ó 1 -- in -ja m ( ọ̄ )
šestnajsta črka slovenske abecede: vse oje bere široko ; označiti z o ; veliki in mali o ; dva o-ja
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki o ; široki o ; različna kvaliteta oja
● ima noge na o po obliki podobne črki O

o 2 predl. , z mestnikom
1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem ; o tem dogodku je vztrajno molčal ; pela je o ljubezni ; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu ; kaj misliš o včerajšnji predstavi ; premišljati, sanjati, soditi o čem ; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči ; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi ; govor o nujnih ukrepih ; oddaja o naših pomorščakih ; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem ; film o delovnih brigadah ; knjiga o lepem vedenju ; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja ; vprašanje o odnosih med strankami vprašanje odnosov
c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob :
a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči ; o svetem Martinu ; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju ; o žetvi ob
b) star., pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku ; o počitnicah ; o pol treh ; o pravem času ; o priliki / o belem dnevu ; o hudi uri ; o lepem vremenu
● zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago ; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

ó 3 medm. ( ọ̄ )
1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: o, kako je lepo ; o kako se prileže
// izraža začudenje, presenečenje: o, in dva dni kasneje ga res najdeva ; o glej, glej, gnezdo je prazno
2. izraža telesno ali duševno trpljenje: kako trpim – o
3. izraža podkrepitev trditve: o, še kako nas zanima ; o, ta je imela fantov ; saj jem, o, veliko jem ; pog. o ja, rad grem
4. nar., klic vprežni živini stoj : o, oha

ó 4 medm. ( ọ̑ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: o jaz norec, pozabil sem zapreti ; o ti preljubi moj otrok, kam si šel ; star. o nesreče, prav njega je povozilo kakšna nesreča / z zvalnikom o mati, ste le prišli / o da bi bili že doma ; o da me ne bi videla

ò 5 medm. ( ȍ )
1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: o, ga bo že minilo ; o, potem pa grem
2. izraža zavrnitev, nejevoljo: o, beži, beži, saj ni hudega ; o, fej, nesnaga ; o ne, dragec, tako ne bo šlo

o... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obrizgati, ogrniti, osuti
b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti
c) izgube, odstranitve česa: oklatiti, oskubsti
č) nepopolnosti dejanja: odrgniti, ogoreti
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): obriti, očistiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obarvanost, odrgnina, osip
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje
a) enote iz več delov, elementov: ocevje, ožilje
b) zunanjega dela česa: ohišje, okrovje

oáza -e ž ( ȃ )
porasla površina z vodo v puščavi, zelenica: zagledati oazo ; naseljena oaza ; palme v oazi / ekspr. kraška polja so prave oaze sredi goličav
// knjiž., s prilastkom področje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti pozitivni: redke kulturne oaze ; oaza civilizacije, miru

oázen -zna -o ( ȃ )
pridevnik od oaza: oazni vodnjaki

ob predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen ; udariti s pestjo ob mizo ; zadeti ob podboj ; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla ; pren. na hodniku je trčil obenj ; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
b) do tesnega približanja: puško je položil obse ; ob vrata so postavili stražo ; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo ; plošči se drgneta druga ob drugo
2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo ; priti ob dobro ime ; krava je ob mleko ; ali si ob pamet ; biti ob službo ; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse ; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez 2 : ob dan se sova skriva v duplu
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce ; meč mu visi ob boku ; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti ; svetilnik ob morju ; Šentjakob ob Savi ; pren. pomudimo se malo ob Trubarju
b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku ; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici pohod po trasi bodeče žice, ki je bila med drugo svetovno vojno napeljana okrog Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod ; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času ; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu ; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina ; peti ob spremljavi klavirja ; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah ; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič ; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici ; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači ; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub , pri : ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi ; to se razume samo ob sebi ; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj ; prišel je ob času pravočasno ; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim ; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga ; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti ; star. da ob kratkem povem na kratko ; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto ; živeti ob njem z njim ; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne opombe ; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman ; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano ; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj ; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ šol. študij ob delu

ob... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati
c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati
č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti
f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti
g) same dovršnosti: občutiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica

obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim. , obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma ( ȃ ẹ̑ )
poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov
a) v samostalniški rabi: poznam oba ; pričakujemo obe hkrati ; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri ; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati ; oba z ženo se lepo zahvaliva
b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva ; predstavniki obeh držav ; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka ; oba konca palice ; oba rimska konzula ; dolžnost obeh staršev ; zašiti obe hlačnici ; obe polovici jabolka ; na obeh bregovih reke ; hrom na obe nogi ; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma
● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen ; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam ; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno ; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv

obábiti se -im se dov. ( á ȃ )
slabš. poročiti se, oženiti se: govorijo, da se bo obabil

obád tudi obàd -áda m ( ȃ; ȁ á )
velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri: obadi pikajo ; nadležen kot obad

obadva gl. oba

obájati -am dov. ( ȃ )
knjiž. začarati , očarati : obajal ga je / domišljija obaja razum

obákraj 1 prisl. ( ȃ )
knjiž. na obeh straneh: potok je obakraj obrasel z vrbami ; vojaki so obstopili stezo obakraj / z rokama se je oprl na obakraj ob klop

obákraj 2 predl. ( ȃ )
knjiž., z rodilnikom na obeh straneh: vojake je postavil obakraj ceste ; obakraj potoka se razprostirajo riževa polja / plašno je pogledoval obakraj gazi po obeh straneh

obákrat prisl. ( ȃ )
poudarja skupnost, povezanost dveh ponovitev: dvakrat je delal izpit in obakrat je padel

obál -i ž ( ȃ )
star. obala : strma morska obal / prostrana obal z visokimi palmami

obála -e ž ( ȃ )
pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo ; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali ; stati na obali ; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju ; več sto kilometrov dolga obala ; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦ geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom ; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij

obálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obalo: obalna cesta ; obalna mesta ; obalno območje / obalni zid
♦ navt. obalna plovba promet po obalnem morju med pristanišči iste države ; kapitan obalne plovbe do 1973 čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od poročnika trgovske mornarice, ali nosilec tega čina ; pravn. obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala

obalíti -ím dov. , obálil ( ī í )
star. vreči , podreti : zgrabil ga je za nogo in obalil / krogla ga je obalila na tla / obaliti tovor s konja

obálten -tna -o [ obau̯tən ] prid. ( á ā ) nar.
1. zelo velik, zelo debel: obalten čok ; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska nerodna, okorna
2. nespodoben , neprimeren : prepevati obaltne pesmi

obára -e ž ( ȃ )
1. juhi podobna jed iz mesa in zelenjave: skuhati obaro ; naročiti obaro z žganci / kunčja, telečja obara
2. zastar. zvarek 2 , prevretek : pripraviti obaro iz korenin

obárek -rka m ( ȃ )
zvarek 2 , prevretek : obarek iz korenin

obáren -rna -o prid. ( ȃ )
gastr., navadno v zvezi obarna juha juha, podobna obari: zdrobovi vložki v obarni juhi

obáriti -im tudi obaríti -ím dov. , obáril ( ā ȃ; ī í )
na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo: obariti paradižnik ; obariti pečenice pred pečenjem

obárjen -a -o tudi obarjèn -êna -o:
obarjene krvavice

obarjálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obarjanje 2 : obarjalni postopek / obarjalna kopel

obárjanje 1 -a s ( á )
glagolnik od obarjati 1 : čiščenje in obarjanje zelenjave

obárjanje 2 -a s ( á )
glagolnik od obarjati 2 : obarjanje sulfidov iz raztopin ; obarjanje in filtriranje

obárjati 1 -am nedov. ( á )
na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo: obarjati fižol ; obarjati krvavice

obárjati 2 -am nedov. ( á )
kem. s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: obarjati s kemičnimi reagenti ; obarjati se v kosmičih

obárvanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obarvati: obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb

obárvanost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost obarvanega: enakomerna obarvanost kože ; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade ; narečna obarvanost jezika ; zvočna obarvanost

obárvati -am dov. ( ȃ )
1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant ; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico
// navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi ; politično obarvati dogodke ; obarvati jezik z narečnimi besedami
2. pobarvati : obarvati stene z apnom
♦ med. obarvati histološki preparat

obárvan -a -o:
čustveno obarvane besede ; rdeče obarvana jabolka

obáviti -im dov. ( á ȃ )
zastar. opraviti : svoje delo je že obavil

obávljati -am nedov. ( á )
zastar. opravljati 1 : službo je vestno obavljal

obcésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob cesti: obcestne hiše ; obcestno zelenje / obcestni jarek jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode ; obcestni kamen kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih
♦ geogr. obcestna vas vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti

obcéstje -a s ( ẹ̑ )
območje neposredno ob cesti: obcestje z napravami za odvodnjavanje ; košnja, urejanje obcestja

občàn in občán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. pripadnik določene občine: seznaniti občane s posledicami nepravilnega odlaganja odpadkov ; občani občine Grosuplje ; skrbeti za povezavo med občinskim svetom in občani ; seznam občanov / izvoliti za častnega občana
♦ pravn. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico
2. nekdaj nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: pravice občanov ; odnosi med občani, kmeti in lovci
// knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta

občánka -e ž ( ȃ )
pripadnica določene občine: najstarejša občanka je praznovala 101. rojstni dan ; zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / častna občanka

občánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občane: občanske dolžnosti in pravice / občanska literatura

občánstvo -a s ( ȃ )
pripadnost določeni občini: ugotoviti občanstvo / diploma častnega občanstva

občásen -sna -o prid. ( á )
ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih: delati občasne preglede ; občasni prepiri ; prirejati občasne razstave ; občasne težave ; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade ; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice periodični ; občasni obiskovalci gledališča ; redne in občasne linije za prevoz potnikov
♦ meteor. občasni veter ; pravn. občasni arbiter ; ptt občasni telefon telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju

občásnik -a m ( ā )
knjiž. občasno izhajajoča publikacija: izdajati občasnik

občásnost -i ž ( á )
značilnost občasnega: občasnost prireditev / občasnost pojava periodičnost

óbče... 1 prvi del zloženk ( ọ̄ )
nanašajoč se na ves, cel: občedržaven, občeslovanski

obče... 2 prvi del zloženk, kakor občekoristen, občeveljaven, ipd., gl. obči

óbčečlovéški -a -o prid. ( ọ̄-ẹ́ )
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek ; to delo ima občečloveški pomen ; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških ; občečloveške napake

óbčečlovéško prisl. :
občečloveško veljavne norme ; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega

óbčedržáven -vna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsedržaven , splošnodržaven : stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt

óbčeljúdski -a -o prid. ( ọ̄-ȗ )
publ. ljudski , vseljudski : občeljudske koristi

občeméti -ím [ opčəmeti ] dov. , občemì ( ẹ́ í )
1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi
2. ekspr. zadremati : naslonil je glavo na kolena in občemel

óbčen -čna -o prid. ( ọ̄ )
1. star. splošen : pesem je doživela občno pohvalo ; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava
2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora ; sklicati občni zbor / redni občni zbor ; ustanovni občni zbor društva
♦ jezikosl. občno ime ime vrste, skupine predmetov ; mat. občno število število, ki se piše s črko

óbčenároden -dna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsenaroden , splošnonaroden : vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem

občepéti -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju ; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli
// ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu
● ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko

óbčepráven -vna -o prid. ( ọ̄-ā )
nanašajoč se na obče pravo: občepravna določba

óbčeslovánski -a -o prid. ( ọ̄-ȃ )
knjiž. vseslovanski , splošnoslovanski : občeslovanski izraz ; občeslovansko ime

občéstven in óbčestven -a -o prid. ( ẹ̑; ọ̄ )
nanašajoč se na občestvo: občestveni duh ; občestvena zavest ; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci

občéstvenost tudi óbčestvenost -i ž ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka ; razrednost in občestvenost

občéstvo in óbčestvo -a s ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva ; biti član, del slovenskega narodnega občestva ; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo ; državno občestvo država
♦ rel. cerkveno občestvo člani Cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti ; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah

občeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občevanje: različni občevalni položaji ; sprememba občevalne tehnike / ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo ; občevalna sredstva komunikacijska sredstva
♦ pravn. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih

občevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od občevati:
a) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje
b) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami

občeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. opravljati spolno združitev (s kom): pogosto občevati / spolno občevati
// imeti spolne odnose, spolna razmerja: občevati z mladoletnicami
2. knjiž. biti v stiku, sporazumevati se: pisno, ustno občevati / podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom
// pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim

óbči -a -e prid. ( ọ̄ )
1. splošen : vzbujala je občo pozornost ; doživeti obče priznanje ; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno ; obče zemljišče skupno
2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika ; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine ; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
♦ pravn. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 ; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava

óbče prisl. :
obče koristno prizadevanje ; biti obče priljubljen ; obče veljavna trditev ; obče znana stvar ; sam.: odnos med občim in posamičnim

občílo -a s ( í )
1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek
2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo : telefon je važno občilo ; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija
3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo

óbčina -e ž ( ọ̑ )
1. temeljna enota lokalne samouprave: združiti občine ; gospodarsko razvita občina ; organi občine ; prebivalci občine ; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor
// organi občine: občina je naročila zazidalni načrt ; odnos občine do zasebnega sektorja / delati na občini
// poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež: iti na občino ; zbrati se pred občino
// do 1965 osnovna upravna enota okraja: občine in okraji
2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
● pasti občini v breme živeti na stroške občine ; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev ; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
♦ pravn. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč ; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi ; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin

občinár -ja m ( á )
nar. pripadnik določene občine; občan : pri delu so pomagali vsi občinarji
// občinski odbornik, občinski funkcionar: pritoževati se občinarjem

občínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na občino: občinske meje ; občinsko središče / občinski forumi, organi ; občinski proračun, statut ; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba ; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini ; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora ; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine ; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela ; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini ; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na območju občine ; občinski svet ; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ pravn. občinsko sodišče nekdaj prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve

občínstvo -a s ( ȋ )
1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano ; občinstvo ploska ; nagovoriti, pozdraviti občinstvo ; stati pred občinstvom ; navdušenje občinstva ; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje ; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo
● zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke
2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo ; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu ; domače občinstvo ; filmsko, gledališko občinstvo ; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti ; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev

óbčnost -i ž ( ọ̄ )
knjiž. splošnost : načelo občnosti pri plačevanju davkov

óbčost -i ž ( ọ̄ )
1. knjiž. splošnost : občost veselja / naloga, ki mu jo je naložila občost skupnost, družba
2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v občost

občŕtati -am dov. ( ŕ r̄ )
narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta ; občrtati s svinčnikom ; pren. usta mu je občrtala surovost
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje

občrtávati -am nedov. ( ȃ )
delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu

občrtávati se
kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku

občrtováti -újem nedov. ( á ȗ )
občrtavati : občrtovati zanimivejše odstavke

občudoválec -lca [ opčudovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj občuduje: pisateljevi občudovalci / občudovalec čebelje delavnosti / občudovalci narave, modernih plesov / dekletovi občudovalci

občudoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža občudovanje: občudovalni pogledi ; občudovalna pisma

občudoválka -e [ opčudovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki koga ali kaj občuduje: pevec in njegove občudovalke / opazoval je občudovalke razstavljenih slik

občudovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem
● ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik

občudovánka -e ž ( á )
ekspr. občudovana ženska: želel se je izkazati pred občudovanko ; spomin na prvo občudovanko

občudováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti ; ekspr. občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron. občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr. občudoval ga je vse življenje cenil, spoštoval
2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos: obiskovalci občudujejo razstavljene slike ; občudovati naravo, planine ; ženske so glasno občudovale njeno obleko
3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa: mladina občuduje moderno glasbo

občudováje knjiž. :
občudovaje so ga gledali

občudujóč -a -e:
poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje ; občudujoči pogledi ; prisl.: občudujoče gledati

občudován -a -o:
najbolj občudovana slika ; občudovano dekle

občút -a m ( ȗ )
zastar. občutek : tipni občut / občut sramote, varnosti / preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli

občútek -tka m ( ȗ )
1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke ; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja ; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek ; spreletel ga je grozljiv občutek ; izraziti svoje občutke ; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki ; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom
3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde ; imeti občutek odgovornosti ; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti ; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam
5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas ; izgubiti občutek za hitrost ; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost ; pog. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati
6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka ; v temi sta hodila kar po občutku ; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno ; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega ; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju

občúten 1 -tna -o prid. , občútnejši ( ū )
1. ekspr. precej velik, precejšen: naložiti komu občutno kazen ; občutne razlike v cenah ; škoda je občutna ; občutno omejevanje uvoza
2. zastar. občutljiv : ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo

občútno prisl. :
govoril je občutno posmehljivo ; lahko bi jim občutno škodoval

občúten 2 -tna -o prid. ( ú )
ki se da občutiti: komaj občuten dotik ; taka svetloba za naše oko ni občutna

občútenje -a s ( ū )
glagolnik od občutiti: občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma ; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja

občútenost -i ž ( ū )
značilnost občutenega: njegova dela preveva odkritost in občutenost

občutévanje -a s ( ẹ́ )
knjiž. čutenje : občutevanje bolečin

občutévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. čutiti : ob vsakem koraku je občuteval, da je na tujem / občutevati nezadovoljstvo

občutíti in občútiti -im dov. ( ī ú )
1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe ; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo
2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel
// s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil ; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil
3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi
4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost ; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja ; vsega tega gorja še niste občutili ; občutiti gospodarsko krizo ; zelo je občutil očetovo nejevoljo
6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi ; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga ; občutiti strah pred čim
// izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo ; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi ; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel ; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več ; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel

občúten -a -o:
skušala si je razložiti občuteni nemir ; globoko občutene pesmi ; prisl.: občuteno igrati

občútje -a s ( ȗ )
1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje ; občutje tujosti ; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje
2. knjiž. občutek : občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov ; doživljanje elementarnih človeških občutij ; občutje zadrege
3. knjiž. razpoloženje , ozračje : po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja

občutljáj tudi občútljaj -a m ( ȃ; ȗ )
zastar. čustvo , občutek : razodeti svoje občutljaje

občutljív -a -o prid. , občutljívejši ( ī í )
1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma ; ugotoviti, če so prsti še občutljivi ; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten
// sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi ; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi ; pren. je občutljiv za resnico
2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec ; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
// ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv
3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive ; za svetlobo občutljiva snov ; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4. v zvezi občutljiv na dotik ki omogoča upravljanje z dotikom: uporabniški vmesnik, občutljiv na dotik ; zaslon je občutljiv na dotik
5. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti ; občutljiv sprejemnik ; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
6. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin ; skladiščenje občutljivega blaga
● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen ; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo ; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna ; bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode

občutljívo prisl. :
mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe ; občutljivo se vesti

občutljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. občutljiv človek: ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni

občutljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost ; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta
♦ fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine ; fot. občutljivost filma

občútnica -e ž ( ȗ )
knjiž. čutnica : vidne občutnice

občútnost -i ž ( ū )
zastar. občutljivost : občutnost organizma / pretirana narodna občutnost

obdáčiti -im dov. ( á ȃ )
nar. vzhodno obdavčiti : zmerno obdačiti dohodke

obdájati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji ; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
// biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd ; leteči predmet je obdajal svetel kolobar ; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim ; obraz ji obdajajo črni lasje
2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro ; obdajati stole s prevleko
// biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica ; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo
3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč ; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi
4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost ; obdaja jo žalost je žalostna

obdajajóč -a -e:
dolino obdajajoči vrhovi ; občutil je toploto obdajajoče ga vode

obdarítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdariti: obdaritev otrok

obdaríti -ím dov. , obdáril ( ī í )
dati darilo, dar: obdariti otroke za novo leto ; obdarili so jih z denarjem in dragocenostmi ; bogato obdariti
// knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarila z bistrostjo, razumnostjo / obdariti z naravnimi lepotami

obdárjen -a -o tudi obdarjèn -êna -o:
obdarjeni otroci naj zapustijo dvorano ; z živahno fantazijo obdarjen otrok

obdárjati -am nedov. ( á )
dajati darila, darove: obdarjati otroke ob novem letu

obdárjenost tudi obdarjênost -i ž ( ȃ; é )
knjiž. stanje obdarjenega: naravna obdarjenost različnih območij / glasbena obdarjenost nadarjenost

obdarovánec -nca m ( á )
kdor je obdarovan: navesti imena obdarovancev ; darovalec in obdarovanec

obdarovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdarovati: obdarovanje otrok

obdarováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
dati darilo, dar: Božiček, dedek Mraz, Miklavž je na prireditvi obdaroval več kot 100 otrok ; ob praznikih prijatelje redno obdaruje ; obdarovati maškare s krofi ; pren. jesen je kmete bogato obdarovala
// knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto

obdarován -a -o:
obdarovan z razumnostjo in voljo ; bogato obdarovani otroci

obdáti -dám dov. , 2. mn. obdáste in obdáte; obdál ( á )
1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem ; obdati nasad z ograjo ; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
// postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro ; obdati stene z opažem obložiti ; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili
3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni ; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je
5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi ; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv

obdán -a -o:
z obzidjem obdano mesto

obdávčenec -nca m ( ȃ )
kdor je obdavčen: seznam obdavčencev

obdávčenje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčiti: odtegniti se obdavčenju ; obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov
♦ ekon. linearno ali proporcionalno obdavčenje za isti znesek, isti odstotek ; pavšalno obdavčenje pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove ; obdavčenje po katastru na osnovi katastrskega dohodka

obdávčenost -i ž ( ȃ )
stanje obdavčenega: enakomerna obdavčenost prebivalstva

obdavčevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčevati: razpravljati o obdavčevanju ; kriteriji obdavčevanja

obdavčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
določati, predpisovati davek, davščino: obdavčevati državljane / obdavčevati dohodke

obdavčítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdavčiti: obdavčitev dohodkov, izdelkov / obdavčitev kmetov / pregledati dosedanjo obdavčitev obdavčenost

obdávčiti -im dov. ( á ȃ )
določiti, predpisati davek, davščino: obdavčiti blago, dohodke, zemljišče / obdavčiti kmete, obrtnike

obdávčen -a -o:
obdavčeni dohodki, predmeti ; obdavčene osebe

obdavčljív -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko obdavči, sme obdavčiti: obdavčljivi dohodki, prejemki, prihodki ; obdavčljiva dejavnost ; obdavčljive transakcije ; obdavčljivo blago, premoženje

obdélanost -i ž ( ẹ̑ )
značilnost obdelanega: obdelanost polja / stopnja obdelanosti predmeta

obdélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino ; obdelati nove površine zemlje ; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo ; obdelati z dletom ; površinsko obdelati ; ročno, strojno obdelati
// pog., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami gnesti ; tovarniško obdelati mleko pripraviti ; obdelati žival s krtačo okrtačiti ; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke ; statistično obdelati gradivo
3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore ; tega vprašanja ni še nihče obdelal ; dramsko, filmsko obdelati motiv ; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati , proučiti : obdelati postopke za pridobivanje izotopov ; znanstveno obdelati najdene predmete
4. pog. pregovoriti , pridobiti : rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati ; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
5. ekspr. natepsti , pretepsti : obdelati koga s pestmi ; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal ; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog ; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke

obdélan -a -o:
razlaga obdelanih podatkov ; obdelano polje ; zadovoljivo obdelano vprašanje ; bogato kamnoseško obdelani oporniki
♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača

obdeláva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od obdelati ali obdelovati:
a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji
b) površinska obdelava ; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje
c) strojna obdelava podatkov
č) dramska obdelava motiva ; monografska obdelava delavskega gibanja
d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj
e) obdelava lesa
♦ film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju ; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih ; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika ; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti
2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti

obdelávati -am nedov. ( ȃ )
obdelovati : skrbno obdelavati zemljo / obdelavati hlod s sekiro / obdelavati pri pouku novo poglavje / mešetarja sta začela kupca obdelavati / obdelavati koga s pestmi

obdelíti -ím dov. , obdélil ( ī í )
knjiž. dati komu njegov del: najprej je obdelila otroke, nato pa je odrezala kruha še sebi / rojenice so obdelile ta narod s čudovitimi lastnostmi obdarovale

obdeloválec -lca [ obdelovau̯ca tudi obdelovalca ] m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja z obdelovanjem: zemlja daje več, čeprav se je število njenih obdelovalcev zmanjšalo / prebivalci teh krajev so spretni obdelovalci kamna ; obdelovalci optičnih stekel / obdelovalec podatkov

obdeloválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obdelovanje:
a) obdelovalni stroški ; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje ; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
♦ agr. obdelovalni načrt načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja
b) obdelovalni postopek ; obdelovalne metode ; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji ; obdelovalna industrija

obdeloválnica -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za obdelovanje predmetov: obdelati odlitke v obdelovalnici ; obdelovalnica in brusilnica / strojna obdelovalnica ; obdelovalnica marmorja

obdelovánec -nca m ( á )
teh. predmet, ki se obdeluje: stružiti, vpeti obdelovance

obdelovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdelovati: moderen način obdelovanja zemlje / obdelovanje kamnitega bloka ; ukvarjati se z obdelovanjem diamantov / obdelovanje podatkov
♦ agr. konturno obdelovanje pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje ; plitvo obdelovanje pri katerem je obdelana plast nizka

obdelováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo ; velike površine obdelujejo s stroji ; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les ; obdelovati z rezilom ; obdelovati z udarci ; kemično in mehanično obdelovati
// pog., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo ; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo ; obdelovati testo gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit ; obdelovati ankete ; obdelovati rezultate raziskav
3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja ; v knjigi obdeluje kraški svet ; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati , proučevati : obdelovati kmečko vprašanje ; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
4. pog. pregovarjati , pridobivati : toliko časa so ga obdelovali, da je privolil ; obdelovali so ga za vstop v stranko
5. ekspr. tepsti , pretepati : pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati ; obdeloval ga je s pestmi po glavi ; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval , z nohti praskal , z zobmi grizel ; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov ; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
♦ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati

obdelován -a -o:
lastnosti obdelovanega materiala ; dobro obdelovana zemlja

obdévati -am in -ljem nedov. , tudi obdevála ( ẹ́ )
star. oblagati : obdevati krompir s slamo
● nar. obdevati snope dajati, zlagati jih v kozolec

obdírjati -am dov. ( ī )
1. dirjajoč priti okrog česa: obdirjati s konjem stadion / ekspr. obdirjala sta hišo okrog in okrog
2. ekspr. hitro obhoditi: z novico je obdirjala vse okoliške vasi

obdivjáti -ám dov. ( á ȃ )
1. zastar. podivjati : v samoti so tako obdivjali, da jim pravimo divji možje / obdivjal je in začel razbijati
2. ekspr. hitro obhoditi: obdivjal je vse vrhove

obdóben -bna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. občasen : obdobne bolečine v glavi ; obdobna dela / obdobno ponavljanje / obdobna selitev ptic

obdóbje -a s ( ọ̑ ) navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini ; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih ; obdobje doraščanja / tretje življenjsko obdobje ki se začne navadno z upokojitvijo posameznika / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko ; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje ; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas : umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala ; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila ; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu / najmanjše časovno obdobje
♦ ekon. manufakturno obdobje kapitalizma ; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje

obdolžênec -nca [ obdou̯ženəc ] m ( é )
kdor je obdolžen: pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
// pravn. oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zagotoviti obdolžencu obrambo ; zaslišati obdolženca ; obdolženec in priče

obdolžênka -e [ obdou̯ženka ] ž ( é )
ženska, ki je obdolžena: zvijača obdolženke ni uspela
// pravn. ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zaslišanje obdolženke

obdolževáti -újem [ obdou̯ževati ] nedov. ( á ȗ )
delati, imeti koga za krivega česa: obdolževal ga je hudih dejanj

obdolžítev -tve [ obdou̯žitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od obdolžiti: obdolžitev napačne osebe / zavrniti obdolžitve
♦ pravn. kriva obdolžitev

obdolžíti -ím [ obdou̯žiti ] dov. , obdôlži; obdôlžil ( ī í )
narediti, imeti koga za krivega česa: obdolžiti koga požiga ; obdolžil ga je, da je razbil šipo ; po krivem obdolžiti
♦ pravn. izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje

obdolžèn -êna -o:
obdolžen je, da nalašč zamuja ; sam.: obdolženi ima pravico do zagovornika

obdónavski -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob Donavi: obdonavske države ; obdonavska mesta

obdrávski -a -o prid. ( á )
ki je, se nahaja ob Dravi: obdravski pas ; obdravsko mesto

obdŕgniti -em dov. , tudi obdrgníla ( ŕ ȓ )
1. z drgnjenjem odstraniti s površine: obdrgniti barvo, lak / obdrgniti ogorek ob hlod / obdrgniti čevlje ob predpražnik odrgniti ; nož je obdrgnil kar ob hlače obrisal
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati; odrgniti : obdrgniti hlače ; obdrgniti emajlirano posodo
2. podrgniti : žival ga je obdrgnila z glavo / obdrgniti mesne rezine s česnom, soljo in poprom

obdŕgnjen -a -o:
obdrgnjene hlače ; obdrgnjena posoda

obdŕsati -am dov. ( ȓ )
1. z drsanjem nekoliko poškodovati; odrsati : obdrsati hlače na kolenih ; močno obdrsati
2. premikajoč se tesno dotakniti; podrsati : obdrsati s komolcem ob koga

obdŕsan -a -o:
obdrsan prag

obdŕsniti -em dov. ( ŕ ȓ )
premikajoč se tesno dotakniti; podrsniti : obdrsniti s komolcem ; obdrsnil se je ob steno

obdržánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdržati: problem zasedbe in obdržanja otoka / obdržanje smeri pri hitri vožnji

obdržáti -ím dov. ( á í )
1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal ; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok ; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami ; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi ; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč
2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil ; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste ; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi ; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo ; obdržati roko iztegnjeno
3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu ; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo ; obdržati pravico do odškodnine ; obdržati službo
4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnišnici, zaporu ; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna ; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati ; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje ; obdržati (si) naročnike, odjemalce
5. ne prenehati
a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu ; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti / obdržati družinske navade
c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati ; podjetje se je kljub krizi obdržalo ; kot kovač se ni mogel obdržati ; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko ; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦ šah. obdržati figuro
7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji ; obdržati moštvo v kondiciji ; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo ; obdržati ravnotežje ; obdržati vitkost
8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi ; ta dogodek sem obdržal v spominu
9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase ; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj ; obdržati korak s kom ne zaostati za njim ; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov ; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha ; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa

obdržáti se
1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati ; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane ; most se je obdržal do danes ; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo ; stoična filozofija se je dolgo obdržala
// pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem ; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile
2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji ; prijel je za drog in se komaj obdržal
3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale ; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo
● obdržati se na nogah ne pasti ; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati

obducènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
med. kdor obducira: senat je zaslišal psihiatra in obducenta

obducírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
med. preiskovati truplo z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti: obducirati truplo

obdúkcija -e ž ( ú )
med. preiskovanje trupla z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti: obdukcija ponesrečencev / opraviti obdukcijo

obdukcíjski tudi obdúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na obdukcijo: obdukcijski instrumenti / obdukcijski izvid

obéčati -am, in obéčati in obečáti -am dov. ( ẹ̄ ẹ̑; ẹ́ á ẹ́ )
star. obljubiti : obečal je, da pride še danes

obečávati -am nedov. ( ȃ )
star. obljubljati : obečavati otrokom bonbone

obèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. kosilo : pripravljati obed ; dober obed ; praznični obed / iti k obedu ; povabiti na obed

obéden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obed: obedni čas / obedna miza jedilna miza

obédnica -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. prostor, urejen za serviranje hrane; jedilnica : prinesti kosilo v obednico ; prostorna in svetla obednica
// pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju: obednica iz mahagonija

obedoválec -lca [ obedovau̯ca in obedovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor jé kosilo: opazovati obedovalce

obedoválnica -e ž ( ȃ )
knjiž. restavracija 1 : privoščiti si razkošno kosilo v obedovalnici

obedováti -újem tudi obédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̄ )
knjiž. jesti kosilo; kositi 1 : obedovati doma, v restavraciji ; redno obedovati in večerjati skupaj, s prijatelji / preh. obedovati riž, špagete jesti za kosilo

óbel óbla -o [ obəu̯ ] prid. ( ọ̄ )
omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo: obli hrbti knjig ; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi
// knjiž. zaobljen , okrogel : obli kamni / obel obraz / obli boki ; oble roke
♦ gozd. obli les okrogli les ; strojn. obli navoj navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru

obéla -e ž ( ẹ̑ )
nar. primorsko zabela : slanina za obelo

obeléti -ím dov. , obéli ( ẹ́ í )
postati bel, svetel: od sonca so mu lasje obeleli

obelèl in obelél -éla -o:
obeleli lasje

obeléžba -e ž ( ẹ̑ )
publ. označitev , zaznamovanje : obeležba drevja za sečnjo / obeležba trase za cesto
// znak 1 , znamenje : obeležbe na cestišču

obeleževáti -újem nedov. ( á ȗ ) publ.
1. označevati , zaznamovati : obeleževati drevje za sečnjo
2. biti značilen, prevladujoč: razpravo obeležuje jasnost in nazornost ; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov

obeléžiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ ) publ.
1. označiti , zaznamovati : obeležiti hiše, ki niso primerne za bivanje / obeležiti traso / s polaganjem vencev so obeležili obletnico proslave
2. razložiti , pojasniti : v govoru je obeležil pomen te akcije ; obeležiti temeljna stališča glede vojne in miru

obeléžen -a -o:
državni praznik je bil obeležen z novimi delovnimi zmagami ; obeležena trasa

obeléžje -a s ( ẹ̑ ) publ., navadno s prilastkom
1. značilnosti , posebnosti : kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika ; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom: zborovanje je imelo delovno obeležje ; opisi narave imajo lirično obeležje
2. spominska plošča, spomenik, znamenje: ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje

obelísk -a m ( ȋ )
visok monoliten kamnit spomenik, ki se proti vrhu piramidasto zožuje: postaviti obelisk ; vklesati napis v obelisk ; obeliski in piramide
// temu podoben spomenik sploh: padlim borcem so postavili spominski obelisk

obelíti 1 in obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati: obeliti perilo, platno ; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
♦ agr. obeliti endivijo s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
2. odstraniti lubje: obeliti smreke ; z nožem obeliti palico
3. nar. vzhodno pobeliti 1 : obeliti hišo

obéljen -a -o:
obeljen les ; obeljeno platno

obelíti 2 in obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
nar. primorsko zabeliti : obeliti krompir ; obeliti solato z oljem

obéljen -a -o:
obeljeno zelje

obelodániti -im dov. ( á ȃ )
1. ekspr. razkriti , objaviti : obelodaniti imena tekmovalcev, seznam dolžnikov ; obelodaniti načrte, podatke, rezultate ; obelodaniti novico, vest javnosti / obelodaniti afero ; obelodaniti resnico
2. zastar. izdati 1 , objaviti : obelodaniti knjigo / obelodaniti pesmi v reviji

obelodánjati -am nedov. ( á )
ekspr. razkrivati , objavljati : obelodanjati dosežke, uspehe ; obelodanjati nominirance ; obelodanjati svoj program / obelodanjati nezakonite posle ; obelodanjati resnico

obênem prisl. ( é )
izraža istočasnost: obenem sta prišla domov oče in sin ; oba sta skoraj obenem zastavila isto vprašanje / zaprl je vrata in ugasnil luč, vse obenem ; obenem z živili so poslali tudi zdravila skupaj
// izraža vzporedno različnost: je pravnik, moral pa bi biti obenem ekonomist ; sedel je, obenem pa me je povabil, naj prisedem

óber óbra m ( ọ́ )
star. velikan : spopasti se z obrom

óberlájtnant -a [ obərlajtnant ] m ( ọ́-á )
v avstrijskem in nemškem okolju poročnik 1 , kapetan : javiti se oberlajtnantu

obéróč prisl. ( ẹ̑-ọ̑ )
knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo ; oberoč se prijeti za glavo ; oberoč vihteti meč
● knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen

obérôčen in obéróčen -čna -o prid. ( ẹ̑-ō; ẹ̑-ọ̄ )
knjiž. nanašajoč se na obe roki: oberočno orodje
● oberočni meč nekdaj meč, ki se drži z obema rokama

óberst -a [ obərst in oberst ] m ( ọ́ )
v avstrijskem in nemškem okolju polkovnik : povelja obersta

obésa -e ž ( ẹ̑ )
avt. naprava iz vodil in vzmetnih elementov, na katero je pritrjeno kolo: okvare na obesah / posamična obesa ki ni v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru

obések -ska m ( ẹ̑ )
okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu: podariti obesek ; ima lep obesek ; zlat obesek ; obesek iz kosti / knjiž. vražni obesek amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko (pasjo) znamko
// okrasni predmet, ki se kam obesi: prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko ; obesek za ključe ; uhani z obeski

obésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obešenje: obesne bakrene ploščice / obesna prečka za zavese

obesíšče -a s ( í )
teh. točka, v kateri je telo obešeno: trenje v obesišču

obésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival ; obesiti malho čez ramo, na ramo ; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik ; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč ; obesiti zastavo izobesiti
♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce ; obesiti na vejo, vislice ; iti se obesit ; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš ; gremo, če se pes obesi
2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo ; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati , prisoditi : odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike ; obesiti komu vzdevek
3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati ; obesili so ji staro šaro
4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo ; kdo vam je to obesil ; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. nar. povesiti , nagniti 2 : rože so obesile cvete ; glava se mu je obesila na prsi
● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti ; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu ; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit ; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo ; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje ; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo ; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke ; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala ; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo ; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati

obésiti se
1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati ; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko ; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo ; snežinke so se ji obesile na lase
2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi ; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
// v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čim prej na koga obesila ; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride
3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo ; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane ; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji ; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit ; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti ; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok ; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen ; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

obéšen -a -o:
na drevesce obešeni okraski ; obešene slike ; našli so ga obešenega
♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso

obešálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obešanje: obešalna kljuka ; obešalna vrv
♦ elektr. obešalni kabel kabel, ki je v kratkih presledkih pritrjen na nosilno vrv

obešalíšče -a s ( í )
knjiž. prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem: priti na obešališče

obešálnik -a m ( ȃ )
priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila: postaviti obešalnik za vrata ; pribiti obešalnik na steno ; obesiti plašč na obešalnik / obešalnik za brisače, ključe
// palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju: dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro ; leseni, plastični obešalniki / obešalnik za hlače

obešálo -a s ( á )
priprava, na katero se kaj obeša: obesiti zaklane živali na obešala ; premična jeklena vrv z obešali / dati plašč na obešalo obešalnik

obéšanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obešati: obešanje perila, zaves ; kavelj za obešanje / streljanje in obešanje / nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila / obešanje po gostilnah
♦ pravn. obsoditi na smrtno kazen z obešanjem

obéšanka -e ž ( ẹ́ )
predmet, ki se kam obesi, prirejen za različne namene: zdravi izdelki so označeni s posebno obešanko v obliki srca ; reklamne obešanke ; oglaševanje na obcestnih obešankah / voščilnica kot obešanka za vrata
// cvetlični lonec, ki se kam obesi: saditi rože v obešanke ; prostor krasi praprot v glineni obešanki ; plastična korita in obešanke
// ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj: kupiti obešanko ; odlomiti, odtrgati obešanko ; zakleniti skrinjo z obešanko / ključavnica obešanka

obéšati -am nedov. ( ẹ́ )
1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence ; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo ; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
// usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce
2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
// pripisovati , prisojati : niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali ; obešali so mu razne pustolovščine
3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
4. nar. povešati , nagibati : sončnica ponoči obeša cvet ; grmi se obešajo čez rob jezera
● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo ; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati

obéšati se
1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča ; obešati se okrog vratu ; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni ; vsiljivo se jim obeša
// iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas ; bolje, da se ne obeša nanj
3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše ; obešati se po gostilnah
● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal ; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost ; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje ; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga ; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom

obéšenec -nca m ( ẹ̑ )
kdor je obešen: sneti obešencu zanko z vratu ; rešiti obešenca

obešenják -a m ( á ) ekspr.
1. obešenec : ni mogel pozabiti na obešenjaka
2. lahkomiseln, neresen človek: nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico ; ljudje tam so pravi obešenjaki
3. ničvreden, malovreden človek: hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi

obešenjáški -a -o prid. ( á ) nav. ekspr.
1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh ; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja ; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
// lahkomiseln , neresen : govoriti v obešenjaškem tonu ; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje
2. ničvreden , malovreden : obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz

obešenjáško prisl. :
obešenjaško govoriti ; obešenjaško se zasmejati

obešenjáštvo -a s ( ȃ )
obešenjaški odnos do česa: njegov odgovor kaže obešenjaštvo ; obešenjaštvo in cinizem

obéšenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od obesiti: nepravilno obešenje luči / samomor z obešenjem
♦ avt. avtomobil ima posamično obešenje koles njegova kolesa imajo posamične obese

obéšenka -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki je obešena: rešiti obešenko

obèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. obljuba : verjeti obetom ; izpolniti obete ; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet slovenskega skakalnega športa ; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja
3. publ., s prilastkom možnost , upanje : imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone ; obeti za ozdravitev so minimalni
4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete ; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj

obétanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od obetati: prenehati z obetanjem ; obetanje plačila

obétati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati : obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil ; obetati komu podporo, službo ; obetal ji je zvestobo ; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo ; meteorologi obetajo lepo vreme
● ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega ; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen
// navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal ; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja
2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo ; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže
b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan ; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega ; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh

obétati se nav. 3. os.
izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost ; obeta se mu uspeh ; ekspr. obetajo se nam lepši časi

obétati si
pričakovati : od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi ; obetajo si boljše uspehe ; publ. obetajo si še nove potresne sunke

obetajoč -a -e:
obetajoč nasmeh ; obetajoč pisatelj, športnik ; obetajoča kariera ; prisl.: obetajoče se nasmehniti

obétan -a -o:
uresničitev že dostikrat obetanih reform

obetáven in obétaven -vna -o prid. ( á ā; ẹ̄ )
knjiž. (veliko) obetajoč: mlad obetaven igralec ; obetavna mladina / obetaven posel ; obetavna kariera / pomignil mu je z obetavno kretnjo

obetávno in obétavno prisl. :
obetavno se nasmihati ; pot se je obetavno začela

obgláviti -im dov. ( á ȃ )
usmrtiti z odstranitvijo glave: nekatere so ustrelili, druge obglavili / obglaviti z giljotino ; pren. politično obglaviti
// odstraniti glavo: obglaviti zaklano žival

obglávljen -a -o:
biti obglavljen ; najti obglavljeno okostje

obglávljati -am nedov. ( á )
usmrčevati z odstranitvijo glave: obglavljati žrtve ; obglavljati in obešati
// odstranjevati glavo, glave: obglavljati trote

obglávljenje -a s ( ȃ )
glagolnik od obglaviti: obglavljenje uskoškega poglavarja
♦ pravn. obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem

obglódati -am tudi -glójem, tudi obglôdati -am dov. , obglódaj obglódajte tudi obglóji obglójite tudi obglôdaj obglôdajte tudi obglodájte; tudi obglodála ( ọ́; ó )
z glodanjem odstraniti del česa: obglodati koren ; obglodati skorjo kruha / obglodati kost
// z glodanjem načeti, poškodovati: zajci obglodajo drevesca

obglodávati -am nedov. ( ȃ )
z glodanjem načenjati: miši obglodavajo korenine

obgodrnjáti -ám dov. ( á ȃ )
z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim: vsako stvar obgodrnja ; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje
● ekspr. popolnoma so ga obgodrnjali skritizirali

obgovárjati -am nedov. ( ȃ )
1. ogovarjati : čutili so se tako povezane, da so se celo neznanci obgovarjali
2. nar. grajati , karati : ne obgovarjaj ga in tudi ne zagovarjaj

obgovoríti -ím dov. , obgovóril; nam. obgovôrit in obgovorít ( ī í )
ogovoriti : obgovoril je prvega mimoidočega in ga vprašal za pot / če ga bo obgovoril, mu bo gotovo odgovoril

obgózden -dna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob gozdu: obgozdni travniki ; obgozdna vas

obgradíti -ím dov. , obgrádil; obgrajèn ( ī í )
ograditi : obgraditi vrt ; obgraditi barake z visokim zidom

obgrísti -grízem dov. ( í )
z grizenjem odstraniti del česa: obgristi jabolko / obgristi kost
// z grizenjem načeti, poškodovati: obgristi pipo / pes ga je obgrizel ogrizel

obgrizováti -újem nedov. ( á ȗ )
z grizenjem odstranjevati del česa: nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval / previdno obgrizovati črvivo sadje
// z grizenjem načenjati: jelenjad obgrizuje drevje

obhájanec -nca m ( ȃ )
rel. kdor je obhajan: dolga vrsta obhajancev