z blatom
onečêjati
-am
nedov.
(
é
)
star.
mazati
,
onesnaževati
:
izpušni plini onečejajo ozračje
;
z blatnimi čevlji onečeja tla
onečêjati se
ekspr.
iztrebljati se:
onečejati se za grmom
onečístiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
narediti, povzročiti, da kaj ni čisto:
odplake onečistijo vodo
;
onečistiti zrak
;
pren.,
knjiž.
s svojim ravnanjem je onečistila hišo
onečíščen
-a -o:
onečiščen zrak
;
onečiščena rana
onečíščenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od onečistiti:
onečiščenje vode, zraka
;
onečiščenje z odplakami
onečiščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, povzročati, da kaj ni čisto:
onečiščevati vodo, zrak
onegá
--
zaim.
(
á
)
nav. slabš.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati:
saj veš, kaj je rekel onega
;
takale onega, pa se nosi kot grofična
;
tole onega nas že ne bo učilo
/
to niso onega, pošteni ljudje
/
ali imate zdravilo za onega, za drisko
/
v povedni rabi
kaj se boš onega, cmerila;
prim.
one
2
onégati
-am
tudi
onegáti -ám
nedov.
(
ẹ̑; á ȃ
)
onegaviti
:
gospodar je nekaj onegal po dvorišču
;
onegati okoli dekleta
onegáv
-a -o
prid.
(
á
)
star.
ki ima lastnost, značilnost, ki se noče, ne more imenovati:
fant je ves skuštran, onegav
/
vaščani planejo iz spanja in vsi onegavi strmijo v požar
omamljeni, zmedeni
/
v zaimenski rabi:
zunaj stoji onegavi Pepe
;
oženil se bo z onegavo Katico
onegáviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža nedovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati:
ves dan nekaj onegavi okoli hiše
;
gospodinja že onegavi po kuhinji
;
kaj se boš onegavil, kar z menoj pojdi
;
z avtom se onegavi okrog
;
zalotili so ga, da se onegavi z drugimi ženskami
/
kje pa tako dolgo onegavi
je, se mudi, zadržuje
;
zaradi tega se ne bom onegavil
se jezil, razburjal, prepiral
onegávljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od onegaviti:
naveličala se je že tega onegavljenja po hiši
;
onegavljenje okrog žensk
;
onegavljenje z avtom
/
narediti kaj brez onegavljenja
onégov
-a -o
zaim.
(
ẹ̄
)
star.
tisti
,
oni
:
včeraj se je oglasil onegov iz Zaplane
oneída
-e
ž
(
ȋ
)
agr.
boljši krompir domače sorte z belim mesom:
saditi oneido
onemélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje onemelega:
čudili so se njegovi onemelosti
;
ležati v dremotni onemelosti
oneméti
-ím
dov.
,
tudi
onémi
(
ẹ́ í
)
1.
postati nem:
po hudi bolezni je onemel in oglušel
2.
nav. ekspr.
nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti:
kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela
;
onemeti od bolečine, presenečenja, strahu
;
pren.
moja vest ni nikoli onemela
;
začutila je, kako je vse onemelo v njej
3.
ekspr.
postati zelo presenečen, začuden:
onemel je pred njeno lepoto
;
ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli
/
onemeti od začudenja
zelo se začuditi
4.
knjiž.
utihniti
:
ptice v vejah so onemele
/
godba je onemela
/
v jeseni planine onemijo
v planinah postane mirno, tiho
♦
jezikosl.
nenaglašeni samoglasnik včasih onemi
se ne izgovarja več
onemèl
in
onemél -éla -o:
onemel je obstal pred očetom
;
onemele gore
;
onemele ptice
onemévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
ekspr.
postajati zelo presenečen, začuden:
ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali
2.
knjiž.
postajati manj glasen, slišen:
cestni hrup je čedalje bolj onemeval
onemíti
-ím
dov.
,
tudi
onémi; onémil
(
ī í
)
knjiž.
utišati
:
morda se mi bo kdaj posrečilo, da ga onemim
●
knjiž.,
ekspr.
to je ljudi vznemirilo in onemilo
zelo presenetilo
onemôči
-mórem
dov.
, onemógel onemôgla
(
ó ọ́
)
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
izgubiti moč, moči:
bolnik je v nekaj dneh onemogel
;
konji so mu na poti onemogli
;
onemoči od lakote, žalosti
;
na starost je zelo onemogel
//
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo;
oslabeti
:
srce mu je onemoglo
;
pren.,
ekspr.
njegova vloga v društvu je precej onemogla
onemógel
-môgla
in
-mógla -o
1.
deležnik od onemoči:
onemogel človek
;
postal je onemogel
;
onemogel se je zgrudil na tla
;
duševno, telesno onemogel
;
onemogel od dela
;
onemoglo zimsko sonce
2.
ekspr.
ki se ne da sproščeno izraziti:
onemogel bes, srd
;
zajokala je v onemogli jezi
;
prisl.:
onemoglo stokati
;
sam.:
skrbeti za onemogle
onemóglost
tudi
onemôglost -i
ž
(
ọ́; ó
)
1.
stanje onemoglega človeka:
bolnico je prevzela popolna onemoglost
;
duševna, telesna onemoglost
;
starostna onemoglost
;
zavarovanje za onemoglost
;
oskrba v onemoglosti
/
ujetnike so izstradali do onemoglosti
;
zgruditi se od onemoglosti
;
pren.
v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost
2.
v prislovni rabi,
v zvezi
do onemoglosti
izraža visoko stopnjo, intenzivnost:
do onemoglosti se napiti
/
ekspr.:
čakali smo te do onemoglosti
;
oprema lokala je do onemoglosti enolična
onemóglosten
tudi
onemôglosten -tna -o
prid.
(
ọ́; ó
)
pravn.,
v zvezi
onemoglostna pokojnina
, do 1946
invalidska pokojnina:
onemogóčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od onemogočati:
onemogočanje delovanja, kontrole
/
onemogočanje filmskega režiserja
onemogóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
delati, povzročati, da kaj ni mogoče:
onemogočati komu delo, stike z ljudmi
/
posebna naprava onemogoča premikanje v levo
preprečuje
//
publ.
delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti:
onemogočati nasprotne igralce
onemogóčenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od onemogočiti:
onemogočenje političnega delovanja
;
onemogočenje stikov z drugimi
onemogóčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
narediti, povzročiti, da kaj ni mogoče:
onemogočiti komu delo, delovanje, študij
;
neurje je onemogočilo promet
//
publ.
narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti:
domači igralci so popolnoma onemogočili nasprotnike
;
onemogočiti predsednika
/
pred javnostjo so ga onemogočili
onemogóčen
-a -o:
onemogočen prehod
onesmísliti
-im
dov.
, onesmíšljen
in
onesmísljen
in
onesmíslen
(
ī ȋ
)
knjiž.
narediti, povzročiti, da kaj izgubi smisel:
moževa smrt ji je onesmislila življenje
;
njegovo pisanje se je v zadnjem času onesmislilo
onesnáženje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od onesnažiti:
onesnaženje morja, vode, zraka
/
stopnja onesnaženja se je povečala
onesnáženost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost onesnaženega:
onesnaženost morja, zraka
;
stopnja onesnaženosti se je povečala
onesnaževálec
-lca
[
onesnaževau̯ca
tudi
onesnaževalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor onesnažuje:
kaznovati onesnaževalce
;
onesnaževalci okolja
;
kemična tovarna je glavni onesnaževalec zraka v kraju
2.
snov, sredstvo, ki onesnažuje:
kemični, organski onesnaževalci
onesnaževálka
-e
[
onesnaževau̯ka
tudi
onesnaževalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska ali država, ustanova, ki onesnažuje:
glavna, huda, velika onesnaževalka
;
vodilna globalna, svetovna onesnaževalka s toplogrednimi plini
;
onesnaževalke morja, okolja, ozračja
/
države onesnaževalke
;
tovarna onesnaževalka
2.
snov, sredstvo, ki povzroča onesnaževanje:
izrabljene baterije so med večjimi onesnaževalkami okolja
onesnaževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od onesnaževati:
onesnaževanje rek, zraka
/
svetlobno onesnaževanje
ki ga povzroča vnos umetne svetlobe v okolje
onesnaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo:
izpušni plini onesnažujejo zrak
onesnážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo:
onesnažiti vodo, zrak
;
reke se onesnažijo z odplakami
;
pri delu si je onesnažil roke
umazal
onesnážen
-a -o:
onesnažen zrak
;
onesnažena živila
onesposábljati
-am
nedov.
(
á
)
delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela,
dejavnosti:
onesposabljati ljudi za delo
;
strah človeka onesposablja za pametno presojanje
onesposobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od onesposobiti:
onesposobitev človeka za delo, življenje
onesposóbiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela,
dejavnosti:
poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila
;
onesposobiti človeka za delo, gibanje
;
onesposobiti nasprotnika za boj
/
publ.
gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov
//
publ.
povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije:
onesposobiti hiše za bivanje
;
plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo
onesposóbljen
-a -o:
onesposobljen za delo, življenje
;
onesposobljena ladja
onesposóbljenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od onesposobiti:
onesposobljenje človeka za delo
/
onesposobljenje prometa
onesposóbljenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost onesposobljenega človeka:
delavčeva onesposobljenost za delo
/
onesposobljenost železniške proge
onesrečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, povzročati, da je kdo nesrečen:
žal mu je, da mora onesrečevati ljudi
;
s svojim ravnanjem onesrečuje dekle
onesréčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen:
onesrečiti človeka
;
to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje
;
s svojim dejanjem jih je onesrečil
onestep
-a
[
vánstep
]
m
(
ȃ
)
družabni ples v dvočetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike:
plesati onestep
//
skladba za ta ples:
onesvéstiti se
-im se
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
omedleti
:
bolnik se je onesvestil
;
onesvestiti se od bolečin
onesvéščen
-a -o:
onesveščen človek
;
onesveščen od utrujenosti
;
sam.:
onesveščenega so odnesli v hišo
onesvéščati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
omedlevati
:
bolnica se onesvešča
;
pogosto se onesveščati
onesvéščenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
kdor omedli:
pomagati onesveščencu
;
odpeljati onesveščenca k zdravniku
onesvéščenka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki omedli:
pomagati onesveščenki
óni
-a -o
zaim.
(
ọ̑
)
1.
izraža, da je oseba ali stvar od govorečega
a)
oddaljena, odmaknjena, odvrnjena:
ljudje na onem bregu
;
ona stran hriba je porasla z gozdom
b)
najbolj oddaljena, odmaknjena:
tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne
/
ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne
/
v samostalniški rabi:
ta je priden, oni pa ne
;
z onim je hodila več let
;
ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju
//
izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v
prejšnjem stavku na prvem mestu:
prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa
bolj gospodarni
2.
izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti:
oni dan je prišel stric
;
ono noč se je pripetila huda nesreča
3.
ekspr.,
v samostalniški rabi
izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati:
ves večer je silil vame oni, kako se že piše
;
kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj
4.
nav. ekspr.,
v zvezi s
ta
izraža poljubnost osebe ali stvari:
na ulici srečaš tega ali onega znanca
;
pojav nastopa v tej ali oni obliki
/
v samostalniški rabi:
ta in oni se je kesal, ker je preveč pil
;
opraviti imam še to in ono v mestu
5.
publ.,
zlasti pred oziralnimi stavki
tisti
:
oni gospod, ki je v čakalnici, naj vstopi
/
ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu
/
v onih davnih časih še ni bilo velikih mest
●
oni svet
v različnih religijah
kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju; onstranstvo;
onostranstvo
;
evfem.
spraviti koga na oni svet
povzročiti njegovo smrt, umoriti ga
;
star.
ona s koso
smrt;
prim.
le
4
,
le
3
ónidán
prisl.
(
ọ̑-ȃ
)
star.
pred nekaj dnevi, pred kratkim:
onidan se je oglasil pri nas
oníkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od onikati:
onikanje ni več v navadi
oníkati
-am
nedov.
(
ī
)
nekdaj
uporabljati v govoru s spoštovano osebo obliko tretje osebe množine
moškega spola:
čeprav je bila gospa njegova daljna sorodnica, jo je onikal
;
v mestih so se ljudje onikali
ónikraj
1
prisl.
(
ọ̑
)
star.
onkraj
1
:
jahal je čez most in onikraj stopil s konja
ónikraj
2
predl.
(
ọ̑
)
star.
onkraj
2
:
hiša stoji v bregu onikraj vode
ónikrat
prisl.
(
ọ̑
)
star.
pred nekaj dnevi, pred kratkim:
onikrat sem ga srečal
óniks
-a
m
(
ọ̑
)
poldrag kamen z belimi in črnimi progami:
prstan z oniksom
/
pepelnik iz oniksa
óniksov
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od oniks:
verižica z oniksovim obeskom
ónile
-a- -o-
zaim.
(
ọ̑
)
ekspr.
izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena,
vendar mu vidna:
onile človek se mi zdi znan
;
stopimo v senco pod onole smreko
onkogén
-a
m
(
ẹ̑
)
med.
gen, ki v določenih okoliščinah povzroči spremembo normalne celice v
rakavo:
sprememba v genski strukturi zaradi onkogena
onkológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za onkologijo:
poslati pacienta k onkologu
onkologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o novotvorbah:
ukvarjati se z onkologijo
;
eksperimentalna, internistična, klinična onkologija
;
napredek, novosti, raziskave v onkologiji
;
hematologija, radioterapija in onkologija
/
inštitut, oddelek, zavod za onkologijo
/
pog.
bolniki, razmere na onkologiji
na oddelku za onkologijo, onkološki kliniki
onkológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
zdravnica specialistka za onkologijo:
priznana onkologinja
;
predavanje onkologinje
onkolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na onkologe ali onkologijo:
onkološka problematika
/
onkološki inštitut
/
onkološki kongres
;
sam.:,
pog.
zdravi se na onkološkem
onkološkem inštitutu
ónkraj
1
prisl.
(
ọ̑
)
izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj:
onkraj je že pomlad, tu pa še zima
;
onkraj se svet spušča k reki
/
sekiri odgovarja z onkraj kladivo
z one strani
●
ekspr.
je že onkraj
mrtev
ónkraj
2
predl.
(
ọ̑
)
z rodilnikom
za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak
položaj:
onkraj ograje so nasajene astre
/
ponesli so našo pesem onkraj morja
/
ljudje z onkraj meje
●
ekspr.
upanje na srečo onkraj groba
po smrti
ónkrajen
tudi
ónkrájen -jna -o
prid.
(
ọ̑; ọ̑-ȃ
)
1.
knjiž.
onstranski
:
onkrajni svet
2.
star.
drugi
,
nasproten
:
strel se razlega po skalovju onkrajnega brega
ónkrajnost
tudi
ónkrájnost -i
ž
(
ọ̑; ọ̑-ȃ
)
knjiž.
onstranstvo
:
življenje v onkrajnosti
ónkrat
prisl.
(
ọ̑
)
pred nekaj dnevi, pred kratkim:
onkrat sem ga videl v gostilni
online
in
on-line
--
[
ônlájn
]
v prid. rabi
(
ȏ-ȃ
)
pog.
ki je povezan z računalniškim omrežjem, navadno internetom:
uporabnik računalnika je online
//
ki je dostopen na tak način:
online katalog
;
online rezervacije letalskih vozovnic
;
prisl.
križarjenja je mogoče rezervirati online
prek spleta
onód
prisl.
(
ọ̄
)
zastar.
tam
:
onod nikoli ni sonca
;
srečeval je tlačane, ki so šli onod na delo
/
prišel je od onod
odonod
onodôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
takraten
:
iz knjige spoznamo mišljenje in življenje onodobnih ljudi
;
onodobno slikarstvo
onogavíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
obuti nogavice:
onogavičiti otroka
onogavíčen
-a -o:
onogavičena noga
●
ekspr.
v panj se vračajo onogavičene čebele
obložene po nožicah s cvetnim prahom
ónokraj
1
prisl.
(
ọ̑
)
star.
onkraj
1
:
od onokraj se je slišal klic
ónokraj
2
predl.
(
ọ̑
)
star.
onkraj
2
:
mlin je onokraj potoka
onomástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na onomastiko, imenosloven:
onomastična razprava
/
onomastični problemi
onomástika
-e
ž
(
á
)
veda o (lastnih) imenih, imenoslovje:
ukvarjati se z onomastiko
;
onomastika in toponomastika
onomatopêja
-e
ž
(
ȇ
)
lit.
posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj
živo predstavo:
uporaba izvirnih onomatopej
onomatopêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na onomatopejo:
onomatopejski izrazi
♦
jezikosl.
onomatopejski medmeti
onomatopoétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na onomatopoijo:
onomatopoetični izrazi
;
onomatopoetična tvorba besed
♦
jezikosl.
onomatopoetični glagoli
onomatopoíja
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj
živo predstavo:
onomatopoija in druge glasovne figure
ónostran
1
prisl.
(
ọ̑
)
star.
onstran
1
:
pokazal je na hiše onostran
/
klic prihaja od onostran
ónostran
2
predl.
(
ọ̑
)
star.
onstran
2
:
onostran vasi je gozd
ónostránost
-i
ž
(
ọ̑-ā
)
onstranstvo
:
življenje v onostranosti
ónostránski
-a -o
prid.
(
ọ̑-á
)
nanašajoč se na onostranstvo:
onostranske pokrajine
;
onostranska bitja
;
verjeti v onostransko življenje
/
onostranske izkušnje klinično mrtvih ljudi
ónostránstvo
-a
s
(
ọ̑-ā
)
v različnih religijah
kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju:
obljubljati srečno življenje v onostranstvu
/
verjeti v onostranstvo
ónstran
1
prisl.
(
ọ̑
)
izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj:
na tem bregu živijo tako, onstran pa drugače
/
ko so prišli onstran, je bilo že prepozno
/
glas prihaja kakor od onstran
ónstran
2
predl.
(
ọ̑
)
z rodilnikom
za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak
položaj:
tudi onstran Karavank so Slovenci
/
preselil se je onstran reke
/
meglice se vlečejo z onstran Save
●
knjiž.
njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega
ne priznavajo etičnih načel
ónstránost
-i
ž
(
ọ̑-ā
)
onstranstvo
:
verjeti v onstranost
ónstránski
-a -o
prid.
(
ọ̑-á
)
nanašajoč se na onstranstvo:
onstranski svet
/
onstransko življenje
ónstránstvo
-a
s
(
ọ̑-ā
)
v različnih religijah
kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju:
pojmovanje življenja v onstranstvu
/
verjeti v onstranstvo
●
knjiž.
oditi v onstranstvo
umreti
ontário
-a
m
(
á
)
agr.
debelo, ploščato in rebrasto zimsko jabolko olivne barve, po izvoru iz
Amerike:
bobovec in ontario
óntičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
filoz.
nanašajoč se na bit, eksistenco:
ontična danost, resnica
óntogenétičen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
biol.
ontogenetski
:
ontogenetična diferenciacija
/
ontogenetični razvoj
óntogenétski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
nanašajoč se na ontogenezo:
ontogenetske diferenciacije
/
ontogenetski razvoj
óntogenéza
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
biol.
spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti, osebni
razvoj organizma:
ontogeneza in evolucija
ontologíja
-e
ž
(
ȋ
)
filoz.
filozofska disciplina, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše
lastnosti stvarnosti:
gnoseologija in ontologija
/
eleatska, idealistična, materialistična ontologija
//
s prilastkom
načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti
česa:
ontologija sveta
/
ontologija duha, volje
ontolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ontologijo:
ontološka vprašanja
/
ontološki temelji človeške družbe
;
ontološke osnove marksizma
/
ontološki dokaz
zlasti v sholastični filozofiji
dokaz za obstoj boga
onúča
-e
ž
(
ú
)
nav. mn.,
nekdaj
kos blaga za ovijanje stopala:
namesto nogavic je nosil onuče
;
sušiti onuče
oogónij
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
rastlinski ženski spolni organ:
oolít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
kamnina, sestavljena iz jajčastih drobnozrnatih skupkov, zlepljenih
med seboj z vezivom:
òp
medm.
(
ȍ
)
pog.
1.
izraža zavrnitev:
op, tako pa ne bo šlo
2.
izraža opravičilo:
ko se je zadel obenj, je zamrmral: op
òpa
medm.
(
ȍ
)
pog.
1.
izraža zavrnitev:
opa, kaj pa govoriš
2.
izraža opravičilo:
ko se je obrnil, mu je stopil na nogo in dejal samo: opa
3.
izraža začudenje, presenečenje:
mislil si je: opa, tukaj me pa ljudje poznajo
opacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
popacati
:
opacati obleko
;
ekspr.
ves se je opacal
opackáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
popackati
:
opackati obleko
;
opackati se z jedjo
opádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
upadati
,
usihati
:
voda opada
/
število letalskih nesreč opada
●
zastar.
listje opada
odpada
opáhati
-am
dov.
(
á ȃ
)
nar.
otepsti
:
opahati sneg s suknjiča
;
opahati si prašno obleko
opahníti
in
opáhniti -em,
tudi
opáhniti -em
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
knjiž.
opihniti
:
ko je stekla mimo njega, ga je rahlo opahnila
2.
nar.
vreči
,
dati
:
slekel je plašč, zvil ga in ga opahnil čez ramo
(F. Finžgar)
opájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od opajati:
opajanje s pijačo
/
opajanje nad lepoto
opájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
povzročati pijanost:
alkoholne pijače opajajo
;
opajati se z žganjem
2.
nav. ekspr.
povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja:
duh cvetočih akacij opaja
/
petje je opajalo poslušalce
;
upanje na vrnitev ga opaja
/
jesenske barve opajajo oko
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
opajala jih je neskončna sreča, žalost
opájati se
biti v stanju čutnega in duševnega ugodja:
opajati se ob misli na prihodnost
;
opajala se je nad glasbo
;
opajati se z lepoto pokrajine
●
knjiž.
pesnik se opaja v ljudski pesmi
zajema, dobiva iz nje
opajajóč
-a -e:
opajajoč vonj
;
opajajoča moč ljubezni
;
opajajoča toplota
opál
-a
m
(
ȃ
)
drag kamen prelivajočih se barv in steklenega sijaja:
prstan z opalom
♦
min.
mlečni opal
mlečne barve in motnega sijaja
;
tekst.
opal
fina bombažna tkanina mlečne barve in motnega leska
òpala
medm.
(
ȍ
)
pog.
izraža opravičilo:
opala, nisem vas hotel zadeti
opálast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
mlečno, motno bel:
gosta opalasta megla
opálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opal:
opalni uhani
/
opalna svetloba
bela, mlečna
♦
teh.
opalno steklo
belo, neprozorno
;
opalna žarnica
opálno
prisl.
:
opalno modro nebo
opalescénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
fiz.
spreminjanje barvnih odtenkov kot pri opalu:
modrikasta opalescenca
opalíti
in
opáliti -im,
in
opáliti -im
dov.
(
ī á; á
)
star.
1.
ožgati
,
osmoditi
:
ogenj je opalil drva
;
opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja
;
ob svetilki si je opalil lase
/
sonce ga je opalilo
/
premočno škropivo lahko opali liste
/
slana je opalila vinograde
2.
udariti
:
molči, če ne te opalim
;
opalil ga je z jermenom po hrbtu
/
kot vzklik
bes te opali
opáljen
-a -o:
opaljen obraz
;
opaljen od sonca
;
od slane opaljena ajda
opalizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
fiz.
spreminjati barvne odtenke kot opal:
raztopina modrikasto opalizira
opalográf
-a
m
(
ȃ
)
priprava za razmnoževanje odtisov s plošče iz opalnega stekla:
razmnoževati besedilo z opalografom
opalografírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
razmnoževati na opalografu:
opalografirati note
opálta
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
prodajalna monopolnega blaga:
kupiti tobak v opalti
/
opalta za sol
opámetiti
-im
dov.
(
á ā
)
knjiž.
spametovati
:
poskušal je fanta opametiti
;
se bo že opametil
opametováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
spametovati
:
poskušal jih je opametovati
;
čas bi bil, da se opametuješ
/
nesreča nas je opametovala
opametováti se
zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se:
bolnik se dolgo ni opametoval
opánek
-nka
m
(
ȃ
)
nav. mn.
opanka
:
hoditi v opankih
/
odtrgal se ji je jermen na opanku
opánka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
1.
zlasti v srbskem okolju
mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni
zaveže okoli gležnja:
delati opanke
;
nositi opanke
;
hoditi v opankah
/
opanke z zavihano konico
2.
pog.
sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje:
poleti je kupila nove opanke
/
gladiatorske opanke
z jermeni do kolen
/
na izlet je šla kar v opankah
opánkar
-ja
m
(
ȃ
)
izdelovalec opank:
opankarji in lončarji
opánkarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opankarje:
opankarsko orodje
/
opankarska ulica
opárek
-rka
m
(
ȃ
)
pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z
vročo vodo:
kamilični oparek
/
umivati se z oparkom iz brezovega listja
oparína
-e
ž
(
í
)
med.
poškodba kože, tkiva zaradi vroče tekočine, pare:
dobiti oparine
/
oparina na roki
opáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro:
opariti otroka pri kopanju
;
opariti se po roki
;
opariti se z juho, kropom, oljem
2.
poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin:
slana je oparila cvetje, listje
●
star.
opariti kruh
popariti
opárjen
-a -o:
oparjena roka
;
od slane oparjene šipkove jagode
oparjenína
-e
ž
(
í
)
med.
oparina
:
oparjenine in opekline
opárnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi;
črni trn
:
ob poti rasteta oparnica in češmin
;
nabirati oparnice
;
marmelada iz oparnic
òpárt
in
opárt -a
m
(
ȍ-ȃ; ȃ
)
um.
umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, temelječa na optičnih
učinkih barve in oblike:
opart in popart
òpártovski
-a -o
prid.
(
ȍ-ȃ
)
nanašajoč se na opart:
opartovski elementi v grafiki
/
opartovska smer
opàs
in
opás -ása
m
(
ȁ á; ȃ
)
knjiž.
pas
:
svilen opas
/
voda mu sega do opasa
/
granitni opasi hiše
opasáč
-a
m
(
á
)
voj. žarg.
(vojaški) pas:
komandant si je popravil opasač
opásati
opášem
dov.
(
ȃ
)
1.
dati, namestiti komu pas:
obleči in opasati otroka
;
počakaj, še opasati se moram
//
narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu:
opasati jermen
/
opasati meč, sabljo
;
opasal si je oselnik in šel kosit
;
opasati si predpasnik
2.
knjiž.
obdati
,
obkrožiti
:
mesto so opasali z bodečo žico
opásan
-a -o:
v sobo je stopil opasan z belim predpasnikom
;
tempelj je v notranjščini opasan z zlatom
ima proge, črte iz zlata
;
opasana je bila s svilenim trakom
opásen
-sna -o
prid.
, opásnejši
(
á ā
)
zastar.
nevaren
2
:
ta pot je opasna
/
položaj se mu zdi opasen
/
opasen sovražnik
/
taka rana je opasna
opásno
prisl.
:
opasno zboleti
opásica
in
opasíca -e
ž
(
ȃ; í
)
knjiž.
(vojaški) pas:
oficir s široko opasico in bereto
//
pas sploh:
platnena, volnena opasica
opasílnica
-e
[
opasiu̯nica
tudi
opasilnica
]
ž
(
ȋ
)
nar.
vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz:
skočil je z voza in dobro zategnil opasilnico
opasílo
-a
s
(
í
)
nar. zahodno
žegnanje
,
proščenje
:
v nedeljo bo opasilo
●
nar. zahodno
opasilo sveč okoli stebra
pas
opásje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
predel ob pasu telesa:
bolečine v opasju
/
obleka s širokimi rokavi in ozkim opasjem
opásnica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
pas
,
trak
:
platnena opasnica
;
bila je znana tkalka opasnic in trakov
/
čez krilo ima dve temnejši opasnici
opásnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
sramni pas:
črnci z opasniki okrog ledij
2.
zastar.
predpasnik
:
priveže si pisan opasnik
opásnost
-i
ž
(
á
)
zastar.
nevarnost
2
:
preti mu opasnost
/
njegovo življenje je v opasnosti
opasováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati, nameščati komu pas:
opasovati otroka
;
oblačil in opasoval se je kar med tekom
//
delati, da je kaj nameščeno okrog pasu:
opasovati meč
;
opasovati si predpasnik
2.
knjiž.
obdajati
,
obkrožati
:
okope so opasovali z žičnimi ovirami
/
hišo opasuje lesen hodnik
;
hribovje v polkrogu opasuje ravnino
opást
-i
ž
(
ȃ
)
alp.
plast nametanega snega, ki z bolj položnega dela grebena ali slemena
sega nad nasprotno pobočje ali steno:
nad prepadom se boči opast
;
viharji grmadijo opasti
/
grebenska opast
opásti
1
opádem
dov.
,
stil.
opàl opála
(
á ā
)
1.
knjiž.
padajoč pokriti:
sneg je opadel planine
2.
zastar.
odpasti
:
zaradi suše je opadlo precej sadja
3.
zastar.
omahniti
,
pasti
1
:
prijel se je za stol, da ne bi opadel
opásti
2
opásem
dov.
(
á
)
s pašo, pasenjem zrediti:
vole je med letom dobro opasel
●
zastar.
mula je opasla deteljo
popasla
opát
-a
m
(
ȃ
)
rel.
predstojnik večjega samostana, zlasti benediktinskega,
cistercijanskega:
postati opat
;
stiški opat
opática
-e
ž
(
ȃ
)
rel.
opatinja
:
postala je opatica
opatíja
-e
ž
(
ȋ
)
večji samostan, ki ima opata ali opatinjo:
benediktinska opatija
/
ta opatija je zidana v gotskem slogu
opatíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od opatija:
opatijska cerkev
opátinja
-e
ž
(
ȃ
)
rel.
predstojnica večjega samostana, zlasti benediktinskega,
cistercijanskega:
postavili so jo za opatinjo
;
mati opatinja
opátovski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od opat:
opatovsko dostojanstvo
opázen
-zna -o
prid.
, opáznejši
(
á ā
)
ki se da opaziti:
komaj opazen smehljaj
;
v teh črticah je opazen Cankarjev vpliv
;
opazna napaka, razlika
;
raze na izdelku so precej opazne
//
nav. ekspr.
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega:
opazna obleka
;
rad uporablja opazno besedišče
;
opazno vedenje
●
publ.
naš tekmovalec je dosegel opazno sedmo mesto
zelo dobro
opázno
prisl.
:
opazno se oblačiti, vesti
;
komaj opazno se premikati
;
njegova naloga je opazno boljša
opazíti
in
opáziti -im
dov.
(
ī á ȃ
)
1.
z gledanjem zaznati:
opazil ga je že pri vhodu
;
nič posebnega nisem opazil na njem
;
v temi ni mogel opaziti ovire
;
tak drobec lahko opazimo s prostim očesom
;
nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil
;
razpoka se že od daleč opazi
//
zaznati sploh:
opazili so, da zdaj slabše sliši
/
opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim
;
z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala
//
zaznati, da kaj je, obstaja:
opaziti spremembo
;
opaziti prve znake bolezni
;
na trgu se že opazi zvišanje cen
2.
knjiž.
postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela:
mladega umetnika so kmalu opazili
;
želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje
/
kritiki so pesniško zbirko opazili
/
na plesu so jo vsi opazili
vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja
opazívši
zastar.
:
opazivši, da je sama, je zajokala
opážen
-a -o:
opažen pojav
;
ko je videl, da je opažen, je stopil bliže
;
kot slikar je že opažen
opázka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen,
odklonilen odnos do česa:
opazka leti, meri nanj
;
ta opazka je bila namenjena prav vam
;
njena opazka je zadela v živo
;
delati opazke na račun pomanjkljive organizacije
;
na vse opazke tovarišev se je samo smejal
;
duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka
2.
knjiž.
opomba
:
uredništvo je dodalo nekaj opazk
/
obrobna, podčrtna opazka
●
zastar.
svojih opazk ni pripovedovala drugim
opažanj, vtisov
opazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
opazen
:
opazljiva napaka
;
razlika med njima je opazljiva
/
v ničemer ni opazljiv
opazljívo
prisl.
:
komaj opazljivo se je nasmehnil
opáznost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost opaznega:
opaznost vpliva
/
nav. ekspr.:
opaznost oblačenja, v oblačenju
;
opaznost vedenja
opazoválec
-lca
[
opazovau̯ca
tudi
opazovalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor opazuje:
otroci so mislili, da nimajo opazovalca
;
opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja
;
opazovalec narave, življenja
;
slika je pritegnila pozornost opazovalcev
;
s stališča opazovalca je predmet na levi strani
;
stal je, kakor da je neprizadet opazovalec
/
ta pisatelj je dober opazovalec
2.
kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa:
Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce
;
straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta
/
diplomatski, politični opazovalci
;
konference se je udeležil kot opazovalec
brez pravice posegati v njen potek
opazoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opazovanje:
opazovalna doba
;
opazovalna lina
/
opazovalna naprava
;
opazovalno letalo
/
opazovalni oddelek
;
opremiti opazovalno postajo
;
opazovalna točka
/
opazovalna služba
/
opazovalni dar
♦
navt.
(opazovalni) koš
majhna zavarovana ploščad na jamboru
opazovalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za opazovanje:
urediti si opazovališče
;
stati na opazovališču
/
lovsko opazovališče
opazoválka
-e
[
opazovau̯ka
tudi
opazovalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki opazuje:
skrita opazovalka prizora
/
kritična, pozorna opazovalka
2.
ženska ali država, ustanova, ki je določena, da z opazovanjem
ugotavlja položaj, stanje česa:
na prireditev je prišla kot opazovalka
/
Slovenija se je udeležila konference kot opazovalka
brez pravice posegati v njen potek
/
država opazovalka
opazoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
poslopje, prostor za opazovanje:
postaviti, urediti opazovalnico
;
opazovalnica na jamboru
;
ob potresu so se poškodovale naprave v opazovalnici
/
astronomska, vremenska opazovalnica
♦
psiht.
soba za opazovanje duševnih bolnikov
opazovánec
-nca
m
(
á
)
kdor je opazovan:
med opazovanci so izbrali prav njega
♦
med.
bolnik opazovanec
opazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od opazovati:
opazovanje narave, zvezd
;
opazovanje samega sebe
;
opazovanje z mikroskopom
;
dar za opazovanje
/
to odkritje je bilo rezultat dolgoletnih opazovanj
/
meteorološka opazovanja
♦
med.
poslati bolnika na opazovanje
opazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z gledanjem zaznavati:
obstal je in ga opazoval
;
opazovati izložbe, mimoidoče
;
opazovati koga pri delu
;
boječe je opazoval tujca
/
nepremično, radovedno,
ekspr.
napeto opazovati
;
izpod čela, od strani opazovati kaj
;
opazovali so ju z začudenjem
/
ta pisatelj zna dobro opazovati
//
zaznavati sploh:
z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji
2.
gledati kaj načrtno, z določenim namenom:
opazovati naravne pojave, zvezde
;
opazovati pod, z mikroskopom
;
natančno opazovati
/
bolnika že dalj časa opazujejo
;
sumljiv je, zato ga opazujejo
/
lovec opazuje divjad
/
opazovati vreme
opazováje
:
opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj
opazujóč
-a -e:
pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje
;
opazujoč pogled
opazován
-a -o:
opazovan predmet
;
biti opazovan
;
opazovana oseba
;
čutila se je opazovano
opáž
tudi
opàž -áža
m
(
ȃ; ȁ á
)
1.
kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje:
popraviti opaž pri svinjaku
;
zavarovati cevi z opažem
;
lesen opaž
;
opaž iz slame
;
knjižnica z opažem iz orehovine
/
stenski, stropni opaž
2.
grad.
priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita
snov:
narediti, odstraniti, tesati opaž
;
za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž
/
drsni opaž
;
izgubljeni opaž
navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot
del objekta
;
premični opaž
opážanje
-a
s
(
á
)
1.
nav. mn.
kar se doseže z opazovanjem, raziskovanjem:
opažanja so potrdila precejšen del njegovih trditev
;
vsa opažanja si zapisuje
/
hidrografska, psihološka opažanja
2.
glagolnik od opažati:
opažanje negativnih pojavov v razvoju družbe
opážati
-am
nedov.
(
á
)
z gledanjem zaznavati:
človeško oko opaža mnogo več kot živalsko
//
zaznavati sploh:
opaža, da mu pojemajo moči
;
vsi so opažali, da je huda
●
knjiž.
nehal jo je opažati
se zanimati zanjo, jo ogovarjati
//
zaznavati, da kaj je, obstaja:
opažati napake, pomanjkljivosti
;
med obema primerkoma ne opažamo bistvenih razlik
;
opaža se znižanje cen
/
publ.:
v zadnjem času opažamo vse več takih tendenc
;
v poročilih se opaža površen odnos do položaja na ogroženem
območju
je viden, se kaže
opážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opaž:
pripraviti opažne deske, plošče
/
opažni oder
oder, ki nosi opaž in nestrjeni beton
;
opažni okvir
opáženje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od opažiti:
opaženje stene
/
opaženje z lesom
opaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nameščati, pritrjevati na določeno površino za zaščito, olepšanje:
opaževati stene s hrastovim lesom
opážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
namestiti, pritrditi na določeno površino za zaščito, olepšanje:
opažiti stene, strop
;
opažiti hlev s slamo
;
opažiti zid s pločevino
opážen
-a -o:
opažen zid
;
z lesom opažena soba
ópcija
-e
ž
(
ọ́
)
1.
navadno s prilastkom
kar je dano na izbiro za uresničitev česa;
možnost
:
trenutno stanje nam ne ponuja veliko opcij
;
dobre, slabe opcije
;
najbolj realna opcija
;
izbrati eno od opcij
/
nakupne, prodajne opcije za delnice, surovine
2.
navadno s prilastkom
politični nazor, ki ga zagovarja kaka politična stranka, ali tako
opredeljena politična stranka:
izreči se za izrazito desno, levo opcijo
;
nacionalistična opcija
;
vladajoča opcija
/
politična opcija
3.
fin.
dogovor, ki daje sopogodbeniku možnost, da izbere odločitev glede
sklenitve, izpolnitve pogodbe:
opcija za podaljšanje roka
4.
pravn.
pravica izbire državljanstva navadno ob spremembi mej državnega
ozemlja:
imeti, izkoristiti opcijo
/
možnost opcije
;
potek opcije
;
opcija za Jugoslavijo
opcíjski
in
ópcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ọ́
)
nanašajoč se na opcijo:
opcijski upravičenec
/
opcijska pravica
/
določiti opcijski rok
●
knjiž.
na drugi stopnji študija je nekaj opcijskih predmetov
izbirnih predmetov
opečátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz verodostojnosti:
opečatiti listino
●
ekspr.
gibanje je opečatil za nazadnjaško
označil, opredelil
opéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na opeko:
opečni zidovi
;
opečna streha
;
opečna zgradba
;
opečna tla
/
opečna gradnja
/
opečni izdelki
/
opečni prah
/
opečna barva blaga
/
(opečni) strešnik, zidak
/
opečna peč
peč za žganje opeke
opečênec
-nca
m
(
é
)
1.
kdor se je opekel:
zdravljenje opečencev
2.
gastr.
na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje:
postregla mu je s čajem in opečencem, namazanim z maslom
opêči
opêčem
dov.
,
tudi
opekó; opêci opecíte; opékel opêkla
(
é
)
1.
narediti, da je kaj na površini pečeno:
meso opečemo, da dobi lepo skorjico
;
opeči papriko na štedilnikovi plošči
;
zrezke na hitro opeči
/
opeči kruhove rezine
2.
nekoliko speči:
meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo
3.
poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko
tekočino:
po nesreči je opekla otroka
;
opeči s kropom, razbeljenim železom
;
brezoseb.
mater je tako opeklo, da je umrla za ranami
;
opeči se z likalnikom
;
opeči si prste
/
koprive so jo opekle
;
sonce ga je opeklo
●
pog.,
ekspr.
pri tem si boš opekel prste
doživel boš neuspeh
4.
star.
speči
:
za gostijo je opekel teleta
opéči se
pog.,
ekspr.
postati deležen česa neprijetnega, neugodnega:
pusti to stvar, da se ne opečeš
;
opeči se pri kupčiji
;
že več se jih je opeklo pri njej
opečèn
-êna -o:
opečen hrbet
;
biti opečen po rokah
;
opečene kruhove rezine
;
lepo opečena teletina
opéčnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je iz opeke:
zid je opečnat
;
opečnata hiša, streha
;
opečnata tla
2.
po barvi podoben opeki:
na hrbtu ima ta žival opečnate proge
/
opečnata barva
opéčnato
prisl.
:
opečnato rdeča obleka
;
opečnato rjava barva
opeháriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
ogoljufati
,
prevarati
:
ta slepar bi me rad opeharil
/
opehariti koga za dediščino
/
čutil je, da so ga opeharili za veliko upanje
opeháriti se
zastar.
imeti škodo, izgubo:
kadar je prodajal, se je vselej opeharil
/
opeharil se je, ko se je poročil z njo
opehárjen
-a -o:
opeharjeni kupci
;
biti opeharjen za sadove zmage
opehárjenec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor je ogoljufan, prevaran:
opeharjenci so se zaman jezili
opehárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
prevaranost
:
občutek opeharjenosti
opéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
izdelek, navadno iz gline, za zidanje ali pokrivanje ostrešja:
zidar potrebuje še sto opek
;
toča je razbila več opek
//
ed.
več takih izdelkov, taki izdelki:
delati, žgati opeko
;
zidati z opeko
;
strehe so krite z opeko
;
tlak iz opeke
;
sušilnica za opeko
;
njegov obraz je bil rdeč kot opeka
/
cementna opeka
;
luknjičasta, votla, žlebasta opeka
;
polna opeka
ki nima votlin, votlinic
;
slemenska, stropna, strešna, zidna opeka
♦
metal.
kisla opeka
obstojna v ognju
;
teh.
magnezitna opeka
iz žganega magnezita
;
šamotna opeka
opekáč
-a
m
(
á
)
električna priprava, v kateri se opekajo kruhove rezine:
koščke kruha je zložila v opekač
opékar
-ja
m
(
ẹ̑
)
izdelovalec opeke:
opekarji in zidarji
opekárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat, tovarna za izdelovanje opeke:
zgraditi opekarno
;
delavci v opekarni
opekárnar
-ja
m
(
ȃ
)
lastnik opekarne:
bogat opekarnar
opekárnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
opekarna
:
v kraju je bilo več opekarnic
opekárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opekarno:
opekarniške naprave
/
opekarniški delavci
opékarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na opekarje ali opekarstvo:
opekarska glina
/
opekarska peč
/
opekarski delavci
/
opekarski mojster
opékarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
izdelovanje opeke:
imeti prakso v opekarstvu
opékast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je iz opeke:
opekasta stena, streha
2.
podoben opeki:
posušena gmota se zreže na opekaste kose
/
blago opekaste barve
♦
teh.
opekasti briketi
opékasto
prisl.
:
opekasto rdeča barva
opékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
delati, da je kaj na površini pečeno:
meso približno deset minut opekamo na olju
;
opekati v pečici, ponvi
●
zastar.
po rjavem obrazu se je videlo, da je fanta dolgo opekalo sonce
da je bil, se zadrževal na soncu
opeklína
-e
ž
(
í
)
poškodba kože, tkiva zaradi ognja, električnega toka, vroče ali jedke
tekočine:
pri eksploziji je dobil hude opekline
;
umreti od opeklin
/
na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin
/
opekline na roki
♦
med.
opeklina prve stopnje
opeklínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na opeklino:
opeklinski mehurji
/
opeklinski zavoj
ópel
ópla
m
(
ọ́
)
avtomobil nemške tovarne Opel:
pripeljati se z oplom
;
v prid. rabi:
opel kadet
;
opel karavan
;
opel rekord
opelíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
dodati pijači pelin:
opeliniti vino
//
ekspr.
narediti kaj neprijetno, težko:
opelinil mu je življenje
opelínjen
-a -o:
odžejati se z opelinjeno vodo
opéniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zmočiti s peno:
s pivom je openil brke
opénjen
-a -o:
z milom openjen obraz
;
openjene ustnice
opénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
s pripenjanjem, pritrjevanjem delati, da je kaj na (vsej) površini,
zlasti za olepšanje:
openjati stene z blagom, usnjem
2.
dajati, nameščati okrog česa:
openjati hlode z verigami in jih vleči
3.
knjiž.
prekrivati
,
obdajati
:
zidove openja gost bršljan
;
kratka rokava ji ljubko openjata nadlakti
/
štrleče ličnice ji je openjala ohlapna koža
opentljáti
-ám
tudi
opéntljati -am
dov.
(
á ȃ; ẹ̑
)
okrasiti s pentljami:
opentljati konje
opentlján
tudi
opéntljan -a -o:
opentljan konj
;
ekspr.
klobuk je imel opentljan s pisanimi trakovi
ópera
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
odrsko glasbeno delo s petim besedilom in instrumentalno spremljavo:
napisati opero
;
skladatelj oper
;
arija iz Verdijeve opere Traviata
;
libreto za opero
/
poslušati opero
;
radijska izvedba opere
♦
glasb.
jazz opera
pisana v stilu jazza
;
komična opera
z zabavno, veselo vsebino
;
resna opera
2.
poslopje (osrednjega) opernega gledališča:
opera je bila popolnoma zasedena
;
obnavljati opero
/
sopranistka ljubljanske Opere
;
gostovanje zagrebške Opere
ansambla, igralcev
operabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
med.
ki se da operirati:
operabilna bula
opera buffa
opere buffe
[
ópera búfa
]
ž
(
ọ̑, ȗ
)
glasb.
komična opera 18. stoletja:
italijanska opera buffa
operácija
-e
ž
(
á
)
1.
zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ,
tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa:
operacija traja že pet ur
;
operacija je uspela
;
narediti, opraviti operacijo
;
pacient je operacijo dobro prestal
;
asistirati pri operaciji
;
težka operacija
;
operacija dvanajsternika, slepiča
/
lepotna operacija
;
plastična operacija
z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali
del telesa
;
robotska operacija
izvedena s pomočjo robotizirane aparature z lučjo, kamero,
kirurškimi orodji, s katerimi je mogoče operirati prek daljinskega
upravljanja
/
pog.
si že šel na operacijo
si se že dal operirati
2.
voj.,
navadno s prilastkom
delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje
ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil:
operacija poteka ob meji
;
izvesti, spremljati, voditi operacijo
;
ustaviti vojaške operacije
/
očiščevalna, padalska operacija
3.
navadno s prilastkom
skupek med seboj povezanih del v okviru celote:
združiti več delovnih operacij
;
novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij
;
poznati zaporedje operacij pri stroju
4.
nav. mn.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek:
finančne, kreditne, trgovinske operacije
;
takih miselnih operacij ni več zmožen
/
publ.
prišlo je do zastoja pristaniških operacij
del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem
♦
filoz.
logična operacija
postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike
;
mat.
računska operacija
postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo
število
;
seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji
;
med.
aseptična operacija
;
premostitvena operacija
pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega
votlega organa
;
indikacija za operacijo
operacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na operacijo:
a)
operacijski instrumenti
/
operacijska dvorana, miza
/
operacijska rana
b)
operacijski načrt
/
operacijsko območje
♦
mat.
operacijski znak
;
operacijsko raziskovanje
panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode
;
voj.
operacijske raziskave
raziskave o potrebnem orožju in moštvu za preboj določene fronte
operacionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
uporaben, učinkovit:
opis operacionalnih ciljev
;
vse operacionalne rešitve v predlogu niso dobre
operacionalizácija
-e
ž
(
á
)
1.
stanje, ko je kaj operacionalizirano:
operacionalizacija spremembe 80. člena ustave je zapisana v ustavnem
zakonu
2.
proces, v katerem se kaj operacionalizira:
operacionalizacija zakona
operacionalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti uporabno, učinkovito v kakem postopku:
operacionalizirati spoznanja
operánd
-a
m
(
ā
)
mat.
količina, na kateri se naredi računska operacija:
operát
-a
m
(
ȃ
)
pravn.,
navadno v zvezi
katastrski operat
izčrpno, strokovno dokumentiran opis zemljišča glede na izmero,
kakovost, kulturo, lastništvo:
operatêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
zdravnik, ki operira:
operater je svoje delo dobro opravil
;
je izvrsten operater
;
dela kot operater na kliniki
2.
kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje:
operater je moral projicirati film še enkrat
;
razpisati delovno mesto operaterja
/
filmski, radijski, tonski operater
;
operater snemalec
;
operater pri mehanografskem stroju
//
kdor nudi pomoč, informacije o čem po telefonu:
počakati je moral na prostega operaterja
3.
podjetje, ki svojim uporabnikom omogoča dostop do storitev prek
določene infrastrukture, navadno telekomunikacijske:
operaterji mobilne telefonije za klice znotraj svojega omrežja
ponujajo nižje cene
;
domači, tuji operaterji
;
konkurenca, sodelovanje med operaterji
;
naročnik, razmerje pri operaterju
;
dogovor, pogodba z operaterjem
/
mobilni operater
ki ponuja dostop do mobilne telefonije
;
kabelski operater
ki ponuja dostop prek kabelskega televizijskega omrežja
;
sistemski operater distribucijskega omrežja
podjetje, ki skrbi za organizirano javno razdeljevanje električne
energije, plina
;
železniški operater
operatêrka
-e
ž
(
ȇ
)
1.
zdravnica, ki operira:
ta zdravnica je tudi dobra operaterka
2.
ženska, ki dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje:
računalniška, radarska operaterka
;
operaterka na igralnih avtomatih
;
operaterka pri računalniku
//
ženska, ki nudi pomoč, informacije o čem po telefonu:
operaterka v klicnem centru
;
telefonska operaterka
operatêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na operaterje:
operaterski pomočnik v filmski ekipi
/
operaterska kabina
operatíva
-e
ž
(
ȋ
)
publ.
dejavnost, zlasti gospodarska, ki se ukvarja s praktičnimi,
neposrednimi deli:
vzgajati kadre za operativo in znanstveno delo
;
delati v operativi
;
inženir s prakso v operativi
/
izvozna, nabavna, prodajna operativa
//
oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo:
šef, vodja operative
/
ta odsek ceste je skupaj z gradbeno operativo gradila mladina
gradbenimi delavci
operatívec
-vca
m
(
ȋ
)
pog.
delavec, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli:
zaposlen je kot operativec v termocentrali
;
narašča potreba po šolanem kadru, število operativcev pa se
zmanjšuje
operatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na operacijo:
a)
operativna odstranitev obolelega tkiva
;
operativno zdravljenje
/
operativni trakt v bolnišnici
b)
operativni bataljon
;
operativna enota
/
operativni oficir
;
operativno poveljstvo
/
vojska je napredovala po operativnem načrtu
/
operativno območje
2.
nanašajoč se na operativo:
vzgajati operativni kader
;
operativno vodstvo
/
opravljati operativne naloge
/
operativni postopek
●
publ.
operativni prostori so premajhni
delovni prostori
;
publ.
ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna
uspešna, zavzeta
♦
aer.
operativni dnevnik letala
;
ekon.
operativni plan
podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje
;
operativna evidenca
sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj
;
navt.
operativna obala
obala, urejena za pristajanje ladij
operatívno
prisl.
:
operativno zdraviti
;
operativno samostojen oddelek
operatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
publ.
uspešnost
,
zavzetost
:
v poslovanju je potrebna večja operativnost
;
premajhna operativnost odbora
//
dejavnost
,
delovanje
:
operativnost vojaških enot
operátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje;
operater
:
za delo pri tem stroju so potrebni trije operatorji
;
operator pri mehanografskem stroju
♦
mat.
logični operator
predpis, ki dani količini določi neko količino
óperen
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na opero:
operni libreto
;
operna arija
;
operna glasba
/
operni repertoar
;
operna predstava
/
operni ansambel, balet
;
operni dirigent
;
operni pevec
/
operno občinstvo
/
operno gledališče
;
publ.
ljubljanska operna hiša
operéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
odrsko glasbeno delo lahkotnega značaja s petim in govorjenim
besedilom ter instrumentalno spremljavo:
igrati opereto
;
skladatelj operete
;
libreto za opereto
operéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na opereto:
operetni libreto
;
operetna glasba
;
operetne melodije
/
operetna predstava
/
operetni igralec, pevec
;
operetna skupina
2.
publ.
ki ima značilnosti, zaradi katerih ga drugi ne jemljejo resno:
operetna revolucija, vlada
operétno
prisl.
:
operetno lahkotna vsebina filma
operíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je bil operiran:
dati operirancu pomirjevalno sredstvo
;
skrbeti za operirance
operíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od operirati:
operiranje bule, noge
/
operiranje z argumenti
operíranka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je bila operirana:
operiranka se počuti bolje
operírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
nedov. in dov.
z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek
ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa:
dati se operirati
;
operiral ga je primarij
;
ponesrečenca so že operirali
/
operirati oko, pljuča
;
operirali so ga na prostati
/
operirati bulo, kilo, slepič
2.
voj.
opravljati vojaške operacije:
bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami
;
brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem
3.
publ.
delovati
,
nastopati
:
njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih
;
kot borzni agent je operiral v večjih mestih države
4.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi s
s, z
izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik:
banke operirajo z denarjem vlagateljev
;
operirati s stvarnim gradivom
/
umetnik operira z barvo, obliko
/
operirati s številkami
/
režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem
sodelovati
;
v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi
jih upošteva, navaja
5.
ekspr.
uporabljati
:
rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami
;
kot govornik operira s frazami
operíran
-a -o:
operirani bolnik
;
jutri bo operiran
;
operirana noga še vedno boli
;
sam.:
operirani se dobro počuti
operíst
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
operni pevec:
nastop znanega operista
opériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
okrasiti s perjem:
operiti puščico
opériti se
dobiti perje:
mladiči se še niso popolnoma operili
opérjen
-a -o:
vojaki v operjenih čeladah
;
golobi so lepo operjeni
;
ekspr.
biti po pavje operjen
operjáničiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
okrasiti s perjanico:
operjaničiti klobuk
operjáničen
-a -o:
operjaničena čelada
opérjenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
ptič
:
ob bregu reke so se zbrali razni operjenci
opérjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
dejstvo, da je telo poraslo s perjem:
operjenost mladičev
/
slaba operjenost pri nekaterih papigah
operóz
-a
m
(
ọ̑
)
lit.
član ljubljanskega društva Academia operosorum:
prizadevanja operozov
operútiti se
-im se
dov.
(
ū ȗ
)
knjiž.
dobiti peruti:
mladiči so se že operutili
operúten
-a -o:
še ne operuten ptič
/
ekspr.
stopiti v življenje brez operutenih pričakovanj
opésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̄
)
star.
tesen
2
,
oprijet
:
opesen suknjič
opésniti
-im
dov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
izraziti, prikazati v pesmi:
ta motiv je opesnilo več pesnikov
/
Aškerc je opesnil Trubarja
opéstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nar.
kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje;
odrivač
:
kolo je zadelo ob opestnik
opéšanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor je opešal:
pomagati opešancu
opéšanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od opešati:
opešanje srca, vida
/
opešanje rastlin
opéšanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje opešanega človeka:
opešanost izletnikov
/
zaradi opešanosti se je dal upokojiti
opéšati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se
premikati:
ranjenec je opešal in so ga morali nositi
;
opešati od lakote
;
v strmem klancu so konji opešali
2.
postati slab, onemogel:
ni še tako star, pa je že opešal
;
v zadnjem letu je opešal
/
ekspr.:
rastlina v taki zemlji opeša
;
nekatere sorte krompirja so opešale
so se izrodile
3.
nav. ekspr.
izgubiti popolnost svojih značilnosti:
sluh, spomin, vid mu je opešal
/
telesne moči so ji opešale
//
nav. 3. os.
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
oči so mu opešale
;
med boleznijo mu je opešalo srce
4.
ekspr.
postati manj močen, intenziven:
njena ljubezen je opešala
opéšan
-a -o:
opešan človek
;
duševno opešan
;
opešana živina
opéten
tudi
opêten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ē
)
peten
:
opetni del čevlja
opéti
1
opnèm
dov.
, opél;
nam.
opét
in
opèt
(
ẹ́ ȅ
)
1.
s pripenjanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini,
zlasti za olepšanje:
opeti stene
;
opeti s tapetami
/
obleka je tesno opela njeno postavo
2.
star.
dati okrog telesa:
opeti vitezu oklep
opét
-a -o:
z usnjem opeta vrata
;
hrbtenica mora biti trdno opeta s kitami in mišicami
●
star.
nosi zelo opete hlače
oprijete
opéti
2
opôjem
dov.
, opój opójte
tudi
opôj opôjte; opél
(
ẹ́ ó
)
knjiž.
proslaviti v pesmi:
opeti junaka
;
opeti pomlad
//
izraziti, prikazati v pesmi:
opeti svojo bolečino, ljubezen
opétje
tudi
opêtje -a
s
(
ẹ̑; ȇ
)
obrt.
petni del obuvala:
opetje in peta
opetnájstiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
ogoljufati
,
prevarati
:
pri kupčiji so ga opetnajstili
/
opetnajstili so jo za delež
opétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
opetnik
:
opetnica se tesno prilega nogi
♦
obrt.
zgornje usnje petnega dela obuvala
opétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zadnji zgornji del obuvala:
trdi, visoki opetniki
;
peta in opetnik
♦
obrt.
močnejši del petnega dela obuvala med zgornjim usnjem in podlogo
opetováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
ponavljati
:
opetoval je za njim besedo za besedo
opetován
-a -o:
opetovane prošnje
;
prisl.:
to smo opetovano naglašali
velikokrat, večkrat
;
opetovano je pokazal, da je rodoljub
ponovno, znova
opévanka
-e
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
opevana ženska:
pesem je poslal svoji opevanki
/
Prešernova opevanka
opévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
slaviti v pesmi:
pesnik opeva žrtve za svobodo
;
opevati pomlad
;
opevati ljubljeno ženo
/
pesem opeva njegovo junaštvo
//
izražati, prikazovati v pesmi:
opevati dogodke iz vojne
;
opevati ljubezen, žalost
/
v filmu opevati trpljenje svoje domovine
2.
ekspr.
zelo hvaliti, slaviti:
vse življenje ga opeva
;
toliko ga ni treba opevati, saj so drugi še boljši
opévan
-a -o:
opevana ljubezen
;
opevana ženska
;
toliko opevano blago se je izkazalo za slabo
opháti
ophám
stil.
opšèm
dov.
(
á ȃ, ȅ
)
s tolčenjem odstraniti trši ovoj žitnih zrn:
ophati ječmen, proso
;
ophati v stopah
ophán
-a -o:
ophano zrnje
opiát
tudi
opiját -a
m
(
ȃ
)
farm.
zdravilo, ki vsebuje opij ali opijeve alkaloide:
proizvodnja, uporaba opiatov
;
morfij, opij in drugi opiati
opiáten
tudi
opijáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opiat:
opiatni analgetiki
;
opiatne droge
;
zdravljenje opiatne odvisnosti
ópica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi
okončinami in z naprej obrnjenimi očmi:
opice plezajo po drevju, trgajo sadeže
;
opice v živalskem vrtu
;
vreščanje opic
;
posnema druge kot opica
;
skače kakor opica
/
cirkuška, dresirana opica
♦
antr.
opica človek
pitekantropus
;
zool.
ozkonose opice
z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina
;
človeku podobne opice
;
širokonose opice
s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina
2.
slabš.
kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega:
ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno
//
človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti
ženska:
to je prava opica
/
kot psovka
opica neumna
ópičar
-ja
m
(
ọ̑
)
nekdaj
kdor vodi po svetu dresirane opice in nastopa z njimi:
opičarji in medvedarji
opičaríja
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
dejanje, ravnanje, s katerim kdo nekritično posnema dejanje, ravnanje
koga drugega:
to je prava opičarija
opíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nar. vzhodnoštajersko
zapičiti
:
opičiti kol v zemljo
/
svoje oči je opičil v soseda
;
s pogledom se je opičila vanj
ópičjak
in
opičják -a
m
(
ọ̑; á
)
1.
opičji samec:
stari opičjaki v živalskem vrtu
;
skače kot opičjak
2.
slabš.
človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem:
s takim opičjakom se druži
ópičji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na opice:
opičji mladič, samec
/
opičji kriki
;
opičja spretnost
/
njegove opičje kretnje
;
ekspr.:
človek z opičjim obrazom
;
ima opičje čelo
/
ekspr.
opičja ljubezen staršev do otrok
nekritična
ópičje
prisl.
:
opičje posnemati druge
;
po opičje se spakovati, vesti
ópička
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od opica:
igrati se z opičko
;
dresirane opičke
ópičnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
opičjak
:
opičnik pleza po drevju
/
s takim ravnanjem je naredila iz otroka pravega opičnika
opičnják
-a
m
(
á
)
1.
zaprt prostor za opice:
ogledovati si opice v opičnjaku
2.
opičji samec:
velik opičnjak
opíh
-a
m
(
ȋ
)
bot.
na vlažnih tleh rastoča rastlina z drobnimi bledo rumenimi cveti,
Ranunculus sceleratus:
opíhati
-am
dov.
,
tudi
opihájte;
tudi
opihála
(
í
)
1.
obdati s premikajočim se zrakom:
opihati boleče mesto
//
obdati kaj s seboj:
opihal jih je mrzel veter
2.
s pihanjem odstraniti:
opihati prah s knjige
opíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
obdati s premikajočim se zrakom:
opihniti buško
//
obdati kaj s seboj:
na vrhu jih je opihnil mrzel veter
opihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
obdajati s premikajočim se zrakom:
opihovati obraz s pahljačo
;
opihovati si prste
//
obdajati kaj s seboj:
grebene opihuje mrzel veter
ópij
-a
m
(
ọ̄
)
mamilo iz izcedka glavic vrtnega maka:
kaditi, uživati opij
;
pridobivanje opija
/
surovi opij
v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to
mamilo
opijániti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo
pijan:
opijanili so jo, da so jo lažje ogoljufali
;
opijaniti z vinom
//
povzročiti pijanost, omotico:
pijača jo je hitro opijanila
/
ta močni vonj ga je opijanil
2.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna
več razsodno, preudarno:
strast po hitrosti ga je opijanila
/
opijaniti koga z lepimi besedami
opijániti se
s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postati pijan:
vsako nedeljo se opijani
opijánjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo
pijan:
fantje so opijanjali dekleta
;
opijanjati z vinom
//
povzročati pijanost, omotico:
pijača jo je hitro opijanjala
/
ta močni vonj me opijanja
2.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna
več razsodno, preudarno:
uspeh ga opijanja
/
opijanjali so ga s pohvalami
opijánjati se
s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postajati pijan:
opijanjati se z žganjem
opíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od opijati:
hitro opijanje z žganjem
opijanljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki opijanja:
opijanljive pijače
/
opijanljiv vonj rož
opíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo
pijan:
sam ni pil, druge je pa rad opijal
;
opijati s slivovko
//
povzročati pijanost, omotico:
pijače, ki opijajo
/
ta snov v večjih količinah opija
2.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna
več razsodno, preudarno:
ljubezen ga je vse bolj opijala
/
oblast, ki jo ima, ga opija
opíjati se
s pitjem alkoholne pijače postajati pijan:
nikoli se ni opijal
;
do nezavesti se opijati
ópijev
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na opij:
opijev učinek
♦
farm.
opijeva tinktura
rjava alkoholna raztopina opija
;
kem.
opijev alkaloid
ópijski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na opij:
opijsko mamilo
/
opijski mak
/
opijska pijanost
/
opijske kadilnice
♦
zgod.
opijska vojna
vojna Anglije in Francije s Kitajsko v letih 1839–1842 in
1857–1858, ker je ta prepovedala uvoz opija iz Indije
opíkati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
raniti s piki, pikanjem:
ose te bodo opikale
/
otroka so opikali komarji
;
pren.,
ekspr.
v družbi rada opika znance
opíkan
-a -o:
opikan od komarjev
opikljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da je na čem kaka snov v obliki pik, pikic:
z lepilom namazano brado opikljati s kosmiči preje
opiklján
-a -o:
z mušjimi iztrebki opikljana slika
opílek
-lka
m
(
ȋ
)
nav. mn.
kar odpade pri piljenju:
sproti odstranjevati opilke
;
roženi, železni opilki
opíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pilo obdelati predmet:
opiliti vijak
/
opiliti nohte do zaželene dolžine
/
opiliti robove
2.
knjiž.
dati čemu bolj izdelano podobo:
opiliti besedilo, govor
/
v teh letih je svoje vedenje opilil
3.
ekspr.
udariti
:
opilil ga je, še preden se mu je mogel izmakniti
●
ekspr.
opilil me je za precejšnjo vsoto
ogoljufal
opíljen
-a -o:
opiljeni kovanci
;
ima opiljen slog
opioíd
-a
m
(
ȋ
)
farm.
zdravilo za lajšanje hudih bolečin, ki vsebuje opij:
zdravnik je bolniku predpisal močan opioid
;
odmerek opioidov
;
poraba opioidov
opioíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na opioide:
opioidni analgetik
;
izločanje opioidnih peptidov
;
opioidno zdravilo
opípati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ī ȋ
)
nar.
oskubsti
:
opipati kokoš
opípan
-a -o:
opipan piščanec
;
brke je imel podobne repu stare opipane kokoši
opiráč
-a
m
(
á
)
grad.
poševni tram povezja;
opornik
opiráča
-e
ž
(
á
)
star.
palica za oporo (pri hoji):
hodi z opiračo
/
palica opirača
opirálo
-a
s
(
á
)
kar se rabi za oporo, naslonitev:
stol brez ročnih opiral
opíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od opirati, naslanjati:
opiranje nadlakti na mizo
;
opiranje na palico
/
opiranje na to teorijo
opírati
1
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
navadno v zvezi z
na
1.
dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom
nekaj teže prenaša na kaj:
sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice
;
opirati komolce na mizo
//
delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju;
podpirati
:
ranjenca sta opirala dva borca
;
opiral ga je z levico
/
na strmini so morali opirati voz
2.
imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče:
svojo prošnjo opiram na naslednje
;
opirati trditev na že znana dejstva
;
opirati se na znanstvena spoznanja
/
sodba se opira na izpovedi prič
opírati se
1.
držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj:
vso pot se je opiral nanj
//
biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže
prenaša na kaj:
stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo
;
opirati se na palico, ob palico
2.
nav. ekspr.
biti v prostorsko neposrednem stiku s čim:
zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje
3.
imeti, dobivati pomoč, podporo:
tudi v nesreči se lahko opira nanj
/
opirati se na lastne sile, sposobnosti
opiráje
:
sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan
;
pisati o stvari, opiraje se na dejstva
;
stopal je počasi, opiraje se na palico
opirajóč
-a -e:
stal je, opirajoč se na gorjačo
;
na poskuse opirajoče se raziskave
opírati
2
-am
nedov.
(
ī
)
star.
večkrat oprati:
opirati komu perilo
/
s solzami opirati svojo krivdo
zmanjševati
opís
-a
m
(
ȋ
)
predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih:
izpopolniti opise pomembnih dogodkov
;
kratek, nadroben, natančen opis
;
lirični opisi narave
/
osebni opis
;
tehnični opis stroja
;
opis bolezni
♦
lit.
natančna besedna predstavitev česa v pripovedi
;
šol.
pisni izdelek, v katerem so navedene glavne zunanje značilnosti
česa
opísati
in
opisáti opíšem
dov.
, opíšite
(
í á í
)
1.
z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih:
opisati človeka, dogodek, lego kraja
;
sam je opisal svoje življenje
;
na kratko, natančno opisati
/
opisati naloge, ki jih je treba opraviti
;
opisati potek dela
2.
nav. 3. os.,
geom.
gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti:
opisati elipso, krog
;
premica opiše plašč valja
●
žoga je opisala (velik) lok
je letela v (velikem) loku
3.
star.
pobarvati
,
poslikati
:
opisal je veliko pirhov
;
opisati si obraz
opísan
-a -o:
opisana metoda ne ustreza več
;
njegove zasluge so opisane zelo natančno
;
površno opisan
opisávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
opisovati
:
znal je slikovito opisavati dogodke
opísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na opis:
vprašanja zahtevajo opisni odgovor
;
opisna razlaga
/
njegove pesmi so preveč opisne
♦
geom.
opisna geometrija
geometrija, ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini
;
jezikosl.
opisni čas
glagolska oblika, ki se tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno
glagolsko obliko
;
opisni deležnik
tvorni in trpni deležnik, s katerim se tvorijo opisni časi in
nakloni
;
opisna slovnica
slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja
;
šol.
opisno ocenjevanje
označevanje učnega uspeha z besedami
opísno
prisl.
:
opisno prikazati
opisljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da opisati:
značilnosti tega dela so ugotovljive in opisljive
;
težko opisljiv pojem
opisméniti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
naučiti pisati in brati:
država si prizadeva opismeniti vse nepismene
//
narediti, da kdo pridobi sposobnost aktivnega tvorjenja, sprejemanja
besedil:
funkcionalno opismeniti učence
/
gledališko, književno, medijsko opismeniti bralce, gledalce
2.
narediti, da kdo pridobi znanje, sposobnost za opravljanje kakega
dela, dejavnosti:
opismeniti neplavalce
/
finančno, informacijsko, naravoslovno, računalniško opismeniti
dijake, študente, učitelje
/
emocionalno, vsestransko opismeniti otroke
opisménjen
-a -o
v slovenščini je bil slabo opismenjen
/
biti glasbeno, plesno, računalniško opismenjen
opisménjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost opismenjenega človeka:
funkcionalna, jezikovna opismenjenost dijakov, študentov
;
pravopisna opismenjenost
;
slaba opismenjenost nekaterih priseljencev
/
računalniška opismenjenost
/
politična opismenjenost
opismenjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od opismenjevati:
sistematično opismenjevanje otrok v prvih razredih devetletke
/
učbenik je namenjen opismenjevanju in učenju slovenščine
;
metode funkcionalnega opismenjevanja učencev
/
gledališko, kulturno, medijsko opismenjevanje bralcev, gledalcev
/
glasbeno, plavalno opismenjevanje
/
digitalno opismenjevanje
razvijanje sposobnosti uporabljanja interneta, elektronske pošte,
digitalne fotografije, elektronskega komuniciranja z državno
upravo
;
informacijsko opismenjevanje
;
računalniško opismenjevanje
učenje, pridobivanje temeljnih znanj in veščin za učinkovito
uporabo računalnika, možnosti in veščin za uporabo interneta ter
komunikacije prek elektronskih medijev
/
čustveno opismenjevanje otrok, odraslih
opismenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
učiti pisati in brati:
opismenjevati nepismene
;
sistematično opismenjevati otroke
//
delati, da kdo pridobi sposobnost aktivnega tvorjenja, sprejemanja
besedil:
opismenjevati učence za kritično dojemanje in ustvarjalno rabo
besedil
/
medijsko opismenjevati bralce, gledalce
2.
delati, da kdo pridobi znanje, sposobnost za opravljanje kakega dela,
dejavnosti:
finančno, informacijsko, računalniško opismenjevati dijake, odrasle,
študente
opísništvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
opisnost
,
opisovanje
:
v njegovi poeziji je veliko opisništva
opísnogeométričen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ẹ́
)
nanašajoč se na opisno geometrijo:
opisnogeometrični problem
/
opisnogeometrična upodobitev
opísnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost opisnega:
avtor je presegel faktografsko opisnost prejšnjih del
/
ekspr.
z golo opisnostjo ni dosegel zaželenega učinka
opisoválec
-lca
[
opisovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor opisuje:
dober opisovalec narave
opisoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opisovanje:
avtorjev opisovalni dar
/
njegove pesmi niso izpovedne, ampak opisovalne
/
opisovalna metoda
opisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od opisovati:
ne mara dolgega opisovanja
;
natančno, olepšano opisovanje
;
opisovanje dogodkov, razmer
opisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z besedami predstavljati, prikazovati kaj po zunanjih značilnostih:
opisovati ljudi, naravo, življenje
;
jedrnato, slikovito, živo opisovati
;
težko je slepemu opisovati barve
;
na dolgo opisovati
♦
jezikosl.
opisovati čase in naklone z opisnim deležnikom
delati, tvoriti
2.
nav. 3. os.,
geom.
gibajoč se, premikajoč se na določen način delati:
točka opisuje krog
;
premica opisuje plašč stožca
opisován
-a -o:
pisatelj se je približal duhu opisovane dobe
opíščiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
nar. zahodno
dobiti izpuščaje:
po vsem telesu se je opiščil
opítati
-am
dov.
(
ī
)
spitati
:
opitati prašiča in ga prodati
;
kravo na hitro opitati
●
ekspr.
brata je opital z ne preveč laskavimi imeni
ozmerjal
opítan
-a -o:
opitana živina
opíti
opíjem
dov.
(
í
)
1.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo
pijan:
zvabili so ga v zidanico in opili
//
povzročiti pijanost, omotico:
ta pijača opije
/
močna zdravila so ga opila
2.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna
več razsodno, preudarno:
zmaga jih je opila
/
opiti koga z besedami
opíti se
s pitjem alkoholne pijače postati pijan:
pil je, da bi se opil
;
opiti se z žganjem
opít
-a -o:
opit človek
;
bila je nekoliko opita
;
opit od lepote
opítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od opiti:
posledice opitja
opítost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje opitega človeka:
v opitosti storjeno dejanje
òpla
medm.
(
ȍ
)
pog.
1.
izraža zavrnitev:
opla, tako pa že ne boš govoril
2.
izraža opravičilo:
opla, res sem neroden
3.
izraža začudenje, presenečenje:
opla, kaj se pa dogaja
oplahníti
1
in
opláhniti -em
dov.
(
ī á
)
knjiž.
uplahniti
,
upasti
:
balon je nenadoma oplahnil
oplahníti
2
in
opláhniti -em
dov.
(
ī á
)
nar.
oplakniti
:
oplahniti sod
oplahtáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.
ogoljufati
,
prevarati
:
oplahtati koga
;
pri prodaji so ga oplahtali za pet tisoč evrov
oplájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od oplajati:
oplajanje pri živalih
/
oplajanje zahodnoevropskega slikarstva z bizantinskim
/
medsebojno oplajanje dveh kultur
oplájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
oplojevati
:
umetno oplajati
/
čebele oprašujejo in oplajajo rastline
2.
ekspr.
izboljševati vrednost, kakovost:
etika bi morala oplajati prakso
;
oplajati svoj besedni zaklad z branjem klasikov
;
duhovno, kulturno oplajati
oplájati se
knjiž.,
ekspr.
zajemati, dobivati iz česa:
skladatelj se oplaja ob ljudski glasbi
/
oplajati se in duhovno bogateti ob Prešernu
●
ekspr.
estetika in idejna kritika se medsebojno oplajata
dopolnjujeta, vplivata druga na drugo
oplajajóč
-a -e:
bral je klasike, oplajajoč se ob njihovi umetnosti
;
oplajajoča moč
opláka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
odpadna voda:
v kanalih pod ulicami klokota oplaka
/
industrijska oplaka
●
ekspr.
sram te bodi, da točiš tako oplako
slabo, nekvalitetno vino
oplakníti
in
oplákniti -em
dov.
(
ī á
)
z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja:
krožnike je samo oplaknila
;
oplakniti kaj s čisto, mrzlo vodo
/
oplakniti roke z razkužilom
;
na hitro se je oplaknil v potoku
●
ekspr.
oplakniti si (suho) grlo
kaj popiti
oplakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja:
oplakovati posodo
/
oplakovati roke z razkužilom
;
hodili smo se oplakovat v potok
2.
večkrat pokriti, obdati kaj s seboj:
dež je oplakoval ceste
/
voda oplakuje strme bregove
/
otok oplakujejo valovi
oplánkati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.
ograditi z deskami, krajniki:
gradbišče so že oplankali
opláščiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
teh.,
v zvezi z
elektroda
obdati z mineralno oblogo:
oplaščiti elektrode za varjenje
opláščen
-a -o:
oplaščena elektroda
oplašíti
in
oplášiti -im,
in
oplašíti -ím
dov.
, oplášil
(
ī á ā; ī í
)
1.
z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja,
dela:
njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen
;
opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo
;
ne dajte se oplašiti
/
vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje
2.
zastar.
preplašiti
,
prestrašiti
:
oplašiti otroka
;
na sestanku so ga malo oplašili
;
tatovi so se oplašili in zbežali
/
s svojo opazko ga je oplašila
vznemirila
oplášen
-a -o
in
oplašèn -êna -o:
oplašen otrok
;
biti oplašen
oplát
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
furnir
:
hrastova, orehova oplat
●
zastar.
dobiti jih po zadnji oplati
po zadnjici
opláta
-e
ž
(
ā
)
teh.
kar pokriva ogrodje ladje, letala:
na ladijsko ogrodje so pritrdili leseno oplato in krov
;
kovinska oplata letala
opláten
-tna -o
(
ȃ
)
pridevnik od oplata:
oplatna deska
opláti
opóljem
dov.
, opôlji opoljíte; oplál
in
oplàl
(
á ọ́
)
agr.
odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode:
oplati koruzo, oves
oplática
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
furnir
:
orehova oplatica
/
oblagati z oplaticami
oplatíti
-ím
in
oplátiti -im
dov.
, oplátil
(
ī í; ā ȃ
)
knjiž.
furnirati
:
oplatiti lesene izdelke
//
teh.
narediti čemu oplato:
oplatiti ladjo
oplátnica
tudi
oplatníca -e
ž
(
ȃ; í
)
knjiž.
tanka deska, plošča zlasti za obijanje, oblaganje:
ladjedelec veže oplatnice
;
nameščanje podov in oplatnic pri tovornih vagonih
oplàz
-áza
m
(
ȁ á
)
1.
agr.
del pluga v obliki široke železne palice, ki drži plug v ravnotežju:
lemež, deska in oplaz
2.
nar.
del njive, ki je plug ne izorje:
za plugom so se delali oplazi
;
prekopati oplaze
//
nezoran, travnat svet med njivami:
kositi krmo po oplazih
●
zastar.
zapeljal je čez kamen in na smučki je nastal oplaz
odrgnina, praska
oplázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na oplazenje:
oplazna svetloba
/
oplazni strel
oplázenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oplaziti:
voznik je zapeljal s ceste, da se je izognil trčenju ali vsaj
oplazenju
oplazíti
in
opláziti -im,
in
opláziti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
premikajoč se od strani se dotakniti:
padajoča smreka je oplazila sosednje drevje
;
po obrazu ga je oplazila veja
;
pri preskoku je oplazil oviro
/
roka je drsala po zidu in oplazila vrata
;
pren.
civilizacija jih je le površno oplazila
//
nav. ekspr.
zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom:
tovornjak je oplazil avtomobil
;
avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini
2.
raniti, poškodovati z zadetkom od strani:
krogla mu je oplazila roko
/
strel ga je oplazil po čelu
/
ne vstajaj, da te ne oplazi granata
//
nav. ekspr.
nekoliko poškodovati:
večkrat jih je oplazila strela
/
rože je oplazila prva slana
/
spet ga je oplazila kap
3.
ekspr.,
navadno v zvezi
oplaziti z očmi, s pogledom
na hitro pogledati:
očitajoče ga je oplazila z očmi
;
oplazila ga je s hladnim pogledom
/
njegove oči mimogrede oplazijo goste
4.
ekspr.
udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom:
oplaziti z bičem
;
iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil
;
pren.
kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
5.
ekspr.
premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini:
svetloba žarometa oplazi hišo
/
sence oblakov so oplazile njive
opléček
-čka
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov:
oblekla je vezen opleček
♦
obrt.
del oblačila spredaj in zadaj ob ramenih, ukrojen posebej in
(delno) prišit; sedelce
opléčje
-a
s
(
ẹ̑
)
anat.
del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže
zgornje okončine s trupom;
ramenski obroč
:
v območju oplečja je hrbtenjača odebeljena
♦
vet.
pleče z nadlaktjo
opléčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
ženska bluza z rokavi, navadno platnena:
oblekla je široko rožasto krilo in oplečnik
oplemenítenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od oplemenititi:
oplemenitenje človeka
/
duhovno oplemenitenje
/
oplemenitenje rude, tkanine
;
oplemenitenje z laki
oplemenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oplemeniti:
oplemenitev kobile
oplemeníti
-ím
dov.
, opleménil
(
ī í
)
1.
vet.
oploditi
:
žrebec oplemeni kobilo
;
oplemeniti svinje
2.
zastar.
oplemenititi
:
oplemeniti svoj okus
oplemenjèn
-êna -o:
oplemenjena kobila
oplemenitílnica
-e
ž
(
ȋ
)
tovarniški obrat za oplemenitenje:
obratovodja oplemenitilnice
oplemenítiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti kaj bolj plemenito, dobro:
s svojo umetnostjo nas je oplemenitil
/
to delo bo oplemenitilo našo literaturo
;
oplemenititi svoj okus
izboljšati
;
na potovanjih je oplemenitil svoje znanje
obogatil
2.
teh.
opraviti dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost:
oplemenititi les, tkanino
;
oplemenititi papir s premazanjem
;
oplemenititi jeklo
izboljšati njegove lastnosti s spreminjanjem njegove kemične sestave
♦
agr.
oplemenititi
izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom;
požlahtniti
;
metal.
oplemenititi rudo
odstraniti iz nje večji del nekakovostnih sestavin
oplemeníten
-a -o:
oplemeniteno blago
;
z umetnostjo oplemeniteno življenje
/
oplemeniteno jeklo
plemenito jeklo
oplemenitováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
plemenititi
:
kultura oplemenituje življenje
oplemenjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oplemenjevati:
oplemenjevanje krav
/
strokovnjak za oplemenjevanje rastlin
žlahtnjenje
/
oplemenjevanje človekovega duha
oplemenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
vet.
oplojevati
:
oplemenjevati krave
2.
zastar.
plemenititi
:
ljubezen ga je oplemenjevala
oplèn
-éna
m
(
ȅ ẹ́
)
agr.
premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v
katerega se vtaknejo ročice:
zaradi prevelike teže se je oplen prelomil
♦
žel.
naprava za prevoz dolgih tovorov na dveh med seboj spetih odprtih
vagonih
oplenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od opleniti:
oplenitev gradu
opleníti
in
opléniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
izropati
:
oplenili so ladje z dragocenim tovorom
●
napadalci so ga oplenili
oropali
oplenívši
zastar.
:
oplenivši mesto, se je sovražnik umaknil
oplénjen
-a -o:
oplenjena trgovina
oplèsk
tudi
oplésk -éska
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem:
oplesk vhodnih vrat se lušči
;
svež oplesk
/
oljnati oplesk
;
pren.,
ekspr.
avtor je dal meščanskemu nacionalizmu socialističen oplesk
opléskati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
prekriti z oljnato barvo, lakom:
opleskati okna, vrata
opléskan
-a -o:
belo opleskane stene kopalnice
oplêsti
oplêtem
dov.
, oplêtel
in
oplétel oplêtla,
stil.
oplèl oplêla
(
é
)
1.
pletoč narediti, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo:
oplete tri steklenice na dan
;
pren.,
ekspr.
skušala ga je oplesti z ljubezenskimi mrežami
//
narediti, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog
česa:
oplesti bodečo žico okoli kolov
//
okrasiti s podolgovatimi okraski:
lepo oplesti
;
oplesti voz s pisanimi trakovi
2.
rastoč pokriti površino:
zidove je opletel gost bršljan
/
srobot je opletel smreko
3.
narediti krožnemu gibu podoben gib:
še enkrat je opletel z rokami, nato pa se potopil
/
vol je opletel z repom
/
ekspr.
tako jo je udaril, da ji je glava kar opletla
/
tovornjak je opletel s prikolico
4.
ekspr.
udariti
:
opletel ga je z bikovko
;
oplesti z vajetmi po konjih
opletèn
-êna -o:
opletena steklenica
;
z venci opletene lože
oplešivéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati plešast:
hitro se je postaral in oplešivel
oplèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
kar kaj opleta:
zaščitni oplet žice
//
nekdaj
ograja, stena, spletena iz šibja, protja:
z opleti in okopi obdane utrdbe
oplétanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od opletati:
opletanje steklenic
/
opletanje jadra v vetru
/
vožnjo je motilo opletanje kolesa
/
zakaj je treba toliko govorjenja in opletanja
oplétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo:
opletati steklenice
;
pajek je opletal cvete s pajčevino
//
delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog
česa:
opletati vrv okoli debla
2.
rastoč pokrivati površino:
zidove opleta stoletni bršljan
;
srobot se opleta čez skale
//
biti, obstajati okrog česa:
lovorov venec mu opleta čelo
3.
delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe:
opletati z nogami, rokami
;
nesmiselno je opletal okrog sebe
/
vol opleta z repom
;
metulj je opletal s krilci
//
delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje:
veter opleta z ohlapnim šotorom
/
natakar je opletal s prtičem
4.
viseti in se neurejeno gibati:
čutarica mu opleta ob stegnu
/
dolge kite ji opletajo po hrbtu
/
preširoka obleka opleta okrog nje
;
hlače mu opletajo okrog suhih nog
5.
nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne
namestitve:
levo kolo je opletalo
;
močno, rahlo opletati
/
tovornjak opleta s prikolico
/
dojenčku glava še opleta
6.
ekspr.
opotekaje se hoditi:
z zadnjimi močmi je opletala za njim
;
opleta po cesti kot pijan
/
najej se, saj komaj še opletaš
hodiš
//
muditi se, zadrževati se:
kaj tako dolgo opleta po hiši
/
pojdimo, kaj bi še opletali
se obotavljali
7.
ekspr.
udarjati
,
tepsti
:
opletati koga z bičem
;
opletal je z gorjačo po hrbtih
;
dečki so se opletali z vejami
●
star.
imela je šest služabnic, ki so jo opletale
česale, ji spletale lase
;
ekspr.
zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov
hodi
;
opletati z
ekspr.
rad opleta z besedami
veliko, a vsebinsko prazno govori
;
slabš.
v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo
jo je omenjal, govoril o njej
;
slabš.
opletati z jezikom
opravljati, obrekovati
;
ekspr.
ne dovolim, da bi opletali z menoj
samovoljno, brezobzirno ravnali
oplétati se
ekspr.
1.
hoditi, zadrževati se kje:
pastir se je počasi opletal med živino
;
pren.
sto misli se ji opleta po glavi
2.
ukvarjati se, navadno s čim neprijetnim, težavnim:
s tem delom se že dolgo opleta
/
pojdi, kaj bi se še opletal z njimi
/
opleta se in žene, da dovolj zasluži
●
ekspr.
noge se mi že opletajo
od utrujenosti, slabosti že težko hodim
;
ekspr.
to se ti bo še opletalo
bo imelo slabe, neprijetne posledice
;
ekspr.
vprašali so ga tako, da se ni mogel nič opletati
izmikati
opletajóč
-a -e:
nerodni, opletajoči koraki
;
hlače z opletajočimi hlačnicami
opletàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki opleta:
opletave noge
●
ekspr.
bil je že precej opletav
pijan, vinjen
opletênka
tudi
opleténka -e
ž
(
é; ẹ́
)
knjiž.
pletenka
:
spiti opletenko vina
opléti
oplévem
dov.
,
tudi
oplevíte; oplél
(
ẹ́
)
1.
s puljenjem odstraniti plevel:
okopati in opleti
/
opleti korenje
/
opleti grede
;
njivo je bilo treba pred žetvijo opleti
/
opleti travo na grobu
;
pren.,
ekspr.
med njimi bom zasejal sovraštvo, ki ga ne bo nihče oplel
2.
nepreh.,
pog.,
navadno s prislovnim določilom
izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti;
opraviti
:
kot pevec si oplel
/
če bo videl, da se ga bojiš, si oplel
;
midva sva oplela
;
pri njej si oplel
oplét
-a -o:
skrbno oplet vrt
oplézati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
s plezanjem priti na več mest:
vsa drevesa opleza
oplinjevánje
-a
s
(
ȃ
)
zgraditev, gradnja objektov, naprav za dovod in uporabo plina;
plinifikacija
:
del namenskih sredstev so porabili za širitev oplinjevanja v občini
;
oplinjevanje kraja
;
načrti za oplinjevanje
oplitvéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati plitev:
jarek je oplitvel, ker ga niso čistili
/
zaradi slabe družbe je oplitvel
opljúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nar.,
v zvezi
opljuniti (si) roke
pljuniti (si) v roke:
Zdajci .. si je zavihal rokave in si opljunil roke
(F. Bevk)
opljúskati
-am
dov.
(
ȗ
)
s pljuskanjem zmočiti, politi:
opljuskati mizo
;
opljuskati si obraz s hladno vodo
/
valovi so ju opljuskali, da sta bila zelo mokra
opljuskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s pljuskanjem močiti, polivati:
opljuskavati hrbet
/
valovi opljuskavajo kljun ladje
;
pren.
od vseh strani me opljuskava hrup, svetloba
opljúskniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s pljuskom zmočiti, politi:
opljuskniti koga z vedrom vode
/
val ga je opljusknil po nogah
opljúsniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s pljuskom zmočiti, politi:
opljusniti koga po hrbtu
/
val opljusne skalo
;
pren.
svetloba za hip opljusne temni hodnik
opljúvati
-am
in
opljújem
in
opljuváti opljúvam
in
opljújem
dov.
, opljuvál
in
opljúval
(
ú; á ú
)
s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos:
skočila je proti njemu in ga opljuvala
;
sliko so opljuvali in poteptali
//
ekspr.
vzeti ugled, osramotiti:
obsoditi in opljuvati človeka ni težko
/
opljuvati komu čast
opljúvan
in
opljuván -a -o:
biti opljuvan in ponižan
oplôčiti
-im
tudi
oplóčiti -im
dov.
(
ó ȏ; ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
obložiti s ploščami:
opločiti stene, tla
oplôčen
tudi
oplóčen -a -o:
opločeno dvorišče
oplóčje
-a
s
(
ọ̑
)
navt.
kar pokriva ogrodje čolna, ladje:
opločje daje obliko trupu
;
kovinsko opločje
oplóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
plošča (za oblaganje):
tla so bila iz velikih rjavih opločnic
;
kamnite opločnice
oplódba
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
oploditev
:
umetna oplodba
/
oprašitev in oplodba ajde
oplóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
v zvezah:
fiz.
oplodni reaktor
jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita
tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo
;
gozd.
oplodna sečnja
sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje;
postopna sečnja
oplodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oploditi:
ta samec ni sposoben oploditve
/
umetna oploditev
/
oprašitev in oploditev trte
/
oploditev jajčeca
;
notranja, zunanja oploditev
znotraj, zunaj organizma
oplodíti
-ím
dov.
, oplódil
(
ī í
)
1.
povzročiti nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske
spolne celice:
bik oplodi kravo
;
nizko
oplodil je ženo
/
umetno oploditi svinjo
/
oploditi cvet
♦
biol.
oploditi jajčece
povzročiti, narediti, da se združi s semenčico
2.
ekspr.
izboljšati vrednost, kakovost:
njegovo delo je oplodilo našo literaturo
;
duhovno oploditi
/
matematika je oplodila naravoslovne vede
je vplivala nanje
oplojèn
-êna -o:
oplojene samice
;
ovce so umetno oplojene
;
oplojeno jajčece
oplodítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oploditev:
oploditveni proces
/
oploditvena sposobnost
oplódje
-a
s
(
ọ̑
)
agr.
sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena:
ježičasto oplodje
;
mesnato oplodje
oplodljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da oploditi:
ikre mrtvih rib so bile še oplodljive
oplódnja
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
oploditev
:
opraviti oplodnjo
;
slaba oprašitev in oplodnja trte
/
umetna oplodnja
oplojeválec
-lca
[
oplojevau̯ca
tudi
oplojevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
žival, rastlina, ki oplojuje, oplodi:
žabji samec ni samo oplojevalec, ampak tudi pozneje skrbi za svoj
zarod
;
sadna sorta, ki služi kot oplojevalec
/
veter in čebela sta oplojevalca rastlin
opraševalca
oplojeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oplojevanje:
oplojevalni organi
/
oplojevalna sposobnost
oplojevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oplojevati:
bik je že primeren za oplojevanje
/
umetno oplojevanje
/
opraševanje in oplojevanje rastlin
♦
ekon.
oplojevanje vrednosti
ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji
oplojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske
spolne celice:
bik bo spet oplojeval
/
umetno oplojevati
2.
izboljševati vrednost, kakovost;
oplajati
:
njegove ideje so oplojevale številne literature
;
duhovno oplojevati
oplojujóč
-a -e:
zahodno kulturo oplojujoča slovanska literatura
oplôskati
-am
dov.
(
ȏ
)
ekspr.
večkrat slišno, plosko udariti:
za šalo jo je oploskal in objel
/
pošteno ga je oploskal
natepel
oplôščiti
1
-im
dov.
(
ō ȏ
)
knjiž.
obložiti s ploščami:
oploščiti teraso
♦
teh.
obložiti kovino s tanko plastjo druge kovine
oplôščen
-a -o:
oploščene stopnice
oplôščiti
2
-im
tudi
oploščíti -ím
dov.
, oplôščil
tudi
oplóščil
(
ō ȏ; ī í
)
knjiž.
nekoliko sploščiti:
z udarcem oploščiti predmet
;
cev se je oploščila
oplôščen
-a -o
tudi
oploščèn -êna -o:
oploščeno telo
oplutéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
spremeniti se v pluto:
celične mrenice so oplutele
ópna
-e
ž
(
ọ̄
)
1.
na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki lahko niha:
opna se je predrla, raztrgala
/
opne v ušesih
/
opna na bobnu
//
teh.
na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki lahko niha:
opna v slušalki, zvočniku
;
kovinska opna
2.
tanka plast snovi, skozi katero lahko pronica plin, tekočina:
pronicanje plina skozi opno
3.
knjiž.
tapeta, stenska obloga:
stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami
/
stenske opne
ópnast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
ki ima opno:
prvotno je imel grad opnasta okna
opočásniti
-im
in
opočasníti -ím
dov.
, opočásnil
(
ā; ī í
)
upočasniti
:
opočasniti hojo
;
ekspr.
opočasniti korak
opóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nar. zahodno
lapornat
:
opočna zemlja
opogúmiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
narediti, da postane kdo pogumen:
skušala ga je opogumiti
;
ko je to videl, se je opogumil
/
opogumil se je in jo zasnubil
/
njene besede so ga opogumile
opogúmljen
-a -o:
nekoliko opogumljen je nadaljeval z delom
opogúmljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od opogumljati:
opogumljanje je pri boječih otrocih potrebno
opogúmljati
-am
nedov.
(
ú
)
vplivati na koga, da bi bil pogumen:
stala mu je ob strani in ga opogumljala
/
njena navzočnost ga je opogumljala
/
opogumljal ga je, naj vztraja
spodbujal
opogumljajóč
-a -e:
opogumljajoče besede
opòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
nav. ekspr.
1.
kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja:
pijača je zanj opoj
;
blaženost opoja
/
v knjigah išče opoja
;
iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj
;
ljubezenski, zimski opoj
//
ekspr.
opojnost
:
opoj rož
/
opoj antične kulture
2.
stanje čutnega in duševnega ugodja:
opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje
;
vdajati se opoju
;
biti v opoju
;
to je storil v opoju svatovskega razpoloženja
opójen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki povzroča pijanost:
opojna pijača
♦
bot.
opojno trebelje
rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih,
Chaerophyllum temulum
//
nav. ekspr.
ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja:
opojen duh vrtnic
/
zvok njenih besed je bil opojen
;
prevzemale so ga opojne misli
;
opojna pomlad
;
opojne sanje
opójno
prisl.
:
ajda opojno diši
;
opojno sladek poljub
opojênost
-i
ž
(
é
)
nav. ekspr.
stanje čutnega in duševnega ugodja:
ljubezenska opojenost
;
čas sreče in opojenosti
opojílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja:
uživanje mamil in opojil
;
glasba deluje nanj kot opojilo
/
nagnjenje do opojil
alkoholnih pijač
opojíti
-ím
dov.
, opójil
(
ī í
)
1.
povzročiti pijanost:
vino ga je opojilo
2.
nav. ekspr.
povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja:
duh teh rož človeka opoji
/
glasba jih je popolnoma opojila
;
opojila ga je misel, da bo doma
opojèn
-êna -o:
opojen človek
;
opojen od vonja cvetoče ajde
;
ves je opojen od sreče, uspeha
opojnína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
alkoholna pijača:
uživati opojnine
opójnost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost, značilnost opojnega:
opojnost pijače
/
ekspr.:
opojnost besed, petja
;
opojnost pomladi
//
nav. ekspr.
stanje čutnega in duševnega ugodja:
prevzemala ga je opojnost
;
uživati v opojnosti in miru
/
čutna, duševna opojnost
●
knjiž.
predajati se beli opojnosti
veselju, športu v zimski naravi
opóka
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. zahodno
lapor
:
kosi opoke
//
lapornata zemlja:
češnja, vsajena na opoki
opókel
-kla -o
[
opokəu̯
]
prid.
(
ọ́
)
zastar.
1.
razpokan
:
opokla gorska stena
2.
grob
2
,
surov
:
opokle šale
opôldan
1
-dnéva
[
opou̯dan
]
m
(
ȏ ẹ̑
)
poldan
,
poldne
:
do opoldneva je končal delo
opôldan
2
[
opou̯dan
]
prisl.
(
ȏ
)
opoldne
2
:
prišel je točno opoldan
opoldánji
-a -e
[
opou̯danji
]
prid.
(
á
)
opoldanski
:
opoldanje zvonjenje
opoldánski
tudi
opôldanski -a -o
[
opou̯danski
]
prid.
(
á; ȏ
)
nanašajoč se na poldan, poldne:
opoldanska vročina
;
opoldansko sonce je močno pripekalo
/
opoldanska molža
;
opoldansko mleko
mleko od opoldanske molže
opôldne
1
-dnéva
[
opou̯dne
]
s
(
ȏ ẹ̑
)
ed.
poldan
,
poldne
:
ura je kazala opoldne
opôldne
2
[
opou̯dne
]
prisl.
(
ȏ
)
sredi dneva med sončnim vzhodom in zahodom, ob 12. uri:
nosila mu je hrano zjutraj, opoldne in zvečer
;
dela od osmih do opoldne
;
položaj sonca opoldne
;
pred jutri opoldne ga ne bo
opôlnoči
[
opou̯noči
]
prisl.
(
ȏ
)
sredi noči med sončnim zahodom in vzhodom, ob 24. uri:
vstaja ob petih in hodi spat opolnoči
;
tema je kakor opolnoči
opolnomóčen
-a -o
[
opou̯nomočen
]
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
pooblaščen
:
opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja
/
opolnomočeni minister
opolnomóčenec
-nca
[
opou̯nomočenəc
]
m
(
ọ̑
)
zastar.
pooblaščenec
:
pogodbo je podpisal opolnomočenec te organizacije
ópolo
in
opólo -a
m
(
ọ̑; ọ̑
)
rdeče vino z otoka Visa:
piti opolo
opôlzek
-zka -o
[
opou̯zək
]
prid.
(
ó
)
1.
ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti:
opolzki prizori v filmu
;
opolzka pripomba, šala
/
opolzki ljudje
2.
zastar.
spolzek
,
drsen
:
stopil je na opolzek kamen
;
opolzka pot
opôlzel
-zla -o
[
opou̯zəu̯
]
prid.
(
ó
)
star.
1.
spolzek
,
drsen
:
pot je strma in opolzla
;
tla so bila pokrita z opolzlim listjem
/
zašel je na opolzlo pot
2.
opolzek
:
opolzle opazke, šale
opôlzkost
-i
[
opou̯skost
]
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost opolzkega:
obsodili so krutost in opolzkost nekaterih prizorov
/
opolzkosti in dvoumna namigovanja
opómba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
krajše pojasnilo k tekstu:
urednik je dodal nekaj opomb
;
razprava z opombami
/
obrobna opomba
napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu
;
opomba pod črto
napisana na koncu strani pod tekstom
2.
star.
opazka
,
pripomba
:
ta opomba ga je zelo prizadela
;
delati opombe
;
navesti nekaj načelnih opomb
;
bistroumne, šaljive opombe
3.
zastar.
spomin
:
napisati članek v opombo zaslužnemu možu
opómbica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
opazka
,
pripomba
:
pazil je, da ga ne bi razžalil s kako opombico
opoméniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
dati pomen, smisel:
Cankar hrepenenja ni opomenil le osebno, ampak je njegov smisel
poglobil še narodnostno
opomín
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od opomniti:
a)
materini opomini niso zalegli
;
ni dovzeten za opomine
;
neupravičeni, ostri opomini
b)
kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk
/
ta dogodek je bil zanjo hud opomin
c)
preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo
/
to naj ti bo v opomin
v opozorilo
●
zastar.
opomin na to mu ni bil prijeten
spomin
♦
pravn.
opomin
(pisno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost;
disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline
;
šol.
ima opomin iz matematike
nekdaj
pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno
ocenjen
opomínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od opominjati:
opominjanje učencev zaradi nereda
opomínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega
dejanja, ravnanja:
mati je opominjala sina
;
opominjati učenca zaradi malomarnosti
;
opominjal ga je, ker je govoril nespodobno
/
ne laži, jo je opominjal
//
izražati željo, zahtevo, da kdo
a)
opusti kako negativno dejanje, ravnanje:
zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati
b)
izpolni opuščeno obveznost:
večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg
2.
opozarjati
:
učitelj je opominjal učence na napake
/
opominjal ga je, da mu preti nevarnost
3.
star.
pripominjati
,
omenjati
:
najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno
4.
zastar.
spominjati
:
ne bom te več opominjala tega
;
rad se je opominjal tistih dni
opominjajóč
-a -e:
sam sebe opominjajoč
;
opominjajoče besede
opominjeválec
-lca
[
opominjevau̯ca
tudi
opominjevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor opominja:
poslušati opominjevalca
;
dobrohoten opominjevalec
opominjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se opominja:
opominjevalne besede
opominjevánje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
opominjanje
:
njegovo opominjevanje je bilo zaman
opominjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
1.
opominjati
:
opominjeval je hčer, naj se poboljša
2.
spominjati
:
to ga je opominjevalo nanje
opómnik
-a
m
(
ọ̑
)
predmet, stvar, ki koga opozarja na kaj, mu pomaga spomniti se česa:
narediti opomnik
;
obesiti opomnik na vrata
opómniti
-im
dov.
(
ọ̑
)
1.
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega
dejanja, ravnanja:
učitelj ga je večkrat opomnil
;
opomniti koga zaradi nerednosti
;
opomnil ga je, ker je motil pouk
;
blago, ostro ga je opomnil
//
izraziti željo, zahtevo, da kdo
a)
opusti kako negativno dejanje, ravnanje:
opomnila ga je, naj tega ne dela več
;
že tretjič ga je opomnil, naj molči
b)
izpolni opuščeno obveznost:
opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago
;
opomnil ga je, naj mu vrne denar
2.
opozoriti
:
opomniti koga na napako
/
pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni
3.
star.
pripomniti
,
omeniti
:
hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil
;
tega takrat nisi opomnil
4.
zastar.
spomniti
:
opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti
/
njegova proza nas opomni na Pohlina
opómnjen
-a -o:
čeprav je bil večkrat opomnjen, ni prenehal lagati
opómnja
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
1.
opazka
,
pripomba
:
ta opomnja je letela nanj
;
zbadljiva opomnja
2.
opomba
:
urednik je dodal delu številne opomnje
3.
spomin
:
to je napisal njemu v opomnjo
opomôči si
-mórem si
tudi
opomôči si -mórem si
dov.
, opomógel si opomôgla si
tudi
opomógel si opomôgla si
(
ó ọ́
)
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
postati spet sposoben za
a)
opravljanje fizičnega dela:
ko se je naspal, si je opomogel
;
počivaj, da si opomoreš
b)
obstajanje, življenje:
rana ni huda, kmalu si bo opomogel
;
v nekaj dneh si je opomogel
;
popolnoma si je opomogel
/
opomoči si od bolezni
/
vinska trta si še ni opomogla od pozebe
//
pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje:
z delom v tujini si je opomogel
;
odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli
;
gmotno si opomoči
●
zastar.
s tem je želel opomoči očetu
pomagati
;
zastar.
opomoči pomanjkanju vode
odpraviti ga
;
ekspr.
z menoj si ne boste dosti opomogli
imeli koristi, si pomagali
opóna
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
tapeta, stenska obloga:
salon z modrimi oponami
/
stenske opone
oponašálec
-lca
[
oponašau̯ca
tudi
oponašalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug:
nadarjen odrski oponašalec
/
oponašalec živalskih glasov
♦
zool.
oponašalci
drozgu podobne ameriške ptice pevke, ki oponašajo glasove drugih
ptic, Mimidae
oponašálka
-e
[
oponašau̯ka
tudi
oponašalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug:
bila je dobra oponašalka
/
oponašalka pevke
oponášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oponašati:
oponašanje govornika
;
oponašanje zvokov
/
njegovo oponašanje jih je jezilo
oponášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug:
otrok rad oponaša (starejše)
;
oponašati govorjenje, kretnje, navade drugih
;
v oblačenju oponaša sosedo
posnema
/
oponašati ptice
/
oponašati lajanje psov, rezgetanje konj
/
ta ptič oponaša druge ptiče
//
ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug z namenom
smešiti, žaliti ga:
vsi se mu posmehujejo in ga oponašajo
;
oponaša ga, kako jeclja
2.
očitati
1
:
oponašati komu hinavščino, malomarnost
;
oponaša mu, da ni točen
;
oponašala si je, ker mu ni pomagala
/
oponaša mu hrano
oponènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
nasprotnik, zlasti v razpravljanju:
odgovoriti oponentu na njegovo vprašanje
/
bojevati se proti ideološkim oponentom
oponêsti
-nêsem
dov.
, oponésel oponêsla; oponesèn
tudi
oponešèn
(
é
)
1.
reči tako, kot je rekel kdo drug, navadno z namenom smešiti, žaliti
ga:
seveda, seveda, jo je oponesel z visokim glasom
2.
očitati
1
:
marsikaj mu je oponesel
;
oponesli so mu, da se je prevzel
;
oponesel jim je, kako malo vedo o stvari
;
dolgo te ni bilo domov, mu je oponesla
/
oponesel mu je denar
;
ekspr.
vsak kozarček mu oponese
oponíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
nasprotovanje
,
ugovarjanje
:
njegovo oponiranje ga je razjezilo
oponírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
nasprotovati
,
ugovarjati
:
pogosto mu oponira
/
oponira njegovemu mnenju, predlogu
2.
dov. in nedov.
,
anat.,
v zvezi
oponirati palec
položiti palec čez dlan:
opôprati
-am
dov.
(
ȏ
)
dodati jedi poper:
opoprati juho
opôpran
-a -o:
zelo opoprana jed
●
ekspr.
pripovedovati opoprane šale
nespodobne, nedostojne
opóra
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v
pokončnem položaju:
držati se opore
;
podpreti sadno drevje z oporami
;
lesena, žična opora
;
opora za jadro
/
vzgajati maline na oporah
2.
kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju:
izgubiti oporo
/
ogrodje daje telesu oporo
//
kar omogoča, da kaj lažje obstaja:
taka prizadevanja so opora miru
//
kar komu kaj olajšuje, mu pomaga:
to spoznanje mu je dajalo oporo
;
pri njem je zaman iskal oporo
;
biti brez moralne opore
/
mati je njegova glavna opora
/
sin ji je v veliko oporo
3.
glagolnik od opirati:
te naprave so potrebne zaradi opore zidov
;
postavljati kole za oporo
●
kaj je opora za njegova izvajanja
izhodišče
♦
alp.
opora
razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime,
opre
;
grad.
opora
poševni tram povezja; opornik
;
šport.
opora
položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na
noge
;
ležna opora
pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih
;
opora na iztegnjenih rokah
oporéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki se mu da oporekati, ugovarjati:
oporečna trditev
;
oporečno mnenje
//
ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:
oporečni ljudje
/
njeno oporečno življenje
oporêči
-rêčem
dov.
, oporêci oporecíte; oporékel oporêkla
(
é
)
1.
z dajalnikom
z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega:
vedno mu kaj oporeče
/
nobeni njegovi misli ni mogel oporeči
;
oporeči trditvi
2.
star.
preklicati
,
zanikati
:
oporeči svojo trditev
;
ker ni imel prič, je lahko vse oporekel
●
ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo
očitati
;
star.
dane besede ne morem oporeči
obljubo moram izpolniti
;
kar sem rekel, ne bom oporekel
oporéčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti:
polemizirati z oporečniki
oporéčništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti:
politično, umetniško oporečništvo
oporéčnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost oporečnega:
oporečnost trditve
/
presoja človekove oporečnosti
opórek
-rka
m
(
ọ̑
)
anat.,
vet.
del trebušne mrene, s katerim je črevo pritrjeno ob hrbtenico:
oporékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od oporekati:
njegovo oporekanje ni nič pomagalo
/
oporekanje trditvi
oporékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
z dajalnikom
z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega:
sodelavci mu oporekajo
;
nihče mu ni oporekal
;
glasno, odločno oporekati
/
oporekati resničnosti izjave, trditvi
/
prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal
2.
publ.
zanikovati, ne priznavati:
oporekati veljavnost listine
;
nekateri so hoteli oporekati vlogo partije
3.
star.
preklicevati
,
zanikovati
:
oporekati svojo prejšnjo trditev
;
s tem oporekam, kar sem rekel
●
oporeka ji, da premalo dela
očita
;
publ.
temu predlogu ni kaj oporekati
je dober, primeren
;
publ.
ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba
trditi, reči
oporekoválec
-lca
[
oporekovau̯ca
tudi
oporekovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti:
največ oporekovalcev je med mladimi
opóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na oporo:
palica in druge oporne priprave
/
oporno mesto stebra
/
oporna palica šotora
/
knjiž.
iskal je oporno točko za svoje razmišljanje
♦
biol.
oporno tkivo
tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu
;
bot.
oporna korenina
zračna korenina, ki daje rastlini oporo
;
grad.
oporni lok
;
oporni zid
;
šport.
oporno orodje
bradlja in konj z ročaji
oporíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije:
graditi nova oporišča
;
letala so se vrnila v oporišče
/
letalsko, pomorsko, raketno oporišče
;
oporišče za podmornice
/
vojaško oporišče
2.
knjiž.
izhodišče
,
temelj
:
dati staršem oporišča za vzgojo otrok
/
za to domnevo je več oporišč
●
zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh
oporo
♦
elektr.
mesto, na katerem je oprt nadzemni vod
opórje
-a
s
(
ọ̑
)
skupina ali sistem opornikov:
oporje v rudniku
opórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
priprava, ki daje oporo:
okrepiti kaj z opornico
/
namestiti v avtomobil opornice za glavo
2.
med.
priprava za imobilizacijo telesnih delov:
imobilizirati roko z opornico
;
prstna opornica
;
žičnata opornica
opórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira:
postavljati opornike
;
betonski, leseni, zidani opornik
;
razdalja med oporniki
/
opornik kozolca
♦
grad.
poševni tram povezja
;
mostni opornik
2.
priprava, ki daje oporo:
opornik za glavo v avtomobilu
;
opornik za roke
;
pren.
rudnik železa je temeljni opornik železarstva
opornják
-a
m
(
á
)
anat.,
vet.
oporek
oporóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na oporoko:
oporočne določbe
/
biti oporočna priča
♦
pravn.
oporočni dedič
dedič, ki deduje po oporoki
oporočítelj
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
kdor napravi oporoko:
oporočitelj podpiše listino
oporočíti
-ím
dov.
, oporóčil
(
ī í
)
knjiž.
z oporoko določiti, zapustiti:
oporočiti komu vse premoženje
oporočník
-a
m
(
í
)
pravn.
kdor napravi oporoko:
tako je določil oporočnik
oporóka
-e
ž
(
ọ̑
)
izjava, zlasti pisna, s katero kdo določi dediča, dediče:
napraviti, preklicati oporoko
;
umreti brez oporoke
;
v oporoki zapustiti
;
imenovati koga za izvršitelja oporoke
/
pisna, ustna oporoka
/
dedovati po oporoki
;
pren.
Prešernova pesniška oporoka
♦
pravn.
izpodbiti oporoko s tožbo
opórtati
-am
dov.
(
ọ̑
)
knjiž.
našiti, pritrditi porte na kaj:
oportati lakajsko obleko
opórtan
-a -o:
zlato oportane uniforme
●
ekspr.
oportani generali
v oportanih uniformah
oportún
-a -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
primeren
,
koristen
:
oportun predlog
;
to dejanje zdaj ni oportuno
oportuníst
-a
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne
koristi;
preračunljivec
,
prilagodljivec
:
ta človek je oportunist
;
boriti se proti oportunistom in karieristom
oportunístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na oportuniste ali oportunizem:
zagovarjati oportunistično stališče
/
oportunistični del stranke
oportunístično
prisl.
:
ravnati oportunistično
oportunístka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.
ženska, ki prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi
lastne koristi:
bila je oportunistka
;
izkoriščevalka in oportunistka
oportunitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
primernost
,
koristnost
:
posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete
oportunízem
-zma
m
(
ī
)
nav. slabš.
prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne
koristi;
preračunljivost
,
prilagodljivost
:
kritizirati oportunizem nekaterih pripadnikov stranke
;
očitati komu oportunizem
;
karierizem in oportunizem
/
to je storil iz oportunizma
/
kulturni, politični oportunizem
oportúnost
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
primernost
,
koristnost
:
oportunost takega ravnanja
//
oportunizem
:
to je storil iz oportunosti
oportúnstvo
-a
s
(
ȗ
)
zastar.
oportunizem
:
boriti se proti oportunstvu
/
storiti kaj iz oportunstva
opósum
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zool.
podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis:
loviti oposume
2.
pog.
krzno te živali:
kučma iz oposuma
opotèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
star.
negotov
,
nestalen
:
oblast je minljiva in opoteča
●
preg.
sreča je opoteča
opotéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
star.
ki se opoteka:
opotečen človek
/
opotečne noge
opotêči se
-têčem se
dov.
, opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se
(
é
)
majavo
,
negotovo
:
a)
stopiti, prestopiti se:
opotekel se je in se zgrudil
;
hodil je počasi in se večkrat opotekel
;
opotekel se je kot pijan
;
pren.,
ekspr.
tudi njemu se verz včasih opoteče
●
ekspr.
udaril ga je, da se je kar opotekel
zelo ga je udaril
b)
s prislovnim določilom
priti, oditi:
opotekel se je iz sobe
;
v lokal se je opotekel pijan moški
/
opoteči se s ceste v jarek
;
opotekla se je v posteljo
opotéčnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
star.
negotovost
,
nestalnost
:
spoznal je opotečnost sreče
opotékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od opotekati se:
brez opotekanja je prišel do postelje
opotékati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
majavo
,
negotovo
:
a)
hoditi, prestopati se:
opotekal se je in padal
;
opotekal se je od slabosti, utrujenosti
;
opotekal se je pod težo bremena
;
opotekala se je kakor omamljena
/
počasi se je opotekala za njim
;
pren.
jezik se mu opoteka
b)
s prislovnim določilom
prihajati, odhajati:
opotekal se je iz kleti
;
počasi se je opotekal v sobo
♦
navt.
ladja se opoteka
se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati
opotekáje se
:
opotekaje se je vstal
opotekajóč se
-a -e:
opotekajoč se je stopil k oknu
;
opotekajoča se hoja
;
prisl.:
opotekajoče se oditi
opotekàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki se opoteka:
opotekav bolnik
;
pijan je in opotekav
/
opotekava hoja
/
ekspr.
opotekavo govorjenje
opotekávo
prisl.
:
opotekavo je odšla k vratom
opotíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nar.
namazati z nadevom:
testo razvaljamo in opotičimo
;
opotičiti z rozinami in smetano
opotíčen
-a -o:
dobro opotičena potica
/
opotičeni kruh
potica iz testa za kruh z malo nadeva
opotíka
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
ovira
,
zapreka
:
največja opotika za razvoj gibanja
opotíkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
star.
očitati
1
:
nikoli vam ne bom nič opotikal
opovréči
-vŕžem
dov.
, opovŕzi opovŕzite
in
opovrzíte; opovŕgel opovŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
zastar.
ovreči
:
s temi dokazi ni bilo mogoče opovreči teorije
;
opovrgel ji je vse, kar je trdila
opozárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od opozarjati:
opozarjanje na napake
/
opozarjanje nase
/
opozarjanje na nevarnost
opozárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da kdo kaj dojame, zazna:
opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela
;
učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu
;
opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita
;
z očmi jih je opozarjala nanj
●
ekspr.
z ničimer ni opozarjala nase
vzbujala pozornosti
2.
delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati:
zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost
;
z roko opozarjati na spremembo smeri
;
s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki
/
to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega
//
delati, da kdo kaj obnovi v spominu:
opozarjati koga na dolžnost
;
zaman ga je opozarjal na obljubo
//
seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori:
opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv
;
s prstom ga je opozarjala, naj molči
/
slutnja ga je opozarjala, naj se umakne
opozarjajóč
-a -e:
govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova
najpomembnejša dela
opozícija
-e
ž
(
í
)
1.
nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke,
drugih strank, navadno vodilnih:
opozicija proti programu stranke je prenehala
;
vladni predlog je naletel na opozicijo
/
stranka je v opoziciji
nasprotuje politiki vladajoče stranke
//
opozicijska stranka, opozicijske stranke:
pripadati opoziciji
;
poslanci leve opozicije
;
voditelj opozicije
/
parlamentarna opozicija
/
leva opozicija v demokratski stranki
skupina, krilo
2.
knjiž.
nasprotovanje
,
odpor
:
ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo
/
to je storil iz opozicije
;
biti v opoziciji
nasprotovati
3.
astron.
konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani
neba kot Sonce:
konjunkcija in opozicija
/
Jupiter je v opoziciji s Soncem
4.
jezikosl.
razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem
popolnoma razlikujeta:
pomenska opozicija
♦
šah.
položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima
je liho število polj
opozicíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na opozicijo:
zagovarjati opozicijsko stališče
/
opozicijski časopis
;
opozicijski kandidat
kandidat opozicijske stranke
/
opozicijska stranka
opozicionálec
-lca
m
(
ȃ
)
publ.
član opozicijske stranke:
boriti se proti opozicionalcem
●
ekspr.
on je večni opozicionalec
rad nasprotuje
opozicionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
opozicijski
:
opozicionalni poslanec
;
opozicionalni tisk
/
opozicionalna stranka
opozicionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
nagnjenost k nasprotovanju:
znan je po svoji opozicionalnosti
opozorílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se opozarja na kaj:
opozorilni klic, napis
;
opozorilni znak
;
opozorilna naprava
;
opozorilna tabla
♦
strojn.
opozorilna lučka, žarnica
lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno
stanje v motorju, napravi
opozorílo
-a
s
(
í
)
1.
kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati:
prejel je njegovo opozorilo na nevarnost
/
izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo
/
poslati komu opozorilo
;
spregledal je opozorilo na cesti
opozorilni napis, znak
2.
kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori:
ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja
3.
glagolnik od opozoriti:
opozorilo nemirnih otrok
opozorítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od opozoriti:
opozoritev na napako
/
opozoritev nase
opozoríti
-ím
dov.
, opozóril
(
ī í
)
1.
narediti, da kdo kaj dojame, zazna:
opozoriti koga na napako
;
opozoril ga je na ost v njenih besedah
;
opozorila ga je na Prešernove pesmi
;
opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike
;
opozoril ga je, da je napravil napako
;
s kašljanjem jih je opozoril nase
/
njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede
/
opozoril jih je na pravilno pot
pokazal jim jo je
●
ekspr.
mladi umetnik je že večkrat opozoril nase
vzbudil pozornost
;
publ.
na kongresu so opozorili na vrsto problemov
so jih obravnavali; so govorili o njih
2.
narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati:
opozoriti koga na nevarnost
;
motorist je z roko opozoril na spremembo smeri
;
opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju
;
pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja
/
streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik
//
narediti, da kdo kaj obnovi v spominu:
opozoriti koga na dolžnost, obljubo
;
opozoril ga je, da še ni plačal
//
seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori:
opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi
;
opozorila ga je, naj bo previden
;
s prstom ga je opozorila, naj molči
/
učitelj je opozoril učenca
opomnil
/
gori, hitro opozori gasilce
alarmiraj
3.
star.
vzbuditi pazljivost, previdnost:
to bi jo utegnilo opozoriti
;
šum ga opozori, da se obrne
opozorjèn
-êna -o:
vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost
;
odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo
;
opozorjen je bil, naj ne hodi tja
opozorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
nenavaden
,
opazen
:
opozorljiv klobuk
/
storiti kaj z opozorljivo naglico
oprasíti se
-ím se
dov.
, oprásil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
roditi, povreči prašička:
svinja se je že dvakrat oprasila
opràsk
-áska
m
(
ȁ á
)
zastar.
praska
:
osliniti si oprask
opráskanec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
opraskan človek:
kdo pa je tisti opraskanec
opraskanína
-e
ž
(
í
)
med.
povrhnja poškodba kože zaradi prask:
opraskanina se je ognojila
opráskati
-am
dov.
,
tudi
opraskála
(
á
)
povzročiti praske:
mačka ga je opraskala po roki
/
robida jo je opraskala
;
pri padcu si je opraskal koleno
/
umazati in opraskati zid
;
pri selitvi se je pohištvo opraskalo
dobilo praske
opráskan
-a -o:
opraskana koža
;
omara je odrgnjena in opraskana
;
vrnil se je ves opraskan od trnja
;
opraskan po obrazu
oprásniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
povzročiti prasko:
oprasnil ga je z nožem, da se je pokazala kri
/
grm ga je oprasnil
●
ekspr.
krogla ga je samo oprasnila
povzročila majhno rano, poškodbo
oprášati
tudi
oprašáti -am
dov.
,
tudi
oprášala
(
á á á
)
nar.
povprašati
,
izprašati
:
ko jo bom srečala, jo bom že oprašala
opráščati
-am
nedov.
(
á
)
oproščati
:
opraščati dolžnosti
/
to mu je vedno opraščala
oprašênje
-a
s
(
é
)
zastar.
oprašitev
:
oprašenje cveta
opraševálec
-lca
[
opraševau̯ca
in
opraševalca
]
m
(
ȃ
)
žuželka, ptica, ki oprašuje:
čebela in čmrlj sta najpomembnejša opraševalca cvetja
;
pisani cveti vabijo opraševalce
/
veter je opraševalec žit
opraševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na opraševanje:
opraševalno delo čebel
/
opraševalne žuželke
žuželke, ki oprašujejo
opraševálka
-e
[
opraševau̯ka
in
opraševalka
]
ž
(
ȃ
)
žuželka, ptica, ki oprašuje:
pomembna vloga čebel kot opraševalk cvetja
;
opraševalka rastlin
opraševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od opraševati:
opraševanje sadnega drevja
opraševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
bot.
prenašati pelod s prašnikov na brazdo (pestiča):
čebele so že začele opraševati
/
umetno opraševati
oprašítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oprašiti:
oprašitev blaga v izložbi
/
oprašitev in oploditev cvetov
/
medsebojna oprašitev
navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste
;
samolastna oprašitev
s pelodom istega cveta
/
oprašitev matice
oprašíti
-ím
dov.
, oprášil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da postane prašno:
avtomobil mi je oprašil plašč
;
blago v izložbi se je oprašilo
;
v mlinu si je oprašil obleko
/
ekspr.
zrezke oprašimo z moko
na rahlo potresemo
2.
bot.
prenesti pelod s prašnikov na brazdo (pestiča):
čebele oprašijo sadno drevje
/
veter opraši trave
♦
čeb.
trot opraši matico
vnese seme v rodila matice
oprašèn
-êna -o:
oprašeni čevlji
opráti
opêrem
dov.
, oprál
(
á é
)
1.
z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine:
oprati perilo, plenice
;
oprati z milom
;
sam si je opral srajco
/
pog.
dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala
oprala tvoje perilo, obleko
/
oprati z bencinom
očistiti
//
z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh:
oprati avtomobil
;
prebrati in oprati riž
;
oprati solato
/
pog.
oprati lase
umiti
;
posodo je treba oprati
pomiti
2.
ekspr.
odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno:
oprati madež, sramoto s svojega imena
;
oprati sum s sebe
;
mislil je, da bo s tem opral svoj zločin
//
narediti, da kdo postane moralno neoporečen:
opral ga je pred svetom
;
premišljeval je, kako bi se opral
/
oprati čast
;
opral je njegovo ime sramote
●
ekspr.
šef mu je opral glavo
zelo ga je oštel
;
ekspr.
dodobra, povsem, temeljito so jim oprali glave, možgane
idejno, nazorsko, politično so jih prevzgojili, preusmerili
oprán
-a -o:
otrok je bil vedno opran in zašit
;
ali misliš, da si zdaj opran
;
solata je otrebljena in oprana
;
sramota s tem še ni oprana
;
jesti oprano sadje
;
lepo oprane zavese
opráva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
star.
kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev:
zakaj si ne kupiš nove oprave
/
po opravi se je videlo, da je kmet
/
zelo lepo opravo imaš
lepo si oblečen
/
bil je v delavniški opravi
delavniško je bil oblečen
/
svilena oprava
obleka, oblačilo
2.
navadno s prilastkom
predmeti, oblačila, namenjeni za
a)
opravljanje kake dejavnosti;
oprema
:
jamarska, padalska, športna oprava
;
bojna, viteška, vojaška oprava
/
konjska oprava
b)
posebno priložnost, obdobje:
kurentova, pustna oprava
;
nevestina oprava
;
večerna oprava
3.
star.
pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor;
oprema
:
prostor potrebuje novo opravo
/
kuhinjska oprava
;
pisarniška, šolska oprava
//
s prilastkom
naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti:
oprava mehanične delavnice
4.
knjiž.
glagolnik od opraviti:
oprava postopka
;
oprava volitev
●
zastar.
namizna oprava
krožniki, pribor
;
zastar.
nočem imeti nobene oprave z njim
opravka
;
star.
koliko je oprave pri hiši
orodja, priprav, naprav
oprávek
-vka
m
(
ȃ
)
1.
kar kdo opravlja
a)
glede na okoliščine:
imeti opravek na sodišču
;
opravki v zvezi s prodajo hiše
;
imam dosti opravkov
/
biti v mestu po opravku
;
hoditi, iti, priti po opravkih
;
šli so vsak po svojem opravku
;
moram še po opravkih
;
poslati koga po važnem opravku
b)
nav. mn.,
s prilastkom
glede na poklic, položaj, mesto:
nalagali so mu kurirske opravke
;
blagajniški, poklicni, poslovni opravki
;
opravki tovarniškega čuvaja
2.
nav. ekspr.,
v zvezi
imeti opravka s, z
izraža, da
a)
je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi:
s tem dogodkom nimam nobenega opravka
;
z njim nočem imeti opravka
;
imeti opravka s policijo
;
opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem
;
v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka
sem se ga udeležil
;
publ.
vse kaže, da imamo opravka s tatvino
da gre za tatvino
;
zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce
smo se spopadali
b)
kdo kaj dela:
ima veliko opravka s čiščenjem, kuho
;
imeti opravka z vrtom
//
izraža vzročno odvisnost, povezanost:
nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka
;
ima to kaj opravka z mojo izjavo
;
medicina ima opravka z boleznimi
se ukvarja
3.
nav. ed.,
star.
kar se uresničuje z delanjem;
delo
:
lotiti se opravka
;
doma danes nimam posebnega opravka
;
zdaj je žetev in je dosti opravka
/
pretakanje vina je važen opravek
4.
zastar.
obleka
,
oblačilo
:
ali ti je moj opravek všeč
/
biti v ponošenem opravku
●
kuhanje je njen glavni opravek
naloga, dolžnost
;
ekspr.
dajati si opravka z vrtom
ukvarjati se
;
dati opravka
ekspr.
ta fant ti bo še dal opravka
povzročil neprijetnosti, težave
;
ekspr.
štor mu je dal dosti opravka
težko ga je izruval; težko ga je razsekal
;
star.
ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom
mu izkazuje ljubezensko naklonjenost
;
star.
dobil je opravek, naj jetnike odpelje
nalogo
;
ekspr.
vidim, da ne veš, s kom imaš opravka
kakšen človek je to
;
ekspr.
pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj
vas bom kaznoval
oprávica
1
-e
ž
(
ȃ
)
star.
delo
,
opravki
:
vsakdanja opravica
oprávica
2
in
ópravica -e
ž
(
ȃ; ọ́
)
nar. vzhodno
delo z živino:
večerna opravica
opravíčba
-e
ž
(
ȋ
)
star.
1.
opravičilo
:
napisati opravičbo
/
najti opravičbo za svoje ravnanje
2.
opravičenje
:
doseči opravičbo
;
razlogi za opravičbo
/
opravičba obresti
opravíčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od opravičiti:
opravičenje izostanka
/
opravičenje človeka
/
star.
prositi opravičenja
za oproščenje, odpuščanje
opravíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost opravičenega:
opravičenost izostanka, zamude
2.
publ.
upravičenost
:
opravičenost boja, obstoja, opominov
/
opravičenost do dodatka
pravica
opravičeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki dela kaj opravičeno:
opravičevalna izjava
;
opravičevalno pismo
/
opravičevalen pogled
2.
ki opravičuje, zmanjšuje krivdo za kaj:
opravičevalni razlogi
;
opravičevalna okoliščina
opravičevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od opravičevati:
prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog
/
opisal je njegovo opravičevanje in obup
/
opravičevanje pritiska na sosednje države
/
ekspr.
pismo, polno opravičevanj
opravičil
opravičeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno
a)
neizpolnjevanje obveznosti, zahteve:
izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu
;
opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo
/
hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge
prosit za opravičenje
b)
kako ravnanje, vedenje:
zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati
;
opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal
;
zelo se je opravičevala, da je pozabila
/
opravičeval mu je vse mladostne neumnosti
oproščal, odpuščal
2.
z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno
mnenje o kom, čem:
opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja
;
opravičevati sam pri sebi nerednost
;
opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo
;
okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje
;
opravičevati se s preveliko zaposlenostjo
/
našel je pismo, ki ga opravičuje
dokazuje, da ni kriv
//
publ.
upravičevati
:
opravičevati stroške za raziskavo
/
to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare
opravičeváje
:
prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno
opravičujóč
-a -e:
opravičujoče besede
opravičílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki naredi kaj opravičeno:
začeti govor z opravičilnimi stavki
;
opravičilno pismo
2.
ki opraviči, zmanjša krivdo za kaj:
opravičilne okoliščine
opravičílo
-a
s
(
í
)
1.
izjava, navadno pisna, s katero se kaj opravičuje:
napisati, prinesti opravičilo
;
poslušati opravičilo
;
z opravičilom ga je poslala v šolo
/
izmrmrati opravičilo
mrmraje se opravičiti
//
kar se navede za prenehanje negativnega mnenja:
opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo
/
iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje
/
publ.
opravičilo za težek gospodarski položaj
vzrok
/
publ.
v tem je opravičilo našega boja
upravičenost
2.
glagolnik od opravičiti:
opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje
/
za to napako ni opravičila
ta napaka se ne da opravičiti
/
njegova knjiga je potrebna opravičila
/
povedati, reči kaj v opravičilo
opravíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
a)
neizpolnjevanje obveznosti, zahteve:
prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek
;
opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil
;
opravičiti otrokov izostanek
;
kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
b)
kako ravnanje, vedenje:
opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti
;
moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili
;
ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil
/
opravičil mu je, da ga je spregledal
oprostil
;
zastar.
opravičiti žalitev
odpustiti
2.
z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem:
hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo
;
rada bi opravičila njegovo lenobo
;
ni mogel opravičiti požiga
/
tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče
ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
//
publ.
upravičiti
:
prizadeval si je opravičiti svoje potovanje
/
z delom je opravičil naše zaupanje
/
uspeh je opravičil stroške
opravíčen
-a -o:
opravičen izostanek
♦
šol.
opravičena ura
izostanek od učne ure, ki se da opravičiti
opravičljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da opravičiti:
opravičljiv izostanek
;
opravičljiva zamuda
/
opravičljiva pomota, radovednost
/
taki ukrepi so v danih razmerah opravičljivi
/
izostati brez opravičljivega vzroka
zadostnega (za opravičilo)
opravílce
-a
s
(
ī
)
ekspr.
manjšalnica od opravilo:
prav prijetno opravilce
opravílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
posloven
,
uraden
:
opravilni dopisi
/
opravilne ure se začnejo ob osmih
♦
pravn.
opravilna sposobnost
poslovna sposobnost
opravílnik
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
1.
vodilna osebnost, funkcionar:
državni opravilniki
2.
poslovnik
:
držati se opravilnika
opravílo
-a
s
(
í
)
1.
kar kdo opravlja, dela:
to opravilo ga veseli
;
zmotiti koga pri važnem opravilu
;
odgovorno, težko opravilo
;
tudi njihovo opravilo je častno
/
nabiranje jagod je prijetno opravilo
/
mn.:
drobna opravila
;
pomladanska opravila v vinogradu
/
mn.:
domača opravila
;
biti spreten za mehanična opravila
2.
rel.
verski obred, zlasti maša:
opravilo je končano in ljudje se razhajajo
;
prihajati k opravilu
;
slovesno opravilo
/
popoldansko opravilo
/
v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo
3.
nav. mn.,
star.
opravek
:
opravila so ga zadržala
;
nujna opravila
/
iti po svojih opravilih
/
službena opravila
4.
nav. mn.,
knjiž.,
s prilastkom
delovanje
,
funkcija
:
na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati
;
življenjska opravila v organizmu so prenehala
;
opravila možganov
5.
knjiž.
glagolnik od opraviti:
opravilo naloge
●
star.
njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok
naloga, dolžnost
;
star.
spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom
opravka
;
star.
imam mnogo opravila
dela
;
star.
napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo
da me bo lahko premagal
;
star.
s tem si mi naložil težko opravilo
nalogo
opráviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
uspešno končati
a)
kako delo, opravilo:
opraviti izpit, tečaj
;
vse je opravil sam
/
mizarska dela je že opravil
;
opraviti poljska dela
/
opravil je vse potrebne formalnosti
b)
kaj zahtevanega, pričakovanega:
opraviti svojo dolžnost
;
opraviti pomembno nalogo
;
ali si natančno opravil naročilo
/
svojo vlogo je igralec dobro opravil
jo je dobro odigral
/
mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik:
opraviti nakupe, poizvedbe
;
opraviti polet, pot
;
voznik je opravil tri vožnje
;
preiskava se je že opravila
/
poroko so opravili v drugem kraju
/
opraviti analizo
;
zdravnik je že opravil operacijo
/
opraviti eksplozijo jedrske bombe
/
publ.:
opraviti vse preglede
biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško
pregledati
;
opraviti prevzem blaga
prevzeti blago
/
opraviti malo, veliko potrebo
;
elipt.
počepnil je za grm in opravil
3.
nepreh.,
s prislovnim določilom
biti uspešen pri kakem prizadevanju:
če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil
;
ali si kaj opravil pri direktorju
;
s tako sekirico ne boš nič opravil
;
ti govori z njim, boš več opravila
/
s solzami ne boste nič opravili
/
kot voščilo
pa dobro opravi
4.
ekspr.,
z orodnikom
prenehati imeti zvezo s kom, s čim:
s svojo prejšnjo družbo je opravil
;
z njim sem opravila
/
ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti
;
odločno so opravili s predsodki
zavrgli, odklonili jih
/
s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv
so ga zavrnili
//
publ.
premagati
:
boksar je hitro opravil z nasprotnikom
;
s tako peščico boš že opravil
/
domača igralka je igraje opravila z gostjo
veliko bolje je igrala
/
revolucija je opravila s tem družbenim razredom
/
s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5.
nepreh.,
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti:
tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila
;
pri njej si opravil
;
kot govornik si opravil
/
če pisatelj neha opazovati, je opravil
6.
nedov.
,
nav. ekspr.,
v zvezi
imeti opraviti s, z
izraža, da
a)
je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi:
v tej službi boš imel opraviti z ljudmi
;
učitelj ima opraviti z otroki
/
z njim nimam rad opraviti
;
še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi
/
publ.
vse kaže, da imamo opraviti s tatvino
da gre za tatvino
b)
kdo kaj dela:
imeti opraviti s kuho, šivanjem
;
dovolj ima opraviti z vrtom
/
veliko ima opraviti z menoj
//
izraža vzročno odvisnost, povezanost:
ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem
;
to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem
/
nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič
opraviti
7.
star.
obleči
1
:
opraviti otroka
;
hitro se opravi
/
opraviti se v berača
8.
nar.
prebiti
2
,
shajati
2
:
odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko
;
takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
●
ekspr.
če nas odkrijejo, smo opravili
nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili
;
star.
trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi
da so v gradu strahovi
;
ekspr.
dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre
dela
;
zastar.
opraviti nove šolske prostore
opremiti
;
s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov
prevozil
;
opraviti svoje
ekspr.
bolezen in zgaranost sta opravili svoje
povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt
;
ekspr.
dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje
sčasoma je žalost postala manjša, je minila
;
evfem.
zvabil jo je v gozd in opravil svoje
jo posilil
;
ekspr.
južni veter je opravil svoje
je stalil sneg, led
;
ekspr.
žganje je kmalu opravilo svoje
ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt
;
nar.
opraviti živino
nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati
;
ekspr.
za pusta malokatera družina opravi brez krofov
skoraj v vsaki družini jedo krofe
;
star.
sin je po materi vse opravil
poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim
;
ekspr.
posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom
da je to blazen človek
;
publ.
odpelji ga in opravi z njim
ubij ga, usmrti ga
;
ekspr.
dajati si, dati si opraviti s šivanko
šivati
;
ekspr.
do takrat še ni imel opraviti z žensko
še ni imel spolnih odnosov
;
star.
v mestu imam dosti opraviti
opravkov
;
star.
mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila
s težavo ju je pomirila
;
zgrda pri tem otroku nič ne opraviš
če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva
;
star.
pozimi ni toliko opraviti
ni toliko dela
;
dati opraviti
dojenček da dosti opraviti
z njim je dosti dela
;
ekspr.
ta fant ti bo dal še opraviti
povzročil neprijetnosti, težave
;
ekspr.
sovražnik je dal četi precej opraviti
težko ga je premagala
♦
alp.
opraviti ponovitev smeri
;
fiz.
delo, ki ga opravi stroj
;
mat.
opraviti računsko operacijo
;
rel.
opraviti spoved
;
strojn.
mehanizem opravi pot
opravívši
zastar.
:
opravivši naročilo, je odšel
oprávljen
-a -o:
opravljen vojaški rok
;
izpiti so opravljeni
;
črno opravljena ženska
;
formalnosti na meji so bile hitro opravljene
;
mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni
končana
;
dobro opravljeno delo
●
ekspr.
otroci niso nikoli opravljeni
z otroki je veliko dela
oprávka
in
ópravka -e
ž
(
ȃ; ọ́
)
nar. vzhodno
delo z živino:
začeti z opravko
oprávljanje
1
-a
s
(
á
)
glagolnik od opravljati
1
:
redno opravljanje izpitov
;
opravljanje verskih obredov
/
dobro opravljanje službe
/
prepoved opravljanja določenega poklica
/
opravljanje živine
oprávljanje
2
tudi
opravljánje -a
s
(
á; ȃ
)
glagolnik od opravljati
2
:
ne mara opravljanja
;
opravljanje in obrekovanje
oprávljati
1
-am
nedov.
,
stil.
opravljájte;
stil.
opravljála
(
á
)
1.
biti dejaven
a)
pri kakem delu, opravilu:
opravljati izpit, tečaj
;
vse opravlja sam
/
opravlja mizarska in vrtnarska dela
;
opravljati poljska dela
b)
pri čem zahtevanem, pričakovanem:
dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge
/
revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
2.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
opravljati izvidniške polete
;
opravljamo prevoze po naročilu
;
opravljati nadzorstvo
nadzorovati
;
publ.
plačila se opravljajo v dolarjih
plačuje se
/
opravljati pogrebni obred
/
maturo je opravljal v juniju
maturiral je
/
natančno, strokovno opravljati delo
/
opravljati učiteljsko službo
;
opravljati službo oskrbnika
biti oskrbnik
/
bila je zdravnica, a poklica ni opravljala
/
mišica opravlja delo
/
opravljati malo, veliko potrebo
3.
imeti določen namen, določeno vlogo:
to funkcijo opravlja investicijska banka
/
vse te naloge opravlja hrbtenica
/
informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
4.
star.
oskrbovati, skrbeti za:
opravljati čebele, živino
/
kdo ti bo opravljal vrt
/
opravljati komu dediščino
5.
star.
oblačiti
:
opravljati otroka
;
opravljati se za v mesto
;
zelo počasi se je opravljala
/
rad se je gosposko opravljal
●
publ.
vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja
je uspešno vodil podjetje
;
zastar.
sinovi so mu opravljali sitnosti
povzročali
;
star.
vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto
delal, počel
♦
fiz.
sila opravlja delo
;
rel.
opravljati devetdnevnico
;
opravljati božjo službo
opravljajóč
-a -e:
delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo
oprávljati
2
-am
nedov.
,
tudi
opravljájte;
tudi
opravljála
(
á
)
pripovedovati kaj resničnega, vendar slabega o kom:
ženske ga opravljajo
;
opravljali so ga, kako je skop
;
opravljati in obrekovati
opravljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) opravlja:
opravljiva ženska
/
pog.
tako pravijo opravljivi jeziki
opravljivci
opravljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) opravlja:
zavrniti opravljivca
opravljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (rada) opravlja:
vaške opravljivke
/
ta novinarka je bila znana opravljivka
opravljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost opravljivega človeka:
ženska opravljivost
oprávnik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
1.
upravnik
:
opravnik posestev
2.
agent
:
opravnik zavarovalne družbe
/
borzni opravnik
●
zastar.
zbrali so se vsi opravniki društva
funkcionarji
opravnína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
provizija
:
dobiti pet odstotkov opravnine
oprávništvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
obveščevalni, poročevalski urad;
agencija
:
revolucionarji so zasedli prostore opravništva
oprážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
s praženjem doseči, da dobi živilo rjavo barvo:
opražiti čebulo
/
opražiti kavo
2.
narediti, da je kaj na površini pečeno;
opeči
:
opražiti kose slanine
/
opražiti kruhove rezine
oprážen
-a -o:
opražene kruhove rezine
;
čebula še ni opražena
opŕčiti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
lov.
dati psa, več psov na povodec:
oprčil je psa in ga odpeljal proti gozdu
opredálčkati
-am
dov.
(
ȃ
)
ekspr.
opredeliti
:
najnovejši razred avtomobilske serije je še težje opredalčkati kot
predhodnega
/
le malo glasbenih skupin se je želelo opredalčkati
oprédati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
ovijati, obdajati s pajčevino:
pajek opreda muho
;
pren.
sanje mu opredajo dušo
//
ovijati
:
palico opredati z vrvjo
opredélba
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
opredelitev
,
definicija
:
oporeka njegovi opredelbi države
;
opredelba pojma
opredelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
opis z navedbo bistvenih značilnosti:
odkloniti prejšnjo opredelitev naroda
;
znanstvena opredelitev
/
ostra opredelitev sorodnih pojmov
2.
glagolnik od opredeliti:
opredelitev pojava
/
časovna opredelitev najdbe
/
natančna opredelitev nalog
/
prizadevanje za točno opredelitev avtorja
/
svetovnonazorska opredelitev
;
zagotovljena svoboda opredelitve
/
ti dogodki so zahtevali opredelitev od vsakogar
opredelíti
-ím
dov.
, opredélil
(
ī í
)
1.
navesti bistvene značilnosti pojma:
opredeliti delo
;
opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno
ustvarjalnost
/
opredeliti pojem
definirati
♦
geom.
opredeliti kroglo
2.
določiti
:
opredeliti pojav, rastlino, vrsto
/
časovno opredeliti umetnino
;
opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti
/
ni znal opredeliti svojih čustev
/
opredeliti vlogo očeta v družini
;
opredeliti je treba, kaj spada v redno delo
/
opredeliti vodilno temo moderne umetnosti
ugotoviti
//
ovrednotiti
,
okarakterizirati
:
nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli
;
odločno je opredelil njegovo mnenje
/
opredelili so ga za alkoholika
//
razložiti
,
pojasniti
:
opredeliti razmerje do življenja
;
opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov
;
poskusil je natančneje opredeliti vprašanje
3.
povzročiti, da ima kaj določene značilnosti:
to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij
;
novo odkritje je opredelilo vojskovanje
●
zastar.
za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo
dodelili, dali
;
publ.
opredeliti slikarja na konec 16. stoletja
postaviti
;
publ.
vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov
uvrstimo
opredelíti se
1.
izraziti, pokazati svoje stališče, svojo pripadnost:
pri popisu prebivalstva se ni nihče dolžen opredeliti
;
narodnostno, politično, razredno se opredeliti
/
ni se opredelil na nobeno stran
/
opredeliti se za Slovenca
2.
izraziti, pokazati svoje stališče do česa:
hoteli so, da se v sporu opredeli
;
javno se opredeliti do vseh problemov
/
opredeliti se proti rasni diskriminaciji
izraziti, pokazati negativen odnos do nje, odkloniti jo
;
opredelil se je proti njemu
;
opredeliti se za socialno in nacionalno osvoboditev
izraziti, pokazati pozitiven odnos do nje
opredeljèn
-êna -o:
časovno in prostorsko opredeljene situacije
;
jasno opredeljene pravice
;
levičarsko opredeljen kulturni delavec
;
ko sem ga spoznal, je bil svetovnonazorsko že jasno opredeljen
opredeljênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost opredeljenega:
opredeljenost pojava
/
kakovostna in količinska opredeljenost stvari
/
jasna opredeljenost oseb in njihovih medsebojnih odnosov
/
narodnostna in politična opredeljenost
;
sodelovanje kulturnih delavcev ne glede na njihovo strankarsko
opredeljenost
;
publ.
estetska repertoarna opredeljenost
usmerjenost
/
vsako stališče je pravzaprav opredeljenost za kaj
;
potreba po opredeljenosti
opredeljeválec
-lca
[
opredeljevau̯ca
in
opredeljevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor opredeljuje:
samovoljen opredeljevalec slovenstva
opredeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od opredeljevati:
različno opredeljevanje naroda
;
opredeljevanje filozofskih pojmov
/
opredeljevanje pojava
/
biti samostojen pri opredeljevanju umetnine
/
svoboda političnega opredeljevanja
/
opredeljevanje do življenjskih vrednot
opredeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
navajati bistvene značilnosti pojma:
pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod
;
različno opredeljevati pojem gospodarjenje
/
znanost predmete opredeljuje
2.
določati
:
opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih
/
otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij
/
opredeljevati dolžnosti in pravice
;
opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji
//
vrednotiti
,
karakterizirati
:
opredeljevati obdobje
;
njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo
//
razlagati
,
pojasnjevati
:
v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma
3.
povzročati, da ima kaj določene značilnosti:
naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari
/
prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama
/
kaj opredeljuje kostum
opredeljeváti se
1.
izražati, kazati svoje stališče, svojo pripadnost:
politično, strankarsko se opredeljevati
2.
izražati, kazati svoj odnos do česa:
opredeljevati se do aktualnih vprašanj
;
objektivno se opredeljevati
/
opredeljevati se proti predlogu
izražati, kazati negativen odnos do njega, odklanjati ga
;
opredeljevati se za novosti
izražati, kazati pozitiven odnos do njih
opredeljujóč
-a -e:
opredeljujoče dejstvo
opredeljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da opredeliti:
vloga organa je kljub zakonskim določilom težko opredeljiva
/
lahko opredeljiv ženski lik
opredeljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost opredeljivega:
delna opredeljivost pojava
opredmétenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od opredmetiti:
opredmetenje človekove biti
opredmétenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
stanje opredmetenega:
opredmetenost ideje
/
boriti se proti opredmetenosti človeka
opredmétiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način:
v noveli je pisatelj opredmetil svoj etični nazor
;
človekova bit se opredmeti z delom
/
opredmetiti svoje ideje, načrte
;
misel se lahko opredmeti v jeziku
opredméten
-a -o:
v umetniškem delu opredmetena ideja
♦
ekon.
opredmeteno delo
v proizvod vloženo delo
opréka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
nasprotje
:
odpraviti opreke
;
opreke med besedami in dejanji
/
priti v opreko z zakonom
;
to poročilo je v opreki s prejšnjo izjavo
2.
zastar.
ovira
,
zapreka
:
podrl, premagal je vse opreke
oprékelj
-klja
m
(
ẹ́
)
manjše ljudsko glasbilo s strunami, po katerih se igra s tolkalcema:
godec si je oprtal oprekelj in zaigral
opréma
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor:
oprema za trgovino je zelo draga
;
pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo
;
razstava opreme
/
oprema sobe je že stara
;
v kuhinji moramo menjati opremo
/
pisarniška oprema
;
stanovanjska oprema
/
notranja oprema
//
s prilastkom
naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti:
tovarna gospodinjske opreme
;
laboratorijska oprema
;
oprema mehanične delavnice
/
letališka oprema
/
publ.
zastarela strojna oprema
stroji
//
s prilastkom
kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave:
električna oprema avtomobila
/
zimska oprema vozila
2.
navadno s prilastkom
predmeti, oblačila, namenjeni za
a)
opravljanje kake dejavnosti:
alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema
;
vojak v popolni bojni opremi
;
velika izbira športne opreme
;
oprema za taborjenje
/
konjska oprema
b)
posebno priložnost, obdobje:
nevestina oprema
;
kupili so opremo za dojenčka
3.
zunanja podoba knjige, gramofonske plošče:
opremo je zasnoval arhitekt
/
likovna oprema knjige
;
notranja, zunanja oprema knjige
/
kot označba avtorstva
prevod X, oprema Y
4.
glagolnik od opremiti ali opremljati:
oprema laboratorija poteka počasi
;
študij obsega tudi opremo prostorov
●
publ.
kupiti opremo v baročnem slogu
pohištvo
;
zastar.
nevesta v beli opremi
obleki
♦
film.,
rad.
glasbena, zvočna oprema
ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu
;
gled.
glasbena oprema drame
;
navt.
krovna oprema
naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter
nakladanje, razkladanje tovora
;
rač.
strojna oprema
strojne naprave in elementi, ki sestavljajo računalnik
;
programska oprema
zbirka računalniških programov, ki omogočajo delo z računalnikom
oprémek
-mka
m
(
ẹ̑
)
star.
slabše zrnje v plevah, ki se izloči pri čiščenju:
naše žito ima letos precej opremka
oprémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na opremo:
opremni predmeti
♦
navt.
opremna obala
obala, ob kateri se ladja opremi
opremítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
opremljevalec
:
opremitelj dvorane
/
knjižni opremitelj
oprémiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor:
opremiti sobo
;
opremiti si stanovanje
/
opremiti s starim pohištvom
/
dnevne sobe še ne bomo opremili
še ne bomo kupili opreme zanjo
;
dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva
izdelala pohištvo zanjo
/
opremiti odrsko sceno
2.
narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za
opravljanje dejavnosti:
opremiti delavnico, laboratorij
;
opremiti šole z instrumenti
/
opremiti letališče
//
dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje:
opremiti čoln, stroje
;
opremiti z jadri
3.
narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti:
opremiti armado, alpinistično odpravo
;
opremiti z modernim orožjem
;
opremiti se za v gore
/
opremiti konja
4.
dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči:
knjigo je opremil mladi akademski slikar
/
kot označba avtorstva
prevedel X, opremil Y
5.
publ.
dati (k) čemu še kaj;
dodati
:
opremiti knjigo z opombami
;
opremiti prevod s predgovorom
/
opremiti kupon s podatki
vpisati nanj podatke
●
ekspr.
s prvo plačo se je kolikor toliko opremil
se oskrbel z obleko, oblačili
♦
adm.
opremiti dopis z datumom
navesti, napisati datum
;
opremiti prošnjo s prilogami
priložiti, dodati priloge
;
film.,
rad.
zvočno opremiti
dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume
;
navt.
opremiti ladjo
namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja
sposobna za plovbo
oprémljen
-a -o:
razkošno opremljen salon
;
rov je tehnično dobro opremljen
;
avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu
;
moderno opremljena armada
;
izdaja klasikov, opremljena z opombami
;
sobo je najel opremljeno
;
publ.:
vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem
ima dvotaktni motor
;
knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom
ima ščitni ovitek
/
v malih oglasih
opremljeno sobo oddam
oprémljanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od opremljati:
opremljanje stanovanja
/
opremljanje rudnika
/
komunalno opremljanje zemljišča
oprémljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak
prostor:
ko je vstopil, so ravno opremljali sobo
;
pomagal jim je opremljati stanovanje
//
nav. ekspr.
kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete:
nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje
;
opremljati si samsko sobo
2.
delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za
opravljanje dejavnosti:
opremljati učilnice
/
opremljati hišo z odtočnimi cevmi
//
dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje:
tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi
3.
delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti:
opremljati jamarsko skupino
;
armada se opremlja s sodobnim orožjem
4.
publ.
dajati (k) čemu še kaj;
dodajati
:
predavanja rad opremlja s citati
;
opremljati spis s svojimi pripombami
oprémljenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje opremljenega:
omogočiti šoli boljšo opremljenost
;
tehnična opremljenost podjetja
;
opremljenost s stroji
;
publ.
komunalna opremljenost nove soseske
urejenost, ureditev
/
izboljšati opremljenost avtomobila
/
dobra opremljenost čet
opremljeválec
-lca
[
opremljevau̯ca
in
opremljevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja z opremljanjem:
opremljevalec je izbral temno pohištvo in starinske svetilke
/
knjigo je opremil izkušen opremljevalec
♦
film.,
rad.
kdor dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume
opremljeválka
-e
[
opremljevau̯ka
in
opremljevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z opremljanjem:
notranja opremljevalka
;
modna opremljevalka reprezentance, skupine
;
opremljevalka prostorov
/
knjižna opremljevalka
/
glasbena opremljevalka
ženska, ki dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume
oprésen
-sna -o
prid.
(
ẹ́
)
star.
1.
nekvašen
:
jesti opresne štruklje
/
opresni kruh
2.
surov
,
svež
:
opresno zelje
oprésnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
kruh iz nekvašenega testa:
jesti opresnik
opresnína
-e
ž
(
ī
)
star.
surova krma, zlasti korenje, krompir, repa:
imeti dovolj opresnine
oprêsti
oprêdem
in
oprésti oprédem
dov.
,
stil.
oprèl oprêla
in
opréla
(
é; ẹ́
)
1.
oviti, obdati s pajčevino:
pajek je opredel muho
//
oviti
:
žico opresti z nitjo
2.
ekspr.
zvijačno si pridobiti zlasti čustveno naklonjenost koga:
opredel jih je z razkazovanjem svoje spretnosti
;
tako ga je opredla, da ji izpolni vsako željo
/
opredla mu je srce
opréti
oprèm
dov.
, opŕl
(
ẹ́ ȅ
)
navadno v zvezi z
na
1.
dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj
teže prenese na kaj:
opreti roke na mizo, ob kolena
//
narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju;
podpreti
:
bolnika sta oprla dva moža
/
opreti strop z oporami
2.
vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče:
opreti sodbo na ugotovljena dejstva
;
znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke
opréti se
1.
prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj:
začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj
//
postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj
teže prenese na kaj:
opreti se na komolce
;
opreti se na palico
;
z roko se je oprla ob rob mize
2.
dobiti pomoč, podporo:
v težavah se lahko opre nanj
;
opri se nase
opŕt
-a -o:
na palico oprt starec
;
izjava je oprta na dejstva
;
gospodarstvo, oprto na težko industrijo
oprèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
1.
previdnost
,
pazljivost
:
natančnost in oprez pri delu
/
hodil je z velikim oprezom
2.
v zvezi
biti na oprezu
opazovati
,
oprezovati
:
vzdolž poti so na oprezu sovražnikovi vojaki
;
ne moremo na vrt po hruške, ker je gospodar stalno na oprezu
oprézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od oprezati:
stalno oprezanje ga je utrudilo
/
oprezanje za sovražnikom
oprézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:
potuhnila se je in oprezala
;
oprezala je, preden je vstopila
;
oprezati skozi okno
/
napeto je oprezal v dolino
;
cele dneve je oprezal, da bi ga našel
2.
iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:
oprezati za tatovi
/
oprezati za medvedom
●
ekspr.
fant že opreza za dekleti
se že zanima zanje
oprézen
-zna -o
prid.
, opréznejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
previden
,
pazljiv
:
človek mora biti oprezen
;
oprezni, neodločni ljudje
/
razlagati z opreznim glasom
;
slišati oprezne korake
oprézno
prisl.
:
oprezno ogibati se česa
;
oprezno ravnati s čim
opréznež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
previden, pazljiv človek:
prevelik opreznež je
;
oprezneži in strahopetci
opréznost
-i
ž
(
ẹ́
)
previdnost
,
pazljivost
:
opreznost v prometu
;
delo zahteva veliko natančnost in opreznost
/
opreznost poslovnega človeka
oprezoválec
-lca
[
oprezovau̯ca
tudi
oprezovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor išče, čaka koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:
oprezovalci so se poskrili
oprezovánje
tudi
oprézovanje -a
s
(
ȃ; ẹ́
)
glagolnik od oprezovati:
navadila se je na nenehno oprezovanje okoli hiše
/
oprezovanje za sovražnikom
oprezováti
-újem
tudi
oprézovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ́
)
1.
gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:
hodi okoli tabora in oprezuje
;
oprezovati iz skrivališča, izza ogla
;
oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico
/
celo uro je oprezovala, kdaj pride
;
ekspr.
oprezuje za vsakim mojim korakom
2.
iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:
oprezovati za tihotapci
/
oprezovati za divjadjo
●
ekspr.
fant že oprezuje za dekleti
se že zanima zanje
oprezováje
:
hoditi, oprezovaje na vse strani
oprezujóč
-a -e:
vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe
;
oprezujoč lovec
;
prisl.:
oprezujoče se je zagledal v temo
opŕh
-a
m
(
ȓ
)
1.
agr.
tanka voščena prevleka na listju in sadežih;
poprh
:
siv oprh
♦
min.
tanka rahla prevleka, ki nastane na oglju pri praženju rudnine
2.
izpuščaj
,
mozolj
:
oprh kot zunanje znamenje bolezni
opŕhati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
umiti s prho:
mati je oprhala otroka
;
oprhati se z vročo vodo
;
oprhala se je in se preoblekla
//
z razpršeno tekočino zmočiti, ovlažiti:
oprhati rastlino
;
oprhati se po prsih
;
oprhati si obraz
/
kadar je kihnil, je oprhal vse okoli sebe
2.
z rahlim udarjanjem odstraniti s česa:
oprhati drobtine s krila
;
oprhati si sneg
/
oprhati si suknjič
opŕhan
-a -o:
biti obrit in oprhan
oprhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa:
oprhavati prah s suknje
/
drug drugemu oprhavata obleko
opŕhel
-hla -o
[
opərhəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
nekoliko plesniv:
oprhla moka
;
oprhlo žito
/
slama je postala oprhla
oprhljív
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
star.,
v zvezi s
trta
ki se (rad) osipa:
trte so letos oprhljive
oprhljívost
-i
ž
(
í
)
star.
lastnost, značilnost trte, ki se (rada) osipa:
zmanjševati oprhljivost
oprhnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
postati nekoliko plesniv;
oprhniti
:
seno je na vlagi oprhnelo
opŕhniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
postati nekoliko plesniv:
seme je kmalu oprhnilo
;
mokri snopi oprhnejo
;
oprhniti od vlage
/
moka je nekoliko oprhnila
2.
nav. ekspr.
z rahlim udarcem odstraniti s česa:
oprhniti prah z rokava
●
star.
ta sorta trte pogosto oprhne
se osipa
opŕhnjen
-a -o:
oprhnjena pšenica
;
slama je že oprhnjena
●
belo oprhnjen sadež
sadež s tanko voščeno prevleko
opríčnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
v carski Rusiji
član telesne garde Ivana Groznega:
oddelki opričnikov
2.
knjiž.,
slabš.
privrženec, sodelavec osovražene oblasti, osebe:
okupator in njegovi opričniki
;
vohuni in vladni opričniki
/
opričniki mračnjaštva
oprijèm
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od oprijeti:
oprijem je počasi popustil
;
s previdnimi oprijemi se je dvigal ob zidu
/
kolesa imajo dober oprijem
;
mehek oprijem obleke
//
mesto, ki se da oprijeti:
iskal je primeren oprijem
;
nikjer ni bilo oprijema
/
v led si je izsekal oprijem
oprijemáč
-a
m
(
á
)
zastar.
oprijemalo
:
oprijemač v avtomobilu
oprijemálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za oprijemanje:
oprijemalno orodje
/
oprijemalni kaveljčki stebla
♦
bot.
oprijemalna korenina
korenina na steblu navadno bršljana za oprijemanje po deblu, skali
;
zool.
oprijemalna noga
noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti
oprijemalíšče
-a
s
(
í
)
mesto, kjer se da oprijeti:
poiskal je primerno oprijemališče in se dvignil
//
ekspr.
opora
:
vsa prizadevanja so brez oprijemališča
oprijemálka
-e
[
oprijemau̯ka
in
oprijemalka
]
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
izrastek, s katerim se rastlina oprijema:
potrgati oprijemalke
oprijemálo
-a
s
(
á
)
priprava za oprijemanje:
pritrditi oprijemalo na steno
/
nastavek se lahko uporablja tudi za oprijemalo
/
oprijemalo stola
oprijémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od oprijemati:
ročaj za oprijemanje
/
povečati oprijemanje koles na cestišču
oprijémati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ẹ̑
)
imeti roke, prste položene okrog česa:
oprijemati drevo
/
trdno je oprijemal volan
oprijémati se
1.
podpirati se, opirati se s prijemanjem česa:
oprijemati se debla
/
oprijemala se ga je pod pazduho
//
prijemati, navadno trdno:
oprijema se in se opoteka do vrat
;
oprijemati se stene
2.
pojavljati se tesno okrog česa:
blago se mehko oprijema telesa
/
taka kolesa se dobro oprijemajo ceste
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
vztrajno se oprijema učenja
/
z vso voljo se je oprijemala življenja
oprijemajóč
-a -e:
zlezel je iz vode, oprijemajoč se vej
oprijémek
-mka
m
(
ẹ̑
)
oprimek
:
trden oprijemek
oprijémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oprijemanje:
oprijemna sila
/
velika oprijemna ploskev
oprijemljív
-a -o
prid.
, oprijemljívejši
(
ī í
)
knjiž.
1.
s čuti zaznaven:
zakoni oprijemljivega sveta
;
pren.
oprijemljiva zaznava, predstava
//
določljiv
,
opredeljiv
:
pojav je dovolj oprijemljiv
/
poiskati oprijemljiv primer
2.
ki se rad oprime:
oprijemljivo blago
oprijemljívo
prisl.
:
spomin je oprijemljivo blizu
;
sam.:
rad bi kaj oprijemljivega
oprijemljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost oprijemljivega:
oprijemljivost dokaza
oprijéti
oprímem
dov.
, oprijél;
nam.
oprijét
in
oprijèt
(
ẹ́ í
)
položiti roke, prste okrog česa:
skušal je oprijeti deblo, omarico
;
drevo sta komaj oprijela dva moška
/
oprijeti toporišče sekire
;
trdno je oprijel volan
oprijéti se
1.
podpreti se, opreti se s prijemom česa:
oprijeti se kola
;
krčevito se je oprijela roba skrinje
;
skušal se je oprijeti stola
/
oprijela se ga je pod pazduho, za roko
//
prijeti, navadno trdno:
odzadaj se ga je oprijel
;
oprijela se ga je kot klop
/
z obema rokama se je oprijel kozarca
;
hitro se je oprijel vrat, da ni padel
2.
pojaviti se tesno okrog česa:
sneg se je oprijel drevja
/
obleka se močno oprime telesa
/
ta smola se zelo dobro oprime
prime
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik:
končno se je oprijel dela, učenja
;
oprijel se je gospodarstva
;
oprijeti se politike
/
krčevito se je oprijel ljubezni, upanja
/
oprijeti se novih idej
●
ekspr.
oprijeti se vsake bilke
vsakega najmanjšega upanja na rešitev
;
ekspr.
oprijeti se kmetije
začeti (pridno, resno) kmetovati
oprijét
-a -o:
tesno oprijet kostim
oprím
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
oprijemalo
:
držal se je za železni oprim
/
oprim naslanjača
oprímek
-mka
m
(
ȋ
)
kar se uporablja za oprijemanje:
lesen oprimek v steni
;
trden oprimek
//
oprijemališče
:
poiskati primeren oprimek
oprímnica
-e
ž
(
ȋ
)
vet.
del na sprednjem ukrivljenem delu podkve za preprečevanje drsenja:
ozobec in oprimnica
opróda
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
nekdaj
plemičev služabnik, spremljevalec:
oproda je poskrbel za hrano in prenočišče
;
v spremstvu je več oprod
;
grofov, vitezov oproda
//
slabš.
pomočnik
,
sodelavec
:
on je režiserjev glavni oproda
/
oprode nacizma
opródovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na oprode:
oprodovske dolžnosti
/
oprodovska čast
opróga
-e
ž
(
ọ̄
)
1.
arhit.
nosilni prečni lok v oboku:
oproge slonijo na stebrih
;
v oprogi je mojster upodobil še cerkvenega zaščitnika
2.
vet.
jermen, navadno pri konjski opremi, s katerim se pritrdi sedlo ali
vlečna oprema:
pričvrstiti oprogo
oprostílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
s katerim se oprosti:
slišati je bilo oprostilne glasove
♦
pravn.
oprostilni razlogi
razlogi za oprostitev od obtožbe
;
oprostilna sodba
sodba, s katero se obtoženec oprosti obtožbe
oprostítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oprostiti:
predpisati oprostitev plačevanja davkov
;
oprostitev otroka od športne vzgoje
;
oprostitev od vojaške službe
/
branilec je zahteval za obtoženca oprostitev
oprostíti
-ím
dov.
, opróstil
(
ī í
)
1.
narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa:
oprostiti koga kake dolžnosti
;
oprostili so ga plačevanja davkov
;
oprostiti koga vojaške službe
/
oprostili so ga davkov
2.
s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil
obtožen:
sodišče ga je oprostilo
♦
pravn.
oprostiti obtožbe
s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni
kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
3.
narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen
negativni odnos do koga:
oprostiti komu zamudo
;
vse mu je oprostila
;
ekspr.
ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden
/
oprostiti komu žalitev
odpustiti
/
kot vljudnostna fraza
pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
4.
v medmetni rabi
izraža vljudnost
a)
pri nagovoru:
oprostite, da vas motim
;
oprostite, koliko je ura
b)
pri ugovarjanju, zavrnitvi:
on je to storil! Oprostite, to je nemogoče
;
oprosti, to pa že ne bo držalo
//
izraža opravičilo:
oprosti, nisem mislila tako hudo
;
oprostite, da sem tako pozen
//
izraža začudenje, nejevoljo:
oprostite, tega pa res ne razumem
;
oprosti, to je pa že preneumno
5.
star.
narediti prosto, svobodno:
napadli so jetnišnico in oprostili jetnike
;
oprostiti talce
/
pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje
osvobodili
//
rešiti
,
umakniti
:
oprostila je svojo dlan iz njegove
;
nestrpno se je oprostil njenega objema
/
oprostil se je strahu, zadrege
oprostíti se
narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje:
oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe
/
oprostil se ji je zaradi zamude
oproščèn
-êna -o:
trije so bili obsojeni, dva pa oproščena
;
vse mu je bilo oproščeno
;
biti oproščen davkov
;
bil je oproščen vojaške službe
oprostítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oprostitev:
oprostitveni postopek
♦
pravn.
oprostitveni razlogi
oprostilni razlogi
oprostljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da oprostiti:
oprostljiva nerodnost
/
oprostljiva zamuda
opravičljiva
;
oprostljivo ravnanje
odpustljivo
opróščati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa:
take ljudi so oproščali službe na galeji
;
star.
oproščati od plačevanja
2.
s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil
obtožen:
s tem sodišče obtoženca oprošča
3.
delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen
negativni odnos do koga:
vedno znova mu je oproščala
opróščati se
delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje:
v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati
oproščênec
-nca
m
(
é
)
kdor je česa oproščen:
davčni oproščenec
/
izpustitev oproščencev
oproščênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od oprostiti:
prosil jo je oproščenja zaradi zamude
/
prosil je mater oproščenja
/
kot vljudnostna fraza
prosim oproščenja, za oproščenje, če motim
/
zahteval je oproščenje zanj
opŕsen
-sna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na oprsje:
vzel je denarnico iz oprsnega žepa
/
oprsni par nog
opŕsje
-a
s
(
ȓ
)
1.
predel na zgornji strani trupa ob rebrih:
izbočiti oprsje
;
položil je roko na levo stran oprsja
;
ozko oprsje
/
pes s krepkim oprsjem
//
prsi
:
na oprsju je imel polno odlikovanj
/
dekliško oprsje
2.
nav. ekspr.
del oblačila, ki pokriva prsi:
raztrgati oprsje srajce
♦
zool.
del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah
opŕsnica
-e
ž
(
ȓ
)
1.
priprava iz jermenov in zaponk, ki se živali, zlasti psu, namesti
okoli vratu in čez prsi, da se jo lahko vodi:
psi, ki vodijo slepe, so označeni z rdečim križem na oprsnici
2.
anat.
kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra;
prsnica
:
poseg se izvede z vodilom, ki ga kirurg vpelje pod oprsnico
opŕsnik
-a
m
(
ȓ
)
1.
knjiž.
moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa;
telovnik
:
kupil si je nov oprsnik
;
hlače in oprsnik
2.
nekdaj
kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov:
nosila je zelo izrezan žametast oprsnik
//
modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj:
odpeti oprsnik
opŕstaniti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
knjiž.
natakniti prstan:
oprstanil ji je roko
opŕstanjen
-a -o:
dolgi, oprstanjeni prsti
opŕt
1
-a
m
(
ȓ r̄
)
nav. mn.,
star.
oprtnica
,
oprta
:
tovor nosi na oprtu
opŕt
2
-i
ž
(
ȓ
)
nav. mn.,
star.
oprtnica
,
oprta
:
nosači si odvezujejo oprti
/
oprti nahrbtnika
naramnice
opŕta
-e
ž
(
ȓ
)
1.
nav. mn.
trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu:
privaditi se oprtam
;
nosači z oprtami
2.
mn.,
star.
trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila;
naramnica
:
kupiti rdeče oprte
/
hlače z oprtami
oprtáč
-a
m
(
á
)
voj. žarg.
trak iz usnja za čez ramo;
naramnik
:
vojak je odložil pas in oprtač
opŕtati
-am
dov.
(
r̄
)
nav. ekspr.
nadeti na hrbet:
oprtati nahrbtnik, vrečo
;
oprtal mu je poln koš
;
oprtal si je ponesrečenca
/
oprtati malho, puško
;
oprtal si je zaboj na ramo
//
obložiti
,
otovoriti
:
oprtati konje, mule
;
vojaki so se oprtali
opŕtav
prisl.
(
ŕ
)
zastar.,
pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame
na hrbtu:
oprtav nesti koš
oprtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
nadevati na hrbet:
vojaki so začeli nabijati puške in oprtavati nahrbtnike
oprtávnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
nar.
oprtnica
,
oprta
:
nositi tovor na oprtavnicah
/
koš z oprtavnicami
z naramnicami
opŕten
-tna -o
prid.
(
r̄
)
ki se nosi, prenaša na hrbtu:
oprtni koš
/
oprtni pasovi
♦
žel.
oprtni prevoz
prevoz tovornjakov in prikolic s tovorom po železnici
opŕtica
-e
ž
(
ȓ
)
manjšalnica od oprta:
nosači si odvezujejo oprtice
opŕtiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
zastar.
naprtiti
:
oprtiti nahrbtnik, vrečo
/
oprtili so mu najhujše reči
opŕtiv
prisl.
(
ŕ
)
star.,
pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame
na hrbtu:
oprtiv nesti vrečo
;
krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu)
/
lovec zadene srno oprtiv na rame
opŕtnica
-e
ž
(
ȓ
)
1.
nav. mn.
trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu:
oprtnice so mu odrgnile kožo na vratu
/
prevezal je zaboj z dvema oprtnicama in si ga zadel na rame
//
trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu;
naramnica
:
koš, nahrbtnik z oprtnicami
2.
mn.,
star.
trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila;
naramnica
:
hlače brez oprtnic
;
vtakniti roke za oprtnice
opŕtnik
-a
m
(
ȓ
)
1.
nahrbtnik
:
odložiti, zavezati oprtnik
;
zložiti v oprtnik
;
težek oprtnik
2.
nar.
(oprtni) koš:
plesti oprtnik
;
nositi gnoj v oprtniku
oprtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nav. ekspr.
nadevati na hrbet:
vojaki so oprtovali nahrbtnike
opsováti
opsújem
dov.
, opsovál
(
á ú
)
knjiž.
zelo ozmerjati:
opsoval je ženo in otroka
;
grdo, prostaško opsovati
optánt
-a
m
(
ā á
)
pravn.
kdor optira:
večina optantov se je že preselila
;
oceniti premoženje optantov
óptativ
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.,
v nekaterih jezikih
naklon, ki izraža željo govorečega:
stavek v optativu
óptičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
nanašajoč se na optiko, svetloben:
optični pojavi
;
optični signal
/
optične lastnosti kristalov
/
optični teleskop
;
mikroskopi in druge optične priprave
/
optična os kamere
;
optično steklo
steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav
♦
astron.
optično dvozvezdje
dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega
težnostnega vpliva
;
fot.
optično iskalo
iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih
2.
nanašajoč se na vid, viden:
zmožnost optične predstave
;
optično in akustično zaznavanje
/
optične prevare
/
optična dekoracija prostora
óptično
prisl.
:
pokončne črte prostor optično zvišajo
♦
fiz.
optično aktivna snov
prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe
;
min.
optično izotropen
ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen
;
optično dvolomna snov
snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh
smereh enak
;
optično enoosna snov
snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v obeh
smereh enak
óptik
-a
m
(
ọ́
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem očesnih
pripomočkov:
iti k optiku po očala
2.
strokovnjak za optične priprave:
pri izdelavi teleskopa je sodelovalo pet optikov
♦
fiz.
strokovnjak za optiko
óptika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
nauk o svetlobi:
optika in kalorika
♦
elektr.
elektronska optika
elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega
polja na elektrone
;
fiz.
geometrijska optika
ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih
sestavljenih optičnih napravah
;
valovna optika
ki proučuje za valovanje značilne pojave
2.
fot.
sistem leč kake optične priprave:
fotoaparat ima dobro optiko
;
občutljivost optike
/
pravilno uravnavati optiko
3.
publ.
način prikazovanja, presoje česa:
njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz
vsakdanje resničnosti
/
gledati na dogodke z optiko kritika
4.
nav. ekspr.
trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami:
v nobeni optiki ne dobiš takih leč
optimálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je glede na dane možnosti najugodnejši, najboljši:
optimalni pogoji dela
/
optimalna stopnja gospodarske rasti
/
ugotoviti optimalno dozo zdravila
optimalizácija
-e
ž
(
á
)
optimizacija
:
optimalizacija delovanja, poslovanja
;
proces optimalizacije
optimalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
optimizirati
:
optimalizirati razmere v šolstvu
optimálnost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše:
oblike organizacije dela so dosegle svojo optimalnost
//
ekspr.
najvišja možna mera:
optimalnost moralnih dejanj
optimát
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zgod.
konservativni član rimskega senata:
optimírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
optimizirati
:
v podjetju so optimirali poslovanje
;
optimirati proizvodnjo
optimíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor vidi vse v življenju boljše, kot je:
tudi optimistom se je zdel načrt neizvedljiv
;
optimist in pesimist
/
glede tega sem velik optimist
sem zelo optimističen
optimístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
ki vidi vse v življenju boljše, kot je:
optimističen človek
;
kljub težavam je optimistična
/
optimistične misli
/
optimistična napoved
●
ekspr.
to pomlad prevladujejo v modi optimistične barve
svetle, žive
optimístično
prisl.
:
optimistično presojati
optimístičnost
-i
ž
(
í
)
lastnost optimističnega človeka:
njegova optimističnost in vedrina
optimístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki vidi vse v življenju boljše, kot je:
bila je dosledna optimistka
;
po naravi je optimistka
;
nepoboljšljiva, večna optimistka
optimizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od optimizirati:
nenehna optimizacija stroškov temelji na večji specializaciji
proizvodnje ter razvoju lastnega znanja in kadrov
;
optimizacija poslovanja, proizvodnje
;
optimizacija poslovnih procesov
/
rač.
optimizacija spletnih strani
postopki, ki pripomorejo k večji vidljivosti spletnih strani na
spletnih iskalnikih
optimízem
-zma
m
(
ī
)
lastnost optimističnega človeka:
kljub bolezni je ohranil optimizem
/
izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen
njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro,
ugodno
/
publ.
gledati z optimizmom na izid tekmovanja
optimistično
//
mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim,
zlim:
za roman je značilen izrazit optimizem
optimizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti, da postane kaj glede na dane možnosti najugodnejše,
najboljše:
z izboljšanjem tehnike varčne vožnje je mogoče optimizirati porabo
goriva
;
optimizirati delovne, poslovne procese
;
optimizirati stroške
óptimum
-a
m
(
ọ̑
)
stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše:
doseči optimum
/
tržni optimum
♦
biol.
toplotni optimum
temperatura, pri kateri organizem najbolje uspeva
//
ekspr.
najvišja možna mera:
optimum izkoriščanja zmogljivosti
optírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
uveljaviti pravico izbire državljanstva navadno ob spremembi mej
državnega ozemlja:
po osvoboditvi je optiral za Jugoslavijo
/
lahko optira tudi za narodnost
opúhel
-hla -o
[
opuhəu̯
]
prid.
(
ú
)
zastar.
puhel
:
opuhla repa
/
opuhle besede
opúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
knjiž.
s puhanjem obdati:
v hipu jih opuhne gost dim
/
tak je, kot bi ga strela opuhnila
oplazila
2.
zastar.
postati puhel:
repa je opuhnila
opúkati
-am
dov.
(
ū
)
nar.
oskubsti
,
populiti
:
opukati kokoš
/
opukati perje
opulénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
obilen
,
bogat
:
povabiti goste na opulentno kosilo
opulíti
in
opúliti -im
dov.
(
ī ú
)
nav. ekspr.
odstraniti perje;
oskubsti
:
opuliti kokoš
//
odstraniti manjše dele s česa sploh:
odlomil je vejico in jo opulil
opúljen
-a -o:
opuljena gos
;
veje lipe so čisto opuljene
opúncija
-e
ž
(
ú
)
bot.
rastlina z mesnatimi sploščenimi stebli ter listi, spremenjenimi v
trne, Opuntia ficus-indica:
ópus
-a
m
(
ọ̑
)
1.
vsa dela kakega avtorja:
pesnikov obsežni opus še ni bil objavljen v celoti
;
razen simfonij sestavljajo njegov opus klavirski koncerti in sonate
/
izbori iz življenjskega opusa pomembnejših ustvarjalcev
//
s prilastkom
vsa dela z določenega področja ustvarjanja kakega avtorja:
v zbirki je upoštevan tudi slikarjev grafični opus
;
analiza njegovega publicističnega opusa
2.
glasb.
z zaporedno številko zaznamovano glasbeno delo kakega skladatelja:
godalni kvartet številka štirinajst v cis-molu opus sto
enaintrideset [op. 131] Ludwiga van Beethovna
opustélost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost opustelega:
opustelost podeželja
opustéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati pust:
trg je kmalu opustel
;
veliko vasi je v tem času opustelo
opustèl
in
opustél -éla -o:
golo in opustelo drevje
;
opustelo poslopje
;
gledal sem ga vsega opustelega
opustévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
postajati pust:
posamezne hiše se rušijo in pokrajina pomalem opusteva
opustítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od opustiti:
opustitev planinskih pašnikov
/
opustitev bombardiranja
;
opustitev jedrskih poskusov
♦
pravn.
opustitev (dejanja)
neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je
predvidena sankcija
opustíti
-ím
dov.
, opústil
(
ī í
)
1.
nehati
1
:
a)
vzdrževati, uporabljati kaj:
staro pokopališče so opustili
;
opustiti rudnik, vinograd
/
lesene pluge so že davno opustili
jih ne uporabljajo več
b)
opravljati kako (poklicno) dejavnost:
opustiti kamnoseštvo
;
kleparstvo je kmalu opustil
/
moral je opustiti obrt
/
podjetje so zaradi nedonosnosti opustili
//
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik:
morali so opustiti vsako iskanje
;
opustiti kajenje
;
končno so opustili lov na medveda
;
opustil je sleherno upanje
/
opustiti razvratno življenje
/
prvotno namero je opustil
●
zastar.
opustil je predstaviti nas
ni nas predstavil
2.
zastar.
izpustiti
:
pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje
opustívši
zastar.
:
opustivši delo, se je vdal pijači
opuščèn
-êna -o:
opuščen star mlin
;
več vasi je že opuščenih
opustítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na opustitev:
opustitvena pogajanja
♦
pravn.
opustitvena tožba
tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja
opustóšenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od opustošiti:
vojna je povzročila veliko opustošenje dežele
/
opustošenje gozdov
opustóšenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost opustošenega:
opustošenost pokrajine
opustóšiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
povzročiti, da ni ničesar več v prvotni obliki:
vojska je deželo popolnoma opustošila
;
potres je opustošil pokrajino
/
opustošiti gozd
opustóšen
-a -o:
po viharju je ostal kraj zelo opustošen
opuščáj
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke:
raba opuščaja
/
pritisniti opuščaj
tipko za tako znamenje na računalniški tipkovnici
opúščanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od opuščati:
opuščanje kmečkega gospodarstva
/
opuščanje končnega zloga
opúščati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
nehavati
:
a)
vzdrževati, uporabljati kaj:
v tem predelu kmetije opuščajo
/
opuščati star običaj
b)
opravljati kako (poklicno) dejavnost:
opuščati kovaštvo
;
loterija se vedno bolj opušča
//
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik:
opuščati prodajo blaga
2.
zastar.
izpuščati
:
opuščal je vse stilno zaznamovane besede
ór
-í
ž
(
ọ̑
)
zastar.
oranje
:
ob začetku jesenske ori
oráč
-a
m
(
á
)
kdor orje:
orači so že začeli delati
;
orači in kopači
/
ekspr.
danes imamo orača
danes orjemo
♦
nav. mn.,
etn.
pustna šema z vrečico plev za pasom, ki simbolično zaorje brazdo,
znana v vzhodni Sloveniji
oráda
-e
ž
(
ȃ
)
v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom
in plavutmi spreminjajočih se barv:
loviti orade
orákelj
-klja
m
(
á
)
1.
pri starih Rimljanih
preročišče
:
oditi v orakelj
/
delfski orakelj
//
prerokba
:
razvozlati orakelj
;
njegove besede so zvenele kot orakelj
2.
knjiž.
prerok
:
bil je pravi pesniški orakelj
orákeljski
-a -o
[
orakəljski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na orakelj:
orakeljske besede
/
ekspr.
dobil je orakeljski odgovor
nejasen, dvoumen
orál
1
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
ploščinska mera, 57,55 a:
ima več oralov obdelovalne zemlje
;
prodal je nekaj oralov gozda
orál
2
-i
[
orau̯
]
ž
(
ȃ
)
star.
oranje
:
oral in setev
orálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
usten
:
oralna votlina
♦
jezikosl.
oralni glas
ustni glas
;
med.
oralna kontracepcija
kontracepcija, pri kateri se uživajo kontracepcijske tablete
;
psih.
oralna faza
po Freudu
prva stopnja v razvoju spolnega nagona
orálo
-a
s
(
á
)
star.
plug
:
vpreči vole v oralo
;
leseno oralo
/
po več letih je spet prijel za oralo
se je lotil oranja
orámje
-a
s
(
ȃ
)
predel ob rami:
čutiti bolečine v oramju
orangútan
-a
m
(
ȗ
)
človeku podobna opica z dolgimi sprednjimi okončinami, ki živi na
otokih Borneo in Sumatra:
vreščanje orangutanov
;
orangutani in šimpanzi
orangútanski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na orangutane:
orangutansko vreščanje
/
ekspr.
ima orangutanski obraz
oraníca
-e
ž
(
í
)
nar.
njiva
:
zorati oranico
;
lepo obdelane oranice
;
travniki in oranice
oránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od orati:
kamenje ovira oranje
;
hiteti z oranjem
/
oranje s traktorjem
/
jesensko, spomladansko oranje
♦
agr.
globoko oranje
v globino od 25 do 35 cm
oránt
-a
m
(
ā á
)
um.,
v starokrščanski umetnosti
moška postava z rokami, dvignjenimi v molitvi, prošnji:
freska z motivom oranta
oránta
-e
ž
(
ȃ
)
um.,
v starokrščanski umetnosti
ženska postava z rokami, dvignjenimi v molitvi, prošnji:
značilna drža orante
oránža
-e
ž
(
ȃ
)
pomaranča
:
jesti, lupiti oranžo
/
nasad cvetočih oranž
oranžáda
-e
ž
(
ȃ
)
osvežujoča pijača iz pomarančnega soka:
piti oranžado
;
kozarec oranžade
/
elipt.,
pog.
tri oranžade, prosim
tri kozarce, steklenice oranžade
oránžast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
po barvi podoben pomaranči:
veliko oranžasto sonce
/
oranžasta barva
oránžasto
prisl.
:
oranžasto pobarvati
;
oranžasto rdeč
oránžen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
pomarančen
:
oranžna lupina
/
oranžni nasadi
/
oranžni sok
//
rdečkasto rumen:
oranžna svetloba zahajajočega sonca
/
oranžni abonma
abonma z vstopnicami oranžne barve
/
oranžna revolucija
protesti proti nepoštenim, potvorjenim volitvam z zahtevo po
njihovi ponovitvi proti koncu leta 2004 in v začetku 2005 v
Ukrajini
/
oranžna barva
oránžno
prisl.
:
oranžno pobarvati
/
piše se narazen ali skupaj
oranžno rdeč
ali
oranžnordeč
oranžeríja
-e
ž
(
ȋ
)
zlasti v francoskem okolju
stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin:
versajske oranžerije
;
oranžerija v italijanskem slogu
oránžev
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oranžo ali oranževec:
oranževi cvetovi
/
oranžev gaj
oránževec
1
-vca
m
(
ȃ
)
južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi:
dišeči cvetovi oranževcev
;
nasadi oranževcev in oljk
oránževec
2
-vca
m
(
ȃ
)
član protestantskega reda Viljema Oranskega na Severnem Irskem:
oranževci s pohodom obeležujejo stoletja staro zmago nad irskimi
katoliki
;
red oranževcev
oratár
-ja
m
(
á
)
zastar.
1.
orač
:
oratar je končal delo
2.
kmet
:
opisovati življenje preprostih oratarjev
orátev
-tve
ž
(
ȃ
)
oranje
:
opraviti oratev
/
spomladanska oratev
oráti
ôrjem
in
órjem
nedov.
, ôrji orjíte; orál
(
á ó, ọ́
)
1.
rahljati zemljo s plugom:
orati ledino, njivo
;
ekspr.
orati v mokrem
ko so tla mokra, vlažna
;
orati in branati
/
orati za pšenico
za setev pšenice
;
orati za setev
/
orati prvo brazdo
/
globoko, plitvo orati
//
ekspr.,
v zvezi
orati ledino
prvi delati na kakem področju:
v kritiki orje ledino
/
povsod je treba še orati ledino
/
orati ledino znanosti
2.
z oranjem spravljati iz zemlje:
orati krompir
3.
ekspr.
delati brazdi podobne zareze:
letala orjejo nebo
;
parnik orje morje
/
race orjejo s kljuni po blatu
rijejo
/
po obrazu mu orjejo kaplje potu
močno tečejo
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža intenzivnost obstajanja česa:
ljubosumnost orje v njem
/
težke misli mu orjejo po glavi
●
ekspr.
z njim težko orje
sodeluje, shaja
;
ekspr.
ne jezikaj, drugače bova orala
boš kaznovan, tepen
orátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
govornik
:
poslušati znanega oratorja
oratórij
-a
m
(
ọ́
)
1.
večdnevni program, namenjen verskemu pouku, ustvarjalnim delavnicam,
igri, ki ga v času počitnic za otroke organizira župnija:
animatorji pripravljajo program za oratorij
;
geslo oratorija
;
udeleženci, vodja oratorija
/
v župniji so organizirali počitniški, poletni oratorij za otroke
2.
glasb.
večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste,
zbor in orkester:
poslušati Bachov oratorij
;
oratoriji in kantate
3.
rel.
prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov:
stopiti v oratorij
oratórijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na oratorij:
oratorijska gradnja skladbe
/
oratorijski skladatelji
orátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
govorniški
:
njegov nastop je bil oratorski
orazúmiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
povzročiti, da postane kdo razumen, preudaren:
strah pred posledicami jih je orazumil
oráženec
-nca
m
(
ȃ
)
geol.
kamen z razami, nastalimi pri premikanju ledenika:
órbita
-e
ž
(
ọ̑
)
astron.
tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije:
izstreliti satelit na, v orbito
;
gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj
/
lunarna, zemeljska orbita
;
pren.,
publ.
utiriti se v orbito političnega življenja
orbitálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na orbito:
orbitalno gibanje
/
orbitalna hitrost
hitrost, potrebna za gibanje po določeni orbiti
;
orbitalna postaja
órden
-a
in
-dna
m
(
ọ́
)
odlikovanje
:
za svoje delo je dobil že več ordenov
/
pripeti si orden na prsi
/
orden narodnega heroja
red narodnega heroja
ordéti
-ím
dov.
, ordì
(
ẹ́ í
)
star.
pordeti
:
jabolka so že malo ordela
/
od sramu je ordela v obraz
zardela
ordèl
in
ordél -éla -o:
ordel obraz
;
ordelo listje
ordinácija
-e
ž
(
á
)
1.
soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja:
opremiti ordinacijo
;
iti, stopiti v ordinacijo
/
specialistična, splošna ordinacija
//
pregledovanje in določanje načina zdravljenja:
po končani ordinaciji je šel v kavarno
/
danes je imel čez trideset ordinacij
/
pog.
odprl je svojo ordinacijo
postal je samostojen zdravnik
2.
rel.
podelitev kleriškega reda:
še nekaj dni je do ordinacije
/
asistirati pri ordinaciji
posvetitvi
ordinacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ordinacijo:
velika ordinacijska okna
/
ordinacijski prostori
;
ordinacijska soba
/
določiti ordinacijske ure
ordináren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
navaden
,
nekvaliteten
:
to je čisto ordinarna slivovka
2.
prostaški
,
grob
2
:
ordinaren človek je
/
ordinarne besede, šale
ordinariát
-a
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
redna profesura:
ustanoviti nov ordinariat
2.
rel.
urad za upravljanje škofije:
škofijski ordinariat
ordinárij
-a
m
(
á
)
1.
knjiž.
redni profesor:
postati ordinarij
;
ordinarij za matematiko
2.
rel.
škof ali njegov namestnik, ki upravlja škofijo:
odločitev ordinarija
ordinárnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
prostaštvo
,
grobost
:
njegova ordinarnost jo je odbijala
/
še ni pozabil njihovih ordinarnosti
grobih dejanj
ordináta
-e
ž
(
ȃ
)
1.
geom.
druga koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu:
abscisa in ordinata
;
pren.,
knjiž.
njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in
duhovne ordinate
2.
knjiž.
navpična črta:
nanesti točke na ordinato
ordináten
-tna -o
(
ȃ
)
pridevnik od ordinata:
ordinatna os
ordinírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
pregledovati bolnike in določati način zdravljenja:
ordinira vsako popoldne
;
ordinira tudi doma
//
dov. in nedov.
,
pog.
predpisati zdravila, zdravljenje:
ordinirati antibiotike, kopeli
2.
dov. in nedov.
,
rel.
podeliti kleriški red:
škof je ordiniral dvajset diakonov
/
ordinirali so ga v mariborski stolnici
posvetili
ordiníran
-a -o:
biti ordiniran
;
ordinirano zdravilo
órdo
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda;
red
1
:
več družin sestavlja ordo
ordonánc
-a
m
(
ȃ
)
v nekaterih državah
ordonančni častnik:
generalov ordonanc
/
četni ordonanc
ordonánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v nekaterih državah
služba ordonančnega častnika:
prevzel je ordonanco
2.
star.
odredba
,
odlok
,
ukaz
:
kraljeve ordonance
ordonánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ordonance ali ordonanco:
ordonančna soba
/
ordonančni častnik
pomočnik visokega častnika zlasti za uradne zadeve
/
ordonančna služba
ordonánčnik
-a
m
(
ȃ
)
ordonančni častnik:
generalov ordonančnik
òrdúš
medm.
(
ȍ-ū
)
pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
orduš, kako jih bomo napodili
ôreh
-éha
m
(
ó ẹ́
)
listnato drevo z močnimi vejami ali njegov koščičasti sad:
tolči, treti orehe
;
lupiti orehe
odstranjevati zeleno lupino
;
drobni, piškavi orehi
/
dodati za oreh masla
/
klešče za orehe
/
pog.
omara iz oreha
orehovega lesa
●
smejal se je, kot bi orehe stresal
glasno, hrupno
;
nar.
laški orehi
boljši, debelejši
;
ekspr.
piškavega oreha ne dam za njegov izpit
prepričan sem, da ga ne bo naredil
;
ekspr.
to ni vredno piškavega oreha
zelo malo, nič
;
ekspr.
to besedilo bo za prevajalca trd oreh
je težko prevedljivo
♦
bot.
oreh
enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota
;
črni oreh
severnoameriško drevo s celorobimi, spodaj dlakavimi lističi in
koščičastimi plodovi, Juglans nigra
//
v zvezi
kokosov oreh
plod kokosove palme:
obirati kokosove orehe
oréhov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na oreh:
orehovi listi
;
orehova veja
/
orehova lupina
;
okusna orehova jedrca
/
orehov liker
;
orehovi rogljiči, štruklji
;
orehove palačinke
;
orehova potica
;
orehovo pecivo
/
orehov furnir
;
orehov les
/
orehova omara
/
obleka orehove barve
♦
gastr.
orehov kipnik
kipnik z orehi
oréhovo
prisl.
:
orehovo rjav obraz
oréhovec
-vca
m
(
ẹ́
)
1.
premog v velikosti od 1,5 do 3 cm:
kockovec in orehovec
2.
žganje iz orehov:
ponudili so mu orehovec
;
požirek orehovca
♦
bot.
orehovci
drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi,
Juglandaceae
orehovína
in
oréhovina -e
ž
(
í; ẹ́
)
orehov les:
omara, vrata iz orehovine
;
stene so obite z orehovino
oréhovka
-e
ž
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
orehova potica:
spekla je pogačo in orehovko
ôrel
ôrla
[
orəu̯
]
m
(
ó
)
1.
velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom:
orli letajo nad sotesko
;
vrešči kot orel
2.
knjiž.,
ekspr.
odločen, pogumen človek:
poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja
3.
nekdaj
član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški
ideologiji:
kroji orlov
●
dvoglavi orel
podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
♦
astron.
Orel
ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo
obliko ptice
;
zool.
kraljevi orel
z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca
;
planinski orel
;
ribji orel
ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus
ôren
ôrna -o
in
óren órna -o
prid.
(
ó ō; ọ́ ọ̄
)
nanašajoč se na oranje:
orna površina
/
orna živina
/
ima pet hektarov orne zemlje
♦
agr.
orna plast
plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica
;
zgod.
orno poljedelstvo
poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom
orepkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar.
ogoljufati
,
prevarati
:
pri kupčiji ga je orepkal za nekaj tisočakov
orépnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
vet.
jermen, navadno pri konjski opremi, ki zadržuje vozilo pri vožnji
navzdol:
odpeta orepnica
oresníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
uresničiti
:
oresničiti pesniško idejo
oréšček
-čka
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od oreh:
nabrala je nekaj oreščkov
;
natresla mu je precej oreščkov
♦
bot.
vodni orešček
vodni orešek
;
gastr.
muškatni orešček
drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba
oréšek
-ška
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od oreh:
veverica je glodala oreške
;
natresel ji je polno torbo oreškov
/
daj mi orešek masla
♦
bot.
orešek
enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota; oreh
;
vodni orešek
vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi
plodovi, Trapa natans
;
gastr.
muškatni orešek
drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba
oréškar
-ja
m
(
ẹ̑
)
bot.,
v zvezi
krilati oreškar
okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim,
Pterocarya fraxinifolia:
nasad krilatih oreškarjev
órfejski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
tak kot pri Orfeju:
orfejski problemi
/
orfejska funkcija Prešernove pesniške besede
órfičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na orfike ali orfizem:
orfični misteriji, obredi
/
orfični nauki
●
knjiž.
orfične globine
skrivnostne, nedoumljive
órfik
-a
m
(
ọ́
)
filoz.
pripadnik orfizma:
skupina orfikov
orfízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nauk starogrške filozofije o neumrljivosti in ponovnem utelešenju
duše:
vpliv orfizma
orgán
-a
m
(
ȃ
)
1.
del telesa z določeno funkcijo:
prsni koš varuje organe v prsni votlini
;
delovanje organov
/
medsebojna odvisnost živalskih organov
/
govorilni organi
;
slušni organ
uho
;
organ za vid
oko
●
knjiž.,
ekspr.
nima organa za razumevanje poezije
ne more razumeti poezije
//
bot.
del rastline z določeno funkcijo:
med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet
;
slana je prizadela zelene organe rož
/
reproduktivni organ
cvet
;
vegetativni organi
korenina, list, steblo
/
rastlinski organ
2.
navadno s prilastkom
oseba, skupina oseb
a)
glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom:
zbrali so se vsi pristojni organi
/
izvršilni, nadzorni organi
;
obrniti se na preiskovalni organ
;
pojasnilo upravnega organa
;
nav. mn.
organ pregona
policija in tožilstvo
/
izdajateljski organ
;
poslovodni organ
;
prodajni organ
;
predstavniški organi podjetja
/
nekdaj
organi samoupravljanja
b)
glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti:
državni organi
;
občinski organi
/
organi za notranje zadeve
/
univerzitetni organi
/
organi kongresa, zborovanja
//
publ.
osebe glede na (poklicno) delovanje:
prosvetni, zdravstveni organi
/
organi javne varnosti
policisti
3.
publ.,
navadno s prilastkom
tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine,
organizacije;
glasilo
:
list izhaja kot organ politične stranke
4.
zastar.
zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi;
glas
:
igralca odlikuje njegov prijetni organ
/
pripoveduje z liričnim organom
♦
anat.
cevasti organi
;
notranji organi
organi v prsni in trebušni votlini
;
biol.
krvotvorni organ
organ, v katerem se tvorijo krvne celice
;
pravn.
javni organ
organ javne uprave
;
zool.
cvrčalni organ
organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka
orgánček
-čka
m
(
ȃ
)
biol.
del protoplazme enoceličnih rastlin in živali z določeno funkcijo:
bički, panožice in drugi organčki
orgándi
-ja
m
(
ȃ
)
prosojna, nekoliko trda bombažna tkanina:
obleka iz belega organdija
organicístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na organicizem:
organicistične ideje, teorije
/
organicistično pojmovanje naroda
organicízem
-zma
m
(
ī
)
soc.
teorija, ki pojasnjuje zakonitosti delovanja družbe z zakonitostmi
delovanja organizma:
ideje organicizma
orgáničen
-čna -o
prid.
(
á
)
star.
organski
:
organični razvoj literature
;
notranja organična zgradba romana
;
med njima je organična zveza
/
otrok se je rodil z organično napako
orgánično
prisl.
:
organično povezati konec z uvodom
orgáničnost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
organskost
:
organičnost razvoja
/
upoštevati je treba organičnost sistema
organigrám
-a
m
(
ȃ
)
grafična ponazoritev organiziranosti podjetja, ustanove:
organigram vsebuje terminski načrt priprave in sprejema vseh aktov
;
organigram zavarovalnice
organíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor se (poklicno) ukvarja z orglanjem zlasti pri cerkvenih verskih
obredih:
organist je vodil tudi cerkvene pevce
2.
star.
orglar
1
,
orglavec
:
nastop znanega organista
organístika
-e
ž
(
í
)
1.
veda o sestavi orgel in njihovi zgodovini, razvoju:
razvoj organistike
2.
orgelska glasba:
postavitev koncertnih orgel je začrtalo novo obdobje v slovenski
organistiki
organístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z orglanjem zlasti pri cerkvenih
verskih obredih:
organistka je odigrala
;
organistka in zborovodkinja
organístovka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
organistova žena:
organistovka jih je povabila na kosilo
organístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na organiste:
organistovska služba
organizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od organizirati:
organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Sloveniji
;
organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva
;
ima smisel za organizacijo
/
organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa
;
ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do
organizacije te razstave
/
ima dobro organizacijo snovi za svoj roman
2.
značilnost, stanje organiziranega;
organiziranost
:
potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje
;
izboljšali so organizacijo zdravstvene službe
/
organizacija obrambe je bila zelo slaba
/
tehnična organizacija proslave
3.
skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom:
voditi organizacijo
;
stopiti, vpisati se v organizacijo
;
napredna organizacija
;
preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij
;
naloge organizacije
/
sedež organizacije
/
borčevske, letalske, lovske, športne organizacije
;
dijaške, strokovne organizacije
/
delovna organizacija
organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo
gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb
;
družbene organizacije
politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči
križ
●
Organizacija združenih narodov [OZN]
organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti
sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
♦
ekon.
gospodarska organizacija
delovna organizacija v gospodarstvu
;
negospodarska organizacija
delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih
;
organizacija združenega dela [OZD]
do 1989
delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela
;
temeljna organizacija združenega dela [TOZD]
do 1989
del delovne organizacije, ki je v delovnem procesu tvoril določeno
celoto in ki je lahko vrednostno izrazil rezultat dela
organizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na organizacijo:
organizacijski pogoji so bili težki
;
ima velike organizacijske sposobnosti
/
organizacijske spremembe, zakonitosti
;
dolgo so reševali organizacijska vprašanja
/
organizacijska oblika delovanja
/
organizacijska mreža je bila široko razpredena
/
organizacijski odbor
;
delo vodijo iz organizacijskega centra
;
bil je organizacijski sekretar centralnega komiteja
;
organizacijska enota
/
urejal je organizacijsko glasilo
organizacíjsko
prisl.
:
organizacijsko utrditi stranko
;
organizacijsko sposoben človek
;
organizacijsko-politični zbor
organizátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj organizira:
prosili so, naj jim pošljejo organizatorja dela, proizvodnje
;
organizator šolstva
/
organizatorji prireditve so pričakovali veliko ljudi
/
je zelo dober, sposoben organizator
/
diplomirani organizator dela
/
šport.
organizator igre
igralec, ki vodi igro in organizira napad pri nekaterih ekipnih
športih
2.
list, zvezek za vpisovanje načrtov, obveznosti, dolžnosti:
organizatorji so izdelani iz plastificiranega kartona
;
poslovni organizatorji
;
organizator v formatu A4
3.
elektronska priprava za vpisovanje načrtov, obveznosti, dolžnosti:
shraniti datum sestanka v organizator
;
pregleden koledar v organizatorju
/
elektronski organizator
organizatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
organizatorski
,
organizacijski
:
ta človek ima velik organizatorni dar
/
nove organizatorne oblike dela
organizátorica
-e
ž
(
ȃ
)
organizatorka
:
postala je organizatorica in voditeljica upora
/
organizatorice so pripravile prigrizek in pijačo
organizatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
organizatorski
,
organizacijski
:
ima velike organizatorične zmožnosti
/
organizatorične težave
organizátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj organizira:
bila je organizatorka uporniškega gibanja
;
glavna organizatorka zabave
;
organizatorka demonstracij
;
organizatorka razstave, prireditve, srečanja
/
kmetijske zadruge naj bi bile organizatorke modernejšega
kmetovanja
/
diplomirana organizatorka dela
/
šport.
organizatorka igre
igralka, ki vodi igro in organizira napad pri nekaterih ekipnih
športih
organizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na organizatorje ali organiziranje:
vsi so ga poznali zaradi njegovih organizatorskih sposobnosti
/
njena vloga je predvsem organizatorska
organízem
-zma
m
(
ȋ
)
1.
skupek organov, ki sestavljajo živo bitje:
organizem izloča odvečne snovi
;
organizem raste, se razvija, slabi, se stara
;
prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere
;
razpad organizma
/
biološki, človeški, rastlinski, živalski organizem
/
živi organizmi
;
gensko spremenjeni organizem [GSO]
katerega genski material je spremenjen z metodami genske
tehnologije
;
pren.
družbeni, državni organizem
;
ekonomski, mednarodni organizmi
♦
biol.
enocelični organizem
ki je iz ene celice
;
mnogocelični organizem
ki je iz več celic
//
pog.
(človeško) telo:
njegov organizem je izčrpan, mlad
;
ima močen organizem
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
zgradba, celota kakega (umetniškega) dela:
dramski organizem
;
sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem
/
igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem
;
organizem romana
organizíranec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor je član kake organizacije:
organiziranci so pripravili načrt za akcijo
organizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od organizirati:
organiziranje tekmovanja je bilo uspešno
/
organiziranje prodaje blaga, proizvodnje
/
njegova naloga je bila organiziranje teroristične skupine
/
politično organiziranje ljudi
/
delavci so zahtevali pravico organiziranja in združevanja
organizíranost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost, stanje organiziranega:
slaba organiziranost dela
;
pomanjkanje organiziranosti škodi proizvodnji
;
višja stopnja organiziranosti pouka
/
razredna organiziranost delavstva
organizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
a)
kaj kot celota dobro deluje, poteka:
organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo
;
tako delo je treba skrbno organizirati
/
organizira boj proti alkoholizmu
/
skušal je bolje organizirati posvetovanje
/
košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro
zaigrali
/
ekspr.
organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
b)
je kaj smiselna celota:
pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman
/
svojih misli ni znal organizirati
2.
povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa:
organizirati spopade
;
organizirati stavko, vstajo
/
organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje
/
organizirali so mladinsko delovno brigado
ustanovili
3.
združiti z določenim ciljem, namenom:
organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo
;
organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju
;
ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
4.
pog.
dobiti
,
priskrbeti
:
organiziral jim je prenočišče
;
organiziral si je družbo za v hribe
organizírati se
pog.,
nekdaj
postati član kake organizacije;
včlaniti se
:
organiziral se je k socialistom
;
organiziral se je v slavistično društvo
//
postati član komunistične partije:
letos se je organiziral tudi on
organizíran
-a -o:
organizirana pomoč v gorah
;
organizirana pripoved, snov
;
organizirane stavke
;
dobro organizirano delo
;
borci so bili organizirani v brigado
;
je organiziran v sindikat
;
prisl.:
dela so se lotili organizirano
;
organizirano usmerjati proizvodnjo
organo...
ali
orgáno...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na del telesa z določeno samostojno funkcijo:
organogeneza, organoleptičen, organoterapija
organogén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
geol.
ki je nastal iz organizmov:
organogene kamnine
;
organogene usedline
organográm
-a
m
(
ȃ
)
grafična ponazoritev organiziranosti podjetja, ustanove;
organigram
:
organogram kulturnega ministrstva
organoléptičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
ki se ugotovi, določi z vidom, okusom, otipom in vonjem:
porabniki so ocenjevali organoleptične lastnosti raznih vrst kruha
/
zaradi nepravilnega skladiščenja so pri živilih nastale
organoleptične spremembe
/
organoleptični pregled
organoléptično
prisl.
:
pregledovali so samo organoleptično
orgánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na organ 1:
organske bolezni, poškodbe
;
organske motnje
;
delovanje organskih sistemov
/
organski občutki
2.
ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave:
organski odpadki
;
organsko gnojilo
/
organski procesi v rastlinah
/
organska narava
3.
pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in
materiali;
ekološki
:
organska pridelava
;
organsko kmetijstvo, vrtnarjenje
/
pridelovati poljščine z organskim kmetovanjem brez kemikalij
/
organska arhitektura
;
organske sončne celice
//
ki je pridelan, predelan na tak način:
organski izdelki, pridelki
;
organska hrana
/
organski bombaž
;
organska kozmetika
;
organsko usnje
/
organska zastirka na vrtu
;
organska hranila
4.
kem.
nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo
ogljik:
organske baze, kisline
;
organska snov, spojina
/
organsko barvilo
/
organska kemija
kemija, ki proučuje organske spojine
5.
knjiž.
skladen
1
,
utemeljen
:
organska povezanost med besedilom in melodijo
;
organska rast literature iz življenja
;
razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva
/
vrt tvori s hišo organsko celoto
/
do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost
♦
ekon.
organska sestava kapitala
razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo
količinsko ali vrednostno
orgánsko
prisl.
:
organsko misliti, rasti
;
spomenik, organsko povezan z okoljem
;
organsko prizadet človek
;
organsko vezano železo
orgánskost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
skladnost
,
utemeljenost
:
organskost gradnje romana
organtín
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
organdi
:
poleti je nosila obleko iz organtina
organzín
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
močneje sukana preja iz več zelo dolgih vlaken naravne svile, ki se
uporablja za osnovo svilenih tkanin:
orgázem
-zma
m
(
ā
)
vrhunec in sprostitev spolne zdraženosti:
doživeti orgazem
/
spolni orgazem
;
pren.,
knjiž.
doživeti filozofski orgazem
órgelski
-a -o
[
orgəlski
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na orgle:
orgelska glasba
/
napisal je več orgelskih skladb
/
orgelski koncert
/
orgelski mojster
♦
glasb.
orgelski register
skupina piščali, ki daje ton enake barve
;
orgelska omara
orgelsko ohišje
;
orgelske piščali
;
orgelsko ohišje
//
ekspr.
po zvoku podoben orglam:
orgelsko šumenje gozda
/
imel je orgelski glas
zelo močen, zveneč
orgiástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na orgijo:
orgiastični kult
/
orgiastična obsedenost, zamaknjenost
/
prisostvoval je orgiastični zabavi
órgija
-e
ž
(
ọ́
)
1.
pri starih Grkih in Rimljanih
versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza:
udeležiti se orgije
2.
nav. mn.,
ekspr.
razbrzdano veseljačenje:
prirejati orgije
;
zabava se je razvila v orgije
;
opolzke, razkošne orgije
;
pren.
opazoval je orgijo barv in svetlobe na sliki
//
navadno s prilastkom
veliko nasilje, hudodelstvo:
krvave orgije okupatorjev
órglanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od orglati:
naučiti se orglanja
/
ubrano orglanje
/
orglanje morja, vetra
órglar
1
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
kdor igra (na) orgle:
koncert priznanega orglarja
2.
zastar.
organist
:
včasih so bili učitelji tudi orglarji
orglár
2
in
órglar -ja
m
(
á; ọ̑
)
kdor izdeluje orgle:
pri orglarju so naročili nove orgle
órglarica
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki igra (na) orgle:
na koncertu je nastopila tudi orglarica
órglarski
1
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na órglarje ali orglanje:
orglarski poklic
/
vpisal se je v orglarsko šolo
orglárski
2
in
órglarski -a -o
prid.
(
á; ọ̑
)
nanašajoč se na orglárje:
orglarska delavnica
/
orglarski mojster
órglati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
igrati (na) orgle:
zna orglati
/
orglati na koncertu
;
pren.,
ekspr.
veter je orglal skozi veje
órglavec
-vca
m
(
ọ̑
)
1.
kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu:
ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist
;
kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili
2.
zastar.
organist
:
dobil je službo orglavca
órgle
-gel
ž
mn.
(
ọ̑
)
glasbilo iz piščali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno ali več
ročnimi in eno nožno klaviaturo:
igrati (na) orgle
;
iz cerkve je bilo slišati donenje orgel
/
izdelovalec orgel
/
električne orgle
/
koncertne orgle
●
voj. žarg.
Stalinove orgle
med drugo svetovno vojno
raketomet sovjetskega tipa, ki je izstreljeval rakete s tirnih
ramp; katjuša
♦
glasb.
hammond orgle
ki proizvajajo tone z električnimi napravami
órglice
-lic
ž
mn.
(
ọ̑
)
1.
manjše glasbilo z odprtinami in jezički, ki ob vpihavanju in
izpihavanju proizvajajo tone:
vedno je nosil s seboj tudi orglice
/
otroške orglice
2.
etn.
ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebelc trstike;
trstenke
:
sam si je naredil orglice
●
ekspr.
pet otrok je, kot orglice so
z majhno razliko v velikosti
órgličar
-ja
m
(
ọ̑
)
kdor igra (na) orglice:
bil je prvi orgličar, ki je nastopil s simfoničnim orkestrom
;
srečanje orgličarjev
;
pevec in orgličar
orgónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na presežno življenjsko silo, ki naj bi bila porazdeljena
po vesolju in jo lahko zbiramo, hranimo za terapevtske namene:
orgonska energija
/
orgonski top
orhidêja
-e
ž
(
ȇ
)
okrasna rastlina s suličastimi listi in z rumenimi, rdečimi dišečimi
cveti:
pokloniti orhideje
oríbati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z ribanjem očistiti:
oribati pod, posteljo
;
z lugom oribati
2.
ekspr.
odrgniti
:
čevelj mu je oribal kožo
;
oribal se boš na tem stolu
♦
arhit.
oribati omet
z zidarsko strguljo spraskati površino svežega fasadnega ometa, da
postane enakomerno hrapava
oríčka
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
otka
:
Dihur je preteče bobnal z oričko po lemežu
(Prežihov)
oriènt
in
Oriènt -ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
dežele na vzhodu od Sredozemskega morja:
potovati po orientu
;
filozofski in kulturni vplivi orienta
;
dišave iz orienta
//
vzhod
:
orient in okcident
orientácija
-e
ž
(
á
)
1.
ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke,
znamenja:
orientacija s kompasom
;
luč jim je služila za orientacijo
/
ima čut, občutek za orientacijo
/
ekspr.
oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh
//
sposobnost za tako ugotavljanje:
letalo je izgubilo orientacijo
;
začuden je bil nad orientacijo ptic selivk
/
ima dobro orientacijo
dobro se orientira
2.
publ.,
navadno s prilastkom
usmerjenost
,
naravnanost
:
iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in
življenje
;
skušal je spremeniti njeno politično orientacijo
/
pesnikova oblikovna in stilna orientacija
;
jasna, pravilna orientacija političnih strank
3.
knjiž.
obvestilo
,
pojasnilo
:
orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju
♦
arhit.
orientacija sobe, stanovanja
lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba
;
geom.
orientacija
razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji
lika
;
šol.
profesionalna orientacija
svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica
orientacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na orientacijo:
orientacijski podatki
;
orientacijske točke
;
različna orientacijska znamenja
2.
nav. ekspr.
okviren
,
približen
:
orientacijski program dela
;
sporočili so mu orientacijsko ceno stanovanja
;
te številke so le orientacijske
♦
šport.
orientacijski pohod, tek
hoja, tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa,
zemljevida
orientacíst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja z orientacijskim pohodom, tekom:
orientacisti ribnik ali potok preprosto prebredejo, če presodijo, da
je to hitreje kot tek naokoli
;
izkušen orientacist
orientálec
-lca
m
(
ȃ
)
knjiž.
prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:
v pristanišču je bilo precej orientalcev
;
kultura orientalcev
orientálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
orientalski
:
orientalno bogastvo
/
orientalni vplivi
/
orientalni jeziki
orientalíst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za orientalistiko:
kongres orientalistov
orientalístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od orientalistika:
orientalistična izobrazba
orientalístika
-e
ž
(
í
)
veda o orientalskih jezikih in književnostih:
napisal je mnogo del o orientalistiki
/
diplomirati iz orientalistike
orientalízem
-zma
m
(
ī
)
način življenja in mišljenja, značilen za orient:
bil je občudovalec in posnemovalec orientalizma
;
prodiranje orientalizma v Evropo
orientalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prilagajati orientalskemu načinu življenja in mišljenja:
orientalizirati umetnost
orientalizíran
-a -o:
orientalizirana civilizacija
orientálka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
prebivalka dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:
lepa in skrivnostna orientalka
orientálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na orientalce ali orient:
orientalski tempelj
;
orientalsko mesto
/
orientalski običaji, plesi
;
orientalska glasba, filozofija
/
hiša je sezidana v orientalskem slogu
;
orientalske poteze, oči
/
študira orientalske jezike
/
orientalsko pecivo
zelo sladko in mastno pecivo, navadno z dodatkom medu, orehov
♦
kozm.
orientalski parfum
parfum, ki diši po smolah in balzamih
;
obrt.
orientalska čipka
šivana čipka z geometrično zvezdastimi vzorci
;
tekst.
orientalska preproga
ročno izdelana večbarvna vozlana preproga, po izvoru iz osrednje
in jugozahodne Azije
orientálsko
prisl.
:
orientalsko opremljena soba
oriènteksprés
in
Oriènteksprés
in
oriènt eksprés
in
Oriènt eksprés -a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
nekdaj
ekspresni vlak, ki vozi iz Pariza v Carigrad:
orientekspres ima eno uro zamude
;
iz Ljubljane se je z orientekspresom odpeljal v Beograd
orientír
-ja
m
(
ī
)
voj.
orientacijska točka:
določiti orientir
orientíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od orientirati:
megla jih je motila pri orientiranju
;
orientiranje po zvezdah, straneh neba
/
orientiranje v novi politiki mu je povzročalo mnogo težav
/
orientiranje v času, prostoru
orientíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost orientiranega:
politična orientiranost kandidatov za ustavne sodnike
/
orientiranost literature, znanosti
/
publ.
orientiranost k sodobnemu mišljenju, življenju
orientírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer;
naravnati
:
daljnogled je orientiral na vrhove gor
;
zemljevid je orientiral na sever
//
nav. ekspr.
povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti:
otroka so orientirali v študij ekonomije
;
orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu
♦
arhit.
orientirati sobo, stanovanje
določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani
neba
orientírati se
1.
določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja:
ni se izgubil, ker se je znal orientirati po velikem vozu in po
soncu
;
ptice selivke se orientirajo po zvezdah
/
orientiral se je s kompasom in zemljevidom
/
tudi v temi se je dobro orientiral
//
določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj:
dolgo se ni orientiral v gospodarstvu, zunanji politiki
/
znal se je orientirati v vsakem položaju
2.
publ.
zgledovati se, ravnati se po kom, čem:
njihova politika se orientira po uradni politiki države
;
založba se je orientirala po bralcih s srednjo izobrazbo
3.
publ.,
z oslabljenim pomenom
izraža področje svoje dejavnosti:
podjetje se je orientiralo v glavnem na izvoz, iskanje notranjih
rezerv
;
ponekod se je izobraževanje preveč orientiralo v ozko
specializacijo
orientíran
-a -o:
sociološko orientiran psiholog
;
mladina je orientirana proti vojnim pripravam
;
podjetje, orientirano na predelavo surovin
♦
geom.
orientirana daljica
daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja
po njej, usmerjena daljica
oriêntski
tudi
oriéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
knjiž.
orientalski
:
orientsko blago
orígano
in
origáno
-a
m
(
ȋ; ȃ
)
zdravilna ali začimbna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti,
bot.
dobra misel:
dodati origano
;
za preliv zmešamo oljčno olje, kis in žličko svežega ali suhega
origana
originál
-a
m
(
ȃ
)
1.
literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor,
izvirnik:
prevod se ujema z originalom
/
brati roman v originalu
//
kip, slika, kakor jo je ustvaril umetnik:
reprodukcija je prav taka kot original
;
ima veliko slik, med njimi precej originalov
2.
prvi, prvotni izvod, primerek listine:
primerjati prepis z originalom
;
fotografija originala
//
prvi, prvotni izvod česa napisanega, narisanega:
prenašati z originala skozi prozoren papir
3.
ekspr.
kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih,
izvirnež:
to ti je original
;
pravi, velik original
originálen
-lna -o
prid.
, originálnejši
(
ȃ
)
1.
ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren:
originalna domislica, misel
;
originalna rešitev problema
/
izdelek je originalen
/
originalen mislec, pesnik
/
hotel je biti originalen
/
originalna listina
izvirnik
//
ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih:
originalen človek
/
v marsičem je zelo originalen
/
originalen značaj
2.
ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor:
najraje bere originalne romane
/
prevod je narejen po originalni izdaji
//
ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik:
ima veliko originalnih slik starih mojstrov
/
zgradba romana je ostala originalna
/
na odločbi je originalen direktorjev podpis
lastnoročen
3.
prvoten
,
prvi
:
samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati
/
plesi v originalni obliki
/
na steni se vidi še originalna barva
//
pravi
,
pristen
:
originalno blago za kavbojske hlače
/
originalno vino
naravno
♦
pravn.
originalni dokaz
izvirni dokaz
originálno
prisl.
:
originalno opisovati
;
originalno zidana stavba
;
originalno opremljeno stanovanje
;
sam.:
na sebi ima nekaj originalnega
originálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost originalnega:
originalnost zamisli
;
originalnost njegovega pripovedovanja jih je pritegnila
/
potrditi originalnost dokumenta
;
dvom o originalnosti slike
origináren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
izviren
,
originalen
:
originarna rešitev problema
♦
pravn.
originarna pravica
izvirna pravica
originátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
originalno zdravilo:
generik vsebuje enak odmerek učinkovine kot originator
2.
farmacevtska družba, ki originalno zdravilo izumi, razvije, klinično
preizkusi in patentira:
originatorji so se na pocenitve zdravil odzvali z razvijanjem novih
zdravil
óriks
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
antilopa z zelo dolgimi, močno koničastimi rogovi, Oryx algazel:
čreda oriksov
;
v prid. rabi:
antilopa oriks
orís
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
opis
,
prikaz
:
pesmim je dodan kratek oris pesnikovega življenja in dela
/
oris poti
♦
šol.
pisni izdelek, v katerem so navedene glavne značilnosti česa in
oseben odnos do tega
2.
obris
:
v daljavi se vidijo orisi hribov
orísati
oríšem
dov.
(
ȋ
)
1.
opisati
,
prikazati
:
v poročilu je orisal potek dela
;
z nekaj besedami je orisala njegov značaj
2.
narediti črto, črte okrog česa;
očrtati
:
sledovom v pesku je orisal kroge
orísan
-a -o:
ostro orisan profil
;
glavna junakinja je orisana kot bistro dekle
orísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oris:
orisni predmet zgodbe je njegova rojstna vas
/
orisna karakterizacija
orisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
opisovati
,
prikazovati
:
uvodno poglavje orisuje življenje na vasi
orisováti se
knjiž.
kazati se v obrisih:
skozi meglo se orisujejo vrhovi gor
óriti
-im
tudi
ôriti -im
nedov.
(
ọ̑; ō ȏ
)
nav. 3. os.,
knjiž.
razlegati se, odmevati:
pesem ori do neba
;
bojni kriki orijo po bojišču
;
klici, vzkliki se orijo po dvorani
//
zastar.
glasiti se, oglašati se:
vprašanja orijo vsevprek
;
svobodno se ori tod slovenska beseda
orják
-a
m
(
á
)
ekspr.
1.
nenavadno velik in močen človek:
bil je orjak med vrstniki
;
otroci radi poslušajo zgodbe o orjakih
//
s prilastkom
kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu:
bil je duhovni, miselni orjak
2.
s prilastkom
kar je veliko sploh:
zasneženi vrhovi gorenjskih orjakov
/
vzlet zračnega orjaka
♦
zool.
belgijski orjak
velik in močen kunec sive barve z dolgimi uhlji
orjákinja
-e
ž
(
á
)
nenavadno velika in močna ženska ali žival:
zrasla je v pravo orjakinjo
/
iz morja je priklical silno orjakinjo
♦
astron.
zvezda, po velikosti in masi večja od Sonca
orjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na orjake:
ima orjaško postavo
/
voz sta vlekla dva orjaška konja
//
ekspr.
zelo velik:
orjaški človek
;
orjaški motorji, stroji
/
udaril ga je s svojo orjaško pestjo
/
prostor orjaških razsežnosti
/
orjaške gore, stene
zelo visoke
●
ekspr.
industrija je napredovala z orjaškimi koraki
se je zelo hitro razvijala
;
ekspr.
čakajo ga orjaške naloge
težke, zelo zahtevne
♦
bot.
orjaški dežnik
užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota
procera
;
pal.
orjaški jelen
zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe
;
orjaški lenivec
v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti
;
zool.
orjaška morska krava
sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas
orjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
lastnost, značilnost orjaškega:
njegovo orjaštvo ji je vlivalo zaupanje
/
veličastnost in orjaštvo gor
orjavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati rjav:
listje je orumenelo, trava orjavela
/
obraz ji je na soncu orjavel
porjavel
orjavèl
in
orjavél -éla -o:
orjaveli travniki
Orjúna
in
orjúna -e
ž
(
ȗ
)
od 1921 do 1926
organizacija jugoslovanskih nacionalistov:
preprečiti ustanovitev Orjune
orjunáš
-a
m
(
á
)
član Orjune:
spopad orjunašev in delavcev v Trbovljah
orjunáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na orjunaše ali Orjuno:
orjunaško gibanje
/
orjunaške uniforme
orjunáštvo
-a
s
(
ȃ
)
delovanje ali gibanje orjunašev:
orjúnec
-nca
m
(
ȗ
)
član Orjune:
spopad orjuncev s trboveljskimi delavci
órk
-a
m
(
ọ̑
)
pri J. R. R. Tolkienu
nasilno, umsko pogosto nekoliko omejeno bitje z grobo zelenkasto ali
sivkasto kožo, ki je navadno nesnažno in ne trpi sončne svetlobe:
orki imajo črno kri
;
potuhnjeni orki
órka
1
-e
ž
(
ọ́
)
zool.
roparski delfin črno-bele barve z izrazito trikotno hrbtno plavutjo,
dolg do 9 m, Orcinus orca:
jata ork
;
plavanje z orkami
/
kit orka
òrka
2
medm.
(
ȍ
)
pog.
1.
izraža podkrepitev trditve:
orka, to je bilo življenje
2.
izraža nejevoljo, nestrpnost:
orka, ne vidiš, da je polno
/
orka madona, zdaj mi je pa zadosti
orkamadona
òrkamadôna
tudi
òrkamadóna
in
òrka madôna
tudi
òrka madóna
medm.
(
ȍ-ȏ; ȍ-ọ̑
)
nižje pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
ne bo umika, orkamadona
orkán
-a
m
(
ȃ
)
1.
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki:
prebivalce so obvestili, da se približuje orkan
;
orkan je zajel ladjo
;
vojna pustoši kot orkan
2.
ekspr.,
s prilastkom
kar se pojavi v visoki stopnji:
zajel jo je ljubezenski orkan
;
orkan revolucije je naraščal
orkánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na orkan:
orkanski alarm
/
orkanski vihar
orkan
/
avto drvi z orkansko hitrostjo
♦
meteor.
orkansko oko
središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta
kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra
orkéster
-tra
m
(
ẹ́
)
1.
večja skupina
a)
instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo:
orkester je zaigral uverturo
/
v orkestru igra (na) violino
/
plesni orkester
ki izvaja plesno glasbo
;
komorni
ali
mali orkester
manjši od simfoničnega
;
simfonični
ali
veliki orkester
sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
♦
glasb.
jazz orkester
ki izvaja jazz
b)
glasbenih instrumentov takih instrumentalistov:
napisati skladbo za orkester
/
koncert za violino in orkester
/
godalni, pihalni orkester
;
pren.,
ekspr.
v gozdu se je oglasil orkester ptičev
//
ekspr.,
z rodilnikom
velika, navadno pestra količina, množina:
orkester čudovitih barv
2.
glasb.
prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta:
glasbeniki so počasi prihajali v orkester
orkéstra
-e
ž
(
ẹ̑
)
pri starih Grkih
prostor med odrom in avditorijem za zbor in plesalce:
orkestra Dionizovega gledališča
orkestrácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od orkestrirati:
orkestracija opere, samospeva
/
mogočna orkestracija barv
orkestrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na orkester:
orkestralni instrumenti
/
orkestralna izvedba, spremljava
/
orkestralna glasba
;
orkestralna partitura, sonata
/
sedeti v orkestralnem prostoru
orkestrskem
orkestráš
-a
m
(
á
)
nav. ekspr.
kdor igra v orkestru:
nastop mladih orkestrašev je navdušil poslušalce
orkéstrion
in
orkestrión -a
m
(
ẹ̄; ọ̑
)
glasb.
glasbeni instrument, ki posnema orkester:
iz gostilne se je slišalo igranje orkestriona
orkestrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
glasb.
napisati, prirediti glasbeno delo za orkester:
to pesem je orkestriral znan skladatelj
;
pren.,
knjiž.
pesnik je orkestriral glasove v rimi
orkéstrski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na orkester:
orkestrska glasba
;
orkestrska priredba simfonije
/
orkestrski ansambel
/
orkestrski prostor
;
orkestrska ograja
orlíca
-e
ž
(
í
)
1.
samica orla:
orel in orlica sta znašala gnezdo
2.
knjiž.,
ekspr.
odločna, pogumna ženska:
občudoval je svojo orlico
3.
nekdaj
članica organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na
katoliški ideologiji:
sprevod orlic
4.
bot.
nižinska ali gorska travniška rastlina z navadno modro vijoličastimi
cveti, katerih cvetni listi so podaljšani v ostrogo, Aquilegia:
na vrtu so gojili tudi orlice
/
navadna, velecvetna orlica
orlìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od orel:
orliči so že poskušali izleteti iz gnezda
ôrlji
-a -e
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na orle:
orlje gnezdo
/
orlji kremplji
//
ekspr.
tak kot pri orlu:
orlji obraz
órlon
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
poliakrilnitrilno vlakno ameriške proizvodnje:
proizvajati orlon
//
tkanina iz teh vlaken:
obleka iz orlona
;
v prid. rabi:
kostim iz orlon blaga
orloók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki hitro, dobro vidi:
orlooki lovec je že na daleč opazil žival
ôrlov
1
-a -o
(
ó
)
svojilni pridevnik od orel:
orlovo pero
ôrlov
2
-ôva -o
tudi
ôrlov -a -o
prid.
(
ó ó; ó
)
orlovski
:
orlovo gnezdo
♦
bot.
orlova praprot
praprot z dolgopecljatimi, do 2 m dolgimi pernatimi listi,
Pteridium aquilinum
orlôvski
tudi
ôrlovski -a -o
prid.
(
ó; ó
)
nanašajoč se na orle:
orlovsko gnezdo
/
ekspr.
gleda jo z orlovskimi očmi
/
orlovski nos
z izbočenim vrhnjim delom
ôrlovstvo
in
orlôvstvo -a
s
(
ó; ō
)
nekdaj
gibanje ali delovanje orlov, telovadcev:
seznaniti se z orlovstvom
ornamènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
likovni element, namenjen olepšavi, okrasek:
vrezovati ornamente v glinasto posodo
;
barvni, zlati ornamenti
/
ornament na preprogi
;
ornamenti z rastlinskimi motivi
/
prtiček z ljudskimi ornamenti
/
figuralni ornament nad vrati
;
štukaturni ornamenti
♦
glasb.
melodija z zahtevnimi ornamenti
glasbenimi okraski
;
um.
linearni ornament
s poudarkom na črti in ravni ploskvi
ornamentácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od ornamentirati:
ukvarja se z ornamentacijo okovja
;
ornamentacija sten
//
ornamentika
:
fasado krasi lepa ornamentacija
/
globoko vrezane ornamentacije
ornamenti
ornamentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na ornament ali ornamentiko:
ornamentalno risanje
/
ornamentalni elementi na pečah
/
ornamentalni slog
/
ornamentalni parket
parket iz različnih vrst lesa v obliki ornamenta
2.
knjiž.
okrasen
:
ornamentalni vrtovi
/
ornamentalne pentlje na podbojih
/
ornamentalni motivi
ornamentálno
prisl.
:
obleka na kipu ima ornamentalno položene gube
ornamentálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost ornamentalnega:
ornamentalnost stavb
/
težnja po ornamentalnosti
/
slikarstvo je tedaj prešlo skoraj v ornamentalnost
ornamentiranje
ornamênten
-tna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na ornament:
ornamentni vzorec
/
pesem je objavljena čez celo stran v ornamentnem okviru
♦
arhit.
ornamentno steklo
steklo, ki je na eni strani gladko, na drugi pa plastično
oblikovano
ornamêntik
-a
m
(
é
)
um.
kdor oblikuje ornamente ali krasi z njimi predmete, objekte:
ornamentiki in figuraliki
ornamêntika
-e
ž
(
é
)
celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras:
čudovita ornamentika nad portalom
/
baročna, cvetlična ornamentika
;
filigranska, stilizirana ornamentika
;
ljudska ornamentika
/
ukvarjati se z ornamentiko
ornamentiranjem
♦
um.
pleteninasta ornamentika
okras iz geometrično prepletajočih se trakov
ornamentíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ornamentirati:
ornamentiranje ploskev z zasekanimi brazdami
;
ornamentiranje predmetov
ornamentírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati ornamente na predmetih, objektih:
ornamentirati portal, tlak
ornamentíran
-a -o:
ornamentiran relief
;
ornamentirana peča
;
okovje je naredil bogato ornamentirano
ornát
-a
m
(
ȃ
)
1.
rel.
slavnostno liturgično oblačilo:
bogato vezen, dragocen ornat
/
duhovniški, mašniški, škofovski ornat
;
pren.,
ekspr.
škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu
2.
srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo:
nositi ornat
/
kraljevski, vladarski ornat
órnica
1
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. zahodno
čeber
:
stresati grozdje v ornice
/
namakati perilo v ornici
orníca
2
-e
ž
(
í
)
1.
orna zemlja:
spremeniti travnik v ornico
;
ima pet hektarov ornice
//
knjiž.
njiva
:
opleti ornico
/
ornica pšenice
2.
agr.
plast zemlje, ki se pri oranju obrača:
pod ornico je na tej njivi prod
;
črna, ilovnata ornica
ornitológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za ornitologijo, ptičeslovec:
zborovanje ornitologov
ornitologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o pticah, ptičeslovje:
bil je znan strokovnjak za ornitologijo
ornitolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ornitologe ali ornitologijo:
ornitološka literatura
/
ornitološki rezervat, zavod
oro...
ali
óro...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na navpično izoblikovanost zemeljskega površja:
orogen, orogeneza, orografija, orografski
oróbkati
-am
dov.
(
ọ̑
)
odstraniti zrna s storža:
orobkati koruzo
oróbkan
-a -o:
orobkan koruzni storž
oróčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od oročati:
oročanje denarnih sredstev
oróčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
fin.
s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z
vloženim denarjem;
vezati
:
podjetja oročajo sredstva
oročíti
-ím
tudi
oróčiti -im
dov.
(
ī í; ọ̄ ọ̑
)
fin.
s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z
vloženim denarjem;
vezati
:
oročiti hranilno vlogo
/
podjetje je oročilo sredstva na tri leta
oročèn
-êna -o
tudi
oróčen -a -o:
oročene vloge
oróden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na orodje:
orodni ključavničar, kovač
/
orodni voz
voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici
♦
teh.
orodni brusilnik
stroj za brušenje rezil na orodju
;
orodni stroj
obdelovalni stroj
;
orodno jeklo
jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi
materiali
//
nanašajoč se na telovadno orodje:
orodna telovadba
;
orodne vaje
/
orodni telovadec
orodjár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem orodja:
tovarna bo zaposlila več orodjarjev in rezkalcev
orodjárna
-e
ž
(
ȃ
)
1.
delavnica, obrat za izdelovanje in vzdrževanje orodja:
zaposlen je v orodjarni
;
mojster v orodjarni
//
shramba za orodje:
iz orodjarne je prinesel sekiro in žago
/
gasilska orodjarna
2.
rač.
zbirka programskega orodja, predstavljena navadno z ikonami v orodni
vrstici:
orodjarna za hitri zagon programov
;
redno posodabljati vsebino orodjarn in menijev
/
programi v orodjarni
/
plavajoča orodjarna
ki se lahko pojavi kjerkoli na zaslonu in jo je mogoče premikati
po njem
orodjárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na orodjarje ali orodjarstvo:
orodjarsko delo
/
orodjarski obrat, oddelek
;
orodjarska delavnica
orodjárstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem in vzdrževanjem orodja:
orodjarstvo in železarstvo
/
lesno orodjarstvo
oródje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
predmet, navadno preprostejši, ki se uporablja pri fizičnem delu:
izdelovati orodje
;
kupiti boljše, novo orodje
;
kovinsko, leseno orodje
;
orodje za brušenje, rezanje
;
omarica, shramba za orodje
/
čevljarsko, mizarsko, zidarsko orodje
;
poljedelsko, vrtnarsko orodje
//
nav. ekspr.
predmet, priprava, ki se uporablja pri kakem delu sploh:
zelo drago orodje ima
/
pisalno, šivalno orodje
pisalni, šivalni pribor
;
operacijsko orodje
instrumenti
;
ročno orodje
ki se pri uporabi drži v roki
♦
arheol.
kamnito, kremenasto orodje
;
neolitsko orodje
;
ekon.
delovno orodje
s katerim se obdeluje predmet dela
;
grad.,
strojn.
fazonsko rezilno orodje
katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek
;
šport.
nihajoče orodje
krogi
;
oporno orodje
bradlja in konj z ročaji
;
telovadno orodje
pripomočki, ki se uporabljajo pri telovadbi
2.
rač.
program, ki omogoča izvajanje računalniških operacij, navadno
ustvarjanje, prirejanje kakega drugega programa:
orodja za razvijalce računalniških iger
;
(razvojno) orodje za izdelavo programov, spletnih strani
;
vrstica z orodji
orodna vrstica
;
aplikacije in orodja
/
programsko orodje
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar omogoča, olajšuje opravljanje kakega dela, dejavnosti:
raziskovalno orodje znanstvenikov
/
logično mišljenje je orodje človekovega razuma
4.
slabš.,
navadno s prilastkom
kdor ravna, dela po zahtevah koga:
bil je gestapovsko orodje
;
ni se zavedal, da je orodje izkoriščevalcev
;
pren.,
knjiž.
biti orodje usode
●
slabš.
ves čas je slepo orodje v njegovih rokah
ravna, dela po njegovih zahtevah ne glede na pravilnost, poštenost
5.
v zvezi
jezikovno orodje
kar olajšuje delo z jezikom, večinoma računalniško podprta
tehnologija:
različna elektronska jezikovna orodja so nepogrešljivi pripomočki
pri pisanju, branju, raziskovanju in pripravi na pouk
oródnik
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
šesti sklon:
končnica orodnika
órogenéza
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
geogr.
gibanje zemeljske skorje, ki povzroča nastajanje gor, gorovij,
gorotvorno gibanje:
alpska orogeneza
orografíja
-e
ž
(
ȋ
)
geogr.
opis navpične izoblikovanosti zemeljskega površja:
orografija in topografija
//
navpična izoblikovanost zemeljskega površja:
oblaki so odvisni tudi od orografije
;
proučevati pokrajino glede na orografijo in klimo
orográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na orografijo:
orografski podatki
;
orografski prikaz
/
orografski vplivi
;
orografske posebnosti, razmere
/
orografska razgibanost pokrajine
/
orografske pregrade
♦
geogr.
orografska karta
karta, ki prikazuje gorovja
;
meteor.
orografski oblak
oblak, ki ima določeno obliko zaradi vpliva gorovja
orokavíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
natakniti, obleči rokavice:
orokavičila je otroka
;
malo počakaj, še orokavičim se
orokavíčen
-a -o
deležnik od orokavičiti:
orokavičena desnica, roka
//
preveč vljuden, obziren:
orokavičeni gospodje
;
ne bodi tako orokavičena
●
ekspr.
živi spodobno, orokavičeno življenje
se preveč drži ustaljenih, splošno veljavnih norm
;
prisl.:
znal je govoriti tudi orokavičeno
/
zbadljivko je povedal zelo orokavičeno
prikrito
orópati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
z ropanjem narediti, da kdo česa nima več:
neznanec ga je oropal denarja
;
popotnike so v gozdu oropali
//
izropati
:
oropati blagajno, trgovino
/
ekspr.
ves vrt so mu oropali
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo česa nima več:
smrt mu je oropala očeta
/
življenje ga je oropalo materine ljubezni
;
oropali so ga svobode
/
bolezen ga je oropala vida
/
mladino so oropali za iluzije
prikrajšali
orópan
-a -o:
oropan grad
;
oropani in ubiti ljudje
;
soba je oropana vseh okraskov
oroséti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
orositi se:
čelo mu je oroselo
orosèl
in
orosél -éla -o:
orosela šipa
;
oroselo oko
orosíti
-ím
dov.
, orósil
(
ī í
)
z rošenjem zmočiti, ovlažiti:
dež je orosil steklo, šipo
;
očala so se mu orosila
/
pot mu je orosil čelo
;
solze so ji orosile lica
//
nekoliko zmočiti, ovlažiti:
orositi kaktuse, liste
;
orositi z vodo
/
orositi z limonovim sokom
pokapati
;
pesn.
kri junakov je orosila zemljo
●
ekspr.
vsem so se orosile oči
postali so solzni
orošèn
-êna -o:
orošena očala
;
orošeno ogledalo, okno
;
gledala ga je z orošenimi očmi
oróšati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
knjiž.
z rošenjem močiti, vlažiti;
rositi
:
pot mu oroša čelo
//
nekoliko močiti, vlažiti:
orošati rastline
2.
zastar.
namakati
,
napajati
:
potok oroša cvetoče travnike
orožár
-ja
m
(
á
)
1.
izdelovalec orožja:
puško je kupil pri znanem orožarju
;
orožarji in kovači
2.
voj.
kdor skrbi za orožje:
brigadni orožar je pregledoval orožje in delil strelivo
orožárna
-e
ž
(
ȃ
)
skladišče orožja in vojaške opreme:
orožarna je dobro založena
;
sovražniki so odkrili orožarno
;
pren.,
ekspr.
to delo je prava orožarna govornih klišejev
//
tovarna orožja:
v orožarnah so povečali proizvodnjo
/
orožarna za pehotno orožje
orožárnica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
orožarna
:
grajska orožarnica
/
puško so izdelali v znani orožarnici
orožárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na orožarje ali orožje:
orožarska delavnica
/
orožarski izdelki
/
razvita orožarska industrija
orožna industrija
oróžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na orožje:
orožna industrija
/
orožni list
dokument, s katerim se dovoljuje posest in nošenje orožja
;
pog.
orožne vaje
vojaške vaje
oroženéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
poroženeti
:
koža oroženi
orožíti
-ím
dov.
, oróžil
(
ī í
)
zastar.
oborožiti
:
orožiti hlapce in kmete
;
orožiti se za boj
oróžje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
priprava za bojevanje ali obrambo:
čistiti orožje
;
izdelovati, kovati orožje
;
obrniti orožje proti komu
;
polniti orožje z naboji
;
pripraviti orožje na strel
;
nevarno,
ekspr.
smrtonosno orožje
;
skladišče orožja
;
kmetje so uporabili cepce za orožje
;
uriti se v ravnanju z orožjem
;
orožje in strelivo
/
četa je imela premalo orožja
/
spopad, upor z orožjem
;
ekspr.
policija je nastopila z orožjem v roki
oborožena
/
artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje
;
atomsko, jedrsko, kemično orožje
;
biološko orožje
pri katerem mikroorganizmi povzročajo množična obolenja, smrt
;
publ.
klasično orožje
ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s
pritiskom
;
metalno, strelno orožje
;
napadalno, obrambno orožje
;
lovsko, športno orožje
/
dovoljenje za nabavo orožja
●
ekspr.
s to izjavo jim je dal orožje v roke
je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu
;
ekspr.
te besede so ji izbile orožje iz rok
povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
;
ekspr.
vojaki so začeli metati orožje iz rok
so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati
;
odložiti, položiti orožje
vdati se
;
šport. žarg.
domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti
je bilo štirikrat premagano
;
ekspr.
pozivati k orožju
na boj, v vojno
;
star.
poklicati pod orožje
vpoklicati, mobilizirati
;
ekspr.
prijeti, zgrabiti za orožje
začeti se bojevati, pripraviti se na boj
;
ekspr.
ves narod je bil pod orožjem
se je bojeval
;
ekspr.
rožljati z orožjem
groziti z vojno
;
ekspr.
klic k orožju
želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj
;
star.
tovariš v orožju
bojni tovariš, sobojevnik
♦
šport.,
voj.
malokalibrsko orožje
;
voj.
avtomatsko orožje
ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih
;
hidrogensko orožje
;
hladno orožje
ki rani z rezilom ali konico
;
lahko orožje
manjšega kalibra ali manjše teže
;
težko orožje
večjega kalibra ali večje teže
;
strelna moč orožja
število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni
enoti
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
učinkovito sredstvo, dober pripomoček:
solze so njeno edino orožje
;
beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini
/
ideološko, politično orožje
orožjenósec
-sca
m
(
ọ̑
)
nekdaj
plemičev služabnik, spremljevalec, ki nosi orožje:
vitezov orožjenosec
;
konjeniki in orožjenosci
oróžnica
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
orožarna
:
orožnica je bila polna različnega orožja
;
grajska orožnica
oróžnik
-a
m
(
ọ̑
)
nekdaj
uniformiran pripadnik orožništva:
odpeljali so ga orožniki
;
orožniki in financarji
oróžniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na orožnike:
orožniška četa
/
orožniška postaja
/
orožniški narednik
oróžništvo
-a
s
(
ọ̑
)
nekdaj
vojaško organiziran organ, ki skrbi za javno varnost navadno zunaj
večjih mest:
nastopilo je orožništvo
;
orožništvo in policija
/
odpeljali so ga na orožništvo
na orožniško postajo
órto
--
v prid. rabi
(
ọ̑
)
pog.
ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja;
izrazit
:
na pogled je orto svobodnjak
órto
prisl.
:
bilo je orto smešno
orto...
ali
órto...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na pravilnost tega, kar je pomen osnovne besede:
ortoepija, ortografija, ortografski
2.
kem.
nanašajoč se na nadomestitev prvega in drugega vodikovega atoma v
benzenovem obroču:
ortodiklorbenzen
ortodóksen
-sna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.,
za pripadnike določene veroizpovedi
ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise;
pravoveren
:
ortodoksen anglikanec, katoličan
/
ortodoksni cerkveni nauki
/
ortodoksen freudovec
●
knjiž.
ortodoksna cerkev
Pravoslavna cerkev
ortodoksíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.,
za pripadnike določene veroizpovedi
popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov;
pravovernost
:
protestanti so pomenili nevarnost za katoliško ortodoksijo
/
podrediti se načelu idejne ortodoksije
ortodóksnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.,
za pripadnike določene veroizpovedi
popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov;
pravovernost
:
podrejati se cerkveni ortodoksnosti
/
preveriti ortodoksnost cerkvenih spisov
/
zagovorniki ideološke ortodoksnosti
/
ozkosrčna moralna ortodoksnost
ortodónt
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za ortodontijo:
iti na pregled k ortodontu
ortodontíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o uravnavanju zob in čeljusti:
razvoj ortodontije
/
specialist za ortodontijo
ortopedijo zob in čeljusti
ortodóntski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ortodonte ali ortodontijo:
ortodontska dela
/
ortodontski aparat
aparat za uravnavanje zob in čeljusti
ortoepíja
-e
ž
(
ȋ
)
pravorečje
:
pravila ortoepije
/
vaje iz ortoepije
ortoépski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
pravorečen
:
ortoepska pravila
órtofóto
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
geometrijsko popravljen fotografski posnetek zemeljskega površja iz
zraka:
digitalni ortofoto
;
merjenje površin iz ortofotov
;
v prid. rabi:
ortofoto načrt
;
ortofoto posnetek
ortogonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
pravokoten
:
ortogonalne forme stavbe so skladno povezane s prvinami okolja
ortografíja
-e
ž
(
ȋ
)
pravopis
:
poznavanje ortografije
/
vaje iz ortografije
ortográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
pravopisen
:
ortografska pravila
/
ortografske napake
ortokláz
-a
m
(
ȃ
)
min.
rudnina alumosilikat, ki vsebuje kalij, kalijev glinenec:
trdota ortoklaza
ortokromátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
fot.
občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno:
ortokromatski in pankromatski material
/
ortokromatski film
;
ortokromatska plošča
ortopéd
-a
m
(
ẹ̑
)
zdravnik specialist za ortopedijo:
napotili so ga k ortopedu
ortopedagógika
-e
ž
(
ọ́
)
specialna pedagogika za duševno prizadete:
razvoj ortopedagogike
ortopédičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
ortopedski
:
ortopedični čevlji, vložki
/
ortopedična delavnica
/
ortopedično zdravljenje
ortopedíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti
gibal:
razvoj ortopedije
/
ortopedija zob in čeljusti
veda o uravnavanju zob in čeljusti
2.
pog.
ortopedski oddelek v bolnišnici:
predstojnik ortopedije
/
leži na ortopediji
ortopédinja
-e
ž
(
ẹ̑
)
zdravnica specialistka za ortopedijo:
pregled pri ortopedinji
ortopédski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ortopedijo:
nositi ortopedske čevlje, vložke
;
ortopedski voziček
/
ortopedska delavnica
/
ortopedski oddelek
;
predstojnik ortopedske klinike
/
ortopedska telovadba
;
ortopedsko plavanje, zdravljenje
ortoreksíja
-e
ž
(
ȋ
)
motnja hranjenja, ki se kaže v izogibanju določeni hrani, ki jo bolnik
dojema kot nezdravo:
trpeti za ortoreksijo
;
ljudje z ortoreksijo se osredotočajo na kakovost hrane
;
bulimija, anoreksija in ortoreksija
orumenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati rumen:
drevje je že orumenelo
/
ekspr.
v teh letih je ostarel in orumenel
orumenèl
in
orumenél -éla -o:
orumenele liste rastlinam sproti odstranjujemo
;
svečnik s staro, orumenelo svečo
orumenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
rumeneti
:
listje že orumeneva
orúžiti
-im
dov.
,
tudi
oružíte;
tudi
oružíla
(
ú
)
nar.
oluščiti
:
oružiti grah
/
oružiti koruzo
orobkati
orúžen
-a -o:
oružen koruzni storž
orwellovski
-a -o
[
órvelou̯ski
]
prid.
(
ọ̑
)
tak kot pri Orwellu:
orwellovski nadzor
;
orwellovski svet
;
orwellovska metafora
;
orwellovska tematika
ós
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo:
os poči, se zlomi
;
mazati osi
/
os gre skozi pesto
/
sprednja, zadnja os voza
//
teh.
tak drog kot del naprave, stroja:
nepremična, središčna os
;
os motorja
/
os pri uri
2.
navadno s prilastkom
umišljena črta, okoli katere se telo vrti:
dolžinska, navpična, vodoravna os
;
zemeljska os
/
zemlja se vrti okoli svoje osi
/
os vrtenja
//
umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa:
glavna, prečna, vzdolžna os stavbe
;
os cestišča, mostu
;
os letala
3.
navadno s prilastkom
umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov:
spomenika stojita na isti osi
/
vpadna os svetlobe
4.
knjiž.,
navadno s prilastkom
kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost:
družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja
/
doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja
//
jedro
,
središče
:
os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje
;
os pogovora
5.
zgod.,
v zvezi
os Rim–Berlin
politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred
drugo svetovno vojno in med njo:
nastanek osi Rim–Berlin
●
publ.
sile osi
Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi
pred drugo svetovno vojno in med njo
♦
arhit.
magistralna os
glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije
;
primarna os
navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski,
kompozicijski elementi
;
sekundarna os
navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski,
kompozicijski elementi
;
astron.
os nebesne krogle
okoli katere se nebo navidezno vrti
;
bot.
cvetna os
razširjeni vrh cvetnega peclja
;
glavna os
;
fiz.
glavna os
vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od
katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni
moment telesa
;
optična os
simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os
leč in zrcal v optičnem sistemu
;
prosta os
okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim
težiščem
;
geom.
abscisna os
prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema
;
imaginarna os hiperbole
premer hiperbole, pravokoten na realno os
;
koordinatna os
;
mala, velika os elipse
najkrajši, najdaljši premer elipse
;
ordinatna os
druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema
;
realna os hiperbole
premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči
;
simetrijska os
premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična
;
os parabole
premer na simetrali parabole
;
min.
kristalografska os
na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih
ploskev
;
teh.
gibka os
mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja
;
zool.
telesna os
hrbtenica in lobanja vretenčarjev
;
žel.
os
kolesna dvojica
;
pogonska os
;
vodilna os
za vodenje lokomotive po tiru
;
os tira
sredina med tirnicama
ôsa
1
-e
stil.
-é
ž
(
ó
)
čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom:
ose brenčijo, letajo
;
osa piči
;
roj os se je usul za njim
;
skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila
zelo hitro
;
ženske so se zagnale vanj kot ose
jezno, razdraženo
;
hud, siten, razdražen kot osa
;
bila je preščipnjena kakor osa
zelo stisnjena v pasu
♦
zool.
lesne ose
žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in
listavcev, Siricidae
osa
2
dviganje cen:
gl.
hausse
osáhel
-hla -o
[
osahəu̯
]
prid.
(
á
)
usahel
:
osahla trava
/
osahle ustnice
//
star.
suh
:
osahla zemlja
osahníti
in
osáhniti -em
dov.
(
ī á
)
usahniti
:
bila je taka vročina, da je vsa trava osahnila
/
star.
sod poveznemo, da lahko osahne
se osuši
osajíti
-ím
in
osájiti -im
dov.
, osájil
(
ī í; á ȃ
)
s sajami prevleči, namazati:
osajiti papir
osajèn
-êna -o
in
osájen -a -o:
osajena steklena plošča
osáma
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
stanje osamljenega;
osamljenost
1
:
zboleti od osame in žalosti
;
ekspr.
presojati svet iz samozadovoljne osame
/
obšlo jo je čustvo osame
/
živeti v osami
osamljeno
//
glagolnik od osamiti;
osamitev
:
osama kužnega bolnika
osamélec
-lca
[
osamelca
in
osameu̯ca
]
m
(
ẹ̑
)
1.
geogr.
osamljena višja vzpetina na ravnini:
Šmarna gora je osamelec
;
osamelci na barju
;
vznožje osamelca
2.
knjiž.
osamljeno drevo, osamljena skala:
iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci
;
rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu
;
pren.
ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota
osamélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje osamelega človeka:
osamelost svetilniškega čuvaja
;
občutek osamelosti
;
obšel ga je strah pred osamelostjo
/
preživeti starost v revščini in osamelosti
osaméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
ne biti več v stikih, povezavi z drugimi:
kdor ne hodi med ljudi, osami
;
na stara leta je mati osamela
2.
ekspr.
postati prazen, pust, neobljuden:
prej živahni dom je zdaj osamel
;
med vojno so kmetije osamele
/
gozd v jeseni osami
osamèl
in
osamél -éla -o
1.
deležnik od osameti:
čutil se je osamelega in zapuščenega
;
osamela ženica
;
hiša je bila osamela in brez otroškega smeha
;
ekspr.
osamelo srce
2.
ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste;
osamljen
:
osamelo drevo
osamévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
postajati sam, osamljen:
bolj in bolj osamevati
osamílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
izoliren
:
osamilna snov
osamílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
1.
snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega
toka;
izolator
:
toplotno osamilo
/
zrak je dobro osamilo
2.
predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov;
izolator
:
drogovi s porcelanastimi osamili
//
kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka,
električnega toka;
izolacija
:
surovine za izdelavo osamil za stene
osamítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od osamiti ali osameti:
a)
osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo
/
prostor za osamitev
/
ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države
/
osamitev od množic
b)
posledica osebne krize je bila nenadna osamitev
2.
stanje osamljenega;
osamljenost
2
:
politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev
/
živeti v osamitvi
●
knjiž.
zvočna in toplotna osamitev
izolacija
osámiti
-im
tudi
osamíti -ím
dov.
, osámil
(
ā ȃ; ī í
)
1.
napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi:
osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo
;
osamiti obsojenca v celici
//
onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi:
otroka je preveč osamila
;
nasprotne države so jih hotele osamiti
/
načrtno osamiti žival
/
osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja
ločiti, odtrgati
;
pren.
problema ne smemo osamiti
2.
biol.,
kem.
dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki:
osamiti bistvene sestavine droge
;
osamiti virus
/
osamiti snov iz alg
●
knjiž.
literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil
ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja
♦
šah.
osamiti kmeta
ločiti ga od drugih kmetov iste barve
osámiti se
,
tudi
osamíti se
pretrgati stike, povezavo z drugimi:
po ženini smrti se je osamil
;
politična skupina se je s tem osamila
/
knjiž.
včasih se človek rad osami od vseh
osámljen
-a -o
tudi
osamljèn -êna -o:
vsi ti bolniki so že osamljeni
;
osamljen je v celici;
prim.
osamljen
osámljati
-am
nedov.
(
á
)
onemogočati komu stike, povezavo z drugimi:
takratne razmere so osamljale ljudi
/
bogastvo osamlja
osámljati se
knjiž.
izgubljati stike, povezavo z drugimi:
po ženini smrti se osamlja
;
družabno se osamljati
osámljen
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je brez družbe, brez povezave z drugimi:
osamljen človek
;
na starost je bil osamljen
/
počutil se je osamljenega
/
zelo je osamljen in žalosten
sam
//
ki je brez podpore, sodelovanja drugih:
to je bil napad osamljenega nasprotnika
/
njegovo stališče je osamljeno
/
pri tem prizadevanju ni bil osamljen
sam
2.
ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste:
pregnati koga na osamljen otok
;
osamljene zvezde
;
drevo je stalo osamljeno
/
osamljen sprehajalec
/
ne gre za osamljen dogodek
osámljeno
prisl.
:
živel je zelo osamljeno;
prim.
osamiti
osámljenec
-nca
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
osamljen človek:
osamljenca so našli mrtvega
;
zagrenjen osamljenec
/
biti osamljenec in odtujenec
/
ta poduhovljeni osamljenec ni čutil potrebe, da bi se približal
drugim
osámljenje
tudi
osamljênje -a
s
(
ȃ; é
)
glagolnik od osamiti:
osamljenje kužnega bolnika
/
ukrepi za osamljenje sovražne države
/
osamljenje mikroba
osámljenka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
osamljena ženska:
zapuščena osamljenka
osámljenost
1
-i
ž
(
ȃ
)
stanje osamljenega:
otresti se žalosti in osamljenosti
;
razmere so ljudi prisilile v osamljenost
;
občutek osamljenosti
//
lastnost, značilnost osamljenega:
osamljenost pojava
/
strah pred osamljenostjo starih let
osámljenost
2
tudi
osamljênost -i
ž
(
ȃ; é
)
stanje osamljenega:
družbena osamljenost
/
živeti v gospodarski in politični osamljenosti
osamljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
osamljati
:
mati je otroka osamljevala
;
kadar je bil užaljen, se je osamljeval
osamosvájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od osamosvajati:
gospodarsko osamosvajanje
;
proces osamosvajanja afriških ljudstev
/
osamosvajanje od tujih vplivov
osamosvájati
-am
nedov.
(
á
)
delati kaj samostojno, neodvisno:
ta zakon osamosvaja znanstvene zavode
;
podjetje se osamosvaja
/
kolonije so se druga za drugo osamosvajale
;
gospodarsko, kulturno se osamosvajati
;
publ.
osamosvajati se od tujih vplivov
/
tako materino ravnanje otroka ne osamosvaja
osamosvéstiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
vzbuditi samozavest:
pridobitev pravic človeka osamosvesti
osamosvéščen
-a -o:
osamosveščena ženska
osamosvója
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
osamosvojitev
:
gospodarska osamosvoja
;
boj za osamosvojo
/
ženska osamosvoja
emancipacija
osamosvojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
osamosvajati
:
osamosvojevati podjetja
/
kolonije se osamosvojujejo
osamosvojítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor pripomore k samostojnosti, neodvisnosti države:
zaslužni osamosvojitelji
;
diskreditacija osamosvojiteljev
osamosvojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osamosvojiti:
osamosvojitev obrata, podjetja
/
gospodarska, politična osamosvojitev
;
osamosvojitev bivših kolonij
/
otrokova želja po osamosvojitvi
/
sposobnemu pomočniku se je ponujala možnost za osamosvojitev
osamosvojíti
-ím
dov.
, osamosvójil
(
ī í
)
narediti kaj samostojno, neodvisno:
osamosvojiti obrat, podjetje
;
zavod se je osamosvojil
/
dežela se je osamosvojila
;
gospodarsko, kulturno, politično se osamosvojiti
/
to gibanje je hotelo ljudi osamosvojiti
;
otrok se je polagoma osamosvojil
/
prej je delal kot pomočnik pri mojstru, nato pa se je osamosvojil
postal samostojni obrtnik
osamosvojèn
-êna -o:
osamosvojena dežela
osamosvojítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na osamosvojitev:
osamosvojitveni proces
;
naklonjenost do osamosvojitvenih prizadevanj
♦
zgod.
osamosvojitvena vojna
vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991
ôsast
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
podoben osi:
osasto telo žuželke
2.
ekspr.
zbadljiv
,
zadirčen
:
kaj si tako osasta
osát
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti:
ob poti raste osat
;
puliti osat na njivi
;
osat je bodeč
;
ljuljka in osat
;
včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat
zbadljiv, zadirčen
;
pren.,
ekspr.
osat sebičnosti
♦
bot.
kranjski osat
gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških,
Cirsium carniolicum
;
mehki osat
rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi
cveti, Cirsium oleracum
;
njivski osat
rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v
številnih majhnih koških, Cirsium arvense
2.
ekspr.
zbadljiv, zadirčen človek:
temu osatu se najrajši izognem
osàt
2
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ekspr.
zbadljiv
,
zadirčen
:
osata ženska
;
kako si osata
/
osate besede
/
ves osat je odrinil pismo
slabe volje, nerazpoložen
osáto
prisl.
:
osato pogledati
;
šel bom, kadar bom sam hotel, je rekel osato
osáten
-tna -o
(
ȃ
)
pridevnik od osat:
osatno steblo
osátnik
-a
m
(
ȃ
)
zool.
dnevni metulj selivec z lisastimi krili, Vanessa cardui:
osátost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
zbadljivost
,
zadirčnost
:
vsi poznajo njeno osatost
oscánka
-e
ž
(
á
)
vulg.
deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča:
polletna oscanka
oscáti
oščíjem
tudi
oščím
dov.
, oščíj oščíjte
tudi
oščì oščíte; oscál
(
á í, í
)
vulg.
zmočiti s sečem:
pijanec je oscal ograjo
oscáti se
opraviti malo potrebo:
se je že oscal
oscilácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
nihanje
:
preprečiti oscilacijo
;
oscilacija vozila na makadamski cesti
/
toplotna oscilacija
;
oscilacija na tržišču
/
idejne oscilacije
oscilátor
-ja
m
(
ȃ
)
elektr.
priprava za proizvajanje izmenične električne napetosti višjih
frekvenc:
oscilator radijske oddajne postaje
/
kremenov oscilator
oscilíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od oscilirati:
preprečiti osciliranje
/
osciliranje cen
oscilírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
nihati
:
nihalo oscilira
/
cene oscilirajo
/
sestavki oscilirajo od čustvenih pesmic do verzifikatorskih vaj
oscilográf
-a
m
(
ȃ
)
elektr.
priprava za zapisovanje poteka periode izmenične električne napetosti:
zaslon oscilografa
/
elektronski oscilograf
oscilográm
-a
m
(
ȃ
)
elektr.
grafični prikaz poteka periode izmenične električne napetosti:
pregledati oscilogram
osciloskóp
tudi
osciloskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
elektr.
priprava za opazovanje poteka periode izmenične električne napetosti:
zaslon osciloskopa
/
elektronski osciloskop
oséba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
človeški posameznik ne glede na spol:
omeniti moram še dve osebi
;
osebe istega spola, iste starosti
;
skupina oseb
;
stroškov je sto evrov na osebo,
publ.
po osebi
;
avtobus za trideset oseb
;
v kabini je prostora za deset oseb
/
knjiž.
družina ima pet oseb
članov
/
publ.:
ženske osebe
ženske
;
osebe moškega spola
moški
/
prevoz oseb in tovora
;
osebe in stvari
2.
s prilastkom
človeški posameznik
a)
kot nosilec kake lastnosti, značilnosti:
pisati ljubljeni osebi
;
to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe
;
on je vplivna oseba
;
njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu
;
oseba brez državljanstva
/
pravljične osebe
;
zgodovinska oseba
b)
glede na položaj v družbi:
civilne, vojaške osebe
/
uradna oseba
/
kontaktna oseba
ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi
partnerji, sodelavci
3.
človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev:
ta oseba je nosilka avtorjevih idej
;
ženske osebe so slabo karakterizirane
;
osebe v romanu
/
dramske osebe
;
glavne, stranske osebe drame, filma
/
kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela
osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
4.
jezikosl.
slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma
odsotnosti osebka v stavku:
določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki
/
druga
ki izraža ogovorjenega
, prva
ki izraža govorečega
, tretja oseba
ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez
osebka
5.
knjiž.,
s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom
izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek:
ni hotel opaziti moje osebe
;
tu ne gre samo za njegovo osebo
zanj
/
prepričana je o pomembnosti svoje osebe
6.
v zvezi
za svojo osebo
izraža omejitev trditve:
za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi
;
jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno
;
on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
7.
zastar.
postava
1
:
njegova visoka, mogočna oseba
/
biti majhne osebe
●
star.
poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja
žensko
;
on je hišnik in vrtnar v eni osebi
hkrati, obenem
;
šalj.
sprejel nas je šef v lastni osebi
osebno, sam
;
ekspr.
rad govori v prvi osebi množine
kot da govori v imenu mnogih
;
roman je pisan v prvi osebi
kot da ga je napisal glavni junak
;
to sem izvedel od tretje osebe
od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari
;
svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi
kot da jo je doživel kdo drug
;
zastar.
prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla
planinec Vagl
;
knjiž.
z vso svojo osebo se zavzema za to stvar
zelo, brez pridržka
♦
filoz.
oseba
človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi
;
jezikosl.
imena za delujoče osebe
;
ped.
duševno motena oseba
;
pravn.
civilna pravna oseba
;
družbena pravna oseba
pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja
družbeno pomembno dejavnost
;
fizična oseba
človek kot nosilec pravic in obveznosti
;
odgovorna oseba
;
pravna oseba
pravni subjekt, ki ni fizična oseba
;
tretja oseba
ki v pravnem razmerju ni stranka
;
ugotoviti istovetnost osebe
;
rel.
druga, prva, tretja božja oseba
osébek
-bka
m
(
ẹ̑
)
1.
jezikosl.
stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža
vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega
dejanja:
osebek in povedek
2.
biol.
(posamezen) organizem:
izbrati za nadaljnjo gojitev osebke z najbolj zaželenimi lastnostmi
;
razvoj osebka
3.
nav. slabš.
človek
,
oseba
:
spraviti negativne osebke na varno
osében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na oseba 1:
osebna privlačnost
;
osebne značilnosti
/
osebni dohodek
vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo
;
zahtevati od koga osebne podatke
;
osebna izkaznica
izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
;
osebni računalnik [PC]
z operacijskim sistemom za enega uporabnika
2.
ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten:
osebni slog pisanja
;
publ.
dati čemu osebno noto
/
ekspr.
to je zelo osebna pripomba
//
ki ga posameznik opravi sam:
osebna propaganda
/
osebna udeležba pri volitvah
3.
nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika:
to je osebno pismo
//
usmerjen, naravnan k posamezniku:
biti osebni prijatelj koga
;
to je imel za osebno žalitev
;
osebno spremstvo
spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju
;
vabilo je osebno
velja samo za osebo, za katero je izdano
4.
nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
a)
pripisovati komu osebne motive
;
osebni in družbeni standard
;
podrejati osebne koristi javnim
;
osebne pravice
;
pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje
;
publ.
izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
b)
osebna morala
;
osebno in javno mnenje
5.
nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji;
personalen
:
osebne spremembe v ustanovi
;
reševanje osebnih zadev
6.
namenjen uporabi za posameznike:
a)
jamarjeva osebna oprema
/
osebna prtljaga
;
osebno in posteljno perilo
/
osebna higiena
b)
osebni avtomobil
;
osebni vlak
;
osebna tehtnica
;
osebno dvigalo
/
osebni in tovorni promet
7.
ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje:
umakniti se v svoj osebni svet
/
imeti do česa osebni odnos
//
ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje:
roman je avtorjeva osebna izpoved
;
njegova lirika ni osebna
/
osebna umetnost
8.
ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa:
njegova kritika je bila osebna
/
v polemiki je postal nenavadno oseben
9.
nav. ekspr.
poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem
stoji:
to ponižuje moje osebno dostojanstvo
;
opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦
biol.
osebni razvoj organizma
spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti
;
ekon.
minimalni osebni dohodek
zakonsko določen najnižji osebni dohodek
;
zajamčeni osebni dohodek
znesek, ki se uporablja kot osnova za odmero pravic na podlagi
posebnih zakonov
;
osebno delo
samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi
;
jezikosl.
osebni zaimek
zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v
pogovoru
;
osebna glagolska oblika
oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
;
osebno ime
lastno ime človeka
;
pravn.
osebna odgovornost
;
osebna pokojnina
pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja
;
osebna svoboda
duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem
redu
;
osebno jamstvo
jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem
;
osebno pravo
pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb
;
rel.
vera v osebnega boga
v boga kot osebno bitje
;
soc.
osebna lastnina
lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna
sredstva
;
šport.
izboljšati osebni rekord
;
osebna napaka
pri košarki
nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
osébno
1.
prislov od oseben:
osebno glasovati
;
na te reči gleda preveč osebno
;
osebno ga ne poznam, le na videz
;
pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti
;
denar prinesi osebno
sam
;
osebno užaliti koga
;
ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se
zahvaljuje po časopisu
;
ti stavki zvenijo zelo osebno
;
velike uspehe ima, osebno pa ni srečen
/
kot označba na pošiljki
osebno
2.
nav. ekspr.
poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug:
osebno bom govoril z njim
;
sprejel nas je šef osebno
;
predsednik bo osebno vodil delegacijo
/
vstopila je direktorjeva tajnica, gospa Sonja osebno
//
izraža, da je trditev omejena na določeno osebo:
osebno sem drugačnega mnenja
;
osebno sem optimist
;
njemu osebno to ni nič mar
;
on osebno misli, da ni tako
;
glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo
opremo
osébni
-a -o
sam.
:
pog.
policist je zahteval od njega osebno
zahteval, da pokaže osebno izkaznico
;
šport. žarg.
naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih
osebnih napak
;
usklajevanje osebnega in družbenega
osebénjek
-jka
m
(
ẹ̑
)
nar.
gostač
:
reven osebenjek
;
kmetje in osebenjki
osebénjica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
gostačka ali gostačeva hči:
stara osebenjica v bajti
/
osebenjice mu oče ni pustil vzeti
osebénjka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
gostačka
:
osebenjke so žele pri kmetih
;
osebenjek in osebenjka
osebénjkar
-ja
m
(
ẹ̑
)
nar.
gostač
:
sosedov osebenjkar
osebénjkarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
gostačka ali gostačeva hči:
oženil se je z osebenjkarico
osebenjkováti
-újem
in
osebénjkovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
nar.
biti gostač:
svoje hiše ni imel, in je moral osebenjkovati
/
osebenjkovati v revni bajti
osébica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od oseba:
njen oče, osebica drobne glave in tankega glasu
/
on je bil nepomembna osebica na upravi
/
pokazal je naklonjenost do moje osebice
/
drobna, vitka osebica
postava
osébje
-a
s
(
ẹ̑
)
navadno s prilastkom
delavci, zaposleni v določeni delovni enoti, organizaciji:
osebje bolnišnice, dijaškega doma
;
pomanjkanje osebja
/
referent za osebje
//
delavci, ki delajo na določenem področju, v določeni stroki:
gostinsko, medicinsko, strežno, učno osebje
/
nadzorno, pomožno, vodilno osebje
●
knjiž.
osebje v vseh njegovih delih je mestno
osebe, ljudje
osébkov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na osebek:
razvoj osebkovih zmožnosti
/
osebkov odvisnik
odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka
osébnoizpôveden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑-ȏ
)
nanašajoč se na osebno izpoved:
osebnoizpovedni odnos do snovi
♦
lit.
osebnoizpovedna pesem
osébnopráven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑-ā
)
nanašajoč se na osebno pravo:
osebnopravno razmerje
osébnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik:
ohraniti svojo osebnost
;
avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita
;
sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost
;
oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka
;
opredelitev osebnosti
;
publ.
dati čemu pečat svoje osebnosti
;
ekspr.
to je človek brez osebnosti
neizrazit
;
pren.,
knjiž.
to mesto ima svojo osebnost
//
s prilastkom
človek s temi lastnostmi, značilnostmi:
biti formirana osebnost
;
obtoženec je neuravnovešena osebnost
;
imeti koga za nezrelo osebnost
;
on je izrazita umetniška osebnost
2.
navadno s prilastkom
moralno, kulturno, družbeno pomemben človek:
on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne
;
razviti se v osebnost
;
velike, vplivne, zgodovinske osebnosti
;
gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti
;
ekspr.
borec za pravico je postal legendarna osebnost
;
osebnosti iz znanstvenega sveta
;
razvoj osebe do osebnosti
/
knjiž.,
ekspr.
kult osebnosti
3.
nav. ekspr.
človek
,
oseba
:
manj samozavestna osebnost se ne uveljavi
;
položaj osebnosti v družbi
●
star.
pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim
osebnim sporom, osebni zameri
;
knjiž.
nastopajoče osebnosti v drami
osebe, liki
;
ekspr.
skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost
postava
♦
ped.
mladina z motnjami osebnosti
;
psih.
ekstravertirana, introvertirana osebnost
;
integracija osebnosti
povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v
enovito celoto
;
psiht.
disociacija osebnosti
pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
osébnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na osebnost:
a)
osebnostni razvoj človeka
;
različni osebnostni tipi ljudi
;
njegov brat ima podobne osebnostne poteze
;
osebnostna struktura človeka
/
osebnostni vpliv na poslušalce
/
učiteljev osebnostni stik z učenci
b)
bojevati se za osebnostno neodvisnost ženske
;
osebnostne pravice
/
osebnostna motenost otrok
♦
pravn.
osebnostna in premoženjska razmerja občanov
;
psih.
osebnostni test
test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti
osébnostno
prisl.
:
osebnostno oblikovati učence
;
ekspr.
osebnostno iztirjen človek
;
osebnostno motena mladina
oséček
-čka
m
(
ẹ̑
)
nar.
oklešček
,
krepelce
:
oseček je vrgel za njim
/
skladovnica osečkov
osedláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nadeti, namestiti sedlo:
osedlati konja, mulo
osedlán
-a -o:
osedlan konj
osèk
-éka
tudi
ósek -a
m
(
ȅ ẹ́; ọ́
)
nar.
1.
osrednje
ograjen prostor za živino ob pastirski koči:
zapreti živino v osek
2.
mn.
ograja okrog vodnjaka:
Martin je sedel na osekih ob vodnjaku
(F. Godina)
oséka
-e
ž
(
ẹ̑
)
upadanje morske gladine (pri bibavici):
plima in oseka
;
pren.,
publ.
v nekaterih poklicih se kaže oseka
//
stanje morske gladine ob tem upadanju:
ob veliki oseki se pokažejo ostanki starega pristanišča
ôsel
ôsla
[
osəu̯
]
m
(
ó
)
1.
konju podobna domača žival z dolgimi uhlji, zlasti za prenašanje
tovorov in ježo:
osel riga
;
naložiti oslu vreče
;
jahati na oslu
;
natovorjen sem kot osel
;
trmast, uporen kot osel
zelo
//
samec te živali:
osel in oslica
2.
slabš.
omejen, neumen človek:
pusti ga, to je osel
;
kakšen osel sem bil, da sem jim verjel
;
kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal
/
kot psovka:
molči, osel
;
ti osel neumni, stari
●
ekspr.
za hrbtom mu je kazal osle
imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil
jezik
;
ekspr.
vsa vas mu je kazala osle zaradi tega
se je norčevala iz njega
;
kjer osel leži, dlako pusti
nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden
človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
;
preg.
osel gre samo enkrat na led
celo ne preveč pameten človek je po slabi izkušnji previden
óselnik
-a
[
osəu̯nik
]
m
(
ọ́
)
posoda za shranjevanje osle pri košnji:
opasal si je oselnik in dal koso na ramo
;
potegniti oslo iz oselnika
;
naliti vodo v oselnik
ósem
ôsmih
štev.
(
ọ́ ó
)
izraža število osem [8]
a)
v samostalniški rabi:
dvakrat štiri je osem
;
osmim je obljubil
/
ura je osem
;
ob pol osmih
;
pride ob osmih (zvečer)
20
h
;
dela od osmih do štirih
b)
v prilastkovi rabi:
šola z osmimi razredi
;
časopis bo imel osem strani
;
deklica osmih let
;
tudi neskl.:
dogodki zadnjih osem let
;
v deželo je vdrl sovražnik z osem tisoč vojaki
;
nar.
poroka bo danes osem dni
danes teden
♦
adm.
račun je plačljiv v osmih dneh
//
neskl.
izraža številko osem:
ustavil se je pred hišo številka osem
;
v razmerju tri proti osem
;
sam.:,
igr.
srčna osem
srčna osmica
osem...
ali
ósem...
in
osem...
[
osəm
]
prvi del zloženk
(
ọ̄
)
1.
nanašajoč se na število osem:
osemletka
;
osemurni delavnik
2.
za osem večji od vsote desetic, na katere se nanaša:
oseminšestdeset
ósemdeset
-ih
[
osəmdeset
]
štev.
(
ọ́
)
izraža število ali številko osemdeset [80]:
hitrost vožnje je osemdeset kilometrov na uro
/
pred osemdesetimi leti
/
osemdeset stopinj Celzija
●
teh. žarg.
80-oktanski bencin
bencin, ki ima oktansko število osemdeset
ósemdeseti
-a -o
[
osəmdeseti
]
štev.
(
ọ́
)
ki v zapovrstju ustreza številu osemdeset:
starka v osemdesetem letu
●
knjiž.
osemdeseta [80.] leta preteklega stoletja
od 1980 do 1990
ósemdesetlétnica
-e
[
osəmdesetletnica
]
ž
(
ọ̄-ẹ̑
)
1.
osemdeseta obletnica:
proslavljati osemdesetletnico
;
osemdesetletnica društva
2.
osemdeset let stara ženska:
še zdrava osemdesetletnica
ósemdesetlétnik
-a
[
osəmdesetletnik
]
m
(
ọ̄-ẹ̑
)
osemdeset let star moški:
še zdrav osemdesetletnik
osemenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osemeniti:
osemenitev krave
/
razvoj rastline do cvetenja in osemenitve
osemeníti
-ím
dov.
, oseménil
(
ī í
)
biol.,
vet.
vnesti seme v rodila:
osemeniti kravo
;
osemeniti s semenom bikov dobre pasme
osemeníti se
agr.
razviti seme:
rastlina se osemeni
osemenjèn
-êna -o:
osemenjena matica, telica
oseménje
-a
s
(
ẹ̑
)
gastr.
del sadeža s semeni, ki se pred uživanjem navadno odstrani:
izdolbsti dinji, kumari, papriki osemenje
♦
bot.
sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena
osemenjeválec
-lca
[
osemenjevau̯ca
in
osemenjevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor je strokovno usposobljen za osemenjevanje živali:
razpisati delovno mesto osemenjevalca
osemenjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na osemenjevanje:
osemenjevalna postaja
/
osemenjevalna služba
/
osemenjevalni center
ustanova, kjer redijo bike za pridobivanje semena
osemenjeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
vet.
kraj, prostor, urejen za osemenjevanje:
osemenjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od osemenjevati:
takrat so začeli uvajati osemenjevanje
;
osemenjevanje krav, svinj
/
umetno osemenjevanje
osemenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biol.,
vet.
vnašati seme v rodila:
osemenjevati krave
óseminštírideset
-ih
[
osəminštirideset
]
štev.
(
ọ̄-ȋ
)
izraža število ali številko oseminštirideset [48]:
oseminštirideset je štirikratnik od dvanajst
/
leto oseminštirideset imenujejo pomlad narodov
1848
ósemkolésen
-sna -o
prid.
(
ọ̄-ẹ̑
)
ki ima osem koles:
osemkolesni oklepnik
;
osemkolesno vozilo
ósemkolésnik
-a
m
(
ọ̄-ẹ̑
)
osemkolesno vojaško oklepno vozilo:
izdelati osemkolesnik
;
prvi osemkolesnik bo iz tovarne odpeljal v začetku prihodnjega leta
ósemkrat
[
osəmkrat
]
prisl.
(
ọ́
)
izraža osem ponovitev:
osemkrat dve je šestnajst
;
osemkrat je zaigral isto pesem
/
osemkrat večji
ósemkraten
tudi
ósemkráten -tna -o
[
osəmkratən
]
prid.
(
ọ́; ọ̄-ā
)
osemkrat tolikšen:
napadalec ima osemkratno premoč
ósemléten
-tna -o
[
osəmletən
]
prid.
(
ọ̄-ẹ̑
)
1.
star osem let:
osemleten deček
;
že osemleten je moral pasti krave
2.
ki traja osem let:
osemletna odsotnost
/
osemletno šolanje
/
nekdaj
osemletna gimnazija
;
osemletna šolska obveznost
;
osemletna osnovna šola
osnovna šola, v kateri traja izobraževanje osem let
osemlétka
-e
[
osəmletka
]
ž
(
ẹ̑
)
osemletna osnovna šola:
dokončati osemletko
;
nižji, višji razredi osemletke
;
ta šola sprejema učence z dokončano osemletko
/
pog.
imeti samo osemletko
osnovnošolsko izobrazbo
osemlétkar
-ja
[
osəmletkar
]
m
(
ẹ̑
)
pog.
učenec osemletne osnovne šole:
ta časopis berejo predvsem osemletkarji
/
ekspr.
to ve vsak osemletkar
/
nekateri letošnji osemletkarji bodo nadaljevali šolanje
absolventi te šole
ósemnajst
in
osemnájst -ih
[
osəmnajst
]
štev.
(
ọ̄; á
)
izraža število ali številko osemnajst [18]:
sin ima osemnajst let
ósemnajsti
in
osemnájsti -a -o
[
osəmnajsti
]
štev.
(
ọ̄; á
)
ki v zapovrstju ustreza številu osemnajst:
sin je v osemnajstem letu
;
predavanje bo ob osemnajsti (uri)
/
prva svetovna vojna se je končala osemnajstega leta
1918
;
osemnajsto [18.] stoletje
stoletje od 1700 do 1800
ósemnajstléten
in
osemnájstléten -tna -o
[
osəmnajstletən
]
prid.
(
ọ̄-ẹ̑; á-ẹ̑
)
1.
star osemnajst let:
osemnajstletno dekle
2.
ki traja osemnajst let:
osemnajstletno bivanje v tujini
osemnájststo
in
ósemnajststo --
[
osəmnajsto
]
štev.
(
á; ọ̄
)
navadno v letnicah
izraža število ali številko tisoč osemsto [1800]:
leto osemnajststo oseminštirideset imenujejo pomlad narodov
ósemrazréden
-dna -o
[
osəmrazredən
]
prid.
(
ọ̄-ẹ̑
)
ki ima osem razredov, oddelkov:
ta šola je osemrazredna
/
osemrazredna gimnazija
osemletna gimnazija
ósemrazrédnica
-e
[
osəmrazrednica
]
ž
(
ọ̄-ẹ̑
)
nekdaj
osemrazredna šola:
bil je premeščen v večji kraj z osemrazrednico
/
dekliška osemrazrednica
ósemsto
--
tudi
-tih
[
osəmsto
]
štev.
(
ọ́
)
izraža število ali številko osemsto [800]:
posvetovanja se je udeležilo kakih osemsto strokovnjakov
ósemtisočák
-a
[
osəmtisočak
]
m
(
ọ̄-á
)
osem tisoč metrov visoka gora:
takrat so alpinisti osvojili prvi osemtisočak
ósemúren
-rna -o
[
osəmurən
]
prid.
(
ọ̄-ȗ
)
ki traja osem ur:
naporna osemurna hoja
/
osemurni delovni čas, delovnik
/
delati v treh osemurnih izmenah
ósemúrnik
-a
[
osəmurnik
]
m
(
ọ̄-ȗ
)
pog.
osemurni delovni čas:
zahtevamo osemurnik v vseh obratih, so vzklikali stavkajoči
osèn
1
in
osén -éna
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
fot.
svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji:
preprečiti nastajanje osenov
ósen
2
tudi
ôsen -sna -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
nanašajoč se na os:
osna razdalja, smer
;
osna somernost
/
osni ležaj
;
osni pritisk
sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže
navzdol
;
osna sila
sila v smeri osi predmeta, stroja
♦
geom.
osni križ
koordinatni sistem
;
osni odsek
del koordinatne osi med izhodiščem in sečiščem premice ali ravnine
s to osjo
;
osni presek
presek skozi os
;
zool.
osno ogrodje
hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev
ósno
tudi
ôsno
prisl.
:
osno someren
oséna
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
odtenek
:
rumenkasta osena
;
rdeči in modri cveti v vseh osenah
♦
lov.
lisa na dlaki, perju, navadno v temnejšem barvnem odtenku
osénčenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost osenčenega:
osvetljenost in osenčenost ploskve
/
zaradi osenčenosti so bile gube na obrazu še globlje
osenčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zasenčevati
:
klobuk ji je osenčeval obraz
;
z roko si je osenčevala oči
●
knjiž.
žalost ji osenčuje obraz
je vidna, opazna
osénčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove doseči
plastičen videz predmeta:
osenčiti neosvetljene ploskve
;
z zamahom čopiča je osenčil drevo
2.
v zvezi z
oči, veke
nanesti ličilo na veke:
osenčiti oči z modro barvo
;
veke si je zelo osenčila
3.
zasenčiti
:
z roko si je osenčila obraz
●
knjiž.
goste dlačice so mu osenčile roke
potemnile
osénčen
-a -o:
osenčeni deli ploskve
;
njegove risbe so bile dobro osenčene
;
zeleno osenčene oči
oséniti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
osenčiti
:
oseniti neosvetljene ploskve
osenjáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
senčenje
:
različni načini osenjave
/
močna osenjava figur na sliki
osépnice
-nic
ž
mn.
(
ẹ̑
)
knjiž.
kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži;
koze
:
dobiti, imeti osepnice
;
cepiti proti osepnicam
osépničast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki ima brazgotine od prebolelih koz;
kozav
:
osepničast obraz
osépničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na osepnice:
osepnični mehurčki
ôsica
tudi
osíca -e
ž
(
ó; í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od osa:
ose in osice
osigúrati
-am
dov.
(
ȗ
)
zastar.
1.
zagotoviti
,
preskrbeti
:
s svojo podporo je osigural ustanovi nemoteno delovanje
;
to mu je osiguralo zmago
2.
zavarovati
,
zaščititi
:
osigurati nevarna mesta v skalovju
;
s to izjavo se je osigural proti očitkom
osimski
-a -o
[
ózimski
]
prid.
(
ọ̑
)
zgod.,
v zvezi
osimski sporazum, sporazumi
pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o
dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem
sodelovanju:
ratifikacija osimskih sporazumov
osína
-e
ž
(
í
)
agr.
kratek, oster podaljšek pleve pri klasu:
osina pri ječmenu
/
po mlatvi ga je hrbet srbel od prahu in osin
osínjak
-a
m
(
ȋ
)
nar.
osje gnezdo:
razdreti osinjak
;
ose letajo okoli osinjaka
;
v sobi je šumelo kakor v osinjaku
osínje
-a
s
(
ȋ
)
agr.
več osin, osine:
osinje pri ječmenu
/
potresati osinje po travniku
osinjéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
posinjeti
:
kričala je, da ji je obraz osinjel
osinjèl
in
osinjél -éla -o:
od mraza, strahu osinjele ustnice
●
knjiž.
osinjeli obraz je za trenutek zardel
bledi
osíp
-a
m
(
ȋ
)
s številom izraženo razmerje med številom istočasno vpisanih učencev
in številom učencev, ki v rednem roku končajo šolanje:
znižati osip v osnovnih šolah
;
osip študentov
;
odstotek osipa
/
osip članstva
izstopanje iz organizacije, društva
♦
gozd.
osip iglic
glivična bolezen iglavcev, ki povzroča odpadanje iglic
osipálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
plugu podobna priprava za osipanje:
okopalnik in osipalnik
/
ročni osipalnik
osípanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od osipati:
osipanje krompirja
/
osipanje suhega listja
●
pog.
osipanje študentov v prvem letu študija
manjšanje prvotnega števila študentov
osípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
obdajati rastline z zemljo:
osipati koruzo, krompir
;
osipati vrtnice
;
okopavati in osipati
2.
povzročati, da kaj v večjih količinah odpada:
veter osipa cvete, suho listje
●
osipati pepel s cigare
otresati
osípati se
1.
v večjih količinah odpadati:
cveti se že osipajo
;
grozdje gnije in se osipa
;
suho listje se osipa
//
izgubljati cvete, liste, seme:
jeseni se drevje osipa
;
jasmin se že osipa
;
pšenica je tako zrela, da se osipa
zelo zrela
;
pren.,
pesn.
predstava o sreči se v meni osipa
●
pog.
razredi se osipajo
prvotno število učencev v razredih se manjša
;
pog.
študenti se v tem obdobju zelo osipajo
prvotno število študentov se manjša
♦
agr.
ta sorta trte se osipa
njeni cveti neoplojeni odpadajo
2.
knjiž.,
ekspr.
minevati
:
dan se osipa
/
prva mladost se ji že osipa
osipajóč
-a -e:
osipajoča se leska
;
osipajoče se cvetje
osipávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od osipavati:
čas za osipavanje krompirja
osipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obdajati rastline z zemljo:
osipavati krompir
osipávati se
osipati se:
suho listje se osipava
/
cvetoča jablana se v vetru osipava
osipljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se rad osipa, odpada:
te rože imajo osipljivo cvetje
osípnik
-a
m
(
ȋ
)
šol.
kdor opusti začeto šolanje:
program je namenjen mladim osipnikom
;
krčenje števila osipnikov
osír
-ja
m
(
í
)
nar.
osje gnezdo:
ose delajo osir
●
ekspr.
dregniti v osir
dati povod za hudo, množično razburjenje
osírati
-am
nedov.
(
ī
)
nizko
jemati ugled, sramotiti:
jezna je nate, češ da osiraš njenega sina
;
zdaj jo pa še pri sosedih osira
osiromášenje
1
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od osiromašiti:
osiromašenje kmetov
/
osiromašenje ribjega zaroda
osiromašênje
2
in
osiromášenje -a
s
(
é; ȃ
)
glagolnik od osiromašeti:
osiromašenje prebivalstva
/
osiromašenje zemljišča
/
kulturno osiromašenje
osiromašéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati siromašen:
pripovedoval je, kako je osiromašel
osiromaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
siromašiti
:
kapitalisti so osiromaševali delavski razred
/
s slabo literaturo si otroci osiromašujejo duha
osiromášiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
povzročiti, da kdo postane siromašen:
kapitalisti so osiromašili drobne obrtnike
;
osiromašiti prebivalstvo
/
osiromašiti deželo
2.
številčno zmanjšati:
z nedovoljenim lovljenjem so osiromašili ribji zarod
3.
poslabšati kakovost, vrednost:
z dolgoletnim gojenjem iste rastline so osiromašili zemljo
/
z branjem slabe literature je osiromašil svoj besedni zaklad
osiromášen
-a -o:
osiromašeni ljudje
;
osiromašene kmetije
;
osiromašena zemlja
osirotélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje osirotelega človeka:
osirotelost otrok
/
zgodnja osirotelost
osirotéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati sirota:
s šestimi leti je osirotela
;
zgodaj osiroteti
2.
star.,
v zvezi s
hiša
postati prazen, nenaseljen:
hiša je osirotela in se bo začela podirati
//
obubožati
:
sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil
osirotèl
in
osirotél -éla -o:
skrbeti za osirotele otroke
;
osirotela hiša
♦
čeb.
osirotela čebelja družina
čebelja družina, ki je brez matice
osirotíti
-ím
in
osirótiti -im
dov.
, osirótil; osirotèn
in
osiročèn
in
osiróten
(
ī í; ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
1.
povzročiti, da kdo postane sirota:
osirotiti otroke
2.
osiromašiti
:
vojna je njega obogatila, mene pa osirotila
osíšče
1
-a
s
(
í
)
osje gnezdo:
razdreti osišče
osíšče
2
-a
s
(
í
)
1.
fiz.
točka, okoli katere se telo vrti:
osišče togega telesa
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
jedro
,
središče
:
osišče njihovega pogovora je bilo gospodarsko vprašanje
;
kulturno udejstvovanje predstavlja osišče njegovega življenja
/
kompozicijsko osišče kipa
♦
žel.
tečaj, ležaj in mazalna naprava pri oseh tirničnih vozil
osív
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
knjiž.,
navadno v zvezi z
lasje, brada
nekoliko siv:
osivi lasje
;
osiva brada
/
osiv moški
osivélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje osivelega:
osivelost las
/
zgodnja osivelost
osivéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
navadno v zvezi z
lasje, brada
postati siv:
brada mu je osivela
;
lasje osivijo
/
knjiž.
obraz ji je osivel
2.
dobiti sive lase:
od strahu osiveti
;
v njegovi družini so vsi zgodaj osiveli
3.
knjiž.
postarati se:
zdaj sem osivel in veselja ni več
●
knjiž.,
ekspr.
v tej službi je osivel
zelo dolgo je (bil) v tej službi
osivèl
in
osivél -éla -o:
osiveli lasje
;
že osivel moški
ósji
in
ôsji -a -e
prid.
(
ọ̑; ȏ
)
nanašajoč se na ose:
osji pik
;
uničiti osje gnezdo
●
ekspr.
dregniti v osje gnezdo
dati povod za hudo, množično razburjenje
oskálek
-lka
m
(
ȃ
)
drobec, kos navadno kamnine:
po eksploziji so oskalki leteli na vse strani
;
na plezalca so se usuli oskalki
//
arheol.
drobec, kos prodnika:
obdelovanje oskalkov
oskáliti se
-im se
dov.
(
ā ȃ
)
nar.
zadreti si trščico:
pri napravljanju drv se je oskalil
óskar
-ja
m
(
ọ̑
)
največje mednarodno priznanje za filmske dosežke, ki se vsako leto
podeljuje v Hollywoodu:
igralki so podelili oskarja za glavno vlogo
;
letošnji dobitnik oskarja
;
film je dobil več oskarjev
●
publ.
slovenski oskarji za embalažo
prve nagrade
óskarjevec
-vca
m
(
ọ̑
)
1.
kdor dobi nagrado oskar:
glavno vlogo bo igral slavni oskarjevec
;
zahvalni govor oskarjevca
2.
z oskarjem nagrajeni film:
ogledal si je letošnjega oskarjevca
;
za nastop v danskem oskarjevcu je bil nominiran za oskarja
óskarjevka
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki dobi nagrado oskar:
glavno vlogo v filmu igra letošnja oskarjevka
/
dvakratna oskarjevka
;
oskarjevka za stransko vlogo
oskóbljati
-am
dov.
(
ọ̑
)
s skobljanjem narediti gladko, ravno:
oskobljati letve
;
ker so se vrata napela, jih je malo oskobljal
oskóbljan
-a -o:
oskobljana deska
oskóbljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
oskobljati
:
oskobljiti desko
oskóbljen
-a -o:
sredi barake je stala dolga oskobljena miza
oskóden
-dna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
zastar.
pomanjkljiv
,
nepopoln
:
oskodna navodila
oskorjáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
obdajanje s prevleko, skorjo:
zaradi slabega izpiranja pride do oskorjave tkanine
/
na vejah je ledena oskorjava
oskórjiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
obdati s prevleko, skorjo:
apnenec je oskorjil mah ob slapu
;
veje se oskorjijo z ivjem
/
zemlja se v suši oskorji
postane na površini trda
♦
gastr.
že pripravljeno jed peči, da dobi zgoraj skorjo; gratinirati
oskórjiti se
bot.
dobiti skorjo:
deblo se oskorji
♦
med.
rana se je oskorjila
na njej se je naredila krasta
oskórjen
-a -o:
oskorjena rana
;
oskorjeno deblo
oskóruš
in
oskorúš -a
m
(
ọ̑; ú
)
bot.
gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi
plodovi;
skorš
:
glog in oskoruš
/
jesti oskoruše
oskŕba
-e
ž
(
ȓ
)
1.
kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga:
otroci potrebujejo dobro oskrbo
;
pri tej družini bo imel popolno oskrbo
/
pomočnica dobi nagrado in vso oskrbo
/
bolniška oskrba
;
domača oskrba bolnika
;
domska oskrba starih občanov
/
duhovna oskrba
kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje duhovnih, verskih potreb
koga
2.
glagolnik od oskrbeti ali oskrbovati:
oskrba prebivalstva
;
oskrba s kruhom
/
oskrba bolnika
/
strokovna oskrba rane
/
oskrba sadovnjaka
/
dati psa sosedu v oskrbo
/
otrok je bil nekaj dni v oskrbi sosedov
oskŕben
-bna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na oskrbo zlasti v domu, zavodu:
oskrbni stroški so se povečali
/
število oskrbnih dni je naraslo
/
cena oskrbnega dneva v bolnišnici, počitniškem domu
oskrbéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
narediti, da kdo dobi, kar potrebuje:
pek vsak dan oskrbi ljudi s kruhom
;
oskrbeti odjemalce z mlekom
;
fanta je z vsem oskrbel
;
oskrbel se je z gorivom
;
oskrbeti se z vodo in hrano
/
gnoj oskrbi rastlino s hranilnimi snovmi
2.
knjiž.
biti uspešen v prizadevanju priti do česa;
preskrbeti
:
oskrbeti cevi za vodovod
;
oskrbeti komu pomoč, zdravila
;
to knjigo naj si vsak učenec sam oskrbi
;
oskrbeti si potrebne listine
3.
z aktivnostjo doseči uresničitev, nastanek česa:
on je oskrbel kraju avtobusno čakalnico
;
oskrbeti novo izdajo knjige
/
pogreb je oskrbel in plačal sin
4.
opraviti dela za zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga:
oskrbeti dojenčka
;
strežnica je bolnika dobro oskrbela
/
soseda bom prosil, da bo jutri oskrbel mojo živino
/
v ambulanti so mu rano strokovno oskrbeli
●
publ.
prevod napisov je oskrbela znana prevajalka
napise je prevedla znana prevajalka
;
knjiž.
vaščani so oskrbeli spomenik padlim
dali postaviti
;
publ.
glasbeno spremljavo je oskrbel domači ansambel
spremljal je domači ansambel
oskrbljèn
-êna -o:
poglej, če je konj oskrbljen
;
biti oskrbljen s potrebnimi listinami
;
tržišče je dobro oskrbljeno
;
rana je kirurško oskrbljena
oskrbljênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje oskrbljenega:
prizadevati si za oskrbljenost tržišča
;
oskrbljenost zemlje s hranilnimi snovmi
/
knjiž.
oskrbljenost in urejeno življenje ugodno vplivata nanj
preskrbljenost
oskrbníca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo:
oskrbnica Erjavčeve koče
/
cerkev mu je razkazala oskrbnica
;
oskrbnica pesnikove rojstne hiše
●
star.
deklica je bila dobra oskrbnica svojih zajčkov
je dobro skrbela zanje
oskrbník
-a
m
(
í
)
1.
kdor oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo:
več let je bil oskrbnik na Kredarici
//
kdor oskrbuje veliko posestvo:
grajski oskrbnik
;
oskrbnik sosednjega grofa
2.
zastar.
upravnik
,
upravitelj
:
oskrbnik bolnišnice, toplic
oskrbnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za oskrbo v domu, zavodu:
plačati oskrbnino
;
povišati oskrbnino
;
oskrbnina v bolnišnici, dijaškem domu, domu upokojencev
oskrbníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oskrbnike:
opravljati oskrbniška dela
/
oskrbniško osebje planinske koče
oskrbníštvo
-a
s
(
ȋ
)
opravljanje oskrbniških del:
prevzeti oskrbništvo v planinski koči
/
izročiti komu oskrbništvo grajskega posestva
●
zastar.
prošnjo je naslovil na oskrbništvo toplic
na upravo toplic
oskrboválec
-lca
[
oskərbovau̯ca
tudi
oskərbovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor oskrbuje:
obogatel je kot oskrbovalec armade
;
ti ribiči so glavni oskrbovalci trga z ribami
/
delal je v kmetijski zadrugi kot oskrbovalec živine
oskrboválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na oskrbovanje:
ti kraji so oskrbovalno območje za industrijska središča
/
oskrbovalna ladja
;
oskrbovalno skladišče
/
opravljati na cesti oskrbovalna dela
oskrbovalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, kjer se s čim oskrbuje:
oskrbovališče z živili
/
vojaško oskrbovališče v zaledju
oskrboválka
-e
[
oskərbovau̯ka
tudi
oskərbovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki oskrbuje:
oskrbovalke trga z zelenjavo
/
socialna oskrbovalka na domu
oskrbovalnína
-e
ž
(
ī
)
oskrbnina
:
znižati oskrbovalnino
;
oskrbovalnina v domu
oskrbovánec
-nca
m
(
á
)
človek, navadno starejši, ki ima vso oskrbo v domu, zavodu:
učenci so za novo leto obiskali oskrbovance
;
nega oskrbovancev
;
število oskrbovancev se je povečalo
oskrbovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oskrbovati:
oskrbovanje prebivalstva z živili
/
dobro oskrbovanje bolnikov
/
oskrbovanje živine
/
oskrbovanje nasadov
/
oddati posestvo v oskrbovanje
upravljanje
oskrbovánka
-e
ž
(
á
)
ženska, navadno starejša, ki ima vso oskrbo v domu, zavodu:
osemdesetletna oskrbovanka
oskrbováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kdo dobiva, kar potrebuje:
oskrbovati koga s kruhom
;
oskrbovati prebivalce z zelenjavo
/
oskrbovati trgovine z blagom, šolo z učili
/
elektrarna oskrbuje z električno energijo širše območje
;
žile oskrbujejo organe s krvjo
;
oskrbovati toplarno s plinom
2.
opravljati dela
a)
za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga:
oskrbovati bolnika na domu
;
oskrbovati dojenčka
/
zna oskrbovati konje
b)
za ohranjanje v primernem stanju:
cestar oskrbuje cesto
;
rad bi našel koga, da bi mi oskrboval hišo
;
oskrbovati nasad
//
upravljati:
oskrbovati premoženje mladoletnemu lastniku
;
oskrbovati zapuščino
/
tako velikega posestva ni znal oskrbovati
3.
star.
opravljati
1
:
njegova sestra je oskrbovala gospodinjska dela
/
podjetje oskrbuje promet z otoki
/
zastar.
svojo službo je dobro oskrboval
●
knjiž.
potrebno blago jim je on oskrboval
dostavljal, pošiljal
;
knjiž.
tajnik je oskrboval tudi njegovo zasebno pošto
skrbel zanjo
;
zastar.
ta profesor je oskrboval tudi učenje francoščine
je poučeval tudi francoščino
oskrbován
-a -o:
oskrbovan park
;
trg ni dovolj oskrbovan s pridelki
;
opazil je, da so konji slabo oskrbovani
;
oskrbovana planinska koča
planinska koča, v kateri se dobi hrana in prenočišče
oskŕd
-i
ž
(
ȓ
)
obrt.
koničasto kladivo za klepanje mlinskega kamna:
oskrômen
-mna -o
prid.
(
ó ō
)
zastar.
skromen
:
oskromen človek
/
oskromen zaslužek
/
oskromna predmestna krčma
oskrúmba
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
oskrunitev
:
oskrumba spomenika
/
oskrumba dobrega imena
oskrunítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oskruniti:
oskrunitev pokopališča
/
oskrunitev časti
oskrúniti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
storiti dejanje, s katerim se izrazi nespoštovanje do stvari, ki se
jim navadno izkazuje spoštovanje:
oskruniti cerkev, grob
;
oskruniti spomenik žrtvam fašizma, komunizma
;
oskruniti trupla padlih
2.
ekspr.
povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem
pogledu:
oskruniti komu čast
;
to bi oskrunilo njeno dobro ime
;
oskruniti se z zločinom
//
povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti:
oskrunili so njene sanje
;
s to besedo je oskrunil njene spomine na moža
●
ekspr.
življenje ga še ni oskrunilo
še je pošten, nepokvarjen
;
ekspr.
vojaki so mu oskrunili ženo
so jo posilili
oskrúnjen
-a -o:
oskrunjena deklica
;
oskrunjeno svetišče
;
njihova čista srca so bila zdaj oskrunjena
oskrúnjati
-am
nedov.
(
ú
)
knjiž.
skruniti
:
oskrunjati trupla
/
ne oskrunjaj spomina nanj
oskrúnjenec
-nca
m
(
ȗ
)
ekspr.
kdor je oskrunjen:
imel se je za oskrunjenca
oskrúnjenje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od oskruniti:
oskrunjenje cerkve
/
rešiti truplo pred oskrunjenjem
oskrúnjenost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, stanje oskrunjenega:
oskrunjenost spomenika
/
ekspr.
oskrunjenost srca
oskrunjeválec
-lca
[
oskrunjevau̯ca
tudi
oskrunjevalca
]
m
(
ȃ
)
skrunilec
:
kaznovati oskrunjevalce spomenika
/
to so morilci, požigalci in oskrunjevalci
oskrunjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
skruniti
:
oskrunjevati spomenike
/
oskrunjevati spomin junakov
oskúbiti
-im
dov.
(
ú ū
)
oskubsti
:
oskubiti kokoš
/
neurja so oskubila slamnato streho
/
oskubili so ga do zadnjega evra
oskúbljen
-a -o:
veverica z oskubljenim repom
;
oskubljena kokoš
oskúbsti
oskúbem
dov.
(
ú
)
1.
odstraniti perje:
oskubsti gos, petelina
//
ekspr.
odstraniti manjše dele s česa sploh:
nabiralci cvetja so čisto oskubli lipo
;
vihar je oskubel drevesa
;
pren.
urednik je oskubel članek
●
ekspr.
gozdove je tako oskubel, da mora zdaj drva kupovati
posekal je v njih veliko drevja
;
ekspr.
kdo te je tako oskubel
na kratko, slabo ostrigel
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:
ta mesec so me otroci že precej oskubli
;
prodajalec bi kupca rad oskubel
;
pri kartanju je oskubel vse druge
/
oskubsti do golega
oskúben
-a -o:
oskuben piščanec
;
njegova polhovka je stara in oskubena
;
tako oskubenega poglavja avtor ni hotel objaviti
;
s to frizuro si tak kot oskubena kokoš
♦
agr.
oskubeno seme
seme, ki so mu odstranjena krila
oskúten
-tna -o
prid.
(
ú ū
)
zastar.
neprijeten
,
zoprn
:
oskuten nasmeh
ôsla
-e
ž
(
ó
)
podolgovat kos kamna za brušenje zlasti kose:
osla dobro, slabo brusi
;
nositi oslo v oselniku
;
brusiti z oslo
/
ekspr.
kose so pele pod oslami
oslabélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje oslabelega človeka:
oslabelost bolnikov
/
oslabelost vida
/
od oslabelosti ne more stati
oslabéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati slab, onemogel:
v dolgi bolezni je oslabel
;
konji so oslabeli od lakote
/
rastlina v taki zemlji oslabi
2.
izgubiti popolnost svojih značilnosti:
napadi so oslabeli
//
nav. 3. os.
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
težko hodi, ker so mu zaradi dolgega ležanja noge oslabele
;
oči so mu oslabele
;
srce oslabi
/
na starost vid oslabi
♦
jezikosl.
samoglasnik oslabi
se izgovarja manj izrazito
oslabèl
in
oslabél -éla -o:
okrevališče za oslabele otroke
;
biti oslabel od bolezni
;
po tej bolezni je vstal še bolj oslabel
;
našel ga je še živega, a zelo oslabelega
;
oslabele oči
oslabévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
slabeti
:
bolnik oslabeva
/
veter je oslabeval v rahlo pihljanje
oslabítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oslabeti ali oslabiti:
notranja oslabitev države
;
njihovo delovanje je bilo usmerjeno v oslabitev sovražnih sil
oslabíti
-ím
dov.
, oslábil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da kdo postane slab, onemogel:
izguba krvi ga je oslabila
;
lakota oslabi človeka
/
s trganjem listov so rastlino oslabili
2.
povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti:
s tem ugovorom je oslabil njihove dokaze
;
oslabiti napad
//
nav. 3. os.
povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
bolezen mu je oslabila moči
;
delo v neprimernih prostorih oslabi vid
oslabíti se
izgubiti popolnost svojih značilnosti;
oslabeti
:
napadi so se oslabili
oslabljèn
-êna -o:
oslabljeni interniranci
;
vrnil se je oslabljen
;
oslabljeno državo je bilo lahko premagati
;
oslabljeno telo
♦
jezikosl.
oslabljen naglas
;
šah.
kmet je oslabljen
težko ga je braniti in lahko napadati
;
šport.
moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
v moštvu niso nastopili najboljši igralci
oslàd
in
oslád -áda
m
(
ȁ á; ȃ
)
bot.
travniška ali močvirska rastlina s pernatimi listi in z belkastimi
cveti v socvetju, Filipendula:
čaj iz močvirskega oslada
osláden
-dna -o
prid.
(
á
)
1.
nav. ekspr.
zelo, neprijetno sladek:
osladna jed, pijača
;
po grenki kavi se ji je zdela torta osladna
//
nekoliko sladek:
kri ima osladen okus
2.
zastar.
brezokusen
,
neokusen
:
ker ni imel soli, je bilo meso osladno
3.
ekspr.
čustven, a vsebinsko prazen:
osladen film
;
to je osladna zgodba
/
osladni pesniki
//
nenaraven
,
izumetničen
:
govoriti z osladnim glasom
;
osladen nasmeh
;
osladno govorjenje
osládno
prisl.
:
osladno govoriti
osladíti
-ím
dov.
, osládil
(
ī í
)
1.
narediti sladko:
osladiti kavo
;
osladiti čaj z medom
2.
ekspr.
narediti kaj bolj prijetno, bolj srečno:
to srečanje mu je osladilo dan
;
osladiti komu življenje
/
neprijetno sporočilo je osladila s prijaznimi besedami
oslajèn
-êna -o:
zelo oslajena kava
;
kuhati jabolka v nekoliko oslajeni vodi
●
knjiž.
blizu izliva reke je morska voda oslajena
manj slana
osladkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti sladko:
osladkati kavo
osladkán
-a -o:
dobro osladkan čaj
●
knjiž.
govoriti z osladkanim glasom
osladnim
osládnost
-i
ž
(
á
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost osladnega:
osladnost kave
/
osladnost njenega govorjenja
/
osladnosti in frazarjenja ni maral
oslájati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
delati kaj bolj prijetno, bolj srečno;
sladiti
:
obiski so oslajali njegovo samotno življenje
oslánjati
-am
nedov.
(
ā
)
knjiž.
naslanjati
:
oslanjati komolce ob kolena
;
oslanjati se na ograjo
/
oslanjati prevod na izvirnik
/
preveč se oslanjaš na njegovo mnenje
preveč si odvisen od njegovega mnenja
/
ne gre, da bi se oslanjali na take ljudi
imeli, dobivali pomoč, podporo pri takih ljudeh
oslanjajóč
-a -e:
deloval je, oslanjajoč se na delavce
oslár
-ja
m
(
á
)
kdor goni, vodi osla:
oslarji so poganjali osle
oslaríja
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
neumno govorjenje ali ravnanje:
kakšno oslarijo si spet naredil
;
takih oslarij ne bom poslušal
/
govoriti oslarije
//
kar je neumno sploh:
take oslarije že dolgo nisem bral, gledal
/
napolnili so ti glavo z oslarijami
neumnimi nazori, mislimi
//
v medmetni rabi
izraža negativen odnos do povedanega:
pravi, da bo pustil službo – oslarija
;
spustiti se v boj s tem človekom, kakšna oslarija
oslavíti
-ím
tudi
osláviti -im
dov.
, oslávil; oslávljen
in
oslavljèn
(
ī í; ā ȃ
)
zastar.
proslaviti
:
s tem dejanjem je oslavil domovino
;
oslaviti svoje ime
;
to je storil z namenom, da se oslavi
oslávljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
ogovarjati
,
naslavljati
:
oslavljati koga (s) tovariš
/
med pripovedovanjem ga je neprenehoma oslavljala
oslè
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
osel
:
osle riga
;
otovoriti osle
/
kakšno osle si
/
kot psovka
zdaj ni čas za to, ti osle
oslèc
-éca
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
rever
:
oslec pri suknji
//
poklopec, zaklopka (pri žepu):
poravnati oslece pri žepih
osledíti
-ím
dov.
, oslédi
in
oslêdi; oslédil
(
ī í
)
1.
lov.
izvohati sled:
pes je osledil jazbeca
2.
star.
najti
,
odkriti
:
skrij denar, da ga otroci ne osledijo
;
iskal je izgubljeno kokoš, osledil pa je le nekaj perja
oslepáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
ogoljufati
,
prevarati
:
pazi, da te ne bo osleparil
/
oslepariti koga za dobiček, pri kupčiji
/
ta fant jo bo osleparil, kakor je že marsikatero dekle
oslepárjenec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor je ogoljufan, prevaran:
sleparji in osleparjenci
oslepélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje oslepelega:
zaradi oslepelosti ni mogel več delati
/
kvariti si oči do oslepelosti
oslepéti
-ím
dov.
, oslépi
(
ẹ́ í
)
1.
postati slep:
na starost je oslepel
/
kot podkrepitev
naj oslepim, če lažem
/
oči so ji oslepele
2.
ekspr.
ne moči razsodno misliti, presojati:
strast ga je tako prevzela, da je oslepel
/
kadar je prišla ona, je oslepel za vsa druga dekleta
3.
knjiž.
postati moten, neprozoren:
če je steklo slabo, šipe oslepijo
/
ogledalo je oslepelo od vlage
●
ekspr.
ali ti je pamet oslepela
zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
;
ekspr.
kar oslepel je od besa
bil je zelo jezen
oslepèl
in
oslepél -éla -o:
oslepele oči
;
napol oslepela in gluha ženska
oslepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oslepiti ali oslepeti:
oslepitev je bila takrat pogosta kazen
/
pri tej bolezni mu grozi oslepitev
oslepíti
-ím
dov.
, oslépi; oslépil
(
ī í
)
1.
narediti slepega:
oslepiti ptiče
;
ujetnike so oslepili
//
s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi:
žarometi so ga oslepili
/
gledanje v sonce ga je oslepilo
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati:
ljubezen jo je oslepila
;
zmaga ga je oslepila
♦
agr.
oslepiti brste, očesa
izrezati jih pred cepljenjem ali pri oblikovanju krošnje
oslepljèn
-êna -o:
oslepljen človek
;
biti oslepljen zaradi močne svetlobe
;
oslepljen od ljubezni
●
knjiž.,
ekspr.
šipe so oslepljene
motne, neprozorne
oslépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
slepiti
,
oslepljevati
:
močna svetloba ga osleplja
oslepljajóč
-a -e:
oslepljajoči žarki sonca
oslepljênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
oslepljen človek:
oslepljenca so še naprej mučili
oslepljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi;
slepiti
:
sonce ga je oslepljevalo
oslepljujóč
-a -e:
oslepljujoči žarki
oslepováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
slepiti
,
oslepljevati
:
sonce oslepuje
oslepujóč
-a -e:
oslepujoči bliski
oslèz
in
osléz -éza
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
bot.
zelnata rastlina, grm ali drevo z rumenimi, belimi, vijoličastimi
cveti, Hibiscus:
tam raste oslez
ôslica
1
-e
ž
(
ó
)
manjšalnica od osla:
vzel je oslico in nabrusil koso
♦
obrt.
zlatarska oslica
kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine;
preizkusni kamen
ôslica
2
-e
ž
(
ó
)
nar. vzhodno
1.
kopa
,
kopica
1
:
oslica slame na dvorišču
/
spravljati seno, slamo v oslice
/
oslica drv
skladovnica
2.
lesena ali zidana odprtina na strehi gospodarskega poslopja, skozi
katero se spravlja seno:
oslíca
3
-e
ž
(
í
)
samica osla:
jahati na oslici
;
osel in oslica
oslìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
star.
osel
,
osliček
:
oslič in volič
2.
morska riba brez lusk s podolgovatim vretenastim trupom in daljšo
spodnjo čeljustjo:
v ribarnici prodajajo osliče
/
porcija osličev
oslíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od osel:
osliček riga
/
vpreči, zajahati oslička
♦
zool.
vodni osliček
majhen sladkovodni rak, Asellus aquaticus
oslíčji
-a -e
(
ȋ
)
pridevnik od oslíca:
osličje mleko
oslíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
zmočiti s slino:
osliniti cigaretni papirček
;
osliniti znamko
;
osliniti si prst
/
polž oslini kamen
/
žival mora krmo dobro prežvečiti in osliniti
2.
ekspr.
udariti
:
še eno tako reci, pa te bom oslinil
oslínjen
-a -o:
z oslinjenim prstom si je pogladila obrvi
oslojíti
-ím
dov.
, oslójil
(
ī í
)
teh.
prekriti s slojem česa:
oslojiti ploščo
oslómba
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
pomoč
,
podpora
:
pri njem je iskala oslombo
;
uporniki so imeli oslombo v vojaških silah sosednje države
oslòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od osloniti:
oslon na zid
/
oslon na tradicijo
2.
knjiž.
naslonjalo
,
naslonilo
:
obložiti oslon z blazino
/
naslonil se je na oslon pri stražnem stolpu
3.
zastar.
pomoč
,
podpora
:
on je bil njen oslon in up
oslóna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
naslonjalo
,
naslonilo
:
sedel je v naslanjaču in se s komolcem opiral na oslono
/
oslona stola, zofe
2.
zastar.
pomoč
,
podpora
:
dajati komu moralno oslono
osloníti
oslónim
stil.
-ím
dov.
, oslônil
stil.
oslónil
(
ī ọ́, í
)
knjiž.
nasloniti
:
osloniti puško na deblo
/
osloniti glavo na roke
;
osloniti se na vrata
/
prevodi so se zelo oslonili na izvirnik
/
trditve je oslonil na trdne dokaze
naredil odvisne od njih
/
na koga se boš v težavah oslonil
pri kom boš poiskal, dobil pomoč, podporo
oslónjen
-a -o:
športna dejavnost je oslonjena na množičnost
;
na steno oslonjeno orodje
ôslov
-a -o
stil.
ôslov -ôva -o
prid.
(
ó; ó ó
)
nanašajoč se na osle:
glasno oslovo riganje
●
ekspr.
prepirati se za oslovo senco
za nepomembne, nevažne stvari
oslovína
-e
ž
(
í
)
usnje iz oslove kože:
opna na bobnu je iz oslovine
oslôvski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na osle:
dolgi oslovski uhlji
/
oslovska vprega
/
ekspr.
oslovska trma
●
ekspr.
oslovski most
prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko
zapomnijo ali težko razumejo
;
šol. žarg.
oslovski most
Pitagorov izrek
;
oslovska klop
nekdaj
navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali
nedisciplinirani učenci
;
star.
napisati na oslovsko kožo
pergament
;
ekspr.
knjige, zvezki imajo oslovska ušesa
imajo zavihane, zmečkane ogle
♦
arhit.
oslovski hrbet
gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen
;
med.
oslovski kašelj
nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti
pri otrocih
oslôvstvo
-a
s
(
ō
)
knjiž.
1.
dejstvo, da je žival osel:
osel se ni pritoževal zaradi svojega oslovstva
2.
neumno govorjenje ali ravnanje;
neumnost
:
Osel gre le enkrat na led. – Baš to je oslovstvo
(O. Župančič)
osluškovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od osluškovati:
previdno oprezovanje in osluškovanje
/
osluškovanje pljuč
;
priprava za osluškovanje
osluškováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
poslušati
:
zver vohlja in osluškuje, preden pride iz brloga
2.
med.
preiskovati organe s poslušanjem;
avskultirati
:
osluškovati pljuča, srce
/
zdravnik ga je dolgo osluškoval
oslutíti
in
oslútiti -im
dov.
(
ī ú ū
)
knjiž.
zaslutiti
:
v tem trenutku je šele oslutil pomembnost odločitve
osmák
-a
m
(
á
)
star.
jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po štiri odrastke;
osmerak
:
ustreliti osmaka
♦
agr.
koruza, katere storži imajo zrna samo v osmih vrstah
ósmanski
tudi
osmánski -a -o
prid.
(
ọ̑; ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na staro Turčijo;
turški
:
upadanje osmanske moči
/
osmanska država
osmégniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
dotakniti se, oplaziti:
Vihar je bil skoraj mimo, kakor da je le osmegnil ta gozd
(D. Debič)
osméhniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
nasmehniti se:
v zadregi se je osmehnil
osméliti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
opogumiti
,
ohrabriti
:
njegove besede so me osmelile
;
osmelil sem se in vprašal
osméliti se
upati si, drzniti si:
osmelil se je nasprotovati nam
/
nisem se je osmelil pogledati
osmér
-a -o
štev.
(
ẹ̑
)
ki je osmih vrst:
v sprevodu stopajo osmere narodne noše
●
star.
v spremstvu osmerih huzarjev
osmih
osmerák
-a
m
(
á
)
lov.
jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po štiri odrastke:
ustreliti osmeraka
/
nepravilni osmerak
ki ima na enem rogu štiri odrastke, na drugem pa manj
osmérec
in
osmêrec -rca
m
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
šport.
tekmovalni čoln za osem veslačev in krmarja:
tekmovanje osmercev
2.
geom.
telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov;
oktaeder
:
prostornina osmerca
♦
lit.
verz z osmimi zlogi
osmérica
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupina osmih oseb:
osmerica pred njimi je postavila nosila na tla
/
uvrstiti se v najboljšo osmerico
osmérka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
biblio.
velikost grafičnega dela z višino do 25 cm;
oktav
:
knjiga je izšla v osmerki [8]
/
mala, velika osmerka
/
format osmerke
2.
nav. mn.,
alp.
dereza z osmimi konicami:
navezati si osmerke
osméro
-ih
tudi
--
štev.
(
ẹ̑
)
skupina osmih enot
a)
pri množinskih samostalnikih:
osmero mladih oči strmi v mrak
b)
pri drugih samostalnikih:
imel je osmero otrok
♦
rel.
osmero blagrov
povzetek krščanskega moralnega nauka
osmero...
prvi del zloženk
nanašajoč se na število osem:
osmerokotnik, osmerostran
osmerokóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima osem kotov:
osmerokotne ploščice na tleh
/
osmerokotna stavba
osmerokótnik
-a
m
(
ọ̑
)
geom.
lik, ki ima osem kotov:
narisati osmerokotnik
osmerostòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
vrsta iz osmih vštric stoječih ali korakajočih oseb:
prvi osmerostop zavija desno
/
korakati v osmerostopih
osmerostrán
in
osmerostràn -ána -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima za osnovno ploskev osmerokotnik:
osmerostrana stavba
♦
geom.
osmerostrana piramida, prizma
osméšenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od osmešiti:
navdajal ga je strah pred osmešenjem
/
osmešenje napak
osméšiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti, da je kdo smešen, ponižan:
napravil mi je škodo, zdaj me hoče pa še osmešiti
;
osmešil ga je pred ravnateljem
;
s takim ravnanjem se boš samo osmešil pred njim
//
narediti, da kaj izgubi vrednost, pomen:
osmešil je njihovo početje
osméšen
-a -o:
čutil se je osmešenega
osmetíti
-ím
dov.
, osmétil
(
ī í
)
knjiž.
nasmetiti
:
osmetiti tla
osmetèn
-êna -o:
osmetena cesta
ôsmi
-a -o
štev.
(
ó
)
ki v zapovrstju ustreza številu osem:
osmi [8.] maj
;
pismo z dne 8. oktobra
;
bil je osmi na cilju
;
ob osmi (uri)
8
h
20
h
;
v osmem letu
;
kralj Henrik VIII.
/
osmi del celote
osmina
●
nar.
včeraj smo imeli osmi dan za njim
osmino
;
ekspr.
naložila si je osmi križ
osemdeset let je (bila) stara
;
star.
osma šola
osmi razred nekdanje gimnazije
osmíca
-e
ž
(
í
)
1.
pog.
številka osem:
napisati osmico
/
na tej progi vozi osmica
tramvaj, avtobus številka osem
/
pog.
izpuliti osmico
modrostni zob
//
kar je temu podobno:
gibi plesalke v obliki osmice
/
vrteti goreče bakle v krogih in osmicah
2.
igralna karta z osmimi znaki:
igralec ima karovo osmico
3.
nar. zahodno
začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino:
včeraj so pri sosedu odprli osmico
;
osmica bo odprta ves teden
♦
agr.
privezati drevesce h kolu na osmico
tako, da ima trak obliko številke osem
;
lov.
osmica
šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami
;
šport.
osmica
element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni
nogi dva dotikajoča se kroga
;
voziti osmico
ôsmič
prisl.
(
ó
)
pri ponavljanju ali v zapovrstju na osmem mestu:
sedemkrat je zgrešil, šele osmič je zadel
osmíčast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben številki osem:
osmičasta oblika
/
osmičast okras na kamniti plošči
ósmij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
redka, trda, težko taljiva najtežja kovina, element Os:
gramofonska igla iz osmija
osmína
-e
ž
(
í
)
1.
del na osem enakih delov razdeljene celote:
dobiti osmino vsote
2.
etn.
pogostitev osmi dan po pogrebu:
povabiti na osmino
;
bogata osmina
♦
geom.
osmina kroga
;
rel.
osmina
čas osmih dni po prazniku, ko se v liturgiji še delno nadaljuje
praznovanje
;
božična osmina
;
šport.
osmina finala
izločilno tekmovanje za nastop v četrtfinalu
osmínka
-e
ž
(
ȋ
)
del na osem enakih delov razdeljene merske enote, navadno kot
samostojna mera:
naročiti osminko vina
/
prosim, osminko rženega kruha
/
prazna osminka
♦
glasb.
osmina celinke
;
pavza osminka
//
nav. ekspr.
osmina
:
dobil je osminko vsega
osmínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na osmino:
osminska delitev
/
osminska steklenica
osmislítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osmisliti:
osmislitev človekovega bivanja
;
osmislitev boja, življenja
/
glavni junak se bori za svojo osmislitev
/
podkrepitev in osmislitev umetnosti
/
znanstvena osmislitev vzrokov in posledic
utemeljitev, upravičenost
osmísliti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
dati smisel, končni cilj:
osmisliti svet, v katerem živimo
;
osmisliti svoje življenje
/
njegova požrtvovalnost se je s tem osmislila
//
utemeljiti
,
upravičiti
:
osmisliti darilo
;
idejno, teoretično osmisliti
osmíšljen
in
osmísljen
in
osmíslen -a -o:
osmišljeno življenje
osmísljenje
in
osmíslenje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od osmisliti:
osmisljenje življenja
osmislováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
dajati smisel, končni cilj:
te vrednote mu osmislujejo življenje
osmíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
ki ima za osnovo število osem:
osmiški sestav
osmíšljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od osmišljati:
človekova potreba po osmišljanju
/
osmišljanje zahtev
utemeljitev, upravičenost
osmíšljati
-am
nedov.
(
í
)
knjiž.
dajati smisel, končni cilj:
osmišljati svoja prizadevanja
;
skrb za otroke je osmišljala njeno življenje
//
utemeljevati
,
upravičevati
:
osmišljati teorije
;
to osmišlja družbeno vlogo umetnika
osmíšljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od osmisliti:
prizadevati si za svoje človeško osmišljenje
osmódek
-dka
m
(
ọ̑
)
1.
osmojeni del česa:
osmodek dogorevajoče trske
2.
knjiž.,
ekspr.
neumen, nespameten človek:
kar reče ta osmodek, ni vredno upoštevati
osmodíti
-ím
dov.
, osmódil
(
ī í
)
1.
z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
plamen je osmodil zidove
;
ob sveči si je osmodil lase
/
strela je osmodila vrh drevesa
//
poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin:
slana je osmodila travo, žito
2.
ekspr.
opeči
:
sonce ga je hudo osmodilo
●
ekspr.
pri kupčiji ga je osmodil za precejšnjo vsoto
ogoljufal, prevaral
;
ekspr.
z vso silo ga je osmodil po glavi
udaril
♦
agr.
osmoditi prašiča
s smojenjem odstraniti ščetine z njega
osmojèn
-êna -o:
osmojeni lasje
;
osmojeno drevje
osmójek
-jka
m
(
ọ̑
)
kar je osmojeno:
osmojke, ki nastanejo pri likanju, je treba izprati z mrzlo vodo
;
črni osmojki
osmolíti
-ím
dov.
, osmólil
(
ī í
)
1.
prepojiti, premazati s smolo:
osmoliti nit
/
osmoliti čoln, tla
/
pri smreki si je osmolil obleko
2.
ekspr.
udariti
:
osmolila ga je okrog ušes
osmolíti se
ekspr.
prevarati se, zmotiti se:
s to kupčijo smo se pošteno osmolili
/
s tem vajencem se je osmolil
●
preg.
kdor za smolo prime, se osmoli
osmoljèn
-êna -o:
osmoljena nit
;
osmoljena obleka
osmoljênec
-nca
m
(
é
)
kdor ima smolo pri tekmovanju:
največji osmoljenec med našimi reprezentanti je bil, ker se mu je že
pri prvi dirki pokvaril motor
osmoljênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki ima smolo pri tekmovanju:
največja osmoljenka sezone
;
osmoljenka prvenstva, tekme
osmošólec
-lca
m
(
ọ̑
)
učenec osmega razreda:
precej osmošolcev se je odločilo, da bodo nadaljevali šolanje na
gimnaziji
//
nekdaj
učenec osmega razreda gimnazije:
osmošolci so se pripravljali na maturo
osmošólka
-e
ž
(
ọ̑
)
učenka osmega razreda:
osmošolci in osmošolke
//
nekdaj
učenka osmega razreda gimnazije:
osmošolke so se pripravljale na maturo
osmošólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na osmošolce:
popravljati osmošolske naloge
/
osmošolske priprave na maturo
osmótičen
in
ozmótičen -čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na osmozo:
osmotični pojavi
/
osmotični tlak
osmótično
in
ozmótično
prisl.
:
osmotično oddajati snovi
osmótski
in
ozmótski -a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na osmozo:
osmotske tvorbe
/
osmotski tlak
osmóza
in
ozmóza -e
ž
(
ọ̑
)
fiz.,
kem.
pronicanje topila in raztopljenih snovi z majhnimi molekulami skozi
polprepustno membrano:
zakoni osmoze
/
obratna osmoza
prehajanje snovi skozi polprepustno membrano v smeri večje
koncentracije te snovi
;
pren.,
publ.
plemenska, rasna osmoza
osmózen
in
ozmózen -zna -o
prid.
(
ọ̑
)
osmotski
:
osmozni pojavi
/
osmozni tlak
osmradíti
-ím
dov.
, osmrádil; osmrajèn
(
ī í
)
zasmraditi
:
odtočni kanali najbolj osmradijo mesto
;
takoj ko je vstopil, je osmradil stanovanje
osmŕkati se
-am se
dov.
(
r̄ ȓ
)
knjiž.
usekniti se:
osmrkal se je in si obrisal solze
/
osmrkati si nos
osmŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je, nastopa ob smrti:
osmrtni znaki
/
osmrtni govor
;
osmrtno obvestilo
osmŕtnica
-e
ž
(
ȓ
)
obvestilo o smrti koga, navadno tiskano:
vsak dan pregleda vse osmrtnice
;
poštar jim je prinesel osmrtnico
/
med prazniki objavljajo osmrtnice po radiu
osmúkati
-am
tudi
osmúčem
dov.
(
ú
)
s smukanjem, trganjem odstraniti:
osmukati jagode, ribez
;
osmukati liste z vej
/
martinček si osmuka kožo, ko se plazi skozi grmovje
//
s smukanjem narediti, da česa ni več na čem:
osmukati lan, stebla
/
ekspr.
veter je osmukal drevesa
●
ekspr.
videti je, da ga hočejo popolnoma osmukati
izrabiti, izkoristiti
♦
rib.
osmukati drstnice
iztisniti iz njih ikre in mleček
osmúkati se
ekspr.,
v zvezi z
ob
na rahlo podrgniti se:
pes se ji je osmukal ob noge
osmúkan
-a -o:
ostanek osmukane kože
;
osmukane veje
;
osmukano brinje
●
ekspr.
domov se je vrnil čisto osmukan
brez denarja
osmukávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s smukanjem, trganjem odstranjevati:
zajci osmukavajo klasje
●
ekspr.
kar dobro jih osmukavajo
izrabljajo, izkoriščajo
osmúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
s smukanjem, trganjem odstraniti:
osmukniti jagode, liste
2.
ekspr.
oplaziti
,
oprasniti
:
veja ga je osmuknila po licu
/
konja je osmuknil z vajetmi
osmúkniti se
ekspr.,
v zvezi z
ob
na rahlo podrgniti se:
maček se ji je osmuknil ob noge
/
vsak se je osmuknil obnjo
osmúknjen
-a -o:
osmuknjene veje
osmúliti
-im
dov.
,
tudi
osmulíla
(
ú ū
)
knjiž.
osmukati
:
osmuliti poganjke
/
konj je osmulil najlepše klasje
omulil
osnážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
odstraniti umazanijo, prah:
osnažiti čevlje, obleko
;
osnažiti stanovanje
●
ekspr.
brivec ga že čaka, da ga osnaži
obrije
2.
očistiti
,
otrebiti
:
osnažiti piščanca, ribe
osnážen
-a -o:
skrbno osnažena obleka
osník
-a
m
(
í
)
klin, ki preprečuje, da kolo ne pade, zdrsne z osi:
vtakniti osnik v os
♦
obrt.
sveder za vrtanje lukenj v osi
osnôva
-e
ž
(
ȏ
)
navadno s prilastkom
1.
kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa:
navodila so osnova za izpolnjevanje načrta
;
to odkritje je bilo osnova za razvoj vede
podlaga
;
duhovne, idejne osnove gibanja
;
moralne osnove sodobne družbe
;
dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja
/
gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi
podlago
/
publ.:
delovati na osnovi pravilnika
;
določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja
;
ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril
z objektivnimi merili
//
kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa:
materialna osnova družbe, družine
/
domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije
//
kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto:
ta zakonski člen je osnova naših zahtev
;
konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov
/
ta trditev nima osnove
je neupravičena, neutemeljena
;
za tako ravnanje ni nobene osnove
razloga, vzroka
//
kar služi za presojanje, vrednotenje česa:
osnova za nagrajevanje naj bo delo
/
davčna osnova
količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek
;
pokojninska osnova
povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred
upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina
2.
bistvena sestavina:
osnova teh hribov je apnenec
/
osnova njenih pesmi so čustvene prvine
/
krema je narejena na osnovi lanolina
3.
nav. mn.
bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali
ideološkega sistema:
osnove ekonomike, matematike, psihologije
/
osnove socialistične morale
4.
jezikosl.
s pripono razširjeni koren besede:
naglas je na osnovi
/
ajevska, ijevska osnova
;
nadomestna osnova
ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno
sklanjatev, spregatev
;
nedoločniška, sedanjiška osnova
5.
tekst.
sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete:
nategniti osnovo
//
osnovne niti:
osnova je bombažna, votek pa volnen
/
vezna, zankasta osnova
●
knjiž.
družina je osnova človeške družbe
osnovna celica
;
knjiž.
hiša ima trdno osnovo
temelje
;
pog.
po zvišanju ima 1.500 evrov osnove
osebnega dohodka, brez kakih dodatkov
;
ekspr.
njene besede so brez vsake osnove
so izmišljene, neresnične
;
zastar.
sodeloval je pri osnovi društva
ustanovitvi
;
zastar.
osnova romana
osnutek, načrt
;
publ.
akcija je bila že v osnovi napačna
v začetku, od začetka
;
publ.
to pomeni v osnovi isto
pravzaprav, dejansko
♦
agr.
krmna osnova
vsa razpoložljiva krma
;
biol.
dedna osnova
gen; skupek vseh genov organizma
;
gastr.
kostna osnova
kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak
;
mat.
korenska osnova
število, iz katerega se računa koren
;
logaritemska osnova
število, na katerem temelji logaritemski sistem
;
osnova potence
število, ki se potencira
;
osnova številskega sistema
število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega
reda
;
obrt.
vezilna osnova
blago, na katerem se veze
;
petr.
osnova
glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat
osnoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
ustanoven
:
osnovalni zbor
osnovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od osnovati:
osnovanje društva
/
želja po osnovanju lastne države
osnovánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost osnovanega:
verjeti v osnovanost idej
/
ugotovili so osnovanost pritožbe
utemeljenost, upravičenost
osnovátelj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
1.
ustanovitelj
,
utemeljitelj
:
on je osnovatelj klinike
/
osnovatelj smučarskih poletov
2.
prireditelj
,
organizator
:
osnovatelji zborovanja
osnováti
osnújem
dov.
, osnovál
(
á ú
)
1.
knjiž.
ustanoviti
:
osnovati društvo, stranko
;
na šoli so osnovali več krožkov
;
osnoval se je nov odbor
//
ustvariti
:
osnovati (si) dom, družino
/
osnovati si pojme o svetu
//
postaviti
,
utemeljiti
:
ta filozof je osnoval svoj nauk, nazor
2.
zastar.
narediti
,
izdelati
:
osnoval je podroben načrt
;
on že ne bi mogel kaj takega osnovati
3.
zastar.
prirediti
1
,
organizirati
:
osnovati izlet, zborovanje
●
zastar.
o tem dogodku je osnoval pesem
spesnil, napisal
;
zastar.
kar je osnoval v svoji glavi, je tudi dokončal
kar si je zamislil
;
zastar.
v tem času so se osnovala nova mesta
nastala, se razvila
osnován
-a -o
1.
deležnik od osnovati:
v mestu je bil osnovan poseben odbor
;
na novo osnovana zadruga
2.
v zvezi z
na
ki se opira na kaj, temelji na čem:
teorija je osnovana na načelu enakopravnosti
;
delo je osnovano na ljudski motiviki
3.
nav. ekspr.
utemeljen
,
upravičen
:
trditev je osnovana
/
sum nanj ni osnovan
osnôven
-vna -o
prid.
, osnôvnejši
(
ȏ
)
1.
ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa:
osnovni strokovni izrazi
;
osnovni biografski podatki
;
osnovni pojmi iz matematike
;
osnovne lastnosti, značilnosti
/
pridobiti si osnovno izobrazbo
;
osnovna pravila igre
/
osnovna načela
2.
ki je po pomembnosti na prvem mestu:
osnovna dejavnost podjetja
;
osnovna dolžnost, naloga
;
osnovna vprašanja obstoja
/
osnovni pogoji za delo
;
osnovni vzrok za kaj
glavni
;
to je njegova osnovna napaka
velika, glavna
/
osnovna hrana
;
osnovna živila
//
ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši:
osnovna misel romana
;
osnovne poteze glavnega junaka
/
publ.
osnovna točka dnevnega reda
glavna, prva
3.
ki predstavlja osnovo, temelj česa:
brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
//
v zvezi
osnovna šola
obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo:
dokončati osnovno šolo
;
nižji in višji razredi osnovne šole
/
devetletna osnovna šola
/
s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
//
v socializmu,
v zvezi
osnovna organizacija
najmanjša organizacijska enota:
osnovna mladinska organizacija
4.
ki je bistvena sestavina česa:
osnovna kovina v tej zlitini je baker
/
osnovna sestavina kamnine
5.
teh.
ki je v določenem procesu prvi:
osnovni nanos laka, malte
;
za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦
agr.
osnovno gnojenje
prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast
;
biol.,
bot.
osnovno tkivo
rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije
;
ekon.
osnovni kapital
kapital, ki je naložen v delovna sredstva
;
osnovna glavnica
glavnica brez rezervnih skladov in dobička
;
osnovna sredstva
zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene
gospodarske dejavnosti
;
fiz.
osnovni delec
;
osnovni naboj
najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi
;
osnovne barve
tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva
;
osnovna konstanta
konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo
;
geogr.
osnovna karta
karta, izdelana na osnovi terenske meritve
;
geom.
osnovna ploskev, stranica
;
osnovna projekcijska ravnina
vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem
sistemu
;
glasb.
osnovni ton
najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali
znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino
;
jezikosl.
osnovni pomen besede
pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene
;
osnovna in določilna beseda zloženke
;
osnovna stopnja pridevnika ali prislova
oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova
;
mat.
osnovna množica
množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale
;
osnovne računske operacije
seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje
;
med.
osnovna presnova
presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju
;
min.
osnovna celica
najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi
;
obrt.
osnovne petlje
prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje
;
pravn.
osnovne človekove pravice
človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo
;
šol.
posebna osnovna šola
nekdaj
osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke
;
šport.
osnovna črta
črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira
;
teh.
osnovne enote
enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot
;
tekst.
osnovni valj
del statev, na katerem je navita osnova
;
osnovne niti
podolžne niti v tkanini
;
zool.
osnovni tip
značilni predstavnik kake živalske skupine
osnôvni
-a -o
sam.
:
pog.
ima samo osnovno
osnovnošolsko izobrazbo
;
ta lastnost je v njem nekaj osnovnega
osnôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
1.
geom.
osnovna stranica ravninskega lika:
osnovnica trapeza, trikotnika
;
dolžina osnovnice
/
osnovnica projekcijskega sistema
presečnica osnovnih projekcijskih ravnin
2.
knjiž.
osnova
,
podlaga
:
materialna osnovnica družbe
/
vse kaže, da so nekatere osnovnice romana neresnične
osnovne črte, sestavine
osnôvnik
-a
m
(
ȏ
)
jezikosl.
oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova:
lastnosti samostalnikov se lahko izražajo v osnovniku, primerniku
ali presežniku
osnovnošólec
-lca
m
(
ọ̑
)
učenec osnovne šole:
zborovanja so se udeležili gimnazijci in osnovnošolci
osnovnošólka
-e
ž
(
ọ̑
)
učenka osnovne šole:
slovensko himno je zapela osnovnošolka
;
nastop skupine osnovnošolk
;
osnovnošolci in osnovnošolke
osnovnošólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na osnovno šolo:
osnovnošolska mladina
/
osnovnošolski učni predmeti
;
osnovnošolska berila
/
osnovnošolski učitelj
/
ima osnovnošolsko izobrazbo
/
ekspr.
naredil je osnovnošolsko napako
veliko, začetniško
osnovnošólsko
prisl.
:
osnovnošolsko se motiti
osnútek
-tka
m
(
ȗ
)
1.
sestavek, navadno pisni, ki še ni dokončno izoblikovan:
napisati, sestaviti osnutek
;
zakonski osnutek
;
osnutek statuta, ustave
/
idejni osnutek za roman
/
delo je šele v osnutku
●
knjiž.
vsa stvar je šele v osnutku
se je šele začela
//
risba, skica, ki približno podaja videz kakega objekta, predmeta:
izdelati osnutek za kostume in dekoracijo
/
od osnutka do spomenika je dolga pot
2.
tekst.
sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete;
osnova
:
nategniti osnutek
//
osnovne niti:
osnutek je navadno iz drugačnega materiala kot votek
osnúti
osnújem
dov.
(
ú
)
star.
narediti osnutek:
osnuti članek
/
osnuli so otroški vrtec
ustanovili
osobít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
poseben
,
nenavaden
:
osobita ljubezen do knjig
;
obleka iz osobitega blaga
osobíto
prisl.
:
osobito resen fant
;
za vse se zanima, osobito za slikarstvo
zlasti
osóčiti se
-im se
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
postati sočen:
borovnice se med vkuhavanjem osočijo
;
po dežju so se grozdne jagode osočile
osója
-e
ž
(
ọ̄
)
nav. mn.
kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca:
na osoji je ležal sneg
;
na osojah je steza izginila
;
osoje in prisoje
osójen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
obrnjen, usmerjen od sonca:
kuhinja je na osojni strani hiše
;
na osojnih pobočjih je še sneg
osokôliti
-im
in
osokóliti -im
dov.
(
ō ȏ; ọ̑
)
knjiž.
opogumiti
,
ohrabriti
:
zmaga jih je osokolila za nadaljnji boj
;
osokolil se je in vprašal
osolíti
-ím
dov.
, osólil
(
ī í
)
narediti slano:
osoliti juho, krompir
/
ko slanike stresejo iz mreže, jih takoj osolijo
nasolijo
;
pren.,
ekspr.
svoje pripovedovanje je osolil z dovtipi
●
ekspr.
prenočevanje so jim dobro osolili
morali so dosti plačati zanj
osoljèn
-êna -o:
s humorjem osoljene črtice
;
osoljene jedi
osolzíti
-ím
[
osou̯ziti
]
dov.
, osôlzil
(
ī í
)
knjiž.
zmočiti s solzami:
osolziti robec
/
slovo jim je osolzilo oči
;
oči so se mu osolzile
osolzèn
-êna -o:
osolzene oči
osónčenje
-a
s
(
ọ̑
)
osončenost
:
tudi osončenje vpliva na oblikovanje zgradb
osónčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
obsijanost zemeljske površine s sončnimi žarki:
zaradi ugodne osončenosti je kraj primeren za turizem
osónčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
obdati s sončno svetlobo:
sonce je osončilo drevored
;
pren.,
ekspr.
smehljaj mu je osončil obraz
osónčen
-a -o:
ustavil se je na osončeni jasi
●
lepo osončen obraz
zagorel
;
uporabiti bolj osončen prostor za bivanje
bolj sončen
osónčje
-a
s
(
ọ̑
)
astron.
Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega:
raziskovati nastanek osončja
//
prostor, v katerem so ta telesa:
pripravljajo načrte za polete v osončje
osorêj
prisl.
(
ȇ
)
star.
ob tem času, ob tej uri:
jutri osorej ne bo več živ
/
vrne se ob letu osorej
osóren
-rna -o
prid.
, osórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki kaže do ljudi neprijazen, odklonilen odnos, zlasti v govorjenju:
osoren človek
;
do vseh je neprijazna, skoraj osorna
;
osorno dekle
//
ki vsebuje, izraža tak odnos:
odgovoril mu je z osornim glasom
;
ima osoren pogled
;
osorno govorjenje, vedenje
2.
zastar.
neprijeten
,
pust
2
:
osoren kraj
;
osorno vreme
/
pihal je osoren veter
mrzel
osórno
prisl.
:
osorno odgovoriti, reči
;
osorno pogledati
osórnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost osornega človeka:
njegova osornost jo je preplašila
/
fantov obraz je izražal osornost
/
ni vajen take osornosti
osornega vedenja, ravnanja
●
zastar.
osornost vremena mu je kvarila dobro voljo
neprijetno, pusto vreme
osovráženost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje osovraženega človeka:
zavedal se je svoje osovraženosti
osovražíti
in
osovrážiti -im,
in
osovrážiti -im
dov.
(
ī á ȃ; ā ȃ
)
zasovražiti
:
vaščani so ga zaradi tega dejanja osovražili
;
pri ljudeh se je osovražil
/
osovražiti zemljo
/
knjiž.
osovražiti otroku šolo
pristuditi
osovrážen
-a -o:
osovražen človek
;
povsod je bil osovražen
osporávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
zanikovati, ne priznavati:
osporavati dejstva
;
osporavali so mu pravico do posestva
;
nihče ne more osporavati te ugotovitve
osprédje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa:
miza stoji v ospredju odra
;
ospredje ustne votline
;
ospredje in ozadje
/
ospredje nagrobnika
;
star.
obnovili so samo ospredje hiše
fasado, pročelje
/
prebil se je v ospredje, da bi bolje videl
;
stopila sta nekoliko v ospredje
naprej
♦
vet.
ospredje psa
prsi s pleči in sprednjimi nogami
//
knjiž.
kraj, prostor pred čim:
ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem
2.
publ.,
navadno v zvezi
prihajati, stopati v ospredje
postajati pomemben, pereč:
gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje
;
problem manjšin spet stopa v ospredje
●
publ.
postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju
dajati prednost, poudarjati
;
pog.
zmeraj rine v ospredje
hoče biti prvi, upoštevan
;
publ.
biti v ospredju pozornosti
v središču pozornosti
osprédnji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
bistven
,
pomemben
,
poglaviten
:
osprednji življenjski problemi
;
osprednje človeške vrednote
osrámje
-a
s
(
ȃ
)
anat.
predel ob zunanjih spolovilih:
izpuščaj na osramju
osramočênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od osramotiti:
ni ga mogel obvarovati osramočenja
;
prizanesti z osramočenjem
//
občutek sramu:
obšlo ga je osramočenje
;
z osramočenjem je mislil na svoje ravnanje
osramočênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje osramočenega človeka:
težko je prenašal svojo osramočenost
;
mešanica jeze in osramočenosti
●
prevzela ga je osramočenost pred samim seboj
postalo ga je sram
osramočeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
sramotiti
:
neprestano jo osramočuje
/
taka dejanja jih ponižujejo in osramočujejo
osramotíti
-ím
dov.
, osramótil
(
ī í
)
s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja vzeti komu ugled:
že večkrat ga je osramotil
;
s temi besedami ga je osramotil pred vsemi
;
javno osramotiti
;
dobro se je pripravil, da se ne bi osramotil pred profesorjem
/
s tem dejanjem je osramotil svoje ime
//
spraviti v zelo neprijeten položaj:
s svojim vedenjem ga je zelo osramotila
//
povzročiti pri kom občutek manjvrednosti ali krivde:
z nesebično pomočjo staršem je osramotil svoje brate
;
s svojim uspehom je osramotil vse tekmece
osramočèn
-êna -o:
osramočen je odšel
;
stali so pred njim ponižani in osramočeni
osranè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
vulg.
bojazljiv, strahopeten človek:
ta osrane si še spregovoriti ni upal
osranè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
vulg.
bojazljiv, strahopeten človek:
kaj bo naredilo to osrane
/
kot psovka
osrane prekleto
osránec
-nca
m
(
á
)
vulg.
kdor je umazan z blatom, iztrebki:
malega osranca je postavila v kad
//
bojazljiv, strahopeten človek:
na te osrance se ne moreš zanesti, preveč se bojijo
/
kot psovka
še tega si ne upaš, osranec
osráti
osérjem
dov.
, osêrji oserjíte
(
á ẹ́
)
1.
vulg.
z iztrebljanjem umazati:
krava je osrala ograjo
;
živina se je osrala po nogah
2.
nizko
vzeti ugled, osramotiti:
osral me je pri vseh znancih
osrán
-a -o:
zdaj sem čisto osran pri njih
;
osrane krave
●
nizko
vse zaradi te osrane kupčije
nepomembne, ničvredne
osrčeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
opogumljajoč
,
hrabrilen
:
hvaležen mu je bil za njegove osrčevalne besede
osrčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
opogumljati
,
hrabriti
:
osrčevali so ga, da v mestu ne bo osamljen
;
osrčevala se je z mislijo, da je tak izpit opravilo že veliko ljudi
/
osrčevala ga je, naj se uči, da bo v življenju kaj dosegel
spodbujala
osŕčiti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
opogumiti
,
ohrabriti
:
njihova hladnokrvnost jih je osrčila
;
nazadnje se je le osrčil in prosil za dovoljenje
osŕčen
-a -o:
s temi besedami osrčeni so se pognali za sovražnikom
osŕčje
-a
s
(
ȓ
)
1.
predel prsnega koša pred srcem:
čutiti bolečine v osrčju
//
zastar.
srce
1
:
nož mu je porinil naravnost v osrčje
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
središče
:
oblikovanje mestnega osrčja
;
osrčje gozda, dežele
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
iti v osrčje gor
;
življenje v osrčju narave
v naravi
/
hiša stoji v osrčju doline
sredi doline
♦
agr.
srednji, najmlajši listi solate, zelja
//
ekspr.
notranjost
,
notranjščina
2
:
iz osrčja ladje je bilo slišati glasbo
/
vrtati v osrčje zemlje
3.
knjiž.,
navadno s prilastkom
bistvo
,
jedro
:
miselno osrčje povesti
;
poseči v osrčje problema
/
omenjene tri pesmi so osrčje njegove pesniške zbirke
osŕčnik
-a
m
(
ȓ
)
anat.
vrečica, ki obdaja srce:
vnetje osrčnika
osrečeválec
-lca
[
osrečevau̯ca
tudi
osrečevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor osrečuje:
imenovali so ga osrečevalec človeštva
osrečeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
osrečujoč
:
osrečevalen pogled
;
osrečevalne besede
osrečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, povzročati, da je kdo srečen:
vse to človeka osrečuje
;
zavest, da mu pomaga, ga je osrečevala
//
ekspr.
razveseljevati
:
vso hišo je osrečeval s svojo veselostjo
/
iron.
spet nas osrečuje s svojim duhovičenjem
osrečujóč
-a -e:
osrečujoč nasmeh, pogled
;
dobil je osrečujoče sporočilo
osrečítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osrečiti:
trudil se je za njeno osrečitev
;
osrečitev človeštva
osréčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti, povzročiti, da postane kdo srečen:
želi ga osrečiti
;
njena ljubezen ga je osrečila
//
ekspr.
razveseliti
:
darilo jo je osrečilo
osréčen
-a -o:
z obiska se je vrnil vesel in osrečen
osrédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
1.
star.
središče
,
center
:
mesto je bilo osredek kulturnega življenja
/
osredek novele je spor med očetom in sinom
jedro
2.
star.
otok, zlasti na reki:
peljati se s čolnom na osredek
/
osredek na jezeru
3.
nar.
nezoran del sredi ogona:
razorati osredek
♦
gozd.
gozd, navadno manjši, obdan z gozdom drugega lastnika
osréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
osrednji
:
osreden prostor v hiši
/
osredna oseba v romanu
osredíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
usmeriti prizadevanje, aktivnost;
osredotočiti
:
vse moči je osredinila v to delo
;
osrediniti pozornost na aktualne probleme
;
osrediniti se na pomembne zadeve
/
osrediniti se na dihanje
/
svoje ustvarjanje je osredinil na roman in dramo
;
osrediniti se na perečo problematiko
//
dati, postaviti v sredino, središče:
usodo glavnega junaka je v povesti osredinil
osredínjen
-a -o:
vsa njegova skrb je osredinjena na družino
osredínjati
-am se
nedov.
(
í
)
usmerjati prizadevanje, aktivnost;
osredotočati
:
osredinjati pozornost na pomembna vprašanja
;
strateško načrtovanje se osredinja na opredeljevanje smernic razvoja
organizacije
;
osredinjati se na spodbujanje učenja
//
dajati, postavljati v sredino, središče:
zadnjo številko revije osredinja intervju z znanim profesorjem
osréditi
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
osredotočiti
:
industrijo so osredili v večjih krajih
/
vse svoje misli je osredil na to vprašanje
;
čete so se osredile okoli mesta
/
v takem hrupu se ni mogoče osrediti
se zbrati
♦
teh.
osrediti kolo
centrirati
osréden
-a -o:
njegovo življenje je monotono, osredeno na eno samo točko
♦
filat.
osredena znamka
znamka, katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob
osrédje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
središčni del:
valovi so se zaganjali v osredje ladje
/
osredje sestavka je ocena sodobne poezije
jedro
//
kraj, ki je enako oddaljen od obrobij;
sredina
,
središče
:
osredje mesta se je zelo spremenilo
;
pren.
biti v osredju dogajanja, zanimanja
2.
stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka;
okolje
:
rad bi se iztrgal iz tega osredja
;
živi v neprimernem osredju
/
družbeno, meščansko, proletarsko osredje
osrédnje...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na osrednji:
osrednjeslovenski, osrednještajerski
osrédnjeslovénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ́
)
nanašajoč se na osrednjo Slovenijo:
osrednjeslovenska regija
osrédnji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je, se nahaja v sredi, središču:
osrednji del mesta
;
osrednji prostor v hiši
;
osrednja lega predmeta
/
osrednji del kolesa
2.
ki deluje, vodi iz središča:
osrednji odbor, organ
;
osrednja vlada
;
osrednje vodstvo stranke
/
osrednje gledališče
najpomembnejše gledališče narodne ali državne skupnosti, zlasti
glede na pomembnost repertoarja in kvaliteto uprizoritev
3.
ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti:
osrednji problemi gospodarske politike
;
osrednja oseba v romanu
;
nekaj let je bil urednik naše osrednje leposlovne revije
;
osrednja tema v razpravi
;
osrednje vprašanje
/
publ.
posvetiti čemu osrednjo pozornost
največjo
♦
anat.
osrednji kanal
kanal v hrbtenjači, napolnjen s hrbtenjačno tekočino
;
osrednje živčevje
živčevje, ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu
;
biblio.
osrednji katalog
centralni katalog
;
šol.
osrednja šola
osnovna šola s podružničnimi šolami
osrédnjost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost osrednjega:
poudariti osrednjost lege predmeta
/
osrednjost njegove vloge
osrédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
osrednjost
:
zaradi osrednosti njegove vloge so vse druge osebe ostale v ozadju
osredotóčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od osredotočati:
osredotočanje industrije na severu države
osredotóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
večati količino, množino česa na določenem mestu, območju:
težko industrijo osredotočajo na jugu države
;
vojaške enote so začeli osredotočati ob meji
//
združevati na enem mestu, usmerjati v središče:
vso oblast hoče osredotočati v svojih rokah
;
osredotočati vodenje delavskega gibanja
2.
v zvezi z
na
usmerjati prizadevanje, aktivnost:
tedanji čas jih je osredotočal na kulturno področje
;
pri svojem delu se osredotoča zlasti na reševanje gospodarskih
problemov
osredotóčati se
(miselno) se zbirati:
le težko se osredotoča pri delu
osredotóčenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od osredotočiti:
osredotočenje prometa
;
osredotočenje sredstev za nov poslovni objekt
/
osredotočenje funkcij, oblasti
/
za tako delo je potrebno popolno osredotočenje
zbranost
osredotóčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
značilnost osredotočenega:
osredotočenost delavstva v industrijskih središčih
/
osredotočenost sil v kaj
/
v delu se kaže pisateljeva osredotočenost na ljubezensko
problematiko
/
z vso osredotočenostjo se je lotil dela
zbranostjo
osredotočeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
osredotočati
:
osredotočevati čete na določenem kraju
/
leposlovno delovanje se je takrat osredotočevalo v Ljubljani
/
svoje zanimanje osredotočuje na književnost
osredotočítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osredotočiti:
osredotočitev industrije v večjih središčih
;
osredotočitev vojaških sil na obmejnem ozemlju
/
osredotočitev vseh sil v kaj
/
z osredotočitvijo na najboljša dela bi dobili popolnejšo
pisateljevo podobo
/
pri študiju je potrebna popolna osredotočitev
zbranost
osredotóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
1.
povečati količino, množino česa na določenem mestu, območju:
poveljstvo je osredotočilo čete v bližini nasprotnikovih položajev
;
ves kapital se je osredotočil v rokah peščice ljudi
//
združiti na enem mestu, usmeriti v središče:
osredotočiti funkcije
;
njeno življenje se je osredotočilo okoli doma
/
knjiž.
vsi pogledi so se osredotočili v tisto smer
obrnili, uprli
/
osredotočiti pozornost, prizadevanje
2.
v zvezi z
na
usmeriti prizadevanje, aktivnost:
razmere so jih osredotočile na gospodarska vprašanja
;
popolnoma se je osredotočil na nalogo
●
publ.
osredotočiti vse napore v izgradnjo boljše družbe
zelo si prizadevati, se potruditi za
osredotóčiti se
(miselno) se zbrati:
v takem hrupu se ni mogoče osredotočiti
osredotóčen
-a -o:
osredotočena dejavnost
;
osredotočena oblast
;
pri tem delu je potrebna osredotočena pozornost
osrénica
in
osreníca -e
ž
(
ẹ̑; í
)
alp.
ledena, skorjasta plast na površini snega, navadno tanjša:
na pršiču se je naredila osrenica
;
hoja po osrenici je zelo težavna
osréniti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
povzročiti, da se naredi sren:
sonce in veter osrenita le zgornjo plast snega
;
sneg se je osrenil
osrénjen
-a -o:
osrenjena gaz se jim je udirala pod nogami
osrepéti
-ím
dov.
, osrêpi
in
osrépi
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati srep:
pogled mu je nenadoma osrepel
osréžiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
povzročiti, da se naredi srež:
mraz je osrežil sneg
;
hribi so se osrežili
/
obrvi so se mu od vlage osrežile
osréžen
-a -o:
osreženi vrhovi gor
óst
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
zelo zožen, priostren končni del česa;
konica
:
naperiti ost v koga
;
odkrhniti, odlomiti ost
;
kovinska ost
;
ost kopja, meča, sulice, trnka
/
knjiž.
v daljavi so se bleščale osti gor
vrhovi
//
končni, ožji del česa sploh:
v soncu so se svetile osti vojaških čelad
♦
zool.
čelna ost
koničasti podaljšek koša rakov deseteronožcev
2.
ekspr.
kar izraža kritičen, negativen odnos:
v ženinem odgovoru je začutil ost
;
idejna ost v članku
/
kritična, satirična ost
//
knjiž.
pikra, zbadljiva beseda ali misel:
njegova pripoved je bila polna osti
;
ost pregovora
3.
mn.,
rib.
vilice, s katerimi lovijo ribe:
loviti z ostmi
;
nabadati ribe z ostmi
●
ekspr.
odbiti besedam ost
obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
;
ekspr.
kritiki odlomiti ost
omiliti jo
;
zastar.
stavbo je načela ost časa
je načel čas, zob časa
ostajalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
hiša, v kateri se dobi prenočišče in oskrba:
najti zatočišče v predmestnem ostajališču
ostájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od ostajati:
ostajanje in odhajanje
/
ostajanje v gostilni
/
ostajanje hrane
●
star.
vsega ima na ostajanje
na pretek
ostájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
še naprej biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju:
drugi so zgodaj odhajali, on pa je ostajal
/
ob večerih ostaja doma
;
po cele popoldneve ostaja pri njih
/
mladina ne ostaja rada na kmetih
/
zaradi dobre postrežbe so gostje ostajali po več dni
2.
s prislovnim določilom
večkrat biti puščen kje, večkrat ne biti (po)spravljen z določenega
mesta:
posoda je ostajala na mizi
;
avtomobil je ostajal pred hišo
/
žito je ostajalo na polju
3.
s prislovnim določilom
še naprej biti, se nahajati v določenem položaju:
ostajati na koncu vrste
;
zmeraj je ostajal v njeni bližini
//
nav. ekspr.
prihajati glede na premikajočega se v določen položaj:
gore so ostajale v daljavi
;
za njimi je ostajala domača vas
/
brat je ostajal za njim
zaostajal
4.
(večkrat) biti še
a)
neporabljen, nerazdeljen:
ostaja mu dovolj časa za šport
b)
neopravljen, nenarejen:
gospodinjska dela ji ostajajo
c)
nav. ekspr.
edino mogoč, primeren:
ostaja le še vdaja, za boj mu manjka moči
;
ne ostaja mu drugega, kot da ga sprejme v hišo
//
presegati potrebno mero, količino:
hrane dobi toliko, da ostaja
5.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža, da lastnost ali stanje osebka
a)
še naprej obstaja:
le težko je ostajala budna
;
kako se je to zgodilo, ostaja skrivnost
/
sodobniki so ostajali ravnodušni do teh vprašanj
ta vprašanja jih niso vznemirjala
/
ostajati pokonci
/
ostajati brez kruha
;
ostajati v ležečem položaju
;
publ.
ostajati v mejah možnosti
b)
začenja nastopati:
spoznal je, da ostaja v svojih prizadevanjih sam
●
izkupiček od živine je ostajal njemu
ga je dobival on
;
publ.
pogovori so ostajali pri likovnih temah
pogovarjali so se (samo) o njih
;
ekspr.
dosledno ostaja pri svoji trditvi
vztraja
;
v učenju ni hotela ostajati za drugimi
zaostajati, biti slabša
;
preg.
kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja
kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
ostáli
-a -o
prid.
(
á
)
1.
ki je ostal:
doma ostali otroci
/
knjiž.
po potresu ostali prebivalci
preživeli
2.
knjiž.
drug
2
,
preostali
:
ostali del večera so preživeli v strahu
;
navesti še ostale predstavnike gibanja
;
poleg teh naj se pretehtajo še vse ostale možnosti
;
sam.:
hotel se je dvigniti nad ostale
;
povedal sem, česar sem se spomnil, ostalo sem pa pozabil
;
v ostalem pa se dolgočasim
sicer pa
/
žalujoči ostali
v osmrtnicah
pokojnikovi sorodniki;
prim.
ostati
ostalína
-e
ž
(
í
)
1.
kar se ohrani iz preteklosti:
obredne ostaline
;
plesne ostaline slovenske ljudske kulture
;
ostaline iz rimske dobe
2.
knjiž.
zapuščina
:
urediti prijateljevo ostalino
/
literarna ostalina
;
rokopisna ostalina
ostánek
-nka
m
(
ȃ
)
1.
neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote:
nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal
;
ostanek hlebca
;
izpiti še ostanek vina
/
plačati ostanek dolga
/
knjiž.:
ostanek dneva je preživel s prijatelji
;
ostanek poti je prehodil peš
zadnji del
//
nav. mn.
kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo:
kupiti, prodajati ostanke
;
ostanek za hlače, krilo
/
ta obleka je iz ostanka
2.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več:
ostanki grajskega obzidja
;
najti ostanke izumrlih živali
/
v rokah je držal ostanek metle
;
ekspr.
to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
//
del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji:
ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda
/
ostanki stare miselnosti
;
ostanki ljudskih šeg
/
ekspr.
to so le ostanki nekdanje lepote, slave
//
kar po kakem procesu od česa še ostane:
izločiti ostanek snovi s segrevanjem
;
les izgoreva skoraj brez ostankov
;
ostanek pri luženju
3.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
del česa, ki se ne
a)
porabi pri izdelavi, predelavi:
lesni, mesni, tekstilni ostanki
b)
poje, popije:
ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke
;
jesti, piti ostanke
;
na mizi je še polno ostankov
/
ostanki od kosila
//
kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju:
pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu
;
ostanki po žetvi
4.
mn.,
ekspr.,
s prilastkom
mrtvo telo, truplo:
pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
5.
glagolnik od ostati:
njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
●
zastar.
nikjer nima ostanka
obstanka
;
pog.
ne bom za drugimi pobiral ostankov
ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje
;
publ.
najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka
sledovi, dokazi
;
publ.
obračunati z ostanki preteklosti
kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz
preteklosti
;
publ.
zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo
popolnoma
♦
arheol.
ostanki kolišč
;
ostanki paleolitika
;
fiz.
destilacijski ostanek
;
mat.
ostanek
število, ki ostane od deljenca po deljenju
;
pal.
fosilni ostanki
ostarélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje ostarelega človeka:
težko je prenašal svojo ostarelost
;
to je znamenje ostarelosti
ostaréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati star:
oče je ostarel
/
prezgodaj ostareti
●
ekspr.
pri stroju je ostarel
zelo dolgo je delal pri stroju
ostarèl
in
ostarél -éla -o:
ostareli starši
;
ekspr.
ostarela dekleta
/
sam.
ostareli so pogosto žrtve diskriminacij in zlorab
ostarévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
starati se:
čim bolj je ostareval, bolj ga je skrbela starost
/
zgodaj je začel ostarevati
ostáti
ostánem
dov.
(
á ȃ
)
1.
ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem
kraju:
vsi so odšli, le on je ostal
;
ostati na deželi, v mestu
/
slike so ostale na steni
;
v steklenici je ostala samo gošča
/
listje ne bo dolgo ostalo na drevju
/
ostati doma za varuha
/
najstarejši sin je ostal na kmetiji
je postal njen gospodar
//
po prihodu kam ne oditi takoj:
v vsakem kraju so ostali nekaj dni
;
ostati na zabavi do konca
/
boji se, da bo moral ostati v bolnišnici
da ga bodo obdržali
;
rad bi ostal v tem kraju
se za stalno naselil
;
odločili so se, da bo ostala pri njih
da jo bodo sprejeli v svojo družino
2.
s prislovnim določilom
pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta:
krogla mu je ostala pod lopatico
;
voz je ostal v blatu
/
smeti so ostale na cedilu
//
ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja:
če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami
/
ekspr.:
ostal je na fronti
padel
;
rokopis je ostal v predalu
ni bil objavljen
/
akti so ostali pri direktorju
;
pren.
sklepi so ostali le na papirju
//
biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta:
čoln je ostal v vodi
;
posoda je ostala na mizi
/
žito je ostalo na polju
/
ker je prišel prepozno, je ostal zunaj
3.
s prislovnim določilom
ne prenehati biti v določenem položaju:
letalo je dolgo ostalo na tej višini
;
ostati na koncu vrste
;
zmeraj je ostal v njeni bližini
/
vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
//
nav. ekspr.
priti glede na premikajočega se v določen položaj:
reka je ostala na desni
;
gore so ostale v daljavi
;
domača vas je ostala za njim
4.
s širokim pomenskim obsegom
ne prenehati biti, obstajati:
jama, ki jo je naredila granata, je ostala
;
zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala
;
težave bodo ostale
/
hruške so zgnile, jabolka so pa ostala
so se ohranila
;
lepo vreme bo ostalo še nekaj dni
trajalo
//
ne prenehati
a)
biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več:
od servisa je ostal le en krožnik
;
od cerkve je ostal zvonik
/
iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov
se je ohranilo
b)
se uporabljati, biti veljaven:
parne lokomotive ne bodo dolgo ostale
;
dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale
/
cene nekaterim živilom so ostale
se niso spremenile
/
nekaj ljudskih šeg je ostalo
c)
biti zanimiv, pomemben:
njegova dela bodo ostala
;
ekspr.
če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
5.
z dajalnikom
ne prenehati biti
a)
pri kom kot lastnost:
lepota ji je ostala
;
veselje do dela mu je ostalo
/
bolezen mu je ostala iz otroških let
jo ima
;
to ime mu je ostalo
tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
/
drevesu je ostalo le še nekaj listov
b)
v posesti, lasti koga:
hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi
/
uniforma je vsakemu ostala
6.
ne prenehati biti
a)
skupaj s kako celoto:
čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel
/
v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
b)
član kake skupnosti:
ostati pri pevskem društvu
;
ostati v organizaciji
7.
biti še
a)
neporabljen, nerazdeljen:
ostalo je še nekaj časa
;
hrane je ostalo za pet dni
;
ostali sta še dve vstopnici
;
ni mu ostalo dosti denarja za knjige
/
večerja zanj je ostala
;
jabolko naj ostane zanjo
naj se prihrani
b)
neopravljen, nenarejen:
vse domače delo ji je ostalo
;
ostalo mu je še nekaj izpitov
/
naloga mu ostane za zvečer
c)
nav. ekspr.
edino mogoč, primeren:
ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč
;
kaj nam po vsem tem še ostane
kaj lahko še storimo
//
preseči potrebno mero, količino:
blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo
;
hrana vsak dan ostane
8.
ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni
več navzoč:
od rane so ostale brazgotine
;
za nevihto je ostalo opustošenje
//
biti kot zapuščina po kom:
prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi
/
ekspr.
natisnili so vse, kar je za njim ostalo
kar je napisal
9.
ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez:
ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki
;
potegnil je in zob mu je ostal v kleščah
/
na krtači je ostalo dosti dlak
10.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
a)
s pregibno besedo:
mož je ostal poštenjak
;
to naj ostane skrivnost
;
ostati krepek, zdrav, živ
;
kljub prošnjam je ostal neizprosen
;
ostati neporočen
/
ostal ji je zvest vse življenje
bil
/
brezoseb.
ostalo bo hladno, suho
/
kot pozdrav
ostanite zdravi
b)
z nepregibno besedo:
ostati pokonci
c)
s predložno zvezo:
nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave
;
ostati na dopustu
;
ostati pri življenju
;
ostati v vodoravni legi, čepečem položaju
;
ostati v stikih, veljavi
/
ostati na istem delovnem mestu
;
publ.
ostati na položaju predsednika
ostati predsednik
č)
s primerjavo:
fant je ostal, kakor je bil
//
izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
d)
s pregibno besedo:
nazadnje je ostal siromak
;
po očetovi smrti je ostala sama
e)
z nepregibno besedo:
ostati zadaj
zaostati
f)
s predložno zvezo:
ob koncu meseca je ostal brez denarja
;
živina bo ostala brez krme
●
pisana beseda ostane
vsak dogovor naj se zapiše
;
ostalo mu je še nekaj italijanskih besed
jih še zna
;
ekspr.
ostati mož beseda
narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno
;
ekspr.
njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini
je zelo pomemben, slaven
;
posestvo je ostalo sinu
ga je podedoval
;
napovedana proslava ostane
bo
;
publ.
prošnja je ostala brez uspeha
ni bila ugodno rešena
;
elipt.
če bo ostal, ne bo nikoli hodil
ostal živ, preživel
;
pog.,
ekspr.
nobene nam ni ostal dolžen
vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
;
ekspr.
ničesar mu ne bo ostal dolžen
za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval
;
ostal je sam s svojo bolečino
nikomur se ni mogel potožiti
;
ekspr.
ostal je praznih rok
ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila
;
ekspr.
ob tem prizoru je ostal brez besed
je bil zelo osupel, prizadet
;
ekspr.
zemlja ne bo ostala brez rok
ljudje bodo še kmetovali
;
ekspr.
ostati brez strehe
izgubiti stanovanje, dom
;
ekspr.
nekaj tega mora ostati za seme
se naj ne uniči, odpravi
;
ostati na cedilu
brez pomoči, sam
;
ekspr.
ostati na cesti
biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali
stanovanje
;
vse življenje je ostal na deželi
živel
;
s stanarino bom ostal še na dolgu
je ne bom še poravnal
;
dolg ne sme ostati na hiši
dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati
;
beseda mu je ostala na jeziku
ni povedal tega, kar je mislil
;
ekspr.
mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu
popolnoma so ga porušili
;
zastar.
ostal je na mestu kakor vkopan
obstal
;
ostati na miru, pri miru
ne se premakniti
;
ostati na pol poti
ne dokončati, ne opraviti začetega
;
ekspr.
ostale so jim glave na ramah
ostali so živi
;
ekspr.
ostalo je samo pri besedah
samo govorili, razpravljali so
;
ekspr.
navadno ostane pri prvi merici
spije samo eno merico
;
ekspr.
ostalo je pri obljubah
obljub niso izpolnili
;
ostalo je pri starem
nič se ni spremenilo
;
ostati pri stvari
razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave,
pogovora
;
nič mu ne ostane v glavi
ničesar si ne more zapomniti, se naučiti
;
beseda mu je ostala v grlu
ni povedal tega, kar je mislil
;
dogodek mu je ostal v lepem spominu
se ga rad spominja
;
pog.
popevka mu je ostala v ušesih
zapomnil si je njeno melodijo
;
ekspr.
to naj ostane med nami
drugim tega ni treba pripovedovati
;
ekspr.
to mi bo ostalo vse življenje pred očmi
tega se bom spominjal, to si bom predstavljal
;
strokovno je ostala daleč za njim
zelo jo je prekosil
;
pog.
po poroki je ostala doma
se ni odselila; se ni zaposlila
;
pog.
zaradi otrok je ostala doma
se ni zaposlila; je prenehala delati
;
pog.
kje sva že ostala
pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej
govorila
♦
mat.
pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve
;
pravn.
ostati pri izpovedi
vztrajati;
prim.
ostali
ostáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
pustiti
:
denar je ostavila na mizi
/
ostavili so ga samega
//
zapustiti
:
premoženje je ostavil otrokom
/
mož jo je ostavil
ostávka
-e
ž
(
ȃ
)
publ.
odpoved opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe;
odstop
:
preklicati ostavko na direktorsko mesto
;
sprejeti ostavko
/
minister je dal, podal ostavko
je odstopil
ostávljati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
puščati
:
ostavljati denar doma
/
ne ostavljaj me same
//
zapuščati
:
posestvo ostavlja ženi
ostebréti
-ím
[
ostəbreti
]
dov.
, ostebrì
in
ostèbri
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
postati podoben stebru:
po teh predelavah je kip ostebrel
2.
ekspr.
postati negiben, tog:
ob teh besedah je ostebrel
ostebrèl
in
ostebrél -éla -o:
ostebrele figure
osteklenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati podoben steklu:
riž zalijemo, ko ostekleni
♦
metal.
pesek ostekleni
se spremeni v steklasto snov
2.
ekspr.
postati negiben, tog:
ostekleneli so od groze
/
ko je to videl, mu je obraz osteklenel
//
v zvezi z
oči
na široko odpreti veke in ne premakniti zrkla:
bolniku oči osteklenijo
/
ob pogledu na ta prizor so jim osteklenele oči
osteklenèl
in
osteklenél -éla -o:
osteklenel pogled
;
gledal ga je z osteklenelimi očmi
ostekléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
ostekleneti
:
glina pri določeni temperaturi ostekli
/
ostekleti od groze
/
oči so mu osteklele od jeze in razburjenja
osteklèl
in
osteklél -éla -o:
osteklel pogled
;
osteklele oči
osteklíti
-ím
dov.
, ostéklil
in
ostêklil
in
osteklíl
(
ī í
)
zastekliti
:
ostekliti okna, vrata
/
ostekliti mizo
pokriti s stekleno ploščo
;
pokrito teraso so osteklili
obdali s steklom
♦
gastr.
ostekliti riž
na hitro ga prepražiti, da med dušenjem zrna ne razpadejo
ostekljèn
-êna -o:
ostekljena mizica
;
ostekljena okna
ósten
-tna
m
(
ọ́
)
1.
nekdaj
palica z železno konico zlasti za poganjanje volov:
vola je dregnil z ostnom
2.
star.
ost
,
bodica
:
v njenih besedah je začutil osten
osténje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
več sten, stene:
ostenje je obloženo s keramičnimi ploščami
;
leseno ostenje hiše
/
ostenje in dno posode
/
ostenje črevesja, želodca
/
plezati v ostenju
;
strmo ostenje
;
južno ostenje Skute
♦
um.
ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat
ostentatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
izzivalen
,
kljubovalen
:
njegov ostentativni odhod jih je preplašil
;
postavljal se je z ostentativnim zanikovanjem družbenih norm
ostentatívno
prisl.
:
ostentativno poudarjati
;
mladina je ostentativno zapustila dvorano
osteologíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o kosteh:
ukvarjati se z osteologijo
osteopatíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
1.
obolenje kosti:
imeti osteopatijo
2.
zdravljenje različnih bolezni z ročnim mehaničnim delovanjem na
okostje, mišičevje:
zdravljenje z osteopatijo
;
homeopatija in osteopatija
osteopeníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
začetno zmanjšanje mineralne kostne gostote:
zboleti za osteopenijo
;
zdravljenje osteopenije
osteoporótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na osteoporozo:
osteoporotični bolnik
;
že majhna obremenitev lahko povzroči osteoporotični zlom
;
osteoporotične spremembe
osteoporóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
zmanjšana trdnost kosti zaradi pomanjkanja anorganskih snovi, krhkost
kosti:
preprečevati osteoporozo
osteoporózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na osteoporozo:
osteoporozni zlom
;
osteoporozna bolnica
;
zdravljenje osteoporoznih kosti
óster
-tra
tudi
ôstra -o
stil.
-ó
prid.
, ostrêjši
(
ọ́, ó
)
1.
ki dobro reže, seka, grize:
oster meč, nož
;
ostri zobje
;
ostra kosa
;
ostro rezilo
;
oster kot britev
//
ki bode, zbada:
oster trn
;
ostra brada, dlaka
/
ostra bodica
/
ostri kremplji
/
oster pesek
;
na ostri skali se je opraskal
2.
ki je ozke, koničaste oblike:
ostri vrhovi gor
;
ostre ličnice
/
pokončna, ostra pisava
/
ekspr.
ima dolg, oster nos
//
ki ima izrazite mejne črte:
ostri obrisi, robovi
;
ostre sence
3.
zelo sposoben za sprejemanje dražljajev:
oster sluh, vid, voh
/
ostro oko, uho
4.
ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos:
z ostrim glasom vprašati
;
oster odgovor
;
ni vzdržal njegovega ostrega pogleda
;
ostre besede
;
ostra kazen, kritika, ocena
/
predstojnik je bil oster človek
;
ne bodi tako oster
5.
nav. ekspr.
ki se pojavlja
a)
v visoki stopnji, v močni obliki:
oster glas, krik, pok, žvižg
;
oster okus, vonj
;
ostra bolečina
;
ostra svetloba
/
oster mraz
hud
;
oster veter, zrak
veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza
;
letos bo ostra zima
/
ostro podnebje
podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
b)
v zelo izraziti obliki:
oster ovinek
/
oster boj, spor
;
prišlo je do ostre medsebojne konkurence
/
ostre črte, poteze na obrazu
;
med obema področjema ni ostre meje
6.
ekspr.
bister
,
prodoren
:
oster opazovalec
/
oster duh, razum, um
;
ostro mišljenje
●
ekspr.
biti ostrega jezika
odrezav, napadalen
;
ekspr.
ima oster nos
bistro, pravilno predvideva
;
šport. žarg.
ostra igra
neobzirna, zelo borbena igra
;
ostra paprika
pekoča paprika
♦
bot.
ostri mleček
rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih
travnikih, Euphorbia esula
;
film.
ostri rez
zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave
;
fot.
ostri posnetek
posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno
viden
;
ostra slika
;
gastr.
ostra moka
moka iz drobnih delcev
;
geom.
ostri kot
kot, manjši od 90°
;
voj.
ostri naboj
naboj s kovinsko kroglo
óstro
in
ostró
tudi
ôstro
prisl.
:
ostro dišati
;
ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti
;
ostro pogledati
;
pot zavije ostro na levo
;
ostro začrtane meje
ostináten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
glasb.,
v zvezi
ostinatni bas
glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v basu:
ostináto
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v istem partu:
ostinato v basu
óstnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
koničast
,
šilast
:
kazal je svoja ostnata kolena
/
ostnate bodice
ostre
♦
bot.
ostnati šaš
rastlina s ščetinastimi listi in na gosto razvrščenimi klaski,
Carex mucronata
ostník
-a
m
(
í
)
zastar.
kopje
:
metati ostnik
;
oboroženi so bili z meči in ostniki
ostrakízem
-zma
m
(
ī
)
1.
zgod.
glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu
državi nevarnega državnika, črepinjska sodba:
uvesti ostrakizem
/
žrtev ostrakizma
2.
knjiž.,
ekspr.
izgon
:
ostrakizem ga je ločil od domovine
ostranjevánje
-a
s
(
ȃ
)
rač.
razdeljevanje pomnilnika na pomnilniške strani:
segmentacija z ostranjevanjem
;
uporabljati tehniko ostranjevanja
ostrašíti
-ím
in
ostrášiti -im
dov.
, ostrášil
(
ī í; á ȃ
)
1.
vzbuditi strah:
tako so ga ostrašili, da si ni upal nadaljevati dela
;
saj ne bo tako hudo, kot pravijo, ne dajte se ostrašiti
2.
zastar.
prestrašiti
,
ustrašiti
:
njegov divji pogled jo je ostrašil
;
ostrašiti otroka
;
tako sem se ostrašil, da mi še zdaj srce razbija
ostrašèn
-êna -o
in
ostrášen -a -o:
ostrašen otrok
;
ostrašen zaradi njenih besed, je odnehal
;
pred hišo je ostrašena obstala
ostrašljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki ostraši:
zaradi ostrašljivih besed se ni upal lotiti dela
óstrc
-a
m
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
ostrina (rezila):
otipala je ostrc na kosi
♦
vet.
konica na grebenu plečnice pri govedu in psu
ostrênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od ostriti:
ostrenje britve, svedrov
/
ostrenje svinčnika
/
prizadevati si za ostrenje duha
ostréšek
-ška
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
napušč
,
pristrešek
:
širok ostrešek
/
v dežju so se igrali pod ostreškom
ostréšen
-šna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ostrešje:
ostrešni trami
/
ostrešna slama
ostréšiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
pokriti (s streho):
hišo morajo samo še ostrešiti
ostréšen
-a -o:
ostrešena terasa
ostréšje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
nosilno ogrodje strehe:
delati, postavljati, tesati ostrešje
;
prekrivati ostrešje
;
jekleno, leseno ostrešje
;
tramovi ostrešja
♦
arhit.
ostrešje na čop
s trikotno prirezanim koncem slemena pri dvokapni strehi
2.
star.
streha
:
hiša z razbitimi okni in razdrapanim ostrešjem
;
slamnato ostrešje
●
star.
vrnil se je pod domače ostrešje
domov
3.
napušč
,
pristrešek
:
vedrili so pod ostrešjem
;
pod ostrešjem je visela koruza
ostréšnik
-a
m
(
ẹ̑
)
ostrešni tram:
ogenj je uničeval še zadnje ostrešnike
ostŕgati
-am
tudi
ostŕžem
dov.
(
ŕ r̄
)
s strganjem odstraniti:
ostrgati lubje, mah z drevesa
;
ribe očistimo in jim ostrgamo luske
//
s strganjem narediti, da na čem česa ni več:
ostrgati drevo, pod
/
ostrgati krompir
s strganjem odstraniti lupino
♦
agr.
ostrgati prašiča
s strganjem odstraniti ščetine z njega
ostŕgati se
ekspr.
obriti se:
ves kosmat je, že ves teden se ni ostrgal
ostŕgan
-a -o:
ostrgan korenček
;
ostrgano drevo
ostrgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s strganjem odstranjevati:
ostrgavati lubje z dreves
/
cele dneve je morala ostrgavati krompir
strgati
ostríca
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
oster, koničast vrh gore:
v daljavi se bleščijo zasnežene ostrice
//
oster, koničast del grebena:
zagledali so vrh z izrazito ostrico na južni strani
2.
knjiž.
pikra, zbadljiva beseda ali misel:
v njegovem odgovoru je začutil ostrico
;
satirične ostrice
;
v spisu je veliko ostric
3.
star.
ostrina (rezila):
preizkusil je ostrico kose
/
iz žepa je potegnil nož z veliko ostrico
rezilom
♦
bot.
travi podobna rastlina s črtalastimi listi, stebelci brez kolenc
in s cveti v klaskih, Cyperus
;
žel.
priostreni del jezička kretnice, ki določa spremembo smeri vožnje
ostríči
ostrížem
dov.
, ostrízi ostrízite; ostrígel ostrígla
(
í
)
skrajšati, odstraniti lase, dlako:
brivec ga je obril in ostrigel
;
ostriči ovco
;
noče se ostriči
;
dolge lase so ji ostrigli
/
lepo, pravilno jo je ostrigla
postrigla
●
sosedovo hčerko so partizani ostrigli
ostrigli so jo za kazen, ker se je družila z okupatorjevimi vojaki
;
ostrigli so ga na balin
do golega
;
ostriči se na krtačo
ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci
//
nav. ekspr.
s škarjami porezati, odrezati:
ostriči otroku nohte
/
ostriči peruti
ostrížen
-a -o:
umit in ostrižen
;
lase je imel zelo na kratko ostrižene
ostríga
-e
ž
(
ī
)
morska školjka, ki živi prirasla na podlago:
gojenje, nabiranje ostrig
/
pečene ostrige
ostrígar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor išče, nabira ostrige:
ostrigarji so živeli v kolibah na peščenih otokih
♦
bot.
užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom
školjkaste oblike, Pleurotus ostreatus
ostrílec
-lca
[
ostrilca
in
ostriu̯ca
]
m
(
ȋ
)
delavec, ki ostri kovinske predmete:
nastavili so nekaj brusilcev in ostrilcev
/
tovarna izdeluje tudi mesoreznice in ostrilce
ostrila
♦
film.
član snemalne ekipe, ki skrbi za ostrino posnetkov
ostrílo
-a
s
(
í
)
priprava za ostrenje:
potegniti z ostrilom
;
jekleno ostrilo
;
ostrilo za nože
ostrína
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost, stanje ostrega:
nož izgublja ostrino
;
ostrina konice
/
ostrina sluha, vida
/
ekspr.:
ostrina besed
;
ostrina kazni, kritike, ocene
/
ekspr.
ostrina nasprotja, problema
/
ostrina zime
/
ekspr.
občudovali so ostrino njegovega razuma
/
ostrina posnetka
/
ekspr.,
v prislovni rabi
z (vso) ostrino reči, povedati kaj
ostro, odločno
2.
oster, nabrušen del priprave, orodja:
ostrina britve, kose, srpa
●
ekspr.
odlomil je ostrino njegovim besedam
obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega
;
ekspr.
ta človek žene vse na ostrino
vse obravnava s prepirom
;
ekspr.
spor gre na ostrino
postaja vedno hujši, se zaostruje
♦
fot.
naravnati ostrino
naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna
;
globinska ostrina
podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna,
jasna
;
min.
ostrina
stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn,
izražena v odstotkih
ostrínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
fot.,
v zvezi
ostrinska globina
globinska ostrina:
ostrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
ostrenje
:
priprava za ostritev
/
ostritev nasprotij
ostríti
-ím
nedov.
, ostrèn
(
ī í
)
1.
delati kaj (bolj) ostro:
ostriti konico, nož, rezilo
;
ostriti z brušenjem, klepanjem
/
pes si ob kosti ostri zobe
//
dajati čemu koničasto obliko:
ostriti hmeljevke, kolje
/
ostriti svinčnik
šiliti
2.
knjiž.
delati kaj bolj razločno:
zarja ostri vrhove gor
;
v mraku se ostrijo grebeni
//
delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano:
ostriti kriterije, naziranja
;
merila za ocenjevanje se ostrijo
3.
knjiž.
delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev:
ostriti čute, sluh, vid
/
ostriti si uho
//
delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin,
pojavov:
ostriti duha, razum
/
ostriti gledalčev okus
4.
knjiž.
večati
1
,
stopnjevati
:
ostriti napetost, nasprotja
/
ostriti narodno zavest
●
knjiž.,
ekspr.
v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji
so pisali vanjo
;
konji so začeli prhati in ostriti ušesa
postavljati jih v pokončen položaj
;
knjiž.
odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo
postajajo vedno bolj napeti
ostrèč
-éča -e:
konj z ostrečimi ušesi
;
ostreča se nasprotja
ostrívec
-vca
m
(
ȋ
)
jezikosl.
grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali nizki ton
naglašenega dolgega zloga:
zaznamovati z ostrivcem
;
krativec in ostrivec
ostríž
-a
m
(
ī
)
zool.
1.
nav. mn.
morske ali sladkovodne ribe s podolgovatim, sploščenim telesom in
bodicami na hrbtni plavuti, Percidae:
loviti ostriže
/
rečni ostriž
;
sončni ostriž
sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis
gibbosus
2.
najhitrejša ptica ujeda, ki lovi zlasti manjše ptice;
škrjančar
:
gnezdo ostriža
ostrížek
-žka
m
(
ȋ
)
odrezek
:
ostrižek blaga
//
mn.
odstriženi lasje:
pomesti ostrižke
ostríženec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor ima ostrižene lase:
mali ostriženec
ostríženka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska, ki ima ostrižene lase:
ostriženke in dolgolaske
ostrižíšče
-a
s
(
í
)
prostor, kjer gojijo ostrige:
ostrižišče je bilo prazno
/
veliko ostrižišče
kraj, prostor, kjer je mnogo ostrig
ostrižnják
-a
m
(
á
)
ostrižišče
:
ostrižnjak med obrežnimi skalami
ostrméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja:
ostrmel sem in nisem mogel naprej
;
kar ostrmeli so, ko so ga videli
;
dekle je ostrmelo od začudenja in groze
/
ostrmel je nad njeno lepoto
njena lepota ga je zelo presenetila, osupnila
♦
gozd.
smreka je pri podiranju ostrmela
se pri padanju naslonila na sosednje drevo
ostrníca
-e
ž
(
í
)
nar. notranjsko
tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za
sušenje krme:
deteljo so sušili na ostrnicah
/
senene ostrnice
ostro...
prvi del zloženk
nanašajoč se na oster:
ostrodlak, ostroglav, ostroumnost, ostroviden
ostrodlák
in
ostrodlàk -áka -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima ostro dlako:
ostrodlak pes
;
ostrodlaka žival
ostròg
in
ostróg -óga
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
star.
(vojaški) tabor, (vojaško) taborišče:
turški ogledniki so se vtihotapili v ostrog
;
težko se je navadil na življenje v ostrogu
ostróga
-e
ž
(
ọ̄
)
1.
nav. mn.
priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja:
ostroge žvenketajo
;
pripenjati ostroge
;
zbosti z ostrogami
2.
nar.
robida
,
robidnica
:
nabirati ostroge
♦
bot.
cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja
nektar
;
nav. mn.,
zool.
roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina
ostrógast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
po obliki podoben ostrogi:
ostrogasti izrastki, nohti
ostroglàv
in
ostrogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
knjiž.
ki ima koničasto, šilasto glavo:
ostroglav človek
/
ostroglavi žeblji
ostrogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki ostro, bistro gleda:
ostrogled človek
;
ostrogleda ptica
/
ostroglede oči
ostrogovína
in
ostrógovina -e
ž
(
í; ọ̄
)
nar. koroško
robidovje
:
staro zidovje je preraščeno s trnjem in ostrogovino
ostrokljún
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
ki ima oster, koničast kljun:
ostrokljuna čaplja
/
ostrokljuna jadrnica
ostrokóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki ima ostre kote:
ostrokotne črke
♦
geom.
ostrokotni trikotnik
trikotnik, ki ima vse kote ostre
ostrolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
bot.,
v zvezah:
ostrolistni beluš
zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus
acutifolius
;
ostrolistni javor
javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge
konice, Acer platanoides
;
ostrolistni slezenovec
rastlina z dlanasto deljenimi listi in rdečimi ali bledo rožnatimi
cveti, Malva alcea
ostrolístnica
-e
ž
(
ȋ
)
bodika, božji les:
ostronós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima oster, koničast nos:
ostronosa ženica
/
ostronos obraz
ostrorób
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima oster rob, ostre robove:
ostroroba deska, skala
;
ostrorobo kamenje
/
ostroroba pila
ostróst
tudi
óstrost
tudi
ôstrost -i
ž
(
ọ̑; ọ́; ó
)
lastnost, značilnost ostrega:
ostrost britve, noža
/
ostrost sluha
/
ostrost njenih besed ga je presenetila
/
ostrost spora se je stopnjevala
ostrostrélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
kdor je posebej izurjen za streljanje z ostrostrelsko puško:
ostrostrelec ga je zadel naravnost v glavo
;
policijski ostrostrelci
;
tarča, žrtev lokostrelca
/
izbrali so ga za ostrostrelca
//
športnik, ki dobro strelja:
gostom je v prvem polčasu uspelo ustaviti oba ostrostrelca
domačega moštva
;
krilni ostrostrelec
ostrostrélka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki je posebej izurjena za streljanje z ostrostrelsko puško:
pod natančnimi streli ostrostrelke je padlo več neprevidnih vojakov
;
ranjena ostrostrelka
//
športnica, ki dobro strelja:
izključitev ostrostrelke je vplivala na potek tekme
2.
voj.
ostrostrelska puška:
ostrostrelka in strojnica
ostrostrélski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ostrostrelce:
ostrostrelska akcija
♦
voj.
ostrostrelska puška
posebej prirejena puška repetirka z daljnogledom in dometom do
1000 m
ostrôta
-e
ž
(
ó
)
star.
ostrost
:
ostrota noža
/
začudil se je ostroti njenega glasu
ostroúh
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
knjiž.
ki ostro, zelo dobro sliši:
ostrouhi dečki so ga že od daleč zaslišali
ostroúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
sposoben hitro dojemati in zelo prodorno misliti:
ostroumen človek
;
fant je ostroumen in priden
/
ostroumne misli
;
ostroumna pripomba
ostroúmno
prisl.
:
vprašanje je zelo ostroumno rešil
ostroúmje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
ostroumnost
:
svoje trditve podpira z velikim ostroumjem
ostroúmnost
-i
ž
(
ú
)
sposobnost ostrega dojemanja in zelo prodornega mišljenja:
fant kaže veliko ostroumnost
/
s svojo ostroumnostjo bo še veliko dosegel
ostròv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
star.
otok
1
:
pluli so okoli ostrova
;
skalnat ostrov
ostrovíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
ki ostro, zelo dobro vidi:
ostrovidni fantje so ga zagledali že v daljavi
;
ostrovidni Indijanci
//
knjiž.
ki zna ostro, zelo dobro opazovati:
odgovornost ga je naredila ostrovidnega
ostrovídnost
-i
ž
(
í
)
lastnost ostrovidnega človeka:
ostrovidnost Indijancev je znana
/
knjiž.
duhovna, psihološka ostrovidnost
ostrozób
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima ostre zobe:
ostrozobi psi, zajci
/
ostrozobi gorski grebeni
●
knjiž.,
ekspr.
ostrozoba zloba
velika, huda
ostróžen
1
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima (nadete) ostroge:
ostroženi škornji
♦
bot.
ostroženi venčni listi
listi, ki se podaljšujejo v ostrogo
ostróžen
2
-žna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od ostroga:
ostrožno kolesce
ostróžnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
robida
,
robidnica
:
nabirati ostrožnice
;
črne ostrožnice
/
ob poti se razraščajo ostrožnice
ostróžnik
-a
m
(
ọ̑
)
bot.
rastlina z raznobarvnimi cveti, katerih listi so podaljšani v ostrogo,
Delphinium:
gojiti ostrožnike
/
poljski ostrožnik
ostrúgati
-am
dov.
(
ū
)
s struganjem narediti gladko, ravno:
ostrugati parket
//
s struganjem odstraniti:
ostrugati vrhnjo plast barve
/
ostrugati kopito
ostrupíti
-ím
dov.
, ostrúpil
(
ī í
)
zastar.
zastrupiti
:
ostrupil je ustreljeno veverico za vabo lisicam
/
svet mu je ostrupil srce
ostrúpljati
-am
nedov.
(
ú
)
zastar.
zastrupljati
:
podgane so začeli ostrupljati
/
ti nauki so ga ostrupljali
ostrúžek
-žka
m
(
ȗ
)
nav. mn.
kar odpade pri struženju:
veter je vrtinčil prah in ostružke
;
lesni, kovinski ostružki
/
na vse strani so leteli ledeni ostružki
/
hrenovi ostružki
ostržki
ostrúžiti
-im
dov.
(
ú
)
s struženjem narediti gladko, ravno:
ostružiti doge, parket
;
ostružiti kovinske izdelke
//
s struženjem odstraniti:
ostružiti robove
ostrúžen
-a -o:
ostružene deske
;
dobro ostružena tla
ostŕv
-í
in
-i
ž
(
ȓ
)
nar.
tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za
sušenje krme:
sušiti na ostrveh
ostŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
nav. mn.
kar odpade pri strganju:
strgali so sveče in spuščali ostržke na tla
;
hrenovi ostržki
;
ostržki drevesne skorje
ostúda
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
1.
gnus
:
zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude
2.
kar vzbuja gnus:
take ostude ni mogel jesti
//
ekspr.
nemoralen, pokvarjen človek:
ta zlobna ostuda ne bo zmagala
3.
v povedni rabi
izraža gnusnost, zoprnost česa:
ostuda je, če tako ravnaš
ostúden
-dna -o
prid.
, ostúdnejši
(
ú ū
)
nav. ekspr.
1.
ki vzbuja gnus:
ostudna golazen
;
ta jed je ostudna
/
ostuden prizor
/
ta človek je ostuden
/
odkrili so ostuden zločin
;
to je ostudna laž
2.
z dajalnikom
neprijeten
,
zoprn
:
hinavci so mi ostudni
/
v šoli mu je bila slovnica ostudna
●
zastar.
ima ostudno bolezen
spolno bolezen
ostúdno
prisl.
:
ostudno se spačiti
;
ostudno sladke besede
ostúditi
-im
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
pristuditi
:
vse to mu je ostudilo šolo
ostúdnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
nemoralen, pokvarjen človek:
s tem ostudnežem nočem imeti opravka
/
kot psovka
izgini, ostudnež, je kriknila
ostúdnica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
nemoralna, pokvarjena ženska:
smehljaš se tej ostudnici
ostúdnost
-i
ž
(
ú
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost ostudnega:
ostudnost golazni
/
zdaj je začutil ostudnost svojega prejšnjega življenja
/
teh ostudnosti ne morem zapisati
óstva
-e
ž
(
ọ̄
)
nav. mn.,
rib.
vilice, s katerimi lovijo ribe;
osti
:
loviti z ostvami je po zakonu prepovedano
;
ostve na dolgem, močnem drogu
óstvar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
rib.
kdor lovi z ostmi:
veslači in ostvarji
2.
nav. mn.,
zool.
morski členonožci s šestimi pari nog in z zadkom, podaljšanim v ost,
Xiphosura:
ostvarji in kačice
ostvarítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ostvariti:
ostvaritev načrtov, nalog
/
ostvaritev idealov
;
v tem je videl ostvaritev svojih želj
/
prišlo je do ostvaritve pravičnega reda
/
pomembna umetniška ostvaritev
stvaritev, dosežek
;
ostvaritev društva
ustanovitev
ostváriti
-im
dov.
(
á ā
)
1.
knjiž.
uresničiti
,
izvesti
2
,
izpolniti
:
ostvariti ideje, načela, načrt
;
predlog se je nazadnje ostvaril
/
ostvariti sanje, želje
2.
publ.
imeti
,
doseči
:
podjetje je v tem letu ostvarilo precejšen dohodek
;
ostvariti možnosti za hitrejši razvoj
/
ostvariti narodno kulturo
ostvárjen
-a -o:
ostvarjeni dohodki
;
ostvarjena zamisel
;
s tem je bilo samoupravljanje ostvarjeno
ostvárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ostvarjati:
ostvarjanje ciljev, idej, načrtov
/
truditi se za ostvarjanje naprednih prizadevanj
/
ostvarjanje dohodka
ostvárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
knjiž.
uresničevati
,
izvajati
,
izpolnjevati
:
ostvarjati ideje, načrte, zamisli
/
ostvarjati želje
2.
publ.
imeti
,
dosegati
:
ostvarjati dohodek
;
ostvarjati možnosti za kaj
/
ostvarjati svojo književnost
ostvarljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
uresničljiv
,
izvedljiv
,
izpolnljiv
:
ostvarljivi načrti
;
letni plan ni ostvarljiv
;
ostvarljive ideje
/
njegove želje niso ostvarljive
/
možnosti za to so težko ostvarljive
dosegljive
ostvarljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
uresničljivost
,
izvedljivost
,
izpolnljivost
:
ostvarljivost načrta
;
še sam ni verjel v ostvarljivost svoje zamisli
osúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nar.
zasukati
,
obrniti
:
osukniti glavo
;
osuknil se je in skočil skozi vrata
;
osuknila se je kot vrtavka
osumítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osumiti:
osumitev sodelavcev ga je vznemirila
osúmiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
vzbuditi, izraziti sum o kom:
osumiti koga tatvine, vohunstva
;
osumili so ga, da je sodeloval z uporniki
osúmljen
-a -o:
biti osumljen vohunstva
;
sam.:,
ekspr.
ali sem tudi jaz na listi osumljenih
ali sem tudi jaz osumljen
osúmljati
-am
nedov.
(
ú
)
vzbujati, izražati sum o kom:
nikoli ni osumljal ljudi
/
osumljali so jih, da imajo zveze s partizani
sumili
osúmljenec
-nca
m
(
ȗ
)
kdor je osumljen:
sumijo, da je bil požar podtaknjen in so osumljenca že priprli
;
politični osumljenci
osúmljenka
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki je osumljena:
objavili so opis osumljenke
osúpel
-pla -o
[
osupəu̯
]
prid.
(
ú
)
nav. ekspr.
zelo začuden:
osupel človek
;
bil je osupel
;
ves osupel je odkimal
/
osupel pogled
osúplo
prisl.
:
osuplo pogledati, vprašati;
prim.
osupniti
osúpiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi;
osupniti
:
njegov jezni pogled jo je osupil
;
govornikove besede so poslušalce osupile
;
brezoseb.
osupilo jo je, da se je že vrnil
osúpljen
-a -o:
osupljen ženski glas
osúpljati
-am
nedov.
(
ú
)
nav. ekspr.
delati, povzročati, da se kdo zelo čudi:
hiša ga je osupljala s svojo razkošnostjo
;
nova odkritja ga vedno znova osupljajo
●
publ.
podatek, da se je večina diplomantov zaposlila v tujini, osuplja
vznemirja, skrbi
osupljajóč
-a -e:
občinstvo je navdušila osupljajoča izrazna moč igralcev
osupljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
nav. ekspr.
ki koga osupne:
osupljiv prizor
;
osupljivi rezultati
;
osupljiva novica
//
zelo velik:
dosegel je osupljiv uspeh
;
njegova odkritost je naravnost osupljiva
osupljívo
prisl.
:
osupljivo odgovoriti
;
osupljivo preprosto prikazati
;
fant je osupljivo priden
osupljívost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost osupljivega:
osupljivost novice, trditve
osúplost
-i
ž
(
ú
)
nav. ekspr.
stanje osuplega človeka:
na njenem obrazu se je kazala osuplost
;
kar zažvižgal je od osuplosti
osúpniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nav. ekspr.
1.
zelo se začuditi:
ob tej novici je osupnila
;
osupnil je nad njeno razgledanostjo
2.
preh.
narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi:
dogodek je osupnil javnost
;
vse je osupnila dečkova podobnost z dedom
;
brezoseb.
osupnilo me je, da je kljub bolezni prišel
osúpnjen
-a -o
knjiž.
osupel
:
bil je osupnjen nad njihovo neobčutljivostjo
;
ves osupnjen je stekel za njim
;
prisl.:
osupnjeno pogledati, vprašati;
prim.
osupel
osúpnjenje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od osupniti:
prizor je vzbudil osupnjenje vseh navzočih
/
beseda ga je zbudila iz osupnjenja
osuplosti
osúpnjenost
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
osuplost
:
njene oči so izražale osupnjenost
;
od osupnjenosti je kar obstal
osúšek
-ška
m
(
ȗ
)
agr.
izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih:
izgube zaradi osuška
;
osušek pri sadju, siru
/
majhen, velik osušek
osuševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na osuševanje:
osuševalna dela
/
osuševalni jarki
;
osuševalne naprave
osuševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od osuševati:
osuševanje barja, zemljišča
osuševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z odstranjevanjem vode, vlage delati bolj suho:
osuševati zemljišče
osušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osušiti:
za osušitev te tkanine je potreben vsaj en dan
/
osušitev močvirja je bila zelo draga
osušíti
-ím
dov.
, osúšil
(
ī í
)
1.
z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho:
osušiti perilo
;
na rahlo je osušila obraz z brisačo
;
grlo se mu je čisto osušilo od govorjenja
/
osušiti posodo s krpo
obrisati
;
popolnoma premočen je bil, komaj so ga osušili
mu posušili obleko
/
osušiti barje, močvirje
;
studenec se je osušil
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:
v gostilni so ga dobro osušili
;
pri kartanju so ga osušili za težke tisočake
;
z nakupom pohištva se je popolnoma osušil
●
ekspr.
osušiti kozarec, steklenico do dna
izpiti do konca, popolnoma
osušèn
-êna -o:
osušena denarnica
;
osušeno barje
;
osušeno sadje
osúti
osújem
dov.
, osúl
in
osùl
(
ú ȗ
)
1.
obdati rastline z zemljo:
osuti krompir
;
osuti vrtnice
;
pren.
zima je osula veje z ivjem
;
drevo se je osulo s cvetjem
2.
povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade:
veter je osul listje z drevja
osúti se
1.
v večjih količinah pasti s česa:
zaradi slane se je listje osulo
//
izgubiti cvete, liste, seme:
cvet se posuši in osuje
;
paziti, da se snopi preveč ne osujejo
2.
knjiž.,
ekspr.
miniti
,
preiti
:
poletje se je osulo skoraj neopazno
/
ljubezen, sreča, upanje se kmalu osuje
;
življenje se mu bo osulo
●
star.
izpuščaj se osuje po koži
izpusti
osúl
in
osùl -úla -o:
osulo igličevje
osút
-a -o:
krompir je že osut
;
trta je bila osuta in prazna
;
osuto seme
osúti se
ospèm se
dov.
, ospí se ospíte se; osúl se
in
osùl se osúla se
in
ospèl se
in
ospél se ospéla se; osút
(
ú ȅ
)
pesn.
osuti se osujem se:
cvetje se ospe
/
ljubezen, sreča se kmalu ospe
mine, preide
●
star.
izpuščaj se ospe
izpusti
ospèl
in
ospél -éla -o:
ospeli cvetovi
osúvati
-am
tudi
osújem
in
osuváti osúvam
tudi
osújem
dov.
, osúvaj osúvajte
in
osuvájte; osuvál
tudi
osúval
(
ú; á ú
)
večkrat suniti, udariti, zlasti z nogo:
osuval ga je in zapodil
;
osuvati psa
/
osuvati z nogami
/
osuvati z nožem
osvajáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
osvajalec
:
nemški osvajači
;
boj proti osvajačem
/
fant se ima za osvajača
osvajálec
-lca
[
osvajau̯ca
tudi
osvajalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast:
osvajalci so si razdelili slovensko ozemlje
;
fašistični osvajalci
;
boj proti osvajalcu
2.
publ.
kdor kaj dobiva, dosega:
osvajalec kolajn
3.
ekspr.
kdor pride v težko dostopen kraj, zlasti prvi:
pogumni osvajalci gorskih vrhov
4.
ekspr.
kdor si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb, zlasti
nasprotnega spola:
sloveti kot osvajalec
;
osvajalec ženskih src
osvajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na osvajanje:
osvajalna politika
/
osvajalne vojne
/
osvajalna taktika pri vzponu
/
osvajalna moč njegovih pesmi
osvajálka
-e
[
osvajau̯ka
tudi
osvajalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska ali država, ki z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast:
osvajalka čezmorskih dežel
/
država osvajalka
2.
publ.
ženska ali država, ki kaj dobiva, dosega:
osvajalka medalj
3.
ekspr.
ženska ali država, ki pride v težko dostopen kraj, zlasti prva:
države osvajalke vesolja
4.
ekspr.
ženska, ki si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb,
zlasti nasprotnega spola:
osvajalka moških
;
osvajalka ljudskih src
osvajálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost osvajalnega:
osvajalnost imperialističnih vojn
/
ekspr.
osvajalnost umetnine
osvajálski
-a -o
[
osvajau̯ski
in
osvajalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na osvajalce ali osvajanje:
imeti osvajalske namene
;
udeleževati se osvajalskih pohodov
;
osvajalska država
/
osvajalski pogled
osvájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od osvajati:
osvajanje tujih ozemelj
;
imperialističen značaj Napoleonovih osvajanj
/
osvajanje vesolja
/
osvajanje ženskih src
/
osvajanje učne snovi
osvájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast:
osvajati dežele
2.
ekspr.
prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi:
osvajati globine morja, vrhove
//
prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora:
osvajati ocean, vesolje
3.
ekspr.
pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga:
pevka je osvajala poslušalce
/
njegov nasmeh osvaja
/
zna osvajati ženske
;
že dalj časa jo osvaja
si prizadeva pridobiti njeno ljubezen
//
vzbujati pozitiven odnos do česa:
gibanje ga je začelo osvajati
;
glasba ga osvaja
4.
publ.
dobivati
,
dosegati
:
osvajati medalje
/
naši tekmovalci osvajajo prva mesta
5.
publ.
učiti se, priučevati se:
spominsko osvajati snov
/
tovarna osvaja nove tehnološke postopke
●
publ.
ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale
sprejemale
;
ekspr.
ta šport osvaja svet
pridobiva vedno več privržencev
;
publ.
tovarna že osvaja tuje tržišče
začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču
;
publ.
osvajati znanje
pridobivati
;
publ.
kapital si je osvajal države
gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast
osvajajóč
-a -e
1.
deležnik od osvajati:
prodirali so naprej, osvajajoč deželo za deželo
;
govoril je navdušeno, s svojo prikupnostjo osvajajoč poslušalce
;
imeti osvajajočo moč
2.
ekspr.
zelo privlačen, prikupen:
nisem še srečal tako osvajajočega človeka
/
imeti osvajajoč glas
;
osvajajoč nasmešek
/
osvajajoč pogled na mesto
osváljek
-jka
m
(
ȃ
)
star.
svaljek
:
sredica kruha se je med njegovimi prsti spreminjala v osvaljek
;
močnati osvaljki
//
(z rokami) zmečkana stvar, zlasti papir, tkanina:
časopis je zmečkal in osvaljek vrgel v peč
osvaljkáti
-ám
in
osváljkati -am
dov.
(
á ȃ; ȃ
)
zastar.
narediti svaljke iz česa:
osvaljkati testo
osvaljkáti se
,
in
osváljkati se
spraviti se v svaljke:
koža se mu je ogulila in osvaljkala
osvaljkán
in
osváljkan -a -o:
osvaljkana moka
osvedóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
1.
dokazati
,
potrditi
:
s svojim delom je osvedočil njegove besede
2.
prepričati
:
ta dogodek jih je osvedočil, da ljudje ne poznajo usmiljenja
;
hotel se je osvedočiti o dejanskem stanju
osvestítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osvestiti:
idejna, politična osvestitev ljudi
/
doživeti osvestitev dejanja, krivde
osvéstiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja
dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:
osvestiti doraščajočo mladino
;
idejno, politično se osvestiti
//
knjiž.
narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave:
pisatelj jih želi osvestiti krivde
;
ekspr.
novica ga je do kraja osvestila
/
v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti
zavedel
2.
zastar.
zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti:
dolgo je trajalo, da so ga osvestili
;
v nočnem hladu se je hitro osvestil
osvéščen
-a -o:
ravnanje osveščenega človeka
;
idejno, politično osveščena družba
;
prisl.:
osveščeno delovati
;
osveščeno storiti kaj
zavestno
osvéščanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od osveščati:
družbeno, idejno, moralno, politično osveščanje ljudi
;
osveščanje o potrebi kulturnega delovanja
/
osveščanje zavesti
osvéščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati, povzročati, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja
dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:
osveščati mladega človeka
;
kulturno, politično osveščati družbo
//
knjiž.
delati, da kdo kaj spozna, se česa zave:
njegov zgled jih je osveščal dolžnosti
/
osveščati se krivde
zavedati se
2.
zastar.
zbujati iz nezavesti, spravljati k zavesti:
utopljenca so zaman osveščali
;
počasi se je začel osveščati
osvéščenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost osveščenega človeka:
manjka jim osveščenosti
;
družbena, kulturna, politična osveščenost
osveščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki osvešča:
osveščevalna vloga knjige
/
osveščevalno hotenje
osvéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
maščevanje
:
snovati osveto
/
to je storil iz osvete
//
v zvezi
krvna osveta
krvno maščevanje:
tam še obstaja krvna osveta
osvétiti
1
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
maščevati
:
osvetiti očetovo smrt
;
osvetiti se komu
;
osvetil se je nad otroki
osvetíti
2
in
osvétiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
knjiž.
osvetliti
:
svetilka se je zibala in od časa do časa osvetila kot, v katerem sta
sedela
/
zarja je osvetila hribe
osvétje
-a
s
(
ẹ̑
)
astron.
samostojni zvezdni sestav;
galaksija
:
gibanje osvetja
/
beg osvetij
medsebojno oddaljevanje osvetij
osvetlítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osvetliti:
enakomerna, trenutna osvetlitev
/
slaba osvetlitev stanovanjskih prostorov
/
enostranska osvetlitev pojava
;
podrobna osvetlitev problema, vprašanja
/
določiti osvetlitev filma
;
tabele za osvetlitev
/
časovna osvetlitev
ki je daljša od ene sekunde
;
čas osvetlitve
osvetlíti
-ím
dov.
, osvétli
in
osvêtli; osvétlil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno:
razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji
;
petrolejka je medlo osvetlila sobo
/
blisk je za hip osvetlil pokrajino
;
pren.,
ekspr.
nasmeh ji je osvetlil obraz
//
oskrbeti s svetlobo:
osvetliti voz
;
letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami
;
stanovanjske prostore so dobro osvetlili
2.
z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči:
s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno
/
namazana tla je osvetlila s klobučevino
3.
nav. ekspr.
nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj:
pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega
bataljona
;
kritično osvetliti neuspeh
;
osvetliti problem od vseh strani
/
nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti
pojasniti
;
podatki so stanje dobro osvetlili
ponazorili
4.
fot.
dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali
filmanju:
premalo je osvetlil
/
osvetliti film, ploščo
●
knjiž.,
ekspr.
s pesmijo si je osvetlila težke dni
jih naredila lepše, bolj vesele
♦
geom.
uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje
objektu plastičen videz
osvetljèn
-êna -o:
premalo osvetljen film
;
slabo osvetljen položaj
;
medlo osvetljen prostor
;
osvetljene izložbe
;
osvetljena ploskev
osvetlítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na osvetlitev:
osvetlitvene naprave
;
vhodna vrata so navadno brez osvetlitvenih odprtin
/
osvetlitveni čas
osvetljáč
-a
m
(
á
)
film.,
gled.
osvetljevalec
:
bil je osvetljač in pomočnik pri najrazličnejših delih
osvetljáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od osvetljevati:
poskrbeti za osvetljavo
;
pomanjkljiva, slaba osvetljava
;
nočna osvetljava
;
stranska, umetna osvetljava slike
/
avtor podaja črno-belo osvetljavo takratnega življenja
;
kritična osvetljava položaja, razmer, razvoja
osvetljênost
-i
ž
(
é
)
1.
lastnost, značilnost osvetljenega:
slaba osvetljenost ceste
/
ekspr.
pomanjkljiva osvetljenost problema
♦
fot.
nepravilna osvetljenost filma
;
gled.
osvetljenost odra
2.
fiz.
razmerje med svetlobnim tokom in osvetljeno površino pri pravokotnem
vpadu:
osvetljenost prostorov je šestdeset luksov
;
enota, priprava za merjenje osvetljenosti
osvetljeválec
-lca
[
osvetljevau̯ca
in
osvetljevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
film.,
gled.
kdor se (poklicno) ukvarja z osvetljevanjem:
razpisali so mesto osvetljevalca
/
filmski, gledališki osvetljevalec
2.
priprava za osvetljevanje:
namestili so močne osvetljevalce
osvetljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na osvetljevanje:
osvetljevalne luči, naprave
osvetljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od osvetljevati:
priprave za osvetljevanje
/
izboljšati osvetljevanje cest
/
podrobno osvetljevanje problemov
/
osvetljevanje filma
osvetljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno:
oder so izmenoma osvetljevali in zatemnjevali
;
svetilka slabo osvetljuje prostor
/
vzhajajoče sonce osvetljuje vrhove
//
oskrbovati s svetlobo:
ceste nič ne osvetljujejo
2.
nav. ekspr.
nazorno, izčrpno opisovati, prikazovati kaj:
pisatelj osvetljuje tedanje družbene razmere
;
jasno osvetljevati dogodke, pojave, probleme
/
podatki dobro osvetljujejo gospodarski položaj
ponazarjajo
3.
fot.
dopuščati učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali
filmanju:
premalo, preveč osvetljevati film
osvetljujóč
-a -e:
oder osvetljujoči reflektorji
osvetožêljnost
-i
ž
(
é
)
zastar.
maščevalnost
:
bali so se ga zaradi njegove osvetoželjnosti
/
uboj iz osvetoželjnosti
osveževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
povzročati, da postane kaj bolj sveže, čisto:
rosa osvežuje rastline
;
osveževati zrak
//
povzročati, da se kdo duševno in telesno bolje počuti:
gibanje na zraku osvežuje telo
;
osveževati se v hladni vodi
/
ekspr.
s svojim pripovedovanjem ga je naravnost osveževala
poživljala
2.
nav. ekspr.
povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti:
predavanja so nam samo osveževala že znano snov
;
osveževati si znanje
osvežujóč
-a -e:
osvežujoč dež, hlad
;
osvežujoča pijača
;
prisl.:
veter je osvežujoče pihal v obraz
osvežílec
-lca
m
(
ȋ
)
priprava s sredstvom za osvežitev česa, zlasti zraka:
uporabiti osvežilec prostorov
osvežílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki osveži, osvežuje:
osvežilen veter
;
osvežilna kopel, pijača
osvežílno
prisl.
:
ta sok deluje osvežilno
osvežílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za osvežitev:
v kopališču so si privoščili osvežila
;
ponuditi kavo kot osvežilo
/
dati komu pijačo v osvežilo
za osvežitev
osvežítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osvežiti:
osvežitev ozračja
/
za osvežitev je popil limonado
/
včerajšnja predstava je bila prava osvežitev
/
osvežitev spomina
●
ekspr.
v ekipi bi potrebovali osvežitve
novih, mladih članov
;
publ.
napovedujejo osvežitve z nevihtami
dež
;
ekspr.
repertoar je potreben osvežitve
sprememb, ki bi ga poživile
osvežíti
-ím
tudi
osvéžiti -im
dov.
, osvéžil
(
ī í; ẹ̑
)
1.
povzročiti, da postane kaj bolj sveže, čisto:
dež je osvežil drevje
;
veter je osvežil ozračje
//
povzročiti, da se kdo duševno in telesno bolje počuti:
mrzla pijača ga je osvežila
;
večerni sprehod jo je osvežil
;
osvežiti se z mrzlo vodo
/
osvežiti (si) obraz z limoninim sokom
/
ekspr.
s prijetnim pripovedovanjem ga je osvežila
poživila
2.
nav. ekspr.
povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti:
osvežiti komu spomin na stare čase
;
osvežiti si znanje fizike
3.
ekspr.
narediti, da postane kaj spet bolj vidno, izrazito:
osvežiti barve na sliki, steni
●
ekspr.
osvežiti stara poznanstva
obnoviti
♦
agr.
osvežiti pasmo
izboljšati jo s križanjem znotraj pasme
osvežèn
-êna -o
tudi
osvéžen -a -o:
osvežena se je lotila dela
osvínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
teh.
posvinčiti
:
osvinčiti pločevino
●
knjiž.,
ekspr.
jezerska gladina se je v mraku osvinčila
postala siva kot svinec
osvinjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
1.
umazati
,
onesnažiti
:
s čevlji so osvinjali kuhinjo in sobo
;
osvinjati si obleko
2.
vzeti ugled, osramotiti:
zelo jo je osvinjal pri sosedih
osvít
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
sij
,
svit
:
osvit žarkov
/
ožarjen z osvitom zmagoslavja
●
knjiž.
jutranji osvit
zora, svit
osvobájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od osvobajati:
osvobajanje zasedenega ozemlja
;
osvobajanje izpod tuje oblasti
/
osvobajanje naroda
/
osvobajanje internirancev iz taborišč
/
notranje osvobajanje človeka
osvobájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
navadno z bojem delati, povzročati, da kako ozemlje ni več pod tujo
oblastjo:
osvobajati deželo, državo
;
vojska osvobaja zasedena območja
/
slovenski narod se je začel osvobajati
//
navadno z bojem povzročati, da postane kdo prost, svoboden:
osvobajati talce, ujetnike
2.
nav. ekspr.,
navadno z rodilnikom
delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen
a)
kakega neprijetnega stanja:
osvobajati suženjstva, tlake
/
počasi se je začel osvobajati obveznosti
b)
česa sploh:
osvobajati koga odvisnosti, vpliva
;
osvobajati se čustev, misli
3.
knjiž.
delati, povzročati, da postane kdo deležen notranjega miru,
sprostitve:
glasba ga osvobaja
/
svoboda jih je notranje osvobajala in oblikovala
●
publ.
pri eksploziji atomske bombe se osvobaja zelo velika energija
sprošča
osvobajajóč
-a -e:
padli so, osvobajajoč svojo domovino
osvobodílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na osvoboditev:
osvobodilna gibanja zatiranih narodov
//
nanašajoč se na osvoboditev jugoslovanskih narodov med drugo
svetovno vojno:
krepitev osvobodilnega gibanja po italijanski kapitulaciji
/
osvobodilni boj slovenskega naroda
;
Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) [OF]
slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27.
aprila 1941
osvobodítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor koga osvobodi:
prebivalci mesta so nestrpno pričakovali osvoboditelje
osvobodíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki koga osvobodi:
pokopati padle osvoboditelje in osvoboditeljice
/
novo oblast so pozdravili kot osvoboditeljico in rešiteljico
osvobodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od osvoboditi:
osvoboditev dežele izpod okupatorja
;
borci za osvoboditev domovine
/
narodna osvoboditev
;
nekdaj
Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije
/
obletnica osvoboditve iz taborišč
/
osvoboditev izpod tlačanstva
;
osvoboditev od odgovornosti
/
osvoboditev delavskega razreda
●
že od osvoboditve nas ni obiskal
od leta 1945
;
bilo je nekaj mesecev po osvoboditvi
po 9. maju 1945
osvobodíti
-ím
dov.
, osvobódil
(
ī í
)
1.
navadno z bojem narediti, povzročiti, da kako ozemlje ni več pod tujo
oblastjo:
osvoboditi deželo, državo
;
vojaki so osvobodili mesto
/
osvoboditi slovenski narod
;
ljudstvo se je osvobodilo
/
osvoboditi se izpod tuje oblasti
//
navadno z bojem povzročiti, da postane kdo prost, svoboden:
osvoboditi talce, ujetnike
/
gospodar je osvobodil sužnja
2.
nav. ekspr.,
navadno z rodilnikom
narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen
a)
kakega neprijetnega stanja:
osvoboditi suženjstva, tlake
/
osvobodili so ga iz zapora
izpustili so ga
/
osvoboditi koga plačevanja davkov
oprostiti
;
denarna pomoč jo je osvobodila skrbi
;
publ.
osvoboditi koga od odgovornosti
oprostiti ga odgovornosti
;
s težavo se je osvobodil mučne obveznosti
b)
česa sploh:
osvoboditi koga odvisnosti, vplivov okolja
;
pren.
osvoboditi filozofijo dogem
3.
knjiž.
narediti, povzročiti, da postane kdo deležen notranjega miru,
sprostitve:
branje knjige ga je osvobodilo
/
glasba ga je notranje osvobodila
4.
zastar.
rešiti
,
iztrgati
:
s težavo so ga osvobodili iz deroče reke
;
komaj se je osvobodila njegovega prijema
●
ekspr.
tatovi so ga osvobodili vsega denarja
so mu ga vzeli, ukradli
;
publ.
osvoboditi delavski razred
narediti, povzročiti, da delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi
sredstvi
osvobojèn
-êna -o:
človek, osvobojen mitov in dogem
;
osvobojeni talci
;
osvobojena dežela
●
publ.
osvobojeno delo
delo, pri katerem delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi
sredstvi
;
osvobojeno ozemlje
med narodnoosvobodilnim bojem
ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov
osvobojênec
-nca
m
(
é
)
kdor je osvobojen:
osvobojenci so se zbrali pred taboriščem
♦
zgod.
osvobojenec
pri starih Rimljanih
nekdanji suženj, ki mu je gospodar dal svobodo
osvobojênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od osvoboditi:
osvobojenje domovine
/
osvobojenje umetnosti od religije
osvobojênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki je osvobojena:
osvobojenci in osvobojenke
osvobojênost
-i
ž
(
é
)
ekspr.
stanje osvobojenega:
osvobojenost od odvisnosti, vplivov
osvobojeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na osvobajanje:
osvobojevalno dejanje, gibanje
/
osvobojevalna in odrešilna moč glasbe
/
star.
osvobojevalni boj
osvobodilni boj
osvobojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
osvobajati
:
osvobojevati domovino
/
osvobojevati se čustev, strasti
osvojeválec
-lca
[
osvojevau̯ca
tudi
osvojevalca
]
m
(
ȃ
)
osvajalec
:
fašistični osvojevalci
/
osvojevalci gorskih vrhov
osvojítelj
-a
m
(
ȋ
)
osvajalec
:
Rimljani in drugi osvojitelji
/
osvojitelj gorskih vrhov
osvojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od osvojiti:
osvojitev dežele
/
upati na osvojitev prvega mesta
/
spominska osvojitev snovi
;
osvojitev proizvodnje strojnih delov
2.
knjiž.
kar je osvojeno:
razširil je osvojitve svojega očeta
osvojíti
-ím
dov.
, osvójil
(
ī í
)
1.
z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast:
osvojiti sosednje dežele
;
Napoleon si je hotel osvojiti Evropo
/
osvojiti trdnjavo
zavzeti
/
v naskoku, z naskokom osvojiti
;
pren.
ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet
♦
šah.
osvojiti nasprotnikovega kmeta
2.
ekspr.
priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi:
osvojiti južni tečaj, vrh
/
pragozda niso mogli osvojiti
3.
ekspr.
pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga:
z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil
;
pevka je osvojila poslušalce
;
s takim ravnanjem je osvojil naša srca
/
osvojiti dekle
;
osvojil si je njeno srce
//
vzbuditi pozitiven odnos do česa:
novo gibanje ga je popolnoma osvojilo
4.
publ.
dobiti
,
doseči
:
osvojiti nagrado, pokal
/
osvojiti prvo mesto
;
osvojiti naslov državnega prvaka
5.
publ.
naučiti se, priučiti se:
osvojiti nove besede
;
pes osvoji vajo
;
osvojiti si novo snov
/
naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev
6.
publ.
sprejeti
:
kongres je osvojil poročilo o delu
;
osvojiti predlog
;
osvojiti si načelo narodne samoodločbe
●
zastar.
osvojili so ga spomini na tista leta
prevzeli
;
publ.
drama je osvojila vse evropske odre
je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih
;
ekspr.
po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro
prišli na vrh
;
ekspr.
na zabavi si ga je kar osvojila
dosegla, da je bil samo v njeni družbi
;
publ.
osvojiti (si) evropsko tržišče
začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču
;
publ.
osvojil si je veliko znanje
pridobil
osvojèn
-êna -o:
osvojeni pokali
;
osvojen je nov vrh tega pogorja
;
njegova zamisel je bila osvojena
;
osvojeno mesto
osvojljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da osvojiti:
trdnjava je osvojljiva
/
stena je težko osvojljiva
2.
zastar.
osvajajoč
:
iz njega je žarela osvojljiva moč
ošáben
-bna -o
prid.
, ošábnejši
(
á ā
)
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do
drugih:
ošaben človek
;
zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna
;
ošaben je kot petelin na gnoju
/
ošaben obraz
●
ekspr.
zadaj se je dvigalo ošabno poslopje
veliko, razkošno
ošábno
prisl.
:
ošabno se držati, govoriti, se vesti
ošábnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
ošaben človek:
tega ošabneža ne mara
;
ošabnež in prevzetnež
ošábnica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
ošabna ženska:
te ošabnice se izogiba
ošábnost
-i
ž
(
á
)
lastnost ošabnega človeka:
ne mara je zaradi njene ošabnosti
/
v svoji ošabnosti tega ni upošteval
oščájati se
1
-am se
nedov.
(
á
)
vulg.
opravljati malo potrebo:
skozi okno je videl voznike, ki so se oščajali na dvorišču
oščájati se
2
-am se
nedov.
(
á
)
zastar.
obotavljati se, omahovati:
kaj se še oščajaš, pojdi z njimi
oščèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje;
kopje
:
oščep ga je zadel v srce
/
bojni oščep
oščétkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
očistiti, zgladiti s ščetko:
oščetkati lase, zobe
/
oščetkati klobuk, obleko
okrtačiti
oščétkan
-a -o:
oščetkani lasje
;
obleka je bila skrbno polikana in oščetkana
oščípati
-am
tudi
-ljem
dov.
,
tudi
oščipála
(
í
)
1.
s ščipanjem vzdražiti ali povzročiti bolečino:
vsega je oščipal
2.
s ščipanjem odstraniti:
oščipati jagode z grozda
ošémiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
našemiti
:
ošemili so ga v medveda
/
nima okusa, otroke zmeraj tako ošemi
ošémljen
-a -o:
ošemljeni otroci so hodili od hiše do hiše
ošíbati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pretepsti s šibo:
ošibali so jih do krvi
2.
nav. ekspr.
ostro, učinkovito nastopiti proti komu, zlasti v javnosti:
ošibal je tiste, ki so to podpirali
/
ošibati koga javno, v časopisih
/
ošibati napake, razmere
ošibéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
oslabeti
:
ošibela je od bolezni
/
srce mu je ošibelo
ošibèl
in
ošibél -éla -o:
ošibele noge
;
ošibelo telo
ošibíti
-ím
dov.
, ošíbil
(
ī í
)
knjiž.
oslabiti
:
poškodba ga je precej ošibila
/
s tem ugovorom je ošibil njegove dokaze
ošibljèn
-êna -o:
ošibljen od dolgotrajnih naporov
ošíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
narediti ostro, koničasto:
ošiliti konico, mino
/
ošilil je več kolov
;
ošiliti svinčnik
ošíliti se
ekspr.
postati ožji, koničast:
zaradi bolezni se ji je brada ošilila
;
nos se mu je še bolj ošilil
ošíljen
-a -o:
ima droben, nekoliko ošiljen obraz
;
ošiljen svinčnik
●
ekspr.
vsi so imeli usta odprta in ušesa ošiljena
so zelo pozorno poslušali
ošíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
na hitro pogledati:
posmehljivo ga je ošinila in odšla
/
z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani
;
ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom
2.
udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom;
ošvrkniti
:
ošiniti konja z bičem
;
ošinila jo je z metlo
●
ekspr.
vrstice je le ošinil
na hitro, površno prebral
;
knjiž.
obstala je, kakor bi jo strela ošinila
oplazila, zadela
ošínjen
-a -o:
bil je ošinjen od strele
ošínjati
-am
nedov.
(
í
)
večkrat na hitro pogledati:
ošinjala je goste drugega za drugim
/
njene oči so ošinjale vsakega sobesednika
;
z očmi, pogledi ošinjati koga
oškódba
-e
ž
(
ọ̑
)
glagolnik od oškoditi:
oškodba upnikov
/
ublažiti oškodbe
oškóditi
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
oškodovati
:
precej ga je oškodil
●
zastar.
alkohol oškodi telo
okvari, poškoduje
oškodovánec
-nca
m
(
á
)
kdor je oškodovan:
oškodovanec je zahteval povračilo
;
povrniti škodo oškodovancu
oškodovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oškodovati:
oškodovanje kupcev
/
oškodovanje tujih koristi
oškodovánka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki je oškodovana:
vrniti oškodovanki ukradeni denar
oškodováti
-újem
tudi
oškódovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ọ̄
)
1.
povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti:
s takim ravnanjem so oškodovali delavce
;
oškodovati koga pri kupčiji
//
povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj:
stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej
oškodovali
/
kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi:
preveč vas bomo oškodovali
;
kaj ste se tako oškodovali
2.
povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj:
oškodovati družbene koristi
;
oškodovati ugled koga
;
kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti
3.
star.
poplačati
:
lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti
●
zastar.
ta bolezen lahko oškoduje srce
okvari, poškoduje
oškodován
tudi
oškódovan -a -o:
biti oškodovan v svojih pravicah
oškórnjan
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
obut v škornje:
bil je lepo oškornjan
/
z oškornjano nogo je sunil konja v trebuh
oškrábati
-am
tudi
-ljem
dov.
,
tudi
oškrabála
(
á
)
nar.
oškrbiti
:
pri pospravljanju je oškrabala ogledalo
/
videti je bilo, kakor da bi ga miši oškrabale
oškrában
-a -o:
oškraban umivalnik
;
oškraban zid pod oknom
okrušen
oškŕbati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ŕ r̄
)
oškrbiti
:
oškrbati posodo
;
skledica se je pri padcu oškrbala
oškŕban
-a -o:
oškrban lonček
oškŕbiti
-im,
in
oškrbíti
in
oškŕbiti -im
dov.
(
ŕ ȓ; ī ŕ
)
povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa:
pri pomivanju je oškrbila skledo
;
žaga se je ob žeblju oškrbila
/
krogle so oškrbile steno
okrušile
oškŕbljen
-a -o:
oškrbljeni krožniki
;
oškrbljen rob steklenice
;
oškrbljena posoda
oškŕbniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
oškrbiti
:
pri čiščenju je oškrbnila več krožnikov
;
sekira se mu je na grči oškrbnila
/
krogla je oškrbnila zid
okrušila
oškŕniti
-em
dov.
,
tudi
oškrníla
(
ŕ
)
ekspr.
1.
odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini:
sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje
/
pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka
/
oškrnili so jih za staro pravico
prikrajšali
2.
odlomiti
,
odtrgati
:
oškrnil je kos lepo zapečenega kruha
oškróbiti
-im
dov.
(
ọ̄
)
poškrobiti
:
oškrobiti bluzo
oškróbljen
-a -o:
oškrobljen ovratnik
oškropíti
-ím
dov.
, oškrópil
(
ī í
)
s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti:
rastline oškropiti s postano vodo
;
iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu
;
oškropiti se po suknji
;
čevlje si je oškropila z blatom
/
dež je oškropil tla
/
ekspr.
avtomobil je oškropil mimoidoče
●
ekspr.
oškropila jih je strojnica
zadel jih je rafal iz strojnice
oškropljèn
-êna -o:
oškropljen zid
;
z blatom oškropljena obleka
;
tla so bila oškropljena s krvjo
●
ekspr.
z znojem oškropljeno delo
naporno, težko
ošlátati
-am
dov.
,
tudi
ošlatájte;
tudi
ošlatála
(
á ā
)
nižje pog.
s tipanjem ugotoviti, najti;
otipati
:
v temi je ošlatal ograjo
ošpeháti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
umazati, zlasti z mastjo, maščobo:
ošpehal (si) je obleko
ošpehán
-a -o:
njegov klobuk je ves ošpehan
ošpêtelj
-tlja
m
(
é
)
nekdaj
ženska bluza z rokavi, navadno platnena:
imela je zeleno krilo in bel ošpetelj
;
poškrobila je ošpetelj in pečo
óšpice
-pic
ž
mn.
(
ọ̄ ọ̑
)
nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja
zlasti pri otrocih:
ima ošpice
;
virus ošpic
;
pren.,
ekspr.
podjetje je otroške ošpice že prebolelo
óšpičast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
tak kot pri ošpicah:
ošpičast izpuščaj
ošpíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pog.
1.
ošiliti
,
priostriti
:
ošpičiti svinčnik
/
fižolovke so že ošpičili
2.
ekspr.
napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega:
to grdobijo ti je on ošpičil
;
iz hudobije sta mu jih že veliko ošpičila
ošpíčen
-a -o:
ošpičen svinčnik
●
ekspr.
imeti ošpičen jezik
biti odrezav, piker
;
ekspr.
prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba
gotovo, zagotovo
oštaríja
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
gostilna
,
krčma
:
šel je v bližnjo oštarijo
;
posedati po oštarijah
/
pri njih doma imajo oštarijo
oštaríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pog.
gostilniški
:
s pestmi je tolkel po oštarijski mizi
/
ekspr.
oštarijski pogovori
oštéti
oštêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega
dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami:
učitelj ošteje učenca
;
oštel ga je, češ da se potepa
;
ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja
oštét
-a -o:
ošteti učenci
oštévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od oštevati:
ostro oštevanje
oštévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega
dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami:
oštevati otroke
;
ošteval je sina, da je len
;
oštevali so ga, ker je razbil šipo
;
oštevati in zmerjati
/
oštevala ga je, kod je spet hodil
oštevílčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od oštevilčiti:
poimenovanje novih ulic in oštevilčenje hiš
;
oštevilčenje računov
/
oštevilčenje knjige
oštevílčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
označiti s številko, navadno z zaporedno:
oštevilčiti dopise, račune
;
urediti in oštevilčiti pisma
2.
označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko,
znakom:
oštevilčiti knjigo
/
oštevilčiti strani
oštevílčen
-a -o:
oštevilčeni sedeži
;
vstopnice so oštevilčene
;
hodnik z oštevilčenimi vrati
♦
zal.
oštevilčena izdaja
izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi
številkami; numerirana izdaja
oštír
-ja
m
(
í
)
pog.
gostilničar
,
krčmar
:
debeli oštir je stregel sam
;
trgovci in oštirji
oštírka
-e
ž
(
í
)
pog.
gostilničarka
,
krčmarica
:
postregla jim je prijazna oštirka
oštírski
-a -o
prid.
(
í
)
pog.
gostilničarski
,
krčmarski
:
sprejel ga je z oštirsko prijaznostjo
òštja
in
òštija
medm.
(
ȍ
)
nar. zahodno
1.
izraža začudenje, navdušenje:
oštja, kako so igrali
2.
izraža nejevoljo, nestrpnost:
naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel
/
kaj ne bo miru, oštja
oštŕcati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
zastar.
oškropiti
,
poškropiti
:
oštrcala ga je z vodo
;
oštrcal se je do glave
oštrigljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar.
očohati
:
oštrigljati konja
/
nizko
fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati
umiti
oštŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
zastar.
oškropiti
,
poškropiti
:
plundra ga je oštrkala
/
voz jih je oštrkal z blatom
oštŕkan
-a -o:
bil je ves oštrkan od apna
ošvígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom:
ošvigniti konja z bičem
;
s pasom ga je ošvignil po obrazu
2.
ekspr.
na hitro pogledati;
ošiniti
:
samo ošvignila ga je in jezno odšla
/
z očmi je ošvignil gole stene sobe
;
ošvigniti koga s pogledom
●
ekspr.
zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela
oplazila, zadela
ošvŕk
-a
m
(
ȓ
)
udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom:
dobil je dva ošvrka z brezovko
ošvŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
udariti na več mestih, pretepsti, navadno s tankim, prožnim predmetom:
ošvrkati konja z bičem
;
pren.,
ekspr.
v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo
2.
ekspr.
na hitro večkrat pogledati;
večkrat ošiniti
:
posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe
/
ošvrkal jo je s sovražnim pogledom
●
ekspr.
ošvrkali so ga drobci granate
oplazili, zadeli
ošvrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
udarjati po več mestih, tepsti, navadno s tankim, prožnim predmetom:
ošvrkavati konje
;
pren.
ošvrkaval jih je z ostrimi besedami
2.
ekspr.
ošinjati
:
ošvrkava ga in molči
/
od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi
ošvŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom:
ošvrkniti konja z bičem
;
pren.,
ekspr.
v članku je ošvrknil tudi gostince
;
mimogrede ga je ošvrknil z besedo
2.
ekspr.
na hitro pogledati;
ošiniti
:
jezno jo je ošvrknil in odšel
/
postrani ga je ošvrknila z očmi
;
ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom
otájati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led:
otajati živilo
;
meso se je že otajalo
/
odjuga otaja poti
;
pren.,
ekspr.
nobeni ni otajal srca
2.
ekspr.
narediti, da kdo preneha biti molčeč, nedostopen:
vino ga je otajalo
otájati se
prenehati biti pokrit z ledom:
zemlja se je otajala
;
jezero se je že otajalo
/
led se otaja
;
pren.,
ekspr.
odnosi med državama so se otajali
otájan
-a -o:
otajano meso
otalíti
-ím
dov.
, otálil
(
ī í
)
otajati
:
otaliti zamrznjeno živilo
/
zemlja se je otalila
otáva
-e
ž
(
ȃ
)
(posušena) trava druge košnje:
otava lepo kaže
;
seno in otava
otáven
-vna -o
(
ȃ
)
pridevnik od otava:
otavna košnja
otávič
-a
m
(
ȃ
)
agr.
(posušena) trava tretje košnje:
kositi otavič
;
otava in otavič
otávnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
(posušena) trava četrte košnje:
Senožet je treba samo malo prekopati .. pa bo arnice, otave in
otavnika pa še otavnice, kolikor bo kdo hotel
(C. Kosmač)
otávnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
nar.
(posušena) trava tretje košnje;
otavič
:
Otavnika je bilo dva voza .. otavnice pa še za pašo ne bo
(C. Kosmač)
2.
zastar.
avgust
2
:
prvega otavnika je odpotoval
ôtčev
-a -o
prid.
(
ō
)
star.
očetov
:
bil je na otčevem grobu
ôtec
ôtca
m
(
ō
)
star.
oče
:
njegov otec je že mlad umrl
otêči
otêčem
dov.
, otêci otecíte; otékel otêkla
(
é
)
postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni:
bezgavke so mu otekle
/
noga zelo hitro oteče
otékel
-êkla -o:
otekle in prezeble roke
;
otekle veke
otečèn
-êna -o:
jetra ima zelo otečena
otékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni:
noge ji otekajo
oteklína
-e
ž
(
í
)
izboklina na delu telesa ali organu zaradi poškodbe ali bolezni:
oteklina je splahnela
;
rdeča oteklina
/
oteklina gležnja
/
vodenična oteklina
otelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oteliti se:
vime pred otelitvijo oteče
otelíti se
-ím se
dov.
, otélil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
roditi, povreči tele:
krava se je otelila
otémati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ẹ̑
)
zastar.
1.
reševati, varovati (pred čim):
otemati koga lakote
/
žanjice so otemale žito bližajoči se nevihti
/
otemati pozabi
2.
(s silo) jemati, odvzemati:
otemali so jim hrano in živino
otemnéti
-ím
[
otəmneti
]
dov.
, otemnì
in
otèmni
(
ẹ́ í
)
1.
postati nekoliko temen:
nebo je otemnelo
//
izgubiti močen sijaj, svetlobo:
ob mrku sonce otemni
;
zjutraj zvezde otemnijo
niso več vidne
2.
knjiž.
postati manj izrazit:
njegova slava je otemnela
3.
knjiž.
postati mrk, neprijazen:
obraz mu je otemnel
●
knjiž.
vsa okna v vasi so otemnela
v nobeni hiši več ne gori luč
;
knjiž.
um mu je otemnel
postal je duševno bolan
otemnèl
in
otemnél -éla -o:
srebro, otemnelo od starosti
otemnévati
-am
[
otəmnevati
]
nedov.
(
ẹ́
)
postajati nekoliko temen:
nebo otemneva
//
izgubljati močen sijaj, svetlobo:
luna otemneva
otemníti
-ím
[
otəmniti
]
dov.
, otemnì
in
otèmni; otèmnil
(
ī í
)
zastar.
zatemniti
:
otemniti sobo
/
meglica je otemnila sonce
/
občutek krivde je otemnil veselje zmagovalca
●
zastar.
na plesu je otemnila vse druge
bila je najlepša
otemnjeváti
-újem
[
otəmnjevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
zatemnjevati
:
oblaček otemnjuje luno
/
nevednost jim je otemnjevala duha
oténiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
osenčiti
:
oteniti risbo
oténjen
-a -o:
otenjene oči
otèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
velik snop iz omlatene slame:
nakladati otepe
;
padel je na tla kakor otep
/
spal je na otepu slame
//
nar.
(velik) kos:
odrezala mu je otep kruha
otepáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor otepa (snope):
mlatiči in otepači
2.
palica za otepanje (snopov):
udarjati z otepačem
otepálnik
-a
m
(
ȃ
)
palica za otepanje (snopov):
tolči z otepalnikom
♦
tekst.
stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva
otepálo
-a
s
(
á
)
tekst.
stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva:
otépanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od otepati:
otepanje smeti s kolen, snega s plašča
/
otepanje žita
/
vse otepanje mu ni pomagalo, odpeljali so ga
/
s tem bo še precej otepanja
otépati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa:
otepati prah z obleke
;
otepati sneg z drevja
;
z rok si je otepal čebele
/
otepati si plašč, klobuk
/
otepati konju muhe
odganjati
//
nar.
klatiti (s palico):
otepati hruške, oreh
2.
z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja,
latja:
otepati pšenico, rž, žito
3.
nav. ekspr.
delati neurejene gibe, navadno z rokami:
v spanju je otepal okoli sebe in vpil
;
otepati po zraku
/
pes je veselo otepal z repom
tolkel, udarjal
4.
ekspr.
jesti
:
otepati koruzni kruh
;
vsak dan otepajo žgance
●
ekspr.
hlačnice mu otepajo okrog nog
mahedrajo, opletajo
;
ekspr.
otepati neumnosti
govoriti, pripovedovati
;
ekspr.
otepati revščino
slabo, revno živeti
;
ekspr.
otepa prazno slamo
govori vsebinsko prazno
;
ekspr.
spet otepa tarok
igra
;
knjiž.,
ekspr.
volička sta utrujeno otepala po brazdi
(s težavo) hodila
otépati se
ekspr.
1.
odklanjati, ne marati:
otrok se otepa zdravila
/
otepati se časti
/
vsi se ga otepajo
;
dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo
//
braniti se, upirati se:
otepati se bolezni
;
na vse načine se je otepal tega dela
/
otepati se misli na kaj
;
da ni vedel, se je otepal
izgovarjal
2.
ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim:
dolgo se že otepa s tem delom
;
otepati se z matematiko
/
škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom
/
tovarna se otepa z velikimi težavami
●
ekspr.
hotel jo je objeti, pa se je otepala
ni dovolila, ni pustila
;
ekspr.
to se ti bo še otepalo
bo imelo slabe, neprijetne posledice
;
ekspr.
otepati se z lakoto
živeti v pomanjkanju
;
knjiž.
otepati se z mlini na veter
spopadati se z namišljeno nevarnostjo
;
ekspr.
ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi
zelo upiral
otepáje
:
pes se mu je približal, otepaje z repom
otepajóč
-a -e:
gledal jo je divje, otepajoč z rokami
;
vstopila je, otepajoč si sneg s plašča
otepávanje
-a
s
(
ȃ
)
otepanje
:
otepavanje prahu s čevljev
/
otepavanje žita
/
otrokovo otepavanje z ročicami
otepávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
otepati
:
otepavati prah z obleke
/
otepavati žito
/
jezno je otepaval z rokami in nogami
/
teh vprašanj so se zmeraj otepavali
otépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
star.
škric (pri suknji):
dolgi otepki njegovega plašča plapolajo v vetru
otêpsti
otêpem
dov.
, otépel otêpla
(
é
)
1.
z udarjanjem, tresenjem odstraniti s česa:
otepsti prah z obleke
;
otepe sneg s plašča in vstopi
;
otepsti zemljo s čevljev
/
otepsti si plašč
/
otepsti konju brenclje
odgnati
//
nar.
sklatiti (s palico):
otepsti hruške, orehe
2.
z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spraviti zrnje iz klasja, latja:
otepsti pšenico
;
otepsti in omlatiti
●
zastar.
v šoli so ga fantje otepli
nabili, pretepli
;
ekspr.
kosilo je kar hitro otepel
hitro pojedel
otêpsti se
znebiti se, otresti se:
komaj se je otepla nezaželenega gosta
;
otepsti se vsiljivcev
/
s težavo se je otepla neprijetnih misli
;
tega vnetja se ne more otepsti
otepèn
-êna -o:
z drevja otepen sneg
;
otepeni snopi
;
na njivi je ležala otepena pšenica
otesáti
otéšem
dov.
, otêši otešíte; otêsal
(
á ẹ́
)
1.
s tesanjem dati lesu določeno obliko:
otesati hlod
;
kol je treba na koncu otesati
/
otesati grče
odtesati
;
otesati veje
oklestiti
♦
les.
iz okroglega lesa izdelati standardni izdelek tesanega lesa
2.
pog.
vzgojiti
,
prevzgojiti
:
tega človeka je nemogoče otesati
otesán
-a -o:
otesano deblo
oteščáti se
-ám se
[
otəščati se
]
dov.
(
á ȃ
)
star.
pojesti kaj malega:
nekoliko smo se oteščali, nato pa nadaljevali pot
/
oteščala sta se z mlekom in kruhom
//
najesti se:
vsak se je lahko dobro oteščal
●
star.
danes se še nisem oteščal
še nisem jedel
otéti
otmèm
dov.
, otél;
nam.
otét
in
otèt
(
ẹ́ ȅ
)
star.
1.
rešiti, obvarovati (pred čim):
oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti
/
oteti grad pred razpadanjem
/
oteti dogodek pozabi
;
oteti se neprijetnih misli
znebiti se, otresti se
/
oteti ujetnike
osvoboditi
2.
(s silo) vzeti, odvzeti:
oteli so jim premoženje
●
zastar.
sovraži jo, ker ji je otela fanta
prevzela
otét
-a -o:
če bi ga prej operirali, bi bil otet
otévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
reševati, varovati (pred čim):
otevati ljudi lakote, smrti
oteževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki dela kaj, zlasti krivdo, večje, težje:
upoštevanje oteževalnih dejavnikov, okoliščin
oteževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati kaj bolj naporno, težavno:
dim jim je oteževal dihanje
/
valovi otežujejo plovbo
;
sneg je oteževal promet
/
pomanjkanje gradiva otežuje proučevanje
//
delati kaj bolj zapleteno:
predpisi so oteževali poslovanje, sodelovanje
/
tako ravnanje otežuje medsebojne odnose
//
delati kaj bolj neprijetno, bolj hudo:
oteževati komu življenje
●
misel na sina ji otežuje srce
jo žalosti, vznemirja
otežíti
-ím
dov.
,
tudi
otéži; otéžil
(
ī í
)
1.
narediti kaj bolj naporno, težavno:
slabo vreme jim je otežilo pot
/
sneg je otežil promet
♦
šport.
otežiti gibalno vajo
//
narediti kaj bolj zapleteno:
otežiti izdajanje knjig
/
njihovo stališče nam je otežilo položaj
//
narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo:
hotela mu je čim bolj otežiti življenje
2.
narediti kaj težje;
obtežiti
:
vlaga je les močno otežila
●
slovo od doma mu je zelo otežilo srce
mu povzročilo žalost, duševno bolečino
;
knjiž.
zanosila je in se zelo otežila
zredila
otežèn
-êna -o:
zaradi razburkanega morja je bilo delo reševalcev zelo oteženo
otežkóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
oteževati
,
ovirati
:
pot mu je otežkočala visoka trava
/
neurejene razmere otežkočajo pouk
otežkóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
otežiti
,
zavreti
2
:
snežni zameti so otežkočili promet
/
otežkočiti razumevanje z rabo tujk
otežkóčen
-a -o:
promet je ponekod otežkočen
;
njihovo delo je bilo otežkočeno
otímati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ȋ
)
zastar.
1.
reševati, varovati (pred čim):
s tem jih otima mnogih nevarnosti
/
ranjence otima pred smrtjo
2.
(s silo) jemati, odvzemati:
otimati komu plen
otíp
-a
m
(
ȋ
)
1.
značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem:
po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni
;
tkanina z mehkim, svilenim otipom
♦
tekst.
hladni otip
ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti
2.
glagolnik od otipati:
oceniti kvaliteto blaga z otipom
/
otip z rokami, ustnicami
/
na otip prijetna tkanina
otípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī ȋ
)
1.
s tipanjem zaznati:
v žepu je otipal nekaj trdega
;
videti, slišati in otipati
/
otipati s prsti, z roko
//
s tipanjem
a)
ugotoviti, najti:
pravočasno je otipala kljuko in ušla
b)
spoznati:
v temi je otipal materin obraz
/
slepec vsako stvar otipa
/
otipati komu žilo
ugotoviti, kako bije, utripa srce
2.
tipajoč se dotakniti česa na več mestih:
sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal
;
otipal se je, če ima vse s seboj
;
pren.,
ekspr.
radar otipa celotno ozemlje
3.
med.
preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:
zdravnik mu je otipal trebuh
●
ekspr.
senca je otipala ves prostor
prešla čez ves prostor
otipávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od otipavati:
gledanje in otipavanje
/
otipavanje sadja ni dovoljeno
/
preiskujoče otipavanje bolečega mesta
/
previdno, vljudno otipavanje koga
otipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s tipanjem zaznavati:
skrivaj je v žepu otipaval bankovec
;
gledati, okušati in otipavati
//
s tipanjem poskušati
a)
ugotoviti, najti:
hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo
b)
spoznati:
slepi otrok otipava materin obraz
/
otipavati blago
2.
tipajoč se dotikati česa na več mestih:
ne otipavaj sadja
;
začeli so ga otipavati, če česa ne skriva
;
pren.,
ekspr.
žaromet neprestano otipava taborišče
3.
med.
preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:
zdravnik mu je dolgo otipaval želodec
4.
ekspr.
previdno spraševati, preizkušati:
najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal
;
pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo
●
ekspr.
otipavati komu jetra
s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati
zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga
otípen
1
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na otip:
našteval je slušne, otipne in druge prvine
otípen
2
-pna -o
prid.
(
ī
)
star.
otipljiv
:
otipen dokaz, primer
otipljív
-a -o
prid.
, otipljívejši
(
ī í
)
1.
ki se da otipati:
otipljiv izrastek na kosti
;
bula je otipljiva
;
to je resnica, otipljiva kakor kamen
//
ekspr.
snoven
,
stvaren
:
poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive
;
zanj obstaja samo to, kar je otipljivo
2.
ekspr.
lahko ugotovljiv, zaznaven:
prvi otipljivi rezultati, uspehi
;
njegov namen je otipljiv
;
ta napaka, razlika je prav otipljiva
//
prepričljiv
,
jasen
:
otipljiv dokaz, primer
/
otipljiv načrt
uresničljiv
●
ekspr.
zamisel dobiva otipljivo podobo
se uresničuje
;
ekspr.
v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv
nazoren
otipljívo
prisl.
:
otipljivo dokazovati, pripovedovati
;
sam.:
nič otipljivega niso našli
otipljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost otipljivega:
otipljivost predmetov, stvari
/
ekspr.
otipljivost dokazov
prepričljivost, jasnost
otiráč
-a
m
(
á
)
1.
knjiž.
predpražnik
:
obrisati si čevlje v otirač
2.
zastar.
brisača
:
umivalnik in otirač
♦
etn.
dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi
vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini
otiráča
-e
ž
(
á
)
zastar.
brisača
:
obrisati se z otiračo
;
platnena otirača
otirálka
-e
[
otirau̯ka
tudi
otiralka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
brisača
:
zdrgniti se z otiralko
otíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od otirati:
otiranje telesa
;
otiranje z brisačo
otírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini:
otirati pot s čela
;
solze si je otirala z dlanjo
/
otirati potno čelo
//
delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino;
brisati
:
otirati oči z robcem
;
otirati si potni obraz z rokavom
2.
knjiž.
drgniti
:
otirati ozebline z mazilom
;
otirati si zaspane oči
meti
●
ekspr.
otirati komu solze
tolažiti ga; pomagati mu v nesreči
otiráje
:
vzdihnil je, otiraje si pot s čela
otirajóč
-a -e:
odšla je, otirajoč si solze
otísk
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja:
otiski in odrgnine
/
boleči otiski na prstih
otiščanci
otíska
-e
ž
(
ȋ
)
vet.
poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja:
otiska na konjskem vratu
;
otiske in odrgnine
//
star.
otiščanec
,
žulj
:
otiske in kurja očesa
otísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s stiskanjem odstraniti tekočino iz česa:
kumare dobro otisni
;
otisniti zmečkano sadje
2.
s pritiskanjem, tiščanjem poškodovati;
otiščati
:
čevlji so ji otisnili noge
otísnjen
-a -o:
otisnjene sadne tropine
otíš
-a
m
(
ȋ
)
nar.
tolmun, navadno manjši:
loviti ribe v otišu
otiščánec
-nca
m
(
á
)
kožna odebelina, zadebelina:
dobiti, imeti otiščance od čevljev
;
kurja očesa in otiščanci
otiščáti
-ím
dov.
(
á í
)
s pritiskanjem, tiščanjem poškodovati:
čevelj me je otiščal
otiščán
-a -o:
otiščani prsti
ótka
-e
ž
(
ọ̄
)
orodje za odstranjevanje prsti, plevela s pluga:
pripraviti otko
;
z otko čistiti lemež
otočàn
in
otočán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
kdor živi na otoku ali je doma z otoka:
navade otočanov
;
otočani in kontinentalci
●
publ.
Otočan
Britanec, Anglež
otočánka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki živi na otoku ali je doma z otoka:
trdo življenje otočank
otóček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od otok:
samoten otoček sredi oceana
/
otočki trave
otóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na otok:
otočno podnebje
/
otočna država
;
pren.,
knjiž.
Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo
otóčič
-a
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
otoček
:
otočič sredi široke reke
/
otočiči tajajočega se snega
otóčje
-a
s
(
ọ̑
)
več otokov, otoki:
otočje v oceanu
otódi
prisl.
(
ọ̄
)
zastar.
malo prej, pravkar:
naša mala je šele otodi zaspala
ôtok
1
-óka
m
(
ó ọ́
)
1.
del kopnega sveta, obdan z vodo:
prepeljali so se na otok
;
izkrcati se na otoku
;
živeti na otoku
;
ladja je plula ob otoku
;
otok na jezeru, reki
;
otoki na morju
;
ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja
/
koralni otok
ki so ga zgradile korale
;
pren.,
ekspr.
otok obilja v morju revščine
●
publ.
Otok
Velika Britanija, Anglija
♦
geogr.
rečni otok
;
geol.
vulkanski otok
ki so ga zgradile predornine
2.
s prilastkom
navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje
od okolja:
travnati otoki v puščavi
/
ekološki otok
manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje
odpadkov
;
zeleni otok
zelena površina, navadno travnata, sredi mestnega asfaltnega ali
betonskega okolja
/
jezikovni otok
;
narodnostni otok
3.
grad.
označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa:
obvezna smer okoli otoka
/
usmerjevalni otok
;
otok za pešce
/
prometni otok
otòk
2
in
otók -óka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
star.
oteklina
:
otok se je naglo širil
otolčenína
-e
[
otou̯čenina
]
ž
(
í
)
med.
udarnina
:
otolčenina na nogi
otôlči
otôlčem
[
otou̯či
]
dov.
, otôlci otôlcite
in
otolcíte; otôlkel otôlkla
(
ó
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem odstraniti:
otolči sneg s čevljev
/
otolkli so samo nekaj mernikov pšenice
otepli
2.
zastar.
obtolči
:
otolči posodo
/
otolči si kolena
otôlčen
-a -o:
ves otolčen in opraskan je prišel domov
;
otolčeno sadje
otolít
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
anat.
drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu;
ravnotežni kamenčki
otolstéti
-ím
[
otou̯steti
]
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
odebeliti se:
otolstel je kot prašiček
otolstèl
in
otolstél -éla -o:
otolstela psička je ležala v senci
otomán
-a
m
(
ȃ
)
1.
zastar.
divan
1
,
otomana
:
spati na otomanu
2.
tekst.
močna ripsasta tkanina za plašče, kostime, blazinjenje pohištva:
kostim iz otomana
;
v prid. rabi:
otoman plašč
otomána
-e
ž
(
ȃ
)
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim
zglavjem:
ležati, sedeti na otomani
otománski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na staro Turčijo;
turški
:
otomanski vpadi na slovensko ozemlje
/
otomansko cesarstvo
otòn
-óna
in
-ôna
m
(
ȍ ọ́, ó
)
nar.
tolmun
:
po otonih so plavale postrvi
otonémiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
jezikosl.
ugotoviti, določiti besedi vrsto tonema:
za pravopisni slovar so otonemili veliko število novih enot
otonémljanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od otonemljati:
otonemljanje je bilo najprej teoretično, pozneje pa preverjeno tudi
z anketami
otonémljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
jezikosl.
ugotavljati, določati besedi vrsto tonema:
otonemljali so lastnoimensko besedje
ótonski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na obdobje vladanja nemških cesarjev Otonov:
otonsko cesarstvo
/
otonski časi
♦
um.
otonska umetnost
umetnost od konca 10. do srede 11. stoletja, zlasti nemška
otopélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje otopelega človeka:
polastila se ga je otopelost
;
njegov prihod jo je zdramil iz otopelosti
/
čustvena, duševna otopelost
otopéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati manj občutljiv za zunanje dražljaje:
vsi čuti so mu otopeli
;
za bolečine je že otopel
2.
izgubiti voljo, zanimanje za kaj:
zaradi prestanega gorja je otopela
;
od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel
/
duševno otopeti
//
pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki:
ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva
/
čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel
;
vest jim je že čisto otopela
3.
postati top, manj oster:
ostri robovi kamenja so hitro otopeli
otopèl
in
otopél -éla -o:
ostali so neprizadeti, otopeli
;
čustveno otopel človek
;
otopel za lepoto
;
prisl.:
otopelo strmeti predse
otopévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje:
čuti mu otopevajo
;
otopevati za bolečine
2.
izgubljati voljo, zanimanje za kaj:
po tem dogodku je polagoma otopevala
;
pri enoličnem delu je začel otopevati
//
pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki:
občutek zadovoljstva je otopeval
;
zavest krivde mu otopeva
/
nasprotja med njimi otopevajo
3.
postajati top, manj oster:
rezilo začenja otopevati
otopíti
1
-ím
dov.
, otópil
(
ī í
)
1.
narediti topo, manj ostro:
otopiti rezilo
/
otopiti ostre robove kamna
2.
povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje:
dolgotrajna bolezen je otopila čute
;
alkohol mu je otopil živčevje
3.
povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj:
trdo življenje ga je otopilo
//
povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki:
dogodek mu je otopil občutek krivde
/
to okolje mu je otopilo vest
otopljèn
-êna -o:
otopljena konica
;
njena čustva so bila nekam otopljena
otopíti
2
-ím
dov.
, otópil
(
ī í
)
zastar.
raztopiti
:
treba je bilo zakuriti in otopiti led
otoplítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od otopliti:
potrebna je otoplitev nog
/
Slovenijo je zajela nenadna otoplitev
♦
meteor.
insolacijska otoplitev
otoplíti
-ím
dov.
, otóplil
(
ī í
)
knjiž.
ogreti
:
najprej so mu otoplili noge
/
sonce jih je malo otoplilo
/
prijazna beseda ga je otoplila
otoplíti se
postati toplejši:
vreme se je otoplilo
;
brezoseb.
zadnje dni se je nekoliko otoplilo
/
sneg se je na soncu otoplil
začel tajati
otórej
1
prisl.
(
ọ̑
)
star.
tako zelo:
nisem mislil, da je otorej občutljiv
;
elipt.
letina je otorej, da take še ne pomnijo
otorêj
2
prisl.
(
ȇ
)
star.
ob tem času, ob tej uri:
jutri otorej se spet srečava
otorinolaringológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za otorinolaringologijo:
pregled pri otorinolaringologu
otorinolaringologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o ušesu, nosu, grlu in njihovih boleznih:
profesor otorinolaringologije
;
klinika, oddelek za otorinolaringologijo
otorinolaringolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na otorinolaringologe ali otorinolaringologijo:
otorinolaringološki kongres
;
otorinolaringološke raziskave
/
otorinolaringološka klinika
otóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na otok:
otoški zaliv
/
otoška lega Anglije
/
otoški prebivalci
;
otoška država
otovárjati
-am
nedov.
(
á
)
spravljati tovor, blago zlasti na tovorno žival:
otovarjati mule s težkimi vrečami
otovóriti
-im
tudi
otovoríti -ím
dov.
, otovóril
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
spraviti tovor, blago zlasti na tovorno žival:
otovoriti konja
/
ekspr.
otovoril se je s paketi
otovórjen
-a -o
tudi
otovorjèn -êna -o:
biti težko otovorjen
;
otovorjena kakor mula je hitela domov
otovrêj
prisl.
(
ȇ
)
zastar.
ob tem času, ob tej uri:
jutri otovrej se spet vidimo
otóžen
-žna -o
prid.
, otóžnejši
(
ọ́ ọ̄
)
ki je v stanju čustvene prizadetosti:
otožen človek
;
biti, postati otožen
;
ekspr.
danes si pa nekam otožen
žalosten, potrt
//
ki izraža, kaže tako stanje:
otožen glas, pogled, smehljaj
//
ki povzroča tako stanje:
otožen spomin
;
obšle so ga otožne misli
/
otožna glasba, pesem
/
ekspr.
otožna jesenska pokrajina
otóžno
prisl.
:
otožno gledati v daljavo
;
otožno se nasmehniti
;
ne bo je več nazaj, je otožno rekel
;
sam.:
v njenih očeh je bilo nekaj otožnega
otóžje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
otožnost
:
obšlo ga je hudo otožje
/
otožje njegovih oči
/
z otožjem je pomislil nanjo
otóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
stanje otožnega človeka:
obšla ga je globoka otožnost
/
ganila ga je otožnost njenih oči
/
ekspr.
mrakotna otožnost jesenske pokrajine
/
z otožnostjo je mislil na mladost
otrapáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.
zmesti
2
,
zbegati
:
čisto ga je otrapal
otrdélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje otrdelega:
otrdelost kože
/
otrdelost rok
/
ekspr.
njegov obraz je kazal nekakšno otrdelost
negibnost, togost
♦
med.
otrdelost sklepa
zmanjšana gibljivost zaradi povečane napetosti tkiva ob sklepu
otrdéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati trd, trši:
po gnetenju je snov otrdela
/
nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela
2.
postati manj gibljiv, manj prožen:
prsti, udje so mu z leti otrdeli
/
otrdeti od mraza, od dolge vožnje
//
ekspr.
postati negiben, tog:
od strahu smo otrdeli
/
obraz mu je v trenutku otrdel
3.
ekspr.
postati trd, brezčuten:
v tem poklicu je čisto otrdel
/
srce ji je otrdelo
♦
jezikosl.
otrdeti
izgubiti palatalni element
;
med.
mišica otrdi
postane napeta in manj prožna
otrdèl
in
otrdél -éla -o:
otrdela koža
;
otrdela plast zemlje
;
otrdelo koleno
otrdévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
postajati trd, trši:
snov je le počasi otrdevala
2.
ekspr.
postajati trd, brezčuten:
pri tem delu je začel otrdevati
/
čuti, da ji srce otrdeva
otrdína
-e
ž
(
í
)
med.
bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu:
imeti neznatno otrdino na roki
;
otrdina v desni dojki
otrdítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od otrdeti ali otrditi:
otrditev tekoče snovi
/
otrditev spolnega organa
otrdíti
-ím
dov.
, otŕdil
(
ī í
)
1.
narediti, da postane kaj trdo, trše:
otrditi platno s škrobom
;
otrditi rezilo s kaljenjem
2.
povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno:
mraz mu je otrdil prste
3.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten:
pogosti taki prizori so ga otrdili
/
prevzetnost ji je otrdila srce
otrébek
-bka
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.
1.
kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže:
otrebki solate
2.
zastar.
iztrebek
:
bolnikovi otrebki
/
pobiral je konjske otrebke
♦
vet.
otrebki
plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo
otrebíti
in
otrébiti -im,
tudi
otrébiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́
)
odstraniti odvečno iz česa:
otrebiti mlad gozd
;
otrebiti ledino kamna
/
otrebiti ribe
odstraniti drobovje
/
otrebiti solato
/
otrebiti drevje mahu, vej
odstraniti mah, veje
;
otrebiti pot
očistiti
otrebíti se
in
otrébiti se,
tudi
otrébiti se
izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo;
iztrebiti se
:
bolnik se je otrebil
♦
čeb.
čebele se otrebijo
se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja
;
vet.
otrebiti se
izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice
otrébljen
-a -o:
otrebljen gozd
;
otrebljena solata
otrépati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
otepati
,
otresati
:
otrepati sneg s plašča
/
otrepati obleko
otrésanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od otresati:
otresanje prahu s čevljev
/
otresanje sadnega drevja
/
otresanje z glavo
●
pog.,
slabš.
otresanje jezika
kritiziranje, ugovarjanje
♦
šport.
otresanje mišic
gibi za sproščanje mišic
otrésati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
s tresenjem odstranjevati s česa:
otresati prah s čevljev
;
otresati sadje z drevja
;
z vej se je otresal sneg
/
otresati pepel s cigare
/
otresati klobuk, plašč
;
otresati s snegom pokrite veje
2.
nav. ekspr.
delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja:
pes je otresal z glavo in divje renčal
●
pog.,
slabš.
jezik otresati
kritizirati, ugovarjati
;
otresati jezo na koga, nad kom
stresati
;
že spet sitnost otresa
stresa
otrésati se
1.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
prizadevati si, da kdo odide, se oddalji:
težko se je otresala vsiljivcev
;
na vse načine se je otresala spremljevalca
//
delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:
otresati se strahu, žalosti
/
otresa se misli nanj
;
otresati se skrbi
/
otresa se vseh dolžnosti, obveznosti
/
otresati se starih navad
2.
odklanjati, ne marati:
otresati se hvale, priznanja
●
pog.,
ekspr.
spet se otresa nanj
ga zmerja, ošteva
;
ekspr.
otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi
se jezi, jih kritizira
;
ekspr.
kar naprej se nekaj otresa
izraža nezadovoljstvo, nesoglasje
otresávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
otresati
:
otresavati sneg z vej
/
otresaval je z glavo
/
otresavati se spominov
otrésniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z enkratnim sunkom stresti, otresti:
otresnila je mokro krilo
/
ekspr.
nejevoljno je otresnil z glavo
;
konj je otresnil z grivo
otresováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
otresati
:
otresovati sneg z vej
/
hiteli so otresovati drevje, da se ne bi polomilo
otrésti
otrésem
dov.
, otrésite
in
otresíte;
nam.
otrést
in
otrèst
(
ẹ́
)
1.
s tresenjem odstraniti s česa:
otresti prah z obleke
;
otresti sadje z drevja
;
z vej se je otresel sneg
/
otresti pepel s cigarete
/
otresti krpo
;
otresti plašč
;
otresel je zasnežene veje
2.
nav. ekspr.
narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja:
vola sta otresla z glavo
;
kokoš se je otresla in pila naprej
/
otresti z ramo
zmigniti, skomigniti
●
ekspr.
tega fanta pa niso otresli s tepke
je bister, prebrisan
;
otresti jezo na koga, nad kom
stresti
;
star.
otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel
zelo veliko
otrésti se
1.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji:
otresti se nezaželenega gosta
;
komaj se je otresla spremljevalca
znebila
//
narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne
nastopi:
otresti se bolezni
;
otresti se strahu, žalosti
/
otresti se neprijetnih misli, skrbi
/
otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti
/
ne more se otresti starih navad
2.
zastar.
odgovoriti
,
reči
:
ne grem, se je otresel
●
star.
spet se je otresla nanj
ga je ozmerjala, oštela
;
ekspr.
sovražnikov so se otresli
so jih premagali, uničili
otréti
otrèm
tudi
otárem
dov.
, otrì otríte; otŕl
(
ẹ́ ȅ, á
)
1.
odstraniti kaj mokrega s potegom po površini:
otrla mu je solzo
;
z dlanjo si je otrl pot s čela
/
otreti s čopiča odvečno lepilo
/
otreti potno čelo
;
z robcem si je otrla solzni obraz
//
narediti kaj suho, z drgnjenjem, zlasti s tkanino;
obrisati
1
:
otreti oči z robcem
;
otreti si mokre roke
;
usta si je otrl kar z rokavom
2.
knjiž.
zdrgniti
:
otreti prepotenega konja s slamo
;
otreti si zaspane oči
pometi
3.
navadno v zvezi s
konoplja, lan
odstraniti olesenelo steblo od ličja:
terice so otrle ves lan
●
ekspr.
otreti komu solze
potolažiti ga; pomagati mu v nesreči
otrínjati
-am
nedov.
(
í
)
odstranjevati ogorek:
otrinjati trsko
/
otrinjati gorečo svečo
/
otrinjati cigareto
/
otrinjati pepel po tleh
otresati
otŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
z rahlim udarjanjem odstraniti s česa:
otrkati sneg s čevljev
/
otrkati pepel iz pipe
iztrkati
/
škornje je otrkal ob prag
2.
obtrkati
:
otrkal je zid, da bi ugotovil njegovo trdnost
otrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa:
otrkavati blato, sneg s čevljev
/
otrkavati čevlje ob prag
2.
obtrkavati
:
otrkavati steno, strop
otrníti
otŕnem
dov.
(
ī ŕ
)
1.
odstraniti ogorek:
otrniti trsko
/
otrniti svečo
/
otrniti cigareto
/
otrniti pepel s cigarete
otresti
2.
star.
otreti
,
obrisati
1
:
otrniti pot, solzo
/
otrnil si je potno čelo
3.
nar.
udariti
:
s palico ga je otrnil po glavi
otrób
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.
1.
z mletjem odstranjeni ovojni del semena pšenice, rži:
krmiti z otrobi
;
moka in otrobi
/
pšenični otrobi
2.
ekspr.
vsebinsko prazno govorjenje, pisanje:
nimam časa prebirati teh otrobov
●
ekspr.
otrobe vezati
vsebinsko prazno govoriti
♦
kozm.
mandeljnovi otrobi
zdrobljena mandeljnova jedrca, iz katerih je iztisnjeno olje, za
nego kože
otróbast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki vsebuje veliko otrobov:
otrobasta moka
otróbov
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od otrob:
otrobova krma
otročád
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
več otrok, otroci:
ob peči se je grela otročad
;
opazoval je otročad na cesti
;
vaška otročad
otročáj
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
otrok
:
na cesti so kričali otročaji
;
vaški otročaji
otročájnar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.,
zastar.
otrok
:
gruča otročajnarjev je stala na bregu in se smejala
otročaríja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
otročje govorjenje ali ravnanje:
to je otročarija
/
delati, govoriti, pisati otročarije
otročáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
govoriti, misliti ali ravnati kot otrok:
zdaj bi že moral nehati otročariti
otročè
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
1.
ekspr.
otrok, navadno droben, majhen:
otroče v naročju je zajokalo
;
otročeta so bežala pred njim
;
obnašal se je kakor otroče osmih let
2.
slabš.
mladenič
,
fant
:
spravi svoj meč, otroče
otrôček
-čka
m
(
ō
)
manjšalnica od otrok:
otroček spet joka
;
varovati otročka
otročìč
-íča
m
(
ȉ í
)
knjiž.
otročiček
,
otroček
:
bil je prijazen otročič
/
prišla je mati z dvema otročičema
otročíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od otrok:
otročiček je zajokal
;
obnaša se kot otročiček
/
toži se ji po otročičkih
otročíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
otročarija
:
to so otročije
;
pripovedoval je o svojih otročijah
otróčji
-a -e
prid.
(
ọ́
)
1.
navadno v povedni rabi
po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku:
mlada je še in precej otročja
/
otrok je za svoja leta še otročji
ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje
;
ekspr.
tako gledanje se nam zdi otročje
nezrelo, neresno
2.
star.
otroški
:
spomini na otročja leta
/
otročji čevlji
;
otročje igrače
otróčje
prisl.
:
bil je otročje vesel
;
to je otročje lahko narediti
;
po otročje govoriti
;
sam.:,
ekspr.
gre mu na otročje
postaja otročji
otróčjost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost otročjega človeka:
sramovala se je svoje otročjosti
/
starostna otročjost
/
ekspr.
spoznal je otročjost svojih misli
nezrelost, neresnost
otróčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska v prvih šest do osem tednih po porodu:
nosečnice in otročnice
;
streže mu kot otročnici
otróčniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na otročnice:
otročniška strežnica
♦
med.
otročniška mrzlica
bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; poporodna mrzlica
otròk
-ôka
m
,
mest. ed.
otrôku
in
otróku,
mn.
otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki
(
ȍ ó
)
1.
deček ali deklica v prvih letih življenja:
otrok je zaspal
;
negovati, pestovati, previjati otroka
;
vzgajati otroke
;
posvojiti otroka
;
rada je pri otrocih, z otroki
;
lažnivi, razvajeni otroci
;
lep, zanemarjen, zapuščen otrok
;
duševno nerazvit otrok
;
cepljenje otrok proti davici
;
vzgoja in varstvo otrok
;
skrb za otroke
;
jokal je kot otrok
močno, brez obvladovanja
/
otrok že hodi
zna hoditi
;
pog.
vzeti otroka za svojega
posvojiti ga
;
ekspr.
pusti ga, saj je še napol otrok
/
ekspr.
čudežni otrok
ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost
;
delavski, kmečki, mestni otroci
;
domski otrok
v domu vzgojen in odrasel otrok
;
predšolski, šoloobvezni otroci
/
otrok s posebnimi potrebami
ki zaradi motnje v razvoju, bolezni potrebuje pomoč, prilagoditev
programa pri vzgoji in izobraževanju
2.
človeški potomec v odnosu do staršev:
dati otroka v rejo, varstvo
;
dobiti, roditi otroka
;
imata dva otroka
;
bila jima je dober, ubogljiv otrok
;
to je njun edini otrok
;
ima tri nepreskrbljene otroke
;
nezaželen otrok
;
ekspr.
otrok ljubezni
spočet iz ljubezni, želje staršev
;
to so otroci iz prvega zakona, od prve žene
;
vabljeni so bili starši z otroki
;
družina brez otrok
;
ekspr.
ostala je sama s kopo otrok
;
skrbi zanj kakor za svojega otroka
/
nezakonski otrok
ki ni rojen v zakonski zvezi
//
nav. ekspr.
(človeški) plod:
pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija
/
v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka
je imela splav
;
vznes.
ona nosi otroka pod srcem
je noseča
;
odločila se je, da bo otroka odpravila
povzročila izzvani splav
;
otrok iz epruvete
spočet z zunajtelesno oploditvijo
/
nedonošen otrok
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja,
značilnosti, kot jih določa samostalnik:
on je otrok fantazije
;
otrok revščine
/
on je otrok narave
/
otroci luči, svetlobe
veseli, vedri otroci
/
nav. mn.,
ekspr.
otrok cvetja
hipi
4.
knjiž.,
ekspr.,
z rodilnikom
rezultat
,
sad
:
uspeh je otrok truda in vztrajnosti
●
evfem.
otrok je moker
je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
;
ekspr.
razumi vendar, saj nisi otrok
si odrasel človek
;
ekspr.
ne bodi tak otrok
tako otročji, neumen
;
ekspr.
poročila sta se, ker je bil otrok že na poti
ker je bila ona noseča
;
ekspr.
že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil
premaknil, zganil
;
pog.
ne mara otroka
noče zanositi, roditi
;
star.
otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel
zelo veliko
;
knjiž.
dati, darovati življenje otroku
roditi ga
;
nižje pog.
nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke
povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela
;
star.
otroka ima pri prsih
doji ga
;
pog.
napravil ji je otroka
povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela
;
knjiž.
žena mu je dala, podarila otroka
rodila
;
ekspr.
odstaviti otroka
prenehati dojiti
;
ekspr.
štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda
mladiča
;
ekspr.
pričakuje otroka
je noseča, bo rodila
;
nar.
levi otroci
ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi,
nezakonski otroci
;
ekspr.
on je velik otrok
otročji, naiven
;
ekspr.
to ve, zna vsak otrok
je splošno znano; je zelo lahko, preprosto
;
knjiž.,
ekspr.
bil je pravi otrok svojega časa
človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel,
ustvarjal
;
veliko babic – kilav otrok
kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha
;
preg.
majhni otroci – majhne skrbi
;
preg.
kakršni starši, taki otroci
♦
med.
debilen otrok
nekdaj
lahno duševno nerazvit
;
defekten otrok
nekdaj
telesno ali duševno nerazvit
;
ped.
razvojno moten otrok
oviran v normalni rasti, vzgoji
;
pravn.
legitimirati otroka
pozakoniti
otrôkec
-kca
m
(
ȏ
)
otročiček
,
otroček
:
otrokec se igra z žogo
otrôkov
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na otroka:
otrokov glas
;
otrokov duševni razvoj
;
otrokova nesamostojnost
/
bil je otrokov skrbnik
otróški
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na otroke:
otroški organizem
;
otroška domišljija
;
otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma
;
otroško veselje
/
otroški govor, jezik
/
otroška doba
;
tu je preživel svoja otroška leta
/
otroške bolezni
bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi
/
pel je otroški zbor
;
razstava otroških risb
/
otroški čevlji
;
otroški voziček
;
otroške igrače, slikanice
;
otroška obleka, postelja, soba
;
otroško igrišče
/
otroški film
/
otroški dispanzer
;
otroški parlament
predstavništvo učencev kake šole, šol kakega območja, ki na
zborovanju zastopajo interese svojih vrstnikov; sestanek,
zborovanje tega predstavništva
;
otroški vrtec
ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok
;
otroški zdravnik
;
otroške jasli
zlasti prva leta po 1945
ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok
;
otroška klinika
;
otroško varstvo
/
otroški dodatek
dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke
//
nav. ekspr.
tak kot pri otroku:
mati je imela čisto otroški obraz
;
ima še otroško pisavo
neizpisano, okorno
●
ekspr.
otroške bolezni mlade države
začetne pomanjkljivosti, napake
;
nar.
žena je v otroški postelji
je pred kratkim rodila
;
ekspr.
čudil se je takim besedam iz otroških ust
besedam, ki jih je izrekel otrok
♦
gastr.
otroški piškoti
piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice
;
med.
otroška paraliza
virusna bolezen, navadno z ohromitvami
otróško
prisl.
:
otroško se veseliti
;
bil je otroško zaupljiv
;
sam.:
nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu
otróškost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost otroškega:
njegov obraz izraža otroškost
/
vedrost in otroškost
//
otroška doba, otroštvo:
že iz otroškosti sta bila velika prijatelja
otróškovárstven
-a -o
prid.
(
ọ́-ȃ
)
nanašajoč se na varstvo otrok:
otroškovarstvena vprašanja
otróštvo
-a
s
(
ọ̄
)
1.
doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe:
poznata se že iz otroštva
;
veselo otroštvo
;
doživetja otroštva
♦
ped.
zgodnje otroštvo
doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v
šolo
//
ta doba pri posameznem človeku:
otroštvo je preživljal na deželi
/
v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov
2.
kar je značilno za to dobo:
bili so polni otroštva
/
ekspr.
to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši
otròv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
zastar.
strup
:
izpiti otrov
/
otrov za miši
otrováti
otrújem
dov.
(
á ú
)
zastar.
zastrupiti
:
otrovala je svojega moža
/
z lažmi ji je otroval srce
otrován
-a -o:
otrovana puščica
otrôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
zastar.
strupen
2
:
otrovna pijača
/
otrovno ozračje
otŕpel
-pla -o
[
otərpəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
negiben, tog, manj občutljiv:
od mraza ima otrpel obraz
;
otrpli prsti
/
ekspr.
vsa otrpla je čakala do jutra
/
te živali otrple počakajo pomladi
/
otrplo stanje
;
pren.,
knjiž.
otrpla tišina, žalost
♦
med.
težje in počasneje gibljiv; manj občutljiv;
prim.
otrpniti
otŕpen
-pna -o
prid.
(
ȓ
)
med.,
v zvezi
otrpni krč
tetanus
:
cepivo proti otrpnemu krču
otrpévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
postajati negiben, tog, manj občutljiv:
roke so jim otrpevale od mraza
otŕplica
-e
ž
(
ȓ
)
knjiž.
otrplost
,
odrevenelost
:
zdramiti se iz otrplice
otŕplost
-i
ž
(
ŕ
)
stanje otrplega:
otrplost roke je popustila
/
zimska otrplost plazilcev in žuželk
♦
med.
težja in počasnejša gibljivost; manjša občutljivost
otŕpniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
postati negiben, tog, manj občutljiv:
od mraza mu je otrpnil obraz
;
prsti so mu otrpnili
/
ekspr.
otrpniti od strahu
;
pren.,
knjiž.
čas je nekako otrpnil
;
njene misli so otrpnile v bridkem spoznanju
otŕpnjen
-a -o
star.
otrpel
:
govoril je, kakor bi imel otrpnjen jezik
;
od mraza otrpnjene roke;
prim.
otrpel
otŕpnjenje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od otrpniti:
otrpnjenje mišic, sklepov, tilnika
/
iz otrpnjenja ga je zbudil glasen krik
iz otrplosti
otŕpnjenost
-i
ž
(
ȓ
)
ekspr.
otrplost
:
odrevenelost in otrpnjenost
/
ni si znal odgovoriti, od kod ta čustvena, umska otrpnjenost
otŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
nar.,
v zvezi z
okno, vrata
nekoliko odpreti:
na rahlo je otrznil vrata in pogledal v sobo
otŕznjen
-a -o:
otrznjeno okno
Ottov
-a -o
[
ótov-
]
prid.
(
ọ̑
)
strojn.,
v zvezi
Ottov motor
in
ottov motor
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko
sredstvo bencin ali plin:
vgraditi Ottov motor
otujíti
-ím
dov.
, otújil
(
ī í
)
knjiž.
odtujiti
:
to ga je otujilo domu
otujèn
-êna -o
in
otújen -a -o:
bili so otujeni ljudstvu
ótva
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
(velika) divja raca:
nad jezerom poletavajo otve
otvárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih;
odpirati
:
otvarjati sestanek, skupščino
/
otvarjati razstavo
2.
izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po
predpisih:
otvarjati novo cesto
;
slavnostno otvarjajo obnovljeno kegljišče
●
zastar.
otvarjati vrata na stežaj
odpirati
otvésti
otvézem
in
otvêsti otvêzem
dov.
, otvézel
(
ẹ́; é
)
nar. koroško
privezati
,
navezati
:
na cesti je psa spet otvezel
/
otvesti koga čez pas
/
otvesti z verigo
otvézen
-a -o:
pes je bil otvezen na vrvici
;
otvezena živina
otvéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. koroško
veriga (za privezovanje goveda k jaslim):
živina je rožljala z otvezami
/
volovske otveze
otvézati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nar. koroško
privezovati
,
navezovati
:
otvezati kravo k jaslim, psa na vrvico
otvorítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od otvoriti:
otvoritev zborovanja
/
otvoritev razstave
/
otvoritev ceste, nove avtobusne linije
♦
šah.
otvoritev igre
začetna poteza igre
;
indijska otvoritev
//
prireditev ob slovesni izročitvi česa v javno, splošno uporabo:
biti na otvoritvi
;
na večer pred otvoritvijo so imeli nastopajoči zadnje vaje
otvóriti
-im
dov.
(
ọ̄
)
1.
narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih;
odpreti
:
otvoriti kongres, zborovanje
;
sejo otvori predsednik
/
otvoriti razstavo
2.
izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po
predpisih:
otvoriti cesto, most
;
otvorili so novo šolo
●
zastar.
deklica naglo otvori okno
odpre
otvórjen
-a -o:
cesta bo otvorjena prihodnje leto
otvorítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na otvoritev:
otvoritvena slovesnost
/
otvoritveni govor
/
otvoritvena predstava sezone
prva, uvodna
;
otvoritveno zborovanje
outlet
-a
[
áu̯tlet
]
m
(
ȃ
)
trg. žarg.
prodajalna, v kateri se lahko izdelki iz preteklih sezon kupijo po
znižanih cenah:
prodali so skoraj vso sezonsko kolekcijo, ostanke pa preselili v
svoje outlete
/
center outlet
;
trgovina outlet
;
v prid. rabi:
outlet center
;
outlet trgovina
output
-a
[
áu̯tput
]
m
(
ȃ
)
1.
količina česa, kar je izdelano, narejeno z ročnim, strojnim, umskim
delom, izložek:
output se niža, viša
;
kulturni output
;
raziskovalni, znanstveni output univerze
;
rast, upad kakovosti outputa
/
optimalni output glede na vložena sredstva
2.
rezultat računalniške obdelave podatkov:
prikaz outputa
;
input in output
3.
rač.
del računalniškega sistema, ki prenaša podatke iz procesne enote,
izhod:
zaslonski output
outsider
-ja
[
áu̯tsájder
]
m
(
ȃ-ȃ
)
1.
šport. žarg.
kdor ima na tekmovanju malo možnosti za zmago:
tekmovalci so se razdelili na dve skupini – boljše igralce in
outsiderje
/
njihovo moštvo je letos igralo vlogo outsiderja
2.
pog.
kdor ni vključen v kako skupnost, obstranec:
vsi junaki v romanu so outsiderji in boemi
;
družbeni outsider
outsiderski
-a -o
[
áu̯tsájderski
]
prid.
(
ȃ-ȃ
)
nanašajoč se na outsiderje:
outsidersko igranje
/
pisatelj opisuje outsiderski položaj glavnega junaka
outsiderstvo
-a
[
áu̯tsájderstvo
]
s
(
ȃ-ȃ
)
publ.
stanje, položaj človeka, ki se ne vključi v kako skupnost:
nezaupanje ga je pripeljalo v outsiderstvo
ouzo
in
úzo
-a
[
úzo
]
m
(
ȗ
)
grška žgana pijača z aromo janeža:
natočiti, piti ouzo
;
kozarec ouza
;
vino, pivo in ouzo
òv
in
ôv
medm.
(
ȍ; ȏ
)
izraža telesno ali duševno trpljenje:
ov, je zastokal
ovácija
-e
ž
(
á
)
nav. mn.
z glasnim pozdravljanjem, vzklikanjem izraženo navdušenje,
odobravanje:
dirigent je bil deležen velikih ovacij
;
predlog je bil sprejet z ovacijami
/
govorniku so priredili dolgotrajne ovacije
ovádba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od ovaditi:
med vojno je živel od ovadb
;
grozila mu je z ovadbo
/
navesti čas ovadbe
2.
kar je z ovadbo sporočeno:
ugotavljati utemeljenost ovadbe
/
brati, dati, vložiti ovadbo
;
anonimna, pisna ovadba
♦
pravn.
kriva ovadba
ki ni v skladu z dejstvi
ovádenec
-nca
m
(
ȃ
)
pravn.
kdor je ovaden:
ovadenec in ovaditelj
ovadítelj
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
kdor sporoči pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja ali dejanje
samo:
podpis ovaditelja
ováditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji:
sosed ga je ovadil policiji
;
nekdo ga je ovadil, da preprodaja drogo
2.
sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja:
tihotapci so imeli srečo, da jih ni nihče ovadil
;
ovaditi tatu
//
zastar.
povedati, sporočiti sploh:
ovadil nam je njegove namene
;
niti z eno kretnjo se ni ovadil
izdal
ováden
-a -o:
biti ovaden policiji
ovadník
in
ovádnik -a
m
(
í; ȃ
)
zastar.
ovaduh
:
ovadniki so nam delali skrbi
ovadúh
-a
m
(
ū
)
kdor sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji:
ta človek je izdajalec in ovaduh
;
bal se je policije in njenih ovaduhov
ovadúhinja
-e
ž
(
ū
)
ženska, ki sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom
škodovati ji:
sumili so, da je ovaduhinja
ovadúški
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na ovaduhe:
ovaduška mreža
;
ovaduško delovanje, poročilo
/
izdal ga je ovaduški sosed
ovadúštvo
-a
s
(
ȗ
)
dejavnost ovaduhov:
osumiti koga ovaduštva
/
nagovarjali so ga k ovaduštvu
ovajálec
-lca
[
ovajau̯ca
in
ovajalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
ovaduh
:
postati ovajalec
;
bati se ovajalcev
ovájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od ovajati:
ovajanje in zapiranje svobodomislecev
;
ovajanje za denar
ovájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
sporočati nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji:
sumili so, da vohuni in ovaja
;
ovajali so nas okupatorju
2.
zastar.
izdajati
,
kazati
:
njeno vedenje je ovajalo odločnost
;
njegovo govorjenje ovaja, da je zelo bister
ovál
-a
m
(
ȃ
)
1.
kar je ovalne oblike:
izrezal je oval iz kartona in z njim zaprl odprtino
;
portret v ovalu
/
polni oval njenega obraza
2.
večji krožnik ovalne oblike:
naložiti meso na oval
/
veliki ovali izbranih jedi
oválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
po obliki podoben enakomerno (jajčasto) sploščenemu krogu:
rastlina z velikimi ovalnimi listi
;
ima ovalen obraz
/
ovalna oblika izreza
oválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost ovalnega:
ovalnost obraza
ovárij
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
biol.
spolna žleza, ki proizvaja jajčeca;
jajčnik
:
nerazviti ovariji
ôvbe
medm.
(
ȏ
)
zastar.
joj
2
,
ojoj
:
ovbe, osa me je pičila
/
ovbe, česa ne poveš
ôvca
-e
stil.
-é
ž
,
rod. mn.
ôvc
in
ovác
(
ó
)
1.
manjša domača žival z zelo gosto volnato dlako:
ovca beketa, bleja
;
pasti, striči ovce
;
čreda, trop ovc
;
razbežali so se kakor ovce
;
krotek kot ovca
/
merino ovca
z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije
♦
agr.
karakul ovca
z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije
;
ovca mesnate pasme
;
vet.
metljava ovca
;
zool.
divja ovca
zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec
ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis
//
ovčja samica:
pomolsti ovco
;
breja ovca
;
ovca in jagnje
2.
ekspr.
pohleven, ubogljiv človek:
vse življenje je bil ponižna ovca
●
ekspr.
je črna ovca v družini
edini, ki je drugačen, slab
;
slabš.
garjava ovca
kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico
;
ekspr.
pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca
slaboten, neodločen, zmeden človek
;
knjiž.
bili so kakor ovce brez pastirja
zbegani, zmedeni
ovčád
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
več ovc, ovce:
gnati ovčad na pašnik
ovčár
-ja
m
(
á
)
1.
pastir ovc:
ovčar žene ovce na planino
;
ovčarji in kozarji
2.
ovčarski pes:
pastirju pomagata dva ovčarja
//
srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo
dlako in košatim repom:
vzrejati ovčarje
/
nemški, škotski ovčar
ovčaríca
-e
ž
(
í
)
1.
pastirica ovc:
ovčarji in ovčarice
2.
zool.
ptica pevka z zelenkastim hrbtom in živo rumenim trebuhom, Motacilla
flava:
ovčáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
ukvarjati se z rejo, vzrejo ovc:
njegov oče je še ovčaril
/
celo leto je ovčaril pri sosedu
pasel ovce
ovčárka
-e
ž
(
á
)
1.
samica ovčarja:
ovčarka je lajala in cvilila vso noč
2.
bot.
užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na
betu;
slinavka
:
nabirati ovčarke in maslenke
ovčárna
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
ovčjak
:
za ovčarno rastejo orehi
ovčárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na ovčarje ali ovčarstvo:
ovčarska koča
/
to so znani ovčarski kraji
/
ovčarski pes
pes, ki čuva in vodi čredo
ovčárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc:
ta kraj je za ovčarstvo posebno ugoden
ovčerêja
tudi
ovčjerêja -e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc:
ovčereja in govedoreja
ovčerêjec
tudi
ovčjerêjec -jca
m
(
ȇ
)
kdor redi, vzreja ovce:
govedorejci in ovčerejci
ovčerêjski
tudi
ovčjerêjski -a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na ovčerejce ali ovčerejo:
ovčerejske farme
/
ovčerejska dela
ovčetína
in
ovčétina -e
ž
(
í; ẹ̑
)
ovčje meso:
jesti ovčetino
;
kuhana, pečena ovčetina
ovčíca
-e
ž
(
í
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od ovca:
pasti ovčice
;
tava okrog kakor izgubljena ovčica
●
ekspr.
pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev
več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem
prostoru
2.
ekspr.
faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika:
grajal je svoje neubogljive ovčice
3.
mn.
oblak v obliki majhnih, manjših kopic:
ovčice kažejo na dež
;
rdeče večerne ovčice
ovčína
-e
ž
(
í
)
1.
ovčje krzno:
z ovčino podložen plašč
/
za postelje so imeli le nekaj ovčin
//
usnje iz ovčje kože:
kovček je prevlečen z rdečo ovčino
;
boks in ovčina
2.
ovčje meso:
jesti ovčino
;
pečena ovčina
ovčják
-a
m
(
á
)
hlev, staja za ovce:
zapreti ovce v ovčjak
;
ovčjak in kozjak
ôvčji
-a -e
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na ovce:
ovčja koža
;
ovčje meso, mleko
/
ovčje usnje
/
ima topel ovčji kožuh
;
ovčja volna
/
ovčji sir
/
ovčji pastir
;
ovčja staja
/
ovčje garje
●
ekspr.
to je volk v ovčji koži
slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦
bot.
ovčje vime
užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno
nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus
;
zool.
ovčji zolj
žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah,
Oestrus ovis
ôvčka
-e
ž
(
ó
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od ovca:
pasti ovčke in koze
;
pohleven kot ovčka
/
jesti pečeno ovčko
2.
mn.
oblak v obliki majhnih, manjših kopic;
ovčice
:
po modrem nebu plavajo ovčke
ovčnják
-a
m
(
á
)
ovčjak
:
zapreti ovce v ovčnjak
;
podrt ovčnjak
ovdovélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje ovdovelega človeka:
zavračala je misel na ovdovelost
ovdovéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati vdovec, vdova:
hitro, zgodaj je ovdovel
ovdovèl
in
ovdovél -éla -o:
živela je s svojo ovdovelo hčerjo in vnukom
ovédati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
spoznavati kaj, zavedati se česa:
ovedati se misli, resničnosti
;
dobro smo se ovedali, da ni druge možnosti
//
kritično presojati, spoznavati svoja in tuja dejanja, mnenja ali
čutiti odgovornost zanje:
ljudje so se le polagoma politično ovedali
ovédenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ovedeti se:
jasno ovedenje
/
narodnostno ovedenje
ovédeti se
ovém se
dov.
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
spoznati kaj, zavedeti se česa:
ovedeti se dejanja, misli, resničnosti
;
šele zdaj se je ovedel velikega pomena tega dogodka
;
nekaj časa se ni ovedel, da je ranjen
;
v trenutku se je ovedela, za kaj gre
/
ovedeti se samega sebe
//
kritično presoditi, spoznati svoja in tuja dejanja, mnenja ali
čutiti odgovornost zanje:
idejno, narodnostno se ovedeti
2.
zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se:
tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedela
/
ko so se malo ovedeli, so nadaljevali
si opomogli
3.
zastar.
znajti se, vživeti se:
kar dobro se je ovedel v tujem mestu
ovédeti
zastar.
izvedeti
:
nikoli niso ovedeli, kdo ga je ubil
ovêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
zvejati
:
ovejati žito
ovekovéčenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ovekovečiti:
ovekovečenje dogodka
/
dočakal je svoje ovekovečenje na plakatu
ovekovečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.
z umetniško upodobitvijo delati, da postane, ostane kaj v prihodnosti
znano, poznano:
radi so ovekovečevali bojne prizore
/
slika ovekovečuje njeno lepoto
//
delati kaj znano, poznano sploh:
ovekovečevati ravnanje koga
ovekovéčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
z umetniško upodobitvijo narediti, da postane, ostane kaj v
prihodnosti znano, poznano:
ovekovečiti dogodek
;
ovekovečiti ženino lepoto
;
v pesmih je ovekovečil svoj čas
;
s tem romanom se je ovekovečil
//
narediti kaj znano, poznano sploh:
svoj nastop so ovekovečili s plakati
●
ekspr.
prizor je ovekovečil s kamero
ga posnel
;
ekspr.
moral se je ovekovečiti na bukvi
vrezati v bukev svoje ime
ovél
in
ovèl -éla -o
[
oveu̯
]
prid.
(
ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́
)
nekoliko (u)vel:
ovel šopek, venec
;
ovela trava
/
koža na obrazu je bila ovela
;
ovela roka
;
pren.,
ekspr.
ovela ljubezen;
prim.
oveniti
ôven
ôvna
m
(
ó
)
1.
ovčji samec:
čredo vodi star oven
;
ovni in kozli
;
blejati, meketati kot oven
/
plemenski oven
2.
kdor je rojen v astrološkem znamenju ovna:
samski, vezani oven
;
bik, oven, strelec in vodnar
/
znamenje ovna
3.
grad.
priprava v obliki klade za zabijanje pilotov:
podpornike so zabili v vodo z ovnom
4.
v starem in srednjem veku
vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov:
ovni in katapulti
/
oblegovalni oven
●
rojen je v znamenju ovna
v času od 21. marca do 20. aprila
♦
astron.
Oven
prvo ozvezdje živalskega kroga
;
teh.
hidravlični oven
črpalka, ki z energijo tekoče vode potiska vodo v sunkih navzgor
ovênčati
-am
in
ovénčati -am
dov.
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
knjiž.
okrasiti z vencem, rožami:
ovenčati sliko
/
glavo so ji ovenčali z belim venčkom
;
pren.
ovenčali so ga s slavo
2.
vznes.
zelo uspešno končati kaj:
boj so ovenčali z zmago
●
knjiž.,
ekspr.
čas jo bo ovenčal z lovorom, slavo
postala bo slavna
ovênčan
in
ovénčan -a -o:
ovenčane glave deklic
●
ekspr.
vrnil se je ovenčan z lovorom, slavo
kot zmagovalec
ovenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje ovenelega:
zaradi ovenelosti so vrtnice izgubile tudi svoj opojni duh
/
ovenelost kože
ovenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati nekoliko (u)vel:
rože so hitro ovenele
;
vrtnice rade ovenijo
;
pren.,
ekspr.
dekle je od žalosti ovenelo
//
knjiž.
prenehati obstajati (v veliki meri):
njegova slava je sčasoma ovenela
;
njuno tovarištvo je ovenelo
ovenèl
in
ovenél -éla -o:
ovenel cvet
;
starček z ovenelim obrazom
;
ovenelo listje
ovéniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
navadno sedanji čas
postati nekoliko (u)vel:
ta roža hitro ovene
;
pren.,
ekspr.
dekle od žalosti ovene
//
knjiž.
prenehati obstajati (v veliki meri):
nenadna ljubezen največkrat hitro ovene
ovénjen
-a -o
ovenel
:
ovenjen cvet;
prim.
ovel
,
oveneti
overítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj overi, overja:
overitelj zapisnika
overítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od overiti:
overitev dokumentov, zapisnika
/
overitev podpisa
ovériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
uradno potrditi enakost ali resničnost česa:
overiti prepis, spričevalo
/
overiti zapisnik
//
uradno potrditi sploh:
overiti podpis, pogodbo
ovériti se
zastar.
prepričati se:
overil se je, da je ta predpis samo formalen
ovérjen
-a -o:
overjen prepis
;
overjene listine
ovérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
uradno potrjevati enakost ali resničnost česa:
overjati prepise, spričevala
//
uradno potrjevati sploh:
overjati podpise, pogodbe
overovátelj
-a
m
(
ȃ
)
kdor kaj overovi, overovlja:
izvoliti dva overovatelja zapisnika
;
overovatelj podpisov, prepisov
overovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od overoviti:
overovitev dokumentov
overôviti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
1.
uradno potrditi enakost ali resničnost česa:
overoviti prepis, spričevalo
/
overoviti zapisnik
//
uradno potrditi sploh:
overoviti oporoko
2.
zastar.
preveriti
:
vseh citatov nisem mogel na novo overoviti
overôvljen
-a -o:
overovljeni podpisi
overôvljati
-am
nedov.
(
ó
)
uradno potrjevati enakost ali resničnost česa:
overovljati spričevala
/
overovljati zapisnike
//
uradno potrjevati sploh:
overovljati podpise
ôves
ôvsa
m
(
ó
)
kulturna rastlina, katere lat je sestavljen iz večcvetnih klaskov, ali
njeno seme:
sejati, žeti oves
;
konj zoblje oves
;
vreča ovsa
♦
agr.
nakaliti oves
oveselíti
-ím
dov.
, ovesélil
(
ī í
)
star.
razveseliti
:
z darilom jo je zelo oveselil
;
obiska se je oveselila
/
pogovor mu je pregnal žalost in ga oveselil
oveseljèn
-êna -o:
pa so le prišli, reče oveseljen
;
njen oveseljeni obraz se je v hipu spremenil
ovésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z obešanjem česa pokriti, prekriti, navadno v veliki, preveliki meri:
prazne stene je ovesil s slikami
/
sneg je pokril zemljo in ovesil smreke z ivjem
2.
ekspr.
naložiti
,
naprtiti
:
ovesili so mu to neprijetno pravdo
●
knjiž.
ovesili so ji tatvino
pripisali, prisodili
ovéšen
-a -o:
bila je ovešena z nakitom
;
drevesa, razkošno ovešena z mladim zelenjem
;
ekspr.
nebo je ovešeno z oblaki
ovésti se
ovém se
in
ovêsti se ovém se
dov.
,
2. mn.
ovéste se,
3. mn.
ovêjo se
in
ovedó se; ovédi se ovédite se
in
ovêdi se ovêdite se
in
ovedíte se; ovédel se ovédla se
in
ovêdel se ovêdla se; ovéden
(
ẹ́; é ẹ́; ovẹ́di ovẹ́dite, ovédi ovédite; ovẹ̄del ovẹ̄dla ovẹ́dli, ovēdel
ovédla
)
zbuditi se iz nezavesti, zavedati se:
tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedla
ovéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z obešanjem česa pokrivati, prekrivati, navadno v veliki, preveliki
meri:
ovešati stene s slikami
/
ekspr.
ovešati se z medaljami
/
sneg oveša smreke
;
pren.
resnico ovešajo s praznimi frazami
●
ekspr.
trte se ovešajo z grozdki
jih dobivajo
2.
ekspr.
nalagati
1
,
naprtovati
:
oveša mu skrbi
ovéti
ovêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
knjiž.
z vetjem obdati:
lahen veter ga je ovel
/
ko je stopil v sobo, ga je ovela plesnoba
ovévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
z vetjem obdajati:
oveval ju je hladen veter
/
soparen zrak je oveval poslušalce v dvorani
●
knjiž.
ovevali so jo spomini
obhajali, prevzemali
ovijáča
-e
ž
(
á
)
1.
nav. mn.
širši trak iz tkanine za ovijanje meč:
noge je imel ovite z ovijačami
//
kos blaga za ovijanje česa sploh:
okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna
2.
star.
turban
:
glavo mu je pokrivala pisana ovijača
3.
zastar.
ovijalka
:
hodnik je bil ves prepreden z ovijačami
ovijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ovijanje:
ovijalni papir
/
ovijalna rastlina
ovijalka
ovijálka
-e
[
tudi
ovijau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
rastlina, ki se pri rasti ovija okoli opore:
balkon krasijo enoletne ovijalke v lončkih
;
oklenila se ga je kakor ovijalka debla
/
dati ovijalki oporo
ovíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od ovijati:
ovijanje debel sadnega drevja s slamo
/
ovijanje fižola okrog prekle
/
ovijanje perila
ovíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z navijanjem okrog česa varovati ali združevati:
s slamo ovijati mlada drevesa
;
ovijati šopek s svilenim trakom
/
ovijala si je šal okoli vratu
2.
nav. ekspr.
biti, nahajati se okrog česa:
mesto je ovijala gosta megla
/
plašč ji ovija telo
/
bršljan ovija drevo
;
fižol se ovija okoli prekle
//
dajati, polagati okrog česa:
ovijala mu je roke okrog vratu
3.
dajati, delati čemu ovitek:
ovijati knjige, revije
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
srce mi ovija obup
;
ovijala jo je velika skrb
5.
z vitjem odstranjevati tekočino:
ovijati perilo
●
ekspr.
žena ovija moža okoli mezinca, prsta
mož stori vse, kar žena želi, hoče
;
ekspr.
vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico
pila, popivala
;
ekspr.
ovijati lase v kito
spletati, povezovati
ovíjati se
star.
oblačiti se, zavijati se:
ženske so se začele ovijati v jope
ovijajóč
-a -e:
divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla
;
ovijajoče se steblo
ovínek
-nka
m
(
ȋ
)
1.
del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer:
avtobus je pripeljal izza ovinka
;
oster, nepregleden ovinek
/
na poti domov je naredil ovinek
šel je po daljši poti, ne naravnost
/
zvoziti ovinek
/
pog.
rezati ovinek
;
ekspr.
njegova senca je izginila za ovinkom
/
pot se v ovinkih spušča v dolino
/
ovinek na, v desno
na, v desno stran
;
pren.,
ekspr.
srečno je prevozil vse ovinke v življenju
2.
nav. ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
brez ovinkov
izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito:
govoriti, povedati brez ovinkov
;
brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala
3.
nav. ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
po ovinkih
izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno:
svoj cilj je dosegel po ovinkih
;
po ovinkih ga je spraševala o dogodkih na vasi
;
po ovinkih je napeljeval temo za pogovor
●
ekspr.
ognil se je je v velikem ovinku
nikakor je ni hotel srečati
;
ekspr.
kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej
ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen
povedanega, govorjenja
ovíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
agr.
pripraviti novo posodo za vino z izlužitvijo:
oviniti sod
2.
zastar.
opijaniti
:
če le morejo, ga ovinijo
;
nekoliko se je ovinil
ovínkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ovinkati:
ovinkanje ceste
/
brez ovinkanja je povedala svoje mnenje
ovinkáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
prikrito, neodkrito, posredno govoriti, ravnati:
pri delu niso ovinkarili
;
ne da bi ovinkaril, ji je povedal vse, kar misli
♦
navt.
premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri
jadranju proti vetru; križariti
ovinkárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ovinkariti:
pogovarjati se odkrito, brez kakršnegakoli ovinkarjenja
ovínkarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ovinkarstvo:
ovinkarsko pisanje
/
ovinkarski način izpovedovanja resnice
;
po ovinkarski poti so prišli do denarja
ovínkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
ekspr.
prikrito, neodkrito, posredno govorjenje, ravnanje:
dolgovezno ovinkarstvo
;
sovražil je hinavščino in ovinkarstvo
ovínkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ovinek:
ovinkasta cesta, steza
/
ovinkasta vožnja
/
postavljali so mu ovinkasta vprašanja
ovínkasto
prisl.
:
gaz se je ovinkasto vzpenjala v hrib
ovínkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
delati ovinke:
cesta ovinka po dolini
/
ovinkala je med grmovjem
2.
ovinkariti
:
priliznjeno je hodil in ovinkal okoli človeka
ovínkoma
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
v ovinkih, po ovinkih:
steza se ovinkoma spušča v dolino
/
ovinkoma odgovoriti
ovíra
-e
ž
(
ȋ
)
1.
predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje:
skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira
;
odstranjevati, postavljati ovire
;
naravne, umetne ovire
;
prenosna ovira
;
ovira iz betona
//
v zvezi
žična ovira
ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico:
na cestah so postavili žične ovire
/
taborišče je obdajala žična ovira
ograja
2.
kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja:
biti ovira komu
;
delati, premagati, premostiti ovire
;
naleteti, zadeti na ovire
;
hude, velike ovire
;
moralne, objektivne, subjektivne ovire
;
ekspr.
kljub vsem oviram je uspel
/
palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro
v napoto
/
publ.
tehnične ovire
manj pomembne nevšečnosti, težave
♦
pravn.
dilatorne ovire
ki povzročajo časovno odložitev česa
;
šport.
tek z ovirami
tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir
ovirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ovira:
oviralni ukrepi
♦
fiz.
oviralna sila
sila, ki ovira gibanje
ovíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ovirati:
oviranje prometa
/
njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč
;
oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo
oviráš
-a
m
(
á
)
športnik, ki tekmuje v teku z ovirami:
bil je naš najboljši oviraš
ovirášica
-e
ž
(
á
)
športnica, ki tekmuje v teku z ovirami:
zmagala je kanadska ovirašica
ovírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje:
preskočil je žico, ki ga je ovirala
;
skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili
/
gruča ljudi na cesti je ovirala promet
2.
povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja:
namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral
;
slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo
/
ovirati načrt, rast, razvoj
/
knjiž.
samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala
zadrževala
//
povzročati neugodne, slabe občutke;
motiti
2
:
njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval
ovirajóč
-a -e:
ovirajoč ukrep
;
ovirajoče verige
;
sam.:
hoditi skozi kaj ovirajočega
ovíran
-a -o:
v rasti, vzgoji oviran otrok
;
oviran prehod, promet
;
ovirana iniciativnost
/
delno ovirani učenci
navadno telesno, gibalno
;
brezplačne javne sanitarije za gibalno ovirane osebe
ovírnica
-e
ž
(
ȋ
)
psiht.
jopič z zelo dolgimi rokavi, zlasti za nemirne (duševne) bolnike:
obleči, odvzeti ovirnico
ovítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
predmet, ki varuje, ščiti knjigo:
knjiga ima ovitek
;
papirnat, usnjen ovitek
/
knjižni ovitek
;
ščitni ovitek
;
ovitek za knjigo
//
kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti:
zbiral je ovitke cigaretnih škatlic
;
revijo pošiljajo v ovitku
2.
kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne
namene:
zdravil se je z ovitki in inhalacijami
/
hladni, topli ovitki
♦
filat.
spominski pisemski ovitek
izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi,
znamkami, žigom
;
ovitek prvega dneva
na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva
njihove izdaje
;
ptt
pisemski ovitek
papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za
pisma
;
zal.
ovitek
za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom
in besedilom o avtorju na notranji strani
ovíti
ovíjem
dov.
(
í
)
1.
z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti:
oviti cevi
;
oviti mlado drevje
;
oviti šopek s trakom
/
ovila si je šal okrog vratu
2.
nav. ekspr.
biti, nahajati se okrog česa:
mesto je ovila gosta megla
/
slak je ovil trto
;
fižol se je ovil okoli prekle
//
dati, položiti okrog česa:
ovila mu je roko okrog pasu, vratu
3.
dati, narediti čemu ovitek:
oviti knjigo, revijo
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
ovil jo je velik strah
;
srce se ji je ovilo v žalost
5.
z vitjem odstraniti tekočino:
oviti perilo
●
zastar.
pot ovije okoli hriba
zavije, je speljana
;
ekspr.
oviti glavo z vencem
dati venec na glavo
;
ekspr.
oviti lase v kito
splesti, povezati
ovíti se
star.
obleči se, zaviti se:
ovil se je v suknjič
●
trdneje se ga je ovila
oklenila, se stisnila k njemu
;
ekspr.
bič se je ovil okrog jetnikovih ramen
zadel ga je udarec z bičem
ovít
-a -o:
vas je bila ovita v meglo
;
ovito drevje
●
ekspr.
izvor te družine je ovit v meglo
še ni raziskan, jasen
;
knjiž.
ta junak je ovit v mnogo anekdot
o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot
♦
obrt.
ovita petlja
petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije
okrog kvačke, igle
;
ovito krilo
krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je
zapeto samo v pasu
ovítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od oviti:
ovitje cevi
ovládati
-am
dov.
(
ā
)
star.
obvladati
:
težko je ovladal svoja čustva
/
ovladati položaj
/
nedov.
ovlada več tujih jezikov
/
hrepenenje jo je ovladalo
ovládan
-a -o:
bila je zelo zadržana, ovladana
ovladováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
obvladovati
:
ovladovati položaj
/
dobro ovladuje francoščino
ovladujóč
-a -e:
imel je prodoren in ovladujoč pogled
ovlaževálec
-lca
[
ovlaževalca
in
ovlaževau̯ca
]
m
(
ȃ
)
priprava za ovlaževanje, vlaženje zraka:
uravnavati vlažnost z rosilci in ovlaževalci
/
na radiatorje so namestili pločevinaste ovlaževalce
posode z vodo
ovlaževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ovlaževati:
tako ovlaževanje zraka za te rastline ne zadošča
;
naprava za ovlaževanje prostorov
ovlaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati kaj vlažno:
ovlaževati ozračje v rastlinjaku
;
prostori se avtomatično ogrevajo in ovlažujejo
ovlážiti
-im
tudi
ovlažíti -ím
dov.
, ovlážil
(
á ȃ; ī í
)
narediti kaj vlažno:
ovlažiti kožo z glicerinom, kremo
;
rana se mu je spet ovlažila
/
v teh prostorih je treba zrak večkrat ovlažiti
ovlážen
-a -o
tudi
ovlažèn -êna -o:
ovlažena krpa
ovnáč
-a
m
(
á
)
vet.
kunec s širokimi visečimi uhlji in ovnu podobno glavo:
beli, sivi ovnač
ovníca
-e
ž
(
í
)
ženska, rojena v astrološkem znamenju ovna:
energična ovnica
ovnìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od oven:
ovce in ovniči
♦
zool.
ovniči
nočni metulji z živo pisanimi krili, ki letajo podnevi, Zygaenidae
ôvnov
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na ovne:
ovnov hrbet
●
zvit si kot ovnov rog
zelo
ovnovína
-e
ž
(
í
)
ovnovo meso:
pečena ovnovina
ôvnovski
-a -o
prid.
(
ó
)
tak kot pri ovnu:
ovnovski rogovi
;
žival z ovnovsko glavo
/
ekspr.
uprl je vanjo svoje velike, ovnovske oči
ovóčje
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
sadje
:
košara sočnega ovočja
ovóhati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
vohajoč se približati na več mestih:
pes je pritekel k njemu in ga ovohal
;
živali sta se ovohali
2.
zaznati, ugotoviti z vohom:
ovohal je duh po acetonu
/
vse je otipal in ovohal
poduhal
/
ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko
zavohal, zaduhal
3.
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa:
ovohali so ga in zaprli
/
ti ljudje vse ovohajo
izvohajo
//
s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega:
možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti
●
ekspr.
čete so včeraj prvič ovohale smodnik
se bojevale
ovóhan
-a -o:
ovohane kosti
ovohávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ovohavati:
ovohavanje psov
/
nezaupljivo medsebojno ovohavanje
ovohávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
vohajoč se približevati na več mestih:
pes ga je ovohaval in mahal z repom
;
živali sta se prijazno ovohavali
2.
zaznavati, ugotavljati z vohom:
ovohavati hlapljive snovi
/
ovohavati smrad
vohati, duhati
3.
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa:
dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli
//
s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega:
previdno so se ovohavali
●
ekspr.
fant je ovohaval motor od vseh strani
ogledoval
;
ekspr.
podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih
ljudi
si prizadeval o njih čim več izvedeti
ovòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti:
sneti ovoj s časopisa
;
celofanski ovoj
;
ovoj iz svilenega papirja
/
s police je vzel v ovoj zavito preprogo
;
pren.,
knjiž.
ovoj megle, somraka
2.
tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme:
ovoj semena
/
ovoj sviloprejke
;
pren.,
knjiž.
do takrat smo živeli zaviti v ovoj
3.
ekspr.
paket
,
zavoj
:
pod pazduho je držal velik ovoj
4.
knjiž.
kuverta
,
ovojnica
:
zalepiti ovoj
/
iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem
●
zastar.
ogrnila si je ovoj okrog ramen
ogrinjalo, ogrinjalko
;
knjiž.
mavčni ovoj
mavčni povoj
♦
elektr.
ovoj
osnovni del navitja
;
fiz.,
kem.
elektronski ovoj
skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro
ovójek
-jka
m
(
ọ̑
)
star.
tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme;
ovoj
:
ovojek semena
/
ovojek sviloprejke
♦
bot.
ovršni listi socvetja
ovójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ovoj ali ovijanje:
ovojni material
/
ovojni papir
/
nekaj informacij o avtorju najdemo na ovojnem listu
ovitku
♦
elektr.
ovojna napetost
napetost, ki se inducira v enem ovoju
;
tisk.
ovojna tiskovna plošča
tiskovna plošča, ki se pripne na tiskovni valj
ovójka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.
širši trak iz tkanine za ovijanje meč:
meča je imel ovita z ovojkami
;
volnene ovojke
2.
knjiž.
kuverta
,
ovojnica
:
odpreti ovojko
/
dati bankovec v pisemsko ovojko
3.
star.
ovoj
:
cevi so ovijale volnene ovojke
/
vrat si je zavila z mehko ovojko
s šalom
ovójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za
pisma:
odpreti, zalepiti ovojnico
/
bankovce je zložil v pisemsko ovojnico
●
ekspr.
njegova mesečna ovojnica je tanka
ima majhne osebne dohodke
;
ekspr.
brez modre ovojnice ni šlo
podkupnine
2.
kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti:
ovojnice toaletnega mila
/
ovojnica revije je strgana
3.
tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje:
mišice in sklepe ovijajo ovojnice
//
anat.,
navadno s prilastkom
tkivo, ki ovija kak organ:
ledvična, vranična ovojnica
●
knjiž.
semena te rastline imajo močno ovojnico
močen ovoj
♦
anat.
kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica
;
biol.
bakterijska ovojnica
trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije
;
celična ovojnica
zunanji, mrtvi del celice
;
mat.
ovojnica
črta, ki obdaja družino krivulj
;
med.,
vet.
plodova ovojnica
;
zool.
ovojnica
pasja trakulja
ovojnína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov;
embalaža
:
vreče, zaboji in druga ovojnina
ôvra
-e
ž
(
ȏ
)
v fašistični Italiji
tajna državna policija:
delovanje ovre
ovráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
zanikovati, ne priznavati:
ta spoznanja ovračajo njegovo teorijo
/
star.
ovračati očitke
zavračati
ovráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za okrog vratu:
ovratni nakit
;
svilena ovratna ruta
/
okrogel ovratni izrez
vratni
ovrátnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ovratni pas, navadno za pse:
sneti, zapeti psu ovratnico
;
prijeti žival za ovratnico
;
ovratnice in nagobčniki
/
pasja ovratnica
2.
knjiž.
kravata
:
nadeti, zavezati si ovratnico
;
svilena ovratnica
3.
arheol.
ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča:
ovratnica iz polžasto zvite žice
ovrátniček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od ovratnik:
ima rdečo obleko z belim ovratničkom
;
čipkast, vezen ovratniček
ovrátnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras:
prišiti, privihati, zapeti ovratnik
;
čipkast, krznen ovratnik
;
okrogel, širok, štrleč ovratnik
;
ovratnik suknjiča
;
bluza brez ovratnika
/
bubi ovratnik
majhen okrogel ovratnik
//
kar je temu po obliki podobno:
račji samec ima okrog vratu bel ovratnik
2.
ovratni pas, navadno za pse;
ovratnica
:
natakniti psu ovratnik
;
bodičast, usnjen ovratnik
●
publ.
beli ovratnik
pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike,
gospodarstva
♦
med.
mavčni ovratnik
mavčna obveza za vrat
;
obl.
ležeči ovratnik
položen po ramah
;
srajčni ovratnik
;
šal ovratnik
navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se
spredaj križata
ovrátniški
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od ovratnik:
ovratniški del plašča
ovréči
ovŕžem
dov.
, ovŕzi ovŕzite
in
ovrzíte; ovŕgel ovŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
1.
ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno:
ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev
/
njegovo razlago, teorijo so ovrgli
jo zanikajo, ne priznajo
/
ovreči plan
ne sprejeti
;
knjiž.
ovrgli so vse stare navade
opustili, odpravili
/
star.
dve vreči pšenice so mu ovrgli
izvrgli
//
pravn.
dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa:
ovreči oporoko, pogodbo
;
sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo
2.
star.
negativno oceniti:
njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje
/
roman je kritika ovrgla
3.
star.
vreči
,
dati
:
okoli debla so ovrgli slamo
/
ovrgel si je nahrbtnik
oprtal
ovŕžen
-a -o:
ovrženi dokazi
;
ovržena oporoka, trditev
ovrednôtenje
-a
s
(
ȏ
)
glagolnik od ovrednotiti:
estetsko ovrednotenje literarnega dela
/
razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna
stvaritev
ovrednôtiti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa:
ovrednotiti opravljeno delo, knjigo
;
to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti
;
na novo ovrednotiti kaj
;
sociološko in moralno ovrednotiti
/
ovrednotiti delovno mesto
/
kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence
//
priznati komu, čemu vrednost, pomembnost:
umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti
;
to bi njegovo delo višje ovrednotilo
ovrednôten
-a -o:
ovrednotena delovna mesta
;
njihovo delo ni prav ovrednoteno
ovréti
ovrèm
dov.
, ovŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
zadržati
,
zavreti
2
:
težko je ovreti njegovo jezo
;
to bo ovrlo razvoj
;
ovreti tok česa
//
preprečiti
,
onemogočiti
:
ovrli so jim odhod
ovrgljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da ovreči:
ovrgljiva domneva, trditev
;
lahko ovrgljivo mnenje
ôvrovec
-vca
m
(
ȏ
)
pog.
pripadnik ovre:
ovrovci in gestapovci
ovŕšen
-šna -o
prid.
(
ȓ
)
knjiž.
ki je, se nahaja na vrhu, ob vrhu:
ovršni del krošnje
♦
bot.
ovršni list
list v bližini cveta ali socvetja, ki se od pravih listov navadno
loči po barvi, obliki in velikosti
ovŕšje
-a
s
(
ȓ
)
knjiž.
del, predel ob vrhu:
vinogradi segajo prav v ovršje hriba
/
široka borova ovršja
ovŕžba
-e
ž
(
ȓ
)
glagolnik od ovreči:
ovržba dejstva, spoznanja, trditve
/
ovržba oporoke
ovsén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oves:
ovsene pleve
;
ovsena slama
/
najraje ima ovseni kruh
;
ovsena moka
/
ovseni kosmiči
oluščena in stisnjena ovsena zrna
;
ovsena kaša
ovsenják
-a
m
(
á
)
star.
ovseni kruh:
peči ovsenjak
ovsénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
agr.
poletna hruška rumenkaste ali rjaste barve:
ječmenke, petrovke in ovsenke
ovsíka
-e
ž
(
í
)
bot.
trava z večcvetnimi klaski v latu, Helictotrichum:
ovsíšče
-a
s
(
í
)
njiva, na kateri je rasel oves:
preorati ovsišče
;
ječmen je vsejal na ovsišče
ovulácija
-e
ž
(
á
)
biol.
sprostitev dozorelega jajčeca in njegova izločitev iz jajčnika:
hormon, ki zavira ovulacijo
;
krvavitev brez ovulacije
ovzdúšje
-a
s
(
ȗ
)
zastar.
ozračje
,
vzdušje
:
ustvariti delovno, prijetno ovzdušje
;
duhovno ovzdušje
;
ovzdušje napetosti
//
okolje
,
milje
:
spoznati ovzdušje, iz katerega je zajemal pisatelj
;
mestno ovzdušje ji ne prija
ovzmetênje
in
ovzmétenje -a
s
(
é; ẹ̑
)
opremljenost z vzmetmi:
dobro ovzmetenje vozila
ozád
prisl.
(
ȃ
)
zadaj
:
svet se vzpenja, ozad pa je nova globel
ozádje
-a
s
(
ȃ
)
1.
zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa:
ozadje doline obrobljajo hribi
;
oglasil se je iz ozadja
;
stal je v ozadju odra
/
stopila sta nekoliko v ozadje
nazaj
//
kraj, prostor za čim:
odrsko ozadje
;
ozadje stavbe je polno grmičja
/
dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju
zadnji strani hiše
2.
osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi:
ozadje je pokril z rjavo barvo
;
barvno, temno ozadje
;
vzorec je zelen, ozadje pa belo
podlaga
/
ozadje računalniškega namizja
3.
s prilastkom
okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa:
poznati ozadje dogajanja
;
kulturno, politično ozadje česa
/
ekspr.
pravega ozadja nesreče še niso razkrili
vzroka
;
v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
4.
publ.,
navadno v zvezi
postavljati, potiskati v ozadje
dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost:
študentske zahteve so postavljali v ozadje
;
v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
//
navadno v zvezi
stopati v ozadje
izgubljati pomembnost, vrednost:
v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
●
ekspr.
delovati, odločati iz ozadja
prikrito, skrito
;
mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj
snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja
;
ekspr.
najraje je bil, stal v ozadju
ni sodeloval
;
ekspr.
najraje se drži v ozadju
hoče biti neopažen
;
ekspr.
s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju
nismo napredovali
♦
anat.
očesno ozadje
del notranje površine zrkla
;
fot.
ozadje
kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
ozádnji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki je zadaj, v ozadju:
šel je v ozadnji prostor
/
ekspr.
ozadnje obzorje
daljno
ozalíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
v zvezah:
papir.
ozalidni papir
fotokemično občutljiv papir
;
teh.
ozalidna kopija
kopija na ozalidnem papirju
ozáljšati
-am
dov.
(
ȃ
)
knjiž.
okrasiti
,
olepšati
:
za svatbo so ozaljšali vso hišo
;
ozaljšala se je z nakitom
ozáljšan
-a -o:
ozaljšan kip
;
s starinskimi ornamenti ozaljšana vrata
ozaljšáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od ozaljšati:
ozaljšava obleke, sobe
ozáljšek
-ška
m
(
ȃ
)
knjiž.
okrasek
:
rada nosi ozaljške
;
kovani, rezljani ozaljški
ozánkati
-am
dov.
(
ȃ
)
dati, privezati zanko na kaj:
ribi je ozankal rep
//
knjiž.
nastaviti zanke:
šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi
;
pren.
vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo
ozánkan
-a -o:
v roki je imel ozankan cepin
ozára
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug:
na ozarah je konje ustavil
;
kositi, pasti po ozarah
;
zeleneče ozare in meje
ozáriti
-im
tudi
ozaríti -ím
dov.
, ozáril
(
ā ȃ; ī í
)
knjiž.
1.
obdati z močno svetlobo;
ožariti
:
večerna zarja je ozarila vrhove
//
ekspr.
osvetliti
,
obsvetliti
:
plameni goreče hiše so ozarili okolico
2.
ekspr.
narediti kaj bolj veselo, lepše:
smehljaj ji je ozaril obraz
/
ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje
ozárjen
-a -o
tudi
ozarjèn -êna -o:
od veselja ozarjen obraz
;
ozarjeni vrhovi
;
s čustvi ozarjene besede
ozárjati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
1.
obdajati z močno svetlobo;
ožarjati
:
sonce je ozarjalo pokrajino
;
nebo se že ozarja
//
ekspr.
osvetljevati
,
obsvetljevati
:
plameni ozarjajo bližnje hiše
2.
ekspr.
delati kaj bolj veselo, lepše:
mir je ozarjal njen obraz
/
zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost
ozavéstiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave:
okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil
/
ozavestil se je svoje krivde
zavedel
//
narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in
tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:
narodnostno ozavestiti ljudi
ozavéščen
-a -o:
ozaveščena družba, mladina
ozavéščanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od ozaveščati:
ozaveščanje javnosti o pomenu zdravega načina življenja
;
ozaveščanje prebivalstva o ustreznem shranjevanju in zbiranju
odpadnih zdravil
;
kampanja za ozaveščanje potrošnikov
ozavéščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
delati, povzročati, da kdo kaj spozna, se česa zave:
mlade so ozaveščali o nevarnostih čezmernega pitja alkohola
ozavéščenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost ozaveščenega človeka:
piscu ne manjka jezikovne ozaveščenosti
ózd
-a
m
(
ọ̑
)
organizacija združenega dela:
uspehi našega ozda
ozdravéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati zdrav:
ni veliko upanja, da bi ozdravel
;
ozdraveti od pljučnice
2.
ekspr.
čustveno se pomiriti, umiriti:
le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila
ozdravèl
in
ozdravél -éla -o:
ozdravele vojake so poslali nazaj na fronto
ozdravítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ozdraveti ali ozdraviti:
nestrpno so čakali na njegovo ozdravitev
/
pospeševati gospodarsko ozdravitev dežele
ozdráviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav:
ozdraviti bolnika
;
pravi, da ga je žganje ozdravilo prehlada, od prehlada
;
v bolnišnici so jo čisto ozdravili
;
z operacijo ozdraviti
;
na svežem zraku se je hitro ozdravila
/
ta bolezen se ne da ozdraviti
2.
nav. ekspr.
povzročiti, da se kdo čustveno pomiri, umiri:
njen razposajeni smeh ga je ozdravil
/
pesem mu je ozdravila dušo, srce
3.
ekspr.
izboljšati
,
popraviti
:
ozdraviti gospodarstvo, življenjske razmere
/
članek je nekoliko ozdravil javno mnenje
●
ekspr.
s šibo ozdraviti koga
s kaznovanjem, tepenjem doseči, da se poboljša, popravi
;
ekspr.
ozdraviti koga od namere
pregovoriti, prepričati ga, da namero opusti
;
ekspr.
ta novica ga bo ozdravila od potovanja
ne bo več želel potovati
ozdrávljen
-a -o:
ozdravljen bolnik
;
ozdravljeno srce
ozdrávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, povzročati, da kdo postane zdrav:
ozdravljati bolnike
/
star.
to zelišče ozdravlja revmatizem
zdravi
2.
postajati zdrav:
mati je počasi ozdravljala od hude bolezni
ozdravljajóč
-a -e:
ozdravljajoča ljubezen
ozdrávljenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je ozdravljen:
hvaležni ozdravljenci so mu še večkrat pisali
/
iz bolnišnice so ga odpustili kot delnega ozdravljenca
ozdrávljenje
1
tudi
ozdravljênje -a
s
(
ȃ; é
)
glagolnik od ozdraviti:
z operacijo niso dosegli popolnega ozdravljenja
/
ozdravljenje gospodarskega stanja
ozdravljênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od ozdraveti:
izgubila je voljo do ozdravljenja
/
ozdravljenje duše, srca
ozdravljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da ozdraviti:
ozdravljiva bolezen, poškodba
/
težko ozdravljiv bolnik
ozdravljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost ozdravljivega:
ozdravljivost tuberkuloze
ozéba
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od ozebsti:
tak mraz povzroča ozebe
/
od ozebe rdeča lica
ozébek
-bka
m
(
ẹ̑
)
nar. primorsko
ozeblina
:
na desni roki je dobil ozebke
;
boleči temno rdeči ozebki
ozében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ozebo:
ozebne bolečine
ozeblína
-e
ž
(
í
)
vnetje kože, tkiva zaradi mraza:
dobiti, preprečevati ozebline
;
otekline in ozebline
/
ozeblina na nogi ga je začela močno srbeti
ozébnik
-a
m
(
ẹ̑
)
alp.
ozek strm prehod med stenama, napolnjen s snegom ali ledom:
iti, zdrsniti po ozebniku
;
ozebnik na Jalovcu
ozébsti
ozébem
dov.
,
nam.
ozébst
in
ozèbst; ozébljen
tudi
ozében
(
ẹ́
)
dobiti ozebline:
na pohodu, v gorah je ozebel
;
ozebsti v roke
/
nos mu je ozebel
/
jablane so to zimo nekoliko ozeble
ozébel
-bla -o:
ozeble noge so jo začele boleti
ozeênovski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na Organizacijo združenih narodov [OZN]:
ozeenovski funkcionar
;
ozeenovska organizacija
ózek
ózka -o
prid.
, óžji
(
ọ́
)
1.
ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno
razsežnost;
ant.
širok
:
rastlina z ozkimi listi
;
ozek pas trave
;
ozek trak
/
ozka cesta, gaz
/
ozek hodnik, prehod
;
med mizo in klopjo je ozek prostor
/
zlesti skozi ozko odprtino
/
ozek obraz
//
ki ima razmeroma majhen obseg:
ozek prsni koš
;
ozka ramena
/
je ozka čez pas
tanka
//
ki se razmeroma tesno prilega telesu:
rokavi pri obleki so ozki
;
nosi ozke dolge hlače
/
kroj za ozko krilo
2.
nav. ekspr.
ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne
zajemajo pojava v celoti:
ozek moralist
;
v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek
/
otresti se ozkega gledanja na kaj
;
ozko pojmovanje kulture
/
ozka, provincialna miselnost
//
ki išče samo svoje koristi:
ozki strankarski interesi
3.
ki ima, obsega majhno, omejeno področje:
krog njegovih delovnih nalog je ozek
;
za nalogo si je izbral ozko temo
/
ozka specializacija
/
publ.
začeti kaj v ozkem, širokem obsegu
/
ekspr.
človek ozkega obzorja
/
to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov
//
publ.
trden
,
močen
:
to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma
;
med obema literarnima smerema je ozka zveza
/
ozko sodelovanje
tesno
4.
publ.,
v zvezi
ozko grlo
kar otežuje, zavira delo:
slabe ceste so ozko grlo za turizem
;
novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne
♦
anat.
ozka medenica
;
film.
ozki film
film, širok 16 mm
;
jezikosl.
ozki samoglasnik
sredinski samoglasnik višje lege
;
zool.
ozka trakulja
;
žel.
ozki tir
tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
ózko
prisl.
:
ozko gledati, pojmovati kaj
;
to razumeš preveč ozko
;
ozko specializirani ljudje
;
ozko strokovna vprašanja
;
ozko odprta vrata;
prim.
ožji
ozelenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dobiti (zelene) liste:
drevo spomladi ni več ozelenelo
/
po dežju je njiva hitro ozelenela
2.
postati zelen:
brez svetlobe rastline ne ozelenijo
ozelenèl
in
ozelenél -éla -o:
ozelenela breza, bukev
ozelenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ozeleneti ali ozeleniti:
ta grm pred ozelenitvijo rdeče vzcveti
/
načrt ozelenitve novih stanovanjskih sosesk
ozeleníti
-ím
dov.
, ozelénil
(
ī í
)
narediti kaj zeleno:
pomlad je ozelenila gozdove in travnike
//
oskrbeti z zelenjem, rastlinjem:
ozeleniti prostor okrog stanovanjskih hiš
ozelenítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ozelenitev:
ozelenitveni načrt mesta
;
ozelenitvena dela ob novi cesti so končana
ozelenjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ozelenjevati:
ozelenjevanje in urejanje mesta, delovnih prostorov
/
urbanistično ozelenjevanje
ozelenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
oskrbovati z zelenjem, rastlinjem:
ozelenjevati naselja, stanovanjske okoliše
/
začeli so ozelenjevati posamezne puščavske predele
ozelót
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
leopardu podobna rjavkasto lisasta zver, ki živi v Južni in Srednji
Ameriki, Leopardus pardalis:
loviti ozelote
/
krzno ozelota
ozémeljski
-a -o
[
ozeməljski
]
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ozemlje:
ozemeljska razprostranjenost
/
ozemeljska nedotakljivost
;
ozemeljske zahteve
/
ozemeljske vode
priobalni pas morja, ki je pod oblastjo države, kateri pripada
obala
ozémlje
-a
s
(
ẹ̑
)
večji del zemeljske površine:
naseliti ozemlje severno od Drave
;
to ozemlje je zasedel okupator
;
slaba prometna povezanost tega prostranega ozemlja
/
potresno ozemlje
območje
//
navadno s prilastkom
ta del glede na pripadnost kaki upravni, politični enoti:
osvoboditi slovensko ozemlje
;
država poveča svoje ozemlje
;
rimska oblast je segala tudi na ozemlje današnje Slovenije
/
državno ozemlje
;
slovensko etnično ozemlje
;
osvobojeno ozemlje
med narodnoosvobodilnim bojem
ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov
;
po drugi svetovni vojni
Svobodno tržaško ozemlje
♦
zgod.
mandatno ozemlje
med obema vojnama
ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne
organizacije
ozemljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.
delati, da kaj postane stvarno, primerno, naravno;
prizemljevati
:
stik z vsakdanjim življenjem njegovo poezijo ozemljuje
//
povzročati, da se kdo spet zaveda resničnosti, mogočega,
dovoljenega:
ves čas ga mora ozemljevati
ozemljílo
-a
s
(
í
)
elektr.
del ozemljitvene naprave, ki se položi v zemljo:
ozemljítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ozemljiti:
pravilna ozemljitev televizijske antene, strelovoda
;
naprava brez ozemljitve
/
opraviti ozemljitev radijskega sprejemnika
/
izključiti, poškodovati ozemljitev
ozemljitveno napravo
/
idealizem lahko brez praktične ozemljitve postane nezanesljiv
;
ozemljitev želje
;
opravljanje vsakdanjih fizičnih del kot tehnika ozemljitve
/
sedaj je nastopil čas za ozemljitev
ozemljíti
-ím
dov.
, ozémljil
(
ī í
)
1.
elektr.
zvezati prevodni del električne naprave z zemljo:
ozemljiti radijski aparat, električni štedilnik
2.
ekspr.
narediti, da kaj postane stvarno, primerno, naravno;
prizemljiti
:
vztrajal je, da se načrt, scenarij ozemlji
//
povzročiti, da se kdo spet zaveda resničnosti, mogočega,
dovoljenega:
potrebujejo nekoga, ki jih zna ozemljiti
/
desnica se je z novim pristopom odločila ozemljiti levico
ozemljèn
-êna -o:
ozemljeni, realistični ljudje
;
ozemljeni praktik, prodajalec, ustvarjalec
;
pravilno ozemljena televizijska antena
ozemljítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ozemljitev:
ozemljitvena dela
/
ozemljitvena naprava
naprava, ki povezuje prevodni del električne naprave z zemljo
ozídje
-a
s
(
ȋ
)
star.
1.
obzidje
:
Turki so preplezali ozidje
;
grajsko, mestno ozidje
;
mogočno, visoko ozidje
2.
zidovje
:
na ovinku se je pokazalo ozidje lepe vile
/
vedno je v ozidju
♦
grad.
skupek, celota zlasti nosilnih zidov stavbe
ozímec
-mca
m
(
ȋ
)
agr.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
ozimna rastlina:
ječmen ozimec
;
lan ozimec
♦
lov.
mladič divjega prašiča v prvem letu starosti od začetka zime do
pomladi
ozímen
-mna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se seje jeseni:
ozimni posevki
/
ozimni ječmen
;
ozimni lan
;
ozimna pšenica
;
ozimno žito
ozímina
in
ozimína -e
ž
(
ȋ; í
)
jeseni (po)sejano žito:
ozimina dobro kaže
;
ozimina in jarina
/
zorati za ozimino
ozímka
-e
ž
(
ȋ
)
agr.
zimska hruška:
poletne vrste in ozimke
♦
bot.
rastlina z rumenimi cveti in deljenimi listi, Eranthis hyemalis
ozímnica
-e
ž
(
ȋ
)
sadje, zelenjava, namenjena porabi gospodinjstva čez zimo:
preskrbeti si ozimnico
;
pripravljati ozimnico
/
krompir za ozimnico
ozímnost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost ozimnega:
jarost in ozimnost žita
ozír
-a
m
(
ȋ
)
1.
kar vpliva na ravnanje, odločitve:
gospodarski oziri take določbe niso dovoljevali
;
pri svojem ravnanju ni upošteval moralnih ozirov
;
pravni, socialni oziri
/
publ.:
storiti kaj iz političnih ozirov
razlogov
;
potovanje je odpadlo iz zdravstvenih ozirov
zaradi bolezni
//
upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah:
motijo ga njegovi oziri
;
ravnati brez ozirov
;
iz ozira na prijatelja ni povedal vse resnice
;
oziri na druge mu tega niso dopuščali
/
ekspr.
ima ozire na vse strani
;
publ.
njegove bolezni niso jemali, vzeli v ozir
upoštevali
2.
publ.,
v prislovni rabi,
s prilastkom,
v zvezi z
v
izraža omejitev trditve na določeno:
v tem oziru ni prav nič boljši od njega
;
v marsikaterem oziru mu je moral pritrditi
v marsičem
;
v nobenem oziru ga ne prekaša
v ničemer
/
v nekem oziru imaš prav
deloma
;
to je v vsakem oziru upravičeno
popolnoma, čisto
3.
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi
z ozirom
glede na:
z ozirom na prej omenjena dejstva ni mogoča drugačna sodba
;
z ozirom na razvoj narodnega vprašanja delimo ta čas v dve razdobji
●
publ.
naskakovali so brez ozira na žrtve
ne glede na žrtve
;
publ.
ta primer je vreden posebnega ozira
posebne obravnave
ozirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.,
v zvezah:
oziralni stavek
odvisni stavek, ki ga uvaja oziralni zaimek
;
oziralni zaimek
zaimek, ki uvaja odvisne stavke in se nanaša na samostalniške,
pridevniške ali prislovne besede ter zveze
ozirálnik
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
oziralni zaimek:
ozíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ozirati se:
neprestano oziranje učencev je učiteljico pri pouku zelo motilo
/
ni vedel, kaj pomeni to njihovo oziranje proti vratom
/
oziranje na očetovo željo ga je zadržalo doma
ozírati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno
telo:
otroci so se med poukom kar naprej ozirali
;
ustavil se je in se oziral
;
ozirati se na levo in desno
//
gledati
,
pogledovati
:
ozira se proti hribom
;
ozirati se skozi okno
;
ozirati se za odhajajočim
/
oziral se je po pticah
jih ogledoval, opazoval
2.
v zvezi z
na
upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah:
pri tem se moramo ozirati tudi na druge
;
premalo se je oziral na neizkušene sopotnike
/
bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje
;
ne ozira se na navodila, kar po svoje dela
/
knjiga se ozira zlasti na začetnike
je namenjena zlasti začetnikom
3.
ekspr.,
v zvezi s
po, za
prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima;
iskati
:
na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo
;
dolgo se je oziral za službo
/
tujci so se ozirali po naši zemlji
●
knjiž.,
ekspr.
proseče se ozira k njej
išče pomoči pri njej
;
ekspr.
ta se ne ozira ne na levo, ne na desno
dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih
;
ekspr.
fant se že ozira po dekletih
kaže zanimanje zanje
;
ekspr.
po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu
biti, živeti sam
;
stopil je na prag in se oziral po vremenu
ugotavljal, kakšno je vreme
;
bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo
da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje
;
ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj
ne omahuj
oziráje se
:
hodila je po dvorišču, oziraje se na vse strani
;
odšel je, ne oziraje se na nevarnost
ozirajóč se
-a -e:
šla je od doma, neprestano ozirajoč se
;
storil je to, ne ozirajoč se na težave
;
ozirajoča se množica jih je nestrpno pričakovala
ozíroma
vez.
(
ȋ
)
publ.,
v ločnem priredju
1.
za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko
porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb,
stvari:
moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let
;
prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako
/
zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset
oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe
in
2.
v členkovni rabi
za popravek ali dopolnitev prej povedanega:
gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja
;
ekspr.
ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne,
kar hoče
;
ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči
ali bolje rečeno
;
šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog
pravzaprav
3.
ali 1 a, b:
spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku
/
naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige
ozko...
prvi del zloženk
nanašajoč se na ozek:
ozkoličen, ozkonos, ozkosrčnost, ozkotiren
ozkogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne
zajemajo pojava v celoti, navadno zaradi predsodkov, neznanja,
nezavedanja česa:
ozkogled človek
;
ozkogledo govoričenje, prepričanje
ozkogrúdnost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
ozkosrčnost
:
ozkogrudnost in filistrsko samozadovoljstvo
ozkokrájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima ozke krajce, krajevce:
ozkokrajen klobuk, slamnik
ozkolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima ozke liste:
sredstvo za uničevanje ozkolistnih plevelov
♦
bot.
ozkolistni trpotec
ozkonós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
zool.,
v zvezi
ozkonose opice
opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki,
Catarrhina:
ozkopŕs
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
ki ima ozek prsni koš:
bil je ozkoprs in bled človek
//
zastar.
ozkosrčen
:
ozkoprsi filistri
ozkopŕsen
-sna -o
prid.
(
ȓ
)
ki ima ozek prsni koš:
visok, ozkoprsen človek
;
bil je ozkoprsen in slaboten
ozkosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne
zajemajo pojava v celoti:
ozkosrčen človek
/
besedilo je popravljal ozkosrčen korektor
/
ozkosrčno gledanje na kaj
ozkosŕčno
prisl.
:
ozkosrčno presojati
ozkosŕčnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
ozkosrčen človek:
ozkosrčneži in birokrati
ozkosŕčnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost ozkosrčnega človeka:
znan je po svoji ozkosrčnosti
ózkost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost ozkega:
ozkost prostora
/
nav. ekspr.:
roman razkriva njihovo ozkost in hinavščino
;
moralna, nacionalna, politična ozkost
;
vsebinska ozkost revije
ozkotíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ozki tir:
ozkotirna proga, železnica
/
ozkotirni vagon
ozkoúst
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
zool.,
v zvezi
afriški ozkousti nosorog
nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis:
ozlatíti
-ím
dov.
, ozlátil; ozlačèn
in
ozlatèn
(
ī í
)
ekspr.
pozlatiti
:
sonce je ozlatilo robove oblakov
/
s svojim smehom in humorjem zna vse ozlatiti
ozlovóljenost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
nejevolja
:
radovednost se je spremenila v ozlovoljenost
/
z obraza se mu bere ozlovoljenost
ozlovóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
vznejevoljiti
:
te besede so ga ozlovoljile
;
ozlovoljil in razžalil jo je
;
kaj te je tako ozlovoljilo
ozlovóljen
-a -o:
ozlovoljen obraz
nejevoljen, jezen
;
ozlovoljen je zapustil družbo
ozmérjati
-am
dov.
,
tudi
ozmerjájte;
tudi
ozmerjála
(
ẹ́
)
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega
dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami:
ozmerjal ga je in odpeljal domov
;
hudo, javno ozmerjati
;
ozmerjati koga kot psa
zelo; vulgarno
/
samega sebe je ozmerjal z norcem
ozmérjan
-a -o:
za to boš doma ozmerjan
ozmoza
ipd.
gl.
osmoza
ipd.
ózna
in
Ózna -e
ž
(
ọ̑
)
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
Oddelek za zaščito ljudstva:
odpeljati koga na ozno
;
biti v službi pri ozni
oznáčba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od označiti:
izboljšati označbo cest
;
označba krajev in razdalj
/
označba izdelkov
/
kulturna označba dobe
;
označba glavnih oseb
2.
oznaka
:
zamenjati označbe
;
slabo vidne označbe na vozilih
/
prebrati izčrpno označbo pisatelja
/
ta članek ne zasluži označbe razprava
●
knjiž.
v vodiču je le kratka označba krajev
opis, oris
;
knjiž.
velika narodna zavest je osnovna označba tega časa
značilnost
♦
glasb.
dinamična označba
za jakost izvajanja
;
interpretacijske
ali
izvajalne označbe
izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del
;
šah.
označba linij s črkami
;
vet.
označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom
oznáčenec
-nca
m
(
ȃ
)
filoz.
označeno
:
označenec in označevalec
oznáčenje
-a
s
(
ȃ
)
označitev
:
pomanjkljivo označenje vozil
/
označenje oseb
/
označenje razpoloženja
oznáčenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost označenega:
označenost poti
♦
jezikosl.
stilna označenost besed
označeválec
-lca
[
označevau̯ca
tudi
označevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj označuje:
pooblaščeni označevalci živine
2.
kar kaj označuje:
označevalec prostora
;
označevalci na prodajnih mestih
/
označevalec besedila, strani
3.
med.
kar označuje verjetnost prisotnosti bolezni ali nagnjenosti k določeni
bolezni:
genski označevalci za različna obolenja
;
zmanjšanje vrednosti tumorskega označevalca v krvi
/
biološki označevalec
ki napoveduje ali nakazuje določeno biološko stanje, dogajanje ali
biološki proces
♦
filoz.
označevalec
označujoče
;
voj.
laserski označevalec ciljev
priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju
označeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na označevanje:
označevalna sredstva
označeválnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
kar kaj označuje:
označevalnik strani
/
laserski označevalnik
priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju
2.
jezikosl.
beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in
slovnično kategorijo:
označiti besedo z označevalnikom
;
nekatere besede so v pravopisu označene s čustvenostnim
označevalnikom poudarjalno
;
oblikoslovni označevalnik
označevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od označevati:
označevanje poti
/
črno-belo označevanje oseb
♦
avt.
luči za označevanje vozila
označeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
opremljati s čim, da se opazi, prepozna:
po potresu so prizadete hiše označevali
/
označevati drevesa za posek
//
tako sporočati, izražati kaj:
vrstni red česa označevati s številkami
/
območja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na
zemljevidu s pikicami
2.
izražati določeno vsebino:
ta predmet nekaj označuje
/
besede označujejo pojme
;
kvalifikatorji označujejo rabo besed
/
ta beseda označuje tri stvari
poimenuje
;
samostalniki s to končnico označujejo živa bitja
pomenijo
//
biti značilen, tipičen za kaj:
to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje
;
živahen temperament označuje vsak njen korak
3.
navajati karakteristične lastnosti, značilnosti:
označevati dobo, pesnika
;
pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu
//
z oslabljenim pomenom,
v zvezi s
kot, za
izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga:
nauk so označevali kot zmoten
;
zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko
;
označujejo ga za lenuha
●
knjiž.
svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti
opisoval
;
publ.
volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko
kažejo, potrjujejo
označujóč
-a -e:
označujoč položaj
;
sam.:,
filoz.
označujoče
čutno zaznavna stran znaka
označítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od označiti:
označitev hiš za rušenje
/
temeljita označitev pisatelja
/
označitev pokrajine
oznáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
opremiti s čim, da se opazi, prepozna:
hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili
;
bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo
;
označiti rob cestišča
;
označiti z barvo, črtami, zastavicami
/
označiti drevesa za posek
/
poti in steze so označili z markacijami
/
označiti novo cesto na zemljevidu
vrisati
//
tako sporočiti, izraziti kaj:
s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti
;
s številkami označiti velikost izdelkov
2.
navesti karakteristične lastnosti, značilnosti:
kritik je pisatelja izčrpno označil
;
na kratko označiti položaj
/
s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni
poimenovati
;
to dejanje je težko označiti
ovrednotiti
//
z oslabljenim pomenom,
v zvezi s
kot, za
izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga:
besedo je označil kot narečno
;
nauk so označili kot heretičen
;
rezultate so označili kot pozitivne
;
označili so ga za poštenjaka
3.
knjiž.
opisati
,
orisati
:
označiti kraj nesreče
;
hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili
/
avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil
navedla
;
označil jim je vse morebitne posledice
nakazal
♦
filoz.
označiti
vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim
;
geom.
označiti kote, stranice
napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke
oznáčen
-a -o:
dobro označene osebe
;
slabo označena smučišča
♦
jezikosl.
stilno označena beseda
stilno zaznamovana beseda
;
sam.:
vse označeno je bilo dobro vidno
♦
filoz.
označeno
pomen, vsebina znaka
oznáka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar kaj označuje:
nositi na pokrivalih posebne oznake
;
mejne oznake
;
oznaka zamika
;
upoštevati oznake na cestah
/
oznaka zaupnosti, tajnosti
/
beseda je oznaka za pojem
/
ponudbe pošljite pod oznako »nujno«
/
veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih
napisov, imen
//
navedene karakteristične lastnosti, značilnosti:
uvod prinaša izčrpno oznako avtorja
;
stilna oznaka dobe
2.
osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v
lomljenih oklepajih:
poleg oznake <summary> so na voljo še druge
//
niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za
iskanje in prikaz teh vsebin:
v programu je datoteke mogoče iskati po naslovih ali drugih
oznakah
/
klikniti na oznako stolpca
3.
kar izraža karakteristično lastnost, značilnost:
ta oznaka je za njegovo dejanje preostra
;
oznaka povest za to delo ni upravičena
4.
knjiž.
opis
,
oris
:
podrobna oznaka kraja
;
oznaka scene je bila pomanjkljiva
●
knjiž.
črne oči so oznaka za to ljudstvo
njegova značilnost
♦
elektr.
ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka
oznamenovánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
oznaka
:
namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga
oznamenováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
označiti
,
zaznamovati
:
oznamenovati kaj na zemljevidu
/
s to besedo je oznamenoval hude živčne bolezni
/
na kratko nam oznamenujte tega moža
oznamováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
označiti
,
zaznamovati
:
oznamovati središča lukenj pred vrtanjem
/
to problematiko bi lahko oznamovali za izrazito meščansko
oznanílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na oznanilo:
oznanilna knjiga
;
zastar.
nabiti kaj na oznanilno desko
oglasno desko
oznanílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
sporočilo
,
obvestilo
:
prejeti oznanilo o čem
;
oznanilo o smrti
/
objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto
napoved
;
pren.
gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu
♦
rel.
duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških
godovih in mašah v prihodnjem tednu
oznaníti
in
oznániti -im
dov.
(
ī á ā
)
knjiž.
1.
sporočiti javnosti, razglasiti:
oznaniti zaroko
;
oznaniti po časopisih, radiu
/
nekdaj
birič je na trgu oznanil nove predpise
oklical
♦
rel.
obvestiti vernike ob koncu maše o čem
//
povedati, sporočiti sploh:
takoj mu je oznanil novico
;
najprej je oznanil svoj uspeh materi
2.
naznaniti
,
napovedati
:
pasje lajanje je oznanilo njegov prihod
/
oblaki so oznanili nevihto
●
star.
cerkvena ura je oznanila devet
odbila
oznánjen
-a -o:
oznanjeni ukazi
;
kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo
oznánjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od oznanjati:
oznanjanje razglasov
/
dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov
oznánjati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
1.
sporočati javnosti, razglašati:
oznanjati ukaze
;
oznanjati po časopisih, radiu
;
ekspr.
oznanjati na vse grlo
/
kresovi so oznanjali nevarnost
;
zvon oznanja smrt
//
razširjati
,
učiti
:
oznanjati nove ideje
;
oznanjati krive nauke, zmote
♦
rel.
oznanjati evangelij
//
pripovedovati, sporočati sploh:
oznanjati novico vsem ljudem
/
v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest
2.
izražati
,
kazati
:
možev glas je oznanjal jezo
;
njen obraz oznanja strah
/
jamice v licih so oznanjale smeh
3.
naznanjati
,
napovedovati
:
pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod
;
to ne oznanja nič dobrega
/
ekspr.
brsteči popki oznanjajo pomlad
oznanjajóč
-a -e:
oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja
oznánjan
-a -o:
oznanjana svoboda, zmaga
oznánjenje
1
-a
s
(
ā
)
glagolnik od oznaniti:
oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki
oznanjênje
2
-a
s
(
é
)
v zvezah:
rel.
Gospodovo
ali
Marijino oznanjenje
praznik 25. marca
;
um.
Marijino oznanjenje
motiv Marije in angela
oznanjeválec
-lca
[
oznanjevau̯ca
tudi
oznanjevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj razširja, uči:
prvi oznanjevalci krščanstva, protestantizma
/
oznanjevalec revolucionarnih idej
glasnik
/
ekspr.
oznanjevalec vremena
napovedovalec
oznanjeválka
-e
[
oznanjevau̯ka
tudi
oznanjevalka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
ženska, ki kaj razširja, uči:
oznanjevalka novih naukov
//
kar kaj naznanja, napoveduje:
poteze na bolnikovem obrazu so bile oznanjevalke smrti
/
ekspr.
danica, oznanjevalka dneva
oznanjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od oznanjevati:
oznanjevanje novih idej, resnice
/
to so opravili brez hrupa in velikega oznanjevanja
oznanjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
razširjati
,
učiti
:
oznanjevati resnico, zmoto
;
oznanjevati vero
//
pripovedovati
,
sporočati
:
rad oznanjuje novice
/
napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož
2.
izražati
,
kazati
:
njegov obraz oznanjuje užaljenost
3.
naznanjati
,
napovedovati
:
stari ljudje so oznanjevali lakoto
/
hladni večeri oznanjujejo jesen
●
preg.
kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje
hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata,
kažeta omejenost
oznanjujóč
-a -e:
mir oznanjujoče besede
oznanoválec
-lca
[
oznanovau̯ca
tudi
oznanovalca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
oznanjevalec
:
oznanovalci modrosti, resnice
;
oznanovalci nove vere
oznanováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
sporočati javnosti, razglašati:
zvon oznanuje njegovo smrt
//
razširjati
,
učiti
:
oznanovati ideje, nauke
oznevóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
vznejevoljiti
:
bali so se oznevoljiti gospodarja
oznojíti
-ím
dov.
, oznójil
(
ī í
)
povzročiti, da postane kdo znojen, poten:
hoja ga je oznojila
oznojíti se
postati znojen, poten:
kljub hladu se je oznojil
;
od zadrege se mu je oznojilo čelo
oznojèn
-êna -o:
oznojen od hoje, groze
;
obrisati oznojeno čelo
óznovec
-vca
m
(
ọ̑
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
pripadnik Oddelka za zaščito ljudstva [OZNA]:
oznovci so uspešno izvedli načrtovano akcijo
ozobáti
ozóbljem
tudi
ozóbati -am
in
ozóbljem
dov.
(
á ọ́; ọ̄
)
s kljunom odstraniti jagode:
kosi so grozde precej ozobali
ozóbčati
-am
dov.
(
ọ̄
)
teh.
narediti, da ima kaj zobce, zobčke:
ozobčati zobnik
ozóbčan
-a -o:
ozobčan list žage
ozóbec
-bca
m
(
ọ̑
)
vet.
del, ki se prikuje, privije na krake podkve za preprečevanje drsenja:
na asfaltu se poznajo sledovi ozobcev
ozóbek
-bka
m
(
ọ̑
)
nar.
ostanek grozda, s katerega so obrane jagode:
prazen ozobek je vrgel čez latnik
ozobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ozobiti:
ozobitev žage
/
primeri pozne ozobitve pri človeku
ozóbiti
-im
tudi
ozobíti -ím
dov.
, ozóbil
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
teh.
narediti, da ima kaj zobe, zobce:
ozobiti površino valja, valj
ozóbiti se
,
tudi
ozobíti se
knjiž.
dobiti zobe:
otrok se je že ozobil
ozóbljen
-a -o
tudi
ozobljèn -êna -o:
z obeh strani ozobljen list žage
ozóbje
-a
s
(
ọ̑
)
teh.
vsi zobje kake priprave, naprave:
pregledati ozobje zobnika
/
poševno
pri katerem so zobje vijačno zaviti
, puščičasto
pri katerem so zobje zaviti v obliki črke V
, ravno ozobje
pri katerem so zobje ravni
ozóbljenje
tudi
ozobljênje -a
s
(
ọ̑; é
)
glagolnik od ozobiti:
ozobljenje žage
/
zobniki s poševnim ozobljenjem
ozobjem
ozón
-a
m
(
ọ̑
)
brezbarven plin značilnega vonja, ki ima zelo veliko oksidacijsko
sposobnost:
v gozdu je dišalo po vlagi in ozonu
;
zrak v dvorani osvežujejo z ozonom
;
pren.
taki medklici so ozon za ozračje debate
ozónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ozon:
ozonska koncentracija
;
ozonske poškodbe na rastlinah
/
po nevihti je bilo čutiti svež zrak ozonskega vonja
/
ozonski alarm v poletni vročini
alarm zaradi povišane količine prizemnega ozona, ki draži dihala
in oči
/
ozonski plašč, sloj, ščit
ozonska plast
;
ozonska luknja
območje tanjšanja ozonske plasti zaradi onesnaževanja s plini,
zlasti freoni
;
ozonska plast
plast v Zemljini stratosferi na višini 25–50 km z visoko
koncentracijo ozona, ki absorbira večino ultravijoličnega sevanja
Sonca
ozráčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ozračje:
velika količina prahu in plinov poruši ozračno ravnotežje
♦
kem.
ozračni dušik, kisik
zračni dušik, kisik
ozráčje
-a
s
(
ȃ
)
1.
zračna plast, ki obdaja zemljo:
raketa je ponesla satelit nad ozračje
;
plasti ozračja
;
prozornost, valovanje ozračja
;
sevanje, vlaga v ozračju
//
zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine:
ozračje se je nenadoma ohladilo
;
razgreto, soparno,
ekspr.
težko ozračje
;
tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno
;
onesnaženost ozračja
/
narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu
;
pren.
ozračje v dvorani je bilo napeto,
ekspr.
naelektreno
♦
meteor.
labilno ozračje
v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte
2.
navadno s prilastkom
kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do
drugega:
zna ustvarjati domače, prijetno ozračje
;
živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju
/
delovno, ustvarjalno ozračje
●
ekspr.
začel je zastrupljati ozračje okrog njega
ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga
onemogočil
//
kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju:
izčistiti ozračje javnega življenja
;
duhovno, kulturno, politično ozračje
;
ozračje moderne dobe
/
v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje
//
publ.
razmere
,
okoliščine
:
zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno
;
politično razgibano ozračje
ozréti se
ozrèm se
dov.
, ozŕl se
(
ẹ́ ȅ
)
1.
usmeriti kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno
telo:
klicala ga je, pa se ni ozrl
;
ozrl se je in videl, da gleda za njim
//
upreti, usmeriti pogled kam;
pogledati
:
ozrl se je proti hribom
;
molče se je ozrla nanj, vanj
;
ozreti se skozi okno
;
ozrla sta se drug drugemu v oči
;
ozreti se proč, stran
;
pren.,
ekspr.
ozreti se v preteklost
;
ozreti se bo treba po naši zgodovini
2.
ekspr.,
v zvezi s
po, za
začeti iskati, poiskati:
zdaj se bo pa moral ozreti po službi
;
ozreti se za delom, zaslužkom
/
za odškodnino se bo moral ozreti sam
poskrbeti, potruditi
;
ko je prišel domov, se je najprej ozrl po novicah
povprašal po njih
●
knjiž.,
ekspr.
v nesreči se je ozrl nanjo
ji pomagal
;
knjiž.,
ekspr.
čas je, da se ozrejo na njegovo revščino
mu začnejo pomagati iz nje
;
ekspr.
ozrl se je za sosedovo hčerjo
pokazal zanimanje zanjo
ozŕši se
in
ozŕvši se
zastar.
:
ne ozrši se nanj, odide iz sobe
;
ozrši se po ljudeh, začne govoriti
ozŕniti
-im
dov.
(
r̄ ȓ
)
obrt.
narediti površino hrapavo, jamičasto:
ozrniti stopnice
ozŕniti se
knjiž.
dobiti zrna:
klasi so se že ozrnili
ozvézditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da so kje zvezde:
umetno nebo mora še ozvezditi
;
pren.
s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno noč
ozvézditi se
postati zvezdnat:
počasi se je nebo ozvezdilo
ozvézden
-a -o:
ozvezden nebesni svod
ozvézdje
-a
s
(
ẹ̑
)
astron.
del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi:
ozvezdja živalskega kroga
;
največja zvezda v ozvezdju Lire
//
knjiž.
skupina zvezd, zvezde sploh:
komet je zasijal, nato pa za vedno izginil v neskončnem ozvezdju
;
pren.,
pesn.
njune oči so bile novo, tisti trenutek odkrito ozvezdje
ozvóčenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od ozvočiti:
ozvočenje prostorov, učilnic
/
na voliščih pripravljajo ozvočenje
/
ozvočenje filma jim je delalo težave
/
pog.
kupiti, nameščati ozvočenje
ozvočevalno napravo, ozvočevalne naprave
ozvóčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
značilnost ozvočenega:
slaba ozvočenost prostorov
ozvočeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ozvočenje:
ozvočevalna skupina je že začela delati
/
ozvočevalne naprave
ozvóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
opremiti z zvočniki:
ozvočiti dvorano, prostor
//
dati, dodati glasbeno spremljavo:
predstavo so ozvočili z Lisztovimi preludiji
♦
film.
ozvočiti film
zapisati neposredno na film ali poseben magnetofonski trak vse
glasovne, zvočne sestavine filma
ozvóčen
-a -o:
film še ni ozvočen
;
slabo ozvočena dvorana
ožalostíti
-ím
dov.
, ožalóstil
in
ožalostíl; ožaloščèn
(
ī í
)
knjiž.
razžalostiti
,
užalostiti
:
neposlušna mladina ga je ožalostila
;
nenadoma se je ožalostila
ožárek
-rka
m
(
ȃ
)
nar. zahodno
ogorek
,
iskra
:
ožarki so padali iz dimnika na gosto kakor snežinke
ožaríti
-ím
tudi
ožáriti -im
dov.
, ožáril
(
ī í; ā ȃ
)
1.
obdati z močno svetlobo:
večerna zarja je ožarila vrhove
//
ekspr.
osvetliti
,
obsvetliti
:
plameni goreče hiše so ožarili vso okolico
2.
ekspr.
narediti kaj bolj veselo, lepše:
smehljaj ji je ožaril obraz
/
ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje
ožárjen
-a -o
in
ožarjèn -êna -o:
od veselja ožarjen obraz
;
ožarjene planine
;
ožarjeno nebo
ožárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
obdajati z močno svetlobo:
večerno sonce je ožarjalo vrhove
//
ekspr.
osvetljevati
,
obsvetljevati
:
luč je ožarjala obraze
2.
ekspr.
delati kaj bolj veselo, lepše:
smehljaj ji ožarja obraz
/
vnuki ji ožarjajo starost
●
ekspr.
oče in mati, oba ga ožarjata z ljubeznijo
ga ljubita
ožêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
užejati
:
meso jih je ožejalo
;
ker so toliko peli, so se ožejali,
zastar.
so ožejali
ožemálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ožemanje:
ožemalni učinek
/
zložiti perilo v ožemalni valj
ožemálnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za ožemanje:
nalila mu je čaja in postavila predenj ožemalnik z limono
//
priprava za ožemanje perila:
razstavljeni so bili najnovejši pralniki in ožemalniki
/
centrifugalni ožemalnik
ožémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ožemati:
pretirano drgnjenje in ožemanje blagu škoduje
;
ožemanje perila v centrifugi
;
priprava za ožemanje
/
ožemanje pomaranče
/
ožemanje gostov
ožémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
s stiskanjem, vitjem odstranjevati tekočino iz česa:
ožemati gobo, perilo
/
ožemati limono
/
ožemati ustnice z zobmi
●
ekspr.
zaman si je ožemal možgane, ni se mogel spomniti
intenzivno razmišljal
2.
ekspr.
izčrpavati
,
slabiti
:
delo v rudniku jih ožema
//
izrabljati
,
izkoriščati
:
vse življenje se mu je pustil ožemati
ožémček
-čka
m
(
ẹ̑
)
etn.
ožet, v kroglo oblikovan sir, v katerem so z vročim železom vrezani
razni liki:
obljubil ji je, da pride na planino po ožemček
oženíti se
ožénim se
dov.
(
ī ẹ́
)
v zvezi z osebo moškega spola
poročiti se:
silijo ga, naj se oženi
;
lani se je oženil, letos pa se že ločuje
;
oženiti se z dekletom iz domačega kraja
;
pog.
ni je smel oženiti
se oženiti z njo
/
oženiti se na dom, kmetijo
/
pog.:
kdaj se bosta pa vidva oženila
poročila
;
ljubica se mu je oženila
poročila, omožila
oženíti
ekspr.
dati, oddati v zakon:
enega sina je že oženil
/
pog.
svojo hčer hoče oženiti z njim
omožiti
ožénjen
-a -o:
oženjeni moški
;
ni vedela, da je oženjen
;
dvajset let sta že oženjena
;
sam.:
samo oženjeni so imeli to pravico
óženje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od ožiti:
oženje obleke
;
oženje in širjenje zenice
/
oženje možnosti za nekatere dejavnosti
ožénjenec
-nca
m
(
ẹ́
)
ekspr.
poročen moški:
kot oženjenec ni mogel napredovati
//
nav. mn.
zakonec
:
delati prepire med oženjenci
ožèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
bot.
ožepek
:
rožmarin in ožep
ožépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
bot.
primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in
močno dišečimi listi, Hyssopus:
ožéti
ožmèm
tudi
ožámem
dov.
, ožmì ožmíte
in
ožêmi ožemíte; ožél;
nam.
ožét
in
ožèt
(
ẹ́ ȅ, á
)
1.
s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa:
ožeti gobo, krpo, perilo
;
tako je bil premočen, da je obleko kar ožel
/
ožeti limono
;
kumare je treba rahlo ožeti
;
pren.,
ekspr.
misel na ločitev mu je ožela oči
//
knjiž.
stisniti
:
ožela je ustnice in umolknila
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:
fant je očeta čisto ožel
;
turiste v sezoni kar dobro ožmejo
/
oželi so ga za precejšnjo vsoto
3.
ekspr.
izčrpati
,
oslabiti
:
ujetnike so do kraja oželi
//
izrabiti
,
izkoristiti
:
gospodar je hlapce pošteno ožel
ožganína
-e
ž
(
í
)
1.
ožgano mesto na površini česa:
na ostankih letala je bilo več ožganin
;
na stolu je velika ožganina
2.
med.
poškodba kože, tkiva, nastala zaradi ognja, električnega toka:
opekline in ožganine
♦
agr.
ožgana povrhnjica prašiča
ožgánost
-i
ž
(
á
)
stanje ožganega:
ožganost ostrešja
/
stopnja ožganosti
ožgáti
ožgèm
dov.
, ožgál
(
á ȅ
)
1.
z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
plamen je ožgal ostrešje
/
strela je ožgala drevo
//
poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin:
ajdo je ožgala slana
;
sonce je ožgalo posevke
2.
ekspr.
opeči
:
sonce ga je pošteno ožgalo
3.
odžgati
:
ožgati barvo z vrat
●
ekspr.
ožgal ga je z jeznim pogledom
na hitro ga je jezno pogledal
;
ekspr.
konja je z vso silo ožgal z bičem
udaril
♦
agr.
ožgati prašiča
osmoditi
ožgán
-a -o:
ožgan les
;
od sonca ožgan obraz
♦
vet.
ožgano zobovje
rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi
ožíg
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa;
ogorek
:
veter je raznašal ožige
;
iz ožigov se je kadilo
2.
glagolnik od ožgati:
na koži se vidijo posledice ožiga
/
zavarovati rastline pred sončnim ožigom
/
na tleh pred pečjo je precej ožigov
ožganin
3.
agr.
bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo:
liste je napadel ožig
;
škropiti proti ožigu
/
hrušev ožig
bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih
grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo
;
rdeči ožig
glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
4.
vet.
mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako:
doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi
ožigi
ožigálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zool.
ki izloča strupeno, vnetja povzročujočo snov:
ožigalni organi ožigalkarjev
ožigálka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
s strupeno sluzjo napolnjen mehurček s trnasto cevčico:
lovke z ožigalkami
ožigálkar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
navadno v morju živeče nečlenaste živali z ožigalkami, zlasti na
lovkah, Cnidaria:
morski, sladkovodni ožigalkarji
;
ožigalkarji in mehkužci
ožíganje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ožigati:
ujetnike so mučili z natezanjem in ožiganjem
/
zavarovati rastline pred ožiganjem
/
ožiganje prašiča
♦
vet.
ožiganje kopita
umerjanje vroče podkve na kopito
ožígati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:
ogorki pred kuriščem ožigajo tla
/
ožigali so ga po podplatih
žgali
2.
večkrat poškodovati, uničevati občutljivejše dele rastlin:
slana ožiga liste
●
ekspr.
ožigal ga je z jeznim pogledom
ošinjal
;
ekspr.
večkrat ga je ožigal z besedami
ostro grajal
;
ekspr.
ožigal ga je po glavi
tolkel, tepel
♦
agr.
ožigati prašiča
smoditi
;
zool.
ožigati
z ožigalkami se dotikati
ožigósati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
opremiti z žigom:
ožigosati izdelke, znamke
2.
ekspr.
negativno oceniti, skritizirati:
vsi so ožigosali to njegovo dejanje
;
njihovo mnenje o stvari so ostro ožigosali
/
s temi besedami ga je pred vsemi ožigosal
mu vzel ugled, ga osramotil
●
ekspr.
ožigosali so ga kot pijanca, za pijanca
označili, opredelili
ožigósan
-a -o:
ožigosani ljudje
;
javno ožigosano delo
ožíliti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
med.
umestiti se v okoliško tkivo prek žil v telesu:
če se tumorji ožilijo, dobijo več hranilnih snovi, kisika in rastejo
hitreje
ožílje
-a
s
,
rod. mn.
ožílij
tudi
ožílj
(
ȋ
)
žile telesa ali dela telesa:
imeti zoženo ožilje
/
krvno ožilje
♦
anat.
arterijsko ožilje
//
ekspr.,
s prilastkom
poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem
območju;
omrežje
:
električno, železniško ožilje
;
prometno ožilje naselja
ožíljenost
-i
ž
(
ȋ
)
razporeditev žil na tkivu:
populacijo kranjske čebele so preučili na podlagi ožiljenosti kril
;
ožiljenost listov
;
ožiljenost mišic
/
ožiljenost tumorja
ožína
-e
ž
(
í
)
1.
ozek pas kopnega med dvema morjema ali morja med dvema kopnima:
prepeljati se skozi ožino
/
morska, zemeljska ožina
/
panamska ožina
//
zoženo mesto na čem:
cestna, rečna ožina
2.
ozkost
:
prevelika ožina traku
/
otresti se ožine v pojmovanju česa
;
idejna, nazorska ožina
/
poslovna ožina, širina podjetja
♦
jezikosl.
ožina samoglasnika
ožírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
ekspr.
obgrizovati
,
oglodavati
:
koze ožirajo grmičje
2.
slabš.
grobo oštevati:
nobene stvari ji ne naredi prav, kar naprej ga ožira
/
že zdaj se boji, kako ga bodo ožirali, ko odide
opravljali, obrekovali
óžiti
-im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑
)
delati kaj (bolj) ozko, zoževati:
z zasipanjem ožiti dolino
;
pot se je začela dvigati in ožiti
/
ožiti krilo, obleko
/
deblo se proti vrhu enakomerno oži
/
prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice
;
pren.
ožiti pojem
●
ekspr.
solze so mu ožile grlo
zaradi solz, prizadetosti ni mogel govoriti
//
zmanjševati
:
ožiti razmik med dvema predmetoma
/
to obenem oži trg industrijskim izdelkom
/
ožiti možnosti za aktivnost, razvoj
oživčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
med.
povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje:
oživčevati mišice, organe
/
živec, ki oživčuje žrelo in požiralnik
oživéti
-ím
dov.
, ožível
(
ẹ́ í
)
1.
postati (ponovno) živ:
princeska v pravljici oživi
/
mrtvo oko spet oživi
/
spomladi narava oživi
//
začeti se gibati, premikati, kot da bi bil živ:
lutke v njegovih rokah so oživele
;
sence na steni so oživele
2.
postati živahen, dejaven:
ob novici je vsa oživela
;
oživeti v pričakovanju dogodka
/
njen obraz je oživel
//
s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati
razgiban, živahen:
zvečer so ulice oživele
;
brezoseb.
zunaj je naenkrat oživelo
3.
ponovno se pojaviti, vzbuditi:
v njem so oživeli spomini
;
sum je oživel v njegovi duši
oživèl
in
oživél -éla -o:
oživela narava
ožívljen
-a -o:
v pričakovanju oživljen obraz
;
prisl.:
fant je oživljeno nadaljeval
oživétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od oživeti:
oživetje princeske v pravljici
/
oživetje notranje nemirnosti
oživítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od oživiti:
oživitev utopljenca z umetnim dihanjem
/
oživitev gospodarstva
/
odrska oživitev dramskega besedila
postavitev, uprizoritev
oživíti
-ím
dov.
, ožívil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da postane kdo ponovno živ:
mrtvih ni mogoče oživiti
/
oživiti ponesrečenca z umetnim dihanjem
2.
povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven:
ledena pijača ga je oživila
;
gostje so se polagoma oživili
/
hitra hoja mu je oživila kri
//
povzročiti, da kaj ponovno poteka ali postane intenzivnejše:
njegov prihod je znova oživil pogovor
/
prizadevati si oživiti dejavnost društva
/
oživiti stare običaje
3.
povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti;
obuditi
:
dogodek je v njej oživil nekdanje občutke
ožívljen
-a -o:
zamrli so komaj oživljeni pogovori
;
oživljena narava
;
radost oživljenih src
ožívljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od oživljati:
masaža srca in drugi ukrepi za oživljanje ponesrečenca
/
pomen vode za oživljanje puščav
/
oživljanje lutk
/
v njegovih delih zasledimo oživljanje antike
ožívljati
-am
nedov.
(
í
)
1.
povzročati, da postane kdo ponovno živ:
mrtvih ni mogoče oživljati
/
oživljati ponesrečenca
/
pomlad oživlja naravo
;
rastlina se spet oživlja
//
nepreh.
začenjati se gibati, premikati, kot da bi bil živ:
sence na stenah so oživljale
2.
povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven:
prijetna družba ga oživlja
/
toplota mu oživlja ude
//
nepreh.
s pojavljanjem navadno večjega števila premikajočih se ljudi
postajati razgiban, živahen:
trg počasi oživlja
;
polje spet oživlja
//
povzročati, da kaj ponovno poteka ali postane intenzivnejše:
oživljati trgovino
/
oživlja tradicijo
3.
povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti;
obujati
:
oživljati stare spomine
/
rad oživlja preteklost
4.
ekspr.
delati kaj bolj pestro, zanimivo;
poživljati
:
stene oživlja nekaj slik in plastik
oživljajóč
-a -e:
oživljajoči žarki sonca
;
oživljajoče ideje
;
oživljajoče se družbeno življenje
ožívljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od oživeti ali oživiti:
oživljenje ponesrečenca
/
njeno duhovno oživljenje
/
gospodarsko oživljenje
;
oživljenje revolucionarnih idej
ožívljenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost oživljenega:
oživljenost stvari
/
svoje oživljenosti niso prikrivali
oživotvóriti
-im
dov.
(
ọ̄
)
zastar.
uresničiti
,
izpolniti
:
oživotvoril je več njegovih načrtov
/
oživotvoriti besedilo na odru
uprizoriti
óžji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
1.
primernik od ozek:
cesta postaja vedno ožja
;
njegova soba je najožja od vseh
;
moje krilo je še ožje kot tvoje
2.
ki kaj omejuje
a)
glede na večjo enoto, celoto:
praznovanje v ožjem družinskem krogu
;
sestanek ožjega odbora
;
ožje sorodstvo
b)
glede na večje, obsežnejše območje:
ožji gradbeni, šolski okoliš
/
to je njegova ožja domovina
c)
glede na področje delovanja, stroko:
razprava iz ožje lingvistike
;
ožje strokovno slovstvo
/
filozofija v najožjem smislu
●
ekspr.
to je mišljeno v najožjem pomenu besede
natanko tako, kot je rečeno ali zapisano;
prim.
ozek
ožlébiti
-im
tudi
ožlebíti -ím
dov.
, ožlébil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
narediti, da ima kaj žleb, žlebove:
ožlebiti steber
ožlébljen
-a -o
tudi
ožlebljèn -êna -o:
glavni del naprave je ožlebljen valj
ožmíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
s stiskanjem ožeti:
oprati in ožmikati perilo
/
zelo nas je ožmikal in oskubel
ožoltéti
-ím
[
ožou̯teti
]
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
orumeneti
:
listje je ožoltelo od suše
/
v obraz je ožoltel
ožoltèl
in
ožoltél -éla -o:
kos ožoltelega papirja
ožrebíti se
-ím se
dov.
, ožrébil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
roditi, povreči žrebe:
kobila se je v tem mesecu ožrebila
ožrêlje
in
ožrélje -a
s
,
rod. mn.
ožrêlij
in
ožrêlj
in
ožrélij
in
ožrélj
(
ȇ; ẹ̑
)
vet.
predel ob žrelu:
povečano, vneto ožrelje
ožréti
ožrèm
dov.
, ožŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
ekspr.
ogristi
,
oglodati
:
zajci so ožrli drevesca
2.
slabš.
grobo ošteti:
zelo ga je ožrla
ožulíti
in
ožúliti -im
dov.
(
ī ú
)
narediti, povzročiti žulj, žulje:
novi čevlji so ga ožulili
;
ožuliti si noge, roke
//
s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati:
sedlo je konja ožulilo
;
ožuliti do krvi
/
ožuliti kožo, nogo
ožúljen
-a -o:
ožuljen in lačen je prišepal domov
;
do krvi ožuljene noge, pete
ožúljek
-jka
m
(
ȗ
)
ožuljeno mesto (na koži):
od nahrbtnika se mu je na rami naredil rdeč ožuljek
;
na lakteh ima umazano sive ožuljke
ožúljenost
-i
ž
(
ú
)
stanje ožuljenega:
zaradi ožuljenosti nog ni mogel več hoditi
ožvepláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
agr.
zažveplati
:
ožveplati sod